ŠEF IN IVAN
Četrta pripoved

Dimitra
Predpovest
Mrka, trda roka preminulih pomladi ji je davila čas, ki ga je še imela, zato je hitela neumorno naprej. Zraven blatne poti je bil skrit Njen vhod, samo najti, najti mora.
Božanska je bila milosrčna, hitro je odkrila komaj vidno, stisnjeno odprtino. Odgrnila je zakrivajoče resje in trnove veje grmov, ki so ga prekrivale.
»Vsaj enkrat je dobro, da sem stara, prej bi bila predebela za skozi,« se je sebi temno norčevala, ko se je starikavo rinila skozi odprtino in zatem v ozek rov.
Ta se je na srečo hitro razširil, lahko je uporabila palico. Pa prižgala baterijo, ki jo je lani pomuznila žejnim vojakom, medtem ko so pili njeno vino. Upala je, da bo zadoščala, drugače bo morala svetiti z baklo.
Prikazala se je razsežna apnenčasta polica in pod njo neizmerna črna odprtina. Svetišče. Med zdrsi je vstopila v jamo in se s težavo spustila na velika in ravna mokra tla. Poti skoraj ni ostalo, novih častilcev ni bilo. Že dolgo.
Z oddaljenega stropa so visele resaste zavese iz belega kamna. Pred njo je, od nje prodirajoča polsvetloba, razkrila strmo z balvani posuto pobočje -- terasasto z visokimi stenami iz kamnite gmote, nekatere načel čas. Blizu vznožja pobočja je baterija, kot sončni žarek, osvetlila osrednjo liso, oltar; s kipom za njim. Spomin je ni varal. Tu. Mati Matere, Stara Mati Matoga, boginja uvela, kot je sama zdaj – tista stara Nona, ki noče umreti. Šla je k Njej, ki bo dala zadoščenje; ker je, kar je, stara in maščevalna; odpuščanja v njej ni bilo.
Pred Njo, ki je neizprosno zrla vanjo z okrušenim starim obrazom, je razprostrla svoje darove, spoštovanje, vse kar je lahko kupila ali dobila; in komaj prinesla. Nič ni manjkalo, mladostni spomini ji niso tako uveli kot so ji skorajšnji. Molk. Tišina. Tiho prasketanje sveč in vijuganje sledov kadil. Matoga je strmela vanjo.
Tla so bila vlažna, mrzla; vseeno, legla je na njih, z rokami proti Njej. In prosila, zadnjič, poslednjič v svojem življenju, z besnečim žarom ognja, ki ve, da bo skoraj ugasnil.
»…vem, da čas za vas ni isti kot za nas, ne pričakujem takoj. Vse, kar te prosim je, naj se zve, naj sonce Peruna, večer Velesa in noč Mokoši, razgrnejo ta zločin, ki je izginil moje srce, izkričijo naj celemu svetu. In naj moj Saša, moj moški, moja skrivna ljubezen, moj nesojeni mož, in njegova sestra, najdejo mir; kajti vidim ju ne, čutim pa, miru za oba še ni. Izginila, molk, pozaba. Prosim te, z zadnjim dihom, s poslednjim pogledom, z mislijo, ki je kmalu ne bo, prosim, Matoga, pomagaj. Tudi če je zločin star, naj bo krik o njem mlad in požara lačen.«
Odkrušil se je kapnik, nekje, drugje zadonela dva kamna. Trikrat so se tla oglasila, zadrhtela. Sveto število, tri, prošnji je ugodeno. Globoko se je trikrat priklonila, na kolenih, vstala in olajšano oddrsela nazaj, domov, kjer jo je čakalo le še poslednje veliko srečanje, ki se mu je dosedaj izogibala.
»Hčerkama sem obljubila, da Tiste ne bom nikoli več klicala, prisegla sem na nje in vse svetnike. In držala besedo,« se ji je muzalo med potjo nazaj.
»Žrtvovala nisem strašni boginji; le njeni materi. In, kakršna hči, takšna mati…«
Sašina skrivna zaročenka, ki je še po petdesetih letih nosila črno ruto za njim, ne pa za pokojnim zoprnim možem, je po dolgem času odšla z veseljem v svoj pustotni dom, kjer sta gospodarili ločeni pobožnjaški hčerki, brez otrok.
Slutila je, vedela je. Ne bo doživela, toda zgodilo se bo. In srečala ga bo v navju. Do poslednjega obiska, ki je že dihal na vrata, bo prebirala Sašina pisma …

⁂⁂⁂

trap of past
My mirror past
woke
stretched
and started searching me
its father, mother and all born
deeply, involvedly, subconsciously,
all
done was by me
a sheet to research.


It was a moment, it was millennia, it was an eternity
my past looking into me
and declaring.

"I do not understand you."

⁂⁂⁂

Dimitra
»Prisluhni, tole pesmico je pohvalilo šest ljudi na spletni strani All Poetry!« je Ivan razpenjal svoj natrgani pesniški donesek Šefu, ki je edini zvesto poslušal njegove umotvore. No, morda je obvezni kos, ki je sledil odobravanju vseeno igral svojo vlogo, vendarle ... Ivanov jaz je bil zlakoten kar se občinstva tiče; za to je njegov čudaški Šef zadoščal; in odhrkal se je, da mu znova razplasti svojo stihotvorno veličino.
Nekaj je pač moral početi, vesoljni prelom dežja v mestu in okolici je komaj ponehal, po več dnevih. S Šefom sta bila sama, kot zmerom. Ivan, dokazan čemernež, ki je starostno prestopil Abrahama, živeč v še starejši hiši na koncu novega predmestja, bi bil brez večno zlakotenega Šefa brezupen osamelec.
Med predvojnimi hišami, katerih ena je bila Ivanova in novodobnimi stolpnicami, ki so jih obkrožile in stvorile novo četrt, je vladalo nezaupanje, tih odpor. Osamljenost je bila geslo dneva za stanovalce petih, šestih ulic, iz katerih so mestni načrtovalci skrojili nehoteni geto sredi štrlečnikov. Župan, čistokrvni Albanec iz Piškopeje, Ismet Danići, je prišel, odgrmel svoje, in odšel. Stanovalci so ostali pozabljeni; zadaj. Kot vedno.
Običajno je Šef lopnil zadnjico na parket in potrpežljivo čakal do konca pesmi, ki je bil, kar se njega tiče, udejanjen v hrani. Tokrat pa ne, koračiti je začel po majcenem bivališču, v katerem se je Ivan razživel do invalidske upokojitve in dalje. In kjer je bilo, z računalnikom vred, prav vse poklicano pokoja, če že ni bilo v njem; ali pokopu. Toda tu je bil Ivanov Parnas. Za zgodnjega invalida z večno alko željo in žejo, je moralo zadostiti.
Njegov nemajhen pes danes ni pokazal niti kančka navdušenja za umetelnost gospodarja – če ga je tako sploh jemal. Pseto je nekaj slutilo, ščetinasti požeruh je imel sedmi in osmi čut, ne samo šesti.
»Dobro, tokratni nastop, zaradi grozomornega pasjega dejavnika, odpade. Perun pomagaj,« je otožno ugotovil Ivan. No, če ni napredoval pri publiki, vsaj okreval je; stare noge ne poznajo novih zdravil in njegove so bile povrhu vir ran in bolečin. Dobro, da ni živel visoko, stara stavba je imela samo dve nadstropji, Ivan je bil v prvem; in pregrajeno podstrešje zgoraj.
S kletnimi prostori vred je bilo deset majhnih stanovanj, izid povojne delitve večjih enot na dvoje. In vrt izza hiše, bolj predmet lastninskih sporov, kot obdelovanja in rastlin. Glasomorne razprave, kdo ima kje pravico saditi peteršilj, so mu pestrile dneve – bile so sočne. Pozabljene pravde na sodiščih okoli gredic so se dedovale iz roda v rod.
Izpadla publika v utelesitvi Šefa je pričakujoče izplazila jezik; ki je bil brž naložen.
»Ja, čaka naju dolgčas; danes, stari moj, bova tekmovala v zehanju ,«
»Hou?«
»How? Me zezaš mlado bitje? V angleščini?«
»Mljask, mljask,« hrapavi jezik je oprostilno zadrsel po Ivanovi roki. Nakar ga je kosmatec še podrgnil z bokom. Priliznjenec. Ki mu je v glavo namesto pomembnih sporočil stalno pošiljal slikotvore slastnih klobas – to ni bilo paranormalno, to je bila normala na parah; sedaj vsakodnevna, običajna, navada. Del poti, na katero je Ivan stopil po avtomobilski nesreči in komi, del korakov v neznan, nekoč mogočen svet; morda večen.
»Darko me je prisilil v obisk tja pod sosednji hrib, baje nekaj zanimivega, nek gospod Danijel Verko nas hoče, ali kaj. Kolikor ga poznam, to pomeni še kakšen izgubljen pes. Približno tako romantično kot kolonoskopija ,« Darko, prijatelj, je bil veterinar in pesoljub najvišjega reda.
»Samo da ni tam jama…« je zamišljeno dodal. Svojčas je sanje o tem imel za nočno moro, sedaj pa, bolj kot slutenje. In te slutnje so imele zven dokončnosti. Na srečo, danes ne.
»No ja, hrana tam bo, zastonj, in če bo treba tudi postelja. Ampak najprej na omotno kavo k Stanoju ,« Šef je skoraj zaplesal, ker so obiskovalci Stanojeve vrtne kavarne, verjetno iz varnostnih razlogov, sedaj pogoščali njegov jarek brezmejnih globočin – želodec; vendar šele po poteku kar nekaj časa – Šef ni dajal videza Božička…
Ivan ugasnil svoje preživele in odsivele gospodinjske sirotne aparate in odpravila sta se v kafeinsko svetišče, pod ostanki vladavine oblakov visoko nad njima. Ivan je kmalu sedel na vrtu kavarnice »Miloš i Mitar«, pri razkošni srbski kavi, in podučeval naključnega soseda, ki je, kot je izvedel, prišel iz Azije sem, da bi, v po pomladi dišečem mestu, študiral slovenščino.
»Ja, če si pravnik, lawyer, potem moraš, must, na koncu, poleg imena in priimka dodati dipl. iur. Za doktorja prava, for Phd., je drugače, pri teh dostaviš na začetku imena Die Hure, ki se izgovarja »de iure…« je hinavsko učil zvestega poslušalca iz Armenije, in pri tem pozabil omeniti, da v nemščini to pomeni vlačuga. Ali, kot bi dejal njegov prijatelj Darko:
»Znaš pa biti svinja, Ivan ,« nakar je vedno odgovoril, da je pravilna definicija moška oblika, prešič.
Darko mu ni odpustil, da je Ivan nekoč pojasnil novi natakarici, ki ji je Darko dvoril, da se v slovenščini napiše jedilnik, meni, z dvema besedama, vsaka v lastni vrstici kot:
»Me
Ni«.
Lastnik gostilne je, ko je zagledal napis na tabli pred lokalom, najprej natulil revico, po razjasnitvi pa se režal kot pečen maček; Darko je potolažil preplašeno začetnico (uspešno, drstila sta se skoraj pol leta).
Telefon je zavreščal, veliki živinozdravnik Darko je pozival na raport, v zbor. Ivan je pograbil palico, te dni je laže hodil in ni uporabljal hojce, in odklecal neskončnih dvesto metrov do parkirišča; ter pri tem opazoval polže, kako ga prehitevajo po sosednem travnem predelu – brez opozorilnega hupanja, nesramneži!
»Ha, le kdo vam je dal polžniško za vožnjo?!« jih je javno oštel – učinek lekcije je ostal nepoznan. Sam, po nesreči z avtom, enostavno ni mogel več voziti, noben terapevt ni pomagal.
Usedel se je zadaj v Darkov avto, da se je pasja kosmata vreča lahko zleknila preko njegovih čevljev; in poželjivo opazovala Ivanov žep – Šefovo vohalno doživljalo je bilo čudovito. In seveda neobičajno …
Darko je med volančkanjem nekaj razlagal. Žena in njegova klinika za živali sta zasedali dvestodvaindvajset odstotkov njegovega pogovornega obzorja.
»Prijatelj, saj vem da ti ni prijetno, ampak gospa je prosila za pomoč, pozna mojo ženo – sta v skupini pri neki Avatari, kjer čistijo nekake čakre ali podobnega zlodja; in gospa je ena redkih premožnih strank; takšne potrebujem, čeprav zelo, zelo pazi na denar. Jaz sem komaj dobro začel, nimam prometa, zvez. Ni mi lahko, kar sem slišal ampak …Tako sem pač … ,«
Vila ni bila daleč, okoli pol ure počasne vožnje od njegovega neprijetnega predmestja, tik pod znanim hribčkom Zemnikom. Toplota v vozilu je zaujčkala zdražljivega zgodnjega upokojenca v meglico. Darko je nenadno zaustavil avto in pretrgal njegovo dremavico.
»Brez spoštovanja si, lenuh. Jaz o moji kliniki, ti pa spiš, Ivan!« Šef, ki je imel – z samo njemu razumljivimi izjemami – običaj, da je spal ali dremal istočasno kot Ivan, je hinavsko zavzel držo pokončnega, budnega bojevnika, ki očitajoče zre na krmežljavega lastnika. Večni glumač, ta Šef.
»Pa dobro Darko, nisem Lisbet, utihni že,« Darko je svojo ženo, po stoletjih zakona, še vedno oboževal.
»Hvala bogu, da nisi, tu smo. Ven, lenoritniki!« Neželeni sobotni obisk je bil sedaj v teku.

⁂⁂⁂

Polnoštevilno so se odkotalili iz pločevine v pomladansko sobotno dopoldne. Ivan je svojo stokilažo prisopihal kot zadnjo. Svetloba je žmikala skozi bližnja drevesa. Vse je bilo še vedno vlažno, mokro ali potemnelo zaradi padavin v zadnjih tednih, ki so povzročile povodnji in pustošenja. Kot vedno, stari gozd na hribčku v ozadju je deževje pogoltnil ali pa poslal navzdol, proti naseljenemu predelu, ki se je v nadaljevanju raztezal v polje stolpnic. Vila pred njimi je jasno kazala, da je prejela obsežen delež neljube vodovine. Zrak je bil bister, spočit, ne pa prijeten. Dišalo je po pomladi.
»Glej, ali ni kot kakšno zdravilišče?« Darkova navdušenost ni bila prepričljiva. Tudi nasploh ni kazal veselja, bil je obotavljiv, kot da opreza za nečim.
»Ja, oddelek za lobotomijo bi užival v tej stavbi ,« je zategnil Ivan.
»Slovenci smo, če se le da, vedno blizu gozda,« je modroval Ivan, ko je stopal po kratki, tečno hrstajoči peskasti poti, ki je vodila do hiše, kamor jih je gnal Darkov bič. Tudi sam je, vse kar je skušal novega in neznanega, počel v gozdu, kar podzavestno ...in tam iskal stare sile …
»Še vedno tu žalujejo, zato začasno pospravi svoj cinizem, prosim ,« Darko je Ivana dobro poznal. Šla sta počasi, prihajajoča starost je Ivana dodatno oteževala.
»Pravilna izgovorjava je kinizem,« Ivan je navedel latinistko, bivšo kolegico.
Šef je tacal zraven in preudarno molčal – za spremembo. Pred vilo je že poziralo troje avtov, lažno predragih. Na srečo ni bilo domačih psov, Šef jih je običajno razrval že s tem, da se je pojavil; čutili so, da Šef ni nekaj, kar je vsakdanje. Kar se tiče nadnaravnega, nadčutnega, so živali bolj dovzetne kot ljudje.
»Gospod Verko ve vse. Po smrti zadnjega lastnika hiše je skrbnik cele zadeve, ki je razsežna. Vila, znana vsem v mestu, ogromen vrt, pa še del gozdu. Prava mala graščina ,«
»Nova ali stara?« Nova država Slovenija je rodila sveže graščake in »grofe«.
»Ne, to je še pred drugo svetovno. Melhior Stubnach je trgal hlače po madžarskih šolah. Pa so Madžari zganjali nekakšno revolucijo, tam, po prvi svetovni vojni, in njegovi so pobegnili v Ljubljano, v kraljevo Jugoslavijo. Zatem je garal, delal, dedoval, vlagal, bogatel ter se naphal z denarjem; in zgradil tole vilo, ki je tedaj veljala za izvrsten eksperiment. Bauhaus ali nekaj podobnega, slog, ki se pomni. Njena uporabnost je druga zgodba.
Njegova žena, Dimitra je bila tudi begunka, iz Rusije. Kot njena sestra Maša, babica Teje, samo ta kasneje, tako pravijo. In še marsikaj…« Darko je vedno preučil kam gre, ni maral presenečenj; razen prijetnih, seveda.
»Bajta daje videz pitekantropove betice po pretepu z mamutom ,« Ivanu ni bila všeč; čutil je, da Šefu tudi ne. Kockaste strani, sunkoviti balkoni, neprijazen videz, kot da jih že stene sprejemajo mrko, z odporom. In pritisk v glavi je povedal Ivanu, naj ne gre raziskovati naprej, v vrt in gozd, ki sta se raztezala izza vile; kar je imelo neprijeten zven, grenkoba je polzela v zraku in se mešala z vonji sveže trave, cvetlic in gozda po dežju.
»Mene kličejo zaradi nadležnih mačk, baje,« je razodel Darko, kapitalni neljubitelj mačkonov.
»Ampak ni samo to, ah?« Ivan ni priplaval po juhi, da bi vse verjel.
»Ne, nekega hudiča imajo, pa nočejo po telefonu, danes bo vse jasno, menda… In poklicali so še nekaj ljudi, gneča bo. Ni prav moja družba, okolje še manj ,« Darkove kratke, spretne roke so z zamahom pokazale neželen obseg človeškega drena.
»Če bova midva tu, bo vsekakor tesno ,« Šef je bevskal – on že ni tako debel, da bi povzročal stiskanje, lepo vas prosim!
»Ja, ampak se bližaš mojim čezstokilskim cifram ,« mu je v glavi odvrnil pomečkani Ivan – za nove obleke ni bilo denarja.
Betonska kocka na podnožju hriba je odprla žrelo, glavna vrata so zašumela. Vrt, hiša, vse, je bilo ograjeno s starinskimi preprečevalniki neželenih obiskov. Zgodnja pomlad naokoli je revno okraševala beton in rešetkaste prepreke.
»Ja, kraljestvo pokojne Dimitre se vtisne v spomin, kajne? Vila iz sanj, le da…. Gospod naj pomnoži sadove svojega evangelija na tej nerodovitni njivi,« izurjen glas je segel do Ivana in Darka; moški v vsakdanjem, snažnem in urejenem oblačilu, se jima je približal iz hiše. Okrog vratu je imel tesen ovratnik – pretesen, kot…kolar, javno skrit? Govor, zmerno tih, toda notranje brezprizivno čvrst? M…da, morda…
»Sanje, ja, toda nočna mora ,« je izletelo iz Ivana. »Ki jih sanja senilna zlata ribica…«
»Ah, da, dovolite, Gregor Stenič, vabljen kot vi…« Visok, črnolas samec, z močnimi, žimastimi lasmi v zgodnjih štiridesetih letih jih je resno gledal; privajen pogled in skromna drža…brez nakita, niti prstana, izobražen, tiho samozavesten, nekam znano Ivanu…
»Ni miru, ni počitka na tem kraju ,« Vmešal se je nov glas, ki ga je spremljal vonj kadila. Pripadal je možači, ki bi lahko bila vunbacitelj v treh nočnih klubih istočasno. In je, na nejasen način, sevala mrtvino, kot poklicni pogrebnik. Valjčaste roke, nabite s prstani, je spuščala in dvigovala kot robot. Depresiven, enoličen sij je pusto bledel okoli nje, vsaj tako je videl Ivan. Mrtva barva je barva, ki ne pozna odtenkov.
»Trepet čutim, nepotolaženo glad, močvirje kjer up potone… ,« je nadaljevala. Majala se je.
»Je pijana?« je pomislil Ivan
»Črno, ona ,« Šefov odmev v Ivanovi glavi ni bil vesel.
»Vsi ne stremijo po kreposti, v slavo Gospodovo ,« je bil pritajen odziv Gregorja.
»Zdravo, živjo, ste tu, fino, dobrodošli!« Povabilo je prišlo od novega došleka, pritlikavega debeluha, – kljub mrazu, ki je še vladal – s potnim obrazom. To je moral biti upravnik, Verko.
»Gospod Verko, dovolite, to je moj prijatelj Ivan Veber, ki ga zanima vse nenavadno in vam je popolnoma na razpolago, s psom vred,« je podlež Darko prodal prijatelja Ivana, in to za nič srebrnikov. No ja, rabljeni ostanek avtomobilske nesreče in etilnih hlapov kaj več najbrž ni vreden…
»Zakaj ne vidim, kdo je ta človek?« silakinja je nihala, in nevljudno zijala v Ivana.
»Mir, pax, pacem, vsi! Povabil sem vas, da smo skupaj, celota; ne začnimo s spori kar takoj ,« Verko je miril, vidno razčesnjen, razmršen, v stiski.
»Prepoznati moramo v srcu vzgibe, ki vodijo k Bogu in druge, ki človeka oddaljujejo od Boga ,« je Gregor tiho pripomnil.
»Avatara, prosim, imej potrpljenje, sama si hotela ljudi, ki niso iz tvojega okolja; ne mi jih sedaj odgnati. Prosim ,« Orjakinja je pokimala Verku in se umirila.
»Gospe in gospodje, dobrodošli v vilo Cvetica. Dovolite, da gremo na ogled ,« Verko je vljudno nakazal na odprt vhod v vilo. Tako kot cela stavba in oprema je imel ostre, surove kote; in se bolj režal, kot vabil.
Vsi so krenili proti stavbi. Ženska je med korakanjem oznanila, da je videc Avatara, ki je stalno »v zvezi z duhovi okoli nas«.
»Nič tvojih duhov, smrdeči prinašalec!« je Ivan neslišno opozoril Šefa, ki je včasih s svojimi »dišavami« izkadil celo sobano, v kateri je zatem, veselo sam, telovadil – to je, zehal, žvečil in prebavljal. Šef se je odločil, da ne posluša zlih podtikanj in je hrepeneče zijal naokoli po kakršnemkoli grižljaju.
Vrata vile, odprta, so jih s stenami vhodnega hodnika napotile v predsobo in zatem v jedilnico, slovesno sobo; nekam nenavadna ureditev ...
Iz »slavnostne« sobe so vodile ostre stopnice navpično navzgor, v prvo nadstropje in to na treh koncih. Čudna rešitev. Prostori so dišali po sveži barvi, hiša je bila nedolgo tega preurejana.
Tu se je Ivan zaustavil. Topa, nevidna prisotnost ga je suvala po celem telesu. Soba, bolje dvorana, visoka, elegantno opremljena, v kateri je vladala izrezljana miza, je bila častivredna, toda občutki ...
Skrivoma, v sebi, je začel iskati pomoč. Tu, tu je ga je prevel ostanek tega, kar ga je prežemalo, prepojevalo; tudi Šef je odsekal svoje vohljanje in se postavil obenj, nozdrvi razprte. Neoprijemljiva plazeča teža je pritiskala nanj; kolikor je zmogel, našel v sebi in znal, se je uprl – s počasnim učinkom. V njem se je spopadalo staro s še starejšim…
»Tri, triglav, mi…« je Ivan od nekod začutil v možganih krčeviti šepet več glasov. Stal je, valovi mrča v njem.
»Ni še čas, ni ura, ni tema noč …noč je globoka…« je sledilo – in ga mrazilo; ni vedel od kod in še manj zakaj; ni bilo pa prvikrat. Opozorilo, spomin, videnje? Nekaj kar ga je vedno streslo, tuji glasovi, kot iz… jame?
»Ivan?« Živahni Darko ga je začudeno gledal, svojega nepričakovano zastalega, napetega prijatelja. Vsi drugi so se že zgnetli dalje.
»Tii, jaz sem se nagledal tega tu, kaj pa če pokličem taksi za domov, vi pa nadaljujte?« je Darku na glas upal Ivan. Ta kraj je bil … bit brez dna.
»Veles in Mokoš morda bi bila prava…« se mu vrtelo v glavi, ampak to so bile počrnele misli.
»Ne, ni govora, obljubil sem pa basta. Saj potrebujem bolj psa kot tebe, ampak tega zlodeja nihče drug ne more obvladati, zato boš tudi ti tu! Mene tudi mrazi, pa vseeno grem ,« Darko je bil nevsakdanje brezpogojen, kot da bi silil še samega sebe – nekaj se je tu dogajalo, samo kaj? Pritisk je pojenjaval.
Ivan je malodušno šel naprej. Izrezljano veliko mizovje v sredini, deset stolov, po štirje na straneh in dva, vsak na svojem koncu, je polnilo večji del prostora. Nekaj ozkih kredenc, dve veliki, starejši uri, ena na zidu, druga na dolgih železnih krakih na omarici, sta tiho šušljali svoje čase. Nihče od gostov ni sedel.
»Gospodarico Teo čakamo,« je oznanil Verko.
»Teo?«
»Gospo posestnico ,« še eno pojasnilo, ki ga Ivan ni razumel.
»Gospod Verko je upravitelj, gospa Tea pa lastnica posestva. Ugledna in vplivna dama. Njena beseda nekaj velja, že zaradi prednikov,« je pojasnil Gregor. Avatara je zatopljeno bolščala v omizje in začela nerazločno besedovati.
»No, potem ne bo zamer, če grem malo grešiti,« je oznanil Ivan, in izvlekel cigarete, da bo jasno, za kakšno nemoralnost gre.
»In jaz, v pregrešnosti svoji, bi se pridružil,« ga je hudomušno dopolnil Gregor; odkorakala sta, Šef, čeprav nekadilec, za njima.
Pred stavbo sta nasmejano ugotovila, da oba kadita isto znamko. Kmalu so se odrešilni dimčki razblinjali v zraku. Kot vedno po deževju, je bil dan čil, buden, toda Ivan je čutil…nekaj. In to nič prijetnega. Vonjavo trave in dreves, da, toda…
»Vi veste, zakaj smo vabljeni?«
»Kolikor vem in kolikor lahko povem, ni Bog tisti, ki vznemirja lastnike, prej nekaj obratnega; nekaj, za kar bi bil bolj primeren sveti Frančišek Ksavijer, ali pa sveti Benedikt, kot jaz,« je Gregor začel; ter nadaljeval.
»Vedno moramo odpreti oči razuma. Veliko je v ljudeh, kot tudi v stavbah. Želje, hrepenenja, veselja, pa tudi strahovi, nemiri. Ljudje včasih o tem spregovore Bogu, večina pa ne – čeprav je le to rešitev. Ko je v igri Božji poseg, nas v celoti zamaje, kot topovska krogla. Luč se od luči prižiga…če luč spoznamo in pripoznamo kot Božjo ,«
To ga je dokončno izdalo – Loyoline duhovne vaje, Družba Jezusova. Jezuiti so bili kot vojska na pohodu, vedno nared. Izobraženi ter popolnoma prepričani – tudi do štirinajst let si študiral za polnopravnega člana Družbe, končal dve fakulteti in še marsikaj. Elita, neposredno zaprisežena papežu, ki jo je lastna cerkev gledala postrani; izobraženci so sumljivi vsem oblastem. Ivan se je, davno tega, nekaj ukvarjal z njimi.
»Nekam malo poveste, je to po nalogu provinciala? Ali Artura Sose? « Jezuiti so svoje nadrejene popolnoma ubogali. Provincial je bil glavni v Sloveniji, drugi pa za cel svet – Oče General.
»M…da, sem slutil, da boste izvrtali. Upam, da to ostane med nama. Verko edini ve zame ,« Jezuite je bilo nemogoče spraviti iz tira.
»Zakaj vaš red v stari vili, polni čudakov?« Šef je nehal častiti okolico in zavzel mesto poleg Ivana, kar ga je vedno blažilo. Šef je bil več kot telesni stražar, veliko več.
»Gospod Verko, prijatelj našega reda, je zaprosil, da bi nekdo spremljal dogajanje, skrbi ga za njegovo nesmrtno dušo. In tu je moja malenkost – tako je določil provincial .«
»Strahovi?« Ivan je udaril na slepo.
»Kaj točno, ve gospa Tea, toda tu ni prebival blagoslov. Po vojni so se hiše in stanovalcev vsi izogibali ,« Jezusovci so vedno povedali raje manj kot več.
»In vaša vloga? Eksorcist?«
»Bog in sveti Ignacij ne dajta! Niti slučajno. Sploh zahteva eksorcizem odobritev krajevne škofije in še in še. Samo nevedneži menijo, da duhovniki radi letajo naokoli in izganjajo zle duhove – če se le da, se izognemo ,«
»Torej boste skušali prepoznavati Božje vzgibe ter na drugi strani skušnjave?«
»Ste bili na naših duhovnih vajah, gospod Ivan?«
»Ne, sem pa nekaj malega preučeval Loyolo, fascinantno branje…«
»Lahko kaj predlagam, gospod Ivan?«
»Izvolite.«
»Tišino. Da človek ugotovi, kaj nosi v sebi. V tišini govori Božja beseda.«
»V redu ,« jezuit je bil vznemirjen, naleten z razpravo, potreboval je mir. Tišino duha, zvok Boga. Duhovnik se je potopil v razmišljanje.
Po par cigaretah je Ivan nadaljeval, gnalo ga je. Toda jezusovec se ni pustil kar tako. Prijazno je razlagal kaj ga je med študijem zanimalo, kako je doštudiral še enoletni program botanike in zoologije, in druge nepomembnosti. In kako bo šel misijonariti v Rusijo.
»In, bi k stvari prosim, oče Gregor?«
»Odkrivanje želje, zavedanje želje, preverjanje želje, ter odločitev – je proces. To, kar želijo tu… je v človeških in Božjih očeh preveč.
In brez »oče« prosim, zelo resno, uradno me tu ni ,«
»In kaj želijo?«
»Včasih so glasovi zavedenih tako bučni, da je vabeči Božji glas pretih ,« duhovnikovi prsti so utripali, begavo. Imel je mišičaste roke in dolge prste, redkost.
»Pa kaj, za vraga, hočejo?« Ivanu je zmanjkovalo potrpljenja.
»Želijo izstopiti iz okvirjev poznanega, varnega, v polje v katerem je človek, brez Božje pomoči, nemočen. In to v kraju, kjer …« Gregor se je zaustavil.
»Dobro, dovolj skrivalnic, kaj planirajo tam notri? Satanistične obrede?«
»To ne, so pa na spolzkih tleh. Hočejo klicati duše pokojnih; med drugim. Ne da bi vedeli, v kaj in predvsem v koga se spuščajo – na tem posestvu ,«
»Duhove?«
»Ljudje smo med seboj zelo različni…in tu jih je bilo, ki… Glejte, naš red se je srečeval s posamezniki in skupinami, ki so proučevali in klicali sile Božje, angelske, nebeške, snovne, človeške, kabalistične, filozofske, skrivne, peklenske – in vedno se je slabo končalo. Vedno.
Gospa Tea žaluje, lani je izgubila moža; ne vem če razume, kaj hoče. Še posebej zakaj tu, govorice so strašljive…« Gregor se je zadržal sredi stavka, vzdihnil in s poklonom odšel.
»Hm, jezusovec je ugotovil, da preveč govori,« je Ivan zaupal Šefu, ko sta zložno sledila. Iz ozke ceste sredi dreves se je izvil še en avto, visoka in široka polakirana mrcina. Ko je parkirala, je iz nje stopil par, ki je Ivanu naježil kožo – zaradi zoprnosti, ne strahu. Kar odneslo ga je naprej.
»Kdo za hudiča je poklical tega šarlatana?« je srdito vprašal Darka v obednici.
»Koga?«
»Mihaela Rožmana! Poslanca nadzemskega, boga prevarantov in vodjo »duhovnega« kulta. In njegovo horizontalno delavko!«
»Vprašaj Verka, jaz nimam pojma. Pa tudi ne počutim se dobro ,« Darko je ljubil odprto, znano in pse. Tega tu ni bilo.
Ivan je, kolikor hitro je zmogel, odracal do upravnika.
»Gospod Verko, ste vi poklicali ta mikavni par v našo družbo? Mihaela in njegovo Bibi? Se je komu utrgalo? Zbirate goljufe?«
»Gospod Ivan, jaz tu ne morem nič, lastnica jih je povabila. Baje so ji razprostrli preteklost, ki jih nihče ne ve in imata pogled v prihodnost, pa govorita z nevidnim .. ,«
»Ta dva? On je nekdanji hotni salezijanski pater, ki je krmil duhovne seje mladih žensk. Moštveno so molili in klečali, posamično je osebno podučeval v svoji sobi – kondomsko veroslovje. In je veselo praskal vernice, dokler se ni nameril na Bibi, ki je v njem našla osebnega Jezusa Kristusa – njena izjava, ne moja ,«
»Bibi?« Verko, radoveden.
»Ja, vodoravna udarnica v Hanovru, v hiši z rdečimi neoni, ki je med vpitjem – Oh kako si čudovit še me daj – štela svoje denarje. In si jih je nagrebla dovolj, da se je vrnila v domovino, odprla frizeraj, padla pod našega patra in zanosila z njim. Ter vdrla v njegovo sobo, mu spakirala kovčke in ga zvlekla v svoj dom; kaj zelo se sicer ni upiral.
Od takrat naprej varata ljudi, sleparita s preroškimi triki in prevarantskimi fatamorganami, prava strokovnjaka. In ta dva ste povabili? No, to bo pa še imenitno. Vršilec dolžnosti boga in njegova sužnja ,«
»Pa je to res?«
»Ja, moj znanec, novinar, je raziskoval to zadevo; pri kozarcu mi je povedal vse. Bruh, ko se spomnim .. ,«
»Gospod, jaz tu ne morem nič. Nalog gospe Teje. Jaz sem tu samo v službi. Lahko pomagam pri čem drugem?« Vljudno, utrujeno ...
»M… ne, kot kaže, tu leka ni ,« Ivan se je napotil do najbližjega stola velike mize in se treščil vanj. Dvoranica se je polnila. Zadnja je vstopila suha, nevelika ženska srednjih let, z nenaličenim obrazom; ohlapna svetlolaska z lasmi, ki so na koncih siveli. Preprosto, toda elegantno oblečena, samo poročni prstan, le okoli vratu zlata verižica s križcem. Spremljala jo je presenetljiva brinetka, polna oblin in smehljajev in nakita, v zapeti delovni obleki, ki je poudarjala njeno privlačnost.
»Ptičje strašilo in seksulja na pohodu ,« je ocenil par pri sebi Ivan.
»Gospe in gospodje, gospa Tea Delevar, vaša gostiteljica in njena spremljevalka, gospa Marlena Hočevar!« je pomembno sporočil Verko.
»Dobrodošli, vsi. Sedite, sedite, prosim. Brez ceremonij, pred nami je kar nekaj truda ,« glas dobrodošlice je zvenel izpraznjeno, brez čustev.
Gostje so posedli, Tea je nadaljevala.
»Osebno sem vas izbrala, vse. Gospoda Rožmana in ženo, da pomagata odmakniti vrata dogajanja, tu. Avataro, da očisti čakre, aure in celoten prostor. In kar na hitro sem potegnila še prijateljico, gospo Hočevar, za osebno oporo. Marlena, opravičujem se, da se še preobleči nisi mogla, ampak toliko imam v glavi. Gospod Verko, prosim, nadaljujte ,«
Verko, ki je stal izza nje, je zakašljal, da si očisti grlo in naglas začel.
»Moram povedati, da imamo tudi težave z divjimi mačkami. In da želimo ugotoviti, ali se na našem vrtu in gozdu ali v hiši nahajajo določene stvari. V ta namen smo povabili priznanega veterinarja gospoda Darka Vekoslava in gospoda Ivana Vebra, čigar pes je vešč v sledenju. Moj znanec, gospod Stenič Gregor je tu, ker ga zanimajo tovrstna dogajanja ,«
Vsak omenjeni je pokimal omizju. Lažni nasmehi so brsteli. Če bi bog pretvarjanja obstajal, bi bil tu njegov tempelj.
»Predlagam, da se vsi odpravite v sobe, in jih uredite po svojih potrebah.
Najprej pa manjša zakuska; za današnji dan smo najeli kuharico in strežnika. Bife v kotu sobe je do vrha založen z vinom, močnejšo pijačo, sokovi in prigrizki, ki k temu pristojijo, kot tudi manjši v sobah. Vendar je to za kasneje ,«
Zadovoljno mrmranje se je zavrtelo po jedilnici, strežnik in kuharica sta prinašala dobrote. Morda zaradi pomladi, ali pa ne, so vsi posedli in se vneto lotili hrane. Šefa so, kot vedno, oblila čustva.

⁂⁂⁂

»Na, dosti imaš ,« Šef je dobil na pladenj pred seboj piramido mikroskopskih sendvičev, Ivan jih je čredno stresel, ker enega po enega res ni bilo smiselno podajati v čeljustno pogubo soseda pasjega. Obrnil se je proti mizi in zasačil Avataro, na nasprotni strani, da že spet strmi v njega.
»Premlada za mene,« je pomislil. Hhja, v njegovih letih so bile vse premlade, tako da je bilo vseeno. Pa ji je prisluhnil.
»…prisotnost, ki je nad našim razumom. To je inteligenca univerzuma, kozmične zavesti. Ta inteligenca je nezmotljiva. To je ljubezen, izvira iz Boga in zahteva mojstrstvo v reiki – ju. Uporabljam mantre, mudre in vizualizacijske tehnike. S to metodo se zdravi vse,– od telesa do duha. To je, zelo na kratko, znanost zenrei….skupaj z neumrljivo indijsko modrostjo…«
»Običajna zadušitev nasprotovanja s citiranjem navidezno superiornih tez in bogov, sil in referenc ,« je vedel Ivan; ta pristop mu je bil znan.
Zakonca Rožman nista zdržala samohvalo konkurence.
»Moj mož eden redkih ljudi, ki ga okupira jasnovidnost, lastnost, da vidi dogodke, ki bodo v jutri, ali zdaj ali nazaj. Ja, on se lahko zveže z vesoljem in dobiti videnja in dela koncentracijo na vse, ja ,« Debela Bibi, navlečena lažnih ogrlic in slabega okusa, je navdušeno slavila moža, ki je togo sedel zraven nje, obsut s slapovi njenega občudovanja, ter si priučeno gladil svetle lase – dolge, kot Sin Gospodov, seveda. Ivan je čakal na njegovo ezoterično masturbacijo.
»Povezovanje z angeli sem vzel v celoti, morem združiti z nadnaravno energijo. Kogar kličem, prišli bodo ... vedno pridejo in me ne pustijo na cedilu , mene že ne,« Mihael je donel vzvišeno, papirnato; da je oboževal samega sebe, je bilo jasno.
»Slaba dekla še slabšega gospodarja,« je zamrmral Ivan. Slišal ga je samo zraven sedeči Darko.
»Kaj ti je, Ivan?« Prijatelj je veselo mlel miniaturne sendviče.
» Bodi vesel da se je gospa stroškirala. Sicer je veliko bolj znana v nasprotni smeri…«
»Hočeš reči da je skopuhinja, Shylock, oderuh, brezčutni stiskač? Skoporitnica?« Ti opisi so ji nekako ustrezali, kar se je Ivana tikalo.
»Tiho, gosta sva, pa še vse je zastonj. Daj že enkrat v življenju mir, prijatelj. Je pač do te mere v stiski, da bo dala vse, da prileze problem ven; sicer ne bi nikoli. A tebe tudi nekaj mrazi?« Nelagodnost je prevevala prijatelja Darka.
»Jaz bom dal mir, mene bolj skrbi nemir, ki bodo povzročili tile samozvani astralni umski maloposestniki ,« je pojasnil Ivan in nadaljeval.
»Klicanje duhov je za izurjene veščake. Obred se mora skladno izvesti. To ni igra, kar ta dva neuka lumpa počneta je neodgovorno. Ne kliči hudiča, ker že sam preveč rad pride…In, kar je najhuje, če pride hudič po svoje, nastradajo vsi, tudi tisti, ki ne verjamejo. Psihologija, patologija, shizofrenija…In če ljudje verjamejo…«
»Ljudje se premalokrat zavedamo nevarnosti in posledic takšnih dejanj ,« je pripomnil jezuit, ki je sedel na drugi strani mize.
»Duhovi, resnični ali namišljeni, nam lahko povzročijo fizično in psihično bolečino, nas obsedejo, naselijo. Kot verujoči vidim svoje življenje v Kristusu; in to… je nekaj kar ni Božje. Lahko vpliva nepovratno…. To je ošabnost, ki vleče v prepad ,« je glasno končal.
S tem je sprožil nepovezano govoričenje jasnovidcev, drug preko drugega, citiranje in deklariranje vseh mogočih in nemogočih sil in moči.
»…. je valovanje astralovidnih oblik energij… ,«
»…Bela magija lahko pomaga pri doseganju plemenitih ciljev. Negativne uroke, prekletstva uničimo z belo magijo …«
»Tarot, Romske karte…«
»…in Crowleyev tarot…ja, Aleister«
»OUIJA je najbolj zanesljiva…«
»od otroštva zaznavam prisotnost energijskih bitij, ki me vodijo skozi življenje .. ,«
Sledila je kopica učenih besedi samozvancev, visoko donečih in enako nesmiselnih:
»…Apolonij iz Tira … kabala…iluminati…videc Brahan…Walburga…templjarji…Mohenjo Daro…sutre…piramide…energija… entitete …Nostradamus…mother Shipton…kabale…alkemija…Saint Germain…«
Vse skupaj je bilo tekmovanje, kdo bo izbruhal več okultističnih tujk, pojmov in imen in se dokazal, ter prikazal konkurenco za nevredno. Ko so Gregorja napadli, ker da ne spoštuje »nedoumljivih kabalističnih sil«, se je jezuit žalostno nasmehnil; v prepir pa ni hotel.
»Tekma, kdo je večji petelin na astralnem gnojišču. Jaz bi lahko dodal še desetine enakih kretenizmov. Eh, kako enostavno je pretvarjanje, da si videc,« je bilo Ivanovo mnenje. Saj on tudi ni bil nedolžen na tem polju, ampak dobro se je zavedal, da ni veščak. Ne še.
»Ha, jaz nisem vedež, ti si pa snedež,« poslal misel Šefu; ki se je še bolj ponosno zravnal, puščica je zgrešila – ali pa je bil Šef bolj moder od lastnika. Grrr.
Poslušalci so lahko le, sem ter tja, zastavili vprašanje. Odgovori so bili megleni.
»To je, če ne drug, pa zelo drugačen svet ,« je sebi in Šefu sporočil Ivan. Šefa je bolj zanimalo tostranstvo in odpravil se je na pohod, ki ga je potuljeno bližal viru hranjenja – vhodu v kuhinjo.
Govorniki so se razpetelinili, razprava je ugašala.
»Spoštovani gostje prosim, razen gospoda Ivana, pojdite v prvo nadstropje. Na vratih sob so napisi z vašimi cenjenimi imeni. Sprostite se v naši vili, kolikor se želite. Skupaj se dobimo popoldne. Hvala ,« Verko se je približal.
»Gospod Ivan, vam smo, zaradi težav s hojo, dodelili sobo v pritličju. Upam, da vas ne moti, da je bila nekoč soba za posle?«
»Nee, samo da mi treba po teh kockurinah navzgor. Pojdiva ,« čutil je Šefovo radost – čisto zraven hrane bosta! Šef ni bil jasnovidec, kostovidec pa vedno.
Šla sta za Verkom, Ivan nevoljno, Šef vohljajoče pričakujoč.

⁂⁂⁂

Verko je dodelil sobo, ki je bila majhna, čedno urejena. Šef je, kot zmeraj, takoj našel svoj prostor – zbliza Ivanu. S svojim zobatim orodjem je tja zvlekel bližnjo spalno podlago in se veselo zleknil.
»Muuh« je sporočil Ivanu, pa naj on ugane kaj to pomeni. Komedijantski pes.
»Moram spet paziti, da ne bom stopil na mrcino, ker bo javkala do neba ,« je vedel Ivan. Tako imenovana mrcina ga je užaloščeno opazovala. Neiztočene solze so bile enako prepričljive kot nakradena hrana okoli nje.
Ivan je iz svojega nahrbtnika izvlekel trekar, narejen na podlagi njegovih preučevanj. Staroslovenski vedeži so verjeli v trojnost, vezava treh sil naj bi jo ustvarila. Kar teče v trekarju, leseni piramidi trikotnikov, so nevidne sile, ki vplivajo na vse: ljudi, živali, stvari, okolje. Točka, ki povezuje dva ali več trekarjev, ima moč. Ogenj, voda, zemlja/kamen, zrak, les/gozd, to bili izhodiščni vrhovi; ki jih nikakor ni obvladal. Zaenkrat se osredotočal na trojico Perun, Veles, Mokoš in globoko upal, da ni hudo zgrešil. Bili so še drugi, oh še, toda…
Ko je Ivan iskal kam postaviti trekar, je potrkalo. Porinil je trekar pod odejo in odprl vrata. Tea je stala pred njim.
»Lahko pridem, imam nekaj osebnega … Pa…« Ne da bi čakala na odgovor, ga je odrinila in vstopila.
»Gospodovalna, nevljudna in sivna,« je mislil Ivan; in Šef se je strinjal. Izvedel je svojo ustrahovalno predstavo; vstal, zazehal, pokazal garažo klenih konic, se usedel in potuhlo renčal. Ob pogledu na to so mnogi takoj odšli, daleč proč.
»Držite svojega psa prosim, gospod Ivan, vem za njega. Bom hitra. Bom hitra. Poslušajte. Prva lastnika, zakonca Stubnach sta bila bogata in predvsem božja služabnika. Mož je med vojno plačeval velike denarje, da nastane obramba pred rdečimi brezbožniki, pa so ga kar v pisarni ubili. Komunistični likvidator je ubežal. Ostala je mati Dimitra, ki se je vedno držala v ozadju, in otroka.
En sam sin je bil v družini Aleksander, pa mlajša sestra, Oksana; in je hudič oba zapeljal med komuniste. Dimitra, ruska begunka pred rdečimi norci, je blaznela, a zaman. Vpila, da je slišala cela soseska, da ju bo razdedinila, da nista njena otroka, ampak sovražnika in še hujše stvari. Boljševike je neskončno sovražila, nečloveško, in se jih hkrati bala, skrivala pred njimi; nikoli ni rekla zakaj.
Vse je bilo zaman. Dimitra ni nikoli pozabila zadnje večerje s sinom in hčerko; ki je bila, ne da bi vedela, poslovilna. Oba otroka, Sašo in Oksano, so rdeči umorili, med vojno. Ko so prišli Nemci sta odšla v gozd, da bosta partizana! Izginila sta, Saško in Oksi, nekje na poti do Titovih razbojnikov; pokončali so ju zaradi očeta, sigurno. Dimitra se je zatem osamila, kot da bi se skrivala; in ostarela čez noč.
Ko so prišli komunisti sta ostala samo Dimitra in sluga. Železna ženska. Morilci rdeči niso nič hoteli vedeti o njenih srčkih , ki sta naivno odšla v hosto, brez vrnitve. Še danes o tem ni ne priče ne besede. Klavci so tiho ali mrtvi ,« Teja je postala, zbirala misli.
»Komunisti so ukradli njeno tovarno, posestva, ostala ji je mala kmetija z najemnikom, ta vila in, kar je uničila, pred njimi. Uničila je pa vse, kar je mogla. Slike, dragocenosti…; še stilsko pohištvo, klavir, vse, je s pomočjo sluge Fjodorja, prav tako ubežnika iz rdeče Rusije, razbila in sežgala. Kup pepela, vse kar je ostalo. Ko so lopovi prišli pleniti, ni bilo ničesar za pokrasti ,« Nov postanek. Šef je sedel in oba pozorno opazoval.
»Noč, noč, zemlja,« je poslal Ivanu podobo rok, ki so štrlele iz tal sredi plazeče se megle. Nič kaj prijetna podoba.
»Komunajzarji so Dimitri dali malo penzijo, s kmetijo in kaj pa vem, je rinila skozi. So bili časi ko je živela samo od svojih čajev, in kruha. Nič je ni zlomilo, nič. Strah jo je bilo le, da bi se z govorjenjem osramotila – če je kdaj pila vodko, je vedno sama, zaklenila se je.
Veliko ji je pomagala sestra, moja babica Maša; kolikor je mogla, bila je skromna šivilja, mož krojač; kot moj oče Ion. Fjodor se je medtem zapil, čvekal norosti po gostilnah in izginil, verjetno skočil v kakšno vodo. Dimitra je ostala sama, razen sestre in njenih, obiskov ni bilo. Zelo se je bala doma za starce. Najbolj pa, da bi zaradi starosti govorila kar tako, spovedala se tujcem ali doktorjem, ostareli strahovi pač…
In samotno je umrla, tu. Baje, ker se je ožgala pri požiganju dokumentov v hiši, in ni hotela v »boljševiško bolnišnico«.
Naprej je šlo, kot pač gre. Dedovala je sestra Maša, babica moja, ki je kmalu umrla, za njo njen sin, moj oče. Nobeden od obeh ni tu živel. In ko je Bog očeta Iona pred leti vzel k sebi, je postalo moje. Z odvetniki mi je uspelo dobiti od udbomafije mnogo, kar so pokradli, ne morem se pritoževati.
Upala sem, da so pred družino zlata leta, pa je Janez, moj mož, lani ugasnil; otrok nisva imela. Z Božjo pomočjo sem se pretolkla skozi, in si začela tu urejati dom, morda zadnji. Za sebe in za sprejeme ugledne družbe, ki me spoštuje; naše ime je cenjeno. To vilo.« Ivan je poslušal, brez sentimentalnosti.
»Tragično, ampak nič kar ne bi tedaj doživeli tudi drugi, torej?«
»Gospod Darko mi je rekel, da ste trd človek. Morda prav takšnega potrebujem. Na kratko, ponoči tu ne moreš živeti. Glasovi, obrisi, sence, melodije, pesmi, klavir, kričanje mačk. Zvoki, besede, slovenske, ruske, neznane. Premikanje stolov, slik, vrata zaklenjena, so odklenjena. Še podnevi ni miru.
Tu ni za ljudi. Strežbo lahko dobim samo za preko dneva, za hrbtom smo vsem zloglasni, nedotakljivi. Želela sem vilo, lepe sprejeme, večerne razgovore ob kaminu, morda glasbeni nastop ali dva. Hotela sem imeti prostor, kjer bi se okoli mene zbirali moji prijatelji in znanci, tako pa… »
»In to se mene tiče, ker?« Ivanu se nova bogatašinja ni smilila, nagonsko. In njegovi nagoni niso nikoli lagali…
»Lisbet, žena gospoda Darka mi je zaupala, da vidva, s psom, sta sposobna… kar drugi ne. Očistite ta prostor, odnesite, uničite, vse kar povzroča te strahove. Vrnite mi mir. Ne bo vam žal ,«
»Brskava naj po hiši in posestvu in odneseva, kar hočeva? Široko pooblastilo. In zakaj naj bi to počela, pa če sva … sposobna… ali ne?«
»Ker rabite denar, ker ga nimate. Jaz ga imam. Deset… ne, dvajset tisoč evrov, ko to preneha. Prisežem, pri Bogu, pred Bogom ,« Ivan je preračunaval. To bi mu omogočilo nov pomivalni, pralni stroj, kuhinjski kot, parket; vse je bilo na robu uporabnosti.
»Kako in kdaj?«
»Zvečer bo jasno, s čim imamo opravka, zato so vidci tu. Potem ste vi na vrsti. Ponoči ali podnevi, kolikor časa bo treba. Ste za?«
Šef mu je poslal nerazumljivo sporočilo, ki je pomenilo strinjanje. Učila sta se še, moči so bile nove, neznane obema.
»Da. Jaz držim besedo. In, druga stran bolje da tudi, gospa Tea…«
»Hvala Bogu. Zmenjeno. Moram iti, čakajo me še drugi,« Zavrtela se je in odšla.
»V kaj sva se spustila,« je Ivan nepotrebno vprašal Šefa.
Kot odgovor je dobil podobo kupa mesa, kosti in pasjih priboljškov. Jasno, Šefove prioritete. Ivan v sebi ni bil prepričan, občutek pač da niti s stavbo niti njeno lastnico ni vse…
»Raje kot z njo gledal skozi okno, bi jo defenestriral ,« je zaključil pri sebi.

⁂⁂⁂

Sobota je hitro minevala. Urejanje sobe, priprava za počitek, kratek sprehod okoli čemerne hiše, vsa vrata navzven so bila varnostna, obilna zakuska, priprava za večer. Ivan je skušal stopiti v zvezo s svojimi silami, zdelo se mu je da sta se odzvala samo Veles, gospodar živali in pekla in… Mokoš, zaščitnica žensk, otrok, vladarica noči in varuh podzemlja. Le čemu prav ta dva?
Edino prijatelj Darko je obiskal Ivana. Pobledel in nekam izčrpan, to okolje ga je dušilo. Darku je povedal zelo očiščeno, sanitarizirano verzijo dogajanj, ker bo spet o vsem takoj poročal ženi Lizbeti; ta pa jadrno naprej. Darko je skušal Ivana na nekaj opozoriti, ampak se je pri tem brezupno zapletel in odnehal, raje je šel. Da bo takoj poiskal tolažbo pri ženi, zagotovo; in se spovedal vsega – ona pa nesla dalje; če bi izgubila telefon, bi zahtevala da ji novega prišijejo na uho.
»Vsaka ženska je člen verižne reakcije v akustični variabli Falopijskih vezi,« je v sebi modroval upokojenec.
Sončna svetloba je jenjavala, bližal se je zgodnji spomladanski večer. Slišati je bilo čedalje manj odmevov, korakov; priprave, kakršne že, so morale biti v teku.
Ivan je pograbil palico, z njo ne preveč nežno dregnil Šefa in odtavala sta preko male kuhinje, z zaposleno kuharico v njej, do glavne sobe. Tam pa…
Zgornja polovica dolge mize, proti vhodu, je bila polna prigrizkov in vseh vrst pijač. Spodnja polovica pa pogrnjena. Žameten, gost prt, temnordeče barve. Tam je kraljevala znana pravokotna popisana plošča; z obveznimi kadili, svečami, pisali in papirji. OUIJA.
»Ojoj. Amaterji na pohodu ,« je bila Ivanova reakcija.
Napisi so viseli na notranjih zaslonih – imena, tudi Ivanovo. Gostov ni bilo, le uslužni Verko, ki je takoj prihitel.
»Lahko pomagam, gospod Ivan?«
»Veste zakaj je to, kar je na mizi?«
»Za… za klicanje mrtvih, ne?«
»Ne, niti teoretično. Medijstvo mrtvih ni klicanje duhov, je samo kanal, stik, med živimi in mrtvimi. Mrtvi sami izberejo komunikacijo ali ne. Medij najde le stik, duša ostane kjer je. To je preprosto in baje nenevarno komuniciranje. Medij ne kliče, je le srednik med mrtvimi in živimi, prenašalec sporočil, sprejemnik in oddajnik; lahko prekine takoj, če se zavrti v drugo smer; ne manipulira z nikomer in ničemer.
Drugače pa je s pozvanimi entitetami pri ritualih in ouija tabli. Tole je za klicanje duhov, tistih pokojnih, ki ne morejo počivati v miru; da pridejo sem. Včasih »v spremstvu«. Mrtvi se načeloma ne vtikajo v žive, duhovi ki ne morejo oditi, kamorkoli že, pa, in to zelo, trdijo poznavalci. Je to kar hočete?«
»Jaz, lahko, morem, samo ubogati, to je edini kruh moje družine, gospod. Seveda to ni moja želja, sem zvest Bogu, Sinu in Svetemu Duhu ,«
»Eh, vsi smo v zagati zaradi drugih, gospod Verko; je kar je. Vendar, če je res ali ne, če verjamete v to ali ne, ima lahko hude posledice. Pa pustimo to.
Dajte, mi povejte vsaj, kam ste dali listine in pisma, ko ste preurejali hišo?«
»V klet, četrti prostor desno. Ni veliko, delno uničeno. Baje je gospo Dimitro doletel konec sredi pustošenja teh dokumentov. Ni jasno zakaj; takrat nihče ni hotel sem. Morda…«
»Morda se ji je zmešalo? Nora? Neprištevna?«
»Gospod Ivan! Ne morete tako o pokojnici! Tudi če pravijo da je bila…«
»Tudi če?«
»Kletna vrata so tam, na desni strani; izvolite ključe. Oprostite, kličejo me ,« Verka je odpihnilo.
»Dimitra je za njega eksplozivna tema« je zaupal Ivan Šefu. Ta je ga je molče podprl.
Betonske stopnice so bile kratke, strme, grde. Ivan se je moral opirati na palico in Šefa.
»Dobro, da si po vsem tvojem žretju vsaj močan,« je nehvaležno pripomnil. Šef je ostal osredotočen na pomoč gospodarju.
Klet je imela na vsaki strani štiri razdelke in v sredini, na koncu, še enega. Delavci so vzorno pospravili stare stvari in jih zložili. Omara, polna čajnih skodelic, krožničkov, dva samovarja. V tej hiši so, kot večina Rusov, obvezno pili čaj. Pa razno pohištvo, vse sicer staro, ampak ne starinsko. Socialistični izdelki, rabljeni. Razmajani obešalniki, razpadajoči stoli, scufane preproge, toda vse zvito, povito, spravljeno. Vestno delo.
Luči so bile na srečo nove, takoj sta našla svoj oddelek. Poleg ključavnice je na njem visela še veriga; nekdo je pazil. Trije kovčki. Stari, razpadajoči, na tleh, samo delno prekriti z nekakšnimi plašči. Ivan jih je odprl, kupi listin, pisem, časopisnih rumenih natrganih izrezkov, marsikaj načeto, nekaj celo obžgano. In požgano. Kaos. Še pisave so bile različne. Latinica in nekaj, podobno srbski cirilici. Красноярск, je s težavo črkoval kot Krasnoaersk? In, kateri jeziki so to? Ivan jih ni vse obvladal; dva, ruski in nemški je verjetno uganil, ostale, nikakor.
»Tole mora z menoj, tu ni za nobeno rabo. Samo kako, trideset in več kil po moje. Sam lahko nesem morda deset. Morda ,« Šef je bevsknil, se obrnil, nastavil hrbet, ponovno obrnil in odprl gobec. V Ivana je priletela podoba malamutov, aljaških vlečnih psov.
»Jaa, Šef, hah, hvala mrcina moja!« Božal je ščetinca, ki je zadovoljno renčal.
Potem je šlo hitro. Najtežje je bilo najti ustrezne vrvi za prvi kovček, na Šefovem hrbtu. Drugega je nosil v gobcu, Ivan pa tretjega, z muko, sam. Procesija je, korak za korakom, stopnico za stopnico, napredovala, s težavo, toda le; palica je pomagala. Strahovi, duhovi, če so obstajali tu, so imeli bolniško.
Na srečo ni bilo v sobani nikogar in dotihotapila sta se v svoj prostor. Prezaposlena kuharica ju ni opazila. Ivan je izčrpan omahnil na posteljo. Okrevanje ni čas podvigov, je vedel. Še posebej, če si napol invalid.
Pol ure počitka, Šef je zvesto stražil poleg, preden si je lahko ogledal plen. Prvi zavoj, ki ga je razvezal, ga je podučil, da ne bo šlo kar tako.
»Šef tole zahteva čas, pa prevode preko interneta, pa brskanje po naši, madžarski, nemški in ruski zgodovini; in še, ne vem kaj vse. Zapakirajva, bova doma ,« Ivan je pakiral seveda sam, Šefova zobna artilerija bi bila edino za drobilec dokumentov.
Ponovno trkanje. Tokrat Verko, kot vedno s priklonom.
»Dober večer, čez eno uro ste vsi vabljeni, da začnemo. Pridete?«
»Kot da lahko izbiram,« je odmomljal Ivan in nevljudno zaprl vrata. Vse mu je bilo čedalje manj všeč. Bil je prepričan, da amaterji, ki ne ločijo niti med duhovi in dušami, bodo skuhali juho, ki bo za vse prevroča. Osvežil se je, kolikor se je dalo in ruknil požirek kubanskega ruma iz bifeja v sobi – Ron Caney, šestdeset procentov, to bo zadoščalo. Pa še tekel je kot medica. Stlačil ga je v jakno.
Šef se je namrdnil. Ivanova čudna počutja po žganju so bila legendarna in zelo zoprna za bližnje.
»Tišina, to je samo zato, ker dobim zjutraj potem mačka in ne psa, ah?« Verjetno neupravičeno, toda minute so le potekale. Neizprosno.
»Ura je tu,« je končno Ivan oznanil obema. Skozi sobno okno je štrlela trda noč, luno so zakrili oblaki. Ven, vrata, kuhinja – sedaj prazna, še ena vrata, prišla sta.

⁂⁂⁂

Soba je bila v polmraku, prižgali so le del svetil. Na čelu mize so gorele sveče in kadila; preveč jih je bilo. Seansa je bila nočna, ko je najmanj motenj okolja. Televizija, radio, telefoni, računalniki, se niso oglašali, trdno zaprta okna in vrata so preprečevala motnje od zunaj.
Ivan je prišel zadnji, drugi so že udobno sedeli. Ivan se je, mimo nemo očitajočih obrazov, mirno zleknil na svoj stol. Sopenje poleg mu je dajalo občutek varnosti. Varno, ime ti je Šef…
Šef je stal, ni hotel sesti ali se uleči; je že vedel zakaj. Kot je preje opozoril Rožman, nihče ni smel prekrižati nog – moteč simbol
Starinsko izdelana ura je odbila deset, nočni čas. Zrak je vsrkal in oddajal vonje kadil in sveč, ki so prekrili pridih barve in prenove. Na čelu mize sta sedela Rožmana, Ouija tabla pred njima. Mihael je seveda zavzel mesto glavnega medija, njegova, od oboževanja tresoča se Bibi, pa mu je, suženjsko vdano, stregla.
Desno sta bili Tea in njena prijateljica, levo pa Avatara. Gregor je sedel par stolov proč, Darko nekam odrevenelo, blizu. Ivanu namenjen stol je bil desno zraven, bližje dogajanju. Verko je, bledega obraza, uslužno stal izza Teje. Veselja ni bilo čutiti v tej sobi…
»Vsi ste prišli, hvala vam. Strežba je odšla, zadržati jih nisem mogla, vendar, kot vidite, je hrane in pijače za vse. Če je čas pravi in vse v redu, prosim gospoda in gospo Rožman, da začneta ,« Tea je obmolknila, položila prste na tabelo in uprla pogled v vidca. Isto je storila njena prijateljica, Avatara in Bibi. Rožman, kot medij, je sedaj lahko začel – s ploščkom z odprtino v sredini; in svinčnikom.
»Plošča se imenuje OUI – JA, ker je bila prvotno francosko nemška, in oba izraza pomenita DA ,« je Darku, na svoji levi, potihem pojasnil Ivan. Darko ga je raztreseno poslušal, ni bil čisto tu.
»Medij kliče, in če se kdo javi, ta vodi medijevo roko po plošči, na kateri so črke, številke od nič do devet, besede da, ne, in nasvidenje. Pa poljubni simboli, priljubljen je pentagram. Nekdo odgovore zapisuje, tolmačijo jih sproti. Seanso odpre, vodi in uspešno zaključi medij, če ve kaj dela – tale ne,« je pesimistično končal pripoved Darku, ki ga skoraj ni poslušal; nato je utihnil, začelo se je. Počasi.
»Vsak duh človeka tukaj mora biti čist in pozitiven, če ne, naj gre, ker bo pokvarila nadzemeljske energije. Jaz gradim, veliko, ogromna zaščito. Krogla svetlobe nastaja, bela prosojna krogla nad nami, naša zaščita. Kmalu bo cela tu, mi znotri. Z mojo močjo, močjo mojih vodnikov bomo vsi v tem klicanju zaščiteni pred slabim, pred negativnim. pred peklenskimi duhovi. Tu vodim jaz, ne Ouija in vrata pekla me ne premaga ,«
Gregor je sklenil roki in začel tiho moliti, Avatara je glasno dodala »Samo umsko in energijsko močne osebe.« Tea in prijateljica sta otrplo držali prste na deski, vsaka po dva. Bibi je v govor moža pomešala svoje besede.
»Ko vam bo duh začel govorit vsaka črka mora bit jasna. Če onostranski duh postavi ploščico na sredo mu rečemo in duh popravi. Vsi prsti so na plošči ves čas ,«
Tišina prisotnih, v krogu svetlobe, je obvladovala vse, skoraj zabolela je ušesa in um.
»Osel in mula mešata izganjanje hudiča, klicanje duhov, komunikacijo z mrtvimi in ne vem še kaj. Glavni moron igra maga, medija, vodjo seanse, vse kar je napaberkoval, ustvarja kurja čreva. To je neumno, ima vedno slab konec ,« Ivan je sproti poučeval Darka, ki je čudno vztrajno molčal.
Svetlolasi videc je poskusno potisnil klicalni instrument v krog, po ploskvi, in začel.
»Je kateri duh tu, ki želi govoriti? Govoriš z menoj le preko ouija plošče. Porini ploščico da ali pa jo zavrti v krogu. Moje sile bodo uspeh ,« v enakem tonu je vabilo parkrat ponovil in zatem ga spremenil.
»Duh, minuli, izgnani ali prekleti, a si tu, jaz kličem, mi zaščiteni pred vsemi hudobnimi rečmi, energijami in padlimi entitetami te kličemo, ukazujemo!« Verko, ki se je zdaj usedel zraven Avatare, je sproti tipkal v tablični računalnik.
Rožman je ponovil, vsakič z močnejšim glasom. Bibi je tudi vzdignila svoj glas.
»On je ena oseba, poglavitni, ima glavno besedo. On nas je obvaroval, on bo komunicirati z duhovi za najvišje dobro. Ubogajte, ubogajte Mihaela vsemogočnega, mojega Jezusa, ubogajte vsi. Duhovi, sile, pokorite se!« Rožman se je takoj navezal nanjo, bila sta utečen par.
»Pridi, kličem te, pozivam , ukazujem ti. Pridi, iz temne groze, pridi iz peklenske roke, pridi iz prekletega jezera, pridi iz Tartarja, Goga in Magoga, pridi iz tega ali onega sveta, ubogaj božanskega mojega!«
»Po pravilih je klicanje vljudno in usmerjeno na entitete, tenkočutno vabilo dušam na pogovor. Ta pa ukazuje silam od vsepovsod, da so le zavržene. Ne vem… ,« Darko je porinil svoj stol bliže Ivanu, njegov, sicer veseli obraz, je bil resen, tog, bel. Ponovno se je vmešala na glas še Bibi.
»Mater, Aštoret, Baalova žena, kraljica noči, Attarta, Demetra, Tanit, Gea, Hekata črnih ur, Erinije, Persefona, Mokoš, Durga, v imenu Abramelina in Aherona, v imenu Nyx in Furij vas kličem, pošljite nam to, kar je tu, čeprav ne bi moglo bit ,« Bibi je ponavljala dalje in naprej.
Gregor je prekinil molitev in opazoval dogajanje; v rokah je stiskal majhen križ.
Ivanu se je zdelo, da slika na steni počasi niha, ali pa je to bila le igra svetlobe in teme?
»Ženščina je zmešala štiri, pet religij in panteonov, znana ji je morda Aštoret, ki je boginja prostitucije. Izbrala je same boginje noči, podzemlja, groze in podobnega ,« je neveselo dodal Ivan čedalje bolj bledemu prijatelju. Šef se je brez ukaza premaknil, sedaj je stal na desni od Ivanovega stola, vmesnik dogajanja; v očeh mu je odsevala svetloba; ali pa drugo ...
Nekaj je zmotilo Ivana…ja, uri sta nehali tiktakati, obe naenkrat. Salezijanec je ponavljal poziv in nenadoma sprožil roko s ploščkom, ki je imel privezan svinčnik.
»Da. Prišel si. Pozdravljen. Povej svoje ime, ukazujem ti. Sefer Yetziroth, Bahir, Zohar, so v možganu mojem, pazi se. Jaz presegam Scaligerja, vedi ,« Rožman je igral vladarja noči.
»Ja, presegaš Skaliča, ki je skočil od jezuitov med protestante, ter sleparil po celi Evropi; dokler ni bil sam in ubožen, in je naenkrat postal spet katolik. Lep vzor, ni kaj ,« Ivan ga je imel poln kovček.
»Ubogaj demon, moj Jezus te bo drugače poslal nazad v grozo, smrad, mraz in temo, kjer je sajast in kužen plamen!« je sekundirala Bibi.
»Nirrti, Ratvi, Pritvi! Poženite jih!« se je slišalo s strani Avatare. Ropot, nekaj je zadelo glavno okno sobe.
»No, še porcija indijskih bogov noči in smrti, prej pa naštevanje kabalističnih knjig, okultna mineštra de lux,« je komentiral Ivan. Darko se je krčevito oprijemal ročajev svojega stola. Jezuitova pridušena molitev je segala do vseh.
Roka vidca je drsela po črkah na Ouija tabli, obotavljivo.
»Abeceda mu ni domača,« je pojasnil Rožman in črkoval.
»f…ipsilon, ne…j…o…e….ne….d….o….r. Fjodor. Da!« Prazni vinski kozarec pred medijem se je prevrnil, razbil. Vodja seanse se je zdrznil, vseeno nadaljeval. Darko je začel na suho rigati. Majal se je, duhov se je vedno bal, ne da bi priznal.
»A si dober duh? A si dober duh?« Sveče so ugašale in se prižigale, druga za drugo in puščale neprijeten zadah. Kadila so se upepeljevala dalje, vendar hitreje ...
Roka, drsenje, »Da in, in Ne? Fjodor dober si, dober, jaz ti vladar ta noč, ukaz dober!« Vzneseni Mihael je nadaljeval.
»Zakaj tu, Fjodor? Povej, povej! Moraš, jaz sem gospodin tu, dana in teme ,«
»To je proti božji postavi,« je glasno šepetal Stenič. »Božji zakon je vedno nad svetnim.
Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!«
»Poleg vsega je prevarant še slovnično nepismen, čeprav je salezijanec,« je siknil Ivan, ki je vse nezaupljivo spremljal. Šef je bliskal z očmi, začele so se mu svetiti.
»In govori, ko da so zle entitete bratje, bo, bo doživel »bratovski« obisk. Avatara pa obisk svojih boginj nočne smrti, ki jih kliče ,« Darko je molčal, neobičajno tih, ostali tudi.
»m …o ne ….u…d…e….p…ne…r…muder, mother, mati? Da! Mati, Muder, murder? Da! Ne?« Rožman je norel naprej.
Visok, tenak zvok je predirljivo zaparal po sobi, mačje mijavkanje, več mačk, glasno. Vmes še en zvok, rezek, kratek, struna glasbila. Tea je pošepetala Verku, ki je vstal, se je priklonil in stopil k bližnjemu oknu, zavrtel kljuko in pustil priprto. Zvoki so odmevali močneje. Tea je pogledala navzdol po omizju.
»Gospodje Darko in Ivan, to je, kar sem rekla, poslušajte ,« Ukazovalno. Rožman je vmes vneto nadaljeval. Darko je bledel, moral se je slabo počutiti –je začel spuščati vetrove? Skoraj neslišno, toda …
»Zakaj mati? Zakaj, moj ukaz, noč je moja, Fjodor! Odgovori mi! Naj umrem ali ne, zmagal te bom in vse!«
»Hudiča, nikoli, NIKOLI ne govori v seansi o smrti, nikoli, to vejo otroci, ta kreten pa ne!« Ivan je bil divji, Rožman je drezal v neznano zakrito temo.
»Jezus je dejal: le jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni ,« Gregor, z nasprotnega stola. Nekje so pridušeno odmevali rezki udarci bobnov.
»z….a ...ne, e…m….j…a….ja. Zemlja? Zemlja, da!« Avatara in Bibi sta čudaško kremžili obraze, tudi medij, ki je vztrajal. Darko je stol potisnil tik k Ivanu, obraz napet. V sobi je naraščal nevidni pritisk, čutiti so ga morali vsi.
Oba okenska kraka sta se odprla in treščila v rob zidne vdolbine, v katero sta bila vzidana. Iz enega krila je padlo steklo.
Sunek vetra je zavel po sobi, ugašal sveče in kadila, toda ne električne svetlobe – ta je samo trepetala in šumela. Darko je drsel s stola, Ivan ga je pograbil za roko, a ta še čutil ni, nobene reakcije.
» ...z Bogom mojim Stvarnikom in Odrešenikom, želim in hočem izpolniti Božjo voljo… luči vere v Kristusa… ,« Gregor je glasno molil.
Salezijanec, kot da bi tekmoval, je vse preglasil; sredi čedalje bolj vsiljivega cviljenja in krčevitih sunkov strun zunaj. Izven kroga sobne svetlobe, pod stropom, se je zbudil šepet, nejasen.
»Pridi, povej, Fjodor, si ti v zemlji? Kako si tam? Kdo te je dal tja? To je moj ukaz, jaz sem vladar tvojega sveta! Baal, Kibela, Bakh, Moloh, Melek, vsi ste priče, pri Kali!«
»Lepa božja zbirka in zbrka, sami množični morilci,« je pomislil Ivan. Darka je s težavo držal, ni se odzival, spuščal je kratke vetrove, znak onesveščanja, ko oseba izgublja telesno kontrolo,...
»č….a….i….o, ne t…r…a…v ...a. Čaj, trava. Da, da, Ne? Kako ne?«
»Ne? Ubogaj duh, ubogaj, daj mi znak da ubogaš, pokaži se! Asmodeiiiiii, Baalzebub! Baal, Zerubabel, Anubis, Oziris, Serapis, Morana, Veles, Mokoš, Macanos, Thanatos, Erebus, Death, Destruction, Hell, I order you all!« Rožmanu so pršele kapljice sline iz odprtih ust, ko je kričal, slovensko, angleško, spakedrane druge jezike, ostanke besedi.
Tea in prijateljica sta okrepeneli, Avatara je ležala z glavo na mizi, majala je z njo. Verko je okamenelo sedel, zaprtih oči, premikal je le ustnice. Tema na stropu je valovila.
»Znorel si, nehaj, kličeš svoj in naš konec!« je vpil Ivan, zaman. Zbirka bogov iz ust samozvanca, kakor je bila amaterska nabirka, je bila nevarna.
Tema izven svetlobnega loka se je upogibala, gostila. Od nekod se je oglasil radio, nenadno prižgan TV aparat; morda še računalnik. Zvoke strun so sedaj spremljali mladi, doneči glasovi, pomešani s kriki mačk. Stare partizanske pesmi. Prostor se je naenkrat močno ohladil.
Jezuit je zdrknil na kolena, križ z rožnim vencem v rokah, usmerjen proti Rožmanu. Bledi Verko je skušal mu slediti v molitvi. Tea je krčevito držala prijateljico z eno roko, drugo pa na tabli za klicanje; obe ženski vztrajni do konca. Avatara je ležala z glavo na mizi, s pestmi je grabila neznano kaj. Darko je bil na tleh.
Bibi, Bibi se je…spreminjala. Malo po malo, toda skupni učinek je bil čedalje bolj grozljiv; in zmrazljiv; kot da bi zrastla. Tea je divje objela prijateljico, sprijeli sta se v objem, mižali sta ; premikali ustnice, verjetno molili.
»Gospod, ti nisi Bog mrtvih, temveč živih. Pred teboj se spominjamo tudi vseh pozabljenih in tistih, ki jih nihče ne objokuje, pogrešanih, katerih usoda nam je neznana, obupanih, ki so si vzeli življenje, vseh tistih, ki so jih ljudje umorili ,« Jezuit je nadaljeval.
Ploščica se je gibala od kota do kota v črki X, nato pa še krog naokoli. Rožman se jo je krčevito držal, kot da se bori z njo. Zaman, ploščica se je začela premikati sama, nato skočila vanj in nazaj.
Verko je zavpil, računalnik mu je iz rok je zletel preko mize na tla, odprt. Zaslon je spreminjal barvo iz črne v rumeno in nato zeleno, pa vijoličasto.
Verko je v grozi planil, pograbil računalnik in ga prevrnil skozi okno; skozi katerega so čedalje bolj odmevali zvoki in glasovi ter mačje tuljenje. Zaslišali so težke korake, kot bi se nekdo spuščal po stopnicah v glavno sobo; pojavil se ni nihče.
Gregorjeva molitev je preletavala skupino. »Od tebe smo prejeli življenje; tudi umrli živijo iz tebe. Nad njivo grobov stoji tvoj križ in združuje vse, umrle in nas. Gospod Jezus, verujemo tvojim načrtom, čeprav jih ne razumemo. Amen.«
Rožman se je premetaval na stolu, obrazni deli so mu poskakovali vsak zase, vidno se je z nečem boril. Še vedno je klical, v transu.
»dddddaj znamenje, kje si, da te obvladam, da te poženem, kje si, tema moje teme, Fjodor, kdorkoli, si suženj moje sile, izzivam te! Jaz vzvišeni, jaz višji kot preroki in sinovi božji! Pokorite se!« Sveča je nenadoma skočila proti salezijancu. Sunil je z glavo nazaj, kakor da bi nekaj udrlo vanj. Grgral je.
»Ja teb ...tebja… ...!«
Ivan je z eno roko prijel Šefa za vrat in z drugo držal Darka na tleh. Povezanima je skušal dati moč v njem, ki jo je zbiral cel dan. Pa ni pomagalo, Darko je bil brez zavesti. Ivan je počepnil k njemu, zaskrbljen, na srečo je bil prijatelj živ.
Bibi je sunkoma potegnila roke s table, se togo zravnala in z glasom, ki je presukaval vse druge zarjovela.
»V srce sluge vsaditi se mora kal spoznavanja važnosti gospodarice in njenih zahtev! Dolžnost je vsakega sluge da vsa sredstva upotrebuje za mene, samo tako se bode njegovo življenja prilegalo zahtevam Boga. Kdo rabi poganske knjige za kinč sebe in šalje slugo meni preč?« Koža na obrazu in rokah, vseh vidnih delih, ji je na drobno brbotala, iz njenih slabo pobarvanih svetlih štrenastih kodrov so se začeli prikazovati črni pramenčki in počasi lezli navzdol. »Danes se vsi pokoriti menja, vasda, svjodu!« Njen glas je dušljivo bobnel.
Avatara v transu, Tea in prijateljici objeti skupaj; Rožman je trdo sedel in se davil; istočasno je hotel govoriti in ne. Vsaj Darko je bil kolikor toliko v redu.
Toda bit, sifon dogajanja je bila Bibi. V njej je bilo, divjalo, norelo, kar je vodilo strah in grozo v tej vili, z njo se bo treba spopasti kot prvo, z virom, smrkom teme. Ivan je to vedel, čutil. Šef je zrl vanj, z očmi, ki so bile, bile, vijoličaste barve z rumeno režo v sredi? Šef? Darko je topo, togo, ležal na tleh, ni se premikal, kaj zdaj?
»Tukaj se boste seznavali z gospodarico, matjuško, tu sem hospodar in močna samo jaz! Temja bit, tema je maja« je kričala Bibi. Teo je nekaj obsedlo, da je zinila.
»Ne, ne gospodarica sem jaz!«
»Ti! Hahahahaha. Tiii? Še moža nisi, imela ona. Poglej kači srce, tvaja druzja, za vrat, poglej, aaaaah! Ona ga imela med nogami, ne ti. Tvoje zlato je njeno ,« Zlobno, prepričljivo zadonenje, krohot. Bibi je zadobila trd obraz, ki je izgledal starejši, neizprosen, usta odprta. Zapestja na robu mize, roki poševno kvišku, krivili sta se v daviteljskem krču.
»Kaj, kaj, ti, ti si bila, ti! Da vidim, pokažii!« Tea je razprla objem in strgala gumbe na bluzi svoje prijateljice. Pod blagom se je pokazala bogata verižica iz dragih kamnov; vdelanih v zlato okovje.
Za trenutek ali dva je zmanjkalo elektrike, zaslišali so, kako se je neznano vozilo zunaj zaletelo v ograjo vile. Ivan je letal v sebi od rešitve do rešitve, in se ni več oziral na Šefove oči, drugo je imelo prednost. Ni več sledil spremembam, čutil je le mrč, noč – zvok vonj in otip koščenih prstov; videl jih ni.
»To je moje, MOJE! Kdaj si ukradla! Kdaj kurbala z mojim?« Tea je udarila Marleno po obrazu, da je močno tlesknilo; glavo je Marleni kar odneslo. Verko je zbežal k Gregorju.
»Hvala Bogu, ki nam daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu…«
Drama med prijateljicama, ki sta bili tekmici, je stekla k vrhuncu.
»Nisem kradla, tvoj Janez mi je dal, jalovka, ker me je ljubil, ne tebe, skopa prasica ,« Marlena je zagrabila Teo za lase in zavalili sta se po tleh. Bibi je zajela sapo, grozeče tulila v smer njenega moža.
»Ti ki ne veš, da postava na tanko odločuje, kako naj se v red dene najina zveza, da imaš ti opravilo mene oskrbovati in stroške sam trpeti, vse ktere bodeš plačeval. Kot plačali so vsi, moji in tuji. Večnajii, vjekoma…« Vstala je in rokami, ki jih je razklepala in zapirala, se napotila proti možu. Rožman je sedel, skušal se vzdigniti, nekaj ga je zadržalo, davil se je. Darko na tleh je plitvo dihal, z zaprtimi očmi, nezavesten, toda živ. Na srečo.
Sobo je preletela stara knjiga, padla ob steni na tla. Trkanje iz ene od zaustavljenih ur je mračilo vzdušje.
»Tiho bodi in po… aahh da, hospodarica, matjuška, da, da, da, harašo, ubogam črno, noi, muder…daa ...neee!!« Kričal je, Rožman, glas popolnoma drugačen.
Šepetanje nad lokom svetlobe je postalo grozeč šum, skozi okno je nekaj temnega skočilo v sobo, na hitro; in izginilo. Ivan, ki je končno imel vsaj zasilen načrt, je Darku toplo stisnil roko, poslal podobe Šefu in odšepal k delu mize kjer so bile posode z ledom. Za seboj je zaslišal top zvok, Šef je Bibi zbil na tla, kot mu je ukazal; in jo držal za vrat.
Ivan je s težavo zvlekel dve posodi do Bibi, ki je noro zrla vanj – iz nje so se usipale neznane besede; ter nanjo stresel ves led. Pa še par steklenic pijač, vseeno katerih – ni niti gledal niti pazil. Bibi je treslo, pršela je slinaste kaplje in blaznela, toda tiše. Nato se je osredotočil na to pobesnelo žensko s praznimi očmi, uperil vse, kar je upal da ima, samo vanjo. Klical je Mokoš, Velesa in Černoboga; drugega ni bilo.
Temne Bibine lovke so se usmerile na njega in, nenavadno, izogibale Šefu.
Po mizi so se premikali kozarci sami od sebe, žlica je besnela, mešala čaj v skodelici, čeprav ni bilo nikogar v bližini.
Ivan je začutil bližino pogube, konca, zla. Zagrabil trekar in z njim iskal rešitev, kolikor je zmogel. V mislih je začutil spodbudo Šefa. V njem se je vse vzpenjalo, rastlo, toda nikamor, nikamor, ni bilo izhoda. Črni prameni so iz Bibinih las že prilezli do njega, ko je Ivan, od besa in nemoči, usekal po mizi, da mu je zapeklo pest. Nakopičena gmota v njem je izbruhnila in drobni koščki lesa pomešani s kapljami vode so od vsepovsod planili na Bibi, jo prekrili, se premikali, vrtali vanjo – obdajal jih je zamolkel sijaj.
Bibi je kričala o usmiljenju in na pomoč, kar je Ivan napadel z novimi skledami ledu in Šef z dodatnim stiskom vratu. Tuljenje je prešlo v hrope, črne lovke so izginile, Bibi je valovila, valjala telo, vrtela oči. Ivan je zakričal na pomoč, da ji držijo noge in pritekel je Gregor. Bibi so skupno komaj zadržali na tleh. Ivan je zrl, osredotočen nanjo, očesne duplje so ga bolele, tako močno je klical v sebi.
Verko je še naprej klečal z glavo navzdol, pogledom v tla in molil; hrup ženskega spora na čelu mize, sedaj pod njo, ni ponehal. Ivan je s kotičkom oči videl, da sta Avatara in Rožman nepremična.
Gregor je odločno izrekal molitev v latinskem jeziku, Bibi je trzala, celo telo se ji je nedoumljivo upognilo s trebuhom navzgor v zrak, kar bi drugemu zlomilo hrbtenico; nato je Bibi padla nazaj in izbruhala plaz zaudarjajoče sluzaste tvari. Prosojna, zamegljena senca je šinila od nje v smeri okna, tako se je zazdelo Ivanu; in za njo še ena, gostejša senca. Bibi je napol sedla, se davila, slinila, kašljala na suho, tekle so ji solze in hlipala je. Konec. Ivan je, v sebi in navzven, omahnil; ozrl se je na Darka, ta je ležal, dihal je, na miru.
Tudi Šef je popustil prijem in Ivan, ki je končno našel čas za to, mu je v mislih siknil.
»Kakšne vražje barve oči pa imaš, a, tele ezoterično?«
Princ Nedolžnega Pogleda iz kraljestva Nevemnič, se je z glavurdo obrnil proti lastniku in vdano ( smehljaje? nemogoče!) zazrl v njega – s poznanimi rjavimi očkami. Pesjan mali se je ponovno izmuznil pojasnilu, pa še zabavo je imel pri tem.
»No ja,« je vzdihnil Ivan, »bolje ti, kot kdo drug,« Šef je bil enakega mnenja.

⁂⁂⁂

Ivan je s pomočjo palice odtaval do Rožmana, ki je otresal z glavo, osvobodil se je tujca v sebi. Naenkrat je zapihal močan veter okoli mize, zaslišali so trkanje po vratih, po oknih, po stenah.
Še vedno so doneli glasovi z vrta ali gozda, ki jih je spremljala sapa, tekoča po obrazih. Duhovi so premetavali stvari po vili…
Oba zakonca sta pred tem govorila s tujim, neznanim glasom. Jasno je bilo, da je duh vdrl v Bibi in drugi v Mihaela, njenega možu. Kot je bilo jasno, da je to mimo. Stresel je vidca.
»Kaj to, me je zagrabilo, kaj to? Govoriti nisem mogel, drug je bil v meni, grozna ženska je vpila name, bal, bal sem se. Gospodarica mati, gospa noči, njene oči, njene oči!« Videc je bil histeričen in Bibi je že pritekla k njemu, ponovno vsa služabniška in vdana.
»Dragi, Jezus moj, vstani, beživa. Tu je hudič, več hudiči, ni konca. Mene hudičevka požrla, požrla, pojdi, ti bom pomagala, samo greva, greva. Pusti vse, ti si vreden vse, drugo nič. Pusti vse, greva, ti človeki niso najini, ta bajta je past, beživa, hitro ,« Prijela ga je, vsa umazana, pod pazduho in potegnila ven – groteskno je za glavo manjša postava vlekla veliko večjo. Še nekaj psovk in preklinjanj in zaloputnila sta vhodna vrata, ki so se na srečo zapirala počasi. Kmalu so slišali glasni odlet njunega velikega vozila.
Ivan se je nato posvetil Darku, kolikor je pač znal; kazalo je, da se osvešča. Po Ivanovem nalivu iz karaf, tresenju in vlivanju žganja usta, se je zbudil in otresal z glavo.
Čas za druge. Ivan, Šef in jezuit so se ustavili pri sedaj bivših prijateljicah. Sedeli sta na tleh, zagrebljeni druga v drugo, z rokami v laseh in v oblačilu nasprotnice. Nekaj drobnih gumbov in več krhotin steklenic in kozarcev in medijskih pripomočkov, ki sta ju s svojim butanjem v mizo prevrnili na tla, je ležalo naokoli. Ter strgana in raztrgana ogrlica s katere so zdrseli dragi kamni. Skoraj brez moči, z zadnjimi napori mišic sta tresli, grebli in pulili lase, vsaka drugi, brez učinka, ker sta bili izžeti. Avatara je bila negibna, z glavo na mizi.
Po nemem sporazumu z očmi, je Gregor zagrabil in potegnil proč Marleno, na pomoč mu je prišel Verko, ki se je iztrgal iz molitve. Oba sta pri tem izgovarjala očenaš, na glas.
Ivan in Šef pa sta pograbila Teo. Roke sta ji morala posebej odpreti in razpreti prste, ki so bili krčevito zagrabljeni v napadeni cilj. Šef ni bil nežen, ni je maral, narava ga je vodila.
Še zadnja gostja, tudi v stiski. Ivan je Avataro potegnil za vrhnji del telesa, nazaj na stol, kjer je obsedela s sklonjeno glavo, omedlela. Gregor je s lučko svojega telefona posvetil v njen obraz in v oči.
»Poškodovana ni, je pa psihično v nekakšnem krču, v šoku ,« je povedal jezuit.
Avatara je začela kričati, napol v joku, z grozo.
»Ni, ni očiščenja tu, ni, nikoli. Ni čakre, ni mudre, ni brahmana, ni pomoči. Kali meče lobanje ogrlic noči, Durga maščevalka na konju, ki žre človeško meso, ptiči hudiči peklov besnijo pod drevesi. Ni, ni, nihče, bogovi, Višnu, Šiva, Brahma, ……karma…« Zatem je zbruhnila v glasno govorjenje nerazumljivih besedi, ki so zvenele kot molitve, zarotovanja, metala glavo v levo in desno, slina je pršela od nje.
»V bolnišnico mora, takoj. Verko, pokličite prvo pomoč, prosim ,« Ivan je bil odločen.
»Jaz tudi rabim zdravnika, ampak grem sama, nočem da me dobijo tu. Verko, uredite kot je treba, vaša plača bo za pol več. Gospod Ivan, dam dvojno, samo končajte, Verko, daj mu vse kar rabi ,« Tea je zagrabila svojo torbico, in, brez dodatnih pojasnil, s težavo, razmršena in potrgana, pohitela ven iz sobe. Marlena ji je topo sledila, nekje je našla plašč, nato pa je tudi ona izginila. Kmalu sta v oddaljenosti odhrumeli dve vozili.
Ko so čakali na medicinsko odrešitev, so Darko, ki je bil pri sebi, vendar zmeden, Gregor in Verko pometli in pospravili najbolj vidne ostanke katastrofe in skrili večino pijač, prižgali luči; prostor je postal bolj človeški. Ivan je nedolžno naskrivaj pospravil dele strgane ogrlice, ki je s tem izginila s tega sveta – kar se drugih tiče.
Prva pomoč so bili zasebniki, profesionalci, ki so hitro ugotovili kaj tare bolnico, in jo položili na voziček. Njim je bilo jasno, ženska se ga je preveč napila ali pa je v mentalnem šoku – zato niso nikomur zastavljali vprašanj ali klicali oblasti.
Sledov nasilja ni bilo, ne na pacientki, prisotnih ali okolju. Samo zabava, kjer so pač pretiravali, stara zgodba. Kmalu so jo, strokovno oskrbljeno, odpeljali na urgenco, njeno orjaško telo je viselo prek robov vozička. Na srečo je imela osebne dokumente pri sebi; Verko jo je spremljal.
Odločitev kako naprej, za Ivana ni bila težka. Če bo že prebil noč tukaj, noče biti sam, drugi pa tudi ne.
»Poslušajta, oba,« se je obrnil na prijatelja in jezuita.
»Ostanimo tu do jutra. Privlecita blazine, odeje in rjuhe sem, v dvorano. Bomo skupaj. Hrana je še, pijača tudi, WC je zraven. Nima smisla da več ur ležimo in ugibamo ali so stopinje pred vrati človeške, ali ne. Kaj pravita?«
»Pametno,« je pristavil oče Gregor in se takoj odpravil v svojo sobo, Darko ga je spremljal. Šef je zaljubljeno zrl v skladovnice sendvičev, pečenih jedi in narezane šunke, ki je dišala z zadnje polovice mize.
Slike v gobcu izginjajočega mesovja z besedo »Priden,« ni bilo težko pojasniti. In Šef je bil priden, sledovi njegovih očnjakov na vratovih in nogah bi pričali o tem. Ivan se je zato lotil večno nedokončanega opravila – potešiti Šefovo lakoto. Odkar je imel Šefa, je doumel obstoj požiralnikov…
Počasi se je normalnost vračala, bilo je čez polnoč. Vsi so se, brez posebnega dogovora, nabrali pri zidu, proč od oken, čim dlje od vhoda. Oči gledajoče iz teme, ki jih je Ivan bolj slutil kot videl, so bile še lačne.
Preživeli so nočno moro, ki bi lahko imela nepredstavljiv konec, primež nečesa temnejšega, nečesa, kar potrpežljivo preži nemogoče eone, strašno norost. Ušli so zlu.
Vrnil se jim je tek, nikomur ni bilo do spanja, najmanj Šefu, ki je brezobzirno kradel hrano nepazljivim prisotnim; kar so le-ti celo spodbujali. Šef je bil v raju.
»Obstajajo tudi vice« ga je opomnil zgodovinarki gospodar.
»Meso nič, vice nič,« je bilo globokoumno sporočilo Šefa. In je šla teološka razprav o tem v nič.
Gregor je preganjal čas s pripovedovanjem, kako se uči za jezuitski kolegij v Rusiji, kamor ga bodo poslali. Verko se je vmes vrnil z urgence; Avatara se je osvestila in je v okrevanju.
»Morda bo tudi z nami vse v redu,« je upal Ivan in zagrabil odrešilni kozarec, kubanski rum v njem se je svetlo lesketal. Vonj alkohola je počasi zamenjaval dihe mračne globeli, ki je pretila.

⁂⁂⁂

Čedalje bolj mirni so se lotili hrane in pijače. Hrup zunaj ni ponehal. Darko je vstal, da ukrepa.
»Mačke še vedno vpijejo,« je pripomnil Darko, ko je zaprl okno; razbito od obeh kril je zakril z rjuho in pometel steklene črepinje; žena Lizbeta ga je dobro strenirala. Bil je še vedno bled in je negotovo hodil. In ni nikomur znal pojasniti, kako je njegovi ženi ime: Lisbth, Elizabeth, Lisbt, vrag si ga vedi. Vsak novi guru, ki jih je zbirala, je imel lastno teorijo čakrov, bakrov, makrov, jebemtiakrov…
»Strune, muzika tudi, tudi!« Verko je bil z živci na koncu. »Oče, nasvet, za Božjo voljo prosim. Kaj se tu dogaja?«
»Ko gre za važne odločitve se mora človek ustaviti in iti vase, pred Boga, z vprašanjem: »Kaj želiš zame? Kam me kličeš? Poslušam, Gospod. Pripravljen sem na vse . To je prava pot. Mi smo bili priča napačne poti, kamor so nas peljali zavedeni in zlonamerni. Sedite vsi na miru prosim ,« vstal je, potegnil križ iz obleke in začel blagoslavljati prostor. Vsi so bili olajšani., verni ali ne.
»Pa bo to dosti? Kaj pa jutri? Pa potem? To je moja služba, ne morem je izgubiti, pri mojih letih, stroških za doktorje, za ženo. Ampak vse to…« zagata malega oskrbnika je bila kristalno jasna. Potreboval je čisto vino, ne pa puhlice, se je odločil Ivan.
»Gospod Verko, direktno, ne, ni konec. Še ne. Dobra stran, ponovitve ne bo. Če ne bo kdo spet šaril po okultnem. Teorija je, da vsi, ki se na željo udeležijo klicanja energij, ki ne sodijo v naš svet, dajo dovoljenje, da se naselijo v njihovo telo in življenje, zapomnite si.
Tista šarlatana sta drezala v kar nista dojela. To so resne stvari. Zelo resne. Tudi če ne verjameš, so psihološke posledice lahko strašljive.
Če »klicarjev« torej ne bo več, ostanejo, kako bi dejal, zunanji vzroki. Ti pa so, po mojem, obvladljivi ,«
»Vsakdo ima svoj čas, ritem, mir. Mnogim je dandanes težko zdržati, na vsak način hočejo spoznati novo, še bolj gotovo in še bolj pravo smer za naprej; dokler ne dobijo računa.
Menim, da cela stavba potrebuje določen obred ,« je pristavil jezuit.
Darko je molčal in nagibal kozarce čedalje hitreje, vse mu je bilo tuje. Šefa so pa zanimali edino tuzemeljski duhovi – vonj šunke, mesa in kruha, še vode ni uspel mljasniti.
»Pogosta uporaba Ouija plošče preide v zasvojenost in s tem vpliva na psihično zdravje, ker boste v krogu dejanskih ali namišljenih negativnih energij in duhov ,« je dodal Stenič.
»Sem, hlačman,« je poklical Ivan goltača in mu natočil polno skodelo iz karafe. Hvaležni Šef jo je posrkal v sekundi – in odhitel na lov za naslednjimi obroki.
»Lovec pa tak, edino na divjad v konzervah,« je v sebi komentiral Ivan. Šef je razumel, pomahal z repom, gor – dol – levo – desno (kako to zmore?) in slavnostno zagrizel nov slastni kos.
»Daaa, nepopravljiv. No ja, imam ga, pa kaj,« je bil brez skrbi Ivan. In javno nadaljeval.
»Če je ta Tejina blazna lahkomiselnost mimo…«
»Gospa Tea je imela dober namen!« se je vtaknil služeči upravnik Verko.
»Klicanje duhov nikakor ni dober namen, saj s tem dregamo v rajnke. Če kličemo duhove lahko odpremo portal raznim duhovom, demonom in energijam, ki nikakor ne spadajo v naš svet. Naš red se je proti temu vedno boril, za našo vero ,« hitri, jasni stavki člana Družbe Jezusove.
»In Ad maiorem Dei gloriam,« je malce zlobno dodal Ivan in dobil takoj nazaj.
»Prav je Ad majorem Dei gloriam inque hominum salutem. Sicer pa velja Vanitas vanitatum, omnia vanitas, gospod Ivan.
Ali, za gospoda Verka, Ivan napeljuje, da delamo le v slavo Božjo in jaz odgovarjam, da na koncu koncev, vse je ničevost… je tako, gospod Ivan?«
»Ne vleči jezuite za jezik, sem pozabil,« se je spominjal Ivan. Bahanje z latinščino, ki je ni znal, mu je veličastno spodletelo. Spokorniško je pokimal ter skušal kreniti v drugo smer.
»Tea in Verko oba poročata, da motnje izvirajo zunaj vile. In tam so ostale. Drugo, če je bilo, je odšlo in se ne bo vrnilo, pod pogojem nobenih podobnih kretenskih domislekov. Torej, mačke, zvoki, strune, klavirji, glasovi. In ostalo. Ideje?«
»Vrt, gozd?« Verko je imel celo prav.
»Ja, tam je nekaj, povezano z vilo, in to ne v dobrem. Tam bom jutri, in kdor bo še zainteresiran. Tea nam je dala vilo začasno na razpolago, je tako gospod Verko?«
»Daa, da, samo da izgine, kar že je. Tu hočemo živeti, tu moram živeti ,«
»Kar se vile tiče pa, gospod Verko, z besedami Sina Božjega: »Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo ,« Pater je tolažil.
»Gospod Verko, izvor se vrti okoli prve družine v vili. Povejte vse, na dan z besedo. Ali pa jaz grem; in vaša služba z njo. Ne izzivajte me, nisem znan po dobrotništvu ,« Ivan je zrl v Verka brez čustvovanja; človek je vedel, kar bi koristilo vsem, pa molčal. Bedake moraš stresti, da priteče kaj iz njih. Bedak se je spametoval in spregovoril.
»Opravičujem se, ker je vse iz druge ali tretje roke, dolgo je tega. Vse je bila Dimitra in njena ubogljiva okolica. Če je bil mož copata, je bila Dimitra gojzar, vse je bilo po njenem. Še malo spiti, prosim ,« Počakali so, da je Verko napolnil steklovino do vrha in nadaljeval.
»Dimitra je bila iz Rusije, baje pa ni bila Rusinja. Rdeči so jih nagnali daleč iz severa, ubili očeta iz nekega razloga, in njeni so končali v predmestju Berlina, tam nekje, bila je otrok. Ko so komunisti začeli še tam, in boljševiki poslali komisarje za pomoč, je mala družina preko Avstrije pobegnila v kraljevo Jugoslavijo. Ta je, iz sorodstvenih razlogov, rada sprejemala bele Ruse. Mati je od naporov kmalu umrla, ostal je sluga Fjodor.
Nekaj ni jasno z njenim sinom ali hčerko, ampak družina je bila vedno strašno zaprta, držali so vse zase. Družili se z nikomer, bežali od vsega ruskega, ne glede na politične ali druge barve.
Morda zato šepet, da Dimitra zganja poganske obrede zadaj za vilo. Samo ona je imela vstop tja, vsi drugi prepoved. Po uboju moža in umoru hčerke in sina, vse so pobili rdeči, velikih sprememb ni bilo. Vsaj vemo ne za njih.
Ko je zatem desetletja živela tu, s Fjodorjem, ki je vmes izginil, je postala še bolj čudaška. Bali so se je, vsi. Pravijo, da je umrla blazna, sredi gorečih zapiskov in dokumentov, kot obsojena čarovnica; komaj so dobili dovoljenje za cerkven pokop. Pravoslavni pop ni hotel priti, bil je škandal; po pritisku je šele prišel. In potem dedovanja, samostojna Slovenija in Tea je tu. In jaz kot upravnik, skrbnik. To je vse. Skoraj…«
»Skoraj? Rekel sem vse, res hočete da grem?«
»Ostalo so drobtine. To, da v hišo, prazno, ni nihče vlomil. Da vrt divje raste sam od sebe, poln čudnih rastlin. Da drevesa dajejo samo suhe plodove. Da so bili v hiši nori na čaje. Da je neka ruska vidka prišla in divje zbežala, ne da bi stopila v hišo. Da živali ne rujejo po posestvu, mačke edina izjema.
Da je prihajala, zelo redko, pošta iz Evrope in Rusije, celo s Primorske, neznana ženska. Dali smo jo v klet – naslovniki so mrtvi, neznani, in črke napol razumljive, vsebina pa nikoli. Da nas je preklela kopica ljudi, večina, ker Tea ni plačala kar je rekla. Takšne stvari, nepomembne. Ja, pa da je precej ljudi klicalo gospodarico z imenom Demetra ,«
»Mmm, Rožmana je obsedel, ali pa je bil prepričan v to, Fjodor, služabnik Dimitre. Ona pa je zagrabila Bibi. Res ali ne, zabloda ali ne, okoli tega se vrti. Samo zakaj Demetra?«
Gregor se je oglasil, bogovi so bili tudi njegovo področje.
»Htonska, kar pomeni zemeljska boginja. Kopica pozitivnih strani, toda neizprosna, maščevalna. Ko so ji ugrabili hčerko, je začela uničevati ves človeški rod. Čaščena pod imenom Furija in Črna – maščevalna, ker jo je posilil lastni brat, Pozejdon.
Povezana z najbolj mračnim podzemljem in boginjo zadoščenja, Dike. Kot taka je imela konjsko glavo in grivo, iz katere so štrlele kače. Hčerka Persefona poročena v grški pekel, Hades.
Ustvarila rastlino meto, iz nimfe Minthe, ki jo je ubila in steptala v zemljo, zaradi nepomembne zamere. Nad otroci in družino je imela absolutno oblast. Za njih je storila vse, pobila kopico bitij, hladnokrvno.
Baje je beseda »mater« izpeljanka njenega imena. Nepoznavalci jo povzdigujejo kot brezmadežno grško mati zemljo. Nisem prepričan, da je nazivanje z Demetro kompliment…«
Gregor je obmolknil in si ponovno natočil. Pil je samo pivo.
Pogovor je tekel dalje, leno, sproščeno, raztrgano. Postajali so zaspani, hrušč in zvoki izven so prenehali, novih pojavov znotraj hiše ni bilo. Hrana in pijača sta vse uspavala in en za drugim so začeli kinkati, dremati, pomirjeni, celo dobrovoljni. Vsi so bili utrujeni. Dan, po možnosti lep in predvsem drugačen kot noč, jih je čakal.
Ivan je zaspano razlagal.
»Informirana, ne pa dokončna ugibanja. Odgovori so na vrtu ali v gozdu. Segajo dolgo nazaj, trenutna generacija ni zakrivila ničesar, če izvzamemo današnje butanje z glavo v zid. Občutek imam, da bomo za nekatere zagate hitro našli izhod, za druge pa ne. Bomo videli…«
Darko je omahnil prvi, vinsko zadet, zatem drugi. Zadnje kar se je Ivan še spomnil je bil recital očeta Gregorja, ki se ga je prijelo pivo: »V naši provinci, mali kotlinci, veseli živimo, jezuitarji mi. Vsak pač po svoje vriska in poje, v kreposti, modrosti pa para nam ni ,« Zatem je Ivana zmanjkalo.

⁂⁂⁂

Ivan se je zbudil prvi, zgodaj, bil je navajen. Pa ga je tokrat prehitel prijatelj, ki je že zvesto pritiskal telefon ob uho. Lisbet. Redni dnevni raport. Kadar je Darko brez nje kje prespal, je postala strašno »živčna«, beri, ljubosumna. In prijatelj je bil prestrašen še od včeraj, to je bilo vidno.
»Ha! Kakšne norosti ji bodo prišle v glavo, ko bo zvedela, da je mož odležal noč skupaj s tremi moškimi. Me prav zanima ,« Javno je bil Ivan seveda tiho, Darko mu je pomenil preveč. In, tako je tudi bilo ...
»Ivan, moram domov, Lisbet se slabo počuti, ne vem kaj ji je ,« Ivan, ki je slutil, da jo muči zelenooka pošast, je spremil prijatelja, naenkrat živahnega, do avtomobila. Darko se je nestrpno izmuzal k volanu, komaj je čakal da izgine od tu.
»Darko, ne bo težav. Moje predmestje ni daleč, taksiji pa vozijo ves čas. In ni drago ,« Kar je bilo celo res. Odpeljal je, kot da bi bežal policijski patrulji. S Šefom vred sta obžalovaje opazovala odhod dobrodušnega Darka.
»Kjer usoda kuha, tam ni dima, ker je njeno delovanje nevidno ,« je bil Ivanov poslovilni komentar.
»Blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo,« ga je dopolnil Gregor, ki se je vmes po tihem pridružil.
»Ste za ekspedicijo, gospod Gregor?« Ivan se je držal dogovora o anonimnosti jezuita.
»Božja pota so nedoumljiva, zakaj pa ne bi šel po kakšni od njih?« veselost se je iskrila v duhovniku.
»No, osvežitev, zajtrk, lopate, vedra, palice, metri, pa greva. Jaaa, Šef tudi ti. Popravljam, gremo. Pes vtikljivi ,« Vtikljivec je odskakljal, kot vedno nezmotljivo v smer hrane.
Ko so se opremljali, jim je Verko pomagal, nekam poklapan.
»Kaj neprijetnega, gospod Verko?«
»Neee, klicala je gospodarica Tea in sporočila, da ste sicer dobrodošli, ampak največ tri dni in da naj ustrežem vašim željam »v mejah razumnega ,«
»Pa še nekaj, a ne, na plano z besedo ,«
»To je bolj moje, ampak ker veste… Pojasnila je, da moja povišica plače za pol ni stalna, ampak samo za ta mesec, ko so izredne razmere ,«
»Ta ženska se bo razpočila od širokogrudnosti, preveč se razdaja, dobrotnica!« Sarkazem je bila uporabna verbalna vrtavka za Ivana. Verko gospodarice tokrat ni branil. Razumljivo.
Ivan z nosatcem in Gregor sta se napotila, najprej na vrt. Ta je bil velik. In zelo zanemarjen, podivjano poraščen. Verko je pred tem povedal, da čakajo obrtnika za vrtove ali kot so ga reklamno napeli: »specialista za sonaravno bio in eko hortikulturo in arboristiko .« Račun osebkov s takistimi nabuhlimi nazivi je vedno segal nad oblake…
»Išči nosan, išči mačke, ho ho, te imaš rad ,«
Sledil je protestni cvilež naslovnega nosana, ki se je vseeno ubogljivo podal na romanje, z gobcem pri tleh. Svoje jutranje opravilo je že izvedel izven posestva, kako je zanemaril vse ograje pri tem, Ivan ni več ugibal, podobnega je bilo toliko ...
»Bizarni nasadi. Raj za miši, podgane in voluharje, za ljudi ne,« je glasno komentiral Gregor, ki se je sprehajal skozi zaraščeno džungelsko vrtovino.
»In kar je še bolj čudno, če se ne motim, imajo oleandre, teloh, šmarnico, podlesek, narciso, same podobne nasade. Nekatere rastline še počivajo, druge ne. Ampak, vse so blago ali pa močno strupene, celo smrtno. Čuden vrt…, ostankov običajnih vrtnih nasadov, rastlin, skoraj ni…«
»Glejte Ivan, tu je zemlja položna, pod kotom, deževje je drlo in odnašalo, dneve in … ,« presekal ga je lajež imetnika poglavitnega nosu tu in v okolici. Napotila sta se v smer zvoka, med šavjem, visokim rastjem in ogolelim šibovjem. Ivan je pazil, da ne bo, s palico vred, štrbunknil na tla, delno prekrita z razpadajočim starim listjem in travo. Vsaj dišalo je osvežilno, kot zadiši steblo peteršilja, če ga prelomiš. Nekaj obširnega je tam molelo iz zemlje, ne visoko, toda razvidno in razsežno.
Obstala sta pri najdbi, jezuit se je sklonil, preučeval. Šef se je dobrikal Ivanu, morda celo brez načrtovanega mesnega cilja. Gregor se je zravnal.
»Klavir, star, svoj čas odličen klavir. Primitivno zaščiten, zakopan, dolgo tega. Zaščita ni pomagala, je zelo zdelan, ampak strune klavirja, vsaj nekatere, so še vedno napete. Kar pomeni…«
»Kar pomeni, da se mačke ponoči preganjajo, gonijo po vrtu, ali pa lovijo miši in podgane, in pri tem zaidejo na strune. Te zazvenijo, preplašijo mačke, ki skočijo, nekatere na druge strune in tako naprej. Mačje tuljenje, cvilež in nočni koncerti, ki to niso, so po moje pojasnjeni ,«
»Da. Mačje dlake so vidno ostale med žicami, poglejte. To je bil krasen klavir, sedaj pa le ostalina, ki jo obkroža propadli lesk ,« Šef se je vzvišeno obrnil proč, ker tovrstna bitja, neomenljive mačke, niso bila vredna njegove pozornosti. Če ljubljeni gospodar ne bi ukazal, še vohal ne bi za njimi. Dosleden pesomož, Šef.
»Sem kot prazna slika z dragim okvirjem. Nič za to, sem pred Ljubeznijo, ki pravi: ‘Še je čas, zbudi se!« Gregor je rad navajal. Obrnil se je k Ivanu.
»Gospod Ivan, višja zapoved veleva, da spovedne molčečnosti ne sme kršiti niti svetna niti cerkvena postava. Ampak…« obotavljal se je.
»Ampak kar lahko dodam je, da delovanje sil, božjih ali drugačnih, še ni v celoti razkrito. Več ne morem, več ne smem ,«
Ker je čutil enako, Ivan ni bil presenečen. Pozval je Šefa naj ponovno išče, v mislih mu je dodal sliko ljudi – fotografijo, ki sta jo našla v kleti. Obledela črno bela podoba je kazala pet ljudi, pred vilo. Šef se je tiho odpravil na poizvedovanje, in zatacal po celem vrtu. Čas je tekel med ščebetanjem ptic in toploto, ki jo je počasi prinašalo pomladno sonce; tam daleč nekje so se črnili oblaki. Zvečer in za jutri je bil napovedan spet močan dež.
Sporazumno sta skadila par cigaret, ko je Šef končno zalajal. Stal je dlje, tam, kjer se je začenjal gozd. Sredi zelo majhne jase, zaplate med drevesi.
Gregor in Ivan sta sledila klicu. Orodja je nosil jezuit.
Zemlja je bila načeta od deževja, vrhnje plasti skoraj ni bilo; ter voljna. Šef se je umaknil ju opazoval, ko sta začela kopati na prostoru, ki ga je nakazal. Samo nekaj minut dela in pokazala se je žogasta gmota, ovita v, morda nekoč, rjuho. En, dva dotika lopate in blago je popustilo. Ivan se je takoj spomnil rentgenskih slik, ki so mu jih dodali v poročilo ob odpustitvi iz bolnišnice. Samo ta človek ni padel na glavo in se ni sam zakopal…
»Lobanja, stara ,« je lakonsko ugotovil Gregor.
»Fjodor…zemlja… ,« ga je dopolnil Ivan. In, v mislih, »…čaj…« Stala sta in zrla v lobanjo, ostali del trupla je bil še prekrit z zemljo, ki je imela težak vonj.
»Mrlič pomeni oblasti in medije…« je zamrmral Gregor; ne z navdušenjem. Nato je začel tiho moliti.
Ivan, ki je bil ob misli na uradni in novinarski hrup še manj vesel, je napeto razmišljal. Edini izhod je bil, po njegovem, Verko.
»Gospod Gregor, Verko je zelo uslužen, oblastem in nadrejenim pokoren, toda izjemno radoveden človek; in zelo potrebuje denar ,«
»Vsi imamo svoje slabosti, Bog vse vidi in odpušča spokorjenim ,«
»No, potem se pripravite na pokoro, ker boste molčali, ko se nekdo zraven vas laže, v redu?«
»Prosim?«
»Tišina, o kateri stalno predavate, vežbajte jo, v redu? Za oba najbolje. Jaz tudi ne maram uradne pozornosti. Samo tiho bodite, to je vse. Okej?«
Gregor ga je molče gledal in na kratko pokimal. Potresla sta zemljo površno nazaj in počasi odšla v vilo, Šef je budno stražaril. Ivan ga je pobožal, to mu je dalo moč.
»Ja, tvoj gazda in okostja ne gredo skupaj, prav imaš, ropotec moj ,« Dlakavec je odropotal naprej, in še bolj zvesto pazil na vse strani.
»Zvečer in jutri je napovedana nova ploha, da se bodo oblaki spet utrgali. Kar pomeni, da bo plitvo zakopano kmalu vidno vsem…« je pogovorno kramljal Ivan. Gregor je poslušal, nič mu ni moglo uiti.
»Še posebej tistim, ki bi mislili, da so tam zakladi in jih iskali. In ki so vedno ubogljivi do oblasti ali višjih…« Jezuit je molče hodil z Ivanom. Ko sta prispela v vilo, sta najprej pospravila orodje nazaj v klet in zatem, vsak na svoje, krenila v sobi. Priprava za odhod.
Gregor se je ponudil, da bo vse razpeljal in Ivan je to radostno sprejel. Ivan je imel težave s prtljago, in Gregor, ko je prišel da ga odpelje, je zagrabil dva kosa. Šef je ponosno sprejel svoj tovor in Ivan, kar je zmogel. Gregor je pomagal zvleči vso prtljago v njegov avto; prisopihal je Verko.
»Halo, halo, pa menda že ne greste? Kaj je, kaj? A koga pokličemo?« Debeluh se je potil in si brazdal redke lase z roko.
»Skrivnosti ni več. Nočna glasba je rezultat davno zakopanega klavirja na vrtu, po katerem so ponoči skakale mačke. Dimitra ni uničila pohištva, zakopala ga je na vrtu ali v gozdu. Bog ve, kaj je še tam…kaj vse se blešči v tej zemlji…«
»Kaj, kaj?«
»To je bila bogata družina, povojne rekvizicije pa niso našle nič. Kot kaže, bogastvo ni bilo uničeno, temveč skrito. Zakopano v vrtu in gozdu. Dimitra in Fjodor nista povedala nikomur in tam je ostalo. Mora biti še veliko tega, toda jaz sem bil dolžan samo, da ugotovim kaj je z nočnimi orkestri in mačkoni; od tu naprej ni moja skrb, niti ni moje, na koncu koncev. Mi je kar žal, takrat so radi nalagali v zlato in okrasje, na veliko, pa njihova zbirka zlatnikov je bila znana…«
»Kaj naj rečem gospodarici?«
»Bom sam sporočil, vi pa se raje pripravite na novo deževje, glejte, se že oblači. Jutri, pojutrišnjem lahko tudi uredite, sedaj se ne mudi ,«
»Ja, hvala, hvala. Z bogom, oče, hvala, hvala ,« Ko sta se odpeljala je Verko še vedno stal pred hišo. Padati so začele prve, debele kaplje.

⁂⁂⁂

»Upam da mi bo On to odpustil. Igrate na gotovo, kaj Ivan?« Gregor je med vožnjo končno le spregovoril.
»Gospod Gregor, igram na radovednost, pohlep in strahopetnost. In se nisem zmotil. Morda bo zdržal do jutri, zaradi dežja. Potem pa prva lopata in marš na iskanje finančne odrešitve ,«
»In, ko bo našel okostnjak?«
»Si predstavljate, da bi Verko kadarkoli storil kaj samostojnega? Ni šans. Poklical bo nekoga, ki je »višji«, nad njim, samo da prevali breme odločitve. Kar pomeni oblast.«
»Zakaj pa ne Tejo?«
»In ji razložil, kaj je počel sam v gozdu, z lopato v roki? Po mojem poročilu o zakopanih dragocenostih? Ne da bi jo obvestil? Je preveč podelan za kaj takšnega. Potreboval bo čas, da najprej sprede zgodbo, da se dobro zlaže.
Ne, oblast je oblast, za nekatere. Kdo drug bi nadaljeval ali pobegnil, tale pa ne. In naju ne bo, niti sledov, poskrbel bo dež ,«
»Kaj pa…noč?«
»Govorice bodo, te so vedno; temu se ne bo nihče izognil. Vendar junakov ni bilo, obratno, kdo bo šel na dan, v javnost, z zgodbo v kateri je zguba, igrača temnih sil? Pa straši? Jasnovidci bodo tiho, oni morajo biti za svoje vernike in slednike vedno zmagovalci, ne pa poraženci. Tea beži pred mediji, Marlena menda ne bo vpila, da je varala prijateljico, sploh sta pa se ruvali na tleh in pod mizo, tam ni kaj videti. Verko bo molčal, služba mu je vse, pa tudi je več molil v tla kot videl. Problem bi bil Darko, ampak ni bil ves čas pri sebi in bo raje molčal, boji se nadnaravnega ,« Bevsk. »In Šef molči seveda tudi, mrcina moja. Vaš red je pa tako raje tiho, kot da govori. In,« Ivan je pomislil in nadaljeval.
»Seveda bo marsikaj šlo naokoli, ampak nikoli cela zgodba, samo odlomki, izseki, vtisi. To pač bo, s tem bomo živeli. Dejstvo pa je, celote ne ve nihče, lahko samo ugibajo in si izmišljajo.
Po potrebi bo Tea mašila usta z denarjem, brez skrbi. Marleno in Verka bo najbrž ustrahovala. Vaš red se lahko pripravi na lepo volilo. Nasploh pa sva midva edina, ki poznava ves potek dogajanja, ja, ne lajaj, in ti mrcina tudi ...…«
»Če, bomo denar takoj nakazali ruski cerkvi na meji, gospod Ivan ,« Jezuit ga je ponovno na hitro poklopil. Gregor je bil nezmakljiv, kot kamen.
Kot vedno, je Ivanu ostal na koncu le njegov sopeči stolp dlake.
»Samo da si tu, mrha,« ga je, ne preveč blago, božal. Gregor je vešče peljal vozilo in vljudno poslušal. Šef je tiho trobental zvoke veselja, avto je zlagoma nadaljeval svojo pot. Bližala se je znana sivina predmestja.
Ni bilo dolgo, ko sta se Šef in Ivan znašla, med kapljanjem, s kovčki vred, na malem pločniku (v ostalini petih, šestih ulic sredi stolpov) in mahala jezuitu v slovo.
»To je dedec, pravi ,« je Ivan izdal razglas. Šef je zamahnil z glavo. Morda zaradi muh, morda pa, ah, Ivana ni zanimalo. Podrobnosti naj gredo v božjo mater, dokler je on vsaj delno zdrav in Šef pri njem. Lajavec se je skoraj ovil okoli njega in ga vdano gledal.
Ivan je bil doma.
No ja, zvleči je moral še vse preklete dokumente. Še dobro, da je le v prvem nadstropju…

⁂⁂⁂

Neprespano noč je Ivan porabil, da je sestavil poročilo za Teo Delevar. V njem je, z vso opreznostjo, kar jo je zmogel, pokazal na izvor motenj na vrtu posestva. Da, z izkopom bo gospa dosegla mir na svojem posestvu. Kot tudi, lastništvo starega pohištva izjemne vrednosti, ki je sicer zelo, morda dokončno, poškodovano ležalo v zemlji. Izkopavanje drugje bo morda razkrilo tudi bolj vredne zadeve, ki jih je pokojna Dimitra skrila pred oblastmi.
To bo to odstranilo moteče mačke in nočne zvoke strun, ki so parali mir prebivalcev vile.
Izognil se je opisu dogajanj, ki jim je bil priča in navajanju prisotnih. Suhoparno besedilo faliranega zgodovinarja, to je bilo vse. Poročilu je priložil račun. Štirideset tisoč, to ga bo rešilo za več let.
Zgodaj zjutraj, nevihta je še divjala, naliv je bil hud, je vse skupaj poslal na elektronski naslov. Končano. Padel je na posteljo in zadremal.
Naslednji dan se je zatopil v dokumente iz vile. Ko je iskal prevode za nekatere povezave delno uničenih ali neberljivih besed, se je obrnil na ruske Facebook in omrežne skupine, kjer je dobil nove podatke. Da gre za staromodno ruščino, da so v njej posebnosti, značilne za Sibirce in perzijske govorce in mimogrede vprašanje, če prevaja slab porno, ker je vmes toliko izrazov nasilja, zlasti nad ženskami. Ter da je eno imen kraj Peščansk iz okrožja Krasnojarsk.
Raziskava je požirala čas in energijo. Dneve in noči, s pičlimi rezultati. Preboj je bilo mukoma pridobljeno spoznanje, da je del dopisov in zapisov Dimitre bil z rusko pisavo, toda v jeziku Tadžikov. Ta narod je bil glaven v Tadžikistanu, manjšina pa povsod po Rusiji. Muslimani, verjetno perzijskih korenin. Veliko tudi v Krasnojarsku, ki se je v nekaterih zapisih ponavljal kot glavni od krajev Dimitrine življenjske poti. Vse se je torej začelo v Sibiriji, pred več kot sto leti…
Ivan je preveril računalniško pošto. Štiri pohvale njegove zadnje pesmice objavljene na All Poetry, več sporočil o kobajagi zastonj zadevščinah, ki so bila vse v resnici vabe za nakup, Darko, ki je na kratko najavil svoj (redek) dopust, to je bilo vse. Aja, pa še ponudbe za dostavo na dom, hrana z neverjetnimi popusti (ki bi imela še bolj neverjeten priokus).
Od gospe Teje pa še nič. In v medijih nič o kakšnem dogajanju v vili Cvetica, toda tega tudi ni pričakoval. Še ne.
»Počasi se daleč pride…« si je šepnil Ivan in odpaličal na kavo, kjer je Šef strašil druge, nič hudega sluteče pripadnike pasje populacije. Ter mu toliko časa pošiljal sporočilo »grozna pleskavic«, dokler ni doumel, da je pobral njegovo izrazoslovje in hoče reči »gromozanska«; v opravičilo je dobil dve, kar je milostno sprejel kot dajatev, ki mu pripada. Jama brez dna, potočni zijalec…in edina sorodna duša.
Ritje po dokumentih in papirjih iz vile je neumorno nadaljeval. Sedaj je bil jasen vsaj izvor, obris. Dimitra se je rodila v začetku dvajsetega stoletja, kdaj točno, ni bilo jasno; kazalo je na leto pet, šest, v Sibiriji, morda Peščansku. Njeni osebni dokumenti, pravzaprav samo dva, krstni list in potni dokumenti, so bili ponaredek, in to slab. Po njih naj bi bila Dimitra Pavlovna Harskjold iz Krasnojarska, kar za muslimansko Tadžikinjo pač ne more biti pravo ime. Več internetnih potenj je Ivanu prineslo le spoznanje, da se je verjetno res rodila v tem času in kraju, in to je bilo vse.
Bolj zanimivo je bilo tisto, kar so ostanki dopisovanj med begunsko družino v Nemčiji in sorodniki v Krasnojarsku nakazali, posredno. In sicer da je Dimitra, tam okoli leta osemnajst, rodila, po nasilju nad njo, nezaželenega sina. Pisma so dihala ogorčenje in obsodbo, tako glede očeta, ki je bil nek pokvečeni kriminalec in robijaš in, žal običajno, tiho ali glasno obsojanje Dimitre, ki je bila tedaj otrok, žrtev posilstva. Nekatera pisma je pisala sestra Maša, ki je kasneje prav tako pobegnila v Jugoslavijo, ostala, kdo ve.
Ožgane strani in iztrgani citati so nakazovali, da je bil njen napadalec surovež, znan nasilnež, silovik iz katorge, zloglasen po zavajanju in posiljevanju malih deklic, ki mu je bilo vseeno če so zanosile. Da je vse kril s svojo pripadnostjo prepovedani stranki in revoluciji, čeprav je bil dejansko poštni ropar, ki so se ga vsi bali. Robijaš, toda primitivno prebrisan, med drugim se je v Krasnojarsku zvito ognil vojski, zaradi pokvečene roke.
Ivan je utrujal oči in telo že tri dni, ko je končno naletel na pričakovano novico, ne na prvih straneh medijev. O okostju na posestvu v bližini mesta. Na podlagi »zanesljivih virov, ki želijo ostati neimenovani« so mediji medlo poročali da gre za starejšo osebo, brez sledov nasilja, in da je vse skupaj staro vsaj desetletja, verjetno iz vojnih časov. Hitro so izželi vso senzacionalnost, posebnega hrupa ni bilo. Kot tudi ne denarja s strani dolžnice Teje. Račun je poslal e -naslovu še dvakrat, zadnji se je vrnil, ker ga je naslovnik blokiral.
»No, vsaj Fjodor bo našel poslednji počitek in upam mir .« V identifikacijo je bil prepričan. Kako je pa Dimitrin služabnik umrl, o tem je imel Ivan svoje, bolj cinično mnenje. Drezali so vanj koščki spomina: »…izginil ko je pijan govoril….vrt poln strupenih rastlin… ,«. Kot tudi klet, polna priborov in naprav za vse vrste čajev, katerih pitje je bilo pod Dimitro obvezno…
Ivan je račun in poročilo poslal še po pošti. Po enem tednu, še vedno sredi zgodovine Dimitre in vile, odziva ni prejel. Poslal je priporočeno, pošta se je vrnila s pripisom »Naslovnik ne sprejme pošiljke ,« Skopa Teja je stisnila svoje finančne ritnice, z namero da požre dano besedo. Natura ji je udarila na plan.
Skušal ji je telefonirati, klica ni nihče hotel posredovati Teji. Uspelo mu je le pustiti vprašanje, ali naj ji vse povrne (s podpomenom, če morda želi vrnitev strahov?) Glas tajnice mu je bil znan, Marlena, spet sta skupaj?
»Ženska pota so nedoumljiva bolj kot Gospodova ,« je podučil nezainteresiranega Šefa.
Zvleklo ga je nazaj k dokumentaciji, tiskalnik mu je nabruhal stotine informativnih strani iz svetovnega spleta, enciklopedij, monografij, zgodovin, spominov; zamenjati je moral črnilo. Vsaj oris dogodkov se mu je prikazal.
Rojstvo tako imenovane Dimitre v začetku stoletja, posilstvo kriminalca, neželeni otrok. Leta osemnajst beg v Nemčijo, v Rusiji državljanska vojna rdečih. Leta devetnajst upor Spartakistov v Berlinu. Pred komunisti je družina spet pobegnila, kot da bi jih ti posebej preganjali. Tokrat beg v pravoslavno kraljevino Jugoslavijo, prvo večje mesto je bila Ljubljana. Tiha, hitra poroka z Melchiorjem Stubnachom, ki je posinovil nezakonsko dete, in kmalu dobil še hčer. Povabilo sestri Maši, naj se jim pridruži.
In strah. Iz redkih pisem, iztrganih pripisov, mukoma prevedenih, nekaj v ruščini, drugo v nemščini, Stubnachovi v madžarščini in Dimitra pogosto v jeziku Tadžikov – babilonski stolp – iz vsega je vsake toliko časa zazvenela tesnoba, obup. Begavost, želja po skritem življenju so bili stalnica, bojazen Dimitre in tudi njene sestre, Maše. Nečesa sta se neskončno bali. Ivan je, precej nepoznavalsko, lepil ostanke večjezične preteklosti v mozaik življenjske poti, nad katero je visela neznana, grozeča senca.
Streslo ga je, ko je naletel na daljše celote Dimitrinih, trdih, neizprosnih zapisov kot:
»jaz ...ne zabit nikada…. Matja… ukase…skupaj… vekomaj do neskončnosti časa…. omer, ves čas, noč , dan… svetega zaveza otrok in moža… matuška, sluge hospodarki…. do večnosti ...za večnaja .. ,« To ni bila mati objemov in božanj ...
In v drugem kovčku, med razmetanimi listinami, je Ivan našel porumenelo pismo, ki ga je pretreslo, podrlo.
Prebiral ga je znova in znova, mukotrpno prevajal vsako besedo, preverjal večkrat, mrazilo ga je. Pismo je slavilo – smrt. Dvojno smrt, fizično in smrt javne podobe. In konec strahu, groze, bega. Pisalo se je leto tisoč devetsto oseminpetdeset. Neznana oseba iz Krasnojarska je Dimitri poslala dolgo vest, da je njen, pred leti umrli posiljevalec, tudi javno razkrinkan kot zločinec. Da je skrivanja lahko konec.
Še vedno so vsi uporabljali skrite ali zakrite nazive, toda ime zverine, ki je takrat ubila smeh dvanajstletne deklice Dimitre, je bilo tokrat jasno izpisano. Resda samo revolucionarno ime, ki ga je osebno uporabljal, toda Ivanu neskončno znano.
Ropar poštnih pošiljk, falirani bogoslovec, pregnan v Sibirijo, v Turukhansk, Monastyrskoe, Kostino, na koncu Kureiko, par koč na koncu sveta. Znan brutalnež, zlasti do žensk, lovilec nedozorelih deklic. V Kureiki je pograbil prvo dekletce, trinajstletno Lidijo Perepigino, ji brezbrižno napravil nekaj otrok, ki so pomrli, ker ni skrbel ali pa se za njih ni nikoli brigal; moral se je oženiti, ampak to ni njemu pomenilo nič. Leta šestnajst se je v Krasnojarsku izognil naboru, zaradi pokvečene roke; in grabežljivo lovil mladostnice, med njimi Dimitro, nasiljeval vse hladno, ledeno, brezobzirno. Pregnan v Ačinsk, končno ubežal sedemnajstega leta, v zmagoviti revolucionarni St. Petersburg. Od tu naprej ga je sprejela vase zgodovina. Zgodovina Rusije – in sveta.
Moža, ki je sebe revolucionarno poimenoval Koba.
S pravim imenom ime Josip Visarionovič Džugašvili.
Oče, ki je pustil sina umreti v nemškem taborišču, čigar žena se je ubila, hčerka pa pobegnila na zahod, čim je mogla. Katerega otroci, znani in neznani, so umirali ali izginjali brez sledu, kot njegove pripisovane ljubice.
Revolucionar, ki ga je Lenin pisno nadrl, da je primitiven surovež, zlasti do žensk, neprimeren in nesposoben za položaj.
Vladar Rusije, ki je ukazal obsoditi, pobiti, pregnati in pustiti umreti milijone.
Po dolgem času se ga je Ivan to noč napil, dokler ni omahnil. Šef je legel zraven, stanje mu je bilo znano.

⁂⁂⁂

Ivan je naslednje jutro, medtem ko so kovači imeli sindikalno veselico v njegovi lobanji, razmišljal kaj zdaj. Nihal je med obvestilom ali uničenjem dokumentacije; nagibal se je k zadnji rešitvi, prva bi prinesla samo zaplete, težave, morda celo nevarnost. Toda najprej je poslednjič poskusil dobiti Tejo, da skupaj premislita.
Tokrat se je oglasil moški glas, osoren, zapovedovalen.
»Gospa mi je povedala za vas in vaše laži. Če ne boste nehali, bomo poklicali policijo in vas obtožili nadlegovanja in blatenja časti. Vaše govorjenje o nekakšnem vračanju stvari je smešno. Gospa Tea in gospa Marlena in gospod Verko so cel dogodek notarsko overili in med drugim pričali, da se ni zgodilo nič posebnega in da so vsi, ki so bili v vili, odšli samo s tem, kar so sami prinesli tja. Prav tako drugi prisotni.
Najboljša advokatska pisarna v državi bo opravila z vami v minuti; po potrebi še drugi. Nehajte, izginite, drugače ne boste dobro in nemoteno živeli v tej deželi. Zaprite gobec, če hočete dobro življenje ,« Grozeči glas je prenehal. Ivan je znal igrati svojo igro; odgovoril je počasi, vdano, tiho, razočarano:
»Raz…razumem. Kar je je. Nočem problemov, star sem, samo mir rabim. Ne boste me več sli… ,« Resk, pretrgana zveza. Učinkovit zaključek ustrahovanja bednega napol kriplja.
»Da Tea, poražen sem, klavrno bom izginil v nepovrat. Da ne bom imel težkega življenja v deželi tej. Še sedaj se tresem. Tistih mnogo tisoč je pomenilo toliko dobrih želja, ne evrov, da, imate popolnoma prav. Jaz, smet pod vašimi visokimi petami, odhajam, tonem v blato kamor spadam ,« je bil Ivanov besni samogovor. In pripravil se je na še bolj pobesnel, divji odgovor.
TISTO ime ni bilo edino, do česar se je prerinil. Nepovezano s tem davnim, norim razkritjem, je odkril nekaj, s čimer bo Teji povrnil prevaro in žalitev. Indici za to so prišli z vseh strani in strašna zgodba je zijala iz njih.
»Prav, Tea, ki uživate brezmadežen ugled v novi eliti, dovolite da jaz serviram darilo vaši vzvišenosti, imenu in javni podobi, ki vam je nad vsem, saj ste tako rekoč plemenitega rodu. Da bo nekomu življenje v tej deželi še lepše, še lažje,« mu je veselo brnelo po glavi, ko je ure in ure pripravljal šilo za ognjilo.
Grelo ga je tudi razodetje znanca, da »izgubljena« ogrlica za katero sta se kavki ravsali, nima sicer dragih kamnov, le ponaredke, ampak verižica, filigransko okovje je pristno; za nekaj položnic bo.
»In seveda nekaj kosti za umirajočega od lakote« je sporočil Šefu, ki vdano povesil svojo sestradano glavo, težko takole okoli dvaintrideset kil…
»Lepa, žrtev, jesti ,«
»Ja, ja, le kaj si se ti žrtvoval, model za njuhanje, da mi je vedeti ,« Konec s tem, čakalo ga je delo.
Iz dokumentacije je, osuplo, razbral vse tisto, kar bo sedaj »podaril« gospe Teji, jasno, preko drugih.
Sto sedem in dvajset. Toliko je bilo organizacij, pravnih ali fizičnih oseb, ki jih je napaberkoval Ivan. Zaripli levi in desni skrajneži, opozicijske stranke in strančice, rumeni in rjavi (zaradi objavljene ščavnice ali govna) tisk, desno in sredinsko naravnani mediji (na oblasti je bila trenutno levica), policija, tožilstvo, kazenska sodnija, preiskovalni sodnik, preiskovalni urad, organizacije za nadzor državnih služb, združenja levih ali desnih borcev, novinarjev, pisateljev, nacionalistov, internacionalistov… Pa še vsi tisti, ki so morali biti zraven pri vsaki zadevi, ki je zavrela ter dišala ali zaudarjala do neba. Vsega se je kar nabralo, za stosedemindvajset pisemskih anonimk.
V spodbudo je napisal vsakemu, kar je ta želel slišati. Da: »preprečijo skriti rdeče poboje«, »izkopljejo zadnje žrtve okupatorjev in njihovih hlapcev« ,»preprečijo zakritje umorov otrok«, »prikažejo zakopani zaklad prebogatega krvnika delavcev«, »najdejo grobove izginulih žensk«, »odkrijejo, kaj se dogaja v skrivnostnem posestvu« in tako dalje. Vsakdo je imel svojo obred, običajno že v glavi medija ali stranke, tako da prilagoditev ni bila težka.
Sledil je nakup pisemskih kuvert v enem supermarketu in znamk v drugem; spomin pri množici strank zbledi, kamere pa preje ali kasneje pobrišejo za novo snemanje. Zaprte poke papirja je imel sam, in v rokavicah za enkratno uporabo je natisnil vse verzije, različice in inačice ene in iste teme, vložil v kuverte in zalepil z vodo izpod pipe. Iz popolnoma obrabljenega črno belega tiskalnika je izdrl notranjost, in nato ločeno vrgel ostanke v odpadne smetnjake. Prastari računalnik bo kmalu doživel enako usodo, predvsem trdi disk…
Za oddajo pisem je izbiral nabiralnike, kjer tudi slučajno ni moglo biti kamer. Stalo ga je, da je plačal en taksi za prevoz in en, druge firme, za nazaj, vendar sladko pričakovanje je blažilo finančni udarec. Drugo dokumentacijo je uničil, za vedno, izginila je razrezana v školjki, jekleni diktator naj gre v pozabo in večni ogenj, ali kjer že je, če je. Zatem je moral več dni počivati.
„Z Bogom, če je možno, Dimitra,“ je zašepetal Ivan; in še tiše „Zbogom, Demeter…“
Nato je mirno nadaljeval upokojensko životarjenje, z zelo neupokojenim štirinožcem, ki je začutil, da se je gospodar oddahnil in radostno skakal okoli njega; z odprtim, jed zahtevajočim gobcem, jasno.
Pisma so mlela počasi, toda gotovo. Izjave, sumi internetnih zapisov, obotavljivi prvi članki, in policija se je odločila »da na podlagi zbranih podatkov in informacij ponovno odpre preiskavo neznane žrtve, zakopane na vrtu«.
V naslednjem tednu je treščilo, izkopavanja so našla še okostje mlajšega moškega in dekleta, oba pokopana skupaj in nedaleč, tudi za Ivana nepričakovano, ostanke dojenčka, verjetno splava. Vse iz časa vojne z Nemci. Pa drage stvari, pa…
Medijski, politični, omrežni trušč je prerasel v kakofonijo.
Ivan je kmalu dobrodušno sedel pri Stanoju, ob kavi, in dobre volje prebiral zadnjega v vrsti člankov o »posestvu smrti v prestolnici«, kjer je svojčas vladala »morilska družina na čelu z mati Dimitro«…
»…Tea Delevar, lastnica zloglasnega »posestva groze«, sorodnica in dedinja Dimitre, večkratne morilke lastnih otrok in znancev, je odpotovala v tujino, neznano kam. Nihče z njene strani se ne odziva na naša vprašanja. Čas vrnitve trenutne čelnice morilske rodbine ni znan, njeno lastnino upravljajo pooblaščenci…«
Ivan je veselo pihal v omamno srbsko kavo.
»No Tea, eden od naju v tej deželi pa res nima težkega življenja ,« Šef se mu je, v potrditev, z vso tonažo ulegel na čevlje. Ni ga motilo.
Raje je nadležnemu turistu, ki mu je pretrgal kavni užitek obrazložil, da Predjamski grad pomeni Pred jamo, naj preveri na Google. Ter, da zato mora za obisk tega nabaviti jamarsko opremo in kje jo poceni dobi, rabljeno, če bo le dovolj vztrajen, – v prostorih organizacije »Jama«, (kjer je grofoval sindikat delavcev pogrebne in pokopališke dejavnosti)…