Članek
Borut Slokan: Bela sestra
Objavljeno Jan 25, 2024


Ta zgodba je fikcija. Vsaka podobnost z dejanskimi osebami, živimi ali mrtvimi, dogodki ali pravnimi osebami je povsem naključna ali pa plod avtorjeve izmišljije.



BELA SESTRA
»Najstarejše in najmočnejše čustvo človeštva je strah, najstarejša in najmočnejša vrsta strahu pa je strah pred neznanim.« - H. P. Lovecraft


STOPNICE
Bilo je nekaj let nazaj, ko sem, v poznih šestdesetih letih starosti, sklenil, da odidem zvečer malo ven in podarim svojim neobstoječim občudovalcem v naključno izbranem lokalu mojo bleščečo (in seveda skromno) prisotnost. Saj ne da bi čutil neko strašno potrebo po tem - sem pač v tistem obdobju bivanja ko drugim zavidam pregrehe, ki jih sam ne zmorem ali ne smem več. Skobacal sem svojih prelestnih sto dvajset in nekaj kil v pokončno držo in junaško stopil na skupinski balkon naše stavbe, ki, preko štirinajstih stopnic navzdol, vodi ven iz hiše.
Odkar so naši politiki preselili svojo ritualno vleko v anus nadrejenim iz Beograda v Bruselj, so vse žarnice pod mejo normalne svetlobe. Ker evropska zakonodaja želi zamračiti pregled nad stanjem v državah članicah, je predpisala, da, bog ne daj, da bi ponoči lahko kaj zares videli osvetljeno tako, kot se spodobi. Zato povsod, tudi pri meni na hodniku, namesto razkošnih socialističnih vodometov svetlobe, medlo brlijo nekakšne evropeizirane napol žarnice, z jakostjo malo iznad kresnic – če sploh svetijo… Žalobno pač nekaj počenjajo v mraku, ki jih neupravičeno zaliva.
V tem bedno osvetljenem torišču moje hiše sem stopil na prvo stopnico poti navzdol, ki sem jo bolj slutil kot videl; in, ki je tam, kjer bi morala biti, ni bilo. Kar je pomenilo, da sem stopicnil v prazno in zelo neolikano zletel v temo pod seboj.
Pravijo da, ko je človek v smrtni nevarnosti, se mu celotno življenje zavrti pred očmi. Če je to res, potem je bilo moje življenje popolnoma prazno in okoli njega se razprostira obsežen nič, ker nisem dobil v glavo med kotaljenjem nobene, niti najmanjše podobice. Čutil sem samo, da butam po stopnicah in, zanimivo, niti me ni bolelo. Bil sem samo zelo presenečen, da kljub temu, da se proti svoji volji vrtim navzdol, še zavpil nisem. In sem zatem obležal, takoj izza zadnje stopnice (na srečo lesene, kasneje sem izvedel za hudiča, ki bi ga pokasiral, če bi bile stopnice betonske.)
Da bom točen naj povem, da se naše stopnice končujejo z žičnatimi vrati, ki se sama zaklepajo. Kar lahko potrdim, ker sem z vso svojo nežno tonažo štrbunknil v predmetna vrata, ki so se, pod mojim božajočim udarom, odprla in mi tako omogočila lahkoten pristanek na cementnih ploščah pred njimi. Ki ga je spremljala takojšnja bolečina v rebrih in lopatici.
Ah, rebra, tako poželenja vredna, če so svinjska in sveže pečena ali pa polnjena telečja iz pečice! In tako boleča, če so tvoja in polomljena!
Obležal sem, zavedajoč se nemoči svoje; možnost da bi mi kdo iz hiše pomagal je bila, kolikor jih poznam, tam nekje pod Antarktično ničlo, enaka možnosti poplave v Sahari. Vsaj eden od stanovalcev pa bi najbrž »pomotoma« stopil na moja usta zaklopivši kisik; vedno je kazal zelo nezdravo zanimanje za moje stanovanje-in mojo odnositev v prvo luknjo na Žalah.
Zato sem se kar sam nekako zvlekel nazaj do stanovanja. Ker sem, pred približno 437 leti, uspešno končal tečaj prve pomoči, sem se takoj diagnosticiral, da je z menoj vse v redu. Pač sem dobil nekaj odrgnin in bušk, kot da bi se ločeval od Primorke. Po tej samolastni anamnezi, sintezi in diagnozi sem naslednje dni porabil za ostroumno samozdravljenje, kar je pomenilo malo hrane, veliko piva in izjemno količino protibolečinskih tablet.
In moje hipokratske sposobnosti so hitro zadobile rezultate – moj želodec se je uprl vsaki hrani in je raje trpel lakoto in moja rebra in lopatica so bila čedalje bolj razbolena. Če bi tako nadaljeval, bi zlomljena rebra kmalu popestril z dodatnim čirom na želodcu, ki ga takšna »dieta« preveč rada povzroča. Vsako novo jutro sem pričakoval z radostjo človekuljeka, ki čaka na davčno izvršbo
Po daljšem premišljevanju, ki so ga prekinjale sikajoče bolečine, sem se modro in zeleno odločil, da se poslužim strokovnosti našega zdravstvenega sistema – ki se, seveda, začne na proslavljeni urgentni kliniki. Stavbi, katere lepoto opevajo edino in samo pesmi stanovalcev državne blaznice.
Nisem pa mogel vedeti, da je s tem pred menoj odisejada-martirologij, tako rekoč pasijon epskih razsežnosti.

URGENCA
Odšepal sem od doma do bližnje ceste in prvi taksist se je, ko me je zagledal, enostavno obrnil in odpeljal. Dnevi čemenja brez sposobnosti ali volje, da se premaknem, so povzročili, da sem izgledal kot divji mož. Naslednji, manj modno zasvojeni taksist, pa se na to ni oziral in me je potegnil do, vsem znane ulice, kjer je legendarna urgenca.
Odklobasal sem do sprejemne pisarne in sredi potne gneče v meglici bolečin potrjeval administratorki, da sem jaz res jaz. Po končanem zasliševanju mi je s širokim zamahom roke nakazala na nekaj prostih sedežev v čakalnici. Brez težav sem našel svojo mesto in, glede na svoj značaj, lahko zganjal »schadenfreude« - veselost, ker je drugim huje, kot je tebi. Lepo ni, ampak čas mine.
Vendar je to vsaj pomenilo, da sem napredoval. Urgenca namreč sestoji iz dveh kaosov, prvi, najhujši je pred sprejemno pisarno in spominja na stampedo. Drugi, veliko bolj umirjeni, pa je na čakalnih hodnikih pred ordinacijami, kjer je vsakdo otožno potopljen v lastno bolečino. Če kdo meni, da te kaose obvladujejo doktorji, je v hudi zmoti. Celotno poplavo obupanih ljudi vodijo, usmerjajo, sprejemajo, povijajo in jim izročajo dokumente sestre in nekaj bratov; doktorji pa medtem čepijo v svojih kotičkih in čakajo, da je vse razen pregledov in diagnoz, urejeno brez njihovega truda.
Še nekaj: vsakogar v bolnišnici morate najprej pogledati pod brado, tam nekje v vrat, kjer se začne obleka. Namreč, če je ta obleka bele barve imate verjetno opravka z zdravnikom, če je pa modre barve, pa s sestro ali strežnikom; če pa ni niti modro niti belo, potem je to raja – in v bolnišnici to pomeni nekaj podobnega kot redovi v srednjem veku: plemstvo, meščani in trgovci, in tamo daleko nekje kmetje, tlačani, mi in ostala prezirana druščina.
Sestre na urgenci morajo po mojem uživati veliko železa, ker brez te sestavine, bi se jim živci morali sesuti. Tako pa z izurjenostjo vlakovodje urejajo reke ljudi v potoke, ki jih je lahko usmerjati in nadzorovati. Seveda so sestre tudi pedagoško naravnane, ker so me tisti dan podučile:
da sicer sem na vrsti, vendar nisem na vrsti, ker so sprejeli v obdelavo nekega otroka in
zatem, da sicer sedaj sem znova na vrsti, vendar nisem na vrsti, ker so sprejeli starostnika na robu smrti in
da sedaj pa za prmejduš sem na vrsti, vendar šele ko bodo obdelali pacienta za menoj, ker on potrebuje operacijo jaz pa ne.
In ko sem, vdan v usodo, čakal na naslednje pojasnilo, zakaj moram še čakati na čakanje pred čakalno sobo, sem naenkrat zaslišal svoj priimek. V trenutku sem se znašel v jeklenem primežu sestrinih rok, ki so me nezmotljivo usmerile v notranji tempelj.
Tam je, vsega sit zdravnik vzdihnil in mi po par minutnem pregledu sporočil, da moram na rentgen. Po nepričakovano hitrem rentgenu, je Dottore ugotovil, da imam zlomljeni dve rebri in nalomljeno lopatico. Takoj sem dobil ročno nosilnico/oporo, ki mi je zmanjševala bolečine, anamnezo, diagnozo, recept za tablete in – odhod na hodnik; ter, če sem jih prav razumel – domov. Na urgenci so svoje končali in vsaka jim čast, bolj profesionalni, učinkoviti in nevtralno vljudni skorajda ne bi mogli biti.

LABIRINT
Pa sem se spet znašel na hodniku in naenkrat se je od nekod prikazala čemerna sestra, sodeč po njenem odnosu do ljudi, sveže iz klavnice ter mi je začela trmasto dopovedovati, da se moram uleči na voziček, ki ga je tesno pritiskala k meni. Ker sem lahko, sicer z bolečinami ampak vseeno, hodil, nisem razumel zakaj moram sedaj ležati. Želel sem samo domov, kjer bi se zavlekel v kot in se smilil samemu sebi ter svoji dieti dodal nove, predpisane tablete. Pa ni šlo tako zlahka.
Naletel sem pač na medicinsko logiko, ki divja med našim zdravstvenim personalom, čeprav ni niti logika in tudi medicinska ne-da, več kot je potrebno pojasniti, manj povedo.
Ves besedni zaklad čakajoče sestre, ki je škilila, kot da ji gre za Guinnessov rekord je bil; »morate se uleči,« kar je ponavljala s trmo čistokrvne mule, ne glede na to, karkoli sem jo vprašal. Zakaj se naj bi ulegel, kam nekam greva in podobno, ji je bilo totalna neznanka ali pa je bila zavezana s krvno prisego, da tega ne sme izdati, ne glede na stopnjo mučenja.
Nasploh me naše zdravstvo v nekaterih potezah spominja na tabornike ali skavte. Tam si recimo tekmoval za značko za »veščino molka«, kar je pomenilo, da 24 ur nisi smel spregovoriti niti besede, pa tudi, če so te dražili do konca ali vrgli v morje. Na enak molk naletim vedno, kadar želim kakršnokoli pojasnilo od kogarkoli v našem ljubem zdravstvu, kjer, kot kaže, velja dogma, da naj se ovčice nikar ne utrujajo s pojasnili o tem, kar jih muči, ker to za čredo ni zdravo, ne glede na to ali gre npr. za smrtno bolezen. Bolnik, po mnenju naše medicinske stroke, naj se rodi, živi in umre v najgloblji zdravstveni nevednosti, ker je to baje za njega edino zdravilno.
In, ker so edini svečeniki in razlagalci religije zdravstva doktorji, katerih unikatnost in vsezmožnost sta nedvoumni, je zato potrebno ohraniti preprečevanje razumevanja medicinskih postopkov s strani neumitih množic, pa čeprav ta želi samo pokukati v bežni delež podatkov. Zato to mulasto ponavljanje ˇ«vleči se morate«, pri čemer je mala sestra našpičila oči in očala ter zavračanje najmanjšega pojasnila, kam za božjo voljo greva, niti ni presenetilo. Ker bolj utrujeni prvi odneha, sem se končno ulegel na njeno, ne preveč ugledno, načeto in barvo odpadajoče plovilo. Je že tako, da me slepimi vlada škilavi.
Na koncu koncev sem se vdal v nezmotljivo medicinsko trmo in se ulegel na ta presneti voziček.
In sem zaplul v moro brez meja…
V nevednosti svoji sem bil, po kakšne četrt ure, začuden kam neki me tako dolgo moja namrščena voznica pelje. Zato sem se malce vzdignil in začel vsrkavati edinstveno ozračje okoli sebe.
Okrog mene je namreč vladalo razsulo z občasnimi oazami groze. Kot da bi bilo načrtno namenjeno strašitvi ali grozi. Čeprav je res, da kdor strah v glavi nosi, mu je vsaka senca pošastna, je bilo vseeno vse nedoumljivo moteče in depresivno. In neverjetno obširno - vse zgrajeno v stilu Neue Slovenische gnus - manjkala je samo še glasba Laibacha , Rammsteina ali Mansona. Tudi ustvarjalci filma »Poroka med zombiji in goblini, z ljudmi kot slavnostno pečenko«, bi vrešče dezertirali od tu.
Bilo mi je dotedaj neznano, da se, med posameznimi deli našega prevzvišenega centra, pod cesto vije kača oziroma konglomerat hodnikov, predorov in tunelov, tako rekoč v vse smeri in v vse bolnišnice, klinike in tako naprej. Za ta labirint prometni zastoji niso problem, saj so kakih osem metrov pod cesto. In za njih tudi večina drugih pravil ne velja. In so strašljivo zapuščeni in prazni.
Nihče ni v tem zdravstvenem labirintu kdaj obnovil sobe, zamenjal okna, razsvetljavo in elektroinštalacije. Prostori niso klimatizirani in so zatohlo zaudarjali. Že zaradi smradu bi bilo lepo če bi imeli več sanitarij in kakšno dodatno klimo, da ne bi bilo vroče. In čeprav se ponavljam, da sem videl, da so puščale cevi, vrata so bila slaba, kot tudi higiena stropov in podov neobstoječa. Vsepovsod so namesto beljenja ali fresk blesteli primitivno skracani grafiti.
Ta podhodna zmes je črevasto razmetana pod sicer večno polnimi hodniki centra, urejena pa tako, da je Gordijski vozel ničla proti temu sistemu. In ker rezultati dela v tem Hadesu nikoli ne bodo videli svetlo dneva, je tu vse narejeno napol. Vozil sem se mimo oddelkov brez vrat, malomarnih stažistov, ki so viseli pred vrati in naskrivaj kadili, v popolni tišini po površini, ki je odmevala kot grobnica in kjer so le sem ter tja visele deske z neznanim namenom, običajno na enem žeblju.
Celotna scena je bila idealna za novi spot za »Quiet place 4« ali pa za nadaljevanje The Walking dead. Tega prostora pač nihče ne ureja, ker za razliko od nadzemnega dela centra, podzemnega nihče ne obišče, poslika, slavi, prinaša pomaranč in podobno.
Zato so vsa dela tu nedokončana, vzdrževanje praktično neobstoječe in celotno dejstvo, da obstaja nepregledna masa nekontroliranih tunelov, se enostavno skriva, kot kakšno nezakonsko dete, za katerega vedo vsi, govori o njem pa nihče. In tudi zato je v tem konglomeratu vse, strop, razsvetljava, okna, postelje, tla in elektroinštalacije in tako naprej ali odsluženo, napol narejeno ali pa neobstoječe. Glavna zaposlitev delavcev centra tem podzemlju, pa je izogibanje kakršnemkoli delu ali nadzoru.
Nihče ni v tem zdravstvenem labirintu kdaj obnovil sobe, zamenjal okna, razsvetljavo in elektroinštalacije. Prostori niso klimatizirani in so zatohlo zaudarjali. Že zaradi smradu bi bilo lepo če bi imeli več sanitarij in kakšno dodatno klimo, da ne bi bilo vroče. In čeprav se ponavljam, da sem videl, da so puščale cevi, vrata so bila slaba, kot tudi higiena stropov in podov neobstoječa. Vsepovsod so namesto beljenja ali fresk blesteli primitivno skracani grafiti.
Umor tu, po mojem, nikoli ne pride na svitlo dneva.
Stopinje sestre so me spominjale na mrtvaške koračnice, ko je sredi tišine, ki jo je prekinjalo občasno cviljenje nenaoljenih vrat raznih sob in sobic ki, kar se mene tiče, služijo za protizakonite medicinske eksperimente, z odločnostjo buldoga vlekla voziček naprej do cilja. In to najmanj uro, skozi domovanje za Babo Jago in Bedanca.
Poti ni hotelo biti konca. Vrata z odpadajočo barvo, stene porisane z grafiti ali s jako jasnimi in presunljivimi spolnimi prizori, zarjaveli železni tramovi, stare cevi za klimo ali ogrevanje, tla, ki so me premetavala kot vrečo krompirja, grozljiva tišina, v kateri je odmevalo edino ropotanje mojega vozička. Vse je bilo kot v grozljivki, ki te prestraši do boga milega. In navdajati me je začelo občutje, da sem v veži grozot, in na poti k nečemu še hujšemu…
Počutil sem se, kot da nekdo vleče moje ljubko stoinvečkilsko trupelce na izkoščiščenje. Koračenje sestre je sekajoče odmevalo. Otrplo sem zijal v okolje in sestra Svetega Molka, je, z odločnostjo buldoga rinila voziček, in končno prisopla do cilja.

STARA GROZA
Kam me je zavlekla usoda v liku besne medicinske redovnice sem spoznal takoj. Štiri brezobzirne roke so me zagrabile in po krajšem potovanju po zraku, zabrisale na ostro posteljo; kot zaklano svinjo. Ko sem zaradi bolečin, imel sem pač dve zlomljeni rebri in nalomljeno lopatico, javsknil, sem takoj dobil nepovabljeno lekcijo o tem, da naj bom tiho. Hotel sem opozoriti, da vpijem le, če me prevračajo kot svinjsko polovico, toda penasto bitje nad menoj je zadavilo moj protest s pridigo, ki je bila totalno monotona-zaradi pogostega ponavljanja bolnikom, najbrž.
Jasno mi je bilo, da sem v absolutno novem okolju. Pristal sem, ne da bi vedel, na verjetno najbolj moreči kliniki centra. Kliniki, ki jo tisti, ki so pravočasno ubežali z nje, med stresom in tresenjem, imenujejo “Stara groza”. Vendar v primerjavi z stvarnostjo te ustanove, je ta njen naziv laskav.
Ta zelena zgradurina razpada namreč tam, kjer je bila v našem mestu zgostitev starih grobov-kar ustrezno vpliva na moralo in obnašanje bolniškega osebja. Srčkana klinika, kot sem spoznal takoj, ni dosegala standardov džungelske zasilne zdravstvene izpostave.
Med ugotavljanjem kaj vse je tu napak, se mi je začelo vrteti v glavi; in naenkrat sem na stenah naokoli zagledal nekakšna plazeča bitja, ki so s svojimi pajčevinastimi in paličastimi telesi tvorila besede, ki jih nisem dognal.
To je bilo svarilo, ki ga še nisem razumel. Da tu niso samo ljudje…
Zaprl sem oči, da te okultistične ali okulistične prikazni preženem, pa so se pokazale nove, v materialni obliki zdravstvenega osebja Stare groze. Glavno besedo v tej razpadlini je imelo blond bitje, z jezikom, ostrejšim od britve, ki je posedovalo jako obilno pojavo z dvema izrazitima hlebcema zadaj. Ta pekovsko zgledajoča vladarica je suvala mojo novo posteljo, in ni nehala vrešče diktirati kaj vse ne smem. In za tem vodila zborovsko donenje sester o žrtvah osebja za nehvaležne paciente.
Napol vidne roke so strgale z mene vso obleko, z zgražajočim vzklikom, -»kako ste tako umazani”, kar se je verjetno nanašalo na moje spodnje hlače.
Želel sem pojasniti besni plavolasi redovnici, da, če bi vedel, bi oblekel troje novih, belih spodnjih hlač samo za njo. toda pomanjkanje videnja v prihodnost, da se bom namreč znašel pri njej, mi tega ni omogočilo. Pa bi bilo verjetno jalovo.
Za njih je bilo vse, kar sem izjavil vnaprej nenormalno. To je tisti odnos, ki pomeni biti neodvisen pomeni biti nenormalen, kar je za njih pomenilo sovražen. Na tem oddelku je samo popolna pokorščina zagotavljala, da bom imel mir, možnost smrti in upanje v pekel.
Ko so me zamračeni anonimni »zdravstveni delavci«, pod posmehljivim vodstvom napihnjene blondinke, dovolj ponižali, so mi za slovo še zabrusili, da je nekakšna cev s trikotnikom nad menoj, na katero sem priklopljen, tudi za protibolečinska zdravila, kot tudi za pomoč, samo pozvoniti moram .
To dejanje zvonjenja je izzvenelo kot nekaj, česar je bolje, da se ne lotim (kje je ta zvonec so mi pokazali šele sotrpini naslednje jutro). Sredstva proti bolečinam so začela delovati in pomiril sem se z vsem, tudi s tem, da so me oblekli v nekakšen dirndl, ki je bolj odkrival kot skrival mojo neprivlačno pojavo in postavo. In takšen sem omahnil v omamljen sen.
In celotni zdravstveni zbor, ki je slavil samega sebe, me je končno milostno pustil na miru. Odritali so vunkaj, na čelu z blondo.
Takrat sem dojel na koga me spominja: na sadistično sestro v SS ustanovi, iz nekega poceni nemškega porniča. Schwester porno Elsa je, kot je kazalo, se utelesila v Stari Grozi;
»No, stavba se torej ujema s sestro,« sem si dejal in me je streslo pri tem. Mukoma sem omahnil med smrčanje in ga, verjetno povečal.

SOSED
Iz mojih blodenj me je zbudil glasen razgovor, za katerega sem, zaradi neprižganih luči in ker je bilo sredi noči, samo slutil, da poteka med strežnim osebjem in novim pacientom.
“Ne, ne, ne sem, prišla bo” je kričal pacient ko so ga vrgli na posteljo poleg mene, Silhueta mi je dala vedeti, da je strežnik zapičil vanj debelo iglo. Pacient se je v nekaj trenutkih umiril in začel smrčati. Strežniki, zadovoljni nad novim uplenom klinike so izginili kamor pač izginejo strežniki in znova je sobo napolnilo, kot vedno, strahotno smrčanje vseh ležečih, ki jih je bilo okoli osem Pa sem spet poskusil zaspati in sodelovati pri nosnem hrupu.
»Bog«, in ponovno »O Bog« je vztrajno butalo v moj rahli spanec; nakar sem se zavedel, da bolnik s sosednje postelje besno moli. Injekcija mu je, kot je kazalo, popustila in iz meni neznanega razloga se je obrnil točno na mojo stran.
»Daj že mir, hočem spat« sem ga skušal odpraviti. Toda tip se je obnašal, kot da je sam na svetu in je bledel naprej. Tako hitro je govoril, da sem ga težko razumel, ampak jasno je bilo, da moli sto na uro.
Nekaj sem celo razumel :
«Naj nam pomaga, prosimo te, Gospod, zasluženje ženina tvoje presvete Matere Marije, ………...
Stoj mi ob strani, o sveti Jožef, vse dni mojega življenja. Skrbi zame, kot si skrbel za Božjega Sina. …………
varuj tudi mene vseh sovražnikov in ne dopusti, da bi umrl v nesreči smrtnega greha. Amen.«
In nato ponovno, kot pokvarjen gramofon. Skratka, odločil se je, da me bo držal budnega s serijo molitvic in kaj pa vem še česa. Seveda sem bil ustrezno slabe volje, ampak v gluhi noči, sredi vsesplošnega smrčanja, preprosto nisem mogel zagnati preplaha samo zato, ker nekdo zraven mene moli. Vdano sem sem se preusmeril na drugo stran in zaprl oči in upal, da ga bo odnesel spanec, noč ali vrag, meni vseeno.
Pa to ni prav nič zaleglo. Posteljni mejak je le dvignil glas in ko sem se ponovno obrnil proti njemu je vročično nadaljeval svoj monolog.

ZGODOVINA
Podatki so vreli iz njega.
»Bedak, ali sploh veš kje si? To je Stara groza, ja prav ta stavba. In stoji na bivšem prostoru mrtvašnice in secirnice. Ki jo, ko je bila še kamnita koča, hotel svojčas, v času Rimljanov, kupiti Grk Korintodorus; pa je bil previden, saj je hiša bila preveč poceni. Med spanjem tiste noči pa ga je obiskala figura, vezana v verige. In nato izginila na dvorišču; naslednji dan so našli dva neoznačena groba. Ja, že od tedaj to kraj zla.
In za tem je bilo tu polje gobavih, ja. Ja, vse to, v srednjem veku ali prej. In potem so prišli templjarji. Ja, tisti templjarji, ko so jih kasneje prepovedali in prekleli, da so zbežali po celem svetu in tudi sem in se skrili med nemške križarje; v križniški cerkvi, ki je bila tam že od trinajstega stoletja.
In kaj so vse ti kasneje pregnani in prekleti templjarji počeli, se samo šepeta. Namreč, da so, ti z zlom okuženi templjarji, ki so se zaobljubili temnim silam, vodili na tem hudičevem polju gobavcev mračne in zle rituale in poskuse na ljudeh. In nihče jih ni kontroliral, saj so si izgovorili izključno uporabo polja gobavih, ki so se mu izogibali tudi najbolj pogumni, razen njih. In tu so postavili svoj zasilni center, ja tukaj. Po prihodu leta 1166.
In se družili z demonskimi silami, dokler jih niso čez trideset let pregnali.
In čez sto let jih je cel svet ni razpoznal kot služabnike pekla in so se poskrili povsod, tudi pri nas.
Kaj so počenjali ta, ne vem. Nihče tudi noče o tem govoriti, od srednjega veka naprej. Imeli so svoj lasten, ločen vodnjak, tako velik, da so lahko izginili ljudje v njem. Tudi dokumenti o templjarjih so izginili. Ampak kasneje se pojavlja ona. ...«
In je spet začel glasno moliti:
»Sveti nadangel Mihael, brani nas v boju, bodi nam v pomoč zoper zlobnost in zalezovanje hudobnega duha. Ukroti naj ga vsemogočni Bog, ponižno zato prosimo. In ti vodnik nebeške vojske, satana in druge hudobne duhove, ki hodijo po svetu v pogubo duš, z Božjo pomočjo v pekel pahni. Amen«… »
Spanec me je minil, in sosed je mlel dalje:
»Iz roda v rod gre zgodba o krasni deklici, beli nuni, ki je ponoči šla v templjarsko središče in je zatem ni nihče več videl . Ni baje vedela, da se templjarji posvečajo demonom smrti, na pogubno življenje, zlo in nedoumljivo. Ta pričevanja se kažejo v njihovih čaščenjih bitij, kot so demoni, čarovnice, vampirji, volkodlaki in duhovi, Baphomet maliki in več..
Baje so belo nunsko pripravnico templjarji povabili, da jo posebej posvetijo z ritualom, znanim samo njim, in reva ni vedela, da so templjarji znani perverzneži pogreznjeni v najgloblje grehe.
Morda je pa vedela je in načrtno odšla v greh, le da je templjarje preveč obsedel demon. Kar bi pojasnilo zakaj jo Bog noče vzeti k sebi in ostaja kot priča zla na zemlji tej. Ljudje pripovedujejo, da so naslednji dan templjarji pokazali staršem, ki so iskali hčerko in zahtevali ogled stavbe, ker so ljudje videli deklico pred njo, na hitro neko truplo, ki ga pa ni mogel nihče prepoznati, ker je bilo brez obraza.
Ja nekdo mu je odrezal obraz, ugibaj kdo, ah? Mati dekleta jih je preklela in naslednje jutro so jo našli obešeno na polju gobavih, pred bivališčem templjarjev. In od takrat se pojavlja bela sestra... Vesel bodi, da molim tudi zate. Pa čeprav vidim, da si pogan. Ampak nihče ne zasluži, da jo sreča…«
Bilo mi je bilo jasno je, da se človek resnično strašno boji, in to tako zelo, da je bledel in se tresel zraven. Groza je pogosto razdeljena na psihološko grozo in nadnaravno grozljivo podzvrst. In sosed je govoril, kot da je obseden z obema.
»Samo v obraz jo ne smeš pogledati, ker ga nima, je le bela ploskev smrti, namesto njega, pravijo. Če jo je kdo videl in preživel... In v Stari grozi se zato pojavlja ... ker so jo tu, na tem zemljišču, umorili in ji odrezali obraz... prav tu, ja in samo Bog ve kakšne razuzdanosti so z njo zganjali pred tem. Ja.
Ali ne vidiš, da je tu vse zanemarjeno, skoraj razpada. Vodstvo namreč ne ve kaj bi, te prostore rabijo, ampak nihče noče sem, noben doktor, sestra, strežnik niti vratar.«
Vsi se po tihem bojijo, vsi verjamejo v belo sestro, pa naj imajo še toliko doktoratov; in zato je dejstvo, da stalno trikrat trkajo po lesu, vrtijo gumbe, če zagledajo črno mačko, prebledijo, če kdo razbije ogledalo, in tako naprej. Zato tako razpada ta klinika. ki je podedovala to prikazen.
Doktorji in sestre bežijo od tu ali pridejo samo v skupini in takoj odidejo. Ostali, ki morajo biti tu zaradi službe, se pa, čim pade noč, skrivajo skupinsko po sobah. In javno ali na skrivaj vroče molijo. Na eni strani tudi slučajno nima nihče želje, da bi se s Staro grozo ukvarjal, na drugi strani pa se jo bojijo porušiti. Ker bi se bela sestra lahko vrnila, pa karkoli tu postavijo. In to vrnila mogoče za stalno !!! Vzemi to molitev, bo tudi zate rešilna!«
Pa sem jo vzel, da ga ne užalim. Še prebral sem jo.
»Sv. Benedikt, mogočni očak, ki si znal odbiti skušnjave tega sveta in izvojevati zmago nad sovražniki svoje duše, k tebi se zatekamo, k tebi molimo in te prosimo, da po tvojem zasluženju, po zasluženju tvojih učencev Placida in Maura, tvoje sestre Sholastike in vseh tvojih svetih redovnikov in redovnic razžariš v nas sveti žar, da se bomo lahko uspešno borili proti telesnim in peklenskim skušnjavam Veličastni sveti Benedikt, vzvišeni vzor kreposti, čista posoda Božje milosti!
Milostno mi pridobi tiste usluge in milosti od Boga, ki jih potrebujem pri preizkušnjah, bedah in trpljenju življenja. Tvoje srce je bilo vedno polno ljubezni, sočutja in usmiljenja do tistih, ki so bili kakorkoli
v težavah katerekoli vrste. Nikoli nisi odpustil od sebe nikogar brez tolažbe in pomoči. Zato kličem tvoje izredno posredništvo, v upanju, da boš uslišal mojo molitev in pridobil zame posebno milost, ki jo resno prosim, milost ki je, da me ščiti pred prikaznimi in duhovi, ki prinašajo smrt. Pomagaj mi, veliki sveti Benedikt. živeti in umreti kot zvest Božji otrok, ki se kopa v sladkosti Njegove ljubeče volje in doseči večno srečo nebes.. Pomagaj mi, veliki sveti Benedikt. živeti in umreti kot zvest Božji otrok, živeti v sladkosti njegove ljubeče volje in doseči večno srečo nebes. Amen. »
Tu nekje sem končno zaspal, molitev znam pa še danes pa na pamet, ker sem se jo s ponavljanjem naučil kasneje, v situaciji v kateri sem se znašel in ki je zahtevala, da se soočim z nečim, o čemer nikoli ne bi rad razmišljal.

DOKUMENTI
Zbudil sem se ob nečloveški peti uri zjutraj in si končno lahko ogledal soseda. Visoka postava, suhe roke, klecajoče noge in obraz, na katerem so prevladovali ogromni podočnjaki. Le, ko se je nasmehnil, je bil prijeten. Takoj me je nagovoril:
»Poslušaj, jaz zdajle grem, pa če poči cel center. Povem ti, popolnoma resno še enkrat, da je Stara groza na prekletem kraju, ki ga obiskuje bela nunska sestra brez obraza. In kogar obišče, ta tisto noč umre. Verjemi ali ne, jaz ti želim le pomagati, ker vidim kako delajo s tabo«
Brskal je po svojem nahrbtniku in mi vrgel v naročje kopico papirjev.
»Ker imaš čas, preberi to in si sam ustvari lastno mnenje. Pač pa pazi na tole, ker te lahko reši« V roke mi je izročil medaljo in majhen karton.
»To je edina zaščita pred njo, to je Sveti Benedikt« je vzkliknil in je takoj začel:
»Sveti oče Benedikt Z milostjo in imenom blagoslovljeni Sv. Benedikt, božji človek Mož poštenega življenja Biser svetosti Ljubitelj samote Služabnik Jezusa Kristusa, pravega kralja Častilec Kristusovega križa Ljubitelj molitve Preziratelj vsega posvetnega Zmagovalec hudobnih duhov.
Nato se je odločil, da zaključi.
»Če me boš rabil, morje ime je Jalen Sodnik in živim v hiši sester usmiljenk svete Marije Poret, tam me najdeš » (za »svetnico« sem kasneje ugotovil, da je bila v srednjem veku sežgana kot heretik).
Po tem se ni oziral več name; bil je bežni znanec, oseba,ki jo poznamo dovolj dobro, da bi si od nje izposodili, a premalo, da bi ji posodili. Še manj ga je brigalo za sestre, ki so kot ose brnele okrog njega in ga prepričevale naj ostane v tem koncentracijskem raju.
Možakar je moral imeti tudi neke zveze, ker sta po njega prišli dve moški omari in hrup je zatem takoj zamrl. Brez besed je odšel in za njim je ostala le prazna postelja.
Pa sem si rekel, preberi to njegovo versko čtivo, pa če je še tako dolgočasno Pa niti ni bilo. In tudi ni bilo samo versko.
Najprej sem pogledal vprašanje templjarjev in hudiča, leta 1166 so res prišli v tedanjo Kranjsko, Štajersko in Karantanijo ter Belo krajino. Naselili so se tudi na področju, kjer je v času rimskega mesta pri nas bila Hiša umirajočih, o čemer pričajo dokumenti.
Nato se je nekaj moralo zgoditi, ker so bili templjarji leta 1200 izgnani, kar pomeni, da je moralo biti nekaj hudičevo resnega z njimi, verske redove niso kar tako izganjali.. Eden hujših očitkov templarjem je bil, da v svoje vrste sprejmejo vsakogar, celo iz cerkve izobčene in zavržene osebe, znane po hereziji, nemoralnostih in skrivnih ritualih.
In njihovo premoženje so prevzeli križniki - Hospital Beatae Mariae Teutonicorum in Hierusale, ki so nato zgradili prvi hospital. Žal na njivi gobavcev, templjarjev, secirnice in umirajočih, zakaj, ne vem, je pa bilo to nora izbira. Hospital je nenavadno hitro osamel in mesto je zato zgradilo svoj, Meščanski špital, ki je dobro deloval, le daleč proč.
Problem pa je nastal, ko so med letom 1307 in 1314 ponovno pribežali izobčeni in prekleti templjarji, tedaj že prekleti od papeža, sodstva in koncila in so jim križniki (Nemškega viteškega reda) ponovno izročili polje gobavcev s stavbo vred.
Tu pa se nahaja pas škrilja, ki so ga templjarji dogradili. Tako da je nastal je Gosji otok sredi reke in plitvina, ki je omogočala prestop reke in prehod v druge kraje z drugimi vladarji kot tudi čudne rituale z vodo. Od tu naprej so samo legende, tudi tista o beli sestri. Dejstvo pa je, da po domnevnem incidentu z belo sestro so templjarji ponovno izginili in to v enem mesecu zatem, leta 1316, kam ne ve nihče - baje celo k muslimanskim kraljem.
Nekateri so templjarje kasneje videli pri nevernikih, kako so vodili nečastne obrede, pravi pripoved. Templjarsko premoženje so spet prevzeli križniki in ga podarili mestu (verjetno z olajšanjem)
Ko so templjarji izginili, je mesto postavilo novo kliniko na isto mesto. In ta klinika je doživela isto usodo – nihče ni hotel prostovoljno vanjo. Pokopališče naokrog je ohranjalo njivo gobavih, legende o secirnici, mrtvašnici, beli sestri, ritualih prekletih templjarjev pa so storile svoje.
Ker je mesto presenetil potres in so z gradnjo še ene, nove bolnišnice močno pohiteli, ne glede na predpise. In v tem reliktu, ki je nastal tedaj, na hitro zmazani stavbi, sem prebival tudi jaz. Tu je vse odslužilo svoje. Puščale so cevi, okna se niso zapirala, zato je bilo pozimi mraz, higiena stropov in podov je bila neobstoječa. Prav bi prišel še en oddelek in več kot zgolj ene sanitarije in kakšna dodatno klima, da ljudje poleti ne crkavajo A tega ni v načrtu, saj ni denarja
In tu je kleč. Vodstvo centra enostavno ne ve, kaj bi s Staro grozo. Če jo podrejo, in zgradijo na zakletem ozemlju nekaj novega, preti stalna prisotnost bele sestre (o čemer vodstvo seveda ne govori, kot ne govori o sestrah in strežnikih, ki ponoči bežijo iz Stare groza).
Skratka, ni rešitve, razen, da pustijo, da Stara groza propade. Pa tudi v tem primeru kam z zakleto zemljo?

SCHWESTER ELSA
Tako ne delajo za vzdrževanje klinike nič. Moja postelja je morala biti iz časov bolnišnice Franje, ker se ni dalo vzdigniti zglavnika, niti postelje same. Vrgli so mi par blazin, z neokusnimi opazkami, kako da kažem genitalije. Ja bog te nima rad, na sebi imam opornico, slekli ste me do golega, oblekli preko opornice v nekaj kar je navadna cunjica, ki ne skriva nič in sedaj sem kaj, ekshibicionist?
Počasi sem začel spoznavati hierarhijo klinike. Na dnu je bila približno tretjina sester, večinoma pripravnic ali na začasnem delu. Njivo pravilo je bil molk. Karkoli sem rekel, so molčale ali kvečjemu odšle po »pravo sestro« Tretjina sester, ki so najbolj pomagale, so bile tudi tihe, vendar so nam dajal blažila, pomirila in podobno, skratka profesionalke. In zanimivo, da so bile le-te skoraj vse izven Slovenije. Vsaka jim čast za njihovo težko delo pod SS komando Dolenjk.
Tretji del sester pa je bil sestrski dvor. Imele so svojo sobo, razdelano hierarhijo, v kateri je žal prevladovala blond ritasta Dolenjka, Schwester porno Elsa, brez smisla za delo z živalmi, kaj šele z ljudmi. Ostale njene častilke pa so se razvrstile za njo in se vedno strinjale ali vsaj vljudno molčale. Glavna sestra me je spominjala na zalito in ritasto blond SS sestro Elso iz zelo slabega nazi porniča, ki sem ga gledal, ko so bili še kasetarji, kakšnih trideset kil nazaj. In s sestro Elso sva se takoj počila. Kar ni bilo težko, ker so bile vse sestre na robu živčnega zloma in agresivne, kot da imajo psihično ali fizično menopavzo. In Schwester porno Elsa je bila že preko te meje.
Po osmi uri sem zapazil, da strežba leze iz svojih izb in si popravlja obleke. Sestre so postale še bolj živčne in Schwester porno Elsa je dobila rdeča lica od napetega pričakovanja.
Napočil je čas vizite. Nato so se odprla vrata in prišla sta dva zdravnika z veličavostjo, kot da sta Višnu in Šiva. Glede na božanske časti, ki so jima izkazovale sestre in osebje in na njuno obnašanje ju drugače ne morem imenovati.
Sestre so lahkotno letale pred njima in govorile posplošene puhlice o bolnikih, Višnu in Šiva pa sta molčala in delala nič, razen da sta bila bila božanska. Manjkal je samo Brahma On, ki je ustvaril Hinduje, ki jih ohranja Višnu in uničuje Šiva – kar je precej bolj urejena delitev dela, kot jo najdemo med božanstvi drugje.
Zraven mene na drugi strani je ležal gozdar, ki sta mu ista Višnu in Šiva zajebala nogo. Nanjo je namreč padlo drevo, Višnu in Šiva pa sta vanjo napačno vgradila prekratko železno opornico, ki mu je sedaj onemogočala delo in zaradi rjavenja pretila s tetanusom.
In Višnu, ki je, vsaj po Googlu najvišje bitje, ki ustvarja, ščiti in preoblikuje svet in sta ga obkrožali vsaj dve boginji -sestri, kot da sta njegovi ženi Lakhsmi in Devi, je človeku, ki je trpel zaradi njegove napake zastavil genialno vprašanje:
»Kako ste kaj'?« Gozdarski revež, ki ni vedel, da bi ga lahko tožil za sto tisoče evrov, je komaj odjecljal, da je v redu in Višnu je milostno prikimal.. Šiva, ki je upodobljen kot vsevedec, ki spi na tuljavih kače Adišeše in je poklicni uničevalec, je bil verjetno tiho zato, ker ni bilo potrebe po ustrahovanju bolnika.
Nato je prišla na vrsto moja bedna postelja. Višnu je že hotel mimo nje, ko sem na glas izjavil, da hočem domov. Odaliske okrog Šive in Višnuja so prenehale s plesom in buljile, vame, kot da sem nag pogan sredi jezuitskih nun.
Višnu, ki se je odločil, da me bo tikal, da me postavi kamor spadam, je izjavil:
»Ti, to je nemogoče.«
»Zakaj nemogoče« sem mu dejal, »ti ne boš z menoj počenjal nič Šiva tudi ne, ležim pa lahko doma, v boljšem udobju kot v tej Treblinki.« Dedec seveda ni vedel, da to je izvirno ime Auschwitza in je med ogorčenim mrmranjem sester zahteval, da sem tu, v tem prizorišču grozot še dva dni.
Moj odgovor je bil jasen:
»Tu mi ni všeč, preveč se sprehaja naokoli, zlasti ponoči.«
Višnu je malce poblede inl se nato debelo zlagal.
»Moraš na še en pregled, preden greš, glej, tu piše.« In tudi božanstvo Šiva je modro prikimalo. Bil sem še zelenec in sem mu verjel ter sem na to pristal namesto, da bi se držal izreka, da v majhni cerkvi je majhen svetnik velik. Raje sem pomislil na slovenki rek: »Vsak po svoje, je dejal tisti, ki je s svedrom kravo drl.«
Opazoval pa sem naprej procesijo, kako se je vlekla po sobi in ni ustvarila nič, razen ogromno količino toplega zraka iz puhlic in trepeta pred božanstvoma..
Ko sta bogova, ob spremljavi nečujnih cimbal, odletela iz sobe, se je Schwester porno Elsa spravila name:
»Kako se mogli biti tako nehvaležni! Mi tu skrbimo za vas, vi pa nas obrekujete! Sram vas bilo.«
»In kako se ga drznete tikati!« je pristavila neka njena ugodnica.
»Hja, najprej od tikal mene.«
»To je hotel biti samo prijazen do vas!« sem izvedel od valptke.
»No, jaz sem bil pa prijazen do njega.« sem skušal končati debato.
»Prijazen!! Vi ste najbolj nehvaležen in aroganten bolnika, kar smo g kdaj imeli!«
»Što na umu, to na drumu,« sem dejal.
»Če vas kličem, vas ni. Cele ure se zbirate v eni sobici in pijete kavo, namesto, da bi delale. Da o kliniki ne govorim.«
Klinika je potrebovala popolno prenovo. Nova okna opremljena z žaluzijami in komarniki, beljenje in prenova poda. Od časa mostiščarjev bi bilo to prvič, da bi ta klinika končno dočakala začetek obnovitvenih del. Obnovitev bolniških sob, zamenjava oken, razsvetljave in elektroinštalacije (in ne samo za gašenje požara.)
V bolniških sobah bo še vedno po okoli šest do deset bolnikov, kar je daleč od evropskega normativa, Prostori niso klimatizirani, ker to, kot kaže, to ni za bolnike.
Opogumljeno sem nadaljeval.
»Ta klinika ne dosega standardov kongoške zasilne zdravstvene begunske postaje. O vaši skrbi pa ne bom izgubljal besed, ker ne vem, kako skrbite za mene, če ste ves čas v svoji sobi….«
In namesto odgovora, ker upora bolnika pač ni pričakovala, je Schwester porno Elsa stisnila svoje ličnice in verjetno svoje ritnice in oddivjala iz sobe, medtem ko je na glas bebljala o nekakšni nehvaležnosti in nesramnosti.
Med pomilovalnimi pogledi bolnikov, ki so vedeli kakšno maščevanje me čaka, sem se prvič usedel na posteljo. Preje zaradi reber in lopatice še tega nisem mogel. Ena od normalnih sester je tiho prišla k meni in mi zašepetala:
»V eni sobi so zato, ker jih je strah. Vsaka sestra preden odide k bolniku ponoči najprej moli k sv. Benediktu. To je preklet kraj, še dobro, da imam medaljon sv. Benedikta.. Ali ste videli na koncu hodnika prazno sobo, ki je vedno zaklenjena? Nihče noče vanjo, ker ljudje pravijo, da se bela sestra pojavi najprej prav tam, na kraju umora in nato odide do najbližje žrtve. Ne preveč kritizirati sestre, niso vsega krive, pol dneva se morajo tresti v tej stavbi.…« Nato mi je za kamuflažo dala nekakšne tablete, mene pa je začelo skrbeti. Malo preveč je bilo vsega tega…. Duhovnega ali karkoli že….

REVEŽ<
Začel sem spet brati Jalnovo dokumentacijo in ni hudič, da nisem takoj naletel na dejstvo, da so templjarji res tudi drugič vse zapustili križnikom Ki so sedaj Ordo Teutonicus, Le ti so zapustili zemljišča mestu, mesto pa zdravstvenemu centru. In tako je center obvisel kot lastnik najbolj prekletega kraja, kot si ga lahko zamislite.
Tudi molitve so mi bile sedaj bolj jasne, kajti sv. Jožef, nadangel Mihael in sv. Benedikt so vsi zaščitniki pred silami pekla in teme, poganstva, herezije in zlih duhov. Tudi Benediktova medalja in molitev sta imeli ogromno podrobnosti, večina o borbi proti zlu in sem jih spravil v žep dirndla, ki so mi ga dodelili. Priznam pa, da sem se počutil nekam neprijetno…
Na hodniku je nastala nekakšna zmešnjava z vpitjem vred in ni hotela prenehati. Počasi sem razločil, da nekega hudo poškodovanega reveža spravljajo v posteljo. Ampak tokrat so se ušteli.
Bolnik, kasneje sem izvedel, da je duševno bolan, je točno vsako minuto zavpil, da je odmevalo po celem hodniku klinike. Napolnili so ga s pomirili do nozdrvi, pa ni nič pomagalo. Vsako minuto, brez izjeme, je zavpil, kot da je narednik ali javni nastopač. Sestre so letale okrog njega in ga mirile, toda brez haska.
Kar nekaj ur je trajalo, da so vsi vzdignili roke; dedec je bil nepremagljiv. Predstavljajte pa si, kako lahko počivaš ali spiš, če točno vsako minuto nekdo zatuli na ves glas!
Pa človek se tudi tega navadi. Kot na primer na trkanje na les. V časih, ko so bili prepričani, da obstajajo zli duhovi, ki ne marajo hrupa, je bilo pač pametno potrkati, da jih preženeš. Predvsem takrat, ko je nekdo govoril o svoji lepi prihodnosti in ni želel privabiti temnih sil nadnjo. Les je bil še posebno učinkovit za obrambo, ker je utelešal pokojnega Kristusa konec. In danes vsi veselo trkajo na les. Vse vraže imajo nek svoj razlog, pa če je še tako prismuknjen.
Nastopil je čas kosila. Sestre so svečano delile naokrog zaudarjajoče pladnje, na katerih se je neužitno izmenjevalo z nepopisnim. Jaz imam lastno teorijo, kako izbirajo glavnega skrbnika za hrano na centru. Vse kandidate pošljejo v taborišče, kjer so stekli rotweilerji. Nato ti izbranci, večinoma nedokončani osnovnošolci, psom vsak dan kuhajo čim bolj neokusno hrano. In, ko najbolj ogabnoiden kandidat doseže, da njegovega zmazka niti stekli pes ne povoha, je ta zmagal. Dajo mu diplomo in naziv vodje prehrane v centru in on nato nadaljuje svoje kuharske grozomornosti po celem centru. Le tako lahko obrazložim hrano centra, katere smrad je tekmoval edino z njegovo zunanjo podobo.
S hrano so lahko tudi tekmovale edino sestre, ne sicer vse. Take agresivnosti, dominantnosti, napadalnosti, brezbrižnosti do bolnikov še nisem srečal.
Samo nekaj biserov: na moje vprašanje, če mi lahko nazaj povežejo nogo, na kateri imam odprto rano je bil odgovor – povežite si sami.
In ko sem odvrnil da je to nesramnost, so name planile tri sestre naenkrat, da še odgovoriti nisem mogel. Ko sem zaprosil, če mi lahko popravijo posteljo, sem dobil podoben odgovor, kot da sem mehanik, in to jaz, ki ne ločim med kladivom in žebljem.
In ker sem, vsaj za njih postal razredni sovražnik številka ena, so me vse svečenice Brame in Šiv eali ignorirale popolnoma ali pa poskusile zganjati agresijo nad menoj z nekakšnimi zdravstvenimi papirji.
Rinile so vame z osebnimi vprašanji, kot kakšen podivjan krt. In to z vprašanji, na katera sem že 17-krat odgovoril. Najhujša je bila Schwester porno Elsa, ki, po mojem, nujno potrebuje dedca, ali pa velik vibrator ali pa pomirjevalne tablete; verjetno pa vse naenkrat. Če bo to pomagalo, kajti slovenska modrost pravi: »Roža, ki je uvenela, se ne bo nikoli več vzdignila.«

HODNIK
Duhovi niso s tega sveta, z onega pa tudi ne – John Dee
Ko sem ponovno odrinil od sebe neopisljivo čobodro na jedilnem pladnju, je cela soba počasi potonila v običajni smrčalno smrdeči ambient. Potopil sem se v Jalnovo dokumentacijo.
Kmalu sem znal kar nekaj besedil na pamet, ne da bi to načrtoval. Kot tudi naslednjo litanijo sv. Benedikta:
»Sveti oče Benedikt, z milostjo in imenom blagoslovljeni, Sv. Benedikt, božji človek, mož poštenega življenja, biser svetosti, ljubitelj samote, služabnik Jezusa Kristusa, pravega kralja. Častilec Kristusovega križa Ljubitelj molitve Preziratelj vsega posvetnega Zmagovalec hudobnih duhov, zaščiti mene in moje v Božjem imenu.«
Medaljo in molitev sem obdržal v levi roki, sam ne vem zakaj. Vse je bilo … čudno, nenavadno in nelagodnost vzbujajoče.
Revež v sosednji sobi je še vedno, kot ura, vsako minuto divje zavpil. Kot, da bi ga čakalo nekaj nedoumljivega in da je on to slutil…
Enostavno nisem mogel zaspati. Cela soba je vlekla gromovito dreto in smrdela, z menoj vred. Povrhu vsega je revež v sosednji sobi nadaljeval s svojim berserkerskim kričanjem. Pa še zlomljena rebra in lopatica so se razboleli.
in sestre mi niso hotele ponovno dati zdravila proti bolečinam, češ da o tem odloča Njihovo Doktorstvo in naj lepo počakam na božanstvo. Samo ubogih deset ur, to bom pa ja zmogel. In so izginile v svojo sobo, ker je že nastopila noč.
Pa sem izvedel finto v levo (vem, da je izraz star, ampak to sem tudi sam). Preko dneva sem ugotovil, da je na hodniku klinike osamel invalidski voziček. Ko sem se poskusno usedel vanj, naenkrat nisem čutil bolečin. Izgleda, da je bil voziček naravnan natančno pod tistim kotom, pod katerim me je najmanj bolelo. Kar nekaj časa sem užival na njem življenje brez bolečin, dokler se ni pojavila ena od valptov Schwester porno Elsa in me nagnala z vozička, češ »da je samo za invalide« (ki jih na oddelku sploh ni bilo).
Pa sem si sedaj rekel, če že ne morem spati, me vsaj bolelo ne bo. Odtihotapil sem se iz bolniške sobe in se z olajšanjem usedel na voziček.
Bilo je skoraj temno, ker v Stari grozi pač nič ne dela, kot bi moralo, še najmanj žarnice. In neprijetni zvoki iz sob so postali pridušeni, razen reveža, ki je še naprej kričal. Drugače je vladala je ljuba, čista tišina.
Naravnost prijetno je bilo. Nadaljeval sem z branjem Jalnovih dokumentov, čeprav sem se pri tem mučil zaradi svetlobe. Kaj pa vem, morda je bilo prav to krivo… Sredi branja sem, ne da bi se zavedal, začel kinkati. Oči so postajale težke in prijetna toplina je pomagala k sprostitvi. Skratka, zaspal sem, ne da bi vedel kdaj.
Naenkrat sem se začel počasi prebujati. Verjetno zaradi luči, ki so začele neprijetno utripati. Hodnik je bil prazen kot obljube politikov. Vladala je tišina, kot še nikoli. Svoj čas smo temu dejali gluha noč.
Naval adrenalina me je celega zajel.. Moje srce je tolklo kot pri kovaču, hitreje sem začel dihati in si nekam megleno predstavljati, da se stvari ne bodo dobro končale. Vzdignil sem glavo in ker sem sedel na hodniku, v smeri zaprte sobe na koncu hodnika, sem seveda najprej pogledal v tisto smer. In se zdrznil. Občutil sem teror, da kot da se bo nekaj strašnega zgodilo in da se vse sedaj le dogaja pred tem dogodkom.,. Dušo, če jo imam, mi je ožilo in čuti so se mi začeli zapirati.
Pred zaprto sobo je stalo nekaj belega, nekaj kar nisem mogel razpoznati, brez oblike, iz meglenega, zračnega ali podobnega materiala. In po hodniku je začelo odmevati ihtenje, za katerega nisem vedel od kod prihaja. Reveževo vpitje je popolnoma ponehalo. Ali sem imel prisluhe ali pa je nekaj začelo šušteti kot dolga halja po podu. In to bela… Je bila to res nadnaravna pojava vezana na ta kraj?
Priznam, da sem zagrabil medaljo Sv. Benedikta z obema rokama in jo stiskal, kolikor sem le mogel. Zraven sem jaz, prepričani agnostik, vročično molil njegovo litanijo in za njo še njegovo molitev. Glavo sem sklonil na prsi, da ne bi slučajno zagledal nekaj, kar bi me zaznamovalo za vse čase. In molil naprej: tako zavzeto nisem še nikoli počel ničesar. Razen šuštenja, ni bilo nobenega drugega zvoka. Le groza, občutek dogajanja nečesar nad čemer nimam nobenega vpliva.
Razen mojih molitev, zaradi katerih sem se začel potiti po celem telesu, nisem zaznaval skoraj nič. Bil sem, kot pravijo zlasti športniki , »v zoni«, kot pod steklenim zvoncem, kjer običajni človeški in naravni zakoni ne veljajo. Le da sem namesto metov na koš burno pridušeno molil in v sebi preživljal občutenje ki ga ne znam opisati.
Lahko, da sem imel privide, ampak jih nimam nikoli in tudi diagnoza ni zaznala nič takšnega. Lahko, da sem bil še vedno napol v spancu, ampak odkod šuštenje, pojava in ihtenje in zakaj je revež obmolknil?
Z robom oči sem megleno zaznal, da je nekaj belega, podobnega ženski, odšlo v reveževo sobo – ne da bi odprlo vrata. Po telesu so me spreletavali mravljinci, ker sem čutil, ali pa mislil, da čutim, strahotno nelagodno prisotnost nečesa neznanega. Še nikoli me ni bilo tako groza in čedalje bolj občuteno sem molil – ter držal glavo navzdol.
Spomnil sem se Jalnove trditve, da kdor vidi njeno glavo brez obraza, bo takoj umrl. Seveda, če je to bila Bela sestra, ne pa moje blodnje. Imel sem občutek prisotnosti zla,; čutenje grožnje, ki je resnična grožnja, uničevanje življenja in posledično moja smrt.
Podobno grozo, tresenje in pričakovanje takojšnje smrti sem svoj čas doživel pri napadih panike (hvala medicini za Xanax, ki sem ga naskrivaj imel pri sebi in vzel takoj dve tableti).
Koliko časa sem molil ne vem, moralo pa je biti nekaj ur, ker, ko sem si upal vzdigniti glavo, se je že danilo. Prišla nova »smena« sester, ki so mi hotele na začetku pridigati, ko pa so videle, kako izgledam ter Benediktovo medaljo in molitve, so utihnile kot kamen, ki pade v vodo.

DOM
Šele ko so prišle sestre sem se upal vstati in začel v sobi urejati oblačila. Niti s konji niti z voli me ne bi mogel nihče prepričati, da ostanem v tem kombinatu groze.
Medtem pa je v sosednji sobi nastala nekakšna zmeda in to tako huda, da so sestre poklicale Višnuja in Šivo. Tokrat sta bila oba izjemno resna. V sosednji sobi je nekaj zaropotalo, vrata sobe so se potihem odprla in zagledal sem voziček, na katerem je ležala popolnoma pokrita, nepremična oseba. Glavne sestre in oba bogova so voziček vestno spremljali na poti po hodniku. Eno od redkih simpatičnih sester sem vprašal, kaj se je zgodilo z revežem v sosednji sobi in vse, kar je odvrnila je bilo:
»Če si premožen umreš, če si revež, te vzame Bog.« Za tem je umolknila in ni z menoj hotela več govoriti. Meni pa začelo goreti pod nogami, da zbežim od tod., ker toliko sem pa sem še razumel medicinski protokol, da sem vedel, da sem opazoval odpeljavo mrliča iz klinike. In to reveža, ki ga je obiskalo nekaj, kar ne znam opisati.
Čakala me je samo še debata z bogovoma, ki pa je bila kratka. Držal sem se pravila, da če je že beg sramoten, je pa meni koristen. Ko mi je Višnu začel pontificirati o nekakšnih medicinskih pravicah, sem mu mirno dejal:
»Spoštovani doktor, vem, da imaš medicinsko diplomo, specializacijo in dolgo prakso. Zato, če mi boš dal medicinske nasvete, jih bom spoštoval in ubogal. Če mi boš pa začel razlagati medicinske pravice, imam jaz diplomo pravne fakultete, zato je bolje, da o pravici pacienta, da odide kadar hoče, in to iz teh prostorov, kjer se dogajajo čudne reči ponoči, ne govoriva več.«
Višnu je zardel, Šiva pa me je samo grdo gledal, Schwester Elsa pa se je skoraj zadušila od besa. In bogova sta pristala na moj odpust ter odšla.
Začel sem se oblačiti, ko sem za svojim hrbtom zaslišal neprijetni glas Schwester Else.
»Kam greste?«
»Kam greste pa vi?« je bil moj odgovor. In tako se je nadaljevalo:
»S kom greste?«,
»S kom greste pa vi?«,
»Kdaj greste?«,
»Kdaj greste pa vi?« In tu ji je prekipelo:
»Kar izginite, da vas ne vidim nikoli več!! Jaz bom pa šla s komer bom hotela, magari s helikopterjem!!« In tu me je prešinil Bog ali višja sila, ker sem ji, brez razmišljanja, bliskovito, v trenutku, odvrnil:
»Če vas bo helikopter lahko vzdignil!« Pa je za trenutek okamenela, in nato sredi tihega smeha sobe oddivjala ven in hvala bogovom nad oblaki, da je nisem srečal nikoli več. Čeprav mi je nehote s tem izjemno popestrila dan,
Nato sem samo še počakal taksista, ki je me je povrnil v moj ljubi, osamljeni in razmetani dom – ki pa, čeprav je v stari Ljubljani, pozna samo ene vrste duhov, alkoholnih namreč, ki buhtijo iz turistov in nepopravljivih pijančkov in občasno iz mene. Poleg obvezne trave seveda.
Le postopoma sem se nehal v sebi tresti in začel logično, razumsko, kognitivno presojati o tem, kar sem doživel.
Groza nas namreč na ta način opozarja, da nič ni tako varno kot se zdi. Ne morem trditi, da sem videl duha, toda ponoči se priplazi, kot zvita kača, v to kliniko neka prisotnost – tuja prisotnost.
Kako jo dojemamo je verjetno odvisno od našega psihičnega in fizičnega stanja, vsekakor pa je ta prisotnost tuja, grozeča in strašljiva.
Ponoči ne bi hodil po tej kliniki za noben denar. Nekoč kasneje sem govoril z bivšo sestro, ki je dejala, da je takšnih nedoumljivih prostorov na centru še več: da inštrumenti sami padajo na tla, vrata se odpirajo sama, da se hrana v trenutku pokvari, da slišiš zvoke ne da bi vedel za njihov vir in, med drugim, da zagledaš nekaj, kar te je kasneje strah opisati.
Vsi zaposleni to dobro vedo in bežijo s teh krajev kot hudič od križa. Tudi sama je dala odpoved na Stari grozi in odšla k samoplačniškemu doktorju: in pred njo je bil cel val odpovedi na kliniki, še posebej, ko so razširili naokrog mojo, sicer močno spremenjeno zgodbo.
No ja, pa sem postal nekakšna medicinska posebnost brez vsakršnega napora.
Postopoma sem, preko nekaj tednov, celotno dogajanje potisnil v podzavest in začel spet mirno spati (najprej nisem spal nekaj noči zapovrstjo). Redno sem požiral tablete in se lagal, da ne čutim nobenih posledic.
Živim kot vedno sam, torej v slabi družbi, moje življe pa se je vrnilo v udobno neurejeno upokojensko brezdelje, ki so ga prekinjali le glavoboli, kadar sem s pivom preveč zdravil spomine na kliniko.
In, če sem pošten, še danes ne vem, niti ne razumem, kaj se je tisto noč, ko je revež umrl, v resnici dogajalo.

KONEC


​​ Crux Sacra Sit Mihi Lux (Naj bo sveti križ zame luč).
Non Draco Sit Mihi Dux (Naj hudič nikoli ne bo moj vodnik).
Crux Sancti Patris Benedicti (Križ svetega očeta Benedikta).
Vade retro Satana; nunquam suade mihi vana (Izgini Satan! Ne preizkušaj me s svojo nečimrnostjo).
Sunt mala quae libas; ipse venena bibas (Pijača, ki jo ponujaš je zlo; izpij ta strup sam).
EIUS IN OBITU NOSTRO PRAESENTIA MUNIAMUR (ob času svoje smrti bomo zaščiteni z njegovo prisotnostjo).
Benedikt je med drugim zaščitnik Evrope in pred zlemi duhovi.





#BorutSlokan #Zgodbe #Proza #aktualno #Groza #Lovecraft #BelaSestra #kultura #Ajdovščina #ankaran #apače #beltinci #Benedikt #BistricaObSotli #Bled #Bloke #Bohinj #Borovnica #Bovec #Braslovče #Brda #Brezovica #Brežice #Cankova #Celje #CerkljeNaGorenjskem #cerknica #Cerkno #Cerkvenjak #Cirkulane #Črenšovci #ČrnaNaKoroškem #Črnomelj #Destrnik #divača #Dobje #Dobrepolje #Dobrna #DobrovaPolhovGradec #Dobrovnik #DolpriLjubljani #DolenjskeToplice #Domžale #Dornava #Dravograd #Duplek #GorenjaVasPoljane #Gorišnica #Gorje #GornjaRadgona #GornjiGrad #GornjiPetrovci #Grad #Grosuplje #Hajdina #Hodoš #Horjul #HočeSlivnica #Hrastnik #HrpeljeKozina #Idrija #Ig #IlirskaBistrica #IvančnaGorica #izola #jesenice #Jezersko #Juršinci #Kamnik #KanalObSoči #Kidričevo #Kobarid #Kobilje #Komen #komenda #Koper #KostanjevicaNaKrki #Kostel #Kozje #Kočevje #Kranj #KranjskaGora #Križevci #Krško #Kungota #Kuzma #Laško #lenart #lendava #Litija #Ljubno #Ljutomer #LogDragomer #Logatec #LovrencNaPohorju #LoškaDolina #LoškiPotok #Lukovica #Luče #Majšperk #Makole #Maribor #Markovci #Medvode #mengeš #Metlika #Mežica #MiklavžNaDravskemPolju #MirenKostanjevica #Mirna #MirnaPeč #Mislinja #MokronogTrebelno #MoravskeToplice #Moravče #Mozirje #MurskaSobota #Muta #Naklo #nazarje #NovaGorica #Novomesto #Odranci #Oplotnica #Ormož #Osilnica #Pesnica #piran #Pivka #podlehnik #Podvelka #Podčetrtek #Poljčane #polzela #Postojna #Prebold #Preddvor #prevalje #Ptuj #Puconci #Radenci #Radeče #RadljeObDravi #Radovljica #RavneNaKoroškem #Razkrižje #RačeFram #RenčeVogrsko #RečicaObSavinji #Ribnica #RibnicaNaPohorju #Rogatec #RogaškaSlatina #Rogašovci #Ruše #SelnicaObDravi #Semič #Sevnica #Sežana #SlovenjGradec #SlovenskaBistrica #slovenskekonjice #Sodražica #Solčava #SrediščeObDravi #Starše #Straža #SvetaAna #SvetaTrojicaVSlovenskihGoricah #SvetiAndražVSlovenskihGoricah #SvetiJurijObŠčavnici #SvetiJurijVSlovenskihGoricah #SvetiTomaž #Šalovci #ŠempeterVrtojba #šentilj #Šentjernej #šentjur #Šentrupert #Šenčur #Škocjan #ŠkofjaLoka #Škofljica #ŠmarjepriJelšah #ŠmarješkeToplice #ŠmartnoobPaki #ŠmartnoPriLitiji #Šoštanj #štore #Tabor #Tišina #Tolmin #Trbovlje #Trebnje #TrnovskaVas #Trzin #tržič #Turnišče #Velenje #VelikaPolana #VelikeLašče #Veržej #Videm #vipava #Vitanje #Vodice #vojnik #Vransko #Vrhnika #Vuzenica #ZagorjeObSavi #Zavrč #zreče #Žalec #Železniki #Žetale #Žiri #Žirovnica #Žužemberk