Luka Višnikar
1.
Vrata morajo ostati odprta,
kot tudi okna, ki svetijo na polju
razuzdanega življenja,
vlitega v kalup nekih tujih glasov,
ali kot trdna vera, ki se poraja kot
oprijemljiva gostota;
kot neporisana se riše na platnu,
katerega vesolje je izbralo za plodnost
in vdihavanje, izrekanje volje,
ali ljubljenje v času, ko po zraku letijo
izstrelki za utišanje narave ali tistega,
kar prebada jeklene oklepe na srcu.
Tako se ponašajo analogije tudi takrat,
ko se sprehajam ali posedam v
svoji utripajoči nravi,
ko se prelivam v zunanjost
in ko me draži druga polovica,
zakopana nekje v notranjosti možganov,
ali prasila, ki je kot hrana,
pravzrok za odkrito spočetje.
Strasten je ta ogenj, ki v patos se rojeva,
očaranost nad bitjem, ki ima oči,
da trga se sinjina.
Kosti, ki držijo to neomajno držo,
izklesano v nenasitno obilje,
ali poželenje, ki ne zapade v prepad,
ne utihne v sozvočju najstrahovitejšega groma.
2.
Morda bi moral biti kot mirna voda;
tako je zapovedano,
da se ne bi razlil v podivjan
kaos ali neugnano žival,
ki vroča kri ji je mamilo,
ali premikanje plena pred lačnimi
usti razbrzdane pošasti.
Da ulovil bi te pod razsvetljenim soncem,
natanko takšno kot te vidim skozi oči
mesene volje; tvoje prekrvavljene spodnje
okončine, v katere utiraš si opojnost;
ali kot dišeče blago na postavi
mehkega telesa; telo, ki je mehkoba sama,
telo, ki izzove mehkobo, telo, ki ubija
razumnost in se daruje kot zaup z željo.
Da posrkaš sladek nemir;
je kot podtaknjen požar,
ki zavest mi žre v trebuhu,
ali tvoja lepota obraza, ki dih krade.
Da te vzamem v svetlobi,
ki živali daje vrednoto,
jo poviša v spokornika proti
nepotešeni lakoti ali iskalca,
ki pade v potešenost svojega bitja.
3.
Da bi takšni zakonitosti obrnil naravo
in postal plen, slina na tvojih zobeh ali koža
na rožnatih ustnicah. Da uzrl bi podobo
v očeh, kako se vdajam tvoji podložnosti,
s čisto dlanjo in odprtimi kartami na postelji,
kjer tvoj adut je moja najglasnejša želja.
Moje pisalo je gladko,
mokro od prstov, ko dihaš zrak
v kotlini belega mesta, rišem te na
papir z besedami, ti brezimna kraljica,
ki kradem ti prostor pod nogami,
da padla bi v moje tihe mreže rjovečega srca.
Zdaj lomim slepoto, ki kliče te v svetu
začasne potuhe in utrjeno površino,
ki šteje poznane korake človeka,
tako predvidljivo samotne za grobost duše.
Ta brhkost se ti izreka za lahkotnost
življenja in kar geni ti kričijo.
Zlato bi pretopil v čašo na mizi
najinega obeda; ko osvojil bom vrh
tega modro-zelenega planeta
in ustroju, ki poganja
nasprotna pravila, vzel kanček smisla,
tako zaželenega,
pričakovanega bogastva, ali pa da
si zlata sredina, sla, ki jo požiram
in nežna uteha na poti mojega blišča.
4.
Moj jezik je drhteča voda,
ki potuje po tvojem suhem telesu,
tvoja želja ukaz,
podtaknjena iz zatilja mojih besed,
prelite v napoj izrečenega uroka,
ki megli ti razsodnost.
Kar si zapoveduješ,
da boš izživela,
to zakrivaš v najglobljem snu.
Čutenja ne bo posušila živalska ti slina,
če nemir boš krotila med sencami dreves
in plesala kot drzna golota pod
naraščajoče lune svetlenjem –
v polnost ustnic se zliva in kri
zapuščena na betonu otožnega mesta
odpustek tegobam oživlja.
Ko spet postala boš devica, nasladno krvavela
pod krošnjami razcvetelega neba
in rosnega travnika,
ko poslednji krik bo najslajši;
prvi pred vsakim poprej.
Mala krasotica,
tvoja kletka jedka,
kjer hraniš usta preglasnih
fantazem in sanje, kot semena
v zemlji pred pomladnim
dežjem v razcvet se mudijo.
5.
Tvoja roka trpeča,
njej v prste se ti vabim,
ohromljena si v stoletju,
ki čare ti krade in ki niso jaz,
ali tvoja samota maternice,
ki dan jo vznemirja,
ure hiteče in vrvež neznosen,
kazalci, ki jemljejo zublje
polnočnim svečam,
kot napet organ rdečijo.
Postavil sem grad na
hribu mogočnem, da jadraš
v oblake, ki pokončni stolp jih dotika;
zvezdni prah ti trosijo na rodnost
poraslega vrta. Tam korenine zalivam,
tam slačim si dušo,
oprijeto usnje tvojega obličja.
Poišči me preden bog odseka mi ude,
me raztelesi. Naj sladka mana
kot paglavec dualnosti
pleza po tej lestvi – hrbtenjači,
do njegove svetosti.
To tvoje mokrišče od
stvarnika je dano,
ko se mesec razgali,
v meni burni so jezovi,
njih voda buči.
6.
Podžigaš mi koprnenje lepotica,
z medenim napojem oblita.
Si ptica ranljiva in z ostrimi zobmi
poseljeno brezno; a bakla mi sveti,
ko pot se opeša, ko v sencah
neznosne moči sonce zaide.
Da spodaj pod hribom pagode sezidam
in vanje prinesem še dušo gorečo,
nagon, da s srečo ga polijem,
ki zanjo se spotikaš ob nočnih plazilkah.
Ko kača nama sika,
vzdihljaj slišijo najina ušesa;
saj to naju brani v tem hrepenenju,
početju, kjer ljubiva zmaje leteče,
demona, ki najin razkol ga predrami,
in trnje nastavlja, v temi pasti podtika.
A če se tvoj obraz v zrenju mojega bo stopil,
jaz stopil bom na oltar božjega prestola.
Ta bo tisti, ki varoval bo najina zmagoslavja,
tako prebadajoča izkustva,
drznost, ki telo spontano jo pije,
ali ko te jemljem v najtemnejši uri,
ko nočne živali na plan se spustijo;
plenilci, ki poginulost okostja se branijo.
7.
Vsak greh, ki diha v preteklosti
kot razjarjeni duhovi,
očiščeni bodo v nasladni vročici;
ko vroča polt na odeji počiva,
ugriz na vratu pečat ne izgublja.
Naj še tako se odmikam v skrajnost bivanja;
ko blažen v naravi nje opojnost diham,
takrat si kot sila, ki misli privabi,
raztrga sivino, srce v stihe zaniha.
Kako valoviš po tej jasi lucidni,
in boki kot val oceana se zdijo,
je divjost, ki raste v divjini odeta,
je moje oko na oblinah pripeto.
Kako se prilega ti krilo na stegna,
se v toplem ozračju pravil ne oklepa;
plapolajoči lasje se v vetru jasnijo,
ko sonce jih boža v zraku kipijo,
tvoje prsi poskočne, njih popke dotikam,
ko na mehkem nebu se med mi nabira
in spodaj vrtnični cvet se razpira,
sokove ponuja, tja prste namočim,
da lažje vstopam, zdaj tvoj sem zaščitnik,
ki vate prodira.
SE NADALJUJE ...
Jul 03, 2023