Matej Krevs
Simon Jugovic Fink
I.
Tvoje razprto telo
je temeljnik slike.
Moji dotiki so risba,
mokri poljubi podslika.
Čopič pomočim v barvo mednožja
in mešam in mešam
in slikam
tvojo resnično podobo.
Sliko prevračam,
podiram, postavljam;
iščem in ustvarjam
zaključeno formo.
V besnih zamahih
izslikam globino
in v tvoje kričanje
pripnem svoj podpis.
II.
Sonce te s pogledom slači.
(Žarke iskre grejejo paleto sinjih dojk.)
Nežen vetrič so njegove roke,
ki objemajo kolena,
morje je njegova slina,
ki žgečka podplate.
Ustne plimovanja
se razližejo med stegna,
da odprtemu šumenju školjke
vdahnejo pojoč izraz.
III.
peščena ura
nekoč ti podarim zvitek časa
kupček svojega pepela
v peščeni uri
IV.
inverzija
ko takole zrem
v praznino,
v temno noč,
ki prebuja volka
pod mrtve zvezde,
zalijem zelenje in
odprem knjigo,
na belem obrazu
črna risba
pije barvo
V.
prestiž
spominjam se
ko sva plesala valček
sredi hodnika v Berlinu
hotelir nama je namenil
posebno sobo
za poljub
VI.
kuhinjska miš (usodna vrnitev)
prepolna kanta smeti in priprt pokrov -
mala siva miška pogleda ven
za smrčkom se poda čez dvorišče
okrog vogalov hiše skozi zadnji vhod
čez kuhinjo naravnost v luknjo za omaro
teren pozna bolje kot jaz
vrnila se je z ljubkovalnim imenom
moja cimra Cilka
VII.
odtis
lahko sem svetil
kot najsvetlejša zvezda
lahko sem mračil
kot najtemnejši mrak
da sem le svetu naproti
nastavljal življenje
VIII.
mati slavnega slikarja
obesi mi sliko na steno
arhitekt je zaključil celoto
obesi mi sliko na steno
bila je prodana
obesi mi sliko na steno
visi v muzeju
obesi mi sliko na steno
podoba v glavi
obesi mi sliko na steno
centimeter više, prosim
obesi mi sliko na steno
okvir ni pomemben
obesi mi sliko na steno
naslikaj mi sanje
obesi mi sliko na steno
rodila sem te in ustvarjaj
IX.
mavrica
a sploh veš
kako te ljubim
poljubljam rit
ki te fuka
poljubljam tvoje ustne
izdihanja
poljubljam tvoj obstoj
srčna obokanja
a verjameš
vsaka tvoja beseda
zareže vame
kot zarežem v meso
ki ti ga pripravim
kot najljubšo jed
gurman ljubezni sem
ti si rumena
jaz sem rdeč
zelene lase imava
modro je nebo
smejiva se
ker sva svobodna
kdaj se bova
tako lepo imela
vijolično
X.
Tako je govorilo telo
Ustvarjena mi je podoba, taka,
kot si jo Ti imel. Ranljiv sem. Srečen,
ko čutim, da se v meni kri pretaka.
A že naravno vem, da nisem večen.
Jaz vem, da sem od nekdaj duši v breme.
Utrujam se. In staram. Bol trpim.
A tudi masturbiram. In ko spim,
sem tempelj, da moj duh ne vidi teme.
In vem, pripravljen bom, ko mi boš vzel
svetlobo. A ne bom nikdar strohnel!
Ko bom leseno ležal pod drevesom,
bom hrana vsem živalim in rastoči
zeleni travi ... In ko ne bom več z mesom,
s kostmi bom čakal, da me čas izloči.
Jan 16, 2023