Članek
Borut Slokan: Šef in Ivan - Sedma pripoved
Objavljeno Jun 09, 2024

ČEVLJI

PREDPOVEST
Lebdela je v zraku, se vrtela okoli svoje osi, nepredvidljivo premikala v različnih smereh. Letela, ne glede na veter, odbijajoč se od čvrstih objektov in celo od otrok; včasih da, včasih ne. Brez vidnega cilja, občasno skozi zidove in steklo, brez posledic in sledu, ali pa puščajoč za seboj odprtine polne dima; dokler ni zadrsela po kovinski ograji avtoceste naprej. Okrogla vetrnica navzven, z meglenim obrobjem, svetlo rumene barve, ki se je komaj razlikovala od okolice. S hitrostjo, ki so jo ljudje lahko samo opazili, sekundo ali dve.
Množica, ki je pazljivo stopala po pločnikih in oprezno vozila, je sprva ni zaznala. Sploh je vse presunil brezpogojni alarm vremenske službe, da se je nad Zemnikom, hribom zraven mesta, razbesnela lokalna ujma – brez padavin. Oblaki, tema, strele, vse se je osredotočilo na ozek pas gozdu na hribu. Strele so padale kot naročene, nebroj. Poročali so o glasnih pokih izven notranjosti dogajanja in pozivali vse, da se umaknejo v varne prostore in izključijo, kar lahko strela udari. Opozorila po vseh medijih in telefonih so vreščala.
Svetla vetrnica je za nekaj sekund izginila. Nekateri so kasneje tam zaznali vonj žvepla ali pa oksidov, nepreverjeno. Kot tudi ni bilo mogoče preveriti, ali je bila strela.
»Imeli smo gasilsko veselico, kdo bi poslušal opozorila.« je kasneje pripovedovala novinarju Anamarija Komajnik.
»Ljudje so jedli kranjske, pili pivo in plesali, ne pa spremljali poročila, še posebej ne, kaj se dogaja petdeset kilometrov proč. Nebo je bilo jasno. Kako je lahko prišlo do tega, pa ne razumem, res ne. Nič, nič nisem videla, slišala, drugi tudi ne.
Stali smo pred odrom, kjer je igral ansambel. Oder je bil delno pod vejevjem velikih smrek, tudi vse naokoli so bile. Je pač tak kraj, na miru, da se kdo ne pritoži zaradi muzike.
Potem pa, kot da bi udarila strela iz jasnega. Dvajset. trideset ljudi nas je popadalo, v Šefi deset, petnajst metrov. Ampak od ničesar! Eni so videli prozorno zračno vrtavko, drugi baje slišali šuštenje, to je vse. Jaz ne vem nič, sem bila, kot drugi, takoj v nezavesti, na tleh. Jaz nisem videla nič. Eno sekundo sem poslušala, potem…tema.
Po par minutah sem se zbudila, ljudje so vpili okoli mene, pomoč, telefoni. Hitro smo bili v bolnišnici, kdor je ostal cel, je tudi vozil tja. In za udarcem tega se je nad veselico utrgal oblak, in nehal v pol ure!
Mi, v hodu, na poti udara, smo vsi dobili posledice. Otekle, pekoče noge, težko vstajanje, bolečine po vsem telesu. Tri dni na kliniki, pa še en mesec doma, preden sem bila pri sebi. Bala sem se da se mi ni kaj groznega zgodilo.
Telefon v moji roki se je dobesedno razletel, mi poškodoval dlan, samo še deli kovine, plastike nikjer. Dobro, da sem ga nezavestna izpustila, bil je vroč kot pekel. Prijateljica Meri, zraven mene, skupaj sva bili, pa nič, tudi telefon cel, hvala Bogu. »
»Glavni pevec, ki je obležal na odru je bil ob telefon na enak način, mu je pretrgal blago in ga ožgal, imel ga je v hlačah. Podobnih je še, vprašajte sami. Eni na robu smrti, drugi, milimeter zraven, pa nič.
Policija je kasneje poklicala specialiste iz Švice, ampak ničla, niso našli niti kam je strela končno udarila. Samo ugibajo, da je dogodek nastal na Zemniku, strela, krogla ali kaj že, potovala do sem, nas razsula in usekala ter se razpršila neznano kje. Kaj pa jaz vem.
Razen tega, da na hrib Zemnik ne grem nikoli več. Že prej mi je bil neprijeten, preveč govoric. »


ČEVLJI
Tisti dan se je Ivan zbudil noro zgodaj, nevsakdanje bister. Možnost da bi ponovno zadremal, bi bila enaka kot pri nespečnemu nažrtemu z ekstazijem. Pa še telefon je zazvonil, kar je bila za vzdražljivega upokojenca v njegovi pustosti redkost.
»Isti hudič bo«, je predvideval Ivan – in isti hudič je bil. Čim je pozdravil, je sogovornik prekinil zvezo. Že spet.
Nedolgo tega se je nerazsodno pripojil v telefonsko zadevščino, imenovano »Čenčar«, za pogovore med osamljenimi priletneži. Organizatorji so jasno in glasno razodeli, da gre za brezimno komunikacijo kraških in nekraških osamelcev, ki želijo samo porcijo pogovora s sorodnim osebkom, da popestrijo zid tišine okoli sebe. Uresničljiv načrt, plemenit namen, širok sloj morebitnih uporabnikov. Med njimi Ivan, ki se je vključil v to karavano anonimnih govorcev tolažilnih puhlic. Toda…
Skoraj vsi sogovorniki so takoj, ko so zaslišali moški glas, Ivana, presekali razgovor; pogosto s spremljajočo neizvirno psovko. Sešteto je v dobrem mesecu imel par ducatov klicev, zvez in – tri dejanske pogovore.
Globoko se je utopil v ta dialektično akustični fenomen in ugotovil, da glavnina članov, ne glede na svoja stoletja, tu išče ženske, bolj osamljene (in najbrž premožne), bolj dobrodošle. In da ti neobriti, pozabljeni kapniki, ki čemijo v svojih mrkih jamah in besno plezarijo za prilastitev vsaj ene samice, vsakega drugega moškega nadrejo in prekinejo zvezo; ker so za njih konkurenca.
Edina izjema je bila ženska, ki je vsiljivo zahtevala osebne podatke od njega, in, ko ji je Ivan predočil pravila Čenčarja, prekinila z »Potem pa nič.« Ljubko…
Začetkoma je bilo zabavno, sedaj… pa dolgčas. Ivan je že sestavljal, v sebi, izstopno izjavo iz Čenčarja. Kakšen brezimni čvek s sorodno dušo bi mu dobro del, prekinjanje zvez je bil pa šport, ki ga ni podžgal.
In Šef, namesto da bi sočustvoval z njim, je neprizadeto mahal z repom. Ta je bil edina čenča, ki mu je preostala. Poleg majhnega veselja, skoraj Schadenfreude, da Bosna še ni v Evropski Uniji. Ne da jim tega ne bi želel, ampak, zadeve, ki so jih brezvretenčarji v Bruslju prepovedali, so bile tam včasih še dostopne. Danes je užival v razkošju socialistične dvesto vatne žarnice, diretto iz Banja Luke, namesto umirajoče kresnice, ki je, po nalogu Bruseljskih jamskih bolh, prej morala medleti nad njim in stalno zahtevala dodatno osvetlitev.
«I ako ode Bosna, ostaće mi Srbija.« je zadovoljno premišljeval, ko je končno enkrat po sončnem zahodu, lahko videl celoto svoje male dnevne sobe. In seveda Šefa, ki je igral spanec in prežal na vsak pojav hrane. In je bil brez solza za njegove Tantalove verbalne muke.
»Ti si bitje brez ganotja, brez čustveni monstrum!« je Ivan oštel svojega štirinožca; ki je že vstal, ravnodušno držal v gobcu pas za sprehod in čakal. Čeprav je bil pasji steznik absolutno, kot bi dejal njegov prijatelj upokojeni kapetan, »zavaravanje neprijatelja.« Šefa v skoku bi morda ustavila ustrezno debela veriga prekooceanske, možno; pasu še opazil ne bi.
»Počakaj, še opravičilno darilo.« Ivan je pred dnevi, ko je sedel v naključni družbi, tam nekje ob reki, užalil sogovornika iz Deutschlanda, ker ga je naslovil »švabska ritnica.« Tip je nekaj trobezljal o slovenski zgodovini, Ivan pa je bil zgodovinar, čeprav upokojen,. Ugotovil je, da je nemški osebek historično nepismen in povedal je Deutscherju, kar mu je šlo za njegovo poznavanje niča.
Človeški izdelek z oznako države vred, DE torej, je užaljeno oddojčal, prisotna družba pa je, tiho in glasno, negodovala. Bučman s severa je rad plačeval za vse, kar je bilo, jasno, sprejeto z navdušenjem. In Ivana, ko je občasno šepal mimo, zatem še poznati niso hoteli več.
Ivan je imel zadosti, in je poslal Švabu sporočilo, da ga pri šanku čaka opravičilno darilo. Namesto romanja na kolenih in pokore, je osebku iz DE pripravil svojski tribut.
V zadostitev Fritzu je, po dolgem iskanju, kupil komplet kozarcev črnega fižola; kar bi kot utelešeno obžalovanje zadoščalo, če ne bi po vsem darilu žareli napisi – naziv proizvajalca in sicer: DE RIT. Ki je bila legalni in legitimni avtor tovrstne užitkovine iz echte Švabenlanda, tam nekje v Vestfaliji.
»Nisem jaz kriv, če bo kdo pomislil, da pošiljka sporoča, da je prejemnik nemška zadnjica,« je spokorniško dejal Šefu. Še posebej irhastega hlačarja žena, ki je bila jako prisebna in znajdena jezikoslovka.
»Tole odložim pri natakarju, da mu izroči, potem pa v gozd, cmokavzar.«
»Jajajajaja« je dobil povratno zvonjenje kandidata za kinološke raziskave kakršnegakoli terena.
»Ja, ja, ampak pusti mi lisico pri miru, čuješ!«
»Howg!« mu je pritrdil Šef – v njegovi glavi. Kako zmore zvleči pasji lajež (in misli) v njegove možgane, Ivana od davno ni več zanimalo; pač še ena zagonetka čudaškega psa še bolj eksotičnega gospodarja. Na srečo je to ostalo na ravni pogovora, vsak je obdržal svojo zasebnost.
Odkar je pred leti padel pod avto, močno poškodoval glavo, ležal v komi in skoraj umrl, mu je to spremenilo svet – in njega. Na način, ki ga še ni dojel. To, da se je v sebi lahko pogovarjal s nenavadnim Šefom je bil le del tega, kar se je spremenilo – in kar je postajal.
»No pa, v hosto, na obiske.« Računalnik bo moral počakati, internetna stran na kateri je Ivan vneto objavljal svoje neumrljive pesmice, pa tudi. Vsi trije njegovi častilci, ki jih je po nenapisanem sporazumu vzajemno javno oboževal na strani All Poetry, bodo že počakali. Tako kot Ivan, so bili zdravo zainteresirani samo zase.
Vzhajajoče jutro je preveč privlačevalo, ura je bila prava, čas prijeten za občasno mukotrpne, upokojenske redke razvedritve. Gozd, večni objem slovenskega roda. Za nekatere poslednji objem…

⁂⁂⁂

Ivan jo je prvič zagledal, ko je kukala iz šavja. Lep primer lisice, samo suha, suha. Šefu je ukazal naj sedi in šel v njeno smer, toda ne preveč blizu. Vrgel ji je košček mesa. Šef je tiho zarenčal, meso je bilo seveda vedno in samo njegovo!
Vrnil se je in frcnil Šefa po glavi:
»Ni vse, kar vidiš tvoje, Šef.« Pes se je vdal v usodo in tekal med visoko travo. Na robu gozda, ki je prijetno valovil vonje drevesnih sokov, je zašumelo – odšla je.
Ko je naslednji dan šel tja, mesa ni bilo več. Zažvižgal je in spustil še nekaj kosov hrane. Tudi ti so naslednji dan izginili. Od takrat naprej je redno zapuščal ostanke jedi. Ko je ugotovil, da ima mlade, pa še več. Ja, mati lisica težko lovi, mladiči pa so stalno lačni, ni čudno da je tako suha. Samec je najbrž poginil in ker ne živijo v tropu, ji druge pomoči ni. Šef je bil principielno proti, pri hrani je bil specialno brezkompromisen možopes.
Kakšen mesec, dva je nosil hrano. Včasih hrano za mačke ali pse iz trgovine, če je bila razprodaja, oziroma, kot so temu rekli sedaj, akcija. Mladiči so rastli in izginjali, en za drugim. Lisičje odraščanje pač. Kmalu je bila sama, naraščaj je odšel po svoje, pota narave.
Takrat se mu je prvič približala. Počasi, kot da je plen, je napredovala v njegovo smer. Videl jo je že na daljavo, toda ni ji dal vedeti. Zalajala je v visokem tonu, drgetala od lakote, drznosti, strahu.
»Mir Šef. Sedi, sedi.« Pes ni maral lisic, še posebej ne tistih, ki so privabljale gospodarjevo shrambo jedi, je pa vseeno ubogal. Na koncu koncev, jestvine in s tem svetovni nazor Šefovega življenja, so prihajale iz Ivanovih rok.
Stopil ji je nasproti in približala se mu je, skoraj do nog. Kar je pomenilo neverjeten pogum, nasproti petkilski lisici je bil Ivan kot velikan.
Vrgel ji je košček, in takoj je šavsnila vanj. Za tem je stegnil roko in položila je vanjo, za bežen trenutek, svoj smrček. Popolno zaupanje pomešano s prilizovanjem za več prehrane. Razumel jo je, kot da bi govoril z njo.
»Mladiči so odšli na svoje, pa saj vedno gredo! Samec je izginil, kot vedno, samci tukaj niso za nobeno rabo. Kje je hrana?« Vse živali so vedno lačne, tudi če potem požrto izbruhajo. Vrgel ji je še trohico mesa, in odšel domov, zamišljen. Dal ji je ime Neli.
Od tu naprej je bilo vse utečeno. Obisk drevesa v gozdu, žvižg z njegove strani, šum v daljavi, nastavljanje hrane včasih vidni, včasih skriti lisici (ni bila vedno enako zaupljiva), užaljeni, vztrajno zlakočeni Šef.
Včasih je ni bilo, se je potepala po svojem terenu, ki pri lisicah seže do osem kilometrov daleč; morda se je parila. Navadil se je, da ga s predirnim bevskanjem opozarja; na srečo je bila največja žival tu plašni srnjak. Medvedov v tem gozdu ni bilo, in ne volkov; tudi ne najhujše more, podivjanih potepuških psov.

⁂⁂⁂

Danes je bil Ivan nelagoden. S tem neprijetnim občutkom je odšel do »svojega« orjaškega hrastovega debla, porinil vanj hojco in se udobno namestil. Odprl je knjigo in z zadovoljstvom nadaljeval branje študije o prehodu Evrope v visoki srednji vek. Vzpon in propad plemičev, kraljev, mest in imperijev. Zatopil se je. Za obred starodavnim je bil bolj primeren poznejši čas. Darove, skromne, je imel. Poleg vedenja, kako se obrniti na njih, ki ni bilo gotovo. Obotavljal se je, ker ga je bilo strah kar bo spoznal in morda… postal.
Šef se je brezbrižno zleknil na listje, ves ohlapen, kot da je maneken društva pokojnikov. »Hej, zakaj kot drugi psi sebi ne ližeš svoje tace, a Šef?« mu je sporočil.
»Pesoti…« Na, ne samo da je imel telepatskega psa, še lastnikovih izrazov se je navzel. In prezira do drugih psov, Mokoš pomagaj.
Tedaj je Šef, ne da bi se vzdignil, obrnil glavo v nemogoč kot, ki bi kači zlomil vrat. Nekaj ga je zmotilo. Neli ga je tudi opozorila, s kratkim, tenkim laježem. Torej več neznancev, ne samo eden. Ozrl se je in v daljavi, skozi drevesa, zagledal obrise treh približujočih se postav. Bežati ni imelo smisla, po par korakih bi obležal.
Zagrabil je razpršilec proti medvedom, spravljen v malem nahrbtniku. Kijogo je imel na dosegu roke, za pasom pa še kaj...
»Brez krvi ne bo šlo, če pride do tega.« si je šepetal. Po gozdu so se sem ter tja potikali denarja lakotni lenuhi, zadnje čase ne, toda…Ivanu se je njegovo životarjenje jebalo do te mere, da je bil pripravljen na spopad, kjer bo zagotovo preminil. Vsaj dolgčas ne bo.
Takoj je uvidel, da niso sovražni. Oprezni, da, toda stopali so k njemu neprikrito, šumeče; niso se pritajili. Spredaj starejši moški, za njim, izkušeno, moški in ženska. Ko sta se izurjeno približevala, je moški imel oči stalno na čelnem cilju, ženska pa ga je raziskujoče opazovala; morda, kaj ima v rokah? Profesionalca, telesna straža.
Ustavili so se pred Ivanom. »Tu ste, komaj sem vas našel!«
»Prosim, našel mene? Zakaj mene?« Ivan ga je osebno videl prvikrat, mu je pa bil nekam poznan.
»Ja, samo vi mi lahko pomagate. Jana ni nikjer, pomagajte.« Začelo se mu je svetlikati.
»Sam sem, noben Jan ni prišel mimo zadnjo uro, kaj je bilo pred tem, ne vem.« Pojdi že, rabim mir.
»Veste, da to ni to. Silva mi je vse povedala, tako da..« jasno, ženske, pa je svečano obljubila, da ne. Mati pa taka…
»To bo pomota. Jaz sem preprost upokojenec, brez denarja ali vpliva, vsekakor ne oseba, ki jo iščete. Gozd je širok, sprehajalcev je veliko, gotovo je tisti, ki ga iščete med njimi?«
»Bolj obilen, skromno oblečen starostnik, ki sedi na hojci v drevesni duplini sredi gozda in bere, če se ne motim, debelo knjigo v angleščini? Človek, ki je reagiral, preden nas je videl – naši daljnogledi ne lažejo. Ki ima velikega psa mešanca, ki trenutno renči name ter se ne boji treh tujcev? Mislim, da se nisem zmotil, gospod, in potrebujem vas, zelo.« Mož je bil pronicljiv. Šah – mat.
»V ihti sem pozabil, moje ime je Dobran Verenda, izvolite vizitko.«
»Bitcoinski baron?«
»Tudi tako me kličejo, da.« Ni se nasmehnil.
»Torej, Silva ni zdržala, da ne bi…«
»Njena hčerka je Janova največja prijateljica; mati je povedala, ko smo jo klicali zaradi njega. Ampak šele ko ga nismo našli celo noč... potem me je potegnila v kot in mi na skrivaj povedala – kako ste Vanjo nedotaknjeno rešili pred dvema hudičema.«
»Pripeljal nas je do nje naravnost, kot mesečnik,« je rekla, »povedal kaj in kako, teklo je kot po maslu. In kaj bo. Nato pa je izginil. Kar ste naredili je bil po njenem čudež!«
»Čudež ravno ne,« je mrmral »zamenjati bi moral svoj kotiček, ga bom, pa me iščite.
»Sploh pa je to bilo usklajeno delo skupine, ki ve kaj hoče.«
In tudi ukrepa. Oče ugrabljene deklice, Mladen, je prvega od prascev zbil v nezavest, Bernard, Vanjin stric, pa je drugemu zlomil čeljust in še kaj. Dva meseca sta bila v bolnišnici. Pa še na sodišče ni bilo treba, preiskava je trajala mesece.
Otroški posiljevalci in morilci imajo v ječi kratek rok trajanja; in ta dva sta bila povrhu konfliktna pretepla sta več pripornikov.
Prvi je doživel »smrtno nesrečo pri delu,« drugi pa je »napravil samomor« tako, da se je večkrat z zaporniškim rezilom zabodel v vrat. Če je kdo pripravljen temu verjeti. No, pa, policija je to sprejela, mediji so utihnili, žaloval ni nihče.
Morda je Mladen pomagal, da ni bilo obravnave, pogled na njegov obraz, ko je iskal hčerko, je mrazil; in ima denar…

⁂⁂⁂

»Pomagajte, za božjo voljo, denar ni problem.«
»Tudi za mene ni, ker ga nimam.¨ je avtomatično usekal nazaj in takoj obžaloval. Res pa je, da mu je inflacija žrla pokojnino. Banditi politični, plešejo na sestankih po Evropi, doma pa razlagajo, da so za krizo krivi vsi drugi.
»Oprostite, hotel sem vprašati o čem govoriva?«
»Moj edini vnuk Jan je včeraj prišel iz šole. Bil je jezen, ker so ga v razredu spet zafrkavali zaradi mame. Stekel je v sobo, ki jo ima pri meni in pustili smo ga, naj se pomiri.
Ko je bil čas večerje, je šla gospodinja ponj. V sobi ga ni bilo, samo torbica, vržena na posteljo. Najprej smo ga iskali po hiši, če se je kam zatekel ali pa se skriva. Nič. Iskali smo ga celo noč, hiša in park. Telefon je bil v torbici, poklicali smo vse njegove prijatelje in znance, brez uspeha.
Zjutraj smo poklicali policijo, ki je nerada prišla, češ da manjka komaj nekaj ur in da otroci njegovih let pač bežijo in se še rajši vrnejo. Iskali so kot mi, tudi s psom. Kmalu so odšli, pustili nekakšno številko za zvezo in to je to. Baje se vsi vročično ukvarjajo s to preiskavo, toda imam svoje dvome. Druge rešitve ni. Za izsiljevanje ne gre, ker nobenega takšnega klica ni.«
»Da ni pri starših?«
»Nemogoče, prvič ker noče živeti z njima in drugič, ker sta oba že pri meni in zganjata teater. Genevieve« izgovarjava je bila posmehljiva, »je že razbila tri dragocene vaze, moj sin Grega, pa pije ves dan, kar je pri meni. Mendrata vse in kriče žalujeta.«
»Sosedje?«
»Prav tako ni mogoče. Zaradi mojega dela je hiša zavarovana in ograjena. Prvi sosed kilometer preč. Vse je pod nadzorom kamer, ponoči so poleg infra rdeče tudi druge, še bolj občutljive. Aparati zaznajo že tresljaje, kaj šele ljudi.
Varnostnik Ezra, ta ima čez to opremo, je celo odkril, da neke majhne živali prihajajo k smetem, kako ne bi opazil otroka?
Tudi pes je našel sledove vsepovsod, kjer se je Jan prej igral, razen ograje in gozda. Jan je pameten, ko smo mu dopovedali, kako nevarno je tam, se ograji in gozdu ni več približal. Ne, ne vem, zakaj bi šel sedaj ven, sam ne. Pa zakaj prav, ne vem, v gozd?..«
»Ima kdo idejo, kje bi bil?«
»Skoraj vsi so mnenja, da v gozdnem parku. Ta je velik in še ni urejen, ograja posestva je bila prednost. Veje na tleh spotikajo, tam so jame, večje ali manjše…. malega otroka bi lahko hitro nekje zasulo. Ampak pes bi ga vseeno zavohal. Da ne omenjam praznoverja.«
»Praznoverja?«
»Gospodinja je domačinka in zjutraj je poltihem vprašala, če to ni Vojan. Preden vprašate, Vojan je, po pripovedi starih, vodno bitje, ki čepi v svoji luknji vode, nad katero izvrta v zemlji past, odprtino. Ko padeš vanjo, se past zapre, kot da je nikoli ni bilo.
Poznavalec terena mi je pojasnil, da to najbrž izvira od potoka Aščice, ki ponikne par sto metrov stran. Pojavi se spet kakšen kilometer proč od nas, proti Stari gredi. Skoraj gotovo je, da teče okoli hriba Zemnika, vsrka odtoke in zatem pod ali preko vrste posestev, med njimi mojega; ne vem, kje. Ampak to o Vojanu, to so babje vraže.«
»No ja, brez kakršnekoli obveznosti, lahko pa s psom malo prevohava. Obljubiti ne morem nič.«
»Razumem, razumem, gremo takoj?« Vnuka je imel res rad.
»Šef greva? Boš uničil živce še kakšni novi žrtvi, a?«
Pes ga je vzvišeno pogledal, toda cik – cakanje repa ga je izdajalo.
»Pa pojdimo.«
»Vam je ime, prosim?«
»Aa, Ivan, kličite me Ivan, bo zadoščalo.«
»V redu, ajmo, hitro.«

⁂⁂⁂

Kljub protestom sta ga osebna stražarja vzdignila s hojco vred in v naglem koraku šla proti poti. Šef je zadovoljno lajal, verjetno tudi zato, ker bo sedaj on pogoltnil Nelin priboljšek. Kot da bi razumela, se je iz hoste slišala njena pritožba. Šef je je bil na devetem nebu, gospodarja bo imel samo zase in pojedel bo Neli njeno kosilce, vohal ga je, slanina.
Prišli so do poti, kar jih ni zaustavilo – in brez postanka naprej. Šele po daljšem presledku so končali tam, kjer se je pot iztekala na cesto. In na cesti…
»Pa to ni avto, to je trdnjava!« Na avtomobile se ni spoznal, ampak gmota ga je dojmila.
»Aurus Senat, ruski, žre kot volk, ampak zaščiten kot bunker, z več napeljavami kot Microsoft.« Dobran je bil ponosen na svojega železnega konjička, no, v tem primeru konjetino.
Posadila sta ga zadaj na sedež poleg Dobrana, hojca je šla v gepek. Šef se je čudežno izmigotal tako, da je naključno končal na njegovih nogah in ga dobrohotno gledal.
»Jest, jest?« ga je upajoče pobaral.
»Lačen, lačen,« mu je zafrkantsko odvrnil gospodar. Pogovor za druge ni bil viden.
Vožnja je bila kratka, Dobran ni bil daleč, le izven mesta. Odročno področje, kmetije, vas tam nekje zadaj.
»Tri ovinke sem moral sam razširiti, zaradi avta. Zahtevali so toliko dovoljenj, kot da hočem cesto minirati, ne pa izboljšati.« Govorjenje, da mine čas.
»Kdo vse je bil včeraj v hiši in kdo je danes?«
»Malo nas je. Včeraj gospodinja, ta se popolnoma drži zase, jaz, Jan, Nik Prevnik, moj nečak in varnostniki. Ti so vedno vsaj trije – en v kontrolni sobi s kamerami, en pri vratih, kjer opravlja tudi službo vratarja in še en, ki stalno kroži po posestvu in po potrebi, po hiši. Vsakih dvanajst ur nova izmena, pridejo točno iz mesta. Parkirajo zunaj ograje. Profesionalci.
Pa kandidat za mojega sekretarja, Gyorgy Czurda. Tudi danes so vsi tu, razen Jana seveda..«
Ivan se je zdrznil, Šef takoj začutil in bil ob njemu, napet. Vohal je sovražnost, nevarnost.
»Danes boš imel delo, fant.« mu je skozi zobe stisnil Ivan in Šef je olajšano pihnil. Delo je pomenilo strokovnjaško uporabo njegovih čekanov, krempljev in kar je še vse imel v svoji pasji orožarni. Mala malica za grofa požeruhov, in velika malica za nagrado.
Podjetnik ni opazil Ivanovega odziva in je nadaljeval.
» Zraven sta edino še moj sin Grega in njegova prelestna žena Genevieve..«– skremžil se je ob njenem imenu.
»Če je morda prišla še policija ali kakšen prijatelj ali sorodnik, ampak dvomim, jaz se ne družim kaj dosti, je preveč utrujajoče.« Šef ni našel nič zanimivega in je to javno sporočil – Ivanu v misli.
»Ah, da, to sta vodja varnostnikov Majk, in Hela, odličen kader. Delajo v trojkah, Ezra verjetno patrolira. Tile z nami so poklicani posebej, ker je kriza.«
Stražar je pomahal skozi okno in široka vhodna vrata, zraven parkirišča, so se odprla. Do hiše so se peljali kot po drevoredu, le da je bil to izjemno gost drevored, po metru ali dveh globine so drevesa zakrivala ves pogled v notranjost. Bili so slabih pet kilometrov od mesta, toda tu je vladala narava. Novo parkirišče jih je čakalo; tokrat pred hišo. Polno pregrešno drage pločevine.
Spet, kljub ugovarjanja, na hojco, in potoval je med dvema varnostnikoma v veliko, prenovljeno hišo. Tam se je končno uprl.
»Enkrat za vselej, jaz se težko premikam, nisem pa nepremičen. Zato me po hiši ne bo nihče nosil, jasno!! Hojca je prav za ta namen in najbolje deluje tu, na parketu; ali pa palica. Razen če bomo morali na Triglav, takrat pa sem bom pa obesil na vaju dva!«
Varnostnika sta molče prikimala, odšla in končno je lahko spet stopal. Hiša je bila velika, ne pa ogromna, kot so vile bogatašev. Iz razdelitve prostorov, debeline sten in obokov je ugotovil, da je hiša stara, kar precej stara. Vse je bilo obnovljeno, polikano, počiščeno, zamenjano.
Hodil je za Dobranom in se našel v sobi z veliko mizo in kavčem. Delovna soba, dva ekrana, na katerih so migotale črte–kotiranje, kvote, trendi, nihanja, ponudbe. Svetišče barona bitcoinov.
»Jana je varnostnik Majk ob treh popoldne odpeljal iz šole. V hišo je prišel pred četrto Med četrto in sedmo uro popoldne smo ga pustili na miru. Večerja je ob sedmih in takrat smo ugotovili, da je izginil.«
»Torej je izginil med četrto in sedmo uro. Kje so bili drugi med tem?«
»Jaz sem bil tu, delal sem. Nik je, kot vedno, nekaj popravljal v delavnici na dvorišču. Okrog šeste je prišel v hišo, šel v gostinsko sobo, kjer je bil do večerje. Gospodinja je bila ves čas v kuhinji; varnostniki pri delu, vsaka minuta v evidenci. To je vse.«
»Verjamete, da je Jan v teh treh urah odšel iz sobe v gozdni park, in ga pri tem ni nihče videl?«
»V hiši ni kamer, na vhodu tudi ne, samo ponoči alarmna naprava. Gozd, gozd je težak zalogaj za urejanje in smo šele dobro začeli. Je neznanka. In po sistemu izločanja je Jan tam«
»OK, Šef, greva.«
»To je vse?«
»Ne, še nekaj osebnega od Jana, za psa.¨
»Sem že pripravil, majica, bila je za perilo.¸
»Šef, sem, vohaj, vohaj. Išči, išči.« Stare tirnice.
»Vztrajam pa, da medtem, ko bo pes opravljal svoje, stopiva pred vilo na kratek pogovor. In da takoj pokličete tistega izmed varnostnikov, ki ima čez elektronsko zaščito – ter zahtevate podrobni pregled vile, pregled računalniškega sistema in predvsem Gyorgyeve sobe. Ter pred tem pošljete Gyorgya v mesto po opravkih, ki bodo zahtevali najmanj dve uri njegove odsotnosti. Nočem ga videti, prosim. Vendar, brez tega ne bom nadaljeval; in tudi ne ostal tu.«
Mogočnež ga je ostro pogledal, izdal nekaj kratkih ukazov, in odšla sta ven. Čas umazanih rodbinskih zgodb.

⁂⁂⁂

Ivan je takoj usekal.
»Poslušajte dobro, ker mi ni lahko to razlagati.« Baron je napeto prisluhnil.
»Gyorgy ki je pri vas na preizkušnji, kot morebitni zaupni sekretar, ima predzgodovino in to ne prijetno..
Gyorgy je bil vedno lačen priznanj, hlastal po pozornosti, ugledu, pripadnosti nečemu. Ko je bila še socialistična Juga se je zvesto potil po poteh partizanske Ljubljane, pohodih Avnoja in podobno. Kar samo po sebi ni nič slabega, pa še gibal se je, vedno je bil nagnjen k debelosti, kot jaz.
Ko se je režim zamajal, počil in potonil, so se splavile nove stranke. Diplomirani politolog Gyorgy je zaplaval iz socialistične presahle reke v kapitalistični politični prekop in kmalu zvesto sledil vodjem stranke Naprej!, ki je bila svojčas na oblasti; danes je še spomin nanjo izumrl. Vdanost in slepo sledenje mu je stranka poplačala z udobnimi, ne pa razkošno plačanimi službami; bil je uporaben za vse, vendar bil in ostal tako rekoč sluga najbližjega gospodarja.
Vlade so se menjale kot spodnjice in njegova ljubljena nova partija je izgubila volitve, poslanska mesta in posledično vpliv in moč. Kar se je pokazalo v tem, da je naslednja stranka, ko je trebila politične nastavitve predhodnice, seveda za svoje ljudi, počistila tudi Gyorgyev udobni položaj. Demontirala ga je na nižje, neugledno plačano delo. Pa še to je izgubil, ker se je od obupa začel, sicer skromno, drogirati – mislim da koka.
Gyorgy, ki je goreče iskal komu bi lahko pripadal, ni našel odjemalcev, izgubljeno je taval naokoli, prišel tudi k mojemu kolegu v menzo, na nepovezan razgovor, v bistvu po tolažbo in morebitno podporo; tam sva se spoznala; in ni mi bil všeč.
Tedaj sem bil v državni službi in ob eni oblastniških sprememb, se je, ne da bi jaz za to sploh vedel, moje ime pojavilo da sem baje kandidat za mesto v kabinetu predsednika vlade. Kar mimogrede nikoli ne bi pristal, ker je politična pot za mene preveč kratka, spolzka in v resnici – odbijajoča. V socializmu sem bil v zvezi komunistov in to mi zadošča za celo življenje; tudi sedaj, ko je zveza pokojna. In nisem iz partije nikoli izstopil, trma pač.«
Ivan je zajel sapo. Dobran je molčal in ga pozorno gledal. Razumel je da to bo nekaj resnega.
Ko je ta moj znani neznanec, iz uradniških čvekov izvedel za mojo morebitni novi položaj, ki je v njegovi zmedeni glavi pripadal njemu, se mu je utrgalo. Zakaj točno ne vem. Ker je nezakonski potomec madžarskega gastarbajterja, ki je pred njegovim porodom izginil v Evropi? Ker mu jaz nisem všeč? Kaj pa vem in me ne briga.
Sam od sebe, nepozvan, se je prijavil, z imenom in priimkom, naslovom in fotografijo, najbolj rumenemu obrekljivemu mediju v državi, ki je z veseljem sprejel nekoga, ki je prostovoljno in odkrito blatil soljudi.
In medij je potem objavil »strašno spletko«, iz katere je bila razvidna »udbomafijska zarota v vladi«, kar je Gyorgy utemeljeval s tem, zajemite sapo, ker sta moj oče in oče bodočega predsednika vlade bila v času socializma člana – istega šahovskega kluba!! Kar je bilo sicer res, toda zelo narazen, ogromno, v šahovskih kategorijah; še igrala nista nikoli drug z drugim!
In zato naj bi jaz postal član v kabinetu – čez pol stoletja! Ja, res. Čudno, da ni oba prednika – očeta, proglasil za monarhista, ker sta se bojevala s kralji in kraljicami na šahovski tabli! Vse skupaj je bil kretenizem, ampak skupaj z nekaj polresnicami in par lažmi, je bil odmeven članek, ki noče izginiti iz Googlovega brskalnika; naletim nanj kadarkoli preverjam, če kdo o meni kaj čveka.
In čeprav je to bila zgodba za debile, je imela vpliv. Spremljala me je, izza hrbta, do upokojitve. In mi preprečila uradniško napredovanje v bolje plačani višji naziv državnega sekretarja – kar bi moji pokojnini dodalo sto in več evrov.
Gyorgy je to razvil v življenjski slog. Očrnil je, javno ali naskrivaj, oblastem, politikom ali medijem, vso družino, vse prijatelje in znance.
Ivan je zajel sapo. Stari bes se mu je dvigoval v ozadju.
»Pa sem čul kasneje šepete, da je Gyorgy napredoval, v poklicnega policijskega sodelavca – kar je vljuden izraz za plačanca, ovaduha, špiclja. Ki je po potrebi na razpolago najboljšemu plačniku. In tu smo.
Zakaj se je ta mrha, ki mu je vest neznan pojem, prijavila za zaupnega sekretarja pri Bitcoinskem baronu, veljaku denarja, ugleda in zvez? Ter osebi polni poslovnih in morda drugih zaupnosti in skrivnosti, ki jih mora držati zase?
Počakajva vašega varnostnika za elektronsko zaščito, ampak tu, zunaj, tem stenam ne zaupam.«
In Ivan si je, ne da bi vprašal gostitelja, eno prižgal. Nikotin ga je pomirjal, ja, tudi dražil v grlu, ampak vseeno. Stala sta, baron je imel nekaj hitrih telefonskih pogovorov, Ivanov telefon pa spet en klic samotarskih uvelih ženskolovcev – jasno, takoj prekinjen. Eh, popestrilo je čakanje…
Čez kakšne pol ure je prišel varnostnik in dlje časa šepetal Dobranu na uho.
»Na glas, da ne bom ponavljal,« je ukazal Dobran.
»Vsa hiša je prepredena s prisluškovalnimi in snemalnimi aparati mikro tipa, skoraj nevidnimi. Niso še aktivni, razen dveh.
V svoji sobi ima tri kovčke, vsi imajo dvojno dno. Našli smo dodatno opremo, celo orožje z dušilcem. Oprema je srednje kakovosti, nekje takšna kot jo da policija špicljem za uporabo pri njihovi umazani službi.
In…« varnostnik je bil besen…« obe delujoči kameri sta v ženskih prostorih, kopalnici in WC. Prasec je snemal naše varnostnice med kopanjem in najbolj osebnimi zadevami. Na srečo je to imel za osebno uporabo, ni poslal nikamor, in smo vse posnetke našli. Ali ga lahko počakamo na kakšnem hodniku brez kamer? Osebno prosim.«
»Ivan, mnenje?«
»Tip je z nedovoljenim snemanjem storil kaznivo dejanje. Postavite ga pred izbiro, ali pove kdo ga je poslal, ali pa ga boste poslali v zapor. Govoril bo, ker je rit.«
»In potem?«
»Njega v avto, vse kar je prinesel zaplenjeno, pa naj sam pojasni naročniku. Predlagam, da ga zaradi nevarne poti spremlja čim več varnostnikov, med njimi obe varnostnici, ki sta uporabljali kopalnico. Pot je dolga, gozd je blizu, in nesreče s padci so pogoste. Dokler pride živ v mesto, drugo ni pomembno. Izmeček iztovorite na Wolanski ulici.«
»Zakaj pa tam?«
»Ker je tam sedež glavnega podjetja za deratizacijo. Z vidnimi napisi. Varnostniki bodo želeli spominske fotke…«
»Ivan, z vami se ne bi rad sprt. Ideja je dobra, z nekaj popravki. Bom se dogovoril z vodjo varnostnikov, vi pa pojdite po posestvu, v redu?«
»Vsekakor.« Šef je komaj čakal da oplemeniti nekaj dreves s svojo brizgalno.
»Ampak na hitro to sobo, prosim.«

⁂⁂⁂

Šef je na hitro prevohal delovno sobo, se ustavil pri Dobranu ter vprašujoče zalajal.
»Včeraj ste tu objeli Jana?¨
»Ja, kako ga ne bi, zaklad moj! Odkod? Pes, ja?
»Pes. Ja. Tu ni nič. Šef, greva.«
Dobran ga je spremljal.
»To je preddverje, vse se stika z njim. Levo je kuhinja s shrambo pred njo jedilnica povezana s kuhinjskim pultom, vse kraljestvo gospodinje, gospe Šenkovec, desno Janova soba, moja soba in manjša sejna soba. Stopnice peljejo v prvo nadstropje, kjer so štiri gostinske sobe, samo ena je zasedena – Nik.«
»To ni običajna vila.« Novi bogataši so imeli radi neokusne arhitekturne spake.
»Ne, mi smo se morali prilagoditi tej stari hiši, ne obratno. Se pa splača, razgled, zrak, okolica, kot da ni s tega sveta.«
»Podstrešje?«
»Seveda, obširno. Pristopno samo iz prvega nadstropja. Trikrat smo ga prečesali.«
»Klet?«
»Kleti ni, verjetno zaradi strahu pred podzemnim tokom. Če kaj ne potrebujemo, gre ali v shrambo, smeti ali na podstrešje.«
»Kdo je prej živel tu?«
»Vrstnega reda se ne spomnim, ampak tu so prebivali vinarji, trgovci, mesar, manjši bančnik in gospod Weiss, urar – tega so odpeljali Nemci, ni se več vrnil; hišo sem kupil od njegovih vnukov. Hiša ni bila nikoli vila, bolj delovni in spalni prostor garaških obrtnikov, kjer so imeli svoj mir.«
»Vinar? Mesar? Trgovci? So vsi tu imeli poslovne prostore?¨
»Ja, pa ni bil dolgo, trta tu ne uspeva. To je vse kar vem. Nik stalno rine po starih papirjih, on ve bolje. Zakaj je to pomembno?«
¨«Hojla, je kaj novega?« ustavil ju je mladenič v delovni obleki, brezizrazen. Zaradi majhne postave se je, verjetno stalno, obračal z brado navzgor.
»Je tukaj, ste ga našli? !!« predirljiv, zoprn glas. V preddverje je pridivjala še močno naličena ženska. Teatralično se je obrnila, da ne vidijo, kako se joka (in na skrivaj vtira v oči pospeševalnik solz). Kar glava ga je bolela od njenega tona in priprl je oči. Glej no glej, drugim nevidni sledovi tujih nitk so bili na zadnjem, zgornjem delu njenega krila. Zgovorno.
Težke stopinje in sopeč glas: ¨Kaj je?¨«. Sledil ji je zgodaj postarani zaripli tridesetletnik, s polnim kozarcem. Roka mu je drhtela. Družina se je zbrala. Nič kaj srečna družina; ki ni znala držati jezika.
»Kdo pa je ta, mi žalujemo.«
»Ja, kaj počenja tu, kripl, dajte mu pet evrov in naj gre. Tujci niso dobrodošli tu, mi tarnamo.«
»Ti ne žaluješ, ti pijančuješ!«
»Stric, malo preveč ga imate, bo treba v posteljo.«
»Zelenec, drži gobec, jaz prenesem več, kot ti lahko nosiš.«
»Nehajte, oh nehajte, jaz umiram! Moj otrok žrtev grozne smrti!!!« Če že zganja teater, bi ga lahko bolj profesionalno, je pomislil Ivan.
»Tišina!« je spregovoril, ne več zaskrbljeni dedek, temveč finančni baron. »Gospoda Ivana sem povabil, ker ima psa sledilca; ga rabim. Jasno je zakaj. Gospod Ivan je moj gost. Kot vsi gostje, bo to ostal, dokler ne bo prekršil pravil; kar velja za vse prisotne.« delovalo je, kot da bi jih polil z mrzlo vodo.
Razen našminkane seksulje, to je bila Genevieve. »Dobran, oh moj Dobran, vi in vaša pravila. Zaradi takšnih pravil je moj Jan zbežal od tu, se zavedate? Toda jaz vam oprostim, krivdo samo, da ga najdemo, pa čeprav…Dolžni ste meni in moji družini, večno. Dokler ne bo poravnano bom ostala tu.« Naučeno, priučeno, prisiljeno. In zvito – kriv je, pred vsemi, le on, Dobran.
»Oh, kako je to črno, kako grozno, otroka še spoznal nisem…kje je bife?« Užaloščeni oče Grega.
»Zakaj žalujete, gospod Grega, otroka še nismo našli, lahko je živ, minil je samo en dan?« Grega je bil tričertr napolnjen z alkom, skoraj klokotal je.
»Ker, ker, ker je to žalostno, da, zelo žalostno za starše.« Grega je obmolknil, verjetno se je bal, da je njegov izgovor za pitje prešibak.
»Gospa Genevieve, kje sta bila z možem včeraj med četrto in sedmo uro popoldne?«
»Ah, kaj je sedaj to? Saj sem vse povedala policiji, pa spet inkvizicija. Inkvizicija matere, ki ji krvavi srce zaradi sina, ki so ga ostre besede pognale v prepad.« Tisti, ki ji piše besedila, zasluži odpoved, si je rekel Ivan.
»Genevieve povej, na kratko.« Dobran, glas razuma; in jasne, tihe moči.
»Imela sem popoldansko damsko srečanje, same odlične gospe, družabni uspeh.«
»Hočeš reči, da ste se tri mrhe zvirale pred ogledalom in pile šampanjec, dokler vam ni tekel iz nosov. Veš, če bi imela kakšen centimeter šminke manj na obrazu, Jana v šoli ne bi tako dražili.«
»Vsaj nisem pijana zaspala za mizo v delovni sobi, kot ti!« Ljubezen je bila obojestranska.
»Gospodinja pa?«
»Ta je ves dan v kuhinji. Odkar smo na obisku, kuhinjo zaklepa. Nesramno!« Kot, da bi jo kdo poklical, je resen obraz pogledal iz jedilnice in se takoj umaknil nazaj. Klik. Nekdo je imel zvrhan koš te družine.
»O tem kaj je nesramno v moji hiši bom odločal jaz.« Dobran, tiho, toda neizprosno.
»Oh Dobran, spet tvoje zapovedi, kaj ena žrtev ni zadosti? Moj sin, moj Jan, kje leži njegovo trupelce, kje počiva moj angelček v zadnjem spanju?« Nekam hitro ga kičasto pokopuje, je pomislil Ivan.
»Gospod.. Nik?« ta je pokimal »Vi ste, okoli šeste, prišli iz delavnice?«
»Ja, ni bilo nikogar. Sem bil umazan od dela, ko sem se v sobi očistil, je že bila večerja.« Dober alibi, če bi imel pričo. Dobri, stari če, se mu je začel migotati po glavi. In njegove hlače, ista tkanina kot na krilu Genevieve. Niku in Genevieve sta se morala skrivati zaradi bližine sorodnikov, zdržala pa nista. Verjetno prva prosta soba ali pa delavnica, kar stoje. Ta družina ni zdrava. Stali so pred njim kot zid. Sovražno.
»Hvala vsem, Šef, gema.«
Naprej ni mogel, bili so kot pregrada. Zato je pohitel proč od te rodbinske mlakuže, proti izhodu. Spremljalo ga je govorjenje, ki ga ni več poslušal, v sebi jih je odrezal. Stopil je ven. Čas je, da tezo o izginotju v gozdu sprejme ali ne.
»Nekaj je tu, samo ne tu…« je sporočil Šefu.
»Dva majhen, en.« je bil enigmatični odgovor kosmatinca. Ah, pojasnila seveda ne bo…

⁂⁂⁂

Z veseljem je rinil hojco proti vhodu. Šef je kar poskakoval, in seveda pridno vohal. Toda sled, če je to bila, je vodila samo do vratarske hišice. Predstavil se je čuječemu Majku in Heli.
»Ste včeraj kaj videli Jana?«
»Samo, ko ga je kolega pripeljal. Potem se je zakadil v hišo. Kot vedno.«
»Kot vedno?«
»Ja, Jan je nor na to hišo, raziskuje jo kot zmešan. Ure in ure mi pripoveduje, kaj je našel v kakšni sobi. Ven skoraj ne gre, še posebno ne v gozd, raje »išče zaklade.«
»Zakaj ne v gozd?«
»Jan je dobro vzgojen. Dobran mu je povedal, da gozd ni varen, in da ga bo peljal on tja, če želi. Zato hodi edino od vrat do nas in nazaj, potem pa seveda po celi hiši.«
»Kadar ne podira rekorde.« prijeten ženski glas se je priglasil. Varnostnica, verjetno na patrulji.
»Stalno pleza po stopnicah v prvo nadstropje in nato skače z njih dol. Vsakič z višje. Hoče »postaviti rekord«. Varnostnica se je muzala.
»Je v gozdu kaj posebnega?«
»Razen bunkerja, nič. Bunker je star, amatersko zgrajen, ne vem kateri mazač ga je spacal. Pregledali smo ga dvakrat, drugič z aparati, nič. Bunker je v bistvu betonirana luknja v zemeljski vzpetini, postavljena, vrag si ga vedi zakaj. Uporaben ni za nič. Še nevaren je.«
»Kako?«
»Kljuka, zunanja je v redu, dela, notranjo pa je nekdo odvil in odnesel, že zdavnaj. No ja, če se zaprete vas bomo našli kmalu, tja najprej pogledamo, vsaj dva gosta sta končala tam. Strah, toda brez posledic.«
»Še kaj v gozdu?«
»Razen neke male živali, ki jo bomo ujeli, nič. Zvita je, ni kaj, kjer smo mi, je nikoli ni.
Gozd je vsekakor neškodljiv, samo urejen ni.«
»Kdaj je nazadnje deževalo?«
»Dva dni nazaj, naliv, poplava.«
»Torej starejših sledov ni… Glejte, jaz bom šel tule, po varnostni poti ob gozdu in prišel naokoli, v redu?«
Sopeč je porival hojco po stražarsko poti okoli gozda. Ograja je bila nedotaknjena, razen, sem ter tja manjši udor pod njo, verjetno zaradi dežja. Toda ne takšen, da bi se otrok ali celo odrasel lahko splazil skozi.
Na polovici obhoda se je ustavil, da se odpočije. Šef mu je jasno kazal svoje nezadovoljstvo – kako naj išče, kjer ni nikogar? Nejevoljno je vohal.
Po premoru, naprej. Druga polovica gozda. Zagledal je gomilo sredi gozda in se s težavo prerinil proti njej. Bunker. Stara ostalina sredi hoste, zbita na hitro in brez znanja. Napel je oči, toda v kopici sledov otroških ni bilo. Vseeno, bilo je zanimivo. Osredotočen na bunker je stopil k njemu in odprl vrata. Šef je, kot vedno, rinil pred njim.
Nakar ga je nekdo pahnil. Vrata so se zaprla.

⁂⁂⁂

Zrušil se je na hojco, ki se je skrivila pod njim. Ročaji so se mu zabodli v prsa in padel je na tla. Zavesti na srečo ni izgubil, le potolkel se je, spet bo plav par dni. Kot da bi bil žrtev domačega nasilja.
Najprej se mora orientirati. Ni bilo težko, bunker je bil majhen. Naravnost zid, desno zid, levo zid, zadaj, vrata. Obrnil se je sede. Vlažna tla.
Pred letom dni je padel tako hudo, da je moral na urgenco, ker ni mogel vstati. Od takrat se je bal padcev. Po vseh štirih je prilezel do vrat. Šef je zaskrbljeno lajal, toda nanj se ni mogel nasloniti, zlomil bi mu hrbet. Toda hojca, tudi zmečkana? Povlekel jo je k sebi, prijel za ročaje in… uspelo mu je, stal je pred vrati. Tla so bila mokra, skoraj čofotal je. In se majal.
Zaprta vrata, hmm. Pogledal je skozi kukalo, ki je bilo, popolnoma neprofesionalno, na desni strani vrat, nad kljuko. Nič. Samo pogled na slabo utečeno stezico do ograje. Nič. Morda… to ni možno! Znan smrček je vohljal po poti. Neli¨? Neli! To je bil še vedno »njen rajon« in verjetno je iskala ostanke ali samca svojih sanj..
Samo kako naprej? Neli je imela majhne možgane, ki so se vrteli, kot pri vseh živalih, največ okrog hrane, razen ko se je gonila ali imela mlade.
Ja, ampak današnjega kosila še ni dobila! Divje je brskal po žepih, dokler ni našel. Toda, Neli ki bi vsekakor za hrano odprla vrata, ne ve kako. Drvel je po spominu. Odrasla samica, sedaj redno hranjena, mora imete kakšnih sedem kil. Kje in kako lahko uporabi teh sedem kil?
Našel je rešitev, bila je enostavna. Kljuka. Ta se bo vdala, če nanjo pade takšna teža. Torej, cilj je kljuka. S stiletom, krasen, skoraj neviden nož, si je odrezal trak blaga od majice in nanj privezal slanino. Šef je seveda takoj pokazal svoja čustva do slanine, in moral mu je, šepetaje, ukazati, da miruje. Ostro. Videl je, da ni šale in je ubogal Ivana.
S stiletom je razširil kukalo, gradbenik bunkerja je vgradil lesena vrata?! Porinil je slanino in zatem trak skozi luknjo, dokler ni visel v višini kljuke, kar je predhodno izmeril. Požvižgal je. Počasno približevanje, vohanje in zatem skok. Prvič ni uspelo. Drugič… pa je. Vrata na katera je pritiskal z vso silo, so se odprla, da je skoraj padel. Od lisice je videl samo še zadek in trak, ki se je vlekel za njo, skozi luknjo pod ograjo. Naj ji tekne, ji je, resnično od srca, zaželel.
Pot nazaj, skoraj čudežno, ni bila težavna. Verjetno zato, ker se je rešil. Šef je čutil njegovo veselje je in je kar plesal okoli njega; vohal ni več, ni imel kaj. Sledil je za druge nevidnim vtisom čevljev. Prišel je ponovno do varnostnika.
»Kje pa je tisti voziček, to je nevarno. Dajte, bom pomagal.«
»V bunkerju, poišči ga prosim, kasneje. Povej mi raje, kje so vsi avtomobili.«
»Avtomobili so tam naravnost..«
»Če želiš otroku dobro pojdi z menoj, na parkirišče. »
»Zakaj pa tja? Kaj pa moja straža?«
»Poslušaj pametnejšega, vsaj enkrat.« varnostnica se je spet pridružila, sam ni vedel od kod.
»Dobro, ampak?«
»Ampak potem odpri prtljažnik Nika in Genevieve. Ja, s tem kar skrivaš v jopiču.« Sledovi niso lagali.
»To, to je iregularno! Jaz nimam nič v jopiču?«
»Nimaš dveh nožev, vlomilsko orodje, paralizator in elektronsko palico? Lahko pogledamo, da ni res?«
Majk se je umaknil. »Nihče me nima pravice preiskovati!«
»Butec,« napol ljubeznivo mu je ženska izpulila nekaj in stekla. Ko je prisopihal do parkirišča, sta bila prtljažnika odprta. In varnostnika tiho.
Pogledal je najprej v prtljažnik Genevieve. Tri vaze so čepele sredi plastičnih vrečk. Nikov prtljažnik čist, toda, v njem dve vreči. V prvi obleka, v drugi obleka, ena je bila krvava. Kdo vozi dve obleki s seboj? Odkod kri, nihče ni bil ranjen, nihče od prisotnih, seveda.
»Varnostniki ste trije. Pokliči tretjega, naj bo pri vhodu. Vidva pa z menoj. Zavij vaze, varno, in pograbi obleke. Gremo.«

⁂⁂⁂

Že pri vhodu so jim spet zastavili pot.
»Kam pa, sedaj bo služinčad divjala kakor se ji zdi, je to kmečki upor, ali kaj?« Grega je bil skoraj duhovit, skoraj.
Šel je naprej, Šef pred njim. Nekam zmedeno je tekal in ko se je osredotočil, je videl zakaj. Čevlji, uganka čevljev.
»Vidim, vidim negativno silo v njem! Zakaj, oh zakaj, Dobran, si pripeljal tega človeka, ki skruni vse, v kar verujemo. Odženi ga, dokler je čas, dokler ne vidim vsaj telesce moje male žrtve. AAh, tudi v dolini solza me zlo preganja! Zakaj skrunite pokoj malega svetnika? Ki je svet, svet! In te predstavnike krvavega orožja pošlji proč, takoj.« Molitve so se začele usipati iz pobarvanih ustnic, na katerih se je naščeperila krema.
Nik se je odločila za akcijo in vrgel nekaj bankovcev na tla: »Tu, evo več sto evrov, pa pojdi že stari, nihče te noče, vzemi denar.«
Šel je naprej po preddverju in raziskoval begajoče sledi. Genevieve je glasno kriknila ter se zrušila. Njeno tolsto telo je drhtelo. Gospodinja je spet odprla vrata in jih takoj zaprla. Verjetno je imela te družine na vrh glave.
Tokrat se ni pustil zamotiti. Razširil je oči in se osredotočil. Sledil je stopinjam, majhnim. Šle so do stopnic in na njih, zatem nikamor več. Šef je skakal kot zmešan, od konca preddverja do njega in nazaj. In spet. Zmeda. Vpitje čudaških sorodnikov ni pomagalo, obratno
»Mir!« Dobran, ki se je pojavil, je bil jezen. Kar je pomenilo, da so vsi obstali.
»Gospod Ivan?«
»Postopoma, najprej vaze.«
»Jaa, dve iz Egipta, in ena iz dinastije Ming. Drage, ne pa neprecenljive.« Baron je verjetno vedel za vsak kos svojega premoženja.
»Genevieve, jih je, baje v svoji žalosti, razbila. Pokaži.« Tri vaze so obležale, pred vsemi, na preprogi na tleh.
»To je prevara! To so ponaredki!« Genevieve se je naenkrat zbudila iz nezavesti.
»To so originali.« Dobran je bil kot skala. Trden.
»Genevieve je pobrala najbolj dragocene vaze in pustila za seboj črepinje poceni ponaredkov. Vaze smo našli v prtljažniku njenega avtomobila. Verjetno ni bilo prvič, vse je preveč utečeno.«
Genevieve je odpirala usta kot riba na suhem.
»Nik se je, v dveh dneh, vsaj trikrat preoblekel. Oblek ni nikjer.« Varnostnica, z vrečo v roki, je prikimala.
»Pa kaj, nismo vsi tako stari kot ti, truplo posušeno, nekateri skrbimo zase! In menjamo obleke!« Nik je bil bojevit.»
»Jaa, ali jih vsi skrivamo v prtljažniku? Tudi obleke s sledovi prešuštva ali pa krvi?« Varnostnica je stresla cunje na tla.
»To je poseg v zasebnost! Dobran, mi je žal ampak za tole bom vse tožil! Tole cipo od prekle, debila zraven nje in tebe, pokveko, vse!« Nik je planil. Šef, ki je že tako renčal nanj je skočil in potem…
»Kje si se pa to navadil?«. To je bilo novo. Ker mu je dopovedal, da razen izjemoma ne sme skočiti za vrat, se je sedaj osredotočil na moški ponos… no, bilo je učinkovito, Nik, sedaj na tleh, ga je okamenelo opazoval, v skrbi za svoj bodoči zarod, najbrž. .
»Spravi prosim Genevieve in gospoda Grego, preden ponovno omedlita, v sejno sobo. Nihče ne sme notri ali ven. Isto z Nikom. Šef, pusti ga.« Pes ga je poslušal, vseeno pa je Nika poslovilno ugriznil, imel je z njim račune.
»Lahko zamenjava s kolegom?« je bila Ema nedolžno zainteresirana. Nedolžno. Roke je imela napete kot struna, v njeno bližino ne bi šel rad.
»Da.« Naj ima veselje. Ni vedel ali je bolj besna zaradi »cipe, prekle« ali zaradi »debila«, vseeno.
»Dobran, imate zdravnika in advokata, ki bi prišla sem, takoj?«
»Da, Ivan, toda bolje bo, da to nekam pelje.«
»Pokličite, hitro.« Gospodinja je spet zrla iz priprtih vrat, in jih spet takoj zaprla. Ta ima vsega dovolj.
Odšel je proti zaključku preddverja, pred stopnicami. Kamor je Šef stalno letal naprej in nazaj. Razumel ga je. Sledi so bile begajoče. V kotu je bila prislonjena železna palica, zožil je pogled.
Gumb. Ni čudno. »Primi tisto palico in pritisni na gumb, Majk prosim.«
»Tu?«, klik in na koncu palice se je pokazal železen jezik.
»Še enkrat.« Klik, kratka rezina je izginila.
»Poglej, zelo dobro poglej parket pred steno, v tleh mora biti komaj vidna, ozka vdolbina.«
»Kje, tu ni, tu ne, je to?« Majk je preučeval zadevo, namrščen.
»Če gre palica notri, je to. Porini palico, ploščata je.«
»Doobro, kaj sedaj?«
»Pritisni na gumb in počasi vzdigni.«
»Kaj naj vzdignem?«
»Palica vzdiguje vhod, povleči jo navzgor!«
Vrata niso zaškripala, nekdo jih je naoljil. Približno meter krat meter široko žrelo je zazijalo pred njimi.
»Dol po stopnicah, baterijo imava.« Hvala bogu za pravila varnostnikov.
»Ja, ampak je strmo, pazite!«
Ivan se je zrušil po stopnicah, Šef je planil, in neugotovljivo kako, sprejel težo njegovega padca, oba sta se znašla na tleh; v temi, ki jo je razsvetljevala le medla žarnica. Sedaj pa še Ivanova baterija. In Šefove oči, ki so dobile žareč sij. Pridružil se je zasopli Majk.
»Tvoja čudaštva so včasih koristna.« je lastnik ne preveč pohvalil svoj kinološki žaromet.
»Luč, buč.« Ivan raje ni ugibal, kaj vreča brez bolh s tem meni, in je raziskoval, kam sta zropotala. Prostor je bil velik, namenjen delu, improviziran, ometan dolgo tega, beljen, pobarvan pa ne. Tu nekje tri metra širine in deset ali več dolžine; police, pulti, delovna miza. Dve, tri škatle tik zraven na tleh, ena, najmanjša, je vabeče sijala. Ivan jo je neopazno spravil v žep; moral je, nekako je moral.
Desno je v tenki steni zijala luknja, sveže izbita, ostanki tankega zidu še na tleh. Na drugi strani, – šumenje?
Šef je izkazal vrhunec svoje nespoštovanja in s smrčkom sunil Ivana tja, kjer hrbet izgubi pošteno ime – proti odprtini. Majk je sledil. Pred zijavo odprtino se je Majk ljubeznivo prerinil pred Ivana in vstopil prvi v neznano; pametno, v nevarnost naj ne vodijo najbolj šibki.
Tema, šumenje vode, dve bateriji sta komaj osvetljevali le koščke neznanega. Stala sta na kamniti polici, višji obali, mimo je tekla voda, ni bilo jasno kakšna. Baterije so le občasno drsnile ob stene, sicer pa tonile v temo brez konca. Podzemna jama, ozka, ki se je širila proti iztoku vode; kjer sta stala, sta se komaj lahko zravnala. Šef seveda tega problema ni imel in je že brskal naokoli, kot da je beli dan. Kot da je našel neko okostje.
»Marš sem, pusti to, otrok, otrok.« Šef je vestno odmarširal dalje. Mrak ga ni motil, spet je imel oči posebne, tokrat oranžne barve. Neka je našel.
Ivana je mrazilo. Jama. Jama. Mora zanj. Prijel je Šefa za vrat, dobrodejni pišmeuhovski mir ga je oblil; vzdržal bo, čeprav težko. Jama je… bila vedno grozeča senca v budnem življenju, sanjah in ko je skušal obuditi starodavne…
»Dol, živ,« jasno nosonja je zavohal vse.
»Kaj je v tisti smeri?« Ivan je Majku kazal v smer toka, kot je razumel Šefa.
»Da vidim, ostanite tu, OK?« Majk je bil možak akcije, ne besedi. Ni trajalo dolgo.
, … hej, Jan, stari, tu sem, kaj je to, bom takoj…« Čakal je, ni bilo dolgo. Topotanje nog, in
iz teme se je pomolil varnostnik, na rokah je nosil Jana. Bledega, toda živega.
»Gremo gor, rabi doktorja, sigurno. Hudiči…« varno ga je nosil, jasno razburjen.
Med lazenjem po stopnicah je razjasnil.
»Mali je imel dve vrvi okoli sebe, na njih pa uteži, kot pri mesarju… hudiča, hudiča…« Nadaljevanje je bilo nerazumljivo, toda gotovo iz samih kletvic. Povzpela sta se, končno, prvi Majk.
Dobran, ki je bil pri vhodu, je zavpil in skočil k otroku. »Takoj, v delovno sobo z njim, na kavč. Doktor je hvala bogu vmes prispel, poklical sem, kot da bi vedel!« Ivan se je znašel v sobi, precej nagneteni.
Dobran je držal Jana za roko. Zdravnik, z nemogoče dolgim nosom, je pregledoval fanta. Obrnil se je:
»Poba je priseben, se odziva, reagira. Vidnih poškodb, razen odrgnin in večje buške na glavi, ni. Ni sledi notranjih poškodb, zunanjih krvavitev.. Potrebno je še slikanje, ampak po mojih izkušnjah ne bo težav. Za vsak slučaj še pregled možnih zlorab in pogovor s psihologom.« V sobo je prišla medicinska sestra, pred vrati je bil voziček. Jana so odpeljali.
»Moram z Janom, moram.«
»Jan je v boljših rokah, kot najinih. Najprej počistite doma, da se bo imel kam vrniti.«
»Če tako pravite…« Dobrana je moralo prekleto stati, da ni šel za ljubljenim vnukom.
»Kdo vam je povedal za skrito klet?«
»Vi.«
»Kako?«
»Ko ste omenili, da je tu delal vinar. Pa mesar in trgovci. Sami poklici, ki brez kleti niso mogli živeti. Torej, klet je tu, samo kje? Voda dere pod tem posestvom. Ta voda izvrta votline sama, le stopnice potrebuješ. Morda je v sobah, kuhinji, shrambi ali preddverju, ampak vhod v klet je tu. Dokler nisem videl sledov…«
»Kakšnih sledov? Nič nisem videl.«
»Šef pa je. Samo zmedlo ga je. To ni bilo mogoče. Eni čevlji gredo v eno smer, do konca preddverja. Tam izginejo. Nekdo, v drugih čevljih, odide od tam nazaj. Si je oseba preobula čevlje sredi sobe? In če, kje so, menda jih ne nosi s seboj? Osebo s čevlji v rokah bi si vsak zapomnil.«
»Kako pa veste, kaj je zmedlo psa?« Neprijetno.
»Po obnašanju, sva dolgo skupaj. Edina, nora obrazložitev je bila, da se je nekdo preobul nekje, kjer je lahko pustil čevlje. Kar seveda sproži vprašanje, zakaj se sploh preobuva in kje to je?«
»Sledovi?!
»Točno. In drug odgovor je, da je tu nekje nek neznan prostor.«
»Pa najstniški rekordi. Jan je stalno čepel v hiši, v gozd ga je bilo strah. Zakaj bi, če je bil užaljen, zbežal tja, kjer mu je vse tuje? Z nečim se je moral zamotiti, in, kot vsi vedo, je rad neprevidno skakal s stopnic, »rekord«, ga je mikal. Kaj je bolj normalnega, kot jezni otrok, ki se zažene v stalni izziv? In nato omedli, ko pade. Je pač otrok.«
»Dalje.« Zamolklo.
»Otrok je na tleh, vstopi stric, iz delavnice. Predvidevam, da je prišel iz revnega okolja? Stric vidi tekmeca za dediščino na tleh, blizu skritega vhoda v klet, za katero nihče ne ve, razen njega. Kaj lažjega, kot dvigniti otroka, odkriti vhod in ga vreči navzdol. Vhodna plošča je debela, če otrok kriči, ga ne bo nihče slišal. Priložnost je tu. Brez načrta, samo zagrabil je.
Ali ni Nik tisti, ki vestno študira stare papirje o tej stavbi? Kdo jo bo bolje poznal kot on?«
»Nihče.« Dobran je zašepetal.
»Pojavim se jaz in Šef. Neznanki. Vohava naokoli, zastavljava neprijetna vprašanja, razumeva se z varnostniki. Dokler sva blizu, ni mogoče odpeljati Jana, živega ali mrtvega, čeprav mislim, da sta z materjo vred želela, da je mrtev.«
»Mati?«
»Ja, pri živalih, če je lakota, požrejo lastne mladiče.«
»Pa nismo živali!«
»O tem kdaj drugič. Šef in jaz blodiva po gozdu, ko prideva do bunkerja, naju nekdo porine notri. Surovo. Jasno je, da hoče nekdo predvsem to, da nisva prisotna, ampak pri čem? Ko se komaj rešiva bunkerja…«
»Kako sta se pa, pravijo da je to nemogoče.«
»Je mogoče, če hočeš.« hitro naprej, brez novih vprašanj, «in se pojaviva kot ponovna grožnja, ki jih bo oropala Janove dediščine.«
»Nemogoče, Grega ne bi nikoli…«
»Grega morda ne… ampak poglejmo. Genevieve je Nikova ljubica. Kaj sta se točno pogovarjala ne morem vedeti, toda Genevieve je Niku dvakrat vneto pomagala, da ne bi midva s psom prišla do skrite kleti. Sklepajte pač, kar hočete. Grega je sodeloval samo zaradi lastnega ega, da pokaže kdo je boss.«
»To vse iz sledi, ki jih ne vidi nihče?«
»Razen Šefa. Tudi ko sva se vračala, je bila sled čevljev v hišo jasna, storilec je šel proti njej. Tam nekje je spet izginila in prikazali so se novi čevlji. In Nik se je spet preoblekel, kot da je maneken. Mimogrede, ste v kleti našli kakšne čevlje?«
»Vsaj osem parov, nekaj rabljenih, nekaj novih. Zaloga. Pa kup zadeve, tudi starine, nekaj iz hiše, nekaj neznano od kod.«
»Mimogrede, gospod Dobran, pobral sem staro škatlico od tam, bo to problem?«
»Lepo vas prosim, to pa zdaj ni pomembno, odnesite vse, kar je bilo v tistem prekletem prostoru, kar se mene tiče.«
»Hvala.«

⁂⁂⁂

»Torej je jasno. Otrok je osamljen, jezen. Skače s stopnic, ker mu je to zabava. Pade in omedli. Njegov stric ga zagleda, tekmeca za bogastvo, in ga vrže v skrito klet, kjer se preobuje. Isti večer panika, strah, iskanje. Nik preoblečen, se smeje v pest.
Drug dan, razen policije, Janova mati in oče. Oče je pijanec, ni problem. Mati je ljubica, če je vse vedela, lahko samo ugibam. Truplo, če je mrtev, bo potrebno odnesti ven. Toda, neznan faktor, jaz in moj pes, sta v napoto. V bunker z njima in potem bo že nekako šlo s prenosom. Brez resnega načrta, brez pravega premisleka, tudi preoblačenje in čevlji. Cela zadeva je brez naklepa, improvizacija, čista zloba, brez plana, nič manj nevarna zato. Ko se na skrivaj pripravljata, da končata zadevo, prideva ponovno midva. Skušata naju zaman zaustaviti. Konec.«
»Policije torej ne kličem?«
»Razen, če ste osamljeni, ne..« Sarkazem, sarkazem. »Obvestilo o srečni vrnitvi bo zadoščalo«
»Zakaj odvetnik? Je tu, čaka, nestrpen; in njegova notarka.«
»Ves čas je v ozadju denar, denar, denar. Nik je iz revne družine, noče nazaj v bedo. Genevieve, če ji je tako res ime, je le našemljena spaka. Njene sedaj plačane prijateljice ne bodo hotele vedeti za njo, če bo brez denarja. Jana so obtežili z utežmi in zvezali, torej utopitev brez sledu. Nik je nekaj bebljal o žrtvi Vojanu, ni čisto pri sebi.
Globok potok v podzemni jami, če bi truplo zaneslo ven, bi bilo par kilometrov od tu, pa še voda, kamni, ribe. Nikoli ne bi izvedeli nič.
Izjema je Grega… potrebuje zdravljenje.. Morda bo še kaj iz njega, potem, ko se znebi Genevieve in alkohola.
Če bi jih tožili, bi bil popoln kaos. Mediji bi se slinili od veselja, in vse bi se, čez pet let, končalo na drugi stopnji sodišča, ki bi vrnilo zadevo nazaj, tam pa bi zastarala. Jan bi trpel, vi pa tudi. Kot tudi vaša firma.«
»Pa ne morejo kar odplesati od tu, kot da ni nič bilo?«
»Trenutno sta v šoku, storilca vesta, da sta razkrinkana, javna sramota, celo ječa jima preti. Ljudje v šoku so labilni. Strah dela, grize. Podpišejo karkoli, tudi pred odvetniško pričo in notarjem, vse za odrešitev.«
»Kot na primer?«
»Odpoved dediščini. Ločitev. Prenos starševske pravice na drugo osebo, v tem primeru dedka. Zavezo molčanja, pod denarno kaznijo. Priznanje kaznivega dejanja proti lastnemu otroku. Lahko izbirate. Odvetnik bo vedel bolje, poznam ime, je zverina..«
»Bosta sodelovala?«
»To, ali pa mediji, policija, sodišče. Otrok je cukrček, požrli jih bodo, žal, otroka tudi.«
»Ni slabo, ni slabo… Ivan, ne glede na vaša leta, rabim svetovalce?«
»In jaz rabim mir. Takoj. Varnostnika me menda lahko prepeljeta nazaj, sonce še ni zašlo?«.
»Mladen mi je rekel isto« Dobran, zamišljeno …«ne bo vas več sem, je res?«
»Samo, da je Jan rešen, drugo ni pomembno. Razen teh dveh prstanov, če ju lahko vzamem in škatlo, ki jo je imel Nik skrito; nekaj kar je našel naprej, v jami.« Ivan je odprt škatlico.
Baron bitcoina je ni niti pogledal.
»Jasno, in sporočite če potrebujete kaj več, dolžan sem vam. Ampak vi, Ivan, me res boste poklicali? Občutek ima, da bi bila oba koristna drug drugemu.«
»Ne.« Kratko in jasno.
»Tu, osebna vizitka. Vedno bom na razpolago.« Beseda je bila težka, resnobna.
Bil je izkušen človek, gledal ga je brez besed, ko sta ga varnostnika odnesla, skupaj z zveriženo hojco, stran. Pot nazaj je minila hitro, varnostnik je zvijal cevi hojce, da je bil ves premočen. Ni vedel da ima lahko človeška roka toliko mišic. Hojca se je vdala prva. Kot nova, sem ter tja sledovi. Drevesna duplina ga je čakala, imel je še najmanj dve uri.
Vedel je, da so ga vsi pomnili. In splet je dal vse podatke, za prvo silo. Njegova samota bo opazovana, morda več kot to.

⁂⁂⁂

Z olajšanjem se je usedel in se poslovil z varnostnikoma.
Mir, blaženi mir. Sredi gozdu. Ki ga je prekinilo visoko, tenko bevskanje. Neli? Pa kaj za hudiča, saj je dobila, kar ji pripada. Bevskanje se je nadaljevalo.
Približal se je robu gozda, kjer je pričakoval Neli Toda… pokazali sta se dve postavi, manjša in večja. Samica in samec. Neli in kdo? Seveda, zdaj se lisice parijo! Neli je ponosno zalajala, samec ga je vzvišeno gledal. Iz roba ust mu je molil ostanek traku. Pa… to je?
Če ne bi poznal živali, bi se zaklel, da sta se mu zarežala v obraz. Tako pa je vedel resnico.
Do nadaljnjega bo moral hraniti dve lisici, pa še njihov zarod. Denarnica bo trpela.
Šef je privoščljivo nekaj bevsknil.
»Tiho, ali pa ti bom bral svojo najdaljšo pesem.«
Zaleglo je bolje kot udarec z bičem…Preostala ura je izginila v trenutku, morala sta v svoje mrakobno zidano zatočišče.
Doma je bila ljuba predmestni blaženost, ki je prekinjal le obrat na bližnji prometni cesti. Čas za raziskovanje nagrade. Na mizo je usul vsebino škatlice. Manjši kupček obrabljenih srebrnikov, nekateri so se mu zdeli rimski, toda Ivan ni bil numizmatik. Pa nekaj prstanov, izjemno enostavnih, preprosta obdelava, zlat obroček in v dveh primerih s kamnom, verjetno dragim. Oba prstana je prijel, zaščemela sta ga, in položil ju je ločeno; v sebi ni zmogel, da bi jih, kot drugi, namenil v prodajo. Drugega ni bilo. Torej, to je to.
Zadovoljno je položil roke na mizo, poleg odprte škatlice s kovanci in prstani. In zavpil.
Desna roka ga je zapekla, prsti. Na kazalcu in prstancu sta se znašla oba prstana. Prijel je, skušal vrteti, zvleči dol, zaman. Znojen, obupan, je odnehal. Dva simbola, dva bogova, sta ga označila. Za vedno… Ne, na to ne bo pristal. Nista bila boleča, samo nepremakljiva. En je žarčil… sonce? Drugi zemljo? Ivanu se je v glavi vse mešalo, s strahom pred neznanim.

⁂⁂⁂

Sonce se je spuščalo proti zahodu, kar je pomenilo pravi čas za žrtvovanje. Vsi gozdni dostopi skupaj so trikotnik, je pomislil, ko je stal pred grobo izrezljano podobo Velesa. Stisnil je zobe, potegnil nož in daroval zvezanega črnega petelina, ki je obležal pred soho; vse je bilo kot je preučil.
Troker, na enem koncu nebeško božanstvo, žensko božanstvo in božanstvo zemlje, je pomagal. Močna, toda nevarna pot. Najbolj uspevajo žrtvovanja, ki potekajo med več bogovi naenkrat, in to v trikotniku. Sam je bil na vrhu enega hribčka, druga dva je določil z zemljevidom in magnetom. Še dobro, da je bila do vrha speljana gozdna pot, ki je vodila par sto metrov blizu te točke; in da taksiji niso bili redki, niti dragi.
Nekaj je moral storiti. To je bil zadnji v vrsti poskusov da ukroti ali vsaj omili dva prstana, neznane starosti, ki sta mu zlezla na desno roko. Niti z milom, niti z oljem, ju ni mogel spraviti dol, in ves čas sta utripala, da je, sicer ne hudo boleče, odmevalo v Ivanovem telesu. Današnja mrka žrtev je bila klic Velesu, zaščitniku živali, vladarju podzemlja. Ob pomoči Peruna in Mokoš, ki je bila baje pol leta žena prvega in pol leta drugega; ugovarjala nista, nihče se ni uprl Mokoš.
Petelinja kri je oblila njegovo roko, telo živali je bilo še toplo. Groznica obročkov na prstih je popuščala. Napetost, ki je počasi, toda nezaustavljivo naraščala v njem, je izginila.
Torej je res, da žrtvovanja v trikotniku bogov zaležejo. Od Peruna do Velesa, od Velesa o k Mokoši, obred, o katerem so tekli le pritajeni ostanki besed, v dokumentaciji so katere se je dokopal.
Še zaključni preizkus. Prijel je mlahavo petelinje telo z levo roko, desno prosto in iztegnjeno in se osredotočil. Nič. Še enkrat. Isto. Še. Ko je hotel odnehati, se je med bližnjimi drevesi pojavil srnjak, ki je komaj hodil – in se zrušil. Nad njim je zabobnelo. Nedaleč od srnjaka so ležali trije zajci, naprej pa … medved? Meglilo se mu je.
Zrušil se je tudi sam. Ivan se je zbudil slabo uro kasneje, ves polizan z jezikom zaskrbljenega Šefa. Uporaba starodavnega je dajala in tudi jemala, najraje od živega… Odtaval cv smer doma, taksi je privozil kmalu. Nebo je bilo spet črno. Nekaj se bo tu zgodilo, in naelektrizirani oblaki bodo imeli svojo vlogo. Ena strela ima več uničevalne energije kot elektrarna…

⁂⁂⁂

Spal je tri dni, preden si je dovolj opomogel, da je lahko šel med ljudi. In vmes je sanjal, ponovno, o živih in neživih, ki živijo in o jami, v kateri vlada v mrču noči, nekaj nemogočega in zlega…Vrata stanovanja so bila priprta, da je Šef lahko bogatil travnike naokoli.
In prespal skoraj vse novice o nerazložljivem pojavu, nenapovedani nevihti brez padavin, udaru z neba, morda kroglasti streli, ki je pokosila desetine. Na srečo brez smrti. Preživeli so izjavljali nemogoče.
Kar se je vse zgodilo, začelo tam, v gozdu, kjer je malo pred tem klical stare sile…

⁂⁂⁂

»Pa kaj potem?« si je rekel Ivan, ko je površno prebral, potisnil, kolikor se je dalo zadevo v ozadje spomina in nadaljeval podučevanje na spletnem forumu. In sicer, da si lahko istočasno umski pešec in inteligenčni vrtičkar, in da je to bil intelektualni vrh sogovornika, ter da od tedaj nezaustavljivo drsi navzdol, kot njegovi kondomi…
Šef, zadovoljen ker je bila dieta s pasjimi konzervami prekinjena ko je Ivan vstal, je bil drugačnega mnenja.
»Tla….« in poslal Ivanu podobo osebe na zemlji, ki v pasji vdaji štrli vse štiri v zrak, Šef jo pa drži z zobmi za vrat.
»No, ja, če ne bo šlo drugače….« se je odzval Ivan. Življenje je bilo na starih tirnicah, kar mu je bilo najbolj ljubo.
Le da je bila vez s Šefom globlja in njegova bit sprejela elemente, ki jih še ni razumel…ampak jih bo uporabil. V dobrem in zlem…

#aktualno #BorutSlokan #kratkezgodbe #kultura #Leposlovje #Prijateljstvo