***

Previdno je jahal po stari, razrvani rimski cesti in se oziral na vse strani. Večerilo se je, in konja, jezdni in tovorni, sta potrebovala počitek; on pa tudi. Poleg ceste je v daljavi zagledal jaso na kateri so goreli majhni ognji. Oprezno se je približal in se oddahnil. To je bilo zasilno počivališče, kjer je običajno vladalo premirje med prisotnimi.

»Pax! Mir!« je Dabor pozdravil vse in poiskal prostor, ustrezno oddaljen od divjih živali in ljudi. Kmalu je s psom vred sedel na travi poleg ognja in toplota ga je počasi prežemala – bližala se je zima. Bil je lačen, toda za lov je bilo prepozno, nasploh pa je bil utrujen. Od vsega.

V vojski Frankov se je Dabor napil tuje in svoje krvi in ko se je vrnil v svoj obmejni predel je našel namesto svojih le sveže pogorišče in veliko grobno gomilo zraven. Enako je bilo s celo vasjo. Sanje o domu, ženi, delu na polju, so bile požgane in pobite. Samo komaj zaceljeno, veliko in koščeno ščene, verjetno družinski pes. se je priplazilo od nekod in se ga od tedaj držalo kot prilepljeno. Klical ga je Črt. 

Dabor ni jasno vedel kam gre; v prvo večje naselje bo najbolje, tam vedno potrebujejo oborožence. Druge obrti, kot vojaške ali kmečke, tako ali tako ni obvladal. Za njim – zamolkel trušč pokolov, pred njim – gozdovi in ledine; izbire ni bilo. 

Moški se mu je približal, glasno, da ga opozori nase. »Ksenos? Gast?« ga je nagovoril tujec v halji, kot so jih nosili v naseljih in trgovci. »Ja, da, est,« je odgovoril – pri zlatu, ubijanju in ženskah je to, ali pa »Ne« vedno zadoščalo. 

Moški mu je z roko nakazal, da ga vabi k svojemu taboru. Tam so tri majhne, neoborožene osebe že jedle. Daborja je grudila lakota in kmalu se je znašel pri njihovem ognjišču. Tiste tri osebe so bile na njegovo presenečenje ženske. Čebljale so kot vrabci, mu porinile skodelo v roke, jo napolnile in dodale kruh. Trikrat jo je izpraznil in trikrat so jo, med smehom in klepetanjem, takoj napolnile. Psa so skoraj posinovile. Črt se je valjal od užitka in molil vse štiri v zrak To niso bile sužnje, ki gledajo v tla. Ha, tujec je imel tri žene! Čast in slava mu, on še ene žene ne bi mogel obdržati. Mir v četi je poznal, mir v hiši, pa ne.

Malo taborišče s tremi vozovi je bilo čisto, urejeno in vsaj delno zaščiteno pred ljudmi in zvermi. »Zaharija.« je moški pokazal nase in nato s prstom nanj. To je razumel: »Dabor.« Ko je v frankovščini začel razlagati o svojem plemenu, je Zaharija vmes kazal na stvari in dejanja okoli sebe in je napeto poslušal njihova vendska imena. Glavo je moral imeti kot železno past, ker si je zapomnil skoraj vse. 

Večerja je prijetno minevala. Dokler se ni prikazal umazan, napol pijan duhovnik novega boga in, zatikajoč se v njemu neznanemu jeziku, nekaj očitno hotel. Takoj. Še nekaj ostrih stavkov in Zaharija je sunkovito vstal in izvlekel meč. Dabor pa tudi – to je bila dolžnost gosta. Duhovnik, z ostrino rezila pod grlom, se je vidno pomočil. Brca ga je dokončno odstranila k njegovemu ognju, kjer je, z drugimi sencami, na glas popival dalje.

»Dati, ženska,« mu je dejal mišičasti trgovec. Jasno, pijanec je bil pohoten. Usedel se je in z veseljem pokončal zadnjo skledo in še nekaj lepljivega, toda božansko sladkega. S poklonom pred odhodom se je Dabor zahvalil. Plačila ni nihče zahteval. 

***

Dabor je zaspal na odeji, med ognjem in konjema, Črt se je zvesto ulegel poleg. Jutranji mraz ga je zbudil. Previdno je vrnil meč v nožnico, vedno je spal z izdrtim orožjem v roki, in se ozrl okoli sebe. Razen enega ognja, pri katerem je sedel nekdo z oboroženim spremstvom, ni bilo nikogar več. Pogladil je Črta, pes čuvaj vedno pride prav, in odrinil naprej. Razdrapana cesta je v zemlji jasno kazala globoke sledove treh voz Zaharije in – da mu nekdo sledi. Pet, ne, najmanj šest konjenikov. Dabor je bil znan kot najboljši sledilec v četi in morda še širše. Pospešil je Strelo in tudi Veter ter Črt sta ubogljivo pričela teči. Kaj je teh šest konjenikov hotelo, mu je bilo jasno. Trije vozovi, tri ženske, šest konjev in še meč povrhu; to je bogat plen. In bil je njegov gost.

Napad je bil približno en stadij naprej, takoj za ovinkom. Dabor je med dirom videl dve telesi nepremično na tleh in roparja, ki je s krvavo glavo počasi vstajal. Presenečen je zagledal vse tri ženske pred vozovi, kako so nekaj vrtele v rokah. 

Zaharija je moral pod haljo nositi celoten oklep in ščit – sedaj se je divje vrtel, odbijal in zadajal udarce. Ko se pridruži še četrti ropar, bo slabo zanj, bil je ranjen. Strela je bil bojni žrebec; le nevedneži so planili na takšne živali. In prav to si je eden od teh bedakov privoščil in to na bojnega konja v diru! Obležal je takoj, z udrtinami konjskih kopit v oklepu in Črtom, ki mu je besno trgal vrat. 

Naslednji je bil bolj previden, ampak je bil le ropar, ne vojak, kot Dabor. Kmalu je ležal z odsekano roko in glasno kričal. Dabor je pogledal proti Zahariji. Še en ropar je bil na tleh, poslednji pa je kleče začudeno gledal vrez v svojem trebuhu, iz katerega je curkoma tekla kri. Torej je končano. 

Po stari navadi je preštel konje. Nekaj ni bilo v redu. »Sedem!« je kriknil Dabor Zahariji. Ko se je ta obrnil, mu je pokazal s prsti, kaj misli. Ozirala sta se naokoli in takoj ga je našel. Izza gostega grma sta izvlekla znanega, zariplega in smrdečega duhovnika z majhnim lokom v roki.

Pri vozovih ni bil nihče od napadalcev več živ. Ampak kako…? Dabor je zagledal ženske, ki so brisale rezila svojih krvavih nožev s travo in se navdušeno pogovarjale. No, ja, tem je bolje, da nisi blizu, je veselo pomislil. Seda je tudi razumel, odkod razbojnikom krvave glave in oči. Prače, če bi bile v moških rokah, bi bile ubijalske, za rane pa so zadoščale ženske roke.

Ostal je še ujetnik. Ta je naenkrat govoril tekoče po frankovsko: »Ne dotaknita se me, jaz sem posvečen! Nad menoj je edino Bog in njegov Sin! Vedi, da si tudi ti njegov sin in sin iste svete knjige, samo zapeljan,« je gospodovalno pridigal. Jasno je bilo, da je bil kolovodja tolpe – iz ozadja, seveda. 

»Jaz, ti?« ga je vprašal trgovec. »Jaz.« Duhovnike križanega boga je od nekdaj sovražil. Plazili so se za vojskami kot poscani psi in ščuvali vojake na Slovene, Vende, kogarkoli, ki se ni hotel ukloniti njihovemu bogu. Dabor je usekal z mečem in zadovoljno opazoval, kako skuša govoriti s prerezanim grlom. 

»Ne isti bog in ne ista sveta knjiga,« je po frankovsko zašepetal Zaharija.

Na srečo se je gozd tu razredčil in kmalu je Dabor sedel, na preprogi tokrat, sredi snažnega bivališča. Zaharijeve žene so se vrtele naokoli, tipale, pregledovale in obvezovale. Trgovec je bil ranjen v roko, Strela v nogo; oboje nenevarno in hitro povezano. Po obilnem kosilu so se žene umaknile. Moški pogovori.

Zaharija mu je, po frankovsko, vendsko in z rokami dopovedal, da ga hoče najeti. Deset srebrnikov in hrana, do prvega večjega naselja. Spremstvo in nočna straža, ki si jo bosta delila, plen pol na pol; dobra kupčija. Pljunila sta v roki in sklenila pogodbo. 

Potem je vse teklo kot v vojski Le majhen nesporazum je nastal, ko je Dabor čvrsto vztrajal, da Vetra ne smejo vpreči v voz, temveč privezati čisto zadaj, kjer ni nikogar. 

»Veter,« je pojasnil Zahariji in mu z rokami in pihanjem pokazal, kaj misli. »Veter,« je prikimal Zaharija in odjahal na čelo male karavane. Do večera niso srečali nikogar in ponoči tudi ne. 

Dnevi so tekli kot po loju. Dva obroka dnevno, občasen lov, stalna dolgočasna ježa. In vsak sedmi dan obvezni počitek brez dela, od večera do večera. Sem ter tja kupčevanje. Kot da Zahariji dobiček ni glavno. Razbojniki so imeli borno imetje, toda sedem konjev je prineslo lep denar in Dabor je dobil svojo polovico

Zaharija je vztrajal, da govorita vendsko. Po nekaj tednih sta se že lahko okorno, toda razumljivo pogovarjala. Črt pa je žrl medtem kot nor in kmalu postal mišičast stroj. Že njegov renčeči gobec in dolgi zobje so pregnali preveč radovedne; ostali so ob pogledu na dva bojevnika in tri zakrite postave na vozovih opustili svoje namere, če so jih imeli. Na srečo niso srečali večjih skupin ali lokostrelcev – kar bi znalo biti nevarno. Zaharija je nekaj iskal, je občutil Dabor, morda sam ni vedel kaj…, trgovali so malo.

Le eno noč se je nekomu uspelo priplaziti – v voz kjer je bil Zaharija z eno od žena. Kriki so hitro utihnili in zjutraj so videli, da je moral biti pastir ali nekaj podobnega, z nožem brez konice. Brezumen revež pač.

Naslednje vznemirjenje je bilo bolj norčevsko. Veter se ga je spet prenažrl, da je pokal in Zaharija si je neprevidno izbral, da gre prav tedaj mimo skopljenca. Veter je sprožil ajdovski grom iz svoje zadnjice in Zaharija je padel na tla – ne zaradi udarca ampak zaradi vonjav. 

»Veter!« se je krohotal, »Pravi, strašni veter!« in se držal za nos. Zamere ni bilo, le veliko vreščanja in smeha med ženami, ko so to izvedele; in Vetru kmalu spoštljivo prinesle nov, mnogo daljši povodec, da ja ne bi bil blizu ljudi.

Promet na cesti se je zgostil. Kar je lahko bilo bolj varno ali pa bolj nevarno, odvisno od plemena in poglavarjev. Ker je Dabor takoj vsem povedal, da je njihov in to mejaš, so vsi bili pristopni in pokazali smer prvega večjega naselja; za katerega je vsak imel svoje ime, le da so se vsa končevala na -bor. Tako so jezdili proti temu »-boru«, velikemu naselju. 

»Kar pomeni gostilne, stražarji, trgovci, obrtniki, cipe in berači,« je vedel Dabor. Tu razlike med Franki, Bavarci ali Vendi ni bilo. 

***

Pred večerom so zavili v prvo ograjeno vas, da se odpočijejo na miru. Šibka vrata ograje so ležala razbita na tleh. Kljub temu, da so bili gostje, jih ni nihče pozdravil. Sami so si morali izbrati največjo hišo in priklicati gospodarja: »Hrano in spanje, za pet ljudi, pa še zob za konje. Dva srebrnika.« Srebrniki so bili redki in gospodar jih je kmalu povabil v hišo. Vrata je imela izjemno debela in, kar je Dabor prvič videl, dvojna, okna pa dodatno zožena, vse z zapahi. Gospodarica, dva sinova in hčerka so jih radovedno pogledovali. »Ena soba je prosta, za tri ženske bo.« je nadaljeval gospodar. Vidva pa ...,« se je obotavljal. 

»Midva pa v hlevu. Bila sva že na slabšem,« je presekal Zaharija. Vsi so se oddahnili – dva oborožena tujca pod isto streho ni šala! 

Večerja je bila dobra. Juha z mesom in kruha, kolikor si hotel. Še Črt se je prenajedel ostankov. Ženske so se umaknile v sobo in nadaljevale pogovor z rokami in hihitanjem. Gospodar in oba sinova so obsedeli in na mizo je prišla močna medica. 

»Gostje ste in Perun vas ščiti,« je zamolklo spregovoril gospodar. »Ne bom vam lagal. Hlev ni varen.« Počasi sta izvlekla iz njega celo zgodbo. Vas je strahoval divji mož. 

»Velik in širok za dva človeka, močan, da lahko ruje drevesa!« se mu je tresel glas. 

»Izgubil sem tri otroke, zato je soba prazna! Ljudožerec, za živali je prepočasen; zato najraje žre otroke. Vsako noč…« Zaharija ga je z napetim obrazom izpraševal podrobnosti; kje se pojavlja, kdaj, kam gre nazaj, kako hodi, ali govori, ima orožje … Spominjal je Daborja na najboljšega poveljnika, s katerim je kdaj imel opravka. 

»Mi smo samo kmetje, vas brez orožja in poglavarja,« je tiho končal gospodar.

»Si kdaj ubil divjega moža?« ga je vprašal. Odkimal je, ni ga preveč mikalo. 

Toda Zaharija je vztrajal: »Potem ga boš pa danes.« Dabor je lahko samo pokimal, dal je besedo. Mulec z imenom Grozdan je vztrajal, da bo zraven. 

»Jaz bom na strehi, mati. Če bo hudo, se lahko takoj zvalim na drugo stran dol in nikoli me ne bo ujel, prasec, preveč je počasen,« je miril jokajočo mater, ki se jim je tiho pridružila. Mladec je bil baje odličen lokostrelec. Gospodar je najprej nagubal čelo, nato pa se je odločil.

»Če gremo z morilcem mojih otrok v boj je prav, da je nekdo od mojih zraven. Če ne bi imel družine, bi šel sam.«

Sklenjeno je bilo torej. Vsi trije so odšli v hlev in legli, v polni bojni opremi, blizu vrat – in Črt seveda. Zaharija je šepetal navodila. 

»Potem z nožem, ampak samo z nožem, v oko,« je bila ena od zapovedi. 

»In zakaj ne z mečem?« Grozdan je bil še zelenec.

»Ker se lahko zatakne v kost,« je dobil odgovor. 

»In kam naj jaz ciljam?« 

»Kateri udarec golega človeka najbolj zaboli?«

»Ja, v moškost ali želodec, vedno!«

»Torej, ali ni gol?«

»Ha, če zmagamo me bodo klicali Jajcostrel,« se je hihital Grozdan. Mladost ...

Čas priprav je potekel, začeli so bedeti. Sredi dvorišča je v padli temi gorel velik ogenj, ki je dajal svetlobo in širil naokrog vonjave po pečenki – pokvarjeno meso, ki se je cvrlo ob polenih, je zadoščalo za to.

»Zakaj pred hišo?« je zašepetal Dabor.

»Ker si moraš za bitko vedno izbrati zemljišče, ki tebi ustreza, sovražniku pa ne. Tu ne more naprej, pot gre navzgor in če se bo obrnil, bo samo še bolj ranljiv; imamo tudi svetlobo in prednost presenečenja. Pa še zavetišče za umik.« Zaharija je vedel vse.

V vasi je nekdo zakričal, ni bilo daleč. Ljudje v hiši, kot je bilo dogovorjeno, so zagnali jokajoč hrup, ki je odmeval vsepovsod. Na temačnem nebu se je počasi zarisala velikanska senca. 

V resnici je bil le tri glave višji od ljudi in ustrezno širši. Orjak. Vendar orjak, ki je komaj hodil. Nag, s cunjo na glavi in nekakšnim strganim krilom, ki ni skrivalo nič. Stopal je po dvorišču proti ognju. Velik je bil in brez dvoma težak, ampak nadčloveško močan, o tem je Dabor dvomil. Če bi lahko ruval drevesa, koče ne bi stale. Grozdan je že bil na strehi. 

»Zdaj!« je ukazal Zaharija, in, kot dogovorjeno, sta stekla proti grozeči gmoti, se sklonila pod nabreklimi rokami in zasekala z meči v petno kito. Orjak je zatulil. Grozdan je streljal. Črt je z zobmi visel na njegovem stegnu. Ponovno tek, sklon in tokrat v kito od zadaj, kjer je koleno. Dabor je bil zbran, prevečkrat je videl smrt, da bi se bal Morane. Lok, puščica. Še enkrat, kita na peti in kita kolena. 

Znoj, razbijanje srca, še. Glasno hropenje nad njim. Znova. Tokrat je zaleglo. Velikan, ki s svojimi okornimi rokami ni mogel ujeti nikogar, se je zrušil na tla. Iz moškosti sta mu štrleli dve puščici in ena iz trebuha. Vlekel je cele plasti trave iz zemlje na kateri je krvavel in rjovel. Nova puščica. Dabor je stekel do glave. Nož, samo nož. Oko, do ročaja. Če se zatakne, ga pusti in beži. Končano. Črta so komaj odvlekli stran.

***

Ajd je le počasi utihnil. Grozdan, bil je neverjeten, mu je poslal še dve puščici, v vsako oko eno in ogromno telo, ki je zaudarjalo po crkovini, se je umirilo. Oprezno so se mu približali. Po celem obrazu so visele dlake, kot pri merjascu. Zobe je imel škrbaste, toda – dvojne? 

»Pošast.« je dejal Grozdan. »Človek, ki ga je Najvišji, blagoslovljeno bodi Njegovo ime, poslal za kazen,« mu je tiho odgovoril Zaharija. »Ni prvič … Golijat …,« utihnil je. Gospodar je potem, ko je dodobra obrcal truplo in se pomočil nanj, zapregel konja in odvlekel divjega moža na mrhovišče pred vasjo, da mu ne zasmradi dom. Obraz se mu je kremžil v maščevalnem krču. 

Dabor je spil skoraj cel vrč medice, darilo gospodarja, in se zavlekel v hlev, da prespi. Zbudilo ga je glasno govorjenje in zehajoč je stopil ven. Na dvorišču je bila kopica vaščanov in več klopi ter miz, ki so se šibile od mesa, kruha in pijače. Grozdan se je šopiril pred tremi dekleti hkrati, gospodar je pozdravljal vaščane; vladal je praznični nered. Dabor je stopil k Zahariji, okoli katerega so spoštljivo stali staroste, ko se jima je približal žrec. 

»Ljudje in bogovi so ti hvaležni, junak« je nagovoril Zaharijo. »Prosim povej svoje ime, da ga slavimo pri žrtvah in praznovanjih. In …,« iskal je besede, »...ljudje te prosijo, da ostaneš tu, kot naš poglavar. Potrebujemo te. Mi smo zvesti.« Gledal ga je odprto, toda s pričakovanjem. Ni čakal dolgo.

»Moje je ime preroka našega plemena, ki nima več doma« je zamrmral Zaharija. »Ampak sedaj bo moj dom in rod tu in…« Nadaljeval je z močnim glasom.

»Moje ime je Samo, poglavar Samo«

»…, ki je postal kasneje veliki kralj Samo, je kot trgovec prišel od Frankov k poganom….«

Chonicae Francorum, Fredegar Scholasticus, verjetno okoli leta 660 n.š.