Lena Kregelj
Kamenček škrtne izpod njegovih starih, že dotrajanih gojzarjev nedoločljive barve, ki s seboj nosijo patino mnogih prehojenih poti. Nevarnih, lahkih, brezveznih in na polovici prekinjenih, v dežju, snegu in poletni pripeki, posutih z mahom, lužami ali pa ovčjimi kakci, prepredenih s praprotjo in kolonami gomazečih mravelj. Zavitih, ravnih, preozkih in prepadnih, pa tudi takšnih, po katerih so ga prehiteli avtomobili z ljudmi, ki so se pretvarjali, da so pravi planinci in so na koncu v koči za sosednjo mizo jedli obilna kosila.
To pot je pot strma. Ne mara strmin takrat, ko po njih stopa njegova še neogreta noga. Mora se začeti zložno, počasi, tako polagoma, da telo razlike v naporu niti ne občuti. A če je treba, sprejme tudi klance; strastno se zagrize v kolena in kmalu je vse za njim. Naokoli se tke samo megla, oblizuje mu meča in zastira pogled kot nežen pajčolan. Odmahne z roko, kot bi jo lahko s tako gesto pregnal. Po dolgem času se spet smehlja.
Strm kolovoz se preusmeri v ozko peš potko, in ta po nekaj metrih zavije v gozd. Tam se vse ustavi, le še on je, premika se počasi in vztrajno, kot bi plul na svoji gozdni ladji skozi neznane svetove. Vsak je svet zase, niti eden ni enak drugemu. V tem gozdu ga obdaja mehka tišina, ki se je razveseli njegovo uho, prepolno vsakdanjosti. Vsak dan si z ljudmi izrečejo toliko besed, on pa se počuti osamljenega med njimi, kot bi ne znal povedati bistva z besedami in besede drugih ne pridejo do njegovega bistva. Izpraznijo ga s svojimi pričakovanji po odzivu, naj se že vendarle nasmeje ali pokritizira to in ono ali pa jih le posluša, ko pa imajo toliko povedati. Tako zelo pomembno se zdi, da spada mednje. Med ljudi.
Gozd pa je samotar, tako kot to postaja on. Skupaj sta prijetno osamljena in on ima ta privilegij, da lahko nežno stopa po vlažnem mahu in prisluškuje, ali se bo morda od nekje prikazala kakšna žival. Krhka srna, teh je v gozdovih največ, pa mogočni jelen ali oranžno-bela lisica. Videl je že jazbece, ki so hiteli pred njim po poti, pa sove, ki so sedele na z jutranjo roso namočenih tleh in nepremično zrle vanj ter čakale, da jih prežene, na koncu pa jih je pregnala slepeča svetloba ranega jutra. Štel je nezmotljive »ku-ku« živahnih kukavic in prisluškoval žolnam, ki so pridno dolble novo stanovanjce v deblo, pa tudi za medvedovimi stopinjami je že hodil.
Tako kot majhna pikapolonica ali mogočno drevo ob poti je tudi on sam ta ista narava. Ko sončni žarek poboža njegovo lice, on poboža vejo leske, ki prekriva del stezice. Opazi, da je prečkal gozdno mejo, ko zagleda široko jaso z na gosto poraslo travo. Na njej se pase čreda ovac. Kamor lahko seže pogled, vidi posejane pastirske koče, nekatere že čisto dotrajane, druge pa še v uporabi. Smeh ga premaga, ko gleda zvedave ovčje glave, ki beketajo za njim. Nameni jim hvaležen pogled, ker imajo tako mehko in puhasto volno, pa tudi samo zato, ker so. Zaželi si, da bi mu babica zopet spletla pulover iz prave, grobe ovčje volne.
Stopi po zaviti stezi naprej, do obzorja, ki je videti kot konec sveta. Ko se vzpenja po kamniti in z gorskim cvetjem obrasli poti, naleti na starodaven vodnjak. Tukaj dolgo ni nikogar bilo, kar priča tudi stara skodelica, ki je včasih služila tešenju žeje delavnih pastirjev. Pot gre v neznano, povsod naokoli se odpira svoboda. Kot orel, ki preletava nebo, brezskrbno vandra po potkah in zvedavo gleda, kaj bo prinesel naslednji ovinek.
V človeški naravi je bati se ovinkov. Ljudje so vajeni rutine in vsakdanjosti, a včasih je treba tako malo poguma, en pogumen hip, pa se odpre povsem nova pot. Nato se obremenjujejo, zakaj je niso izbrali že prej. Morda je v siceršnjem življenju kdaj tudi sam tak, a ko je v gorah, ovinke naravnost obožuje, in tudi tokrat ga razgled ne razočara – pred njim se odpira ravna, lahka pot, ki se prijetno vzpenja vse do vrha. Zavzeto zakoraka po njej in že je pri vpisni skrinjici. Nikjer ni nikogar, zato dobro zajame zrak v pljuča in na ves glas zavriska: »Juhuhuhu!« Njegov grmeči klic odmeva med gorami, pobeljenimi vršaci, kot bi si ga med seboj podajali.
Ker si je dovolil tako zahrumeti, si za kazen takoj požuga s prstom: »Kaj se pa dereš!« Potem pa se spomni, kako zelo vseeno mu je in da včasih samo preprosto paše zavpiti, tam, kjer se njegov krik zlije z gorami, kjer nihče ne priteče na pomoč in kjer ni obsojajočih pogledov. Jaz sem svoj edini sodnik, svoja edina priča, pomisli, in zarjove še enkrat: »Juuuuuuuuuhuhu!«
Potem se uleže na travo in umiri misli. Gleda oblake, ki drvijo po nebu in se prepletajo v vedno nove oblike. Sanjari o novem življenju, iz oči mu sramežljivo zdrsne solza, pusti jo, da steče po licu pravega moškega. Še enkrat se ozre okoli sebe. Nikogar ni, sam je. Njegovo srce hrepeni po novem, riše novo pot, pot naprej, tako kot solze rišejo nove in nove srage po njegovem obrazu.
Hoditi, ko ne veš več, kaj bi.
Hoditi, ko veš, kaj bi, pa tega še ni.
Hoditi kar tako, ko je tvoje življenje dozdevno v redu, pa vseeno nekaj manjka.
Tisti kamenček manjka. Njegov oče mu je še kot majhnemu fantinu včasih, ko se je obremenjeval z malenkostmi, dejal: »Daj si kamenček v čevelj.« Pomagalo je.
Iz daljave nenadoma zasliši grmenje in osuplo dojame, da je priklical tisti kamenček. »Pa ja ne!« si zamrmra v brado, in nekaj sekund otrplo ocenjuje situacijo. Gore niso hec in niso le prikupne fotografije s filtri iz socialnih omrežij; včasih so pravi izziv in cel poligon nepredvidljivih nevarnosti.
Zave se, da bo treba hitro nazaj v dolino. Ne bi rad, da ga lovijo strele in da mu zdrsuje po skalah. Steče po strmini navzdol. Tako hitro drvi, da se mu zazdi, kot da bi ne bil v resničnosti. Igra video igro, preskakuje ovire, se ogiba skalam na levi in pazi, da ne klecne v prepad na desni. Slalom in skok, vmes živčno pogleduje v nebo. Kar dobro mu gre, skoraj se ne spotika. Med njegovim norčavim tekom se mu posmehujejo ovce, »Baaa, baaaa,« pravijo in ga zvedavo gledajo.
In potem jo začuti. Topo mu trešči na sredino čela in se razleti na tisoče mikrokapljic. Za njo prikaplja še ena in še ena. Danes bo pa res namočen. Nevihti ne bo uspel zbežati. Prispe do gozda, njegovega varnega gozda. Odloči se, da bo vedril in po tihem se veseli, da bo narava še nekaj časa njegovo domovanje.
Pod veliko smreko znosi kupe malih, majcenih vejic. K sreči so še suhe, smreka nudi pahljačasto zavetje, skozi katero nobena kapljica ne pronica. Potem začne male vejice lomiti na še manjše koščke in jih zlagati v piramido. Ogenj zna zanetiti tudi brez pomoči, a ni potrebe, da bi to samemu sebi dokazoval, zato vzame dolgo vžigalico. Ko zaprasketa, zavoha znani vonj po dimu, domač, prijeten, rezek. Zaneti, v napetosti čaka dolge trenutke, a potem ogenj vzplamti, najprej oblizne enkrat, potem pa kot vulkan buhne vanj svojo toploto. Hiti z zlaganjem novih vejic in vej in palic in hlodov, dokler ni obdan s toplino. Obkroža ga čaroben prizor dežnih kapljic vsenaokoli, sam pa mirno in složno sedi naslonjen na hrapavo deblo in se greje ob ognju.
Kako bo prišel v dolino? Ne ve. Kdaj bo prišel v dolino? Ne ve. Strah mu malce zadrgne grlo. Potem pa se pretegne, naredi tisti »klik« v glavi in si reče, da mu nič še ni treba. Zlagoma začuti neverjeten mir. Prepuščanje. Sredi gozda in visokih gora se prepušča z lahkoto, igraje.
Noče nazaj v nori svet, kjer prevladuje materialno, kjer se ljudje pogovarjajo s pustimi besedami, kjer ga šokirajo z novicami o virusu kot z elektrošokom, če ne s tem, pa z novimi poplavami, nesrečami ali kakšno izmišljeno tragedijo. Nikoli jih ne zmanjka, slabih novic. Noče prispeti v okolje, kjer njegovi sosedje s pinceto urejajo travo, pečejo na žaru vsako soboto in nedeljo ter gostijo venomer nove prijatelje, s katerimi izmenjujejo vsa tista pomembna mnenja. Njihovi otroci se zabavajo z vsak teden novo pridobitvijo: bager, koš, gol, bazen, skiro, trampolin, a sleherne igrače se hitro naveličajo. Še najmanj od vsega si želi postati kot oni, zato je njegov vrt nalašč zaraščen, trava veje od vsepovsod, solata je šla že v cvet, sončnice pa nagibajo glave na sosedovo stran vrta in jim prijazno kimajo, rekoč: »Tukaj smo.«
Kar naenkrat ga prešine, da je z naravo povezan bolj, kot se zaveda. Svoje prste najprej obotavljivo, potem pa z vedno večjo silo zakoplje v rahlo zemljo. Občuti hladno, trohnečo in vlažno prst pod dlanmi, nato se uleže in ni mu mar, da ga iglice zoprno bodejo v uho, silijo mu tudi v lasišče. Z vsem telesom se stika s svetom, s svojim naravnim praizvorom, a hipoma, ko ga objamejo te pomirjujoče misli, se spomni novodobnih zapovedi, kako zdravilno je hoditi v naravo in da naj bi največje razsvetljenje doživeli v čim bolj pristnem stiku z zemljo. Zdrzne se. Kako so lahko besede o pristnem tako nepristne? Ali se res ne more izogniti vpetosti v ta svet? Ali mora res kot kakšen berač pobirati te nesmisle, malo v časopisu, pa malce od prijatelja, na spletu, in za povrh še v službi od dežurne klepetulje?
Razočaran in malo otožen se dvigne v sedeči položaj. Živeti v tej družbi je vseeno nekako treba in ne namerava postati puščavnik, ki se prehranjuje s hroščki, čeprav se to včasih zdi kar privlačna ideja. Če bi našel še koga, ki bi z njim delil to misel, bi bilo že boljše, če ne celo zabavno. Želi si, da ne bi bil osamljen v svojem razmišljanju, a zaenkrat nima druge družbe kot le zvoke pomirjujočega dežja in oddaljenega grmenja. Nosnice dvigne proti nebu in poskuša ujeti vlažne vonjave gozda, si shraniti te spomine v skrinjico z napisom »ZELO POMEMBNO«. Od nekod se prikrade njegova jutranja prijateljica megla, in ga prijazno objame. Diši po svežem. Zaziban v ritem narave posluša škrebljanje, pokljanje, piš vetra, ogleduje si zeleno v neštetih odtenkih, opazuje vihravo dinamičnost ognja in mendra mah pod zadnjico, tako mehak, tako udoben. Te dragocene zaklade bo poiskal v skrinjici, ko bo v norem svetu znova poskušal najti upanje in vedrino in smisel.
Dec 26, 2022