Katarina Majerhold
Zdaj, ko se tudi v Sloveniji lahko istospolni pari poročijo in posvojijo otroke, je primeren čas, da se seznanimo z nekaterimi lezbičnimi filmi z družinsko tematiko, ki ponudijo različne teme in reprezentacije tega s čim se lezbične družine (lahko) soočajo v vsakdanjem življenju. Naj opozorim, da se v tem članku ne ukvarjam s preostalimi oblikami družin v mavričnem naboru, tj. gejevskimi, biseksualnimi, transspolnimi družinami, vendar naj vsaj omenim naslove nekaterih, Idealni dom (Ideal Home, ZDA, 2018), Patrick 1.5 (Patrik 1,5 SWE, 2008), Zatočišče (Shelter, ZDA, 2007), Ptičja kletka (The Birdcage, ZDA, 1996), Ure do večnosti (The Hours, UK, 2002), Popolnoma normalna družina (En helt almindelig familie, DK, 2020) idr.
Zdaj pa predstavimo lezbične filme. Film Otroci so v redu (Kids Are Alright, ZDA, 2008) Lise Chodolenko prikazuje zgodbo o dolgoletnem lezbičnem paru Jules (Julianne Moore) in Nic (Annette Bening) z mladoletnima otrokoma Joni (Mia Wasikowska) in Laser (Josh Hutcherson) ter njunim darovalcem sperme Paulom (Mark Ruffalo), ki nenadoma postane del njihovega življenja. A čeprav film ponuja pozitivno reprezentacijo otrok v istospolnih družinah, pa ima film, kar zadeva lezbično ljubezen na žalost preveč stereotipov, da bi mu lahko rekli dober film o lezbični ljubezni: od tega, da otrok poišče donatorja iz semenske banke in da ena od njiju celo seksa z njim, do tega da lezbični par za vzburjenje glede gejevske porno filme, čeprav je tema filma tudi problematizacija zakonske krize srednjih let. Pri Chodolenkovi se ponovno pokaže to, kar smo opazili že pri njenem drugem filmu Laurel Canyon. Tudi slednji je prav tako kot Otroci so v redu dobil precejšnja finančna sredstva velikega studia, zaradi česar je opazna dvojna morala, ko gre za prikaz homo- in strejtovskih seksualnih prizorov, čeprav s filmskega stališča (režija, igralci, fotografija ipd) vse štima. Zakaj smo morali čakati tako dolgo, da bo nekdo naredil film o istospolni, natančneje lezbični družini, da bi skozi stranska vrata ponovno vstopila prevara z moškim, in to celo z darovalcem sperme za njuna otroka, čeprav to v končni fazi zakonske zveze sicer ne razdre, jo pa precej omaja? Sicer je res, da so otroci v filmu prikazani kot povsem v redu, ne izražajo in doživljajo nobenih travm, v nasprotju s tem kakor je v intervjuju o svoji lezbični družini leta 2019 spregovorila finska premierka Sanna Marin: »Zaradi nevidnosti sem se počutila manjvredno. Nismo bili prepoznani kot prava družina ali enakovredni drugim družinam«.
Istospolni starši (Des parents pas comme les autres, FRA, 2001) je režirala Lauren Katrian. Film govori o srednješolki, ki odkriva tako svojo spolnost kot spolno usmerjenost svojih staršev, matere Martine (Elizabeth Bourgine) in očeta Antoina (Samuel Labarthe), saj se film otvori z Olympe (Louise Monot) in njenim fantom Leom (Lucas Bonnifait), ki svoje razmerje na neki zabavi preneseta na fizično raven. Zaradi tega je Olympejina sošolka Geraldine (Julie Fournier), ki je zaljubljena v Lea, ljubosumna in se maščuje tako, da vsem pove, da je Olympejina mati lezbijka. Olympe sooči s svojo mamo glede vprašanja biološkega očeta, vendar ni zadovoljna z njenimi odgovori, saj za mati ni nikoli pravi čas za iskren pogovor. Olympe, ki živi v majhnem provincialnem mestecu, se v jezi odpravi v Pariz, da bi našla svojega biološkega očeta, za katerega pa se izkaže, da je gej in Geraldine po pogovoru prepriča, da se vrne domov. Ko se Olympea vrne, odkrije nezmotljiv dokaz, da je imela Geraldine prav, saj najde mati v objemu njene ljubimke. V šoku si skuša prerezati zapestja, kar je dogodek, ki kar kliče na pomoč. Olympe namreč ne zna primerno umestiti svoj odnos z drugimi učenci v šoli, v svojem življenju z mamo in svoji aferi z Leom. Ambivalentna, kot vsi najstniki, išče ekstreme in skuša najti svoje mesto v vrtincu življenja. Čeprav film ni odličen in ima razne filmske in pripovedne pomanjkljivosti, je tema nerazkritosti istospolnih staršev iz stališča homofobije družbe in kakšen vpliv ima lahko to na otroke pred dvajsetimi leti provokativen, saj pokaže, da je lahko za nekatere otroke, ki odkrijejo istospolno usmerjenost svojih staršev to travmatično.
Najstarejši, vendar filmsko in pripovedno najboljši je belgijski film Vsi očki ne lulajo stoje (Tous les papas ne font pas pipi debout, BEL, 1998) v režiji Dominiqua Barona, ki govori o lezbičnem paru, Zoé (Carole Richert) in Dan (Natacha Lindinger), ki živita skupaj že deset let in imata sina Simona (Corentin Mardaga). Živita v majhni belgijski soseski, v kraju, kjer vsi sprejemajo in sobivajo z njunim življenjskim stilom. Zaplet se zgodi, ko se v sosesko nasproti njih preseli nova družina s hčerko, s katero se Simon spoprijatelji in se vanjo sčasoma zagleda. A z novo družino pridejo tudi konflikti in predsodki, Simon pa je v fazi razvoja in vzpostavljanja novih vezi zato diskreditorne pripombe začnejo vplivati nanj. Zdaj se mora prvič spopasti z mislijo, da nima očeta, tako kot vsi otroci, zaradi česar se začne oddaljevati od Dan, Dan pa se obrne po pomoč k svojemu očetu. Nazadnje se morata Dan in Zoé soočiti s položajem, ki sta si ga do tedaj le predstavljali. Velik uspeh filma je v tem, da se nikoli ne osredotoča na lezbični odnos, temveč na to kako lezbični odnos dojemajo drugi, vključno z otroki: Zoéina mati, sosedje, Simonovi prijatelji. Prav Simonovi prijatelji so pomemben del filma in njihove situacije nam porajajo vprašanja: je moralno sprejemljivo, da hčerka ne pozna svojega očeta, ker je odšel, ko je izvedel, da je njena mati noseča? Je moralno sprejemljivo, če je oče (novi sosed) strog do svojih otrok in jih uči nestrpnosti in predsodkov ter slabih manir? Zdi se, da heteroseksualnost omogoča vedenje, ki ni sankcionirano, medtem ko so o homoseksualnosti širijo predsodki in stereotipi. Eden od teh je tudi, ko se Simon zaljubi v hčerko novih sosedov, kar opozarja na še eno splošno zmotno prepričanje: lezbijke imajo slab vpliv in njihovi otroci bodo neizogibno tudi istospolni. Film je kljub svoji nepretencioznosti lepa, ganljiva in lepo zaokrožena pripoved (tudi zaradi odličnih igralk in igralcev) o tem kako je vsaka ljubezen in vsaka družina lepa ter da se prav vsaka družina po svoje sooča s svojimi težavami in skrbmi ne glede na spolno usmerjenost staršev, v to pa seveda spadajo tudi skrbi otrok.
May 15, 2023