Članek
Objavljeno May 25, 2023

Ena novejših izdaj Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo je pred časom ponudila zanimiv tematski sklop o praktični filozofiji. Skozi prispevke avtorjev dobimo tako vpogled v praktično filozofijo, kjer so se predvsem v zadnjih štiridesetih letih in v aktualnem obdobju interneta ter družbenih omrežij pojavile ter razvile njene nove oblike praks.


Če se najprej ozremo na razvoj praktične filozofije skozi zgodovino, sta etika in etično delovanje v filozofski tradiciji že od njenih začetkov najvišji izraz filozofske praktičnosti. Vse od Sokrata, Platona in Aristotela, ko so se v antiki postavili temelji za praktično filozofijo s preizpraševanji o krepostnem vedenju, pravičnosti in ostalih etičnih načelih ter praktičnemu sklepanju, ki bi vodili človekovo ravnanje in odločanje, do razsvetljenstva v 17. in 18. stoletju, kjer sta Immanuel Kant in John Stuart Mill pomembno prispevala k moralni filozofiji. Filozofi eksistence 19. in 20. stoletja, kot so Kierkegaard, Sartre in Camus so nato raziskovali vprašanja o osebni svobodi, individualni izbiri ter iskali smisel v na videz absurdnem svetu. 20. stoletje je prineslo še mnoge druge oblike etične teorije vključujoč konsekvencializem, deontologijo, etiko kreposti in feministično etiko. Principi praktične filozofije pa se danes uporabljajo na različnih področjih, kot na primer v pravu, medicini, poslovnih in okoljevarstvenih vedah.
Ko govorimo o novih oblikah praktične filozofije, nam pričujoči tematski sklop časopisa ČKZ odstira različne filozofske prakse, med katerimi so tudi takšne, ki v našem slovenskem prostoru kažejo na nove poti delovanja filozofije kot vede in znanosti, predvsem kar zadeva njeno vsesplošno družbeno korist in aktualnost tudi zunaj akademskih praks. Urednici tematskega sklopa sta filozofinji, Katarina Majerhold, ki je leta 2007 kot prva v Sloveniji pričela s prakso filozofskega svetovanja (certifikat je pridobila pri kanadskemu svetovalcu Petru Raabeju) in ima na tem področju dolgoletne izkušnje ter Dali Regent, ki je leta 2019 ustanovila prvo slovensko društvo za praktično filozofijo Hiša filozofije, v okviru katerega je izvedla že vrsto praktično filozofskih delavnic in poljudnih predavanj. Urednici na osnovi svojih izkušenj, praks in raziskovanj pravita, da »nove prakse filozofske koncepte prinašajo laični javnosti v pomoč soočanju z vprašanji, kako preživeti svoj obstoj v vseh pomenih besede, kako živeti s soljudmi in kako osmisliti vsakdanje situacije.«
Kot lahko preberemo na začetku članka »Filozofsko svetovanje med aplikacijo metode in prakso svobode«, filozofa Marjana Šimenca, so nove prakse filozofije dobile svojo uradno prepoznavnost leta 2007, ko je Unesco podal svoje poročilo o stanju filozofije. Po razširjenosti med temi praksami najbolj izstopata filozofija za otroke in filozofsko svetovanje. Slednje je svoje prvo uradno udejanjenje dobilo leta 1981, ko je Gerd B. Achenbach, nemški filozof, prvi pričel s prakso filozofskega svetovanja, kjer je filozofijo smatral kot praktično orodje za reševanje eksistencialnih in osebnih problemov. Šimenc v svojem članku primerja dve metodi filozofskega svetovanja, ki sta se po Achenbachu pokazali kot najbolj vplivni, a hkrati tudi kot dve skrajni poziciji. Za Achenbacha je filozofska praksa filozofiranje, medtem ko so praktiki v ZDA oblikovali bolj komercialni model, ki bi lahko dosegel poslovni uspeh in uveljavljenost širše. Šimenc primerja metodo PEACE britansko – ameriškega akademika Lou Marinoffa ter metodo italijanskega filozofa, Stefana Zampieri, ki opredeljuje pogoje možnosti prakse filozofskega svetovanja. Mrinoff podaja metodo, ki ima zelo jasen okvir znotraj katerega naj svetovalec deluje (pet korakov: problem, čustvo, analiza, kontemplacija, ekvilibrij), medtem ko Zampieri podaja zgolj pogoje (angažiranost subjekta, sprejemanje nepredvidljivosti sogovorca, pomagati gostu, da se izrazi, ironija, resno jemati drugega, pripoznati predsodke, poslušanje, obvladovanja samega sebe, svoboda, pripravljenost spremeniti se, enakost, a različne vloge, nestrateško soočanje), ki puščajo odprtost filozofiranja. Šimenc v svojem razmišljanju predlaga, da v kolikor se želimo kot filozofi ukvarjati s filozofsko prakso, da jo poskušajmo misliti – preučiti že obstoječe prakse in jih nato postaviti pod vprašaj, saj je pod takšnimi pogoji možen tisti razvoj, ki je za vsako prakso še kako potreben.
Filozofsko svetovanje v našem prostoru še ni dobilo večjih razsežnosti in prepoznavnosti, kljub temu, da bi se kot praksa lahko odlično vzpostavilo pri pomoči ljudem, ki recimo ne potrebujejo psihološke obravnave, vendar si vseeno želijo konstruktivnega pogovora z nekom, ki jih podpre pri njihovem razmišljanju o življenjskih izzivih in dilemah. Filozofsko svetovanje vidim tudi kot odlično prakso pri delu z mladostniki (pomoč pri njihovem sprejemanju odgovornosti, odločitev glede šolanja, aktivnega vključevanja v družbo, razumevanja različnih odnosov itd.), ki bi v prihodnje lahko delovalo kot komplementarna praksa že ustaljenih pristopov pri delu z mladimi.
Tematski sklop se nadaljuje nato s člankom Primoža Turka, kateri razpravlja o praktični filozofiji kot jo je razumel Aristotel ter jo primerja s praktično filozofijo v delih Machiavellija in Hobbesa. V »Praktični filozofiji kot filozofiji človeških dejanj« sledimo ključni Aristotelovi predpostavki, da so ljudje po svoji naravi dobri in da stremijo k dobremu in hočejo storiti dobro. Med tem ko sta Machiavelli in Hobbes predpostavljala prav nasprotno. Turk na koncu sklepa, da ne moremo govoriti o enotni praktični filozofiji, saj se je ta s časom spreminjala in je vedno odvisna od edinstvenih predpostav in pogledov določenega misleca.
Tudi spletna filozofija je ena izmed novih oblik praktične filozofije, ki pa je ena najmlajših, saj se je pojavila šele v zadnjih letih - z izjemno popularnostjo družabnih platform kot so Youtube, Tik Tok in podobno. Neža Ambrožič v članku »Spletna filozofija – nekaj pedagoških lekcij in primerov dobrih praks pojavnosti praktične filozofije na spletu« odpira tematiko izobraževanja o filozofskih vsebinah na spletu, ki so predstavljene na inovativen in ustvarjalen način ter podajajo kredibilne informacije. Kot primera dobre prakse predstavi avtorici Natalie Wynn (Youtube kanal ContraPoinst) ter Abigail Thorn (Youtube kanal Philosophy Tube).
Filozofija za otroke je med novimi oblikami praktične filozofije poleg filozofskega svetovanja med najbolj razširjenimi. V Sloveniji segajo začetki filozofije za otroke v drugo polovico 90. let prejšnjega stoletja. Danes pa je v naših osnovnih šolah opredeljena kot obvezni izbirni predmet za zadnjo triado razredov (učni načrt je v veljavi od leta 2006) ter kot interesna dejavnost od 6. leta starosti naprej. Alen Grbec v članku »Pomen filozofije za otroke pri oblikovanju posameznikove identitete« predstavi pomen otrokove zmožnosti samorefleksije, katero se lahko priuči skozi prakso filozofije. Mladostnik sposoben samorefleksije je tako sposoben kritičnega vpogleda v svoja dejanja in odnose, katerih del je znotraj svojega šolskega kot tudi širšega socialnega okolja. Filozofija mladostnikom lahko omogoča, da pridobijo širši pogled na situacije, bolje sprejemajo drugačne od sebe in iščejo znotraj svoje skupnosti in odnosov zdrave kompromise in harmonijo. Otroci in mladostniki odraščajo danes v kapitalistični družbi potrošništva, ki v ospredje postavlja grajenje lastne identitete na temeljih materialnih dobrin. Tako se v družbi med mladimi vzpostavlja čedalje več tekmovalnosti, primerjanja, nestrpnosti, pri otrocih pa se za vsemi temi maskami skriva zelo nizka samopodoba.
O študiju filozofije in pomenu praktične filozofije v kurikulumu visokošolskega študija govori prevod članka »Dve vrsti praktične filozofije«, avtorja Paula B. Thompsona. Uporabna filozofija je tista, ki poskuša iz teorije preiti v prakso, medtem ko je filozofija v kontekstu za Thompsona tista filozofija, ki raziskuje filozofske probleme, ki se pojavljajo v praksi.
Na koncu tematskega sklopa Praktična filozofija beremo prevod članka »Umetni terapevt (AT-verzija 1.0) Obljube in problemi«, kjer se Peter B. Raabe, eden izmed pionirjev filozofskega svetovanja, dotakne razmišljanja o tem, kako in ali bi v prihodnosti bili možni t.i. umetni terapevti, programirani stroji, ki jih vodi UI. Raab odločno zagovarja stališče, da tovrstni terapevti nikoli ne bodo mogli nadomestiti edinstvenosti, ki jo posedujemo ljudje – resnične izkušnje, empatijo, čustva, vživljanje v drugega, izkušnjo določene rase, spola, spolne usmerjenosti in podobno. Kot pravi Raab: »V najslabšem primeru bo to nekaj, kar bi lahko klinično diagnosticirali kot psihopata, ki se le pretvarja, da mu je mar.«
V številki Praktična filozofija najdemo poleg tematskega sklopa še prevode člankov »Z dokazi podprti odgovori na mite o splavu« (Rebecca Chalker), »Heraklit in Konfucij o harmoniji« (Kimiyo Murata-Soraci), »Ideološke institucije Zahoda: primer televizije N1« (Marko Đorđević), »Esej k recenziji: Kaj pomeni biti (ne)moderni?« (Katarina Majerhold), recenzijo »Kako in kdaj smo (bili) moderni?« (Katarina Majerhold) ter recenzijo »Robovi, stičišča in utopije prijateljstva. Spregledane kulturne izmenjave v senci politike.« (Katja Kobolt)
Bogat izbor prispevkov tematskega sklopa o praktični filozofiji odpira precej novih vprašanj ter vzbuja v bralcu, ki ga to področje zanima, željo po nadaljnjem prebiranju vsebin in raziskovanju. Menim, da bi v slovenskem prostoru imela lahko tematika praktične filozofije in njenih sodobnih praks svoj lasten časopis ali revijo, kjer bi avtorji lahko redno objavljali najnovejša raziskovanja in izkušnje iz svojih praks.