OBRAZ


***

Stari kristjan z otoka Oiši: “Bilo nam je težko. Hodili smo naokrog s sklonjenimi glavami in se skrivali. Tisti, ki niso bili kristjani so se nam posmehovali. In mi smo molčali. Blagoslovljena Yaki In Hama, sta bila tedaj že zaprta. » Promotor Iustitie, gradiva za poročilo k postopku o Božjih služabnikih Yaki in Hamu, 1987.«
.
»Še enkrat mi povej, zakaj se voziva na ta otok, Bogu za hrbtom – kjer morski psi nosijo pošto.«
»In še enkrat. Ker so odkrili, da je na otoku večina prebivalcev Kakure Kirištani – skritih kristjanov. Ki so dvesto petdeset let, podtalno, brez cerkve, brez biblije in brez duhovnikov, izročali prepovedano krščansko vero iz roda v rod. V tem primeru, edinem na Japonskem, to velja za cel otok.«
»In dva Slovenceljna, na izmenjavi na Japonskem, sta najbolj primerna za to temo?«
»Profesorji na oddelku za zgodovino religij niso neumni. Kakršno poročilo bova že podala, bo vnaprej označeno kot nevtralno in nepristransko, s strani dveh laičnih študentov iz neznane državice, ki sta se že davno vrnila domov. In to poročilo bodo potem lahko mirno ožemali, žmikali, preučevali, študirali in citirali, ne da bi jim kdo lahko očital, da kot jezuitska univerza so preveč pristranski.¨« Alen je zastal »Čeprav imam nejasen občutek, da je tu še nekaj drugega.«
Zvone se je zarežal: »Zviti-jezuiti, večna rima! Vsak njihov načrt ima dva vidna cilja in tri skrite!«
»Obnašaj se spoštljivo. Cel otok, gre samo za nekaj sto ljudi, ima samo še priletne prebivalce. Mladina je odšla v mesta in Kakure Kirištani bodo v desetletju ali dveh izginili. Nekaj jih je prestopilo k Cerkvi in tudi odšlo. Zagrenjeni so; kar ni četrt tisočletja zmogel za nas nedoumljivi teror, bodo povzročili napredek in tuja cerkev v par letih.«
»Krasno! Potem bodo naši neutrudljivi Japonci, ki jim je vsak centimeter zemlje svet, zgradili tu eno od svojih mega-letovišč z njihovimi bizarnimi zabavišči! Morda dobiva takrat popust!«
»Nehaj s takšnimi, raje preberi kar sem ti dal.«
»Saj sem. To je navadno pobožno čtivo. Mučenca Yaki in Hama sta bila rojena, živela tako brezmadežno, kot da bi bila v kemijski čistilnici in umrla neverjetne smrti; ampak nekaj mi manjka?«
»Kaj?«
»Ne vem točno, ampak sta različna od drugih?«
»Daa, to raziskujem tudi sam. Pa o tem jutri.« Alen je ugasnil luč.

***


»Prednika Yaki in Hama sta že v ječi pokazala stražarjem, da sta prava Kirištana. Na vse žalitve in udarce sta odgovarjala z molitvami, v katerih sta prosila za odpustitev grehov ječarjev. Promotor Iustitie, gradiva za poročilo k postopku o Božjih služabnikih Yaki in Hamu, 1987.«
»Nihče ni in ne bo tako ravnal z mano!¨« je ponovno zavpil plemeniti Johannes van Armsfoort.
»In to boš dosegel tako, da…?«
»Tako da bom šel do vrhovnega kralja teh opic in zahteval kazen za vse.«
»Malo tiše, Johan, te opice kot jim praviš, znajo več jezikov, kot misliš. In najina aretacija je neposredna posledica ukaza Šoguna samega. Poiščite vse kristjane je ukazal, in kdor se ne bo odpovedal tej zli veri, naj bo pokončan. Kar pomeni mučen, križan in zažgan.«
»In?«
»Sva midva na pogled Japonca? Najbrž ne. In tujci, gaijini, so prvi na vrsti. Bova pač morala dokazati vsaj to, da nisva katoliška kristjana. Verjetno bodo zahtevali od naju fumi-e, kar pomeni, da pred njimi poteptava križ.«
»Jaz, plemeniti Johannes van Armsfoort, ne bom dokazoval, da nisem bil krščen. In to v glavni cerkvi Haaga, ob prisotnosti mestnih veljakov. In ne me tikati, jaz sem plemič.«
»Ti si zapornik kot jaz, Johan. In če želiš biti javen kristjan, izvoli! Morda boš, kot plemič, lahko izbiral katero vrsto mučenja želiš. Zelo priljubljeno je obrnjeno križanja – ko te obrnejo, z glavo navzdol privežejo na križ, ki ga nato spuščajo in dvigajo iz posode z živalskim ali človeškim blatom. Je to tvoja želja, Johan?«
»Ne bodi predrzen z mano, ti raztrgani mornar!«
»Ta raztrgani mornar je edini od naju dveh, ki zna japonsko in pozna Japonce. Ti pa si mlečnozobec, ki je prvič jadral po svetu in se, kljub bližajoči nevihti odločil, da gre s svojo »razgledniško« barčico še naprej; kriv, da smo po viharju končali tu. Ki je zato tudi kriv za smrt ostalih treh mornarjev na tej barki in če ne boš tiho, še za mojo. In čigar rit lahko rešim, lahko pa tudi ne. Trenutno mislim da ne.«
Johannes je užaljeno obmolknil in se zavlekel v kot. James se je ozrl po ječi. Celica je bila majhna in razen njiju dveh, je tu sedelo ali ležalo še kakšnih dvanajst Japoncev in en, ki vsekakor ni bil Japonec. Prav ta se je približal.
»Bog z vama popotnika.« španščina je bila brezhibna, s pojočim portugalskim naglasom. »Je tudi vaju privedla Božja volja v ta žalostni pristan?«
»Dovolite, da se predstavim prvi: plemeniti Johannes van Armsfoort tale je pa mornar James Butler. In s kom imam čast govoriti?« Mlečnozobec je znal špansko!
»Oče Joao Tervilha iz Tovarja, na Portugalskem, poslan, da širim evangelij na teh otokih. To sta moja dva učenca, Yaki in Hama.« pokazal je na dva mlada Japonca, ki sta mu medtem prinesla pručko in nato počepnila. Kazalo je, da razumeta nekaj španskega jezika, ker sta napeto poslušala.

***

Pretrpela sta več, kot zmore človek in pri tem prepevala svete himne. Njun glas je segel do vseh Kirištanijev na otoku in jim vzdignil glavo. Stražarji so padli na kolena.» Promotor Iustitie, gradiva za poročilo k postopku o Božjih služabnikih Yaki in Hamu, 1987.«

»Pa sem našel« je bil vesel Alen.
»Kakšno punco upam«
»Bodi resen. Našel sem, kaj je oba motilo. Mučenca z otoka Oiši izstopata, ker sta na seznamu edina, ki sta usmrčena brez misijonarjev. Vsi seznami mučencev so si podobni – naštevajo najprej evropske duhovnike, japonske duhovnike, nižje posvečence in na koncu, zraven, Japonce brez posvetitev, laike. Teh je malo, ker so vsi vsaj tretjeredniki. Yaki in Hama pa sta bila usmrčena sama. In…¨
»In?«
»Pri vseh japonskih mučencih je zapisano, kdo jih je sprejel in krstil ter vzgajal. Tudi tega podatka tu ni, kar izstopa. In tudi, Yaki in Hama niso krščanska imena, še japonska ne, samo nekakšna otoška naziva.
»Pa naj izstopa, ladja je blizu, kam greva?«
»Pričakal naju bo nekdo iz ene od vasi, na otoku jih je sedem. Priporočil nas je njegov sorodnik, da tu ne bo težav. Potem pa…«
»Pa…«
»Bova morala stisnite zobe, se pogovarjati počasi, s sklonjeno glavo in očmi, se klanjati po japonsko, pod ustreznim kotom – kar ti bom vsakič povedal – in biti polna spoštovanja do kogarkoli, ki je vsaj malo starejši od naju – to so pa tu vsi.«
»Še kakšna privlačna podrobnost? Tresem se od veselja. Dobro, da boš ti govoril, moja japonščina je omejena na dekleta.«
»Če bova imela srečo, bova dopuščena v gorske jame in špilje, kjer imajo Kirištani še danes obrede, če.«
»Je to tisti pomečkani zgrbljeni možic, ki tam maha ?«
»Ta bo, in to ni možic, temveč vaški starešina, ki nama lahko utre pot. Spoštuj ga.«

***

»Yaki in Hama sta prinesla ogenj v mraz, svetlobo v temo. Kdor ne slavi Yaki in Hamo, ni Kirištan.«
Promotor Iustitie, gradiva za poročilo k postopku o Božjih služabnikih Yaki in Hamu, 1987.«

»Je to poveljnik straže? Povej takoj, da ima Holandija meddržavno pogodbo s Šogunom. Vpraša naj Nikolaja Couckebackerja, glavnega agenta holandske Vzhodnoindijske družbe, ki je v Hiradu, zraven Nagasakija, ta ve za mene. Pa hitro, tu se ne da živeti.«
James se je zapletel v daljši pogovor s samurajem, ki je poveljeval tej enoti. Potem se je priklonil in ozrl: »Imaš kakšen dokument o tem, upam, da ja?«
»Seveda, so mi rekli naj ga stalno nosim s seboj, na, tu je.«
»S priklonom, vedno s priklonom, idiot. Bi mu rad vzel obraz?«
»Obraz?«
»Spoštovanje do tebe pri drugih, kar je tu nad vsem. Kmetom samuraji takšen prekršek sekajo glave, jasno?«
»Jasno, se že klanjam, daj mu že.«
James je poveljniku s poklonom izročil listino. Ta jo je vzel, jo ošinil s pogledom in po hitrem pozdravu takoj odšel.
»Kaj mu pa je? Zakaj tako hitro?«
»Japonci, pač. Tvoja listina je v holandskem jeziku, ki ga ne zna, toda pred podrejenimi tega ne bo priznal, ker bi izgubil obraz. Poiskal bo nekoga, da mu prevede. Upam, da ga bo na tem majhnem otoku tudi našel.«
»Se vajina trnova pot končuje?« se je ponovno približal Joao de Tervilha, ki je komaj stal; kot vedno sta bila oba Japonca takoj za njim. »Kot kaže, bo kmalu prišla prostost za vajini telesi in tudi za naše duše.«
»Duše, gospod Joao?« Johannes, kot dober kalvinist ne bo nikoli klical katoliškega duhovnika »oče«.
»Kaže, da je čas mučenja mimo, vsaj po žalostnih izkušnjah sodeč. In kazen, ker smo prave vere, je samo ena – smrt. Za vse nas. Pa ne …!«
Stražarji, ki sta jih spremljala dva krvnika, so odklenili celico in odvlekli šibkega duhovnika. Vsi so vedeli, da ga čaka ponovno mučenje. Japonci so skupinsko molili, oba učenca Yaki in Hama, sta izgovarjala molitve prva.
»Ja, je že res, da so papeževci, ampak tole… je mučno. James pripoveduj mi nekaj, karkoli, da se zamotiva… tvoje vojaške izkušnje?«
»Zakaj pa ne. Vojna, to je en sam dolgčas. Marš, dvigovanje tabora, počitek, mesece in mesece slaba hrana, neskončna obleganja. Bitke so redke, pogostejša so premirja in vdaje. Pa slaba plača, lakota in ropanje domačinov. Pa vera. Ko sem bil mlad, sem bil papist, potem pa, ker je bila nuja, evangeličan. Najprej sem se tolkel na strani Angležev z Irci. Vseeno zakaj, Irci se vedno upirajo in Angleži jih vedno potolčejo. Nato sem šel k Holandcem, edinim, ki so plačevali redno in vse. Večinoma smo bežali pred Španci in se skrivali v trdnjave. Potem… potem sem šel v Nemčijo, k cesarskim, pod Tillyem. Dober plen, dobra vojna, do Magdeburga. Po Magdeburgu sem moral dezertirati in ubežal sem na ladjo, ki je jadrala prav na Japonsko in potrebovala mornarje. Tako sem skoraj deset let tu.
»Moral dezertirati?«
»Ja, Bog je umrl v Magdeburgu…«
»No, ti … Povej mi potem, kateri so najboljši.«
»Najbolj urejeni so tvoji, Holandci, tam je vsak kos kruha preštet, še vlačuge. Moji Angleži se sicer pogumno tolčejo, ampak kaj posebnega niso. Lahka konjenica, ah, Poljaki in Hrvati – zliti s konji. Švedi so dobri v vsem, kar se tiče vojne, samo jih je malo. Nemci so večinoma hrana za topove – prestopijo k sovražniku za prazen nič. Španski tercios so morilski. Najbolj pa sem se bal irskih psov.«
»Psov?«
»Tako smo jim rekli. Par mesecev je pred vsako bitko irski duhovnik, imena nismo nikoli izvedeli, napojil izbrane bojevnike z nečim in jih na dolgo vzpodbujal, dokler niso skupaj tulili v bojnih ritmih. Razbesnel jih je v jezo brezbožnimi Angleži, kot začarano nadaljeval naštevanje krivd, ki so jih s čedalje večjim gnevom ponavljali ter ritmično tolkli ob tla ob spremljavi bobnov in, ko so bili na robu norosti, jih je pognal nad nas. Imeli so peno na ustih, brez ščitov, ran niso čutili. Bojevali so se dokler niso bili razsekani. Na srečo je šlo za manjše skupine in duhovnika so kmalu ubili Irci sami; drugače Angležev na Irskem ne bi bilo več.«
»Japonci so prenehali moliti. Morda lahko vsaj malo zaspiva.«
»Pametno« celica se je res umirila.
»James«, je zašepetal.
»Zakaj je Bog umrl v Magdeburgu?«
Tišina je se je vlekla, dokler ni James končno spregovoril: »Obleganje je predolgo trajalo. Cesarski vojaki so bili jezni. Tako majhen garnizon bi se moral že zdavnaj predati, takšni so vojaški običaji. Pa se niso hoteli. In zato, ko smo vdrli v mesto papistov, predaje ni bilo. Samo meč ali nož, ne glede na starost ali spol. Ženske… nobena ni preživela vojske. Med ropanjem in klanjem so začele goreti hiše, ogenj je preskakoval. Kmalu je bilo celo mesto v ognju. Poveljnik cesarskih je ukazal, da zapremo mestna vrata. Kričanje v mestu … je segalo do nas. Drugo jutro ni bil nihče živ, razen v dveh cerkvah–od trideset tisoč prebivalcev, samo še oglje. Bog je umrl v Magdeburgu…«

***

»Yaki in Hama sta začetnika našega rodu. Vse izvira od njiju. Vsako leto pobožno slavimo njuno smrt.«
Promotor Iustitie, gradiva za poročilo k postopku o Božjih služabnikih Yaki in Hamu, 1987.«
»Trije dnevi mimo, plazenja po gorah je konec, Nagasaki, disko, punce prihajam! Poln spoznanj in brez denarja – hej, bodo fakultetniki še kaj plačali?«
»Najbrž. Izvedela sva več, kot so nama tu povedali. Dovolj ne samo za poročilo temveč za skupno diplomsko delo. Si si olajšal študij, prijatelj, ne da bi vedel?«
»Dovolj za diplomo.? Tile prfoksi to tečni.«
»Dovolj. Odkrila sva, da na otoku obstajajo še vedno skriti Kirištani, ki tudi sedaj ne pridejo na plan, ne verjamejo nobeni oblasti. Odkrila sva, da so bile njihove cerkvene skupnosti organizirane s strani več družin skupaj, ki so izpovedovale vero skozi stoletja in se ženile predvsem med seboj. Da so himne, ki jih prepevajo, po melodiji španskega ali portugalskega izvora, razen tistih o Yakiju in Hami. In, da so nauki od skupine do skupine tako različni, kot da gre za druge vere.«
»Pa tvoja dva ljubljena mučenca?«
»Yaki in Hama sta najbolj spoštovani osebi na otoku. Si videl, pri obredu, čim ju katerikoli svečenik omeni, se vsi priklonijo. Pa njihovi kipci in spominske pogrebne plošče, vsepovsod. Ampak izročilo ni povsod enako. Ne samo, da so razlike, ki so razumljive zaradi let in neobstoječih stikov s katoliško cerkvijo, razlikujejo se tudi v osnovi.«
»Osnovi?¨«
»Nekatere skupine oziroma cerkve, imajo izročilo, da ju je nekdo izdal. In ta nekdo je bil-gaijin, tujec.
Pa še letnica… 1638. Leto največjega upora kristjanov na Japonskem. In isto leto mučeništvo Yaki in Hame, ki kljub krstu nimata krščanskih imen in sta, za razliko od ostalih mučencev, samo božja služabnika-Servus Dei in ne svetnika«
»Torej fanta so mučili in ubili in v zahvalo sta dobila nižji svetniški čin?«
»Tudi tako lahko rečeš. Vsekakor je postopek nekaj zaustavilo. Škoda, da ni mogoče dobiti gradiva Promotorja Iustitie, ki so v Vatikanu.«
»Ki je, o moja prijateljska enciklopedija?«
»Bivši hudičev advokat, kanonski klerik, ki zbira gradiva z namenom, da preveri v globino vse, da odkrije vsako pomanjkljivost osebe v postopku za blaženega ali svetnika.
Ampak, ker Yaki in Hama sta tako spoštovana tudi na sosednjih otokih, so etnologi tam brskali toliko časa, dokler niso odkrili izvor teh govoric – otok Oiši. In legende o teh dogodkih so na Oiši-ju veliko bolj obširne, čeprav nič bolj jasne. Odkril sem pa morebitnega otoškega misijonarja.¨«
»Ki je?«
»Oče Joao Tervilha portugalski frančiškan. 1633 so ga poslali na Japonsko, nato je omenjen še dvakrat, nazadnje, da bo širil vero med otočani; po letu 1638 pa izgine vsaka sled. Še to je Peter, ki sem mu telefoniral za pomoč, komaj našel, in to v nekih zaprašenih kronikah, ne v računalniku. Aja. Na koncu je nekdo skoraj nečitljivo pripisal Excl. PM?«
»Kar pomeni, o, moj učeni prijatelj?«
»Exclusio, post mortem. Da je oseba morda bila izobčena iz redu in krščanskega občestva nasploh, verjetno po smrti. Običajna kazen za padle duhovnike, tiste ki so prestopili v drugo vero…«
»Jih je bilo veliko?«
»Več kot je znano, čeprav vsekakor manjšina. Vsaj dva, očeta Ferreira in Chiara, sta po odpadu od vere postala goreča preganjalca kristjanov. Oba so izobčili iz redu in krščanske vere, kar je splošno znano. Toda o Tervilhi ni zabeleženega uradno nič, samo molk. Vsaj potem, ko so ga iz Nagasakija poslali misijonariti na otoke.«
»Zakaj je to pomembno?«
»Samo duhovnik sme krstiti in Tervilha je bil tedaj edini misijonar na teh otokih. Torej je edini, ki bi lahko krstil Yaki in Hamo. Njun cerkveni oče in učitelj, verjetno.«
»Pa saj si so tem spraševal domačine, dokler nisi bil rdeč v obraz? »
»Oprezni so vedno tiho. In Kakure Kirištani so oprezni četrt tisočletja. Še dobro, da sva na skrivaj posnela njihove obrede, to bo neprecenljiv vir za diplomo.«
»Grešil si stari, takšno snemanje je protizakonito.«
»Greh, večen vir pokore in zla… je bil tedaj tudi prisoten?«

***

»Z njima je bil gaijin, Tervaki. Kazal je vero, toda v sebi je skrival zlo. Yaki in Hama sta ga sprejela kot brata v svoje naročje, ne da bi vedela, da gojita kačo. Nista se bala ničesar, saj sta bila naša prednika.«
Promotor Iustitie, gradiva za poročilo k postopku o Božjih služabnikih Yaki in Hamu, 1987.«

Eden od ječarjev je pritekel k celici, počepnil in šepetal mladima Japoncema. Ko je končal, sta občepela in po presledku stopila k rojakom. Novice so morale biti slabe. Vsi jetniki so se odzvali s presenečenjem, ki mu je sledil obup.
»Kaj se dogaja?«
»Boš videl, po mojem kmalu.«
»Kaj bom videl?«
»Največji poraz za papeževce, če se ne motim.« James je obmolknil, kot da na čaka na nekaj.
Ni bilo dolgo, ko so ječarji privlekli pred celico očeta Tervilha. Bil je krvav in umazan od mučenja, zgrbljen vase, premikal se je z vidnimi bolečinami. Poveljnik je skoraj zalajal nekaj hitrih, glasnih stavkov.
»Vidite tu gaijina, ki se je končno odrekel tuje vere in sprejel šinto. En sam fumi-e in prost je kot ptica. Uklonite se volji vzvišenega Šoguna in vi in vaše družine bodo prosti.« je tiho prevajal James. Oče Tervilho, ki sta ga morala držati dva ječarja, da je lahko stal, je bolestno spremljal poveljnikove besede.
»Oprostite mi vsi, če morete. Ne zdržim več… ni človeško. In vidva, mi oprostita posebej.« S prstom je pokazal na Yaki in Hamo, »ta sta moja dva učenca… lahko sedaj grem?« je potihem zaprosil. Pogledal je še Jamesa:
»Prevedel sem vajine dokumente, jutri bosta odpotovala v Nagasaki.«
»In vi oče?«
»Jaz, mene vlečejo kot trofejo v Osako, če bom preživel. Zlomili so moje telo in duha. Ne bom več dolgo, čutim. Kliče me, bog ali pekel.«
Poveljnik je bil kratek: »Vidva sta prosta, jutri bo prevoz. Danes pa, imamo dva trmoglavca, da ju kaznujemo.«
Očeta Tervilha so odvlekli proč in celica je začela valovati.
James se je obrnil na Yaki-ja: »Kaj sedaj?«
»konec.. sveti oče šinto, Kirištani šinto. Obraza ni…. Družina .. ni. Strah.. bolečine… strah. Žrtev hočem.. strah« Mladenič je bil popolnoma pobit. Okoli njega so bili vsi še bolj sključeni, nekateri sploh niso vzdignili glave. Poraz kristjanov je bil popoln.
»James?«
»Odpad očeta Tervilha jim je vzel ves obraz. Nihče jih ne bo več spoštoval, kar bo zadelo vse rodove vnaprej. Yaki in Hama sta sicer pripravljena na žrtev ampak ju je strah bolečin. Ostali razmišljajo, da bi odpadli od vere, ki jim je odvzela obraz. Japoncem je obraz vse, več kot vera, družina ali njihov cesar.
Čeprav so papisti, mi jih je žal. Njihovo sramoto bodo na otoku nosile še pozne generacije. Kdo se bo ženil v družino, ki nima obraza? Ali pa…¨
»James? James, ne vtikaj se v to, samo da izgineva.«
»Ti se odstrani, če hočeš.« James je bil neobičajno odločen. »In daj mi tisto čutaro z žganjem, ki jo skrivaš. Takoj ali pa jo vzamem sam.«
S poševnim nasmehom se je obrnil k Yakiju in Hami.

***

»Tervaki se je zvijačno lagal in spoznal je vse Kirištane. Ko je sovražnik iskal žrtve je Tervaki pokazal na Yaki in Hamo; in vsem povedal, da je storil fumi-e. Tervaki je vsem vzel pogum.
Kirishtani so bili žalostni, ker so vedeli bosta mučenika žrtvovana. Bali so se, da bodo umrli brez obraza.«
Promotor Iustitie, gradiva za poročilo k postopku o Božjih služabnikih Yaki in Hamu, 1987.«

»In kaj bo sedaj z otočani?«
»Krstili se ne bodo, še posebej ne, ker častijo prednika Yakija in Hamo – kult prednikov velja za malikovanje. Mladih ni, izumirajo in to vedo. Par desetletij, in bodo samo še spomin. Kot nekatera plemena v Afriki ali Južni Ameriki.«
»Pa je zdaj jasno, kaj je z mučencema?«
»Da in ne. Letnice, zapor in mučeništvo, to je jasno. Vloga gaijina, če je to v resnici bil oče Tervilho, pa ne; kot tudi ne, kako je končal, razen, da je moralo biti ob istem času. So stvari ki jih ne moreš nikoli izvedeti.
Kakšna moč…«
»Čigava moč?«
»Yaki in Hama. Sama v celici, osamljena, preprosta ribiča, morda celo z družino; in lahko, da ju je kdo izdal, to je bilo pogosto. Kako sta zbrala moč za mučeništvo in to takšno, da ju častijo še danes, po stoletjih. Cel otok je enakega mnenja – da sta dala ogromen obraz Kirištanom, da so preživeli in lahko gledali vsem v oči.
In to dva pozabljena, nepismena, revna ribiča.«
»Spet nekaj kar ne bomo nikoli izvedeli?«
»Spet…«

***

»Yaki in Hama nista obupala. Ozrla sta se v nebesa in poklicala bogove na pomoč. Uslišana sta bila, in začela govoriti z božjim glasom. Kirištani so vzdignili glave, upanje je bilo tu. Luč prave vere je spet svetila. Kirishtani so se nehali sramovati in poslušali so. Yaki in Hama sta prepevala melodijo iz nebes. Vsi so se pridružili in bogovi so prišli v njihove prsi «
Promotor Iustitie, gradiva za poročilo k postopku o Božjih služabnikih Yaki in Hamu, 1987.«

James je poklical oba učenca na stran in začel potihoma govoriti z njima. Ponudil jima je čutaro, ki sta jo hlastno praznila. Po kratkem presledku sta začela ponavljati Jamesa. James je na koncu stavkov, včasih pa vmes, udaril po tleh ali po bližnji rešetki. Posnemala sta ga.
Prevzela sta njegov ritem za svoj. James je začel na glas vpiti uvodne stavke in učenca sta odgovarjala, s pogledi prilepljenimi na njega. Ostali Kirištani so se zbudili iz svojega obupa in se počasi premikali proti obema. Udarjanje je izzvenelo v zamolklo bobnenje. Telesa so nihala v skladu z njim.
Vodstvo sta prevzela učenca, sedaj obrnjena proti Kirištanom. Kirištani so uskladili ritem in začeli množično odgovarjati. V slabi uri se je glas skupine pojačal, stene, tla in strop so brneli, Kirištani so bili vsi zamaknjeni v učenca, ki sta zaneseno pridigala dalje.
James se je umaknil, le sem ter tja je še kaj šepnil učencema. Ta dva sta bila rdeča v obraz, z odprtimi usti, ki so se krčevito premikale. Kriki in petje so se nadaljevali, vsakič močneje. Kaos in ritmično petje povsod, udarjanje po tleh, stenah in rešetki.
»James, se to ne da umiriti?«
»Za njih je to kot maša, in kdo bo prekinjal mašo?«
»Maša, kakšna maša neki. Ti si jih spravil v besnenje. Najprej oba Japonca…-»
»ki sta izjemno dovzetna, tako za naštevanje krvavih krivic kot za tvoj schnapps. Poglej, sedaj molita skupaj. Vsakič nova krivica ali krščanska resnica in vsakič odmev s strani vernikov.«
Ječarji, ki so nemo opazovali prizor, se niso vmešavali. Samo tisti ječar, ki jim je prinašal vesti, se je ponovno približal. Učenca sta poslušala novost, ki sta jo buče ponovila. Celica je zadonela.
»Preden vprašaš, pater Tervilho je mrtev. Ko je stopil iz ječe, se je zrušil. Na mestu mrtev. Japonci sedaj praznujejo še smrt odpadnika in izdajalca, ki ga je zadela božja kazen.«
Pritekel je poveljnik. Odprl je vrata celice in nadrl učenca kot vedno, ker je vedel, da se bosta uklonila. Pa to nista bila ista učenca. Polna nekega ognja, gneva, z rokami, ki so se krčile, pokončna tako, da sta izgledala višja – nevarna na prvi pogled. Ko je vzdignil bič sta storila nedoumljivo – zagrabila poveljnika in ga vrgla med podrejene, po tem pa nadaljevala z vodenjem zbora.
Poveljnik je bil nenavadno miren, čeprav so za dotik umazanega ribiča samuraji sekali glave. Poklical je krvnike. Prinesli so vrvi, toda Yaki jih je oblastno odrinil in sam zvezal Hamo. Ko je vezal sebe je imel težave in James mu je pomagal. Zvezana, s srditimi pogledi, pokončno hojo, očmi, ki so začele kazati belino, pojoča v ritmu, ki je bobnel naokoli, so ju, nepričakovano spoštljivo, odpeljali na morišče.
Vodstvo petja je prevzel eden od ostalih Kirištanov. V bistvu so to bili kratki srditi stavki in ostali so odgovarjali z zadnjimi besedami stavka, ali pa samo s »Ha«. Nadaljevali so, za njih očitno še ni bil konec.
»Naj že nehajo, vse je mimo.«
»Še ne, ne vidiš kako oni in stražarji vlečejo na ušesa. Morišče je tik pred ječo.«
»Yaki in Hama bosta umrla.«
»To je bilo jasno, vprašanje je kako? Ali kot poscana, tresoča se strahopetca, ali pa kot sedaj, ko so potrebovali vse stražarje, da ju ukrotijo. In kako sta sama, zvezana in krvava, zavrnila pomoč in stopila proti morišču?! »
»V redu, morišče je pred ječo, pa?«
»Če bosta učenca kričala od bolečin in prosila za milost, bomo slišali. Če bosta tiho, so Kirištani zmagali. Ampak dvomim, da trenutno sploh čutita bolečine«
»Ker si ju spravil v norost, v brezumen zanos..«
»Najprej jaz in tvoja čutara, potem pa sama. Fanta sta rojena verska voditelja, vznesenost ju je napravila za neobčutljiva. Ne bosta čutila nič v svojem besu. Slišiš kakšno rotenja ali stokanje z morišča? Ogenj gori, smrad po gorečih ljudeh je prišel do nas, toda niti stoka od križev, pa čeprav so takoj pred ječo. Obraz bo ogromen.»
Vrata ječe so bila, morda načrtno, odprta. Skozi njih se je valil dim, ki je zaudarjal po zažganem mesu. Vladale je neobičajna tišina. Po dobri uri je začel poveljnik ostro zapovedovati. Vsem je bilo jasno, da je za oba učenca konec.
»Zmaga. Vodja zbora že poje o junaških podrobnostih sežiga, ki ga sploh ni videl. Yaki in Hama sta sedaj samo še spomin, ki bo vsak dan večji. Prinesla sta jim toliko obraza, da bodo Kirištani po mojem tu še dolgo, ker jih ne bo mogoče doseči pri spoštovanju obraza, ki Japoncem pomeni vse.«
»Pa midva?«
»Midva sva na robu dogajanja. In poveljnik naju bo jutri poslal v Nagasaki in porinil s tega roba. Dobro ve, da bova tiho o papeževcih, še bolj pa o tvoji neumni vožnji in treh mrtvih mornarjih.«
»Ampak vse skupaj…«
»Ves svet je privid, pravijo Japonci. Poveljnik bo zadevo potlačil. On ne sme javiti dalje, da je imel odpadnika gaijina, da pa je ta umrl pod njegovim poveljstvom – po tukajšnji navadi je bil odgovoren zanj. Živ padli duhovnik je trofeja, mrtev je zadrega. Stavim, da ga v dokumentih nikjer ne bo. Kot tudi ne na zemlji, morje je globoko.
Kdo bo hodil v ta zakotni kraj Bogu za hrbtom, preverjati ali so na revnem otočku umrli dva ali trije ljudje? Tisoči visijo na križih, nihče jih ne šteje. Še več je pregnanih, razlaščenih, umrlih med mučenjem. Mi smo bilka na gostem travniku, nihče nas ne bo opazil. Poveljnik je izgubil toliko obraza, da bo morda osvobodil vse Kirištane, samo da se jih znebi in bo praktično pobegnil od tu.«
»In učenca?«
»Mimo je, umrla sta, toda brez enega stoka. Legenda je rojena.«
»Ti si nor, tile papisti so nori. Blaznost!«
»Danes niso papisti, so japonski kristjani. Režeči, s peno na ustih, nevarni in ponosni kristjani.,,«
»Blaznost!«
»Ki jih je za vedno potrdila v veri, kar bo vedel cel otok. Te vrste blaznost, da. Ki je rodila nepojmljiva heroja celega otoka. Ki sta si pridobila slavo in obraz zase in za vse kristjane. Priča si rojstvu legende, Johannes.«
»Irski psi…«
»Irski psi…«

***

»In sovražnik je zahteval od njiju fumi-e. Vrgla sta sovražnika trideset korakov daleč, vzela križca in sama odkorakal na morišče. Ha! (pripovedovalec je začel govoriti v ritmu in tolči ob tla in mizo.)
Sovražnik je stopil k grmadi in smejala sta se mu v obraz ter sama šla h križem in sama prižgala grmadi. Ha! Sama sta odšla do kolov in se privezala, ha! Izdajalec Tervaki ju je kleče prosil za odpuščanje. Ha!.
Poklicala sta nebo, da naj razsodi in takoj ga je zadela strela, Ha! Kirištani so slavili, prepevali in udarjali po stenah, da je odmevalo po celem otoku, takole, Ha! Ogenj je gorel do noči, toda nista niti zastokala, Ha!
Sovražnik je na kolenih oprostil vse Kirištane in zaprosil za sprejem v našo vero! Ha! Zbrali smo njun pepel in ga razdelili med družine! Ha! Žare s pepelom Yaki in Hama imajo čudežno moč! Ha! Yaki in Hama sta pridobila obraz za cel otok, do danes in naprej! Ha! Zato ju častimo kot najbolj zaslužna prednika.! Ha!
Najprej je bila noč, čeprav je bil dan, toda Yaki in Hama sta naredila dan, kjer je bila noč. Ha!«
»Od tu naprej se je pričevanje skritega kristjana spremenilo v frenetično nerazumljivo vpitje in udarjanje in je bil intervju zato prekinjen.« Promotor Iustitie, gradiva za poročilo k postopku o Božjih služabnikih Yaki in Hamu, 1987.«