Jesen življenja

Očaki in podrastje odlaga suknje,
jadra kljunov v razpetju,
Južni križ je na stiku obnebja z vodovjem.

Ne moreš prešteti vsega listja na drevesih,
kaj šele tistega na tleh -
skoraj v vseh barvah mavrice.

Flok ujame nekaj severnjaka -
počasi žene k tvojemu pomolu.

Čeri za tabo so že zdavnaj potoníle -
skalovje spredaj je bolj čvrsto,
ko krilatci v jatah jadrajo v obzorje.

Mukoma krmariš,
praske in zajede rišejo grafite,
klokotanje je slišati v drevaku.

Jutro

Mrak in jutro se še ne moreta dogovoriti o počitku
in te rjuhe še niso izpustile
in bi ob sijanju jutra, ki pravkar pogleda izpod peruti,
zaplaval v objemu žarkov rumenila,
te zadene vreščanje srake.

Najraje bi si zamášil vsa ušesa, če frak s kljunom v rumenem,
ne bí zagostolel na veji češnje.
Ene sadeže pozoba,
preostali popadajo na trato.

Žvrgolenje prekriči lajanje galebov v nizkem letu nad sinjino,
da bi ujeli slastnósti,
ki s plavutmi opletajo preveč pri vrhu.

Počasi se izkoplješ iz flanelk,
ki jih še pred soncem v zenitu prekriješ s platnom
in se prepustiš kopéli.

Kokot

Prvo jutránje petje petelinov
požene veke spanca med obrvi,
kot bi se sprožíla vzmet –
seveda mi odnese spanec -
iščem ga lahkó samó še z brlivko
po vseh vogalih, vijugah in vzpetinah mojega ležišča, po šegah hedonistov.
Poskušam šteti ovce,
cifre časomera namenoma spregledam -
itak se ne zganejo nikamor.
Ko je beket končno pospravljen za ogrado,
se umírim, obrnem hrbet k luni za meglicamii s kodri –
takrat kokot že spet v zariplosti zakikirika
in kliče svoje k maši –
njegóva piščal se ne oglaša kot po navadi,
kokošád brezciljno tava po blatu v ogradi.
V megli me zajame zdriz z žveplom med kaménjem
in kakor curek vode s kockami ledu,
razblini sanje.
Ograde odfrčijo, brlivko iščem,
da bi se lotil ponovnega iskanja po vseh vogalih, vijugah in vzpetinah,
že razmetanega ležišča, po šegah hedonistov.

Kosmi snega

Kosmi, v mrazu jutra, plešejo ples z orkanom –
motriš ga, ob peči naloženi s poleni smreke,
iz kamre, za z roso okrašenim steklom –
te prasketanje zaziblje v podobe, skoraj že spravljene v koš pozabe.
Takrat so bile zime hladne, da so roke kar gorele,
takrat so zameti skrivali grmovje, mladice drevja,
takrat nisi videl soseda za ograjo.
Loviš snežinke v špiralah -
na robovih cest,
zakritih z ledom in kot bi brivec svojo britev naostril,
stakneš praske, vse v krvi.
Solzá ni bilo na plano -
pomešane s plundro bi te pustile brez tolažbe v bolečini.
Takoj po zarji na obzorju,
stečeš na opeko iz šamota,
ogreti prste, roke, noge.

Najgloblje misli

S troho malodušja,
ponudiš vrstice, umetelno razporejene,
s pridihom srca, metuljčkov, dni brez vode in neurij,
v prebiranje in proučevanje.
Sence so že drugič pri počitku,
zenit se preveša v osamo po dvanajsti,
poštar še ni zaprhútal nad streho domačije.
Ob mogočnem zvenu zvonóv resnice v katedrali,
te spreleti po zaplatah celotnega telesa,
kot ob sprehodu mravljincev po hrbtu brez pokritja.
Ni bakel, ki bi gorele na prestolih v barvah mavrice opoldan,
lepše od tistih z ognjem nad obzorjem,
ko sprevidiš, da so,
v tinto potopljene sledi na papirju z vlakni,
dojete v vseh tančicah tvojih misli.

Nakaza

Ko ne moreš vklesati misli na papir,
ko ne moreš tinte zliti v obliko,
ko ne moreš zobliti vseh vogalov črt in pik,
takrat sprevidiš,
da še nisi sčistil tuhtanj,
da še nisi dozorel klesati.
Tačas se potopiš v globine,
odložiš svinčnik in
melješ, kar še nisi zmlel.
Če vztrajaš v neudobni drži,
kakor nihalo v nihajih,
če vrtaš v pergamentnost,
kot z vrtalom v marmor,
se ta prelomi podolgem in počez.
Kamnina z limom je nakaza -
ne gre je zbrusit,
niti je spolirat -
ostane kot zvonar iz »notredama«,
kot pomen besede izdolbene s klini.

Rudolf

Na vrhu smrek poležavajo snežinke,
kakor severni medvedi na ploščah iz ledu -
drevesa posuta s snegom v kristalih,
kot neveste pred oltarjem.
Južni križ je cilj perjadi,
da bi tam, v vsej brezskrbnosti, užila toploto žarkov sonca.
Izpod polarnice medveda,
rudolf kopitlja pred svojimi sanmi – mreža še komaj zadržuje vse pakete -
čaka švrk po hrbtu,
da bi zdrvel z vetrovi s severa na jug, kjer nestrpnost dere čez robove.
V izbi za božičevanje,
se od veselja, pričakovanja, šibíjo mize –
tudi noge in vse telo domačih pa onih izpod sonc na tujem.
Nocoj, po zatonu zarje,
vsem isti mesec gáli korenine v srcu.
Jeleni že zvončkljajo,
zore se vrstijo -
samo še hrbte tvojih brstov boš, z žalostjo, opazoval.

Skok v prazno

Ko se vzpenja proti soncu,
skritim za zaveso dežnih kapelj,
ko potresava in se trese, bi težkó ostal na nogah -
ko švigne skozi pregrado meglice kapelj in prahu,
zagledaš lepoto pokrajine v pripovedki -
obisijano, brez trat v zelenem, krošenj v viharju -
samo oblaki kakor kope, zaviti v ovčice -
bela polja v neskončnost,
brez osti in skal.
Ima te, da bi se pognal skozi to mehkobo,
valujočo kakor ocean, daleč od obale.
Polétel bi kot kamen z odrezanimi krili,
jadra bi v viharju plapolala,
te zagnala ob prvo steno, polno izboklin in udrtin z robovi,
kakor steklovina v koščkih.

Zverina

Luč večera izginja za obzorjem -
iz kuhinje, po dimni cevi,
polni saj in čada, z vonjem po trohnobi v kleti,
prodira ropotanje.
Sen spolzi med prsti, kakor zrna časa -
nikakor jih ne moreš zadržati -
kot ribo z luskami in repom.
Ob brlivki, malo omahljivo,
navlečeš svoje cape, razmétane v gubah baldahina
in odvihraš s stopnicami v noč.
Izza gomile skal iz peščenjaka prihrumi zverina,
zverina z očmi psa v divjini, jezikom molečim z gobca -
težo s tacami preváli na ramena - odrinem jo in vpijoče odhrumim -
zadihan se ustavim šele pod oboki domačije,
prisluškujem v še položéno temo.
Ko galebi zalajajo v jutro,
pohitim k barkam ob peščenjaku –
najdem samo zabris sledi rohnenja v noči -
kakor, da bi v sanjah taval.