Luka Višnikar
7.
Vsak greh, ki diha v preteklosti
kot razjarjeni duhovi,
očiščeni bodo v nasladni vročici;
ko vroča polt na odeji počiva,
ugriz na vratu pečat ne izgublja.
Naj še tako se odmikam v skrajnost bivanja;
ko blažen v naravi nje opojnost diham,
takrat si kot sila, ki misli privabi,
raztrga sivino, srce v stihe zaniha.
Kako valoviš po tej jasi lucidni,
in boki kot val oceana se zdijo,
je divjost, ki raste v divjini odeta,
je moje oko na oblinah pripeto.
Kako se prilega ti krilo na stegna,
se v toplem ozračju pravil ne oklepa;
plapolajoči lasje se v vetru jasnijo,
ko sonce jih boža v zraku kipijo,
tvoje prsi poskočne, njih popke dotikam,
ko na mehkem nebu se med mi nabira
in spodaj vrtnični cvet se razpira,
sokove ponuja, tja prste namočim,
da lažje vstopam, zdaj tvoj sem zaščitnik,
ki vate prodira.
8.
Ne skrunim ti duše, ko vrag me obseda;
zdaj krepak kamen mu dajem, smaragde,
rubine; v molitvi prižgal sem še
božja plamena in glavo s hotenjem,
da srce je bistro, vladar, ki izbere zdravilko
najlepšo, in jaz sem zdravilec, kot žarek
nabadam, kot sveto bodalo užitek natikam.
Brezmadežna koža mi
sije na čelo; prezenca si jaka,
da se kolena šibijo in složna
postajaš v tem templju razgretem.
Jaz globokoumni stvaritelj,
že desetletja krojim te na Zemlji,
v prepleteni goščavi z napetim vejevjem;
tam zavezal sem vzgibe, moj up še lovijo,
da snideva se pri vražjem pogorišču,
ta slavo nama poje
in pojedena toplota v krvi ostaja.
Vohun sem, v mestu, kjer sled se je vtrla;
včasih se prikradeš kot zapeljiva tatica,
ki ritem mi krade, sanjarije vzburja,
da iščem te tam po neznanih stezicah,
po parku, na cestah, markacijam prosim.
9.
In vidim te zopet, ko nekam potuješ,
na hrbet ti mečem zavzete besede,
v sreči drhtim,
še bolj jo raztezam,
in vriskam vesolju kako si mamljiva;
ponoči kot volk in petelin naslednjega jutra.
Saj mogočno je to notranje gonilo,
ko čas se ustavi in ko
rojstne zvezde želijo usodo pisati;
da malo posedeš, se v mojem
obrazu spočiješ, da v sobani
se razpočim kot prepolna pregreha.
Zvezal si bom krila, da padem v tvoje sanje
in se kot sladke kaplje ognja izlijem
skozi streho tvojega doma.
Gledam te in moje
roke so tresoče. Tvojo nezemeljsko
popolnost grabim v utelešenje,
katero dotikam s
tipalkami astralnega telesa.
10.
Bledim v prostoru,
zrak v grudo se zgošča.
Prestopil sem črto, zdaj v krog te zapeljem;
zdaj vzel si tvojo bom voljo
in svoje zdravilo.
Razgrnil sem rjuho in zagrnil zavese;
skoz njih sveti mesec na lesketajoča peresa.
V zgornje ustnice ugriznem kot
lačen bojevnik, hraber kot sila vesoljna;
na spodnjih kaplja žlahtnina,
sled na pragu mojega zadržka.
Med prste nabral sem svilene lase;
na zatilju zdaj v pésti drhtijo,
ko gravitacija mojega telesa v drag
kamen te spreminja.
Postala si komet mojega osončja,
jahalka moje mlečne si ceste,
v veneri obsijana, vse bolj se razpiraš.
Kako upogiba se ta hrbtenica, izboči se
tam, kjer je najbolj potrebno. Kot lunino lice
dviguje se obla, dišeča kot zemlja;
v svojo temnico seme privablja.
Sočna so moja usta, slina, ki se v
krvi pomeša. Gorim iz trebuha in sam
sem ta ogenj povzdignjen do stropa.
Še stene gorijo, ko 'z nožnice sesam
nebesa ti glasna.
11.
Postal sem svetnik,
nad glavo sij se šopiri,
ko kri se pretoči v stoječo pohoto.
Ponosen sem v tebi, ti grešna boginja,
(plavajoča v oceanu, ki vulkan ga razgreva).
Zdaj jadrava skupaj v samotnem plovilu:
da, prelepa je ta noč najinega odrešenja,
ko nov dan v njej se utaplja, pod svodom
vsemirja oči se iskrijo.
Seme je vzklilo po udarnem blisku;
osvobojeno prepolne ječe, še toplo in
žareče ga vidiva ob zori.
Pišem ti ta hvalospev, svečenica,
ki raj sva rodila v dobi prekletstva.
Kje hodiva v tej igri nebes in pekla?
Morda ostaneva nekje pri smerokazu,
v vicah, kjer tak je medprostor –
pobeg iz norosti.
12.
Ne bom se več blamiral
pred svojim zrcalom,
ki včasih se smeje,
včasih tegobe mi riše.
Vanj se pogrezam,
kar se da resno
in kaj si pa morem,
da ko po svetu postopam,
zaželim si miline,
morda divjo razvado,
morda le nekaj,
kar v življenju me zdrami.
To zgodbo sem že kdaj pisal,
se približal njenemu ustoličenju.
A še si tam, tista, nepoznana,
v mojih predstavah bohotna.
Pa kaj bi si domišljal, če vnema tako pravi,
hrepenenje, ki vesolje poganja, slutnja,
preroštvo, kot ledolomilec ledena morja prebija.
Da sebe sem poslal po darilo najdražje –
je morda preizkušnja, da dušo mi oblikuje.
Ko zjutraj se zbujam, sebi dajem ljubezni
in vrata odpiram za nova spoznanja.
13.
Ali moja dvoumna narava, s katero
se poigravam in ki me razmetava
iz enega pola na drugega;
ko v tihoti svoj dragulj iščem,
kot najzvestejša zvestoba,
ali ko me grabi sla telesa in duše v
opevani lepoti, bistroumnosti,
tudi animaličnosti in nasladi.
Kako naj bi se drugače povzpel na
goro zavedanja in izkušal,
kar je potrebno izkusiti v času,
ki mu priti ponovna smrt. Da sem vrag
obseden, ki razvrat povzdiguje,
bi bilo nejasno in pretirano krivično.
Da svetu, ki ga ženejo umetna
mašila in določila, jamo kopljem.
A da me mami najokusnejše doživetje,
nekaj se mora vzeti v zakup:
Vse to živa je reka; njen prod
in okolje, ki se vanjo zatika,
kar veter ji nosi in zemlja podtika.
Je stvarnica voljna, deroča ali tiha,
v prirodi objeta, nje moč neustavljiva,
upornik, ki lazi, še gore premika.
Ona stvarstva je hči, ki vrhove poljublja,
pobočja spreminja in zapreka vsaka
je ubita, ko pot si utira v morja prostrana.
Jul 20, 2023