Borut Slokan
Prevod nemodri vohunski hitri, planet kjer rasa senca temnega časa je zaklad
Artefakt, planetna rasa, ki šla prah, edini, ohranjen v pesku tuliti, dragocen, izkopan, najden, opremljen, zvezan, bi da modrosti pripeljal vesolja. Zaklad ki na višino galaksije vse lahko da.
Pravokotnik znani, poln tanek, umirajoč, črke na listih bile. Zaklad, odprt, razsvetljen. Ukazano, cesar, imperator vseh, reši kartico ena, sicer ne odpre nič, zaprt, strah kaj živi v.
Modreci tri iz galaksij pet (ne sprašujte), drznili pogledati to, trepetajoč.
M'daath, veliki hodec z dvema glavama, ki nikoli strinjata z drugo, častil naslov; umirajoče majhne štirikotne tanke kos naslov te je bil kakšen davni?
Jezik je in ja in da bitij, odšel, ostal, znan. Modreci fragmente izkopali, koščke razumeli. Drobtine jezik s'lvan-ina--- pisavi v dolgo mrtvi, dani v kroju treh hieroglifov: stene ena, na stavbah, znaki poročeni dva, in pravokotni artefakti, ki jih grizel čas.
(Heretična modrec sekta Molida, ki moli stari bog Dßnar, da je bil besede v Raćunaajesku še, dokazov ne)
Modrec tri, galaksij pet doma (ne sprašujte), lotiti se prevajali naslov artefakta rase časa, požrtega v vreme nič. Le z drobci jezik, krhotine male, jih ni zelo pomaga, znani manj, nekaj.
Drugi glava M'daath vedno najprej poskusi, vedno: »Tu žuželka je samica, lebdi hrano. Glej, muha M¤et* je ja, brenči, čica (in hrana, kliče, vabi ulj, mami¤, hrana za¤klat, mrtva. M veliko je, znano, oj+ bolečina . Imperator jeza, gnevß, imena Nik. Zarotna pesem konec je. Ma dva, da in la, ponova ma, leti, zvok š, leti, ker ¤est je je. Jasno, morda …«
Glava drugi bledi ljubosumen »To izziv, boj, glej, brcaj, spoznala spredaj; pomeni vojna. Dve samici, krik, tu?ljati÷ me', jasno. Mrtva ena dve, Ma', in', od zad, s klat'om`, orožjem izginulih rase senc. Nori smrti s pijačo rž. Bol, muka, zato oj. Morda, Zak ime je, lat orožje, lata, tudi€. Lastnik izziva to njegovo, ma, ßma, +da, +la. Še vemo več da je, mamß več st, vemo ne. In zatem je sonce čas, ˛&let.«
±±±±±±±, imena nikoli izrečena, tisti v oblaku večen, bil počasen, kot kačje meglice so.
»Verski vidi obred, hrana, nerabna v izginulih je, meta+ voda malo, veliko tudi, ni nikogar, sladko je v ulj* , tiče=, se. ne vidite? In oseba last, m/am, večkrat, in, neznano kaj akl&ati z z in tF je. To, žrtva bogovom starodavnih tukaj. Tam je žalovanje, ki ga videli, moj, moj, moj. &Zakla! oltar, tß morda število je. @M, ama, a, ala, rituala tekst. Šumeti vemo šest=* je. Kri šuma, pije ne ne vsi, le *ti.«
N, vsi leteče vrste njegov enim zvokom le zvenijo, sikal je: »To ritual parjenja, me§ mene je, tu vabilo je, *ca organ spola, bosta lj; pri rasi v niču U. Dva senci zdaj, Ma in M&in. Krik sla, mo#, zad, ßklada zadaj občevanje je. M?j dva umre v spolu ognja, rok, čas, dan, dn'v, zadnji, ni, k. Žalovanje mrtve, parjenje uspelo, maßma, matica, tu, da, v tunelu gnezda ?la. Spola več želi, *še, število Łs, samo s samcem __t.
Dnevi starali, rojeli večeri temni, nočno prihajani rožnato jutro. Najmodrejši tri modreci pet galaksij (ne sprašujte) strinjali, da ne strinjajo, ni strinjanja, da bi strinjali o strinjanju za strinjanje.
In modri v zraku visoko, okrog majhne zaklad, morda odkrito zgodovine, spremenil vse nočno v odprto, bi dal kar ni znano. In gledali, nemočno, kuhano v glavi, beseda na listu kratka, vsa, nerešljiva, je strmela vanje. Nepoznavna.
Brez vede naslova, brez odprt tankega pravokotnik ena, je nič, ne, nič naprej, ukaz, strah, posledic.
Predmet, skrinjica varuje ukaz, ki ga žari. Hieroglifi, črke, v s'lvan-ina mrtvi zdaj, znani košček. Nerešljivo. Nikoli.
In vedno, lik, predmet ogleni, žari svoj prvi list in pisavar na njem. Nedoumljiv:
Metuljčica, mamin zaklad
Moj dnevnik
mama dala mam šest let.
Mar 11, 2023