TORBICA
Ženska pred njim je nosila bleščečo torbico z dolgim ročem. Prav za roč je zagrabil moški, ki je od zadaj pritekel k njej in ji iztrgal torbico. S plenom v roki je zadivjal naprej.
Žrtev se je nemočno ozirala naokoli. To mu je dalo dodatno moč. Kot v svojih tekaških dneh, se je sklonil in planil. Mimo žrtve, do ovinka in nato levo, kamor je stekel ropar. Tekel v enotnem ritmu, počasi toda vztrajno. Samo začetniki se zakadijo na štartu in izgubijo vso moč za nadaljevanje.
Zagledal ga je, slabih petdeset metrov pred seboj. Ropar je bežal kot zmešan, kar je pomenilo, da bo kmalu brez sape. Dihal je, kot so ga učili in se korakoma, neizprosno približeval tatu. Ta je ponovno zavil, tokrat na neko dvorišče, ki so ga obkrožali razpadli avtomobili. Dohitel ga je prav tam, skočil nanj in tat, popolnoma brez sape, se je sesul.
Iztrgal mu je torbico in se obrnil. In zagledal pet, šest postav, ki so se grozeče pojavljale izmed vrst zarjavelih avtomobilov. To muziko je že poznal – zato je zagrabil tatu za lase, mu nastavil prvi kos pločevine, ki ga je našel za vrat in ga začel vleči proti izhodu. Sporočilo je bilo jasno, pustite me pri miru ali pa se poslovite od svojega kolega ali karkoli že je.
»Vedno imej iniciativo, vedno. Če vsi stojijo, pojdi naprej, če molčijo, govori, če govorijo molči. Vedno daj vedeti, da bo cena napada nate previsoka. Če si v dvomu, udari, ta oseba bi te udarila prva. Ne pusti jim dihati, ne pusti jim razmišljati. Oni morajo slediti tebi in ugibati, kaj boš storil, in ne obratno« so mu odmevale v glavi besede njegovega inštruktorja. Le eden od tujcev, po videzu so vsi bili emigranti, mu je zastavil pot. Udaril ga je v žrelo, kjer je Adamovo jabolko, in zgrudil se je na tla ter glasno hropel. Ostali emigranti so se približali, toda ne preveč. Vlekel je tatu do vhoda, kjer ga je spustil in takoj zavil na ulico. S hitrim štartom je prišel do križišča. Ozrl se je in videl, da sta za njim samo še dve postavi. »Pa da vidimo, kako sta dobra na srednje proge,« je zašepetal pri sebi in začel teči po pločniku najdaljše ceste v mestu.
Podplati so odmevali v znanem ritmu in po par sto metrih ni bilo nikogar več za njim. V glavi je imel jasen načrt celega mesta; zato je brez težav zavil na pravem mestu in s počasnim tekom prišel do kraja, kjer je bila žrtev.
Ta, malce obilna, mišičasta rjavolaska, je bila še vedno tam, kar ni bilo čudno, saj ni minilo veliko časa. Bila je sama. Nekam izgubljeno se je ozirala naokoli in, ko ga je zagledala, s torbico v roki, mu je začela divje mahati. Pospešil je tek in kmalu prišel do nje. Izročil ji je torbico, bila je težka in vsa teža je bila v kompaktni drugi polovici usnja. »Ne vem, kako bi brez nje!« je vzkliknila rjavolaska. »Hvala! Hvala! Hvala!«
Stopila je par korakov naprej, do drugega parkiranega avta po vrsti in potrkala na avtomobilska vrata. Ta so se nalahno odprla in ven je stopila lepotica z lasmi v več barvah, v tesnem, oprijetem kostumu.
»Ti boš meni speljala moža, kurba, ti?« rjavolaska je zavihtela torbico in ta je kot cent, v njej je moral biti svinec ali kaj podobnega, usekala lepotico, ki je s stokom zletela na tla. Še en udarec in pločnik je postal rdeč. In še en udarec, in še en. Stokanje je prenehalo. Sirene. Avtomobili. Policija. Prva pomoč.
Odrevenelo je stal in gledal prizor. Tudi ko so ga aretirali in vklenili, je bil brez besed. »Aretirani ste zaradi sostorilstva pri umoru, ker ste osumljenki prinesli morilsko orožje«, mu je pojasnil policist in ga porinil v jetniški del avta. Sklonil je glavo. Na pločniku se je svetila torbica, sredi luže krvi.
Oct 20, 2023