Članek
REKVIEM ZA KOZOLEC

Matej Krevs

Objavljeno Jun 30, 2023


Rekviem za kozolec


Oj, ljubljanski kozolci ...


Oj, ljubljanski kozolci!

Vidim vas, vidim,

kakor brezdomci,

brez prave strehe nad glavo,

stojite v predmestjih,

na polju, ob cesti;

skrivljeni, zlomljeni, zgrbljeni, vase podrti

čakate smrti!


Oj, ljubljanski kozolci!

Kje so zdaj časi,

ko na vaših rokáh so počivali

trave in klasi,

ko kmet je pospravil mrvo na late

in se zvečer oglasila

je harmonika mila,

ko fantič se vračal je kdaj z veselice,

ves zaljubljen in blaten,

in je na vaše lesene nožice

vrezal srce

in skrivnostne kratice.



Oj, ljubljanski kozolci!

Vi zdavnaj odsluženi borci,

stebri slovenstva,

vidim vas, kako

umirate bedno

ob magistralah

s kričečimi jumbo plakati

na ramah,

ki v tujih napisih častijo

denar in tujino;

vidim vso vašo stisko in bedo,

a morda, skupaj z vami,

vidim umirati med nami

še našo kleno slovensko besedo.



Elegija


Veter vso noč je divjal po Kamniško-Bistriškem polju,

slišal se jek je dreves, strešnikov padlih s slemen.

Zjutraj pa s plaho lučjo Avrora očem je razkrila:

stari kozolec zgrmel davi na poljsko je pot.

Kakor da kdo bi ga v snu iz temeljev vrgel kamnitih

v jarka obcestnega mulj, v blatno poslednjo kopel.

Dolgo bo ležal in gnil, dokler ga lastnik ne opazi,

v drva razžaga njegov črni skelet, hrastov križ.

Koliko jih je že šlo in koliko čaka na polju,

zlomljenih lat in duha, vetra usmiljeni strel?

Kadar pa burja nekoč kozolec bo zadnji podrla,

se bo glasila še tod pesem slovenska takrat?


***


Bela poljana - belina papirja.

Kozolec, brez strehe, vegast in prazen.

Vrane na njem, črne note vsemirja,

krakajo; metež zavija kot blazen.



Haiku


Vaški rekviem -

na vegastem kozolcu

zbor krakajočih.

#MatejKrevs