Matej Krevs
Rekviem za kozolec
Oj, ljubljanski kozolci ...
Oj, ljubljanski kozolci!
Vidim vas, vidim,
kakor brezdomci,
brez prave strehe nad glavo,
stojite v predmestjih,
na polju, ob cesti;
skrivljeni, zlomljeni, zgrbljeni, vase podrti
čakate smrti!
Oj, ljubljanski kozolci!
Kje so zdaj časi,
ko na vaših rokáh so počivali
trave in klasi,
ko kmet je pospravil mrvo na late
in se zvečer oglasila
je harmonika mila,
ko fantič se vračal je kdaj z veselice,
ves zaljubljen in blaten,
in je na vaše lesene nožice
vrezal srce
in skrivnostne kratice.
Oj, ljubljanski kozolci!
Vi zdavnaj odsluženi borci,
stebri slovenstva,
vidim vas, kako
umirate bedno
ob magistralah
s kričečimi jumbo plakati
na ramah,
ki v tujih napisih častijo
denar in tujino;
vidim vso vašo stisko in bedo,
a morda, skupaj z vami,
vidim umirati med nami
še našo kleno slovensko besedo.
Elegija
Veter vso noč je divjal po Kamniško-Bistriškem polju,
slišal se jek je dreves, strešnikov padlih s slemen.
Zjutraj pa s plaho lučjo Avrora očem je razkrila:
stari kozolec zgrmel davi na poljsko je pot.
Kakor da kdo bi ga v snu iz temeljev vrgel kamnitih
v jarka obcestnega mulj, v blatno poslednjo kopel.
Dolgo bo ležal in gnil, dokler ga lastnik ne opazi,
v drva razžaga njegov črni skelet, hrastov križ.
Koliko jih je že šlo in koliko čaka na polju,
zlomljenih lat in duha, vetra usmiljeni strel?
Kadar pa burja nekoč kozolec bo zadnji podrla,
se bo glasila še tod pesem slovenska takrat?
***
Bela poljana - belina papirja.
Kozolec, brez strehe, vegast in prazen.
Vrane na njem, črne note vsemirja,
krakajo; metež zavija kot blazen.
Haiku
Vaški rekviem -
na vegastem kozolcu
zbor krakajočih.
Jun 30, 2023