ŠEF IN BOJAN
Tretja pripoved


IGRAČA
» Šef, spremljaj, mojo novo neumrljivo poetično tvorbo.« Skoraj edini poslušalec in prenašalec Bojanovih sestavkov in doneskov poeziji je bil njegov pes. Če je Šef bil pes, o čemer je Bojan včasih dvomil. Šef je vzdignil svojo grabežljivo glavetino in jo takoj spet sklonil. Kost pred njim, že precej načeta, ga je v celoti zaposlila.
Upokojeni in neupoštevani pesmotvorec Bojan je dognal, da je bolje da molči. Vsaj dokler Šef ne dodela in zatem neznano kam, kot vedno, skrije kost. V tem primeru orjaški komad, kost dolgokostno, golenico Tišine.
Kajti…
⁂⁂⁂

Slab teden nazaj je Bojan, v svoji zagnani študioznosti pradavnega čarodejstva Slovanov poiskal skrit kotiček v gozdu. Zažgal je suhe lovorjeve liste pred lesenim kipcem, ki ga je kupil v zakotni prodajalni ob tržnici, ker ga je odročno spominjal na božanstvo Peruna. Kolikor je seveda sploh obstajalo pričevanj o Perunu. Glavni viri so bili ruski ali pa nemški in Bojan jih je mukotrpno računalniško prevajal; angleški so se ukvarjali le s svojimi božanstvi in vilinci.
Proti koncu obreda, ki ga je Bojan skoraj v celoti poustvaril sam iz nedodelanih izvirov, je začutil nenavaden nemir. Strašno voljo do gibanja, zlasti nog. Skrehal se je s palico pokonci, poteptal ogenjček, vtaknil malika v mali nahrbtnik-in že ga je neslo. Mračilo se je.
Bojan je imel dolgoletne težave z nogami, hojo in gibanjem nasploh. Bila so razdobja, ko se tedne ni ganil z doma. Zadnje dneve je sicer nekaj hodil, s palico, hojce ni več tako zelo potreboval, toda vseeno, tole je bilo novo.
Gibal se je skoraj naključno. Od palca na nogi, preko gležnja do kolka, trzal je, grabil ga je nekakšen neugoden zanos. Kot da bi divje vozil hojco naokoli. Napredoval je kar dalje, lovil sapo, postajal vsake par deset korakov, in moral spet dlje. Gnalo ga je nekaj nezavednega, gotovo sile, ki jih je priklical v gozdu. Strah ga je bilo. Kaj je zbudil? Koga je priklical?
Bil je utrujen, priganjalo ga je, enkrat vročina, drugič trganje. Hodil je več kot uro, kot že leta ne. Se usedel na prvi stol v bližini. Spet kmalu planil, še čaja v lokalu ni spil. Bogovi so nekaj hoteli? Kaj, kaj?
Privlekel se je domov. Ležanje ni pomagalo, ven ni več smel, strmoglavila je noč. Začel se je sprehajati po skupnem balkonskem hodniku. Gor, dol, gor, dol, domov, postelja, ven, gor, dol. Brez konca.
Ob drugi ali tretji uri zjutraj, utrujen, napol zmešan, popolnoma zmeden, je, nabit protibolečinskih in pomirjevalnih tablet, začel iskati versko, pogansko, božjo, peklensko ali kakršnokoli rešitev preko iskalnika, Googla. In ugotovil:
Da nima nobenega verske ekstaze ampak sindrom nervoznih nog, ki ga dobi v svoji starosti okoli dvanajst odstotkov prebivalstva.
Da nimajo bogovi, vseeno kateri, nič zraven, pač pa pomanjkanje magnezija, železa in ustreznih tablet.
Da je edina uspešna terapija pri napadih – hoja.
Da je on, ne glede na starost, izkušnje in preobilen ego, občasno še vedno lahkoveren bedak.
V naslednjih dneh si je nabavil par tovorov magnezija, nekaj vozov železa, tablete, ki mu jih je predpisal vse razumevajoči lečeči zdravnik in je obvezno odstokal vsakodnevno na popotno martro po starem delu mesta. Šef, ki je vse opazoval z nepričakovano brezbrižnostjo pa je prejel gromozansko kost, pri čemer mu je Bojan zabičal.
»To je kost Tišine. Tišine o tem kar je bilo, za vedno in vse čase, jasno!«
Odgovorilo mu je zadovoljno grizenje kostoljubca.
In danes je Bojan recitiral popolnoma nezainteresirani enoosebni publiki:
DROP
rain is
drops are
thin washline exist
how
dwell on it tiny specks of water?

don't they
know
there is
only
down
down
down
in
be-uniting earth?

still
they
cling

and so
do

I.
Odgovorilo mu je le nadaljnje hreščanje udorin na kosti; umotvor je imel z Šefa sekundarni pomen v tej situaciji. Zanimal ga je kostni mozeg, ne človeški možgani.
Čas je torej bil za novo obveznost, ki so jo zahtevale nove okoliščine, izvirajoče iz operacije »Bojanov ego je dobil nogo.«.
Zaradi njih se je Bojan danes ponovno odpravljal na daljši sprehod, tokrat tja do otroškega igrišča. V njegovi kraški osamelosti je bil to za njega družabni dogodek dneva…
⁂⁂⁂

Vitislav jo je mrzil takoj, ko jo je prvič videl. Zakaj, Vitislav ni dobro vedel. Ampak bila je tam, smejala se je, ne da bi gledala samo njega, njegove igrače v vsej njihovi izjemnosti. Prave, drage, igrače so bile. Najdražjejše na tem igrišču. Respekt, nova beseda, ki se jo je Vitislav danes naučil, je tu bila tu ta prava. Ona, Snežana, ga ni spoštovala, ni mu dala respekta. In s tem neumnim imenom. Sneeeežaaanuuuhasaaa.
Vitislav jo mora kaznovati. Kmalu, preden ga bosta mati, ki ni prava mati in varuška odpeljali nazaj domov, v njegovo veliko, prazno hišo. Kjer se bo spet učil, za šolo, pa posebej še španščino in kitajščino. Pri osmih letih je preskočil en razred in bo morda še enega. Čeprav je bil sedaj še bolj zapuščen in sam v razredu; vsi so bili večji in starejši, in imeli svoje obrede, navade in običaje. Mrzil jih je.
⁂⁂⁂

Šef, ki je oboževal otroke, na igrišče tokrat ni hotel. Bojan je vedel, da je to opozorilo, samo ne od koga ali česa. In je, kot zgrbljen izgubljenec, sedel na klopci, dovolj daleč od igrišča, da ne bo nesporazumov glede otrok; ter ugibal. A vseeno užival ​​ob pogledu na otročji veseli kaos.
Šef je odromal po svoje. Bojanu je bilo vseeno. Psi so bili psi, Šef pa čuden pes. Kot je tudi Bojan je bil svojevrsten upokojenec, nenavaden upokojenec, ki je šepal naokoli s pomočjo hojce; in naskrivaj iskal…, kar je pač iskal.
In čutil je, da je sposoben ... v resnici ni vedel vsega česa. Šef je rastel in Bojan se je učil, skupaj z njim, skozi preizkušnje, težke - uspehe in neuspehe. In z mrzličnimi raziskavami, ki so bile doslej dokaj neuspešne. Stara praslovenska praksa je bila baje živa še pred petdesetimi leti, baje, toda zapisi so bili čudaški, s primorskega dela.
Bojan je dobil vedno bolečine v glavi, ko je uporabljal, kar se je naučil in kar še ni dobro dojel; še vedno se je spreminjal. In z njim vred Šef.
⁂⁂⁂

Vitislav je vzel svoj najdražji svetleči japonski kaiji. Tihi bes, ki ga je prežemal, mu je dal idejo. Da bo naučil Snežano, da ga bo spoštovala ali se ga bala, kot večina drugih otrok. Ali pa jih bo mama, pravzaprav ma… mačeeha, naučila - kako je lahko Louisette kričala in grozila ter zahtevala policijo in poklicala lauyerje, ko jo je prijelo!
Japonska mehanska igrača kaiji je bila odlična za njegovo sovraštvo. Z vodilom jo je naprej usmeril k Snežani. Snežana se je obrnila, vzela kaiji in ga po nekaj korakih pustila ležati na tleh; niti ni pogledala ne njega ne igrače več. Vitislav jo je še bolj črtil.
Naučil jo bo; on lahko počne kar hoče. Najprej pojde k mami, kot vedno. Bil je le nedolžen deček, ki je ljubil svojo mamiko (v resnici mačeeho). Ves čas tekal k njej in njeni kameri, ki je snemala celotno polje. Nadzor je bil popoln.
»Vitislav« je zavpila in ga objela.
"Je vse v redu? Je kaj narobe? Povej mami, mami bo poskrbela za to.”
»Vse je v redu. Tukaj so novi otroci, igrali se bomo. Mami, imaš kaj pijače? Mi je vroče."
Segla je po steklenici, on pa je na skrivaj ugasnil kamero. Po nekaj požirkih je mamici/mačeehi vrnil steklenico.
Ha, Snežaaanaa, naj se kar obnaša kot princesa v središču pozornosti. Kmalu bo središče drugačne pozornosti, ki jo bo zablatilo za vedno.
⁂⁂⁂

Bojan je opazil, da se Šef izogiba pogledati na določen del igrišča. Pes je imel zelo stroga navodila glede obnašanja na igrišču in se jih je držal. Toda tudi genetski dejavnik je igral vlogo; Šef je imel zelo nenavadne gene. Zato je bilo to zelo čudaško.
Kaj za vraga je bilo tam, da ga je odgnalo? Sprva je videl le nekaj otrok, vendar je sliko izgradil počasi.
Eden od njih, deček kostanjevih las, obkrožen z goro igrač, je bil nekakšen center. Bolje, bil je kot ogromen kamen, ki se mu je vsak otrok izogibal in mu kazal mlačno in neprepričljivo spoštovanje. Bil je tako rekoč sam v množici. Napeta, vsiljivo slečena (komaj oblečena) mama s kamero na eni strani in varuška, slična neandertalki na dopustu, na drugi strani, sta ostro opazovali igrišče, z aparatom v roki.
Druge mame so dobrodušno pozdravile Bojana. Tukaj je bil znan lik. In pes je bil prijazna dodatna varnost - niso vedeli, kakšna varnost je lahko Šef.
Ko je opazoval osamljenega otroka, premožno opremljenega, kako se mlačno igra nekakšnimi zapletenimi mehanizmi, je v Bojanovo zavest vdrla vrsta podob. Vse so prikazovale ženka trupla, ki so bila, razen prvega, vsa krvava in čedalje bolje razmesarjena. Nad njimi so plesali dolgi prsti. Zaprl je oči, glava je začela boleti. Ko je veke počasi odprl, je videnje, na srečo, prenehalo. Kaj neki je to bilo?
⁂⁂⁂

Čas za dejanja. Vitislav je vedel vse o dirigiranju figure kuščarja Kaiji. In je imel znanje in moč. Vsak dan in vsak večer je vežbal, kar ga je učil varnostnik, borilni mojster. Njegove otroške roke so bile varljivo nežne in prsti pretanjeno dolgi, ne da bi kazali moč v njih; moč pridobljeno iz vseh udarcev in sklec, ki jih je redno vadil na skrivaj.
Vitislav je japonsko unikatno igračo pognal nazaj k sebi, nato pa usmeril proti ograji. Po peskovniku in še tja do luknje v ograji igrišča, skoraj nezaznavne. Par dni nazaj jo je opazil, kot tudi, da je takoj naprej od nje kanalizacija.
Veselilo ga je, ko se je to počel.. Kaiji je šel skozi ograjo in zdaj, zdaj, zdaj, ja! V jami je sedaj ležala predraga igrača, dokaz. Vitislav se je ozrl, a vse oči so bile uprte v Snežano, ki je gradila nek neumen grad na pesku.
»Berači, ne morete kupiti niti starega kaijija!« je pomislil.
Louisette tudi ni nič opazila, ker je razkazovala novo ogrlico zavistnim vrstnicam.
Vitislav je malo počakal. Zanj to ni bilo prvič. Potem je stekel k materi. In na skrivaj spet odprl njeno kamero. Njegove roke, njegovi prsti, tako vešč je bil. Ves čas je bil osredotočen na Snežano in njeno skupino. Nič niso opazili.
Zdaj! Vitislavu so se napolnile oči s solzami; bil je dober v tem.
⁂⁂⁂

Bojan je opazoval majhnega fantiča v žlahtni obleki. Tudi ko se je igral, je bil brez veselosti. Deček je pogledoval črnolaso ​​dekle, nekaj metrov od njega, ki je bilo središče skupine. Fant se je dajal vtis ... narobe. Tam … ni bilo sreče, v njem. Fantič je nekaj vrtel v svojih rokah in gledal proti ograji in nazaj. Njegov obraz je bil napet, ne otročji. Pob je zatem stekel k mami, neokusno oblečeni seksulji. Pritisnil ji je moker poljub, ki je deloval; takoj se je začela drama.
»Reci svoji kradljivi hčeri, naj mojemu sinu vrne igračo in se javno opraviči! Igrača je unikatna, iz Japonske!« Luisette je bila v ognju.
»Opravičiti se za kaj? Ker se noče igrati s tvojim taako čudovitim potomcem?" Mati Snežane se ni dala.
Z materami se ne gre šaliti. Bojan je to že dolgo tega ugotovil. Obe materi sta bili sedaj na bojni nogi; prepovedano območje, za kogarkoli, ki bi naivno ju skušal miriti.
»Ukradla je igračo, igračo, izdelano samo na Japonskem in vredno na tisoče! Imam dokaz! Vse posneto! Varnostnik! Kam jo je skrila, kje je igrača?!"
Plešast, sključen moški z utrujenim izrazom, upokojenec Franci, se je pojavil in poskušal umiriti sceno. Brez učinka. Neuspešno. Dečkova mama je s pomočjo svoje velikanske varuške prešla v ofenzivo; odmevalo je po celem igrišču. Nastal je krog; nihče ni gledal zadevnih otrok. Deček je kukal izza matere, brezizrazen. Dekle je stalo, zmedeno, zmešano in presenečeno.
Bojanu je bila punca všeč. Šefu tudi.
Dečkova mama, Louisette, je kazala zaslon kamere. Tisti, kjer je deklica pobrala igračo; in glasno zahtevala povračilo od črnolase živahnice.
Podpora Louisetti je bila mlačna. Videti je bilo, da so jo matere, sicer tako divje, ko je šlo za njihovo deco, poznale. In ne z naklonjenostjo.
A javno ponižanje, skupaj s kdo ve čim – Louisette je ves čas telefonirala kot manijak – se je neizprosno bližalo Snežani. Mlado dekle bo za zapisano, njena mala duša strta; nedolžnost, ki jo bo pokončala pošast v nastajanju, je pomislil Bojan. Vizija fantove prihodnosti ga je vznemirjala; Bojan je razumel, da jo je videl sicer le bežno toda bila je pošastna. In tisti bledični prsti… Da ne bi tudi deklica…
Šef ga je sunil. Da, pes je porinil svojega gospodarja…proti skupini. V Bojanovi glavi se je pokazalo okolje, jami podobno. Šef je nekaj našel.
"O tem se bomo pogovorili, kdo lahko koga suva." je Bojan zamrmral Šefu in se odpravil proti skupini.
»Dame, lahko nekaj predlagam? Nekaj, ​​da pridemo do konca tega?" Bojan je bil zasopel. Star je bil.
"Kaj predlagaš, Bojan?" Varnostnik ga je poznal. Včasih sta prikrito pokadila kakšen nikotin ali dva. Ali pa dobro travo.
»Moj pes je tudi sledni pes. Če nam date povohati stvari tega mladeniča, karkoli, lahko išče in morda kaj najde.«
»Ja, stari,« je zavpil deček, ime mu je bilo Vitislav, je izvedel Bojan, in naročil varuški, naj Šefu ponudi neodprto igračo v škatli. Šef je pogledal Bojana:
"Kdo koga heca?" in Bojan mu je v mislih naročil, naj vseeno povoha, v upanju, da bo pes poslušal. Šef je povohal popolnoma neuporaben vonj, se izognil malemu čvekarju in odpeketal vohljaje proti robu igrišča Končali so pri luknji v ograji.
"Kako prideš na drugo stran?" je vprašal Bojan in pokazali so mu. S palico je bila to težka preizkušnja, a se je dalo.
Potem je šlo zlahka, vsaj za Šefa, ki je lahko zavohal, kaj ima Mesec za zajtrk in Sonce za kosilo. Varnostnik je našel dovolj dolgo palico, da je dosegla igračo v kanalizaciji, in potegnili so jo ven, v vsem njenem blatnem sijaju.
In jo vrgli, brez veliko spoštovanja, Louisetti pred noge. Ni bil potreben genij, da bi razumel, kako se lahko igrača konča tam, kjer je. Nihče ni šel ven v tem času ven in se vrnil, in aparaturo za upravljanje igrače je imel samo en osebek – malo zmene. Lousette pa je nadaljevala in stopnjevala; inteligenca je bila pri njej obratno sorazmerna s seksepilnostjo.
»Vidim, da ste jo odkrili. Zdaj pa javno opravičilo, mali lopov, na kolena! Pokloni se mojemu Vitislavu, žrtvi tvojega zločina in ga prosi za odpuščanje!« To je bilo za vse preveč. Tudi za nekatere mlačne zaveznike Louisiette. Očitno je bilo, da je nekdo z mehanskim nadzorom igračo usmeril v kanalizacijo. In ta nekdo je lahko samo njen sin, Vitislav.
"Franci, lahko preveriš časovne žige na kameri?" Bojan je tudi znal igrati..
»Kripl, ne zajebavaj se z nami. Plačal boš!« Vitislav je bil agresiven, toda na napačno osebo je naletel.
"In ti ne igraj se s tem, o čemer nimaš pojma, mali." Bojan ga je pogledal v oči in po nekajkratnem mežikanju so se Vitislavove modre oči zaprle, glava pa je bila spet sklonjena navzdol, v naučenem položaju.
»Gospa, vse časovnice v vaši kameri so manipulirane, spremenjene, nekatere so napačne. To ni dokaz, to je nekaj drugega ...!" Tudi Franci, ki ga je sicer skrbel ta dodatni zaslužek, je imel dovolj. Louisette mu je brezuspešno poskušala iztrgati kamero iz rok. Franci je bil upokojenec, toda dovolj krepak, da je kamero zadržal.
»Celo zadevo bomo obravnavali po naših pravilih. Do takrat, Lady Lousiette, vi in vaši bi morali najti drugo mesto. To je igrišče z jasnimi pravili.” Francijev obraz je bil brezpogojen.
"Plačal boš za to!" je zašepetal Vitislav Bojanu, ko je šel mimo njega. Šef se je načeljustil. In pokazal svojo artilerijo zob ter se načrtno slinil. Vitislav se je pomočil v spodnje hlačke.
"Mami, dotikajo se me in me tipajo." Patološki mali lažnivec je bil spet na bojni nogi.
A tudi mamica ni mogla nič, saj je bilo več tisoč prič, ki so videle le simpatičnega starčka, kako se v spodobni daljavi pogovarja s fantkom. Vitislav je vztrajal.
»Zapri jih vse, če ne, nisi moja mami. Saj si samo druga mami, mačeeha, migaj, jaz to hočem.! Tipal me, policaje kliči, ali pa nisi mama, saj nisi prava mama,« je vpil s tenkim, neprijetnim glasom.
Celo Lousiette je imela dovolj. Zagrabila ga je za vrat, ga mahnila dvakrat po zadnjici in odvlekla v limuzino, ki je čakala pred igriščem. Vitislav je obmolknil in srepo zrl v svojo mačeho. Brez besed, mrzlo. Utihnil je, kot da je osredotočen sedaj na ta novi, globoko dekoltirani predmet sovraštva…
⁂⁂⁂

Mati ga je pustila, mačeeha ga je udarila pred vsemi, mu vzela respekt. Obe bo kaznoval. Obe. Ledeno železo, odločitev, se je rodila, padla v njega, se razširila, razblinila po venah in postala del Vitislava. Odločitev…ženske mora kaznovati…sklenil je roki in svoje dolge, prefinjene prste.
»Pojdi, Vitislav, pusti te kmete. Ne oziraj se na slabe moške, očka se bo spopadel z njimi. Kupili bomo lastno igrišče in ti bo všeč.” S to veličastno izjavo kirurško obdelane blonde, je celotno neprijetno druščino pogoltnila limuzina.
⁂⁂⁂

Bojana, ki ga je še vedno gledal, je prešinila bežna slika krvavih rok, majhnih rok in dolgih rdečih prstkov. Bojan si je pomel oči, prizor je hitro izginil...
»Ja,« je pomislil Bojan, »lepa odskočna deska za ustvarjanje bodočega verižnega morilca, to njegovo okolje in vzgoja…«
Snežanina mama je pristopila k njemu, še vedno bojevito zardela.
»Tukaj spoštovani, moja kartica, pokličite me kadar koli. Hvala vam!"
Snežana je objela Šefa. »Rešil me je, mami. Kaj zanj?"
Snežanina mama, Ariana, je pisalo na kartici, je Bojanu dala več bankovcev.
»To je za vašega psa, za oba. Dobrodošli v našem domu kadarkoli.”
»Gospa! Prosim!" Bojan jo je moral opozoriti.
»Če imate radi svojega otroka, vas prosim, da ne stopite na to igrišče ali na katero koli drugo igrišče, kjer se pojavi ta … deček. On ... ne bo nič dobrega in končal bo še slabše.«
Ariana ga je strmo pogledala v oči.
»Moja mama je bila ciganka, vedeževalka. Prevarantka, seveda. Ampak ne doma. In sva se pogovarjali, vem nekaj o teh stvareh. Naredila bom, kot pravite. Adijo Bojan, adijo Šef.”
Bojan se je sprostil. Pet trupel, še vedno jih je videl v mislih, a Snežane med njimi ni bilo.
To je bilo vse, kar je lahko naredil.
Ariana se je odpeljala. Bojan in Šef sta mahala avtu. Šef je pogledal Bojana. Bojan je pogledal Šefa. In se predal.
Šef se je tega večera navadil, na obup Bojanovega bančnega računa, da ima rad meso na žaru.
Nova hojca bo morala počakati.
⁂⁂⁂

Niso pa vsi počakali.
Po štirih dnevih so bili mediji polni tragedije, ki se je zgodila, in to v tako popolni družini. Mati se je, povsem sodeč, zapletla v preprogo na vrhu stopnic sprejemne sobane, padla po njih in si zlomila vrat-na mestu mrtva. V to v prisotnosti njenega otroka!! Ubogi fant, ubogi fant, priča tragedije, ki je ne more niti dojeti!
Podobe Vitislava, kako slovesno hodi za materino krsto, s solzami, ki mu polzijo po licih, so bile povsod . Louisette mu je zapustila vse, kar je imela. Tako dobra mati, tako dober sin, kakšna tragedija.
Fotogenični užaloščeni malček, stopajoč v brezhibnem črnem oblačilu v žalnem sprevodu, je bil na naslovnih ali udarnih straneh poročil, novic, časopisov in revij.
Vedno z rokami, spodobno, žalobno sklenjenimi na telovniku.
Drobnimi, otroškimi rokcami, z dolgimi, nežnimi prsti…