»Preventivne veterinarske storitve,,,to je zelo pomembno za pse in lastnike« je bilo oznanjeno s trombo nove božje zapovedi s strani doktor Andreja, psozdravitelja extraordinaire. Psi v zavetišču so ob tem celo lajali, nehvaležneži.
Prijatelj Andrej mu je ponosno razkazoval svoj novi veterinarski imperij; ki je obsegal pisarno s čakalnico, ordinacijo, skladišče in začasno zavetišče za pse; in tudi velikanski travnik. Andrej ni maral mačk. Zaudarjalo je do neba in Bojana pognalo v spomine - ko se je v Rovinju dušil zaradi vseoprijemajočega, povsod prisotnega in s vse plazečega se zadaha iz tovarne ribjih konzerv.
»Interna medicina z onkologijo za moje pesote« Andrej je bil na devetem nebu, končno samostojen; drvet-Paša Vekoslav-beg Pesotić.
Pravih prijateljev je imel malo, parfume pesjanskega udejanja je Bojan zato moral prenesti. Plesal je s hojco kazačok med smrdljivimi bombami na tleh in preklinjal, ker mu je Bog podaril voh; z leti se mu ta izostril, kot okus-ostalo je opešalo…
»Ortopedija, Kirurgija, Nevrologija« energični rdečelasec Andrej, ki mu je čas z neznanimi prsti razredčil lase v prezgodnjo plešo, je od radosti poskakoval v svojem novem pasjem Ritz&Šavs hotelu..
Sestra je te pasjeplinske celice baje redno čistila, toda rjave in črne bombete so vzhajale same in, kot bi rekel zmagoslavno kak pek, brez kvasa. Vsak dan so se razcvetele znova, v šopek zamolklega smradu. Edini pes, ki bi ga Bojan trenutno prenašal bi bil Snoopy iz »Mulčkov«.
»Dermatologija, Stomatologija, dva stebra veterine, brez katerih ne gre.« Menu veterinaire maitre d'hotel de Andre, se ni hotel izteči.
Prijatelj je prijatelj, ampak govno je govno, je besno razmišljal Bojan, ki ga je napičila nova duhteča mina.
Bojan vdano prikimaval alegoričnemu prikazu iz Andrejevih ust in trdno stiskal svoja, dvigovalo se mu je. Moten val mu je začel stiskati možgane; spet ena od posledic grozljivega padca na glavo, tistega, ki ga je vrgel v komo.
»Tu, vidiš, tule, pa lahko ponudimo še bolnišnično zdravljenje in kardiologijo.« je zaključil ponosni direktor. Več štirinožnih proizvajalcev poteznih solznih min se je motalo naokoli; ti so imeli prost prehod, iz razlogov ki ji je vedel, če jih je, samo Andrej. Tudi njegova žena, v katero je bil popolnoma zatreskan po dvajset letih zakona, ne.
Bojan je proseče čakal na kosilo. Kosilo, galaksijo ali dve oddaljeno od tu. Pasje kletke so bile polne. Bojan je tacal sredi dlakastih zveri in upognjeno, ker je uporabljal hojco, se jim je umikal. Nekateri psi se sploh niso ozrli, drugi pa so upajoče rjoveli. Javskanje, lajež, udarci z mahajočim repom ob steno kletke, in sem ter tja žalostne kužkove oči, z večnim vprašanjem, ali ga boš ti končno rešil od tod.
Ja. sigurno ga bi! Zaradi zdravstvenih in finančnih težav si ni mogel privoščiti niti ježa, kaj šele mrcino. V enosobnem stanovanju? Težko gibajoči se upokojenec? Muahahaha!
Kletka, ki je izstopala, je bila ovešena s čredo ključavnic, tako starih, velikih, kot novih železnin. V kletki je zaspano ležal čvrst, žilav pes s kratko dlako, ki je prekrivala bujno podlanko. Barva kožuha je bila neobičajno črna. Bojan je s pogledom pobaral Andreja.
"Uroki, duhovi, vraže," je zašepetal Andrej.
» Zakaj šepetava?" Bojan ni razumel..
»Ker ta dlakavec izgine, tako kot duh. In potem se vrne. Včasih celo pred kletko. Ne vem morda so to le zgodbe starih žensk. Tukaj je stara vas, pražupnija, naokoli gozdovi, polni vsega. Baje so še vedno tu, tisti, ki častijo, staro, predkrščansko vera. Ljudje govorijo karkoli. In ta pes ..."
"Ta pes ...?"
"Tisti, ja, videti je prijazen, kajne?"
"Nič posebnega." Bojan je iztegnil roko proti kletki. Andrej ga je sunkovito potegnil nazaj.
»Za božjo voljo, ne hodi mu blizu! Te bom moral jaz šivati, veš.«
Pes jih je zapazil in se zazrl v njiju. Bojana je čudno streslo, in prešlo.
»Spet posledica padca in kome.« je pomislil. Povlekel je roko skozi svoje rjave lase. Preko njihovih robov se je neusmiljeno čedalje bolj širila belina.
“Kakšna pasma je to?”
»Tedne že ugibamo. Na začetku eni za Majestic, drugi za veliki basset, oboje zelo napačno. Zdaj, ko je malo zrastel vemo, da prevladuje kangalski ovčar, nekoč križan s čudno neznano pasmo. Ta je bila ali lovski pes ali sledilec. Gledano na glavo in rep, morda tudi pešdarska anatolska pasma.
Ali pa kakšna pohotna pošast narave, ha-ha! Včasih se giblje kot duh, drugič zbudi vse. Govori se o njem marsikaj. Kar vemo je, da je ta štirinožec fizično nadpovprečen, noro nad standardi, čeprav še raste
Je pa čuden… ,« Andrejev smeh je bil neprepričljiv, zvenel je prestrašeno.
»Že parkrat je izginil, potem pa je nenadoma stal zjutraj pred svojo zaklenjeno kletko. Govorice, čenče. In druge govorice, veliko jih je.”
“Pa kaj, samo pobegnil je.” Kosmata gmota se Bojanu ni zdela nevarna.
»Skozi zaprto kletko? Dvakrat sem jaz zaklenil. Ne, razen, če se je kdo bedasto zezal. Nimamo razlage. Ampak z veseljem se ga bom rešil. Pa ta baraba enostavno noče nikogar.
Z njim se ni šaliti. Lev zna stisniti čeljust tja do 650 dpi-dpi je mera pritiska, Kangalski ovčar pa 750. Za primerjavo, krokodil šavsne z jakostjo 3500 dpi.
Zato daleč od njega. Kangalci so mišičasti, toda dobrodušni. Ta pa ne. Je nenaravno hiter. Po dlaki je jasno da ni čisti Kangal.«
»Kdo si ne želi nikogar? Pes izbira lastnika? Kdo je tukaj glavni?!«
»Ta zverina je kapo di banda, če mene vprašaš. Vsaj tako se okrog nosi.’
Kuža si je oblizoval tace in vprašujoče opazoval Bojana.
»Ali nekaj potihlem cvili?« je pomislil Bojan. V glavi se mu je spet za trenutek stemnilo. Vleklo ga je h kletki.
»Ne, raje mu ne hodi v bližino. Ta pes ni ... normalen. Sploh ne laja.” V posmeh je kosmatinec točno to storil, doneče. Kot pozdravni lajež. Svojo pozornost je obdržal na Bojanu.
»Oči……. zelene, svetleče?« ga je gledal Bojan.
Ali ima pes lahko žareče oči? Še enkrat je pogledal in pred njim, v kletki, je bilo spet le veliko bitje črno sive grive, ki je nekaj mlelo v sebi,.
Bojana je dajala glava, zanesljiv znak, da se dogaja nekaj novega.
Posledice padca, ki ga je zavlekel v temo kome je Bojan že študiral. Medicinske. Bile pa so še druge, sedaj v njem, nepoznane, strašljive. Nagonsko, neuko je začel preučevati, ja, povezavo med človeškim in numinoznim, poenostavljeno, magijo.
O tem je vsem molčal. In nihče ni vprašal zakaj se naenkrat zanima za staro slovensko tradicijo in vero; upokojenci pač morajo biti z nečim zavzeti. Ljudje so samo kimali nedolžni upokojenski opravkariji.
Bojan je nehal opazovati psa in je sledil Andreju, Ta je, hvala bogu, zapuščal to basen smrdljivih valovanj.
Bojan se je, stopicajoč s hojco, bežeč od vonja, prisedel k Andreju v avto. Čakala ju je pojedina; in to ne kar kakšna.
Glavna poslastica bo dišeča, cvrčeča telečja krača. Pred nekaj leti sta odkrila gostilno in mesnico, nedaleč od mesta, na hladnem gričku. Tu so gospodarile zmerne cene in domača hrana- od juhe do jabolčnega zavitka. Da je meso sveže, je zagotavljal gospodar družinske gostilne, ob notranjem dvorišču je imel klavnico in prodajalno mesa ter klobas. Raj.
Nista oklevala z odhodom. Odličnost je bila zagotovljena-domača juha, domače testenine, sveže pečena svinjina, teletina, govedina, pražen krompir, zelena solata. Ledeno hladno pivo, ki ga je zvaril podjetni sosed. Užitek. Pri mesarju je Bojan vedno kupili nekaj domačih dobrot – pečenice, tlačenka in krvavice so bili odlični; zrezki pa ogromni. Kakovost.
Andrej ju je potegnil tistih par kilometrov iz mesta, v zahodno smer, in že sta bila ob rezervirani mizi. Ob klicu, za Gorčan, Vekoslav, so ju popeljali v nebesa.
Kot vedno, prostor je bil nabit s strankami. Kmetje, potujoči na sejme, znanstveniki hiteči na simpozije, družine, udobno trošeč čas za skupno veselje-vse se je vljudno gnetlo v razsežni jedilnici z nizkim stropom.
Pritisk v Bojanovi glavi je popustil. Tam nekje pri motovilcu z jajci, je bil brezhibno priseben. In se ponovno zagrizel v prelestno meso pod hrustljavo kožico. Krača je imela na sebi obilico za oba in več.
Ostanke krače s kostjo vred so prijazno zavili in mu položili v roke. Bojan je sprejel, odkar je bil v pokoju, ga je lažno sprenevedanje ob takšnih situacijah v celoti prešlo.
Po poznem kosilu se Bojanu ni mudilo, Andrej ni bil v pokoju; imel je še kaj opraviti v svoji veterinarski posesti. Odložil je Bojana blizu starega mestnega jedra, kjer je živel. Bojan, s hojco pred seboj, je odklamal proti bivališču svoje postelje. Čas se je zavlekel, tja v večer. Bojan je bi poln kot boben zraka.
Le da ne sreča Cvijetana, soseda iz brezna pekla, ki se mu vedno smehlja v obraz in na skrivaj pošilja pritožbe o njem ustanovam. Za katere mislil, da bodo Bojanu škodila. In tako gnusne pritožbe, da so prejemniki Bojanu sami od sebe dali kopijo– odvratno berilo.
Po napornih zmagovanjih stopnic do drugega nadstropja je Bojan odklenil vrata stanovanja. Naslonil se je na ograjo skupnega balkona, da se oddahne. Pa tudi, da si privošči cigareto v svojem zadovoljnem in zadovoljenem stanju.
Aah. Blaženi mir. Je nekaj švistnilo za njim, sodeč po zvoku? Neeh, hiša je bila majhna, stanovalcev malo, prepirov in sporov med njimi preveč, Je nekaj je potegnilo črto mimo njega? Naah,, medli večer je bil varljiv, vetrovi pa svobodno letajoči po in okoli balkona.
Izdihaval je cigareto, ogorek pa pazljivo pospravil v žep. Neuki sosed Cvijetan ga gotovo snema iz svojega okna. Zaloputnil je vrata.
Stanovanje je bilo njegovo večno zavetišče. Toda, ali ni danes v njem nekaj neznanega? Ujel se je na vratih sobe, in krčevito držal hojco..
Pred njim — kaj? Pri Perunu! Pa menda ne? Prižgal je luč in zagledal kužka, ki ga je videl v Andrejevem zavetišču. Videl je mladiča, veliko veliko mladiča na enem kupu. Tristo peklenščkov, od kod pa tale? Toda to bitje sploh ni bilo sovražno? Bojan se je zaletel vanj, pa je le odmevalo nekakšno mrmranje, pes je sedel … in nekaj tiho godrnjal? In Bojan je v glavi čutil gmoto, zakrito sporočilo, ki je sililo ven. Spet posledica kome…
Bojan je bil raztrgan. Po eni strani je načrtoval hiter pobeg pred bevskačem in klic na pomoč, po drugi pa … cucek, no ja, grmada cucka, ni kazala nobene napadalnosti, prej obratno? Hm, pa naj gre vse k hudiču. Naredil bo, kar sam hoče, ne pa kar žele drugi.
In, in, Bojan je začutil zvezo s pasjo mrcino, izmenjavo podob. Ta pes je bil čuden, ampak kaj potem, Bojan je bil še bolj čuden. To, preveliko pseto z nenavadno močno črno dlako, ga ni ogrožalo, prej… varovalo? Podobe so se mu pretikale pod lobanjo. Kaj je na tem bevskaču tako vtisljivo?
Stopil je k umivalniku, napolnil prvo skledo z vodo in jo postavil pred kosmatega obiskovalca. Pes je pomlaskal posodo v hipu.
»V redu, razumem,« je zavzdihnil Bojan, odprl hladilnik in v isto skledo stresel ostanke hrane. Tako ali tako mu ni bilo več do hrane. Bil je poln. Psa to seveda ni motilo, »šav, čav, mav« in adijo hrana. In ker ni zadoščalo, je Bojan dodal še ostanke iz gostilne, kar je pes pozdravil z zmagoslavnim vihranjem repa. Končno je zaleglo, čeljust je nehala mleti in pes je odlična takoj zaigral izgubljeno dete – zastrmel je v Bojana s prosečimi očmi.
Ker je bil sit, se je pes odločil, da bo tudi človekoljuben in mu je obliznil roke.
Vse skupaj je bilo Bojanu, kot da se dogaja izven stvarnosti, v neki zasanjanosti. Žival ga je gledala in slišal je njene kratke misli; ali pa se mu je bledlo.
Vendar, kaj potem, kot da to kar Bojan počne sploh še koga zanima. Telefoniral je Andreju. Trajalo je nekaj časa, imel je stalno zaseden telefon. Bojan je iz dolgčasa med čakanjem začel kovati svojo novo pesem. Ja, po padcu in komi je začel pesniti in objavljati na spletu; vse brez stroškov in definitivno brez zaslužka.
Končno se je Andrej odzval.
»Bojan, nimam časa. Hudič je spet izginil!«
»Ta hudič je z mano, Andrej. Kaj se dogaja? Kmalu bo zaspal.''
“Bojan! Zbeži! Zdaj!"
»Kam? Zakaj za vraga?"
»Sem ti rekel da ima ta pasma najmočnejši ugriz na svetu, in seda je pri tebi, ki s psi ne znaš!! Ta čeljust prebije železo!. Pokličite pomoč, takoj!«
»Andrej, pomiri se. Tukaj je, mrmra in se valja po tleh. Miren kot jezero. Ti si veliko bolj nevaren kot on. Jutri ga vrnem, a zdaj se sprosti; tukaj je vse v redu
“Bojan, Bojan!«
»Ja, ja, Bojan tukaj, Andrej tam, mir in tišina povsod. Iščem inspiracijo za pesem. Heh, kako je ščenetu ime?«
»Ga nima, se noče odzvati na nič. Če je res miren, in včasih je, naj prespi, ga bomo prevzeli jutri, danes je prepozno za nov klic in poseg. Kakšne verige za njega pa nimaš? Samo svoje puhle verze?«
Peso je, ko je zaslišal »veriga« protestno javsknil. Imel je izjemno uho.
»Ma kakšne verige neki, mogoče verige klobas, to ni žival, to je požiralnik. Imena praviš nima, ste pa čudni, zakaj ne? In lepše o mojih verzih, so polni občutljive miline.«
»Zakaj ne, zakaj ne, ker ne šljivi pet posto. Kar koli mu nadenemo, on to še ocurne ne. Probaj še ti, če si že tako pameten, pa mu daj ime, jaaaa? Morda s celim verzom?«
»Hmm, ker je pri vas on tisti, ki ukazuje, bo nekaj takšnega.. hhh.mm«
Ščetinasta mala odeja je nepovabljeno občemela poleg Bojanove postelje. Zaspan pes je zazijal vanj v smislu: »Bo že mir, tu gremo spat!«
»Ti si nor, jaz pa tudi, da vaju pustim kar tako, Na, pa ga imej čez noč, še ime iznajdi, ko ves svet ni mogel. Jutri takoj zjutraj bom s pomočniki in kletko pri tebi; telefon bom pazil da je prost, pokliči takoj, ko bo kaj narobe.«
»Ja, ja, pes brunda, pesniška ustvarjalnost kipi v meni, prekinjam posvetni pogovor.«
»Pazi se ga, ne vem če je prav, ampak tako pozno je…,«
Bojan se je počutil varnega, kot še nikoli. In ta pomirjevalna zavest je dihala vanj iz pojave, ki ga je, sedaj že leže, nemo, mirno, zvesto, opazovala.
Kosmatinec je zadremal, medtem ko je Bojan še vedno neutrudno pesnikoval.
⁂⁂⁂
Uradni dnevnik veterinarske klinike »Dve stopinji in štiri tačke«, direktor Andrej Vekoslav dr. vet., (izsek).
Mladič, prevladujoče kangalske pasme, je pokazal izjemno navezano na naključno srečano osebo. K njemu se je stalno zatekal, tudi na načine, ki jih nismo evidentirali; vračanje je vedno potekalo v miru, brez intervencije. Preprečevanje bega z novimi ključavnicami in prostori ni spremenilo situacije.
Pes je šestkrat, in s tem povzročil zmedo in zastoje v delu zavetišča in klinike kot celote. Trditev, da so mu pri tem pomagali nekateri zaposleni, ni bilo mogoče dokazati.
Po večih razgovorih, ogledu in prilagoditvi prostorov bivanja je klinika sklenila z Bojanom Gorčanom pogodbo o posvojitvi psa (glej dokumentacijo).
⁂⁂⁂
Bojan mu je dal ime Šef, ker je to pač pes bil.
⁂⁂⁂
Pa še sklepal je svojo amatersko pesmico
Idiot
Poln, polhen,
sebe, sebstva, jaza, mene,
srečam,
Taoista starca.
Voda teče z njega
iz rokava reke;
tja je skočil.
Moi, mich, ja, jaz, jazinjaz,io.
Sebe poln, polno,
iščem ploskanja smeh ljudi.
»Kaj si stari tam?
Kaj Taoist odživeli išče na dnu umazanega toka?«
»Imel sem srečanje s skalo,«
zanese veter mi odziv.
Idiot sem.
Dec 01, 2023