David Bedrač
Temni stekleni sloni
Dišijo po peklu, po govnu,
po muhah, po kanalizaciji –
speljani pod poezijo.
Hitri so. Njihova koža je gubasta.
Njihovi rilci krožijo naokrog,
oči jim popokajo kot temni kristali.
Hitri so, ko se zaletijo v to
in ono pesem, iz katere tečejo
razmazani deli mesta.
Vse globlje se trgajo v papir,
zarivajo noge vanj,
vse bolj trobijo in se drobijo …
Do vratu so v smrti
praznega belega papirja
in v vse smeri škropijo
iz steklenih rilcev:
male, nevidne črke.
Beli nosorogi
Beli nosorogi dežujejo v epruveto.
Mnogo jih je in vsi so mehki kot sneg.
Z rogovi navzdol potujejo, proti dnu.
Zasnežijo steklo in počijo kot vodni baloni.
Bela masa teče iz njih, njihovo črevesje
se polni z zračno bolečino elektrarn.
Beli nosorogi se sesedajo v bel puding.
Kopičijo se med sabo, si delijo
prerezane repe, v žile se zapletajo,
se poravnavajo s črnimi luknjami,
ki jih opazujejo, medtem ko srkajo
noč iz jedrskih kozarcev in globin.
Na koncu se mrtvi rogovi obrnejo navzgor –
takrat je heroin najnižje,
skoraj spodaj
in na njihove rogove se napiči predrzna višina.
Borzno gnezdo
Nazadnje se vse zruši v sebe
in smo v ozkem gnezdu.
Velike prazne denarnice valijo jajca vanj …
Izza prozorne lupine gledajo
nam podobni,
ki iščejo rešitev od znotraj navzven,
medtem ko jo mi od zunaj navznoter.
Brez metafor
Se ti ne zdi,
betonski deček,
deček, sestavljen iz oken in vrat
in dolgih nesmiselnih hodnikov,
da bo potrebno
to pesem
v celoti odpreti
in vanjo vstaviti
kak uvožen metaforični implantat?
Erektilna disfunkcija
Vsa narava je erektilna disfunkcija,
kot pesmi, polepljene po kožah pesnikov:
ne vidi se jih, za membrano so,
za mrtvim kondomom, ki je nataknjen čeznje.
Gnetilec pesmi
Gnetem pesmi.
Jim kurim robove.
Jih cvrem v nabiti tišini.
Jih dajem v epruvete
in segrevam do ničle.
Jih prikrajšam za črke.
Jih zapletam v trde vozle
nemirnih črk
in jih spuščam
nazaj: v smrt-življenje-smrt.
Hvala za sodelovanje!
Hvala za sodelovanje, dolgčas!
Tu si in nimam kaj početi s teboj.
Nikoli nisem vedel, kaj narediti.
Še vedno ne vem, kako.
Hvala za sodelovanje, prah!
Vedno je bilo prijetno kaditi se,
stati v tebi, se zajeti v tvoja pljuča
in misliti na tvoje izginjajoče podnebje.
Hvala za sodelovanje, pesem!
Pridi v ring, da te bo gobcu!
V tebe bom usmeril sunek,
da se boš razletela v milijarde črk!
In to je vse
In to je vse:
verjeti v vile, grablje in motiko,
glasne stroje
in temne pravljice;
verjeti v oder, potegnjen čez in čez,
v pregriznjen sneg,
v njegov beli ogrizek,
ki se razprši po šipi avta.
In to je vse:
sonce se toplo peni
od jutra do večera,
ko so pešci zlepljeni na prehod
in listje neslišno počiva na pesniških drevesih.
Veter!
(Milanu Vincetiču)
Veter, prekolji na dva dela sleherni papir!
Veter, bodi surov in strasten pesnik, ki lebdi!
Bodi vetrovni prepad, surova rana!
Veter, razkolji črke in popoldan,
ko se vsi vozijo s kolesi!
Pretrgaj žice povezav
in melji strešnike s krvjo hiš,
melji dež z ostanki pšenice!
Veter, nikar ne bodi usmiljen!
Ne usmili se okenskih zaves,
teh vzvalovanih prostorov ognja!
Ne nasedaj ničemur, kar igrivo plapola!
Veter, lomi, trgaj, ruvaj, mešaj!
Bodi najbolj divja zvezda,
ki žge hrbte in čela!
Premikaj se,
da bo golota betona podobna rosi
in morju in gladkim dlanem!
In mravlje: dvigni jih!
Do reber neba in še naprej,
dotakni se češnje življenja,
snemi jo z mesa svetlobe …!
Veter, bodi nezlomljiv!
Veter, pihni v predor niča
in se vrni kot popolna slika na steni vesolja!
Bodi pok napetega prsnega koša,
ki se razlije v penečo se reko!
Veter, očisti kožo ulic, globino stranišč,
pihaj od spodaj in od zgoraj
in se zaleti sam vase,
da boš začutil svoje divje prasredišče!
Apokalipsa, 243-244
Sep 18, 2020