Lara Stare-Knific
Teža
Zjutraj sem vstala zgodaj,
ker je problem v tem, da spim predolgo.
Nisem jokala,
ker ni bilo potrebe. Ker nimam razloga.
Potem sem jedla,
ker ni nič narobe. In ker je vse v redu. Ker imam apetit.
Oblekla sem se,
ker je to normalno in ker nihče ne more biti v redu, če je cel dan v pižami.
Šla sem ven,
ker ne dobim dovolj kisika in ker mi samo manjka svežega zraka.
Odločila sem se,
da bom imela motivacijo, za vse kar rada delam in kar mi pomaga.
Odločila sem se,
da bom imela voljo, da se lahko prepričam, da imam motivacijo.
Šla sem med ljudi,
ker to pomaga. Ker mi manjka človeški stik. Ker smo ljudje socialna bitja.
Mislila sem pozitivno,
ker je težava v tem, da sem preveč črnogleda. Samo pogledati moram na svetlejšo plat življenja.
Imela sem voljo do vsega,
do življenja, do vsake majhne stvari. Ker, je pač mar nima vsak? Vse je samo v glavi.
Samo odločila sem se.
Nehala sem biti trapasta in vsem oteževati življenja.
Stvar sem vzela v svoje roke in nehala sem biti breme.
Nehala sem biti breme.
Postala sem črna luknja.
In med drevesi
in med ljudmi
in zjutraj pri kavi
in ko sem igrala kitaro
(ki je v resnici nisem mogla igrati)
in ko sem pisala
(v resnici nisem mogla pisati)
in ko sem brala
(v resnici nisem mogla brati)
in ko sem bila srečna
in ko sem živela,
sem v resnici umirala.
Nisem nehala biti breme
in moja lastna teža se je sesula vase
in me začela vleči v notranjost.
Stala sem na mostu
in vrnila sem se domov.
Da ne bi za seboj potegnila še drugih.
Za takrat je bilo dovolj.
Za naprej pa rabim sebe.
Kotaljenje kamenčka
Krasni drobir se mi je razlil po prsih.
Izgubila sem strgalo.
Krasni vek
odprl je vrata
in ponoči, ko ni nihče gledal,
se je splazil skoznja in bežal.
Zlepila sem vse kose trupla,
zalila sem ga s papirjem
in pustila, da raste v prostor.
Vseeno je nemo.
Smrdi.
In črvi se množijo hitreje kot jih lahko pojem.
Nemočna sva,
ti v svoji preteklosti
in jaz v svoji prihodnosti.
Dve skali, ki ju bo zlizal veter
in voda obnovila.
Pa sva si zvesta?
Ali sva zvesta sebi?
Ti goriš
in jaz gorim.
A ne za vedno.
Vrsta
Zebla te bom.
Ko vstaneš ti bom pretrgala hrbtenico.
Počasi iz kosti do kože,
dokler ne podležeš agoniji.
Dokler ne prosiš odpuščanja.
Mene. Ki ga ne morem dati.
Te že zebe?
Včasih sva vedela, kaj hočeva.
In zdaj?
Si res prepričan, da sva kdaj bila?
Midva?
Jaz, tvoja odslikava.
In kaj zdaj, ko sem stopila iz tebe?
Spet bi me posrkal.
A ne zaradi mene. Zaradi toplote same.
A jaz že dolgo nisem več topla.
Že zdavnaj sem se ohladila.
Zdaj nimaš ničesar več, kar bi rabila.
A ne moreš me trpeti izven tebe.
Te še vedno ne zebe?
Raje bi dala vso toploto za ogenj,
ali visela, če je treba.
Raje se uničim,
kot da ostanem sladilo.
Raje izparim,
kot da bi se vrnila v ne-sebe.
Če ne gre drugače,
naj smrt zgosti moj obstoj.
In morda te zazebe,
ko vidiš, da nisem zadnja.
Steklina
Če bi govorila resnico,
bi lagala.
In vedno sem govorila le resnico.
Če sem sploh kdaj govorila.
In če me je sploh kdaj kdo poslušal.
Če ne obstajam predaleč od sredine.
Od njega.
Morda nikoli ne bom standard.
Nikoli ne bom Človek.
A vendar nisem povprečje
in nisem edina.
Morda mi ne manjka ničesar,
a kako daleč nazaj je treba gledati?
Ko so bogovi lomili na dvoje?
Ko so se žarki prvič odbili od vode?
Ni točke.
Ni sredine.
In ni povprečja.
Nihče zares ne izgine.
Živimo večnost.
Zakaj se ne bi razlivala vanjo.
Nekdo me sliši.
In odmeva.
Sploh ne vpijem.
Pa bi, če bi hotela.
Enakonočje
Zgodilo se je na vlaku.
Nekje med Amsterdamom in Antwerpnom.
V botaničnem vrtu.
In doma, ko sem sedela na tleh in gledala kar sem videla že neštetokrat.
Ko sva sedeli na skali in pod zvezdami šteli luči.
Ko sva goli stali v črni vodi, le do pasu, ker je bila premrzla.
Takrat sem vstala.
In še prej, ko so se prižgale luči
in sva stala sama med vsemi ljudmi. Ko sem vedela.
Vedno tečem domov
in ko padem skozi vrata, me ujameš.
Vedno.
Vedno bom iskala tvoj obraz.
In če ga enkrat ne najdem.
Če izpariš…
Mogoče bom že dovolj stara. Vsaj tako pravijo.
A v resnici mislim, da ne bom nikoli.
Ko sem sedela na travniku
In ko sem stala na mostu
In ko sem jokala na stopnicah tiste hiše
Te je nekje nekaj ostalo, nekje sem te našla in spet si me objela.
Dala si mi življenje in ne morem ti ga vzeti.
Zvok
Vino se je polilo.
Obsedela sva v prazni sobi
in kar naenkrat se je zdanilo.
Vstala sem
in tvoja noga se je razrasla v moji.
Vstala sem
in videla sem bolje.
Vstala sem
in slišala sem bolje.
V kožo so se mi zagrizli mravljinci.
Zrasla sem za pet centimetrov.
Kot takrat, ko sem hodila domov
In ko sem stala v sobi
In ko sva skupaj sedeli na skali
Ko sem prišla domov
Vrne se
Skozi luči
Skozi oči
In naenkrat sedim v prazni sobi
in vidim,
slišim,
spet obstajam
in se širim.
Čutim zrak,
čutim tekočino
in zlivam se v večnost,
ki spet obstane
in me vpije in raztrese med kovino.
Jul 14, 2023