JUBILEJNO LETO
Primož Repar
Drage bralke, dragi bralci, drage piske, dragi pisci
Pred nami je jubilejno leto v številnih ozirih in izjemno me veseli, da je zaživelo tudi naše spletišče, ki bi lahko sčasoma postalo osišče okrog našega gibanja, ki se je rodilo pred tridesetimi leti, torej že davnega leta 1993, z imenom Društvo Apokalipsa.
Vstopili smo torej v leto, ki ima za nas velik simbolni pomen – pa tudi slavilni, saj si vsi skupaj to več kot zaslužimo. Tu niso nikoli dejavnik zgolj pišoči ali drugače ustvarjajoči, če je pripoved razvijanje žive kulture, tedaj potrebuje svojo odzivnost, ki je dialoške narave občevanja z bralko, bralcem. Ob tem velja poudariti, da je odlično zaživela tudi naša spletna izdaja, ki tako vstopa v drugo leto svojega delovanja. Za vsakim delovanjem pa so predvsem konkretni ljudje in brez njih, njihovega navdušenja, strasti, prizadevnosti in seveda znanja – kompetentnosti, ne bi bilo ničesar. In največkrat pravi zagon dajemo posamičniki, posamičnice, ljudje, ki čutimo osebno odgovornost in etično zavezanost nekemu poslanstvu. V tem smislu je naše spletišče v največji meri »zagrešila« Katarina Majerhold, urednica tega spletnega portala Apokalipse, za kar se ji na tem mestu tudi javno zahvaljujem. Vendar je ob tem treba omeniti tudi platformo, na kateri smo, ki je še v nastajanju in veliko obeta, za vsem tem pa je požrtvovalno delo Branka Gabra in njegove ekipe.
Večkrat sem že pisal o subjektivnosti doživljanja časa ali če hočete o času subjektivnosti, ki je bistveno povezan s pogoji možnosti same prostosti, svobode, konec koncev razpolaganja s svojim časom, ki slehernemu posamezniku omogoča razmislek, uravnavanje našega življenja z seboj, z drugimi ljudmi okrog sebe in z okoljem, v katerem živimo.
Pripadniki današnje srednje generacije že desetletja ugotavljamo neverjetno samopospeševanje časa, ki zaradi neskončnega drvenja v praznino izginja; sam sebi krade čas. Takšno delovanje sproža stiske pri ljudeh in poglablja proces samoodtujevanja ter življenjskega samoprehitevanja, ki onemogoča temeljno razvijanje odnosov med ljudmi. In prav medčloveškost je tista razsežnost življenja, ki izgrajuje človečnost med nami, ki nikakor ni samoumevna in je temelj razvoja družbene nadgradnje, kakor koli jo že kdo razume. Ko je subjektivni čas ugrabljen – zaustavljen, dobimo taborišče. Simbol gibanja taborišča je brezpogojna zapora oziroma ukinitev časa. Ko je subjektivni čas izničen, ni več prostora svobode, prostora izrekanja besede resnice, kaj šele odprtega prostora javne besede, ki ne bi bila zmaličena in tako ali drugače instrumentalizirana. Postopoma, ne da bi se zavedali, postaja prostočasje nemogoče, izgublja se medčloveška radoživost in duhovitost, vzeti si čas za drugega pa – cinično rečeno – postaja nemogoč kapitalski vložek. Življenje postaja tako vse bolj oropano družabnosti, ki je prst za medčloveške odnose, humus, ki nam daje duhovno hrano. Duha mislim v smislu človeškega dostojanstva in v najglobljem pomenu kulture ter počlovečevanja sveta. A ta proces že dolgo teče prav v nasprotno smer. V neoliberalnem kapitalizmu, pohlepnem hlastanju po imeti vse več in več, kot hedonistični in skrajno nihilistični usmerjenosti hrematizma (pohlepne ekonomije), ki je neznosno učinkovit zgolj po binarni logiki in polarizacijski moči, ki ne zna drugega kot netiti sovraštva in sprožati vojne, kaj drugega tudi težko pričakujemo. Zato naše spletišče ne želi deležiti na »velikem ponastavljanju sveta«, ne želi biti del binarne logike sodobne kibernetike in zdvajanja sveta na enoumno pozicijo, temveč nasprotno, dialoško odpiranje, odstiranje horizontov in spodbujanje bivanjskega zaobrata v novo družabnost, kar vsi tako zelo potrebujemo v času, kjer se pristna človeškost vse bolj izgublja.
Tiskana izdaja revije Apokalipsa nosi podnaslov – revija za preboj v živo kulturo. Okrog revije je zrastla tudi založniška in druga dejavnost, ki se je v vseh teh letih globalno in lokalno razširila. Zato pravim, da je obletnic veliko – poleg tridesetletnice založbe, društva in revije tudi desetletnica Kierkegaardovega inštituta, ki je zrasel iz tega gibanja, pa dvajset let festivala Revija v reviji, v preteklosti smo organizrali tudi enaindvajset svetovnih natečajev za najboljši haiku, letos bomo vse skupaj zaokrožili tudi s štiristoto knjigo. Vse je povezano in se povezuje – tako da ob tej priložnosti pozivam, da vzamete v roke tudi naše tiskane izdaje, na revijo pa se lahko za nekaj eurov tudi naročite. Temu slavljenju bomo nekako skušali slediti tudi z našim spletnim portalom, ki sčasoma lahko postane ključna točka izmenjave med nami kot ljudmi, naj bomo pisci ali bralci, saj živost besede od nas vseh terja ustvarjalnost!
Pa še na dolga leta!
Feb 06, 2023
