Lara Knific-Stare
Večer na planoti
Za veter je bilo prepozno. Zrak se je izpraznil in luči so ugasnile. Stala sem sredi planote, mirna kot drevo.
Noge so se mi razrasle v zemljo in mrzel zrak je napolnil moja neznatna pljuča.
Kaj sem iskala? Kaj me je dvignilo iz tople postelje in povleklo med črna debla? Kaj se mi je pretakalo po glavi?
Tako sem stala in zrla v svoje obličje. Padala sem skozi pajkove mreže in veje so me božale po licih. Padala sem skozi tla in se vračala vase.
Iskala sem življenje, našla pa sem večnost. Morda. Ali njen privid.
A večnost je dokončna. Dokončna je v svoji popolni neotipljivosti, v svoji vseobsegajoči milini.
Zdaj moram paziti, da ne zaspim. Da mi glava ne omahne, vdihavam rezek zrak in se sprehajam po nebu, a pogled mi uhaja in se izgublja nekje zunaj. Kadar lahko gledam. Včasih ne vidi niti lastnih prstov. In takrat neskončnost ugasne in postane neznatna.
Zareza
Zarezala si vame. Stala si pred mano in se odprla. Tvoji listi so se razleteli po prostoru. Razleteli so se po meni in se naselili v meni. Odprta sem. Pred tabo. In tu bom stala dokler se ne izsušim, dokler mi ne zmanjka zraka in dokler moje mišice držijo. Stala bom samo zato, da veš da sem tu. Da me lahko vzameš in si vame obrišeš solze. Pobrali bova tvoje solze in moje in jih posadili v zemljo, ki lebdi med nama. In iz zemlje bodo zrasla mogočna drevesa pod katerimi se bova sprehajali, ko nama bodo mišice že ugašale.
Nikoli ne bom ugasnila. Zate bom vedno sijala in če tudi se po koncu razideva med vero in nebom, bova skupaj. Živiva v istem telesu in kjer si ti, bom obstala. Če me hočeš za večno, me imaš, vedno bom odprta in vedno te bom čakala. Ko se ti bo ustavil čas in bodo stene zbledele, lahko samo pomisliš name in stala bom ob tebi. Vedno sem in vedno bom. Držala te bom za roko in pustila bom, da me solze ohladijo in zareza bo zazevala globlje. In skupaj bova stali na njenem robu in se stikali v duhu, v tišini in biti.
Lahko zarežeš še globlje. Ne bom ječala, ne bom se upirala. Nemo bom sedela in čakala. Čakala, da zrastem ob tebi, da se dvignem, potopim in zaobljubim sreči. Sreči, ki počasi kaplja iz zareze, ki pronica vame in me ravna, ki teče po tleh in k tvojim nogam, kjer naj bi stala tvoja in z njo življenje, ki se je zlepilo z mojim in s tvojimi listi v meni.
Mrtvilo
Vem. Vse vem. Vse razumem. Spregledala sem že takrat. Lahko bi se trudila zapreti oči, in sem se, v upanju, da bi bilo lažje, pa jih nisem mogla. Nisem mogla pogledati skozi tebe. Moje uči so se ujele v tebi. Ustavile so se med režnji tvoje biti in se niso premaknile. Jaz jih nisem mogla premakniti. Pa jih niti nisem hotela. Vedela sem, da jih moram odlepiti od tebe, pa sem jih vseeno držala in nisem hotela gledati skozi tebe.
Nikoli ne bom videla skozi tebe. Tudi če gledaš skozi mene. Pa saj ne moreš. Če boli manj, glej. Glej skozi mene. Glej v prazno. Pozabi me. Sovraži me. Raztrgaj me. Ubij me. Razparaj me. Če ti je lažje. Pa ti je res?
Ni. Vem, da hodiš pod soncem absurda, ki je žgalo Mersaulta in ki žge mnoge ko hodijo za krstami. A ti ne hodiš za krsto. Hodiš za sabo in se iščeš v temi, ki jo nate meče sonce. Če želiš, si me lahko predstavljaš v krsti. Lahko sem mrtva. Truplo. Mrtvilo, ki se kopiči v tvojih pljučih. A tudi name sije isto sonce, tudi jaz tečem za sabo in poskušam ujeti tisto neulovljivo. Tekla bova sama. Vsak zase. Upam, da dospeš in upam, da najdeš. Da se ne spotakneš ob moje truplo. Da je tvoja krsta prazna in te ne žgejo še moji obrisi, poleg sonca, ki teče po tebi. Pa se zdi, da te bodo. Če bi znala bi se izbrisala, pa moram loviti svoje sonce in dihati v zraku lastnega mrtvila. Ostala bom in ti v meni.
Hodi. In morda se obrisi zameglijo.
Razstava
Miza.
Stol.
Luč.
Krožnik.
Mehka rdeča gmota.
Jetra.
Moja jetra.
V eni roki imam nož in v drugi vilico.
Nekdo naj bi jih pojedel. Jaz.
Okoli mene sedi polno ljudi. Vsi so tiho. Nekdo je bruhal. Nekdo joče.
Slabiči. Kot, da bi oni morali prežvečiti sebe. No… (Nihče ni tu po svoji volji.)
No jaz moram. Zapičim vilico, a se gmota ne uda.
Zarežem z nožem. Nič.
Nihče nima skalpela. Mogoče bi šlo lažje, če bi jih zamrznila.
Nič. Primem in ugriznem.
Polzijo mi med prsti in lezejo mi po ustih.
Komaj mi uspe odgrizniti. Še vedno preveč.
Če bi lahko bruhala, bi bruhala zdaj. Nihče ne diha.
Nihče se ne premika. Vsi samo žvečimo neznosno gmoto.
Pogoltnem. In spet nesem k ustom.
Kapelica
Kam me pelješ?
Zadnjič, ko sva hodili tu se skoraj nisem vrnila.
Spomnim se dreves in spomnim se listja.
Tvoja roko se je mokro topila v mojo.
Nisem ti znala povedati, da nočem naprej.
Nekega dne v aprilu sem se preprosto zbudila.
In bila sem spet doma.
Tebe pa nikjer.
Moja roka pa še vedno mokra.
In moj obraz.
Nekako sem zmočila tla in drevesa so spet vstajala pred mano.
Prav tista, ki so se takrat dvigala nad kapelico.
Ko sva molili.
Ko sem molila k tebi in me nisi slišala.
Zažgala sem akrostih.
In zdaj so mi ostale le besede, ki jih ne razumem.
In ti. Moje življenje in moja poguba.
Apr 03, 2023