João Sancare
Pišem. In to slabo. Ne, ne, a kaj? Po pravici povedano je še huje. Domišljam si, da pišem, si domišljam, da lahko to skropucalo — nelektorirano za povrh— razglasim za pisanje. Ma lepo te prosim, koga bi zanimalo, kaj imaš za povedati? Ali sploh imaš kaj pametnega za obelodaniti? Saj furaš povsem običajno in povprečno življenje, kuča posao posao kuča pa, seveda z obveznimi postojankami v trgovinah. Naj se vidi, da živimo v kapitalistični državi. Niti v milijon letih bi lahko bil tvoj lajf vreden komentiranja, če ne bi obstajal majhen stranski podatek.
Tujec si. Ampak bodi odkrit od samega začetka. Nisi tak tujec. Ti si prišel iz zahoda, iz še bolj kapitalistične države kot je ta, v kateri preživljaš zdaj svoje dneve. Na poti do sem se nisi skril v podvozju nobenega tovornjaka, niso te natrpali v noben kombi, prav tako nisi tvegal življenja v napihljivem čolnu najslabše kakovosti. Prišel si z letalom, nizkocenovnim. Nihče te ni prisilil, da spremeniš naslov svojega stalnega bivališča. Sam si se odločil za to, popolnoma pri zavesti, ničesar junaškega ni bilo v tem početju. Prišel si iz bolj razvite države — ali bi moral reči iz bolj razbite? In to te je zaznamovalo. V pozitivnem smislu. Obdan si s privilegiji. Še enkrat te bom vprašal, koga za vraga bi zanimalo takšno življenje?
Mrak pade na zemljo, tako kot pade na mojo dušo. Če nikomur ni mar za mojo zgodbo, bo vsaj meni mar zanjo. Tudi ta kemični svinčnik, ta promocijski kuli, ki sem ga privlekel kdove od kod, doživlja svojo nalogo življenjskega pomena. Gledam ga, skoraj prozoren je, barve in črke na njegovem telesu so že zdavnaj zbledele in vendarle vidim, da še ima črnilo do vrha, kakor napolnjeno s svežo krvjo telo. Ko bi le tudi jaz bil tak. On čuti, da se mora razliti v obliki moje pisave, da mi ponudi nekakšno tolažbo, nekakšno zatočišče, nekakšno upanje. Močno ga zagrabim in se zapišem v noč.
Res je, prišel sem z vsemi udobnostmi modernega sveta. Seveda kolikor dopušča ta slab kvadratni meter v avionu. Kupil sem karto — nepovratno, čeprav tega takrat nisem hotel vedeti— s svojimi skromnimi prihranki, vendar za razliko od drugih južnjakov sem imel vsaj nekaj našparanega in kar mi je lahko služilo kot zaščitna mreža pri prvih korakih v novem okolju. Ali mi je bilo zaradi tega manj težko premagati tiste stopnice do vrat letala? Nimam odgovora na to vprašanje. Odgovore imam za bore malo stvari. Vem pa, da sem tedaj čutil težke noge, kot da bi namesto tega, da se vzpenjam slabih deset metrov nad tlemi, hlastal po zraku na poti proti najvišjim vrhovom tega planeta. Spomnim se, da sem si želel, da bi bilo to sizifovo delo, da bi iz zadnje stopnice padel na začetek in bi tako ponovil postopek v nedogled – tako sem se bal. Jasno, da si tega v tistem trenutku nisem priznal, govoril sem si, da sem največji frajer, ker grem novim pustolovščinam naproti. Japajade, kakšne preklete floskule nam prodaja hollywoodsko sranje. V hlače bi se podelal, če ne bi bil še mlad in tako obvladoval svoje finte do potankosti.
Prvi meseci so minili v znamenju zmerne vzhičenosti in potlačene tesnobe pred neznanim, nedomačem. Začel sem opažati, da so kljub razlikam ljudje prijazni do mene, vsaj toliko kot diktirajo splošne manire. Ni jih motila moja malo temnejša polt. Koordinate kraja mojega rojstva so bile taprave. Nekam glupo so se smehljali in se trudili govoriti v vsem znan mednarodnem jeziku. Jaz pa sem se že zelo zgodaj zavedal, da se moram čimprej naučiti tukajšnje govorice. V svoji glavi sem si govoril, da je to iz spoštovanja. Ja valda ne morem pričakovati, da se bodo tu vsi prilagodili in govorili v tujem jeziku samo zame. Jaz sem moral zgraditi ta most. Verjetno pa so pravi razlogi nekje v moji podzavesti. Slutil sem namreč, da bi mi to znalo zelo koristiti. Že zgodaj se mi je dozdevalo, da vem, kakšen odnos imajo tukajšnji prebivalci do svojega materinega jezika in kako bi me gledali z odprtimi usti, če bi jaz znal ta jezik spretno uporabljati. Občudovali bi me. Še več, rekli bi, pa zakaj si se tako namučil, ko pa se lahko sporazumemo v angleščini, saj ti ne bi bilo treba. Sem se torej naučil jezika iz spoštovanja ali zaradi koristoljubja? Ali bi bil kreten, če bi veljalo slednje? Fak, verjetno res!
Reklamni kuli stoka, medtem ko ga moja desna roka – desničar si, kako klišejsko – hitro premika sem ter tja po papirju. Mogoče samo hoče prikimati mojemu kretenizmu, pa ne more, ker ne govori oziroma lahko pove samo to, kar mu ukaže moj begajoči um. Ošinem ga s pogledom in se zdrznem, ko ugotovim, da se mu življenje hitro izteka. Tinte je le še za slabo polovico. Bodi močan, imava še veliko za čečkati. Ali že toliko časa piševa? Ni šans, samo krama je. Zastonj je bil. Brljava svetloba namizne luči tudi ne pomaga razvozlati uganko. Nimam blage veze, koliko je ura ali je še danes ali je že jutri. Pizda, saj to sploh ni važno, pohiti, preden ti kompanjon umre v rokah.
Bel. Moški. Heteroseksualec. Mater, da mi je bilo lahko! Pa mi je bilo res? Jeba je to, da zdaj, toliko let kasneje, ne razločim več dobro, kako sem se počutil takrat, ko sem se moral vključiti v novo okolje, v družbo, v drugačne življenjske navade. Vse je popacano v meni, ravno toliko kot zgornje vrstice po novem rafalu moje desnice. Zdi se mi, da so moji današnji občutki in misli le slaba kopija tedanjih, da zgolj packajo originalno sliko. Ne morem se dokopati do prvinskih občutkov tistega časa. Če to ni frustirajoče …, čeprav se mi svita in izgleda kot pristno. Prva leta sem životaril — zdaj pa ne al kva?—, poskakujoče od ene prekarne službe do druge, vse za mizerno plačilo na črno in še bolj mizerno zadovoljstvo. Bel heteroseksualni moški, iz zahoda gor ali dol, pripadal sem proletariatu — ja, razodetje, delavski razred še vedno obstaja, pa četudi ga že desetletja hočejo likvidirati iz vseh možnih strani. In to nekaj šteje. Kaj nekaj, ogromno! Imel sem določene ugodnosti zaradi svojega porekla, to že, ampak denar, najštevilnejša narodnost, je zaznamoval moje možnosti.
Nekoliko kasneje mi je vendarle uspelo priti do dostojne službe, po vsej verjetnosti zahvaljujoč mojemu spretnemu jeziku. Pa ne samo temu, sigurno tudi zaradi dejstva, da sem bel, pa moški in vse to. Saj že veste, kako gre. Ne bom tega zanikal. Nočem biti še en idiot tiste vrste, ki prodajajo te buče, da uspeh pride z osebnim garanjem, da če si nekaj želiš, lahko to tudi dosežeš. Dovolj je tega bulšita. Jaz nisem začel v garaži, štartal sem v bajti, ki je skromna, stara in razpadajoča, vendar bajta konec koncev. Dobro vem, da drugi nimajo niti tega. To si moram zapomniti vsakič, ko bo zmagovalni diskurz poskusil kar bruhniti iz mene. Eden mojih največjih strahov – in imam jih toliko, da bi lahko odprli muzej – je, da bi postal tak, tak brezveznik.
Pogledam spet proti svojemu kemičnemu svinčniku. Rečem mu 'moj' z razlogom, ker ga v takih trenutkih, kot je ta, čutim kot del mene. Mene ne bi bilo brez njega. On drži mojo glavo nad vodo. Zato pišem na roko, računalnik mi ne more ponuditi ničesar tako vrednega. Kemični svinčnik, kakšna lepa besedna zveza. Skrivnosti narave z nečim organskim. Svinčnik žrtvuje svoje življenje zame in to, kar počneva, je kot da bi mi s svojim črnilom nudil transfuzijo, vame pretaka novo kri. In vidim, da se bo ta proces kmalu končal. Tako kot ta noč. Slabotni luči na moji mizi, ki ni miza, temveč žrtvenik, se skozi okno počasi pridružuje nova zora na obzorju. Ta mahoma uničuje svet, kateremu sem drevi pripadal. Svet, ki je bil zreduciran na mizo, namizno luč, papir, kemični svinčnik in mene. Ajde, prijatelj, še par besed moramo napisati, da dokončam postopek.
In? Kako je sedaj? Lahko razberem sedanje občutke? Ne bi rekel. Lebdim v nekakšnem limbu, na pol poti med nebesom in peklom. Nisem tukaj ne tam. Ne spadam sem, niti tja. Na smrt se bojim dejstva, da bom osivel v tuji deželi, še bolj pa, da bi se vrnil v svojo rojstno deželo. Kdo bi lahko to razumel? Kadar se vrnem za nekaj dni, se počutim večji tujec kot tukaj. In vendar tu sem in vedno bom prišlek. Živim v nenehnem odtujevanju, ki ga poskušam zakrpati s pocenim pisalom. To je edina omama, ki me drži gor.
May 22, 2023