Amy Rose Capetta
Ko sem zapuščala hrib, ki mu zdaj pravimo dom, se je že mračilo. Spraševala sem se, ali sem v svojih najboljših kratkih hlačah in majici, ki sem jo sešila iz ostankov majic, ki sem jih prerasla, zaradi tega videti bolj čarobno. Za obisk na vilinskem dvoru bi sicer potrebovala kaj boljšega, finega, očarljivega, a to je bilo vse, kar sem imela.
Stala sem na bližjem polju, obsijanem z mesečino in čakala. Megi je ljubila prihode in rada sem opazovala, ko je prihajala. Tokrat je priplavala na nekakšnem fotelju iz oblakov, oblečena v pajčevinasto obleko, ki ni veliko zakrivala.
Megi je bila mlada vilinka, kar je pomenilo, da je bila na svetu le sto let. Vendar ni bila živa v človeškem smislu. Večino časa je preživela bodisi kot kamen na dnu reke bodisi kot zrno peska ob obali Maina ali kot zvezda, bela pritlikavka ali kaj drugega. Toliko noči sva preležali na tleh, najini glavi sta se dotikali, najini telesi sta bili usmerjeni v nasprotne smeri. Pripovedovala mi je o redkih primerih, ko je bila v človeškem telesu, ko je plesala v medenem dežju ali preizkušala kakšen je občutek nevihte na njeni koži. Všeč so mi bile vse njene zgodbe, razen tistih o zvezdah. Zame so bile preveč osamljene. Ko je pripovedovala o njih, me je več ur preveval pravcati hlad.
»Oh,« je rekla in z roko potegnila po šivih moje srajce. »Vsi tvoji šivi so na zunanji strani«.
»Ali je to dobro?« sem vprašala.
»To je stvar Ayle,« je rekla. To ni bil pravi odgovor na moje vprašanje.
Sestopila je s stola iz oblakov, ga pobožala kot ubogljivega psa, ta pa se je nato razkadil. Ponudila mi je roko in opazila sem, da so njene roke in noge pobarvane z vrtinci, ki jih je prenesla name, le da so bili njeni bleščeči zeleni, da so se ujemali z mojimi temno modrimi.
Megi me je peljala skozi gozd. Hodili sva skozi gozdno tišino, ki je pravzaprav polna zvokov –
prasketanja vej, šepetanja dreves in brenčanja žuželk.
»Poglej to,« je rekla Megi. Obrnila sem se k njej. Dvignila je palec in kazalec ter ju podrgnila skupaj. Iz njenih prstov se je dvignila modrozelena kapljica. Nato pa sem zaslišala sem majhno, a zadovoljivo prasketanje lupine oreha, ki je razpadala.
»Kaj je bilo to?« sem vprašala.
»Trenutek,« je Megi nakazala z roko. »Bil je tesno zaprt, zato sem ga odprla. Želela sem, da imava nekaj časa le za naju, preden prideva na vilinski dvor.«
Na skrivaj sem navdušena prikimala. Stisnila sem njeno roko. Dišala je kot najboljši jabolčni mošt na svetu, ostro in sladko z dvanajstimi vonjavami različnih začimb. Želela sem prebiti čimveč časa z njo. In potem sem pomislila – morda se je samo bala, kaj se bo zgodilo, ko bova prišli na dvor. Sledila sem Megi naprej skozi gozd. Čez nekaj časa sva prišli na jaso s svetlečim, kakor nekakšnim 'hribčkom' na sredini, ki se je vzpenjal proti krošnjam dreves. Stopila sem do njega in s prsti drsela po kovini. Bila je topla kot koža, na njej pa so bile vidne oznake, ki jih je Megi narisala na najine roke. Odprla je vrata, ki jih sama ne bi nikoli opazila in iz njih se je spustila nekakšna megla. Umaknila sem se, da bi si lahko vse skupaj bolje ogledala.
»Vilinska vesoljska ladja?« sem vprašala, čeprav sem bila stoodstotno prepričana.
»Vilinska vesoljska ladja,« je potrdila Megi in skomignila z rameni, kakor da to ni nič takšnega. »V njej so odlične plesne dvorane.«
Vedno sem si želela videti vilinsko vesoljsko ladjo od blizu. Ko sem bila stara trinajst let, je bil planet obkrožen z vesoljskimi ladjami vilincev. Veliko časa smo zapravili z mislijo, da gre za invazijo nezemljanov. Ljudje nismo nikoli pomislili, da bi na našem planetu lahko obstajala bitja, ki so bila zelo inteligentna in tudi, da so si želela izogniti srečanju z nami, čeprav so se na koncu vseeno vrnila na zemljo. Megi mi je povedala, da niso mogli prenesti, da bi bila tako dolgo oddaljeni od vsega, kar so imeli radi.
#
V vesoljski ladji so bili vilinke in vilinci, bleščeči, čudoviti in vsepovsod. Bilo je, kot bi gledala v kalejdoskop, ki je oživel. Veliko sem morala mežikati in si drgniti oči. Celotno telo ladje pa je bilo ukrivljeno in odprto, polno visečih rastlin, ki so imele dolge bodičaste pege in za rast niso potrebovale zemlje. Tla so bila prekrita z zemeljsko obarvanimi ploščicami organskih oblik, ki so se tesno prilegale druga drugi.
»Želiš kaj pojesti?« je Megi vprašala in me usmerila proti sobi, ki je bila namenjena za pogostitev. Tam so bile mize, obložene s pečenim mesom, bleščečim sadjem in medenim satjem. Zdelo se mi je, da sem videla nekoga, ki je grizljal živega pava. Megi je zmajala z glavo, tako kot bi jo zmajala jaz, če bi jo odpeljala domov in bi oče naredil kaj sramotnega, na primer ji pokazal svoj kalkulator.
»Dovoli, da ti prinesem pijačo,« je rekla.
Razmišljala sem, da bi se morala izogniti mesečevemu pivu, vse drugo pa bi moralo biti varno. Nato sem dejala: »Mislim, da nič od tega ni varno,« sem zašepetala.
Megi se je nejeverno zastrmela vame. Včasih se mi je zdelo, da bi me lahko prerezala s pogledom, ne da bi vanj zarezala z nožem.
»Želiš plesati?«
»Aha,« sem pokimala.
Dobro sem prikrivala koliko mi Megi v resnici pomeni ali morda vsaj nekaj od tega. Megi se mi je plesom včasih tesno približala, z že naslednjim pogledom pa je bila oddaljena kot davno mrtva zvezda. Mislila sem si, da če bi vedela, če bi začutila, kaj hočem, bi dvakrat pomežiknila in že je ne bi bilo več.
Megi me je potegnila na sredino prostora, ki je bila tudi sredina ladje. Preden je začela igrati glasba sem živčno zavzdihnila. Nad nami je na majhni ploščadi stala skupina vilincev in vilink ter v rokah držala inštrumente, ki sem jih poznala – violine, flavte, bobne, kitaro. Spraševala sem se, ali smo nekatere stvari mi prevzeli od vilincev ali pa so oni nekatere stvari prevzeli od nas.
Megi mi je na začetku plesa pokimala, jaz pa sem ji prikimala nazaj, ko so začeli igrati na violino in njen zvok se je razlegal visoko in samotno. Ko so se oglasili bobni, smo tako hitro topotali z nogami, se vrteli in ploskali, da je v sobi zvenelo kakor, da bi po podu močno škrabljal dež. Začuda sem dobro poznala plesne korake. Čutila sem jih, ne da bi o njih razmišljala.
»Hej!« sem zaklicala, ko sem se zavrtela z Megi. »Ali si mi te plesne korake položila v glavo?«
»Tega ne morem storiti,« je rekla.
Zaslišala sem neki smeh, visok in pretresljiv. Ni zvenel kot Megin smeh. Z njo sva se vrteli in plesali ter se narahlo dotikali pasu druga druge.
Megi je na glas odgovorila: »Vedno si vedela.«
Moje noge so plesale hitreje, pete pa topotale v čudnem ritmu. Plesna formacija se je razdelila in druge vile so se me podajale iz rok v roke, močne kot kovinske palice in prožne kot pomladne veje. Prebila sem se nazaj do Megi.
»Saj mi ne želiš povedati, da sem vilinka, kajne?« sem zašepetala.
»Nekatere stvari so že od nekdaj v tebi,« je rekla, »čakajo v tvojih celicah, ujete v spiralo dvojne vijačnice.«
Sledila je črtam, ki jih je narisala na mojo ramo. »To je eden od razlogov, ki naj bi ločevale vilince od ljudi. Tudi v starih zgodbah nismo bili skupaj nikoli več kot minuto, uro, skrbno omejen niz dni.« Njen glas se je prepletal s pesmijo, da ju nisem slišala kot dve ločeni stvari.
»Toda ti in jaz sva si v resnici bolj podobni kakor si misliva. In nihče noče, da bi se tega spomnili.«
»Zakaj ne?« sem vprašala. »Varuhi vilincev nočejo človeških zadev na svojem genetskem področju?«
»Ne.«
Megi je z rokami našla moj pas. »Vilinci in vilinke vemo, da tudi mi lahko prestopimo mejo in postanemo bolj človeški.«
Soba se je razdelila v formacijo, ki je nisem poznala, izgledalo je, kakor da so se vsi razbežali, medtem ko sva z Megi ostali na mestu. Nato se mi je zazdelo, da naju obdajajo hudobni nasmehi, kamniti obrazi, hitro premikanje. In potem so se vile ponovno zavihtele na svoje mesto, kot da je to že od nekdaj del plesa. Za tem so vilinci in vilinke okoli naju oblikovali krog, kakor da bi usmerili nekakšno orožje navznoter, saj so bile nekatere stvari, s katerimi so mahali, videti kot trnje, ki je bilo dovolj dolgo, da bi lahko bilo šibje, druge stvari pa so bile palice iz luninih žarkov, nekakšni kavlji, izklesani iz srebrnega ledu, ki so dajali vtis kopij, usmerjenih v naju. Toda nikjer ni bilo sekir iz snežink, to je morala biti Megijina posebnost.
Po zaključenem plesu sem rekla: »Hvala, da ste me sprejeli. Zdaj bom pa ... šla,« sem omahljivo rekla in se upirala želji, da bi se umaknila pred ostrimi predmeti. In že ko sem se skoraj obrnila, so se vrata, ki so mi omogočala izstop na dvorišče vilink in vilincev ponovno izginila v brezšivne kovinske stene. Ena od vilink je stopila naprej. Z roko je prijela Megijino brado in njen obraz prisilila, da ga je obrnila proti meni.
»Kaj boš storila? Jo boš spremenila v sadiko in posadila na svojem dvorišču? V njeni senci se boš lahko ljubila in jo nato morala opazovati, dokler ne oveni.«
Nenadoma se je vsepovsod razlegel smeh vilincev in vilink, ki so smejale in smejale, zvok pa je bil tako hladen, da so se Megi po licih razpršili ledeni kristalčki.
»Zato si me pripeljala?« sem vprašala s tresočim glasom. Vile so se še bolj na glas zasmejale.
Ali je bil to smisel vsega tega – sem bila Megijina njena človeška slabost? Ali me je pripeljala na vilinski dvor, da bi se mi izpovedala?
»Tega nočem,« ji je odgovorila Megi in po njenem izrazu na obrazu sem vedela, da ne laže. Toda to še ni pomenilo, da sva varni pred vilinci in vilinkami. Vile so se tesneje stisnile k sebi. Konice njihovih orožij so zbledele v primerjavi z jezo v njihovih očeh.
Srce mi je zastalo in se nato stopilo v čustva, ki sem jih gojila do Megi, čustva, ki sem jih zadrževala več kot leto dni, so se zdaj končno razkrila. Zajokala sem. Vesoljska ladja je pokala po šivih, ko se je prikazalo nebo nad nami posuto z zvezdami. Vile so vzdihovale in piskale, njihovi glasovi so razdvajali noč. Moj objokan pogled je plaval vse do Megi. Tudi ona je jokala – ena sama solza ji je spolzela z njenega podolgovatega lica, vendar ni ničesar storila. Ničesar ni spremenila.
Bila je le dekle, ki je za seboj puščalo slano vodo.
Megi me je pogledala v oči in prvič me ni skrbelo, ali so dovolj lepe. Ni me bilo strah, da bi rekla kakšno neumnost, tako kot ona ne. »Povej mi o tretji vojni vilincev,« je dejala odločno.
Razumela sem, kaj počne. Megi je želela, da jo spomnim, da sva sovražnici. Toda sama tega nisem želela in ta moja želja je bila tako globoka in težka, da se v tistem trenutku nisem mogla niti premakniti, počutila sem se kot skala na dnu reke.
In potem sva vdihnili hkrati, ne popolnoma enako globoko, nekakšno glasbo, ki sva jo obe poznali, in ko sva izdihnili, je izgledalo, kakor da je dvor izginil. Megi in jaz sva sedeli na hladni prsti golega hriba, noge sva imeli stegnjeni pred seboj. Edini dokaz, da je bil dvor še pred trenutkom tam, je bilo oglje pečenega mesa in zadnji eho glasbe.
»Ne boš se vrnila, kajne?« sem vprašala. Megi je odkimala z glavo.
»Ne morem... ne morem te pripeljati domov.«
»Kaj zdaj?» sem vprašala.
Megi me je potegnila k sebi, da sva si bili tako blizu, kot sta si lahko blizu le dva človeka, ki se imata rada in najina koža se je združila kot reka. Zaprla sem oči. Poljubila me je in začutila sem okus po soli in koži. Poljub sem ji vrnila in nato sem okusila nekaj takšnega kot sta med in hladne zvezde.
Zapustili sva temno gomilo, kjer je bil pred tem dvor in plesno prizorišče, galaksije na najinih rokah so bile stisnjene druga ob drugi, najina obraza sta bila dovolj blizu, da sva si lahko šepetali, vendar se nisva menili za to. Nato sva se na ves glas zasmejali in se smejali svojemu kljubovanju, da so najin smeh lahko slišali vilinci in ljudje tudi kilometre daleč na svojih hribih, kjer zdaj nekateri od njih živijo v svojih novih drevesnih telesih. Megi je podrgnila prste in z modrozelenim valovanjem se je razdelila še ena kaplja.
V gozdu sva nato našli odličen prostor za ljubljenje.
Apr 24, 2023