Članek
Borut Slokan: Šef in Bojan – druga pripoved
Objavljeno Dec 27, 2023

KAVA
Šef in Bojan – druga pripoved

Bojan se je skušal zravnati, da bi bil višji. Nenehno čepenje za računalnikom in sključeno bolščanje v monitor je njegovih, ne preveč spoštovanja zbujajočih stosedemdeset centimetrov, zgrbilo.


“Če se bom še bolj sključil, bo moj pes višji od mene“ je jedko pomislil. Upokojenec, čigar lase je redčil in belil čas, je bil na poti na svojo ritualno opoldansko kavo, v srbski kavarni. Kot vedno je njegovo zajetno telo spremljal čudni pes Šef, ki je trenutno raziskoval okolje, ki ga je že stokrat pregledal, kot da ga je za to najel National Geographic.


“Še malo, pa bo hotel, da mu kupim fotoaparat,” je pomislil Bojan. To je odmevalo pri Šefu, ki je vprašujoče bevsknil. Bojan in Šef sta bila povezana veliko bolj, kot je dajal videz.


Bojan je sedaj že sprejel, da misli. ki zadevajo Šefa, so razkrite tudi psu. Druge pa, na srečo, ne; torej mu je ostala zasebnost, osebne zadeve. Šef je zaenkrat razumel vse po svoje, predvsem s stališča jedače.


Bojan je hodil previdno; bil je začetek zime. Led in sneg sta se topila čez dan in zmrznila preko noči; nastale drseče planjave so bila prežeče pasti za padce, in bilo jih je povsod. Bojan si, pri svojih letih, ni mogel privoščiti padca; ni dolgo tega ko je zletel doma na glavo in končal na urgenci v komi. In odprl v sebi izvor, ki je vrel in naraščal: le počasi je spoznaval in s težavo razumeval kaj se dogaja z njim. Vse je bilo na robu znanega (ali norega?) ali preko. Še sedaj ni bil čisto prepričan, da se mu enostavno ne »meša«, da nima zaradi starosti in padca prividov..


Tipaje, korak za korakom se je bližal cilju – srbski kavarni “Mitar in Miloš”, kjer ga je čakala omamna črna tekočina v džezvi, s svežo obilno porcijo smetane ob strani.


Lastnik in strežnik kavarne, Stanoje Glavar je Bojana poznal in mu vedno našel prostor, da je lahko užival v eni od redkih prednosti upokojitve – srbski kavi sredi belega dne. Stanoje ni poznal turške kave, no vsaj navzven je ni pripoznal-tu se je stregla srbska kava. Naskrivaj je Stanoje tudi krmil vrečo lakote na štirih nogah, ki je vdano spremljala Bojana.


Šefu, čeprav je bil že velik, ni drselo, hodil je kot po travniku; ta ščetinar je bil res nenavaden.

Pravi čudež, kar nekaj praznih sedežev je bilo. Večino miz pa so zasedle stalne stranke in uživale v kavi ali pa, kljub mrazu, v točenem pivu; nekateri so presedlali na kuhano vino. Na srečo je bil pri pivu Stanoje popustljiv, in je točil slovensko pivo in ne srbsko ali Nikšičko-to bi bila katastrofa.


Gostje, ki jih je Bojan vse, vsaj na videz, poznal, so ga bežno pozdravili in se potopili nazaj v svoje razprave. Amaterski zgodovina Gostiša je jim je na glas razlagal novo odkritje, ki je zrušilo vse predpostavke arheologije in človeškega razvoja; ogromni kompleks stavb v Gobekli Tepe, tam nekje v Turčiji. Staro norih trinajst tisoč let, zgrajeno v času, ko naj bi ljudje še lovili mamute, ne pa gradili templje; in v Sibiriji so našli 8000 let staro utrdbo. In to tisoče let pred Sumerci, ki so do sedaj veljali za prve stavbenike civilizacije. Izjemno zanimivo. Debata je bila živahna.


Stanoje je imel, kot vedno, polne roke dela. Njegova kavarna je bila zakon za ljubitelje kave, alkohola, cigaret in modrovanja. Bojan, ki si je sedaj pomagal s palico, pritrjeno ob hojci, se je z olajšanjem usedel. Še bolj se je zavil v svojo bundo in vzdignil roko, da naroči.


Anika, čvrsto temnolaso dekle, nabito z energijo, je stregla danes. Bojan, ki je bil do grla sit pokvarjenih ljudi, kamor je spadala večina njegovih sorodnikov, je z veseljem pozdravil njen jasni, pošteni obraz. Šef je, po nekem čudežu kot vedno, našel prostor zraven njena in zazeval z gobcem, v jasni upodobitvi- stiski od lakote umirajočega romarja-če bi mu Bojan verjel.


“Anika, je roštilj zraven odprt?”


“Ja, lenuhi spet sedijo, kot da ni dela.” Prvo načelo Anike je bilo delo, naslednje in vsa ostala tudi. Če bi lahko, bi nagnala cel svet, da dela; Anika ni verjela v smiselnost socialne podpore.


»Dobro, dobro,«“ se je odzval Bojan in vstal, da je natakarju sosednega lokala s palico zbudil pozornost.


“Pleskavico, prosim dvojno, kar sem, pribor vrnem.” Na srečo so čevapčičarji imeli zelo nizke cene. In spoštovanje do njega, pa če je bil le star gost; enega od njih je nekoč učil. Kot večina, so oprezno hodili okoli Šefa, nevarnega čudaka.


»Lenuh« je takoj razumel in mu s kričanjem potrdil naročilo. Tako ali tako ni bilo za Bojana temveč za tunel-požiralnik brez dna, ki si je Bojana izbral za lastnika.


»Morda bi ga lahko prodal ko čudo brezmejne lakote, požiralnik brez dna,« je pomislil Bojan Imetnik omenjene neskončne lakote je trpeče zalajal, v slogu, »Glejte mojo bedo«, toda odziva ni bilo. Ni ga bilo, ki bi se vtaknil med Šefa in Bojana; to je bila vnaprej izgubljena bitka. Šefu je preostalo samo, da se prikupi Bojanu.


Bojan se je potopil nazaj v udobje, zleknjen v telovnik in jakno. Zaradi snega je bilo vse nekam bolj vidno, polno svetlobe. V bližini so se ustavili trije motociklisti in parkirali svoje konjičke. Na njihovih prevelikih in prerazkošnih bajerskih jopičih, so kričali napisi Double Dragons, v napačni barvi in velikosti. Oznake so imeli bajkerji na hrbtu, ne pa kot ti naduteži spredaj. Tu je nekaj močno zaudarjalo.


Bajkerji, če so bili iz pravega kluba, so bili prijetni gostje, narejeni bajkerji pa nadležen osat. Prišleki so vidno spadali v skupino pretvarjalcev.


»Nekdo vas lažno posnema, pri Glavarju« je poslal Bojan SMS presidentu pravih bajkerjev, Double Dragonsov. Lažni bajkerji so bili tako brezupni, da se mu je začela v glavi vrteti ideja, Bojan je rad pisal zgodbe in pesmi. Amaterske, seveda.


Bojanovi dolgi prsti so hrepeneče objeli kavno skodelico. Slastno je dišala in smetana je bila prava. Edina moteča posebnost so bili došli motoristi. Glasno so ukazovali, kot da bi radi sporočili urbi et orbi, da so tukaj ali nekaj. Zijali so v Aniko in na glas ocenjevali njeno postavo in privlačnosti; pa še žvižgali pri tem, idioti.


Šef je trenutno pozabil na cel svet, ker je mlatil veliko dvojno pleskavico, dišečo in okusno.


Cela kavarniška družba je opazovala Petra iz soseščine, ki je zbiral, zbiral, in zbiral pogum, da razodene svojo ljubezen Aniki. Anika ni kazala, da ji je Petrova pozornost odveč, nasprotno, smehljala se mu je bolj kot drugim; ampak čakala kdaj bo padla beseda; bila je stara šola in moški moral imeti iniciativo..


Zbirale so stave, kdaj bo Peter končno zbral pogum. Peter pa je še vedno vsak dan sedel kolikor časa je mogel v kavarni in hrepeneče dvigoval pogled do svoje izbranke-ter je ni ogovoril. Skratka, predstava za vse navzoče.


Sedaj pa se je Peter naježil, jezilo ga je obmetavanje in oblizovanje Anike s spolnimi namigi. Njegova široka ramena so se začela grbiti in roke grebsti po mizi, bil je svoj čas zelo dober rokoborec. Sedel je za sosednjo mizo. Tudi Šef je zarenčal; prišlekov ni maral in Šef je imel peti in šesti čut za to.


Bojan je našel nov način komunikacije s Šefom, natančneje, nov način je našel njega. Karkoli že . Njegovo preučevanje staroslovenske poti v ​​nadnaravno se je obrestovalo. Učil se je, večinoma po intuiciji in včasih po sreči, ter z amaterskimi obredi v gozdu; postajal je dober v nečem zelo neobičajnem. Občasno ga je bilo strah. Motilo ga je, da se mu odziva predvsem mrak, toda dokler je iskal vedo in znanje v gozdovih je bilo to neizbežno. Slovenski bogovi, večinoma prisotni v gozdu, so mu postajali domači. Perun, Veles, Mokoš.., zadnja mnogo bolj temna kot je bilo znano. Stari bogovi so bili še živi; to je sedaj vedel…


Stranska posledica je bila, da sta s Šefom razvila neslišno komunikacijo, ki jima je dajala izjemne prednosti.


Zato je Bojan v mislih lahko raziskoval, kako bi zrežiral sijajen padec motorjev, ki so jih novinci parkirali nespretno,. V mislih se je obrnil na Šefa. Ta je že napeto opazoval na bedni padec obsojene svetleče metalce. In se po pasje zabaval.


»Daddada.« je zazvenelo v Bojanovi glavi. Šef se je potulil, kot se je znal samo on, in se zatem premikal v kratkih razmikih, toda z noro hitrostjo, kot duh. Bojan ni razumel kako, ampak bilo je toliko tega kar tudi ni razumel, da je bil vdano miren. In pomislil na ščetinca.


»Morda Šef je duh, včasih zaudarja kot trije.«


»Woof« užaljeni trpečnik je protestiral sredi domala nevidnega premikanja.


In nenadoma je teatralno zatulil Šef, uboga žival, žrtev motociklov, ki so zgrmeli na njega. In vsa tri kolesa naenkrat, Šef se je spoznal. Vsi so takoj vedeli, da je bila kriva nesposobnost lažnih bajkerjev, videli so njihovo neuko parkiranje. Obiskovalci so se dvignili.


»Ubogi pes, da ni poginil?«


»Najmanj kar je, so mu ti idioti polomili kosti, kdo jim je dal vozniško?«


»Veterinarska postaja, kdo ve zanjo?«


Šef se je (brez resničnih težav) izvlekel izpod motociklov, in, hinavec, se cvileč, kot da ga nekaj res boli, zaletel proti Bojanu. In se ulegel pred njega, ter še vedno zavijal od bolečin; ki so, če so, izvirale iz treh drobcenih odrgnin, od katerih je ena na srečo močno krvavela in dajala Šefu pridih resničnostni. Samo dva otroka sta se nedolžno upala Šefa pobožati in dati sneg na njegove (neobstoječe) buške.


»Veelik pleskavec, veeelik!« je igralski kožuhar zahteval takoj od Bojana. Uboga Bojanova penzija!


Šef je terjal nagrado, žar je kmalu dostavil. Glede na ciljnega naročnika so duhteče dostave imele razširjen obseg, no ja, bile so večje; Šef je zbujal splošno spoštovanje. Vladal je blaženi mir, tiho govorjenje gostov in glasno Šefovo cmakanje. Veterinarja niso klicali, Bojan je zatrdil, da bo Šefa peljal takoj, ko se vse pomiri. Otroci, odrasli, turisti so besno snemali, telefoni so sijali v padla kolesa od vsepovsod. Lažni bajkerji so jih mukoma izravnali.


Bojan je nagradil Šefa s svojo žilasto roko nagradil in božal Šefa; žarčila sta drug v drugega. Bojan je začel v glavi obdelovati nekaj med zgodbo, pesmijo in molitvijo; Šef čutil odmev ustvarjanja in od užitka strigel s ušesi kot mlin na veter.


Bojan je poklical prave bajkerje, iz kluba Double Dragons, in trije, z presidentom na čelu so brezizrazno srkali pivo ob svoji stalni mizi-tu so bili vedno dobrodošli. Njihovi pogledi na zelence z napačnimi mašinami, niso bili božajoč vesel sprejem, kvečjemu obet bočnega udarca v rebra, da si takoj za sprejem na urgenci. Bajkerji so bili po naravi in disciplini kluba mirni, niso nikoli iskali prepira; če je pa prepir prišel k njim, je pela druga pesem. Že samo, če bi komu poškodovali ali bog ne daj ukradli džeket, jopič z oznakami kluba, je to pomenilo vojno. In to z vsem, kar vojna zajeman, tudi trupla.


Eden od nemogočih motoristov je Aniko ves čas nadlegoval, otipaval, in zahteval, naj gre z njim na ples. Anika je to odločno zavrnila. Ko so šli zravnat svoja vozil, se je isti nasilnež započasnil. Predolgo. Potem se je vrnil k mizam.


»Hočem policijo. To je tatvina. Natakarica mi je ukradla denarnico!« Nadlegovalec je bil iz sebe od jeze. In besno kazal na Aniko, češ, da mu je ukradla denarnico, uro in zapestnico, kar da je položil na stol, preden je šel reševat motorje. Nihče se ni zapomnil ne tako in ne drugače, kaj je bilo, in zato so vsi molčali, nadutež pa je zmagoslavno rjul nad Aniko. Njegova povzpetnika sta mu petolizno potrjevala, karkoli je bleknil. Okradeni lažni bajker je že klical policijo po telefonu.


Anika je jokala v predpasnik in pričakovala policijo; zanjo je to bila neizmerna sramota. Gostje so bili nevarno tiho. Ti motoristi niso imeli navijačev. Vendar…nasprotnih prič ni bilo, nihče ni gledal miz, stolov, vsi kolesa.


»Laaž. Zakopano. V broomu.« Šef je bil, kljub besedni zmedi, jasen. Bojan je razumel. Bojan je bil odločen, da prepreči, da se Anika znajde med osumljenci, kaj šele obsojenci za tatvino. Takšna zgodba se ti prilepi na življenjepis, ki je, kljub zagotovilom, dostopen premnogim. In adijo nove zaposlitve za Aniko, adijo dobro ime in prijatelji, zbogom več, kot bi si mislil. To ni bila šala, to je bilo življenje pred hudim udarcem, ki ga bo skrivenčil.


Toda, Bojan je bil star. Stari ljudje kar blodijo brez cilja.


Bojan je bil star. Stari ljudje padajo, še posebej, če je sneg in led.


Bojan je bil star. Stari ljudje so trmasti, gredo tja, kjer ne bi smeli, ker tako hočejo, tako pač je.


Bojan je bil star. Stari ljudje imajo svoje načrte in tudi svoje porcelanaste sklepne nože, in pse.


Tako je Bojan sredi razgovora razmišljeno vstal, vzel prazno skodelico, in to sosedovo in se napotil proti cestnemu delu njihovega predela, tam kjer so bili motorji.


»Pazi se stari, drsi!«


»Ma pusti, ga saj več da je trmast.«
»Ampak kam gre?«


»Kaj pa vem, zadnjič je šel v cerkev…«


Šef, ki je večji del načrta razumel je skakal od veselja. Zavila sta do, ponovno napačno parkiranih motorjev in tokrat je Bojana spodneslo. Nihče ni videl, da je padel na Šefa, brez bolečin in na hitro zarezal žepni okvir, ki je visel z leve stani motorja, ter se nanj obesil z roko. Lovil je ravnotežje pač, debil stari; da je imel v desni roki nož, ni nihče opazil.. Žep se je seveda strgal, pod Bojanovo težo in britvasto ostrim nože.. Šef je takoj začel po svoje razmeščati vsebino in ko je končal seveda:


»Nagrad«


»Ja greva na Grad«


»Nagrad. Meso.«


»Kar je ostalo od stegna, nič več.«


»Kost,« Hrepeneče


»Kost, žrelo Podjamsko«


»Kost, kost, velika kost.«


Dialog se je odvijal molče in Šef je svoje kostoljublje lahko izrazil samo z divjim mahanjem repa.


Videti je bilo, da je Bojan vstal s palico in odšepal do koles. Bilo je hladno in ledeno. Pri kolesih mu je spodrsnilo, kot se to zgodi starim ljudem, je padel. Veliko strank mu je prišlo pomagat.


Kavarničarji so prihiteli.


»Dvignite ga, poglejte mu oči. Je osredotočen?"


»Hej, kaj je to na njegovi desni? Tam, denarnica, pa to?«


»To je denarnica, kajne? Tisti, ki naj bi bil ukradena, kaj dela tu?«


»Pa še tista baje ukradena ura in zapestnica, vse na kupu! Kaj za vraga se dogaja?«


Bojan je bil pozabljen v roju glasov.


"Nekdo jo vse skril v prevozni žep. Anika ne, ves čas je stregla, tu je sploh ni bilo, lahko jamčim.«


"Anika ni mogla. Ne mara biti v bližini koles. Ves čas je služila, saj poznate, delala in delala.”


»Za kaj gre tu? Kraja, ki ni kraja. Zakaj? Kdo se zajebava z nami in policijo?"


»Jez bom enga na gobec, že vem koga,« Peter je stekel k Aniki z vsemi predmeti. Bil je njen vitez odrešenik. Hvaležno ga je gledala, on pa poln besed, ki so do sedaj čakale in čakale…


Glavar je, z nekaj zelo resnimi bajkerji za seboj nagovoril čedalje bolj blede lažne motoriste.


»Mojega zaposlenega ste lažno obtožili kraje. Kar je, kot vsi vidijo, bedna pretvara, načrtna lažna obtožba, namestili se blato nedolžni punci. Pojdite, pejte zdaj, dokler ste zdravi.”


Eden od lažnih motoristov se je poskušal obračunavati, a ga je bolj pametni ustavil. Izginili so. Pa ne daleč. Pet, šest pravih bajkerjev Double Dragons jih je že čakalo, zagrabilo in potegnilo v bližnjo vežo. Površnike so jim slačili že med potjo. Eden od članov Green Dragons je s posebnimi jeklenimi kleščami ščipal jezljivo vse dele namazanih motorjev, kjer so pleskali svoje lažne karakteristike. Tale izlet je bil zaključen in račun za lažne bajkerje bo visok, zelo visok., je vedel Bojan.


Glavar je prišel do Bojana. "Kako zanimivo, da ste spet vi tisti, ki ste blizu rešitve?" Glavar je bil pronicljiv.


»Da. To je moja prekleta sreča. In Šefova,«


»In za to bi vam z veseljem postregel brezplačno kavo, Šef pa kaj drugega. Tukaj Šef, vse zate, tukaj, tukaj ...« Zahrbtni Stojan je Šefa podkupil s sladkarijami, ki so bile prepovedane.


Zdaj je imel doma jamo zijalko s sladkim zobom, ki naj ga hrani s slaščicami...
»Pa kaj potem, lov se nadaljuje.«


"Lov?"


"Kdaj drugič, Šef, ne zdaj ...

"
In Peter je Aniko na radost vseh prisotnih končno povabil ven. In ta je z veseljem privolila.
Družba pri kavi se je preusmerila k drugim temam.


Happy times…


Vsi so z veseljem opazovali, ko so čez nekaj časa lažni bajkerji, vidno obdelani in brez jopičev in oznak, pohlevno in molče odvlekli svoje napol uničene motorje; bili so nenavadno tiho in izredno se jim je mudilo. Pravi Double Dragonsi so zasedli svoje običajne prostore in kot vedno, vljudno sedeli in zlivali vase hektolitre piva.


In na neizprosno zahtevo Šefa je Bojan dokončal zgodbico v glavi in mu jo recitiral. Šef je užival-edini od tistih, ki so slišali deklamacijo.

Ritual Imanence vzvišene Booolpe.


Za sveto izvedbo Booolpiranja svečeniki Booolpe pripravijo posvečeni nosilec vode in deset kilogramov blagoslovljene moke.
Booolperji se zberejo ob 4:07 zjutraj, in molijo sedem ur in triindvajset minut, Booolpomolitve. Po molitvi se verniki Boolpe postijo, stoje na zadnjih dveh prstih leve noge –dva dni in dve polovici dneva. Ritual uresničenja namena Boolpe se zatem lahko začne.
Boolprji z Boolperskim zanosom prinašajo vodo za prihodnjo Booolpo, vedno iz najbližjega vodnjaka, kot zahteva Booolpabiblija; tudi če je vodnjak v sosednjem mestu. Ko je kad polna, Booolperji v kad spoštljivo spustijo, med petjem Boolpomolitev moko.
Ko se moka zmeša z vodo je vse pripravljena za vzvišeni Boolping.
Boolpa vseh Boolp, vrhovni svečenik Boolpe, izvleče posvečeni zamašek iz kadi.
In Booolpa izpolni svoj nebeški namen s tem, da začne:

Booolp
Booolp, Booolp
Booolp, booolp, booolp …


#Aktualno #BorutSlokan #Kangal #kratkezgodbe #Leposlovje #Prijateljstvo #Živali