STOPINJE

Predpovesti

⁂⁂⁂

Gloria Patri, et Filio, et Spiritui Sancto. Kar se tiče plemenitega Engelberta je izginil, tam v poganski Karantaniji, kamor je odšel oznanjat evangelij se biti z zmaji. Bil je miroljuben, pozdravljal z Buge waz primi, gralwa, v poganskem jeziku, pogani ga niso vznemirjali. Bila je žveplena pošast, znana, ki jo je hotel ubiti, v večno slavo Božjo..
Poganski Karantanci so imeli izročilo o pošasti, toda iz neznanih razlogov, se je niso bali, le izogibali so njenega gozda. Pevci so prepevali o zakopanem meču kralja Daborja, ki lahko ubije pošast. Zato se naj bi jih izogibala, ker je meč tam nekje nekje zakopan
Vojvoda Ulrik III. Spanheimski, njegov stric, je vest o smrti sprejel s težkim srcem. Njegov rod se je ožil. Sovražniki vsepovsod, od solnograškega škofa do oglejskega patriarha, vsi so ga napadali, si želeli njegovih posesti. Otrok pa ni imel, Engelbert bi bil njegov dedič.
Spanheimi so zato poslali novo odpravo, bogato plačali za prehod, da skozi pogansko Karantanijo prodrejo do kraja kjer je izginil Engelbert in ga najdejo. Samo dva sta se vrnila. Engelbert, sta pripovedovala zmedeno, je obudil pošast, ki uspava viteze in oprode, druge ubije. Vitezi, ki so jo srečali, so sedeli so in kimali, niso poznali nikogar, niso se premaknili in vsi umrli tretji dan, brez vzroka. Oba preostala viteza sta pobegnila pred to grozo, vsi drugi so obležali, z luknjo v prsih; sluge so že zdavnaj zbežale. Ulrik, bolan, jih je poslušal, drugo odpravo. In poslal novo.
On še vedno vztrajno nosi naslov, da je vojvode Karantanije kar je davno podaril kralj Karel Veliki njegovemu predniku, a te države nima. Z vojsko ni mogel nad bojevite sosede. Edino križarska vojna je rešitev; če se ne bodo ustrašili Daborja, zaveznika Karantanije. Ki je porazil Langobarde, Franke, Bavarce, Avare in še koga. Peklenske sile mu stojijo ob strani, njegov pes iz Tartarusa je vsem znan – celo radi ga imajo!
Reši me, oče tega bremena, te kupe. Sem med pogani, skrit Božji služabnik. Govorim z njimi. Me ne razumejo. Razlagam o Bogu, se smejejo. Govorim o slavi naših vitezov, se krohotajo. Moški in brezbožne ženske, nezakrite, oborožene; Bog ne zapelji me v skušnjave. Et ne nos inducas in tentationem,... Amen.
Njihov prerok je Dabor, prekleti poganski kralj, uničevale naših vojsk, strah Avarov. Spet bo prišel, ko bo vojna, pravijo, in ga čakajo. In častijo njegovega psa! Vedno slavijo oba. Zapisi njegovih izrekov in bojev, njegovih svetovalcev, to so za njih svete knjige. Sedaj že krožijo zapisi o izmečkih pekla, njihovih bogovih. Knjiga Peruna, Velesa in za skrite, Mokoši, krožijo. Redki, ki so pismeni, razlagajo ostalim. Poganstvo vali vse pred seboj. Maliki, gnusni obredi pred njimi, vsepovsod.
Vsi so pripravljeni na kri, vojno. Kako naj jim razlagam o miru Božjem, o Svetem Duhu, ko so njihove meje polne okostnjakov naših vojska, kjer so postavili malike zmage. Hudičevi Perun, Veles in Mokoš, bogovi Daborja prekletega, so povsod. Šepetajo o demonih z dna pekla, vedomcih, babajagi, phetri, in še huje. In hodijo v gozd, kot na sprehod. Razen ponoči, takrat samo najbolj v greh padli se splazijo med drevesa da častijo izrodke pekla.
Deklice se odpravljajo v gozd, da bodo čarovnice. Fanti bežijo v vojaške tabore da bodo prejeli meč. Tisti ki ostanejo molijo malike, in vsak dan, po delu, vežbajo v orožju. De profundis clamavi ad te, Domine:
Kako naj pridigam o miru? Sinu Božjega se ne upam omenjati. Že tako me gledajo postrani, če bodo ugotovili kdo sem, me čaka kazen. Po kateri bom evnuh, brez ušes, poslan nag nazaj v svoje kraljestvo. Ne zmorem takšnega mučeništva, strah me je, da bi se zlomil. Oče, usmili se me, pokliči me nazaj iz Daborjevega kraljestva. Tu ne vem kaj bo z menoj. Ni me strah greha, ker me ne mika, ni me strah posvetnih vabljivosti, ker so prazne zame, strah me je, da ne izgine vera v Njega, tu, kjer ga ne sovražijo, huje, smejijo se mu.
In nomine Dei, samo ogenj in meč, postrani in počez, mlade in stare, pokončati vse, to je edina rešitev, edini evangelij za te pogane. In na pokopališčih teh Slovanov zgraditi vasi naših pobožnih podanikov. In posekati vse gozdove, ki so izvir tega zla. Fiat voluntas tua, Domine.
Oče, pokliči me nazaj, tu moja vera umira.
Pišem, ker ne vem če se bom vrnil. Nova odprava, ki išče Engelberta, je zahtevala in dobila od škofa mene za vodiča. In da naj posebej iščem Engelbertove svete prstane, iz časa poganov in mučencev, kot da je to možno, tam v divjini! Naj Bog vodi moje stopinje po pravi poti!
Bredegar, sluga Božji v deželi poganov, kjer vlada poganski brezbožni Dabor, naj bo preklet na veke vekomaj… Amen.

⁂⁂⁂

Ženska pred njim je nosila bleščečo torbico z dolgim ročem. Prav ta roč je zagrabil moški, ki je odzadaj pritekel k njej in ji iztrgal torbico. S plenom v roki je zadivjal naprej.
Žrtev se je nemočno ozirala naokoli. To je Ivanu dalo dodatno moč. Kot v svojih tekaških dneh, se je Ivan sklonil in planil. Mimo žrtve, do ovinka in nato levo, kamor je stekel ropar. Tekel v enotnem ritmu, počasi toda vztrajno. Samo začetniki se zakadijo na štartu in izgubijo vso moč za nadaljevanje.
Zagledal ga je, slabih petdeset metrov pred seboj. Ropar je bežal kot zmešan, kar je pomenilo, da bo kmalu brez sape. Dihal je, kot so ga učili in se korakoma, neizprosno približeval tatu. Ta je ponovno zavil, tokrat na neko dvorišče, ki so ga obkrožali razpadli avtomobili. Dohitel ga je prav tam, skočil nanj in tat, popolnoma brez sape, se je sesul.
Iztrgal mu je torbico in se obrnil. In zagledal pet, šest postav, ki so se grozeče pojavljale izmed vrst zarjavelih avtomobilov. To muziko je Ivan že poznal – zato je zagrabil tatu za lase, mu nastavil prvi kos pločevine, ki ga je našel za vrat in ga začel vleči proti izhodu. Sporočilo je bilo jasno, pustite me pri miru ali pa se poslovite od svojega kolega ali karkoli že je.
»Vedno imej iniciativo, vedno. Če vsi stojijo, pojdi naprej, če molčijo, govori, če govorijo molči. Vedno daj vedeti, da bo cena napada nate previsoka. Če si v dvomu, udari, ta oseba bi te udarila prva. Ne pusti jim dihati, ne pusti jim razmišljati. Oni morajo slediti tebi in ugibati, kaj boš storil, in ne obratno«, so mu odmevale v glavi besede njegovega inštruktorja. Le eden od tujcev, po videzu so vsi bili emigranti, mu je zastavil pot. Udaril ga je v žrelo, kjer je Adamovo jabolko, tujec se je zgrudil na tla ter glasno hropel. Ostali emigranti so se približali, toda ne preveč. Vlekel je tatu do vhoda, z razbito steklenico pod njegovo brado. Sporočilo je bilo jasno.
»Pusti me pri miru, ali pa ga ne bo več«
Pri vhodu ga je Ivan spustil in takoj zavil na ulico. S hitrim štartom je prišel do križišča. Ozrl se je in videl, da sta za njim samo še dve postavi.
»Pa da vidimo, kako sta dobra na srednje proge,« je zašepetal pri sebi in začel teči po pločniku najdaljše ceste v mestu.
Podplati so odmevali v znanem ritmu in po par sto metrih ni bilo nikogar več za Ivanom. V glavi je imel jasen načrt celega mesta; zato je brez težav zavil na pravem mestu in s počasnim tekom prišel do kraja, kjer je bila žrtev.
Ta, malce obilna, mišičasta rjavolaska, je bila še vedno tam, Kar ni bilo čudno, saj ni minilo veliko časa. Bila je sama. Nekam izgubljeno se je ozirala naokoli in, ko je zagledala Ivana, s torbico v roki, mu je začela divje mahati.
Pospešil je tek in kmalu prišel do nje. Izročil ji je torbico, bila je težka, vsa teža je bila v kompaktni drugi polovici usnja.
»Ne vem, kako bi brez nje!« je vzkliknila rjavolaska.
»Hvala! Hvala! Hvala!«
Stopila je par korakov naprej, do naslednjega parkiranega avta po vrsti in potrkala na avtomobilska vrata. Ta so se lahno odprla in ven je stopila lepotica z lasmi v več barvah, v tesnem, oprijetem kostumu.
»Ti boš meni speljala moža, kurba, ti?« rjavolaska je zavihtela torbico in ta je kot cent, v njej je moral biti svinec ali kaj podobnega, usekala lepotico, ki je s stokom zletela na tla. Še en udarec in pločnik se je pordečil. In še en udarec, in še en. Stokanje je prenehalo. Sirene. Avtomobili. Policija. Prva pomoč.
Ivan je odrevenel stal in gledal prizor. Tudi ko so ga aretirali in vklenili, je bil Ivan brez besed. »Aretirani ste zaradi suma sostorilstva pri umoru, ker ste osumljenki prinesli morilsko orožje«, mu je pojasnil policist in ga porinil v jetniški del avta. Sklonil je glavo.
Na pločniku se je svetila torbica, sredi luže krvi.

⁂⁂⁂

Stopinje
Mnogo let je minilo od tistega nesrečna teka, ko je bil Ivan še cel in zdrav – in dobrodelnež. Lekcija mu je ostala za vekomaj, posledice pa tudi, čeprav je bil kmalu oproščen. Tvoja krava, tvoja težava, je bilo sedaj Ivanovo geslo. Tudi po nesreči in invalidski upokojitvi; morda še bolj.
Star, napol invaliden osebek vsi obravnavajo s prezirom ali želijo izkoristiti. Je pa že bolje v hosti, kjer Šef išče vrag si ga vedi kaj v travi, in on, amaterski žrec, skuša rotiti starodavne sile. Pisanih virov skoraj ni bilo, učenjaki so pa imeli več teorij, kot Stari Slovani bogov; Ivan je moral preizkušati, kar se mu je megleno dozdevalo, da bo pravšnje. In seveda v gozdu; bogovi so bili tam prisotni in radovedne oči tujcev odsotne. Tam bo preveril svoj amaterski pripomoček, ki ga je poimenoval troker, splet trikotnikov različnih snovi. Tri je bilo sveto število, trikotnik sveti simbol bogov Starih Slovencev.
Hrib se je vzdigoval polagoma; še to je bilo zanj preveč. Sopel je in iskal moči, kjer jih ni bilo več. Vztrajal je, slabostim navkljub. V meglici napora je zagledal »svoje« drevo.
Ogromen primerek hrasta, ki ga je nagrizel čas in mu je vdolbel v trup celo jamo. Ali pa je pomagala strela. Ponovno je videl skozi orjaško deblo, viseče veje in lubje, vse globinsko, kot še nikoli. Podrobnosti, dosegljive samo z mikroskopi, so se mu prikazovale pred očmi. Pomel si jih je.
Bukve in jelke naokoli so šumeli večno pesem gozdov. Mlada srnjad je občasno skočila v bližino, zastrmela in bliskovito odfrlela nazaj v gozd. V daljavi so se oglašale vrane, ki so verjetno okupirale kakšno brezmočno bukev. Zrak je rezal, tako svež je bil, in Ivan je vse videl dlje in skozi, kar ni sicer nikoli.
»Ni popolnoma res, da z leti slabše vidiš. Lahko tudi to, toda v večini primerov vidiš drugače. Kopica starostnikov z leti ne potrebuje več očala za branje ali računalnik. Drugi spet lahko naenkrat od daleč gledajo televizijo. Oči so zapleten, ne še popolnoma jasen organski sistem, ki lahko izjemno preseneča.« je Ivan pri sebi ponavljal razgovor z okulistom.
Šef je veselo rinil po listju; samo da je bil hrup, pa je bil srečen. Ker je bil mešanec z neko pasmo lovskih psov, je zraven divje vohal. Še dobro, da so bila tla trda, da je Ivan lahko s hojco prišel do drevesa. Hojca je bila zaklad – pomoč pri hoji, nosilec bremen in sedež hkrati. Hojco je porinil kolikor je mogel v vdolbino in se zadovoljno usedel. Šef se je ustavil in mahal z repom. Priboljšek, vohal ga je. Vrgel mu je kos dunajskega zrezka, ki mu je ostal in pes ga je pograbil.
»drobo« je sporočil Ivanu v lobanjo, ki je morala uganiti, da to pomeni »Dobro«; Šef se je še učil.
Prižgal je z vseh uradnih strani prepovedano cigareto; nikotin in narava, rojena za duet.
»Prekleta država in politični farizeji,« je pomislil pri sebi.
»Na eni strani hinavsko nakladajo o škodljivosti tobaka in imajo cele zavode proti temu, na drugi pa gre v proračun ogromen del cene, ki jo vlada čedalje bolj viša.«
Znanec iz trgovinske stroke mu je povedal, da dejanski strošek izdelave cigaret komaj dosega dvajset odstotkov prodajne cene.
»Ostalih osemdeset odstotkov je transport, trgovinska marža in predvsem državni davki. Enako je z alkoholom, vsi se mastijo s tem.«
»In potem pridigajo ljudem naj nehajo kaditi in piti.« Nikomur ni več verjel in z veseljem se letos ponovno ni udeležil volitev. Rajši je nekaj spil; in drugo jutro plačeval bogovom mačkov.
» No ja, tu je lepše« je pomislil Ivan.
»Če bi bil Šef običajen pes bi mu vrgel kak kamen, da mu ga prinese nazaj; pa kaj, ko sem enkrat storil je Šef prinesel kamen v gobcu, in ga zdrobil. Palic bolje da mu ne mečem, verjetno bi si Šef z njimi čistil nohte…«
»uduu« je Ivan začul v sebi, in vedel, da je to Šefov jezikovni podvig, ki pomeni »vse v redu«. In željo po zapolnitvi neskončno globokega žrela pred njim. Ivan je Šefu vrgel še en priboljšek, ki ga je ta milostno pohopsal in se polotil novih raziskovalnih podvigov naokoli. Vse pametne živali s samoohranitvenim nagonom, so ob pogledu nanj ali njegovem vonju, izginile kot kafra. Vladal je nebeški mir.
Zadovoljni Šef mu je pošiljal podobe nebes, njegove vrste. Pred časom, ko je Ivan, da dobi cenejše meso, odpeketal s taksijem do izvora, ga je mesar, zaposlen kakor je bil, povabil v predelovalnico. Tam so, kot pač v takšnih prostorih, visele polovice, četrtinke, krače, meso v tej ali oni stopnji predelave, klobase in kar je še mesenjave. Kako je Šefu uspelo. da se je pomuznil z njim vred v predelovalnico, ne da bi zverino kdo opazil, bi morda vedela Hekate. Prijazna boginja, v starogrški religiji prikazana s kačami ali v spremstvu psov. Kot se za patrona Šefa spodobi je povezana z nočjo, svetlobo, magijo, Luno, grobovi in ​​duhovi. Prava pasja boginja za Šefa.
Ki je od tedaj naprej, kadar je bil zadovoljen (sit seveda nikoli) pošiljal podobe predelovalniškega raja v Ivanovo betico. Hrepeneče, vedno; čustven pes, njegov Šef.
»Dante se skrije pred tabo, pesjan,« je počohal Šefa, ki je soglašal s čohanjem in se vzdržal glasovanja o Danteju. Scooby Doo mu je bil bolj teološko všeč. Ivan je Šefa zalotil, kako izza njegovega stola opreza na risanko o veselem štirinožcu.
»Kaj, naj te naslednjič vprašam, ali ti je Snoopy všeč?« Nesramni Šef je… prikimal?
»Ojoj, kam bo to še peljalo,« je v sebi vzdihnil Ivan.
Šef je, za tako velikega psa nedoumljivo tiho, odrinil med rastje.
Narava, tišina in občasno bevskanje Šefa, vse je Ivana uspavalo. Zadremal je. Stare sile bo klical kasneje, rade so imele mrak ali vsaj zahajajoče sonce. Perun, Veles, Mokoš in ostali, naj počakajo.

⁂⁂⁂

»Kje je? Kje je?« neznan glas je bil tako močan, da je skoraj zdrsnil s hojce. Odprl je oči, trava se je še bolj lesketala in lahko je razločil vsako bilko posebej. In stopinjo. In še več. Od nesreče in naprej, je videl preveč, včasih.
Pred njim sta bila dva moška in ženska. Vsi razmršeni in vidno razburjeni.
»Kje je kdo?« Spet je naletel na neke čudake. Dobro, da ima Šefa s seboj, čudaški primerki so postajali pogosti. Šef se je pojavil izza njih, kot duh; stal in opazoval, nared za vse. Niso ga opazili, kaj šele slišali.
»Dober pes, Šef.« je pomislil Ivan.
Slika v Ivanovi glavi je sledila bliskovito, jasno, klobasa orjaškega tipa; no ja…
»Vanja, naša Vanja, kje je?«
»Brez zamere, toda ne poznam nobene Vanje. Prišel sem doli s poti, da se odpočijem v naravi. In nisem srečal nikogar.« Upal je, da bo ta namig zadoščal; da izginejo v nepovrat.
»Lahko pogledam?« Brez privoljenja je eden od moških, bile so ga same mišice, začel pregledovati Ivanovo vrečko in žepe na hojci. Končal je in ga premeril z očmi. Imelo ga je, da bi ga na gobec, toda bil je star, brez nekdanje moči. Toda Šef ni bil, in sedaj se je postavil poleg Ivana. Takoj so se zresnili, Šefovo zobovje in vtis sta vedno učinkovala jako streznitveno.
»Čisto.« je na kratko oznanil velikan.
»Seveda, kaj pa misli, da lahko vlečem s seboj s hojco? Rakete?« si je mislil Ivan.
»Raket, bum,« mu je po nepotrebnem sporočil Šef; samo da bo rompompom, pa bo vesel.
Malo bolj umirjeno je starejši od obeh, dobro oblečen črnolas štiridesetletnik, končno začel pojasnjevati.
»Jaz sem Mladen, oče. Moja hčerka Vanja je izginila. Pred ovinkom poti smo se, sredi razgovora, ustavili, ona je šla naprej; čez nekaj časa mi za njo. Nje nikjer. Kličemo in jo iščemo po tem prekletem gozdu že skoraj pol ure. Nič. Je res niste videli? Enajst let, rjavolasa, z dolgo kito. Zaupljiva, morda preveč.« Resnična skrb je vela iz njega. Vsi trije tujci so bili upehani in blatni, toda odločni.
»Res ne. Pred uro ali dvema sem prišel sem in zadremal. Dokler niste prišli vi.« In me po nepotrebnem zmotili in osumili, pojdite k vragu.
»To ni invalidski voziček?« velikan je vse opazil. In kaj ga je to brigalo?
»Ne, to je hojca, za tiste ki težko hodijo, niso pa nepokretni.«
»Lahko karkoli pomagate? To je moja žena, Silva.« na orjaka je Mladen kar pozabil.
»Jaz sem napol invalid.« V travi je jasno videl stopinje vseh treh. Kar seveda ni bilo moč povedati na glas. »Ne vem, če je…«
»Ne veste ali nočete?« mišičasti je bil pozoren na odtenke.
»Ne vem, ker to še nisem počel. Iskanje otroka namreč.« In Ivan je pomnil lekcijo pomoči iz preteklosti…
» In ker se nerad vtikam v tuje zadeve, sem svoje že doživel zaradi tega…« je Ivan končal pri sebi.
»Še niste?«
»Šef je mešanec, toda izjemen sledni pes. In jaz se nekaj spoznam na sledenje. Samo počasen sem.« V kaj za vraga pa leze? Najraje bi se ugriznil v jezik. Prestar je za to, ampak, bilo je… vabljivo. Sprememba v upokojenski nezaželeni pastoralni idili. Šef je pa tako vedno bil za hrušč in trušč, čim bolj glasen, tem bolje; kot vsi klovni.
»Jajajajaja….« Šef je s pritrjevanjem skoraj odpihnil Ivanu ušesa z lobanje.
»Ja, pomagajte, plačam kolikor hočete!« Mati je hlipala od razburjenja.
»Denarja ni treba, samo pokažite mi, kje je izginila. In dajte kakšen predmet, ki se ga je dotaknila, za psa.«
»Tu, tu je njen telefon. Tako je bila jezna, ko sem ga vzela. Je zato zbežala?« Iskanje krivde, pri sebi ali drugih, običajen odziv.
»Ni zbežala, ker bi slišali, kako pokajo suhe veje, ko teče.« To bo mater začasno pomirilo, tudi če ni res.
Odšli so na izhodiščno točko, zakonca sta pomagala pri hoji. Preiti so morali s poti na teren zraven nje.
»Šef tu, povohaj, na, najdi, najdi« Ni povedal, da že vidi njene stopinje, kjer je skrenila s poti. V rokah je stiskal palico in vse leseno videl kot izrezano? Jasno, za delo z lesom, potrebuješ les! Toda ta les je pel pesem smrti. Kako pa naj Ivan to obrazloži? Da ve, da je punca šla na morilski teren?
Šef je mahal z repom, zaokrožil in se pognal nad potjo. Ivanu je sporočal »Tu, tu«, kar verjetno ni pomenilo baletno krilce. Tekli so za njim. Ivanu je Bernard, silak, pomagal. Sled je bila kristalno jasna, otrok, omahljiv. Kar je videl Ivan, je zakril s tem, da je glasno komentiral psa, kot da je vse njegovo delo.
»Tule je šla navzgor, nato pa naravnost, ker je drugje preveč strmo. Ni dolgo od tega, bilke so še upognjene. Smer je ravna, ampak proč od poti, razen kadar le-ta zavije. Hodi počasi, brez jasne smeri. Izgubljena je. Naprej za psom moramo.« In to v več pomenih…
Hitro so rinili dlje, Mladen in Silva sta bila prva, Bernard je pomagal potiskati hojco.
Ivan se je ustavil. To ni dobro, to je slabo, zelo slabo. In to že nekaj časa. Samo kako naj obrazloži? Da ga vodijo stari, pozabljeni…? Sklonil se je, pograbil pest trave; točno, sedaj mu je »govorila« tudi trava. Dekle je bilo rokah smrti.
»Zakaj ne gremo naprej?« Silvi je drhtel glas.
»Ker so že nekaj časa še nove stopinje, ki ji sledijo. Odrasle, težke, odločne.« Šef se je strinjal in pritrdilno zalajal.
»Ja Šef, morilsko nasilje je v bližini, vem.« Lajavca je moral miriti, da se ni sam pognal v lov; ki bi se žalostno končal, ampak ne za Šefa…
»Hvala Bogu, našla bo pomoč, vse bo v redu.« Mati je prepričevala samo sebe.
Ampak stopinje niso lagale. In kar so kazale, je bilo grozeče, dokončno smrtno. Prstana na Ivanovi desni roki sta utripala, pošiljala nenavadne valove. Nevarnost, ne ena…Nekje v gozdu se je oglasil jelen; sporočilo je bilo Ivanu jasno: »Pohitite.«

⁂⁂⁂

Povabil je očeta in njegovega hrusta stran. »Materi nisem povedal, vama pa moram. S tem zasledovalcem nekaj ni v redu. In to zelo.«
»Kaj, kaj ni v redu?« Oče je bil na robu, toda obvladan. Zrak se je gostil od pričakovanj.
»Vanja se je dvakrat približala poti, ne da bi jo videla. Zasledovalec je obakrat zavil tako, da so ga zakrivala drevesa pred možnimi sprehajalci. Ni je opozoril na pot, da se punca reši. Pa tudi, zakaj samo sledi in je ne pokliče, da ji pomaga? In kar je še slabše…¨
¨Povejte, karkoli je, je dobro, samo da jo najdemo.« Znojni sorodniki so žareli skrb in strah; stara povezana dvojčka.
»… sledovi kažejo, da se mu je pred kratkim nekdo pridružil. Iz gozda, ne iz poti. Telefoniral mu je, verjetno. Vanji sedaj na skrivaj sledita dva odrasla moška. Usklajeno, kot da ni prvič zanju. Lažji, torej manjši in težji, močan najbrž,«
»Kar pomeni?« velikan je bil kratek, toda njegov obraz je izdajal bojazen in zadržano divjost.
»V tem gozdu sta v zadnjih letih izginili dve dekleti, Vanjinih let. Policija išče storilca, brez uspeha. Kaj pa, če sta dva morilca? Veliko lažje se potuhneta ali pa pojasnita, kje da sta bila? Dasta alibi drug drugemu?« Ivan je ugotovil, da so ptice utihnile, torej so torej blizu zasledovanih.
Silak je začel stiskati pesti, oče je prestrašeno gledal Ivana.
»Kaj zdaj?« Mladenov glas je trepetal.
»Kaže, da zasledovalca nekaj čakata. Verjetno to, da bo Vanja zablodila še globlje v gozd, od koder njenih krikov ne bo mogoče slišati. Če greste hitro, jih boste dohiteli, ker otrok hodi počasi, in zato onadva tudi.«
»Če gremo hitro? Kaj pa vi? Pa vaš pes? Mi ne znamo slediti. Ne boste pustili otroka kar tako?« Mati je bila odločna, dobro za njo, bes začasno prežene strah.
»Ne morem več naprej, hojca za ta teren ni primerna, jaz pa skoraj ne zmorem hoje. Žal.«
»Ni problem.« Orjak je stopil pred njega, počepnil s hrbtom nazaj in zagolčal »Roke gor, noge, da jih lahko objamem. Teža ni problem. Gremo!« Hojca je ostala zadaj, srn zagotovo ne bo zanimala.
»Dadadaa« Šef se je strinjal, že majhen je ugotovil da hojca ni užitna in jo je cenil samo zaradi Ivana. Če bi Ivan omahoval naokoli na vozilu iz kosti in šunke, to pa to, bi se Šef takoj strinjal.
Kot v otroških letih je čepel nekomu na hrbtu. Šef je začudeno zalajal, ko pa je videl, da gredo dalje, je takoj pričel vohati in brskati. Vsake toliko časa ga je pogledal in po tihem zarenčal Ivan pa nazaj, češ, ja gredo po pravi poti. Šli so hitreje, oče je razumel njegovo obvestilo. Po par sto metrih je Šef postal bolj živahen in je zacvilil.
»tutututu« je bobnelo v Ivanovi glavi.
»Tiho!« je ukazal Šefu; ostali so ga začudeno gledali.
»Kaj je, kaj je?« Mati je imela rdeče oči. Vanja je bila edini otrok.
»Pes pravi, no, kaže, da smo blizu. Kar ni čudno, ker smo hitrejši od njih. Vanjini koraki so čedalje krajši in počasnejši, utrujena je. Lahko da se bo usedla, ali celo zaspala.« Gozd se je gostil, grozeče. Zrak se je v ploskvah spuščal v Ivanovo zavest; videl je, kaj se dogaja.
»In?« Silak, sedaj je vedel, da mu je ime Bernard in da je Vanjin stric, je imel tanko uho..
»Oba zasledovalca sta se ustavila, se nekaj pogovorila in nato odšla levo in desno od Vanjine sledi.«
»In ne sprašujte me od kod to vem…« je mislil Ivan.
»Zaseda.« Bernard je bil točen. Nič drugega kot zaseda za otroka. Z namenom da izgine za vedno.
»Zaseda, da, lahko da sta jo že ujela.« Ivanovo dojemanje sveta se je zožilo na trenutni konček. Videl je in vedel je, v sebi.

⁂⁂⁂

»Moja hčerka, moje dete, rešimo jo, takoj!« Mati je bila v solzah.
»Nasvet?« Bernard ga je prodorno pogledal, kot da Ivan ve več, kot kaže…
»Če sta res, kar se bojim, si bosta vzela čas. Nebogljen plen sredi gostega gozda, ne bosta se mogla upreti samohvali in glasnemu naslajanju nad žrtvijo, morda celo fotografiranju, snemanju. Uvod v zločin je za storilce včasih večja nagrada, kot zločin sam.« In v tem primeru je bil…
»Nasvet?« Bernard je vztrajal, oče je proseče zrl vanj, mati je bila v solzah.
»Pustite me tukaj, jaz bom samo v napoto. Morate se jima približati.«
»In potem?«
»Vidva sta v sorodu, torej se pogovarjata. O čem sta se nazadnje sprla?«
»Sprla?« Oče ni razumel.
»O cepljenju proti COVID-u« Bernardu je bilo jasno.
»Obnovita spor. Če ne vesta kako, ponovita stare argumente. Dvignita glas in mahajta z rokami, zatopljena drug v drugega, obenem hitro proti njima. Silva naj odzadaj miri, zaman. Pojdite naravnost k njima, kot da ste izgubljeni sprehajalci. Vmes se kregajte med seboj, burno, to jih bo zmedlo. Zmedeni ljudje ne ukrepajo.
Ko boste dovolj blizu, je trenutek odločitve. Če pred tem zagledate Vanjo, samo začnite na glas spraševati, kaj se igrajo, ker bi se radi pridružili. Bližina odloča. Dva sta, Bernard zaleže za tri. Tudi če začneta zasledovalca govoriti ali se umikati, planita na njih. Debate ni. Pregovarjanja ni. Ne razmišljajte, gre za hčerko. Dokler ne utihneta. Manjši je manj nevaren, toda oborožen. Samo nezavestna ali mrtva ne moreta več…«
»Oborožen? Od kod to?« vprašanje je bilo neprijetno.
»Tamle v travi je prazen naboj, kar pomeni, da je repetiral; kot tudi, da je že streljal in da verjetno zna streljati.« O tem, da je čutil grožnjo orožja in zavohal odtenek smrti v zraku, je molčal.
»In jaz?« Mati je bila napeta kot struna.
»Imate pri sebi škarjice ali kaj podobnega?«
»Jja, zakaj.«
»Držite jih skrite v roki, z ostrino naprej in bodite ves čas zadnji. Ko bosta vaša planila, skočite k Vanji. Škarje so, če je zvezana… pa tudi za sunek v oči, če pride do napada od prasic. Brez razmišljanja in Bog ne daj, pregovarjanja; čvek z morilci je za loserje.«
Mati je bila odločna. »Razumem. Škarje, zadnja v skupini, Vanja. In če kaj sledi, gre za mojega otroka.« Šef je mencal, mudilo se mu je k cilju. Ivanu je poslal sliko odprtega vratu, s čudovitim vodometom krvi.
»Ni govora, živ, živ, ali pa nič mesa,« je Ivan poslal jasno sporočilo nazaj in njegova je seveda učinkovala.
»Pes bo šel z vami. Ni bojni pes, gristi pa zna in to hudo. Pojdite z Bogom, prijatelji, tu bom čakal na dobre novice.« Za katere je vedel, da bodo.
Bernard ga je spustil na tla, Šef ga je dodatno povohal, za vprašanje, toda poslal ga je s skupino naprej. Pameten pes, Šef. Vzel troker iz nahrtnika in se osredotočil. Znaki so bili ugodni. Gozd je celo zapihal listje v njega. Dobro bo. Začel je uporabljati troker, z upanjem, da bo zaleglo.

⁂⁂⁂

Minilo je hitreje kot je pričakoval, bili so hitri in nestrpni. Dva, trije kriki in zatem glasen, olajšan jok matere.
Prišli so k njemu, Mladen je na rokah nosil prijetno, pegasto dekle.
»Ležita. Kot ste rekli, stala sta, masturbirala in slikala na drevo privezano Vanjo v spodnjem perilu, svinji. Še dobro, da ni pri zavesti, bo brez spomina na to grozo. Nepoškodovana je.
Ko smo kričali drug na drugega in hodili proti njima, sta bila popolnoma zmedena, imeli ste prav. Mladen je bil rokoborec in je skočil na večjega, jaz pa na manjšega, ki je segel za pas. Sedaj ima zlomljeno čeljust za to. Ta vaš pes grize v vrat, ste vedeli? In kako za vraga ga enkrat vidiš in enkrat ne?« Ivan in Šef sta bila redko soglasna, tokrat pa oba – tiho.
Dekle so poškropili z vodo in počasi se je prebujalo. Dali so ji piti.
»Poklicati moramo policijo.« Mladen je segel v žep.
»Počasi. Prvič, policije ne zanimate vi, ampak primer, bolje, lastna zadnjica. In vam vnaprej ne bodo verjeli. Vsaka vaša izjava bo podrobno zabeležena in predmet cepidlačne pravne razlage na sodišču. Niso vaši prijatelji, v najboljšem primeru so nevtralni. In nezaupljivi po naravi in izkušnjah.
Pretepla sta dve osebi, do nezavesti, poškodbe še niso znane. Dober advokat vaju lahko raztrga na sodišču. Pokličite takoj svojega, naj pride k vam, od mesta ni daleč. Policiji pojasnite, da je odvetnik zahteval, da je pri razgovoru zraven. In naj bo zraven, če je dober odvetnik.
Drugič. Nekateri policisti obvestijo svoje prijateljske medije, čeprav ne bi smeli. Če ne bosta pazila, bodo vlačili vas in hčerko po tisku tako, da bo vsak takoj vedel, kdo ste. Hčerka bo imela v šoli pekel; če ne fizičnega pa osebnostnega.
Ne dajajte nobene izjave, nikomur, imate opravičilo, hčerka potrebuje zdravniški pregled. Ne ustavljajte se pred nobeno kamero ali osebo, še posebej, če vam moli telefon v nos. Tako ali tako bodo skušali vse poslikati s telefoni ali kamerami. Vaš prvi cilj je bolnišnica, prišla bo prva pomoč po vas, ne pa mediji ali policija. V zdravstvu je zasebnost strožja.
Tretjič. Uskladite se med seboj o tem, kaj in kako se je dogajalo. Kar bo težje, zaradi mene.«
»Zaradi vas? Pa vi ste heroj!«
»Jaz sem osamljen upokojenec, ki hoče predvsem mir. Mene ni bilo. Mladen in Bernard se spoznata na sledenje. Šefa tudi ni bilo. To uslugo nujno potrebujem, ker ne prenašam množice in hrupa; živčno bi me uničilo.«
»Ja, toda …!«
»Ni me bilo, prosim, mi to lahko zagotovite?«
Vsi trije so počasi prikimali, mati zadnja. Ta bo povedala prva… čutil je. Vseeno, važno da izgine od tu. Storilca in otrok ga niso videli, torej…
»Imam pa eno prošnjo.«
»Vse, vse kar hočete.«
»Bernard naj me hitro odnese do hojce, da lahko izginem.«
»S čim sem se zameril Bogu?« je veselo zamrmral Bernard in počepnil pred njim. »Gremo.«
Bernard je bil neverjetno močan, tekel je, kot da ga ne nosi. Šef je ropotal zraven na vso moč, samo da je bila parada hrupa; Šef pač. Hojca je stala sredi gozda, nedotaknjena.
»Gospod, še predstavili se nismo, dovolite mojo vizitko, pokličite kadarkoli, kako vam je ime?« Zgovorno, za tega velikana, Bernarda.
»Nihče, ime mi je Nihče.«
»Kot pri Odiseju?« Bernard je bil razgledan.
»Kot pri Odiseju.«
»Klica nazaj ne bo, kajne? Da bom lahko samo ugibal, kako vidite več in bolje kot vaš pes; da o nasvetih ne govorim. Pa o pogovorih s psom. In mimogrede, kako da se je trava sama od sebe ovila okoli nog obeh barab? In od kdaj imajo psi oranžne oči, ko grizejo? Živci niso to, kar skrivate, ni res?«
»Zbogom Bernard, veselilo me je.«
»Zbogom, Nihče.«
Šef je dobil zvečer takšen kos mesa, da ga niti on ni mogel vsega pojesti. In Ivan mu je obljubil, da bosta ponovno obiskala predelovalnico. Šef je naslednje pol ure, ko se je mastil, redno pošiljal Ivanu v zahvalo podobe krač, klobas in delov domačih živali, vse obsijano s svetniškim žarom – njegov paradiž. Šef je bil zagrizen vernik religije Svetega mesovja. Ob koliko beljakovin bo po obisku veličastnega Šefovega gobca ubogi mesar, Ivan raje ni ugibal; Šef je imel svoja pota, ljudem nespoznavna.
Končno je Šefa premagalo, in zaspal je ob nedokončanem delu, mesu, ki bo izginilo do jutra.
Ivan, ki je imel ritem spanja popolnoma iz tirnic, od nesreče dalje, je občepel za računalnikom, sprijaznjen, da bo morda spet zaspal za njim. Dokler ne bi zletel s stola, čemenje ni bil problem za Ivana, je bil navajen zadnja leta.
Ivan je preganjal dolgčas tako, da je podeljeval preko interneta modre svete kot na primer:
»Kaj naj storim, da postanem znan, ker trenutno ne morem prodati niti ene knjige, ker nisem?«
»Postani serijski morilec in se pusti ujeti.« je bil prefinjeni nasvet Ivana…ki je za tem iskal nove prejemnike njegovih plavih predlogov.
Vse je bilo bolje kot spanec tiste vrste, še preveč znana mora. Vedno iste sanje, stalno, jama in skrita groza…
Ha, Ivan se je zakrohotal, ko je naletel na spletni «woke« vic.
»Who was the first man on the moon?«
»Three independent black queer womyn…«