Janez Dreu
Drugovrstno zrenje
Ko si skopál in poglóbil jarke napeljav,
ko si vgrádil zastekljena okna in lesena vrata,
ko so dimniki pripravljeni na vlek,
navadno privihrajo,
izza ledeniških vŕhov bližnjega pogorja,
bliskajoče strele iz težkih, vode polnih, oblakastih livad;
zalijejo vse jarke,
razbijejo vsa stekla,
zamašijo vse poti za dim.
Ob bodikah za obzorjem,
počivajočih v skritih žepih,
je kot ob poglobljenih jarkih,
je kot ob zastekljenih oknih, vgrajenih vratih,
je kot ob dimnikih pripravljenih na vlek.
Ob bodikah za vogalom,
v pripravi za napad,
kakor pri ribah s strupom,
je vsa urejenost vržena iz tira;
in jarki, vrata, okna in puhanje z vlekom.
Iztirjenost povzroča divje butanje prenésene krvi;
enake geste, enake misli in spoznanja
vendar v celoma drugovrstnem zrenju,
kakor izza zastekljenih oken na zadimljeno, domače mesto.
Ozaljšana vizitka
Po purpurno rdečkasti tkanini,
malo debelejši,
da se podplati ugrezajo do gležnjev,
se sprehaja
kakor v parku, ob jezeru, po zelenem gozdu,
do meščanske hiše z balkonom.
Zvon ob potegu zadoni
in naznani njegov prihod.
Pri vstopu v palačo se oglásijo fanfare;
gostitelj,
ob mlaju je sel izročil posebej ozaljšano vizitko,
nasmejanega obraza pričaka gosta;
pomp sprejema prevzema in gódi obiskovalcu,
ki v hiše,
brez posebej predanega, lepo izpisanega umetelnega vabila,
ne položi svoje,
z občudovanimi podobami, po zadnji modi,
urejene noge.
V domu meni domačih korenin,
brez posebej poslanega ozaljšanega besedénja,
brez debelih rdečkastih preprog,
posetnik ne položi svoje,
z občudovanimi podobami, po zadnji modi,
urejene noge.
Rubikon
Ko prečkaš rubikon,
ko pustiš strahove vnemár,
ko zalučaš vso skalovje globoko v prepad,
vse naokoli spet ozeleni;
poiščeš strmo vijugasto bližino
čez visoke gore,
čez spolzke ledenike;
prečiš jih z lahkoto;
ni ovire, ki bi je ne zmogel
na krilih lahkotne rádosti,
objemajoče tvoj na novo porojeni svet.
Rádostne peruti meriš
kakor orla čez razpeta krila,
ko kroži nad livado pri sledenju zajca;
ob premočnem pišu,
se nepazljivi lovec lahko strmoglavo sreča
z zobmi prikritih kamnov na lovišču,
kakor ikar ob krvavo zlatem soncu,
preden se je nagnilo h góram.
Vrelišče
Ko si skoraj ob vrelišču,
ko tvoj ventil že skoraj piska,
ko že pihaš,
kakor pobesneli bik v koridi pred napadom,
sedeš na majávi stol,
poskušaš zajeti sapo in
ne bolščati izpod čela s steklenimi očmi.
Enkrat, dvakrat si še uspešen,
kasneje vsi štriki popustijo;
zobje, lasje in preostalo preje se kotáli na vse strani.
Besedovanja niso zavita v papir s srčki,
tudi v tistega z metuljčki ne;
razgaljena frčijo naravnost pa počez,
ne izbirajo poti in ne načina.
Za seboj pustijo razorano pokrajino,
kakor je obraz po neštetih bojih
s papirnatimi zmaji brez ognjenih zubljev.
Naslovi
Ob skladanju vrstic v stopícah,
se še ne utrinja misel
o naslovitvi,
o poimenovanju
nastalega skladovja.
Nenadoma se pritihotapi izpod čela,
kakor čudovita mavrica v rumeni kapljevini,
razliti v božajočih, toplih žarkih.
Prikrade se
ob izjemni fotki,
ob belo plavi barki med sinjimi valovi,
ob nizkem letu čiger in galebov nad razpenjeno gladino,
ob ščipu, prazni luni, plimi, razkazovanju zobovja skal v oseki.
Pravšen,
ko poskuša zaobjeti
vse izlive čustev, ljubezni in krvi, prelite s tinto
na starem, porumenelem zvitku.
Ko ne najdeš pravšnje zaobjetje,
ostane pisánje brez naslova;
vsak ga naslovi po svojem razumetju
izlivov čustev, ljubezni in krvi.
Ozaljšana vizitka
Po purpurno rdečkasti tkanini,
malo debelejši,
da se podplati ugrezajo do gležnjev,
se sprehaja
kakor v parku, ob jezeru, po zelenem gozdu,
do meščanske hiše z balkonom.
Zvon ob potegu zadoni
in naznani njegov prihod.
Pri vstopu v palačo se oglásijo fanfare;
gostitelj,
ob mlaju je sel izročil posebej ozaljšano vizitko,
nasmejanega obraza pričaka gosta;
pomp sprejema prevzema in gódi obiskovalcu,
ki v hiše,
brez posebej predanega, lepo izpisanega umetelnega vabila,
ne položi svoje,
z občudovanimi podobami, po zadnji modi,
urejene noge.
V domu meni domačih korenin,
brez posebej poslanega ozaljšanega besedénja,
brez debelih rdečkastih preprog,
posetnik ne položi svoje,
z občudovanimi podobami, po zadnji modi,
urejene noge.
Vrelišče
Ko si skoraj ob vrelišču,
ko tvoj ventil že skoraj piska,
ko že pihaš,
kakor pobesneli bik v koridi pred napadom,
sedeš na majávi stol,
poskušaš zajeti sapo in
ne bolščati izpod čela s steklenimi očmi.
Enkrat, dvakrat si še uspešen,
kasneje vsi štriki popustijo;
zobje, lasje in preostalo preje se kotáli na vse strani.
Besedovanja niso zavita v papir s srčki,
tudi v tistega z metuljčki ne;
razgaljena frčijo naravnost pa počez,
ne izbirajo poti in ne načina.
Za seboj pustijo razorano pokrajino,
kakor je obraz po neštetih bojih
s papirnatimi zmaji brez ognjenih zubljev.
Dec 07, 2022