Matej Krevs
Romanca jugonostalgije
V časih naše bivše juge
ko po cestah kraljevale
so stoenke in fičaki,
rad po šoli svoje znanje
še nadgrajeval sem pridno
s filmi širše očetnjave
pri sosedih Jugovičih.
Gledali smo filme takšne,
kakršnih zdaj več ne vidiš,
črnobele vojne drame,
ki jih je režim diktiral.
Pomnim partizanijade:
Valter brani Sarajevo,
pomnim dobre srbske farse
kot je Ko to tamo peva.
Še vem za izjave špasne,
iz te burke neverjetne
in to pesem znam na pamet
ki sta pela jo cigana.
V gozdu, s pomočjo kitare
mulci večkrat smo zapeli
si ob ognju stihe znane:
Nesrećnik sam od malena ...
Peli smo in pili žganje
ter kadili cigarete,
zvezde pa so se smehljale,
vedele so najbrž dobro,
da bo kmalu konec bajke.
Nad oblaki luna rdeča
že obula je špičake,
da zapleše tango smrti
skoz pokrajine balkanske.
Kmalu našega otroštva
šla republika je v franže,
a ostali so spomini,
jugonostalgija, sanje.
Moje znamke
Čokolino, Jaffa keksi,
Zdenka sir in Viki krema,
Cedevita, Bronhi, Cockta,
pa Gavrilovič pašteta.
Znamke mojega otroštva,
Jugoplastika, Vegeta,
in moj prvi moped Thomos,
kje so zdaj pač tista leta,
ko kar brez čelade dirjal
z njim sem po domačih cestah.
No, za časa srednje šole
nas že čisto obnorela
je Amerika: McDonald's,
Nike in glasba iz Seattla.
A moj prvi pravi avto
bil Renojeva je petka,
Ericsson, moj prvi mobi,
rekli so mu tudi reglja.
Plen moj prvi literarni,
prva pesniška trofeja,
bil je Pelican nalivnik,
(podarila romska zveza).[1]
Z njim napisal mnogo novih
pesmic sem, a brez uspeha,
saj odtlej mi, žal, nagrade
ni navrgla še nobena.
Čas morda je, da začnem že
pesniti, kakor je treba,
na moj laptop, znamke Asus,
pa morda bo kaj efekta.
Operacija Mandorla[2]
Otorinolaringolog
me na tonzilektomijo
je poslal pri petih letih,
ko sem zbolel za angino.
Spomnim se, skoz okno gledal
sem vojake, ki hitijo
mimo bolnice, kjer čakal
sem na mandljevo kolino.
S titovkami in z rdečo
zvezdo, s puškami se zdijo
mi kot pravi partizani,
kje so Nemci z vojsko silno?
Zdajci, tam za voglom, glej jih,
s svojo vso artilerijo
Švabi streljajo po naših,
jojme, partizani, v bitko! ...
Ni še vnel ta boj se dobro,
ko, ah, v mojo fantazijo
sestra vdrla je in rekla:
Krevs, na tonzilektomijo!
Orfejeva lira
Hodil sem v osnovno šolo
Edvarda Kardelja, šli smo
z avtobusom na Hrvaško,
v torbi sendvič in sok Pingo.
V Kumrovec smo šli, kjer rojen
bil je naš predsednik Tito.
Nekaj dinarjev ob vhodu
vzeli so nam za vstopnino.
Šli smo drugič tudi v Vrbo
na gorenjskem, v rojstno hišo
pesnika Prešerna, tam je
stala kot za miloščino
skrinjica s prispevki, notri
en frank z luknjo skoz sredino.
Šli smo še na Ptuj, postali
pred Orfejevim pomnikom,
rimskim monolitom, tam sem
Orfeju ukradel liro.
Romanca v mesečini
Ko sva šla sinoči v mesto,
taka luna je sijala,
kot da bi jo kdo narisal;
silno svetla velikanka
te je čisto osupnila:
Glej, kako nocoj neznanska
luna tam na nebu sveti,
rdeča kakor pomaranča …
si mi rekla vsa iz sebe
in pomislil sem: Da, draga,
tale noč zna biti divja!
Šla sva mimo Orto Bara –
hrup in gneča nepopisna;
živa glasba je igrala,
nek pijanec ves zelen je
tam jelene klical s praga –
malce šolne ti poškropil,
nanj si zdrla se kot sraka,
komaj sem te spet pomiril,
polna luna je, za vraga!
sem pomislil, ko bila sva
po tej sceni zopet sama.
Šla k ljubljanskemu sva gradu,
kjer ljubimcev kolonada
se sprehaja v mesečini.
Nisva vzpela se kot kakšna
botra v Lorcovi romanci,
bolj počasi sva krevsala
in ob vznožju hriba raje
vožnjo z gondolo plačala.
Tisto noč se grad je svetil
na zeleno – kakor v sanjah
stala si pred mano ista
slepa mesečna ciganka:
koža in lasje zeleni,
oči – srebrnika hladna,
verde que te quiero verde,
sem pomislil ves zasanjan,
pa ti mobi je zazvonil
in je k vragu šla romanca.
Šla sva dalje, dol po hribu,
polna luna se nad nama
je smejala na široko,
ko prišla sva do vodnjaka,
si ti komaj še hodila,
ker te je potreba strašna
mučila, da si medlela,
rekel sem ti: Zdrži, draga,
za vogalom, glej, prav blizu
Tromostovje se nahaja
in pod njim je toaleta ...
Toda v tem si ti že našla
bolj umetniško rešitev
in v zavetju cvetličnjaka
pločnik z lužco okrasila
in pomislil sem: Za vraga,
lunin ščip res navdihuje!
Šla sva slednjič še do puba,
ki se Sax pub imenuje,
tam v Trnovem sva pristala,
kraj nesrečnega imena!
Živa glasba je igrala,
družba pisana krog naju
je prepevala pijana,
žal oba sva brez posluha,
pa sva jim le pomagala
pivske prazniti kozarce,
dokler ni slabost me strašna
tja h Gradaščici zvabila
in izbruhal sem od kraja
vse, kar prej sem vase vlival,
dvojna luna se smehljala
vame je z gladine reke,
ko začutim iznenada,
da me vleče dol v globino
sila temna, nepoznana,
ki me hoče utopiti,
tam, kjer mesec se nahaja,
in pomislil na grozljivo
smrt sem pesnika Li Baja,
ki utonil je v tolmunu,
ker pijan je, brihtna glava,
hotel lunin lik objeti.
Drugo jutro sem ves zmačkan
zbudil z ustnico krvavo
sredi čudnega se kraja,
kmalu sem dojel, da tole
policijska bo postaja.
V hipu sem se streznil, misel
nate me obšla je mračna,
kar zaslišim iz sosednje
celice tvoj glas, ki plaka
in me po imenu kliče.
Tu sem, rečem, tu sem, draga!
In presrečna skoz rešetke
sva poljub si izmenjala,
sled solza na tvojih ustih
sled krvi je z mojih sprala,
vtem prišel je paznik s ključi
in odklenil težka vrata
je samice, kot zločinca
z glavo sklonjeno odšla sva
na svobodo, pri izhodu
še nočitev poravnala
ter krenila proti domu
zmedena in razcapana,
a vesela, da težave
včerajšnje so zdaj za nama -
res še dobro, kaj, če vedno
polna luna bi sijala,
ne samo na vsake kvatre,
sem pomislil, ko prikradla
sva naposled sredi dneva
do domačega se praga.
Pasijonska romanca
»Šel bom, mati, v gozd Trnovski
in natrgal si akacij.«
»Sin moj le nikar ne hodi,
zmrzneš v Smrekovi mi dragi!«
»Zgolj po trnje grem za krono,
brez skrbi, predraga mati.«
»Pa čemu ti bo sploh, sin moj,
takšna krona, mi pojasni.«
»Mati, njene ostre trne
spletel bom okrog srca si.«
»Jojme, sinko, to te prosim,
če imaš kaj mater rad ti,
da ne spleteš takšne krone;
z njo še bolj boš mene ranil!«
»Rad imam vas mati, silno,
a odkar sem na poljani
se zagledal v dekle rožno
v srcu ogenj žge me pravi.«
»Rož je drugih dosti v polju,
prav tako deklet na vasi,
drugo si izberi sin moj,
da gorje ne stre srca ti.«
»Rož je dosti, mati, res je,
a le ena mene mami;
to je Flora iz Križpota,
zanjo dušo svojo dal bi.«
»Pusti, sin moj, to cvetlico,
da njen kras te ne ukani!«
»Druge nočem, mati, glejte,
kak stopica po livadi,
lepše od labodke bele,
kot dve zvezdici sanjavi
se bleščita ji očesi,
nébes v njima se zrcali,
na trepalnicah bi njenih
rad počival kot na plaži,
vse dokler me solza slana
na dno črno ne odplavi.«
»Jojme, sinko, to te prosim,
če imaš kaj mater rad ti,
da priporočiš se Bogu,
kadar boš na plovbi taki!«
»Mati, kadar bom umrl
ne nosite rož mi k jami,
le podoba njena mila
z mano gre naj v grob prerani.«
1. Plen moj prvi literarni: Literarni natečaj z naslovom »V sožitju« Zveza Romskih skupnosti Slovenije Umbrella - Dežnik.
2. Mandorla je po italijansko mandelj, tonzilektomija je operacija mandljev, idejo za naslov sem sicer dobil pri Paulu Celanu v Die Niemandsrose)
Apr 17, 2023