1.
rjava se vrtinči skozi čute, časovni stroj,
ki utaplja trenutno umiranje sodobnih
mest, razlivanje nekih nepomembnosti.
spet kot vsako leto ta vznemirljiv podton,
naelektrenost, gibajoča se pod zgornjim
življenjem, da usahne v bioritem in se
spremeni v milo glasnost pomešano s krvjo,
prostor, ki se počasi razširja v vidnem polju.
2.
moj najžlahtnejši mesec, neobremenjen pada
v tuzemsko rajanje, roke se pletejo v željo in
želja obsveti nebo, ki zdaj prasketa z zvezdami.
odprlo se je oko v glavi in gleda preteklost sanj.
melanholija se pretvarja v ekstazo in spontan
razpad ni pobitost. črne ptice poklanjajo srečo,
na okna nosijo plodna semena in 'z odpadlih las
gradijo topla gnezda. čas poseda v jutranji rosi.
3.
zalivam spomine in kalim besede, kamin pred
mano oddaja radost in ta se dotika oddaljenosti.
strune zopet valovijo v dehteč zrak, iz telesa
kapljajo na oblikovan les, ki je daritev življenja.
rumena se preliva v oznanilo, da sonce drugje obraz
razdaja, se podtika v neoprijemljivem in izkopava
korenine v svet. rad spremljam ta čudež, ki vedno me prevzame, kot da ne seštevam svojih zemeljskih let.
4.
ker te toliko opevam, vračaš mi dragulje,
žarke, ki sijali so na odraščajočega otroka,
ko ga ugodje je hranilo. nostalgija se staplja
v sedanji trenutek in dosega nova spoznanja,
kako dvigniti nevidna peresa, jih oblikovati v
nova krila. gozd je kot varna postelja in drevesa
kot prizanesljive poslušalke, ko ti lahno božajo
srce in ga napolnijo z živežem podtalnih darov.
5.
razpeta sivina, ki poljublja kot najbarvitejše
dejanje prekrvavljenih ustnic, je odeja postlana
čez ohlajeno telo. presvetljena modrina, ki kliče
v svežo noč in odpira vrata onstran razumskega.
ostal sem gol pod zgovornostjo somraka, ki kot
tihota šepéta kliče na uho večnosti, kot nežna
vzpodbuda raziskovalcu, ki roma po prašnih poteh
in išče čisto obzorje, kjer zasidral bo telesno plovilo.
6.
sprehajam se in ti v meni dihaš, rasteš kot
neka druga zavest, bolj prefinjena in vidna.
sem tvoj žlahtnik in dolžnik. kaj vse porodim,
ko bivam kot ti, kaj vse sem že dobil v tebi.
in materija, ta zdaj utripa drugače, ima nove
razsežnosti, šarm. in gorim kot lačen ogenj,
ganjen v tej spleteni resničnosti, ki brezmejno
se razpira, tvoja omamna karizma, ko zaživiš.
7.
razklane so tesnobe in razjasnjene zablode.
veter, ki prihaja izza gorov in se dotakne
umirajočih listov, razpiha vsak fantom v
obstoju, ki predolgo je stal na istem mestu.
da je tista tišina res glavni vladar, osvajalec in
odrešenik, ki jo opeva duo Simon in Garfunkel,
to prikazuješ na znaten, a ne silovit način. vdam se
pred tvojim obličjem in ti me povzdigneš do neba.
8.
da me spremljaš že od rojstva, rad povem.
in seveda, vsak je tvoj spremljevalec, jaz tvojo
prisotnost v svojem bitju nosim kot najbolj
dragocen zaklad. tokrat se prelivaš skozme
kot reka in usmerjaš moj tok po strugi vsemirja.
vidim te v vsakem mestu. odbijaš se od zidov
hiš, obokov, streh in kamnitega obzidja. zrcališ
se v očeh, v mimiki obrazov. plešeš in si mag.
9.
dež ni kot pekoča zgaga. dež je zdravilo,
ki pada na telesa, v pore pronica, kosti in
brazgotine. ozdravljaš vse kar se je nabralo,
vse kar se dogaja skozi preostale dni v letu.
v temi se jasni. volja razkriva postopno,
a prodorno. če se kaj razpusti v odkritje,
bo to obdarjeno. temačne oči svetijo iz
daljave, a te niso vražje, so nežno dramilo.
10.
znova in znova ti bom pisal pisma. so stvari
katerih se človek nikoli ne navadi in tega se
zavem vsakič, ko prestopiš prag. ko odhajaš,
močne sledi so vtrte na poteh, vrezane v debla,
kip, ki oznanja vsakoletni preporod. in je tudi
slepota človeka, da vsakega ne pomiri spoznanje,
kako prosto je življenje, če ne utaplja se v glavi,
ali da si prisvaja moralo po nareku lastnih utvar.
11.
to nam daješ v vednost, ko žuborenje morja
dotakne se vejevja in konča kot smehljaj vsega,
kar si upa pasti v razkroj. v tebi se ne rabim
pretvarjati, dviguješ me čez izprijenost nižin.
krošnje so razširjene in te so varno zatočišče
pred neurjem. prah se dviga, spreminja se v
zlata zrna. zemlja, polna življenjskih sokov,
stvarstvo napaja. oktober odkriva stare stezice.
12.
ciprese pod balkonom postajajo vse večje.
dnevno jih spremljam in zapečatim v drag
spomin. zimzelene so, kar me še bolj osrečuje.
ko odrastejo, pripovedoval jim bom te jesenske
zgodbe. spreminjam se v vodo. fluiden sem,
pripravljen da postanem oblika in volumen,
ki se porajata v mislih. vrata podtalja se odpirajo,
oznanjajo še eno rojstvo. tokrat bo čisto hrepenenje.
Nov 02, 2023