Katarina Majerhold
Septembra letošnjega leta bo pri KUD Apokalipsa izšel tvoj novi roman z naslovom Velika in moški spol. Glede na to, da v kratkem predgovoru zapišeš, da ti je to zgodbo povedala prijateljica, ki nam jo pripoveduješ po svojem spominu, me zanima, koliko je to res in koliko to služi kot literarni pripomoček, s katerim uvedeš prvo osebno življenjsko in ljubezensko pripoved v ženski obliki?
V literaturi je večno vprašanje, koliko je kje fikcije in koliko t. i. resnice. Vsako delo, če je še tako avtobiografsko, morebiti celo dnevniško, nosi s seboj tudi fikcijo in obratno, tudi v knjigah znanstvene fantastike bomo našli sledi avtorjeve avtobiografskosti. Temu v literaturi in umetnosti nasploh ni mogoče ubežati in tega sem pri ustvarjanju najbolj vesel. To te reši, to ti daje avtentiko in neponovljivost, kolikor je ta v umetnosti možna. In možna je prav zaradi osebnih avtorjevih eksistencialnih dimenzij, ki zaznamujejo njegovo pisanje. Velika in moški spol ima fiktivno oporišče in precej biografske snovi, moje in mojih prijateljev in prijateljic. Če si čuječen, čas prinese veliko zanimivega materiala. In tudi: vsak, prav vsak prebivalec tega planeta je unikat, je pa res, da se večina ljudi tega ne zaveda, ne razvija in živi mehanično.
Glede na to, da zgodbo pišeš kot ženska in da si lansko leto za KUD Apokalipsa prevedel odmevni roman Beograjčanke srbskega pisatelja Igorja Marojevića (recenzijo smo že objavili), v katerih ta pripoveduje osem ljubezenskih zgodb kot ženska, me zanima, ali je imel Marojević kakšen vpliv na to, da si se tudi ti lotil pisanja ljubezenske zgodbe iz stališča ženske?
Že od pesniške zbirke Govori ženska (Beletrina, 2001) naprej sem precej stvari napisal v ženskem spolu, predvsem proze. Veliko in moški spol sem napisal leta 2017 in jo potem pustil, ker sem pisal roman Čas lepih žensk. Kasneje sem jo redirigiral. Oba romana izideta letos, Marojević pa ima popolnoma drugačno pisavo od moje. Kot avtorja ga cenim in sem ga zaradi tega tudi prevedel, vendar mene veliko bolj žene svet intimizma, njega pa urbano vrvranje. Sploh je moje življenje veliko bolj v glavi kakor v utripu zunanjega sveta, sploh zadnja leta. Odnosi med spoloma hočeš nočeš definirajo človeštvo, definirali so evolucijo in čas, ki nam je odmerjen na tem svetu.
Bralci in bralke si lahko preberejo začetek romana na spletnem portalu, iz česar lahko spoznajo začetek življenjske poti glavne junakinje, ki pa je ne poimenuješ z imenom in tudi njenega partnerja ne, njo poimenuješ z veliko začetnico Velika, njenega partnerja pa Moški. Je v tem dejanju zaznati, da gre za nekakšen arhetip ženske in moškega?
Enostavno sem se odločil, da bom imena glavnih protagonistov preskočil in jih posplošil na Moški in Ženska (Velika). V romanu Čas lepih žensk je cel kup različnih imen in so morebiti zato v Veliki in moškem spolu nemara celo podzavestno popolnoma zreducirana. Zdi pa se, da smo ljudje, tudi v času fundamentalne digitalizacije še vedno arhetipski, vsaj kar se ljubezni in vonja kože tiče.
Glede na to, da govoriš iz vidika ženske in da je ženska Velika, moški pa Moški, ali gre za feministični roman? Če da, na kakšen način? Kako na splošno gledaš na razmerja med žensko in moškim v sodobnem svetu?
Ni feminističen roman, to bi bilo eskapistično rečeno. Jaz kot pisatelj ne morem napisati feminističnega romana. To bi bila ogolela in prozorna pisateljska umetelnost. Ne glede na to, koliko čutim ženske in koliko kvalitetnih odnosov imam z njimi, sem moški. Osebno imam z ženskami več ali manj čudovite odnose. Navsezadnje nisem bil samski od konca gimnazije naprej. Vedno sem živel s kako žensko, od leta dva tisoč pa na dolge proge.
Bralci in bralke bodo tudi na prvih nekaj straneh romana razbrali v današnji, vsakdanji rabi slovenščine ne najbolj znanih slovenskih besed. Od kod izvirajo te besede in zakaj si se odločil za njihovo uporabo? Te te kot pisatelja navdihuje, poigravanje z ne toliko znanimi ali tudi starinskimi besedami, ali meniš, da to spada k splošni besedni razgledanosti, s katero želiš obogatiti besedni zaklad bralcev in bralk?
Ja, taka vprašanja pogosto prejmem. Ne vem, od kod to pride, tak je pač moj jezik. Prvih deset let sem govoril le slovensko, drugih deset le hrvaško in zdaj trideset let oboje. Morebiti je to geneza posebnega jezika, nekakšne slovanske lingvistične čobodre, jaz se ga nisem učil. Prišel je sam po sebi, poigravam se ne, mogoče sem se včasih, vendar sem se temu začel ogibati, čeprav je to tudi svojevrstna slast. Berem pa največ v slovenskem jeziku, a se trudim brati nekatere knjige tudi v izvirniku. Jezik je mamilo in magma, ki bruhne, ko najmanj pričakuješ in ne veš, kakšna bo artikulacija. Kasneje lahko sicer popravljaš, vendar iz prve nikoli ne veš, kam te pelje sintaksa.
Kaj je tvoj največji navdih in na kaj si najbolj ponosen?
Moj največji navdih je vsakodnevna hoja. In mir in narava in morje. In tudi druženje, tudi tega je precej, nisem le samotar, kadar je želja in volja in je treba. Ponosen sem na to, da živim od tega, ker delam, kar me je volja in v tem uživam.
In za konec, kaj pripravljaš v prihodnosti?
Letos maja grem pešibus po vsej Istri. Prekrižaril jo bom po dolgem in počez. Sicer bi lahko rekel, da jo poznam kot svoj žep, vendar je prehodil še nisem na način, da bi to počel načrtno. Iz tega bo nastala knjiga, kakšna pa bo in kako bo zasnovana, pa še ne vem. Morebiti bo to nekakšen priročnik za hojo po Istri, morebiti roman, morebiti dnevnik.
Najlepša hvala!
Feb 27, 2023