Stefan Zweig
Non vi si pensa, quanto sangue costa.
Pomisli, kaj krvi se še preliva[.]
(Andrej Capuder, Založba Mihelač, Ljubljana 1994.)
Dante. Raj. XXIX. 91
Obisk pri brezskrbnežih, tej izumirajoči skupnosti našega sveta. Nekoč, pred vojno, so imeli vso Zemljo, kot blaženi ptiči so letali čez kopna in morja, gnezdili so, kjerkoli je žarelo sonce in se svetlikala lepota, na azurni obali Italije in v sivih fjordih Severa, v dolinah Tirolske in na provansalskih gradovih. Brezmejna je bila njihova bratovščina, razširjena na vse štiri strani neba, lebdela je nad jeziki, se mudila čez meje in z njihovimi večno žejnimi ustnicami povsod odpila peno razburkanega življenja, svetlo in sladko. Kje jih ni bilo, brezskrbnežev? V donečih mestih so lahkotno in poskočno vozili njihovi dragi avtomobili, po alpskih vršacih so drveli pozimi, njihovi najbolj oddaljeni konkvistadorji pa so se mehko naslanjali na promenadnih krovih ladij in se ob večerih z rikšami jadrno vozili po Kandyju. Zlati val bogastva jih je ponesel, da so lebdeli nad ljudstvi in jeziki, veliko skupnost brezskrbnežev, bili so po celem svetu in v njem uživali, ti nekoristni in lepi metulji življenja.
Kje ta velika skupnost danes? Razpršeni v vse smeri, vojna jih je uničila: brezskrbnežev ni več. Skoraj nobenega več. Jata je razgnana, rešila se je le borna, drobna peščica. Zbežali so iz svojih držav, da bi ušli nevarnosti in malim zoprnostim. Zakoni so jih tam nadležno zategovali, zavist jim je bila za petami, brezskrbneži pa ljubijo le zavist drugih brezskrbnežev, ne zavisti potrtih. Toda celo zunaj na nevtralnem ozemlju jim je bila vojna preblizu. Tudi tu se je prikradla v mesta, tudi tu se je režala na plakatih in v uredbah, tudi tu še motijo revščina in proletariat, motna sopara beraške juhe življenja. In želeli so biti sami, med sabo, brezskrbneži z brezskrbneži!
Tako so se zatekli v višave, v najlepši zimski kotiček na svetu, v Engadin, v St. Moritz. Tu se lahko razpršeni prapor spet zbere in ohrani svoj pobožni ritual – razkošje. Tu ni na levi nobene revščine kot v mestih, na desni nobenih bolezni kot v Davosu, omejitve veseljačenja jim ne grozijo več. Hoteli, njihove stare trdnjave luksuza, stojijo odprti: brezskrbneži se počasi zopet zbirajo. Le nekaj sto od sto tisočih, ki so včasih lebdeli nad zemljo. Toda jata je tu našla gnezdo, v St. Moritzu: zadnja peščica neomajnih je združena in živi po starem, dobro znanem, a nam tako tujem. Veliko je smeha, veliko zabave. Ne mislijo na vojno. »Non vi si pensa, quanto sangue costa.«
Oh, kako bistri so brezskrbneži! Kako so vedno znali izslediti najlepše najlepšega, najboljše najboljšega! In tudi njihova trdnjava tega časa, St. Moritz, kako čarobno se svetlika v teh sončnih zimskih dneh! Bisernica z izbrušenim smehom so, tako ponosni so na svojo brezskrbnost kot na svoje diamante in plemiško krono v pečatnem prstanu.
Ne, tu se ne dolgočasijo, ti brezskrbneži. Že desetletja izurjene v svojem imenitnem brezdelju jih takšna malenkost, kot je svetovna vojna, od veselja ne more odvrniti. Ah, vsi so tam, poznanstva od Vichyja do Ostenda ter Karlsbada, in veš za vse te male neumnosti in ne razumeš, da se brezskrbneži ob njih že dolgočasijo, čaj ob tangu in soirées dansantes, maškarade in teniški turnirji in prestidigitateur – le še ruleta manjka in petits chevaux (ali pa ju morda nisem videl). Ah, ti brezskrbneži, spet imajo okrog sebe vse, kar potrebujejo, trgovine z rožami iz Italije ter riviere in slaščičarno in parfumerijo, vse te trgovine, v katere vstopiš le iz dolgočasja. In seveda trgovine z antikvitetami – kako naj se jim človek odreče, trgovinam z antikvitetami 1800 metrov nad morjem sredi vojne vihre? Nič, niti trohice ne razkrijejo o slednjem, ti zadnji, najbolj žilavi velike bratovščine, ki je zdaj razpršena na vse strani neba. Spet sedijo ob čaju, se spogledujejo in se smejijo, par ob tangu se priklanja in vihti na melodijo. Oh, kje je vojna? Kje je pretreseni svet? Valček, en nežen valček ob čaju. In smehljanje in švigajoči pogledi.
Smeh in objestnost: vmes prisluhneš besedam. Francosko, nemško, italijansko, angleško – nobene domovine nimajo, ti brezskrbneži in brezskrbnice, od vsepovsod so. In nobenih očetov nimajo, nobenih bratov, nobenih soprogov, ki umirajo – to opaziš v lahkotnosti njihovih ustnic. Onkraj vsega so, le sredi svojega užitka. Takt valčka jim dvigne ramena, nasmešek odnese vse nadležno. Kdo ima tu še skrbi? Krohot in glasba. Non vi si pensa …
Pomisliš na prijatelje, ki zdaj ob isti uri ležijo nekje na zasneženi višavi in gledajo smrti v oči, na druge, ki so že leta ujeti v zadušljivih birojih in morajo zdaj popisovati listek za listkom, pomisliš na tragična evropska predmestja z njihovimi velikimi maskami žensk in sivimi sencami otrok – in ne moreš drugače, kot da bi se teh ljudi sramoval, kako se v smehu spuščajo po sneženih pobočjih v svojih afnastih oblekah. Pa naj duša postane še tako zagrenjena, proti volji, povsem proti volji se jih oči razveselijo. Tako blagodejno je spet videti zdrave, mlade, vedre ljudi, mladost, ki je podarjena sama sebi in sme užiti to svobodo. Slutijo jo in živijo brez strahu: močan sem, mlad sem, zdrav sem! Mladost, ki se igra s svojo močjo, namesto da bi jo uporabila na morilski način, mladost, ki ni zazidana v luknjah v zemlji in kasarnah, temveč z gibko lahkoto uživa v najvišjem, najbolj blaženem občutku na svetu: v svobodi. Z obrazi, rdečimi, prekrvavljenimi in sveže opečenimi od sonca v parih plešejo na zrcalnem ledu, kjer sta moč in milina združeni, galopirajo na konjih v lepi liniji gibkosti in poželenja ter svobodno in lahkotno na smučeh skačejo v zrak. Iznenada spet veš, kako lepa je moč, ko ne postane nasilje, grobost in umor, ko uživa le sama v sebi kot zavest, kot harmonija, kot igra. In spomniš se, kako lep je bil prejle svet, ko je njegova mladost še bila radostna!
Razklanost dobe! Vidiš radost ljudi in se je sramuješ. Vidiš njihovo žalost in jim želiš radosti. Želiš se pridružiti in se počutiš krivega za druge, ki jim je vse odrečeno, brezskrbno bi rad bil z brezskrbneži in vendar sovražiš njihovo hladnost. Srce se ziblje med dvema valoma. Človek v nas, njega bratska naklonjenost, svari: varuj, zavaruj, sej žalost za brezmejno kri! In življenje v nas, večno brezbrižno, ki želi le samo sebe in svojo najbolj izvoljeno, najdragocenejšo kri, radost, te vabi: ostani povsem v sebi, ostani veder, tvoja žalost ne bo ničesar spremenila! Človek v nas pravi: prostovoljno štej svoj dolg do tuje stiske, trpi s trpljenjem vseh, odreči se radosti! In življenje je ukazalo: predaj se vsaki radosti, ona je tvoje duše kruh in kri! Človek v nas pravi: le z žalostjo boš resnično podoživel čas, občutil vojno. Toda življenje spregovori: le s srečo se boš odrešil časa, premagal vojno! In srce, zemeljsko, se opoteka. Hrepeni po radosti celega sveta in se sramuje svoje. Sovraži brezskrbnost in sovraži tudi svojo lastno grenkobo, svojo brezciljno žalost, ki nikomur ne pomaga. Med vedrimi ostane brez doma in hrepeneče prisluhne njihovem smehu. In počuti se neskončno samo tu med lesketajočo se pokrajino in ledenimi srci.
Satira večera po večni komediji dneva: ples v maskah v enem od razkošnih hotelov. Ne, brezskrbneži in brezskrbnice, ti se ne dolgočasijo. Najprej še fraki in dekolteji v visokih dvoranah, diamanti se bleščijo in vmes med njimi pogledi, na mizah privablja to, o čemer v vojni deželi niti najdrznejši ne sanjari več. Še vedno sedijo kot eden in se igrajo svoje otroške igre: družbo, imenitnost, eleganco, spogledovanje. Evropa se seseda v ruševine. Ciganska godba gosla. Deset tisoč ljudi umre vsak dan. Diner je pri koncu, ples v maskah se začenja. Vdove sedijo in zmrzujejo v vseh sobanah sveta. Z golimi rameni v ospredje stopi markiza, njej nasproti zamaskiran Kitajec. Maska za masko se zgrinjajo noter. In prav zares, resnični so. Med njimi ni nobenega človeškega obraza.
Svečniki z ogledalom gorijo. Ples se stopnjuje. Sladki nežni takti, medtem ko zdaj ladje plujejo v globino, juriš na jarke. Brezskrbneži plešejo na maškaradi narodov.
In hrepeniš, da bi se zgodilo kot nekoč, da bi se luči naenkrat ugasnile in se na togi steni pojavil ognjeni zapis Belšacarjevih besed. Ali pa Dantejev verz, strašljivi »Non vi si pensa, quanto sangue costa.«
Prevod Ksenija Šabec
Jun 08, 2023