Revija Apokalipsa
NEVENKA MIKLIČ PERNE, POGOVOR S STVARMI, MARIBOR: KULTURNI CENTER MARIBOR
Tretja pesniška zbirka akademske slikarke, ilustratorke in pesnice Nevenke Miklič Perne (roj. 1982) je ena izmed tistih, za katere lahko rečem, da imajo specifičen jezik in občutenja. Obenem pa rišejo neizmerne motive iz narave in urbanega okolja ter vzbujajo reminiscence na podlagi generacije gumijastih bonbonov. Gre za svežino v slovenski sodobni poeziji, ki jo avtorica gradi iz zbirke v zbirko. Že prva zbirka Ideali: pesmi in risbe (Droplja, 2013) je napovedovala glas, ki odstira navidezne svetove urejenosti in jih razblinja. Nič drugače ni bilo v Lisičji vstopnici (Litera, 2018), v kateri je avtorici uspelo izostriti ironijo in skozi jezik mimogrede zgraditi samosvojo govorico. Avtonomen glas ni niti malo političen, ne sili v ospredje, a ima svojo moč in ostrino. Avtorica je v svojih kratkih pesmih osredotočena na vsako besedo in na vsak najmanjši motiv – kot so npr. miši napram nosorogu ali dinozavrom. Slutiti je, da gre za avtoironijo tudi tukaj (Na sprehodu): »V gozdu sta nosorog / in dinozaver, // a bolj od tega / me vznemirja // družina sivih mišk, / ki živi pod koreninami.« Skratka prav ta globina pogleda znotraj je bistvena in prepoznavana skozi celotno zbirko pesmi. V njih ni najti nobene prizanesljivosti do okolja, družbe, dela in samega sveta. Težko se je namreč izogniti dejstvu, da veliko pesmi mimogrede navaja na bolečino, na nezmožnosti našega delovanja – ti drobci iskrenosti so v verze presejani spretno, brez olepšanja in s pravo mero kritičnosti. Miklič Perne je namreč v svojih pesmih kritična do uživanja »poceni« hrane, občutkov in doživetij. Skozi lisičje oči (tudi zdaj), ki aludirajo na Makarovičeve mačje, tako razblinja podobo navidezne udobnosti in lažnosti. Pogovor s stvarmi je za razliko od prvih dveh zbirk nekoliko bolj umerjen skozi razdelitev verzov. Če sta prvi zbirki med branjem dajali občutek skelenja, seveda v pozitivnem smislu, je zdaj nekoliko drugače. Pesmi sicer še vedno tečejo in se namerno zlomijo v posamičnih verzih, ki so kot zastranitve, meandri v pesmih, ki premišljeno zaidejo onkraj. A zdaj sem bila priča prav posebnemu občutju – to je neki novi globini, občutku, kako sploh najti praznino in jo osmisliti in se ji posvetiti. In to je mojstrina te poezije. Miklič Perne ne targira, ne smeši, a se obenem ne odmika od dejstev, kot je npr. problematika tesnobe, žalosti in seveda prisotnosti in obstajanja: »Vroči dež na stegnih se suši počasi, desetletja je razpihal pomladni veter, ko me je ujel na kolesu tistega neznatnega, a prelomnega dne. Gospa, pravijo, jaz pa sploh ne vem, da kličejo mene.« Navedena pesem »Konec mladosti« spominja mogoče na Prešernovo Slovo od mladosti; pesnica se večkrat sooča z vprašanji odraščanja, generacijske problematike o delu, odraščanju, samostojnosti, ki je veliko rojenih okoli leta 1980 prikovala na neredne in težko dobljive zaposlitve. Prav ti prehodi v odraslost, v zrelost so verjetno tako zelo nejasni in težko dojemljivi. Ti prehodi pa so vprašljivi tudi glede bivanja otrok v mestu in vasi – kaj ponudi mlademu, ki je omejen na kocko bivanja in lahko samo kopiči reči in se ne more osvoboditi z gibanjem po travnikih, gozdovih? Ne bi rekla, da gre to samo zaradi koronaobdobja, kajti tudi drugače pesmi kličejo po osvoboditvi od utesnjenosti vedno novih generacij, ki so prikovane v svet za zaprtimi vrati: »Da smo se poskrili / v votline, / da bomo pojedli / sami sebe. // Da nam nakopičena roba / nič ne pomaga,/ da bi polepšali temo, // ki je ostala. Pesmim uspeva tako nivo množinskega kot intimnega subjekta. Slednji se ukvarja in si priznava krhkost. Še posebej v odnosu subjektke-matere do otroka. Materinstvo v tej poeziji ni hierarhija, hvalnica in preporod – je vprašanje, kako se ne izgubiti znotraj odnosa in predanosti do nekoga, ki te nenehno potrebuje. Pogovor s stvarmi ima enako sestavo kot prvenec, torej avtoričine risbe. Te se zlivajo s pesmimi. Zbirka se ne trudi biti všečna, strinjajoča se, vendar prav s tem daje neizmerno veliko. Nevenka Miklič Perne nam prefinjeno, niz za nizom, prikrito daje opazke, misli, občutenja o vsem tistem, o čemer marsikdo ne želi razmišljati, kaj šele napisati. Še posebej imenitni pa so verzi, ki nas iz realnih stanj premetavajo v sanjske svetove in obratno. Skratka prelivanje teh svetov-verzov ima dodatno moč v tej zbirki.
Revija Apokalipsa
KIERKEGAARDOVO LETO 2023
KIERKEGAARDOVO LETO 2023 9. MEDNARODNI FILOZOFSKI SIMPOZIJ MIKLAVŽA OCEPKA 11. MEDNARODNA FILOZOFSKA KONFERENCA IN DELAVNICA SØRENA KIERKEGAARDA POZIV K ODDAJI PRISPEVKOV Organizator: Srednjeevropski raziskovalni inštitut Soeren Kierkegaard Soorganizator: KUD Apokalipsa Soorganizator mednarodne konference: Cankarjev dom Ljubljana Ustvarjalni center Krušče, Krušče: 9. do 13. junij, 2023 Cankarjev dom Ljubljana: 14. do 16. junij, 2023 Filozofska šola Unije: 18. junij do 25. junij, 2023 Simpozij je posvečen 30. obletnici KUD Apokalipsa, 10. obletnici Srednjeevropskega raziskovalnega inštituta Soeren Kierkegaard in 500. obletnici rojstva Blaisa Pascala (1623–1662). Tema: Kako v apokalipsi spodbuditi posameznika k bivanjskemu zaobratu v novo oikonomijo odnosov? Po apokalipsi je zastrta celo sama smrt, človek pa se s svojo ustrojenostjo vse bolj predaja brezimnosti usode. Sodobna tehnična civilizacija se zlovešče razkriva v neke vrste državljanski vojni zlaganih vrednostnih sistemov, ki samo prikrivajo odpravo človeka spričo ideje proizvodnje in potrošnje, ki iz njega dela stroj ter ukinja sleherno dostojanstvo vsega živečega. Tej brezmejni polastitvi se lahko upre samo posamičnik, ki samoreflektira svoj lastni položaj in tako odstira pot v občestvenost. Sodobni individuum je namreč dividuum ki svojo dividualnost napaja iz samopozabe, samoprehitevanja, potrošništva in množične ne-kulture. Kierkegaard je lepo pokazal, da se posamičnik ne more utelesiti v nečem množičnem, saj to vselej beži pred posamičnostjo. Eksistencialna revolucija, ki smo jo pred desetletjem napovedali kot duhovno preobrazbo, tako ne more potekati pod takšno ali drugačno prisilo (ideologije, političnega prepričanja), temveč le z evolucijsko rastjo razumevanja, ki se odraža z dejanji ljubezni. Ustrojena družba namreč prinaša pomasovljeno enost, družabnost pa izraža dvojino, dialog, pogovor dveh, iz obličja v obličje. Stališča pa so osebno doživeta, in v tem smislu korenita ter zakoreninjena v resničnem izročilu. Le to lahko vodi k skupnemu dobremu. Za politični izraz tega je tako potrebno omogočiti pogoje možnosti za resnični dialog pretresenih, toda v vsej medsebojni spravljivosti, a obenem nujno korenito. Le tako bomo lahko prisluhnili tudi drugače mislečim oziroma pomagali konkretnemu bližnjiku v stiski. Ta odprtost za dialog je tudi slovo od potrebe po družbeni moči kot oblasti v slovesu slavljenja družabnosti, ki prebuja iskrenost posameznika v plemeniti želji po korenitem premisleku. Ob tem se vselej srečujemo s presežnim, kjer nas bivanjski nemir vabi k polnemu življenju. Posameznik je danes uspavan v navidezni demokraciji. Nova oikonomija odnosov ne more brez temeljne vrednosti, ki jo lahko da samo sebi zvesti posamičnik. Ta temeljni odnos pa terja od nas korenito osebno opredelitev do stvarnosti, ki se tiče ureditve sveta, v katerem živimo. Zato je treba perspektivo prakse, ki je teoretično deklarirana in praktično potlačena zaobrniti iz tega obupa v pričakovanje in udejanjanje. Presežnost smisla človekovega osebnega bivanja daje novo eksistenco, zato pa je potrebna eksistencialna komunikacija. Tako osebna odgovornost prihaja nasproti v obličju sočloveka. Vse drugo je samovolja psevdoeksistence, ki v človeku lahko zbudi najslabše. Kierkegaarda in Pascala je tako treba v skrbi za bližnjika vzeti skrajno resno po tistem temeljnem vprašanju, ko se vprašam, ali gledam v skupnost sveta vsega živečega s pogledom življenja ali smrti, oikonomijo odgovornosti posamičnosti ali orgiastičnostjo množičnosti. Ko bomo dojeli svoj položaj, bomo dobili tudi nov kriterij lastnega ravnanja. To je subjektivni, kriterij, ki zahteva strast mišljenja, kjer se vselej zastavlja vprašanje razumevanja samega sebe v lastni eksistenci in obenem njeno podvojitvijo s konkretnim ravnanjem: »Kdor misli eksistenco, ne da bi jo mislil strastno, je tako, kot da je sploh ne bi mislil, kot da bi pozabil na tisto najpomembnejše – da je on sam obstajajoči.« (Kierkegaard, Pripis, 242) To pomeni poglabljanje izkušnje v bivanjskem zaobratu, ki ne more vztrajati v zgolj mišljenju ali se izogniti politični sferi kot razsežnosti eksistence. Biti odprtega duha in srca tako pomeni, »hoteti dobro« in prinaša enost mišljenja in ravnanja. Naša premišljevanja bomo zastavili tako, da jih bomo nadaljevali s Filozofsko šolo Unije: Kako z bivanjskim občevanjem spodbuditi posamično odgovornost za oikonomsko demokracijo v blagor skupnosti posamičnikov. Vednost, ki je človeku nujno potrebna, je spoznati samega sebe. (Pascal, Misli, & 144) Po Klimaku (Kierkegaard, Pripis) je slehernik pred nalogo postajanja subjektivni mislec. Skrivnost te misli je v paradoksnosti same eksistence, naravnane na presežnost absolutnega. Poraja se vprašanje, kako misel zaobrniti, da bi mislili na obe strani hkrati v dialogu skupnosti (kot subjekti, osebe, odgovorni posamičniki) in po tem tudi ravnali v vseobče blagostanje sobivanja. Od udeležencev pričakujemo, da pošljejo svojo prijavo s kratkim življenjepisom v slovenskem in angleškem jeziku, skupaj z naslovom prispevka v slovenskem in angleškem jeziku, najkasneje do 15. decembra 2022 na spletni naslov ceri.kierkegaard@gmail.com. Življenjepis naj poleg krajšega opisa, vsebuje tudi kontaktne informacije (elektronski naslov, telefonska številka). Rok za oddajo povzetkov, v slovenskem in angleškem jeziku, je 20. januar 2023. Prosimo, da pri oddaji povzetka upoštevate sledeče: pisava: Times New Roman;velikost pisave: 12;razmak med vrsticami: 1.5;max. 1.300 znakov. Rok za oddajo prispevkov, v obsegu do 20.000 znakov, je 15. april 2023. Prispevki, ki bodo zadostili kriterijem ustrezne kvalitete, predpisanim stilskim določilom in načinu citiranja, bodo objavljeni v zborniku Kierkegaard v letu 2023. Določila so sledeča: pisava: Times New Roman;velikost pisave: 12;razmak med vrsticami: 1.5;stil citiranja: Priimek, I. (Leto): Naslov. Mesto: Založba. Dodatne informacije: ceri.kierkegaard@gmail.com
Revija Apokalipsa
STOPINJE
I. Hrib se je vzdigoval polagoma; še to je bilo zanj preveč. Sopel je in iskal moči, kjer jih ni bilo več. Vztrajal je, slabostim navkljub. V meglici napora je zagledal svoje drevo. Ogromen primerek, ki ga je nagrizel čas in mu je vdolbel v trup celo jamo. Ali pa je pomagala strela. Ponovno je videl orjaško deblo, viseče veje in lubje, vse globinsko, kot še nikoli. Podrobnosti, dosegljive samo z mikroskopi, so se mu prikazovale pred očmi. Pomel si jih je. »Ni popolnoma res, da z leti slabše vidiš. Lahko tudi to, toda v večini primerov vidiš drugače. Kopica starostnikov z leti ne potrebuje več očala za branje ali računalnik. Drugi spet lahko naenkrat od daleč gledajo televizijo. Oči so zapleten, ne še popolnoma jasen organski sistem, ki lahko izjemno preseneča.« je pri sebi ponavljal razgovor z okulistom. Šef je veselo rinil po listju. Ker je bil mešanec z neko pasmo lovskih psov, je zraven divje vohal. Še dobro, da so bila tla trda, da je lahko s hojco prišel do drevesa. Hojca je bila zaklad – pomoč pri hoji, nosilec bremen in sedež hkrati. Hojco je porinil kolikor je mogel v vdolbino in se zadovoljno usedel. Šef se je ustavil in mahal z repom. Priboljšek, vohal ga je. Vrgel mu je kos dunajskega zrezka, ki mu je ostal in pes ga je pograbil. Prižgal je prepovedano cigareto. »Prekleta država, farizeji,« je pomislil pri sebi. »Na eni strani hinavsko nakladajo o škodljivosti tobaka in imajo cele zavode proti temu, na drugi pa gre v proračun ogromen del cene, ki jo vlada čedalje bolj viša.« Znanec iz trgovinske stroke mu je povedal, da dejanski strošek izdelave cigaret komaj dosega dvajset odstotkov prodajne cene. »Ostalih osemdeset odstotkov je transport, trgovinska marža in predvsem državni davki. Enako je z alkoholom, vsi se mastijo s tem.« »In potem pridigajo ljudem naj nehajo kaditi in piti.« Nikomur ni več verjel in z veseljem se letos ponovno ni udeležil volitev. Narava, mir in občasno bevskanje Šefa, vse ga je uspavalo. Zadremal je. II. »Kje je? Kje je?« neznan glas je bil tako močan, da je skoraj zdrsnil s hojce. Odprl je oči, trava se je še bolj lesketala in lahko je razločil vsako bilko posebej. In stopinjo. Pred njim sta bila dva moška in ženska. Vsi razmršeni in vidno razburjeni. »Kje je kdo?« Spet je naletel na neke čudake. Dobro, da ima psa s seboj. »Vanja, naša Vanja, kje je?« »Brez zamere, toda ne poznam nobene Vanje. Prišel sem s poti, da se odpočijem v naravi. In nisem srečal nikogar.« Upal je, da bo namig zadoščal. »Lahko pogledam?« Brez privoljenja je eden od moških, bile so ga same mišice, začel pregledovati njegovo vrečko in žepe na hojci. Končal je in ga premeril z očmi. »Čisto.« je na kratko oznanil. Seveda, kaj pa misli, da lahko vlečem s hojco? Malo bolj umirjeno je starejši, dobro oblečen moški, črnolas štiridesetletnik, končno začel pojasnjevati. »Moja hčerka Vanja je izginila. Pred ovinkom smo se sredi razgovora ustavili, ona je šla naprej po poti, čez nekaj časa mi za njo. Nje nikjer. Kličemo in iščemo po tem prekletem gozdu že skoraj pol ure. Nič. Je res niste videli? Enajst let, rjavolasa, z dolgo kito. Zaupljiva, morda preveč.« »Res ne. Pred uro ali dvema sem prišel sem in zadremal. Dokler niste prišli vi.« »To ni invalidski voziček?« velikan je vse opazil. »Ne, to je hojca, za tiste ki težko hodijo, niso pa nepokretni.« »Lahko karkoli pomagate? Jaz sem oče, Mladen, to je moja žena Silva.« na orjaka je kar pozabil. »Jaz sem napol invalid.« V travi je jasno videl stopinje vseh treh. »Ne vem, če je…« »Ne veste ali nočete?« mišičasti je bil pozoren na odtenke. »Ne vem, ker to še nisem počel. Iskanje otroka namreč.« »Še niste?« »Šef je mešanec, toda izjemen lovski pes. In jaz se kar spoznam na sledenje. Samo počasen sem.« V kaj za vraga pa leze? Najraje bi se ugriznil v jezik. »Ja, pomagajte, plačam kolikor hočete!« Mati je hlipala od razburjenja. »Denarja ni treba, samo pokažite mi, kje je izginila. In dajte kakšen predmet, ki se ga je dotaknila, za psa.« »Tu, tu je njen telefon. Tako je bila jezna, ko sem ga vzela. Je zato zbežala.« Iskanje krivde, pri sebi ali drugih. »Ni zbežala, ker bi slišali, kako pokajo suhe veje, ko teče.« To bo mater začasno pomirilo. Odšli so na izhodiščno točko, zakonca sta pomagala porivati hojco. »Šef tu, povohaj, na, najdi, najdi« Ni povedal, da že vidi njene stopinje, kjer je skrenila s poti. Kako pa naj bi to obrazložil? Da ve, da je punca šla na morilski teren? Pes je mahal z repom, zaokrožil in se pognal nad potjo. Tekli so za njim. Sled je bila kristalno jasna, otrok, omahljiv. Kar je videl sam, je zakril s tem, da je glasno komentiral psa. »Tule je šla navzgor, nato pa naravnost, ker je drugje preveč strmo. Ni dolgo od tega, bilke so še upognjene. Smer je ravna, ampak proč od poti, razen kadar le-ta zavije. Hodi počasi, brez jasne smeri. Izgubljena je.« Hitro so rinili naprej, Mladen in Silva sta bila pri hojci, če je bilo treba. Ustavil se je. To ni dobro, to je slabo, zelo slabo. In to že nekaj časa. »Zakaj ne gremo naprej?« Silvi je podrhtel glas. »Ker so že nekaj časa še nove stopinje. Odrasle, težke, odločne.« Šef se je strinjal in zalajal. »Hvala Bogu, našla bo pomoč, vse bo v redu.« Mati je prepričevala samo sebe. Ampak stopinje niso lagale. In kar so kazale, je bilo grozeče. III. Povabil je očeta in njegovega hrusta stran. »Materi nisem povedal, vama pa moram. S tem zasledovalcem nekaj ni v redu.« »Kaj, kaj ni v redu?« Oče je bil na robu, toda obvladan. »Vanja se je dvakrat približala poti, ne da bi jo videla. Zasledovalec je obakrat zavil tako, da so ga zakrivala drevesa. Ni je opozoril na pot, da se reši. Pa tudi, zakaj samo sledi in je ne pokliče, da ji pomaga? In kar je še slabše…¨ »Povejte, karkoli je, je dobro, samo da jo najdemo.« »… sledovi kažejo, da se mu je pred kratkim nekdo pridružil. Iz gozda, ne iz poti. Telefoniral mu je, verjetno. Vanji sedaj na skrivaj sledita dva odrasla moška. Usklajeno, kot da ni prvič zanju.« »Kar pomeni?« velikan je bil kratek, toda njegov obraz je izdajal skrb in zadržan bes. »V tem gozdu sta v zadnjih letih izginili dve dekleti, Vanjinih let. Policija išče storilca, brez uspeha. Kaj pa, če sta dva? Veliko lažje se potuhneta ali pa pojasnita, kje da sta bila? Silak je začel stiskati pesti, oče ga je prestrašeno gledal. »Kaj zdaj?« Mladenov glas je trepetal. »Kaže, da zasledovalca nekaj čakata. Verjetno to, da bo Vanja zablodila še globlje v gozd, od koder njenih krikov ne bo mogoče slišati. Če greste hitro, jih boste dohiteli, ker otrok hodi počasi, in zato onadva tudi.« »Če gremo hitro? Kaj pa vi? Pa vaš pes? Mi ne znamo slediti. Ne boste pustili otroka kar tako?« »Ne morem več naprej, hojca za ta teren ni primerna, jaz pa skoraj ne zmorem hoje. Žal.« »Ni problem.« Orjak je stopil pred njega, počepnil s hrbtom nazaj in zagolčal »Roke gor, noge, da jih lahko objamem. Teža ni problem. Gremo!« Hojca je ostala zadaj. Kot v otroških letih je čepel nekomu na hrbtu. Šef je začudeno zalajal, ko pa je videl, da gredo dalje, je takoj pričel vohati in brskati. Vsake toliko časa ga je pogledal in potihem zarenčal on pa nazaj, ja gredo po pravi poti. Šli so hitreje, oče je razumel njegovo obvestilo. Po par sto metrih je Šef postal bolj živahen in je skoraj lajal. »Tiho!« mu je ukazal. »Kaj je, kaj je?« Mati je imela rdeče oči. »Pes pravi, no, kaže, da smo blizu. Kar ni čudno, ker smo hitrejši od njih. Vanjini koraki so čedalje krajši in počasnejši, utrujena je. Lahko da se bo usedla, ali celo zaspala.« »In?« Silak, sedaj je vedel, da mu je ime Bernard in da je Vanjin stric, je imel tanko uho.. »Oba zasledovalca sta se ustavila, se nekaj pogovorila in nato odšla levo in desno od Vanjine sledi.« »Zaseda.« Bernard je bil točen. Nič drugega kot zaseda za otroka. »Zaseda, da, lahko da sta jo že ujela.« IV. »Moja hčerka, moje dete, rešimo jo, takoj!« Mati je bila v solzah. »Nasvet?« Bernard ga je prodorno pogledal, kot da ve več, kot kaže.. »Če sta res, kar se bojim, si bosta vzela čas. Nebogljen plen sredi gostega gozda, ne bosta se mogla upreti samohvali in glasnemu naslajanju nad žrtvijo, morda celo fotografiranju. Uvod v zločin je za storilce včasih večja nagrada, kot zločin sam.« »Nasvet?« Bernard je vztrajal, oče je proseče zrl vanj, mati je bila izgubljena. »Pustite me tukaj, jaz bom samo v napoto. Morate se približati..« »In potem?« »Vidva sta v sorodu, torej se pogovarjata. O čem sta se nazadnje sprla?« »Sprla?« Oče ni razumel. »O cepljenju proti COVID-u« Bernardu je bilo jasno. »Obnovita spor. Če ne vesta kako, ponovita stare argumente. Dvigujta glas in mahajta z rokami, obenem hitro proti njima. Gospa naj odzadaj miri, zaman. Pojdite naravnost k njima, kot da ste izgubljeni sprehajalci. Vmes se kregajte med seboj, to jih bo zmedlo. Zmedeni ljudje ne ukrepajo. Ko boste dovolj blizu, je čas. Če pred tem zagledate Vanjo, samo začnite na glas spraševati, kaj se igrajo, ker bi se radi pridružili. Bližina odloča. Dva sta, Bernard zaleže za tri. Če začneta zasledovalca govoriti ali se umikati, planita na njih. Debate ni. Pregovarjanja ni. Ne razmišljajte, gre za hčerko. Dokler ne utihneta. Manjši je manj nevaren, toda oborožen. Samo nezavestna ali mrtva ne moreta več…« »Oborožen? Odkod?« vprašanje je bilo neprijetno. »Tamle v travi je prazen naboj, kar pomeni, da je repetiral; kot tudi, da je že streljal in da verjetno zna streljati.« O tem, da je čutil grožnjo orožja, je molčal. »In jaz?« Mati je bila napeta kot struna. »Imate pri sebi škarjice ali kaj podobnega?« »Jja, zakaj.« »Držite jih skrite v roki, z ostrino naprej in bodite ves čas zadnji. Ko bosta vaša planila, skočite k Vanji. Škarje so, če je zvezana… pa tudi za vbod v oči, če pride do napada. Brez razmišljanja in Bog ne daj, pregovarjanja« Mati je bila odločna. »Razumem. Škarje, zadnja v skupini, Vanja. In če kaj sledi, gre za mojega otroka.« Šef je kar mencal, mudilo se mu je k cilju. »Pes bo šel z vami. Ni bojni pes, gristi pa zna in to hudo. Pojdite z Bogom, prijatelji, tu bom čakal na dobre novice.« Bernard ga je spustil na tla, Šef ga je povohal, toda poslal ga je s skupino naprej. Pameten pes, ta Šef. V. Minilo je hitreje kot je pričakoval, bili so hitri in nestrpni. Dva, trije kriki in zatem glasen, olajšan jok matere. Prišli so k njemu, Mladen je na rokah nosil prijetno, pegasto dekle. »Ležita. Kot ste rekli, stala sta, masturbirala in slikala na drevo privezano Vanjo v spodnjem perilu, svinji. Še dobro, da ni pri zavesti, bo brez spomina na to grozo. Nepoškodovana je. Ko smo kričali drug na drugega in hodili proti njima, sta bila popolnoma zmedena, imeli ste prav. Mladen je bil rokoborec in je skočil na večjega, jaz pa na manjšega, ki je segel za pas. Sedaj ima zlomljeno čeljust za to. Ta vaš pes grize v vrat, ste vedeli?« Dekle so poškropili z vodo in počasi se je prebujalo. Dali so ji piti. »Poklicati moramo policijo.« Mladen je segel v žep. »Počasi. Prvič, policije ne zanimate vi, ampak primer, bolje, lastna zadnjica. In vam vnaprej ne bodo verjeli. Vsaka vaša izjava bo podrobno zabeležena in predmet cepidlačne pravne razlage na sodišču. Niso vaši prijatelji, v najboljšem primeru so nevtralni. Pretepla sta dve osebi, do nezavesti, poškodbe še niso znane. Dober advokat vaju lahko raztrga na sodišču. Pokličite takoj svojega, naj pride k vam, od mesta ni daleč. Policiji pojasnite, da je on zahteval, da je pri razgovoru zraven. In naj bo zraven, če je dober odvetnik. Drugič. Nekateri policisti obvestijo svoje prijateljske medije, čeprav ne bi smeli. Če ne bosta pazila, bodo vlačili vas in hčerko po tisku tako, da bo vsak takoj vedel, kdo ste. Hčerka bo imela v šoli pekel. Ne dajajte nobene izjave, nikomur, imate opravičilo, hčerka potrebuje zdravniški pregled. Ne ustavljajte se pred nobeno kamero ali osebo, še posebej, če vam moli telefon v nos. Tako ali tako bodo skušali vse poslikati s telefoni ali kamerami. Vaš prvi cilj je bolnišnica, prišla bo prva pomoč, ne pa mediji ali policija. Tam je zasebnost večja. Tretjič. Uskladite se med seboj o tem, kaj in kako se je dogajalo. Kar bo težje, zaradi mene.« »Zaradi vas? Pa vi ste heroj!« »Jaz sem osamljen upokojenec, ki hoče predvsem mir. Mene ni bilo. Mladen in Bernard se spoznata na sledenje. Šefa tudi ni bilo. To uslugo nujno potrebujem, ker ne prenašam množice in hrupa; živčno bi me uničilo.« »Ja, toda …!« »Ni me bilo, prosim, mi to lahko zagotovite?« Vsi trije so počasi prikimali, mati zadnja. »Imam pa eno prošnjo.« »Vse, vse kar hočete.« »Bernard naj me hitro odnese do hojce, da lahko izginem.« »S čim sem se zameril Bogu?« je veselo zamrmral Bernard in počepnil pred njim. »Gremo.« Bernard je bil neverjetno močan, tekel je, kot da ga ne nosi. Hojca je stala sredi gozda. »Gospod, še predstavili se nismo, dovolite mojo vizitko, pokličite kadarkoli, kako vam je ime?« Zgovorno, za tega velikana. »Nihče, ime mi je Nihče.« »Kot pri Odiseju?« Bernard je bil razgledan. »Kot pri Odiseju.« »Klica nazaj ne bo, kajne? Da bom lahko samo ugibal, kako vidite več in bolje kot vaš pes; da o nasvetih ne govorim. Pa o pogovorih s psom. Živci niso to, kar skrivate, ni res?« »Zbogom Bernard, veselilo me je.« »Zbogom, Nihče.« Šef je dobil zvečer takšen kos mesa, da ga ni mogel pojesti. Zaspal je ob njem.
Humanistika
Revija Apokalipsa
SAMOSTOJNA KATALONIJA: 1200 LET DO RAZOČARANJA
»Prizadevati si moramo, da ne razcepimo osamosvojitvene večine, ki jo imamo v parlamentu od volitev leta 2012. Večina, ki so jo plebiscitarne volitve 2015 spremenile v osamosvojitveno.[1] Če bomo vztrajali čez melišče, bomo na koncu padli s pečine. Če bodo posledice naših dejanj povzročile izgubo te večine na prihodnjih volitvah, bomo potrdili ustavitev Procesa. Kaj nam potem še preostaja? Kakšen smisel bodo imele nakopičene žrtve? Kam bomo vrgli pepel toliko izgubljenih iluzij in toliko izhlapelih želja?« Besede nekdanjega predsednika katalonske vlade Arturja Masa, objavljene v časopisu Zdaj 30. septembra, se dotikajo bolečih ran zdajšnjih političnih razmer. Z dvema glavnima strankama, ki se zavzemata za suverenost, a se hkrati borita za deleže oblasti, postane pogled tisočerih Kataloncev, usmerjen v prihodnost, v kateri je neodvisnost vodilo njihovih želja, še bolj negotov. Glavna posledica vsega pa je dejanska zameglitev ljudskega prizadevanja, ki se je leta 2017 premaknilo iz negibnega položaja. Ker smo prišli do te točke, se je spet pojavila potreba po sodelovalnih subjektih zunaj politike, kot sta Katalonska narodna skupščina, vplivna politično in ekonomsko neodvisna ustanova civilne družbe, in prav tako neodvisno združenje Òmnium Cultural, nastalo leta 1961 na vrhuncu Francove diktature, ki se je zavzemalo za katalonsko kulturo. Se pravi, da bi te neodvisne ustanove civilne družbe spet prevzele nadzor, da se kot motor postavijo na čelo, povlečejo, pridobijo zagon in z argumenti vnovič vključijo politike v gibanje. Ali pa, in to je še ena realna možnost, iti na nove volitve, ki bi spremenile večino. Čeprav lahko rečemo, da se je proces katalonske neodvisnosti v sedanji obliki začel na javnih posvetovanjih leta 2009, ki so se začela v Arenysu de Muntu, ni mogoče prezreti zgodovinske resničnosti, ki postavlja začetek poti v samostojnost že v deveto stoletje, ko se je katalonsko ozemlje znebilo skrbništva frankovskega kraljestva. Močno samoupravo, skoraj neodvisno od Frankov, si je pridobil barcelonski grof Vilfred I. Kosmati, ki je vladal med letoma 878 in 897 in velja v Kataloniji za začetnika katalonske državotvornosti. Guifré el Pilós je postal zadnji barcelonski grof, ki ga je imenovala oblast dinastije Karolingov. Ločitev je postala uradna leta 987, ko Borrell II ni obnovil vazalskega sporazuma s Frankovsko državo in so katalonske grofije de facto postale neodvisne. Od enajstega stoletja pa so se predstavljale kot kulturna enota s katalonščino kot zelo razširjen jezik na njihovih ozemljih. Z osvojitvijo Balearskih otokov in Valencie v 13. stoletju je katalonsko-aragonska krona postala konfederacija. Velike politične odločitve kralja in skupni zakoni so bili dogovorjeni v dvornih zakonodajnih senatih, medtem ko se je razširitev pravnega korpusa vsakega kraljestva izvajalo v dvorih Katalonije (z Majorko), Aragonije in Valencie. Francoski general Guillaume Duhesme je navkljub vsemu leta 1808 ob napoleonski vojni dejal: »Katalonci so na splošno ljubosumni zagovorniki neodvisnosti. Zaradi značajske oholosti imajo španskega kralja bolj kot despota, čigar predniki so jih podjarmili, kot pa kralja, ki bi ga podpirali.« Stanje se je ohranilo do 15. stoletja, ko so leta 1412 s sporazumom v aragonskem mestu Caspe predstavniki odločili, da bo kastiljska dinastija Trastámara prevzela aragonsko krono, kajti aragonski kralj Martin ob smrti ni zapustil zakonitega dediča. Drugi ključni udarec je bila združitev kraljestev Kastilje in Aragonije leta 1476. Za Katalonijo je to pomenilo resno krčenje pristojnosti in privilegijev. Najpomembnejši konflikt tistega časa je bila španska nasledstvena vojna, ki se je začela leta 1700 s smrtjo Karla II iz Habsburške dinastije, ki za seboj ni pustil naslednika. Katalonija je podprla kandidata iz avstrijske veje Habsburške dinastije (poznejšega cesarja Karla VI.), preostala Španija pa je po večini podpirala Filipa V. iz francoske dinastije Burbonov. Katalonska vojska se je predala 11. septembra 1714. Kralj Filip V., zmagovalec vojne za špansko nasledstvo, je s posebnimi odloki ukinil glavne katalonske politične institucije in pokrajino podredil vojaški oblasti. Skoraj 200 let pozneje, ob koncu 19. stoletja, je katalonsko kulturno in politično gibanje oziroma preporod, renaixença, vnovič razkrilo čutenje katalonske državnosti do te mere, da je leta 1914 dosegla nekakšno lastno oblast pod nadzorom centralne vlade v Madridu. To katalonsko združenje se je zavzemalo za obnovo infrastrukture, upravno avtonomijo, združevanje virov, obnovitev zgodovinske in izobraževalne dediščine ter delno to tudi dosegalo. Žal pa je začetek diktature generala Prima de Rivere leta 1923 prekinil pobudo. V času druge španske republike leta 1931 je dobila svoj prvi statut o avtonomiji, s katerim je bila obnovljena katalonska vlada, tradicionalni katalonski avtonomni ustroj. Po porazu republikanskih sil v državljanski vojni je na oblast prišel general Francisco Franco in kot še nihče povsem zatrl avtonomijo in kulturo Katalonije. Moralo je preteči štirideset let, da se je spet pojavila možnost katalonske avtonomije z izvajanjem statuta, in sedemdeset let, da je država začela izražati zahtevo po neodvisnosti na prvem ljudskem posvetovanju, ki je bilo v tem smislu opravljeno leta 2009 v mestu Arenys de Munt. To je bil začetek tega, kar zdaj imenujemo Proces. Posvetovanje v barcelonski občini Arenys de Munt in referendum 9. novembra 2014, ki ju je vlada v Madridu označila za nezakonita, ker sta naklonjena samoodločbi, sta postavila temelje in omogočila prizadevanje za zgodovinsko odločitev, o kateri je razpravljal katalonski parlament prvega oktobra 2017 in razglasil Katalonsko republiko za neodvisno državo. Razmah dveh od strankarskega vpliva oddaljenih civilnih subjektov – Katalonske narodne skupščine in združenja Òmnium Cultural – je bil odločilen pri motiviranju ne le osamosvojitvenega glasovanja, ampak tudi iluzije več sto tisoč ljudi, ki so bili pozvani k potrditvi suverenosti. Medtem so si politične stranke prizadevale, da bi kapitalizirale delo civilnih subjektov – tistih za samoodločbo ali onih proti njim. Ta zagon je prvega oktobra 2017 omogočil glasovanje in potrditev (z 71 glasovi za, 10 proti in dvema vzdržanima, z odstranitvijo polkrožne parlamentarne zasedbe kot protest skupin PP (ljudske stranke), liberalcev – Ciudadanos in katalonskih socialistov), torej parlamentarno glasovanje in potrditev dveh predlogov resolucij, ki so jih predstavili Zbor za Da in Koordinatorji ljudske enotnosti. Prvi je pisal: »Ustanavljamo Katalonsko republiko kot neodvisno in suvereno državo,« pri čemer je ponovil izjavo o neodvisnosti, ki so jo poslanci obeh skupin podpisali 10. oktobra po referendumu. Na ulicah je več tisoč ljudi ure in ure čakalo, da bi izvedeli za resolucije, ki so se pripravljale v parlamentu, in bili navdušeni nad dolgo pričakovano odločitvijo. Deklaratorni del predlogov resolucije je pozival katalonsko vlado, »naj izda vse potrebne resolucije za razvoj prehodnega zakona«. Druga resolucija je pozvala k začetku ustanovnega postopka, ki se je moral končati s »pripravo in potrditvijo ustave republike« v skupščini »na podlagi ustavodajnih volitev«. Veselo oznanilo, zoprno in hkrati zaskrbljeno za bližnjo prihodnost. Jasno je, da razglasitev ni bila učinkovita, a tudi ne navidezna in iluzorna. Bila je referenca, zasnovana tako, da ostane kot seme, kot obzorje in opomin. Toda katalonska vlada ni bila sposobna, da bi to takoj uveljavila. Biti dosleden z dogodki, ko je bila proglašena neodvisnost republike, bi pomenilo ne meniti se za razpis katalonskih volitev, za katere se je odločila španska oblast. Ta je namreč aktivirala senat, ki se je odločil za razrešitev katalonske vlade in odobritev uporabe 155. člena, ki je začasno prekinil avtonomijo. Improvizacija je bila prevladujoči trend v procesu osamosvojitve od referenduma prvega oktobra do parlamentarne seje 27. istega meseca. Skoraj leto dni so si prizadevali za pripravo referenduma in kljub policijski represiji je uspel. Potem je gibanje za neodvisnost napredovalo na podlagi hitrih in sunkovitih zavojev, do te mere, da se je predsednik katalonske vlade Carles Puigdemont na predvečer zgodovinskega zasedanja parlamenta odločil razpisati regionalne volitve v upanju, da bo iluzija, ki se je prebudila v parlamentu, pripeljala do dobrega izida na volitvah. Tisti dan, 10. oktober, ko naj bi vse pospešeno potekalo, se je končal s krizo. Carles Puigdemont se je odločil, da prekine razglasitev neodvisnosti v parlamentu in končno pozove k dialogu z državo. Poteza za pridobitev legitimnosti v tujini, ki je povzročila notranjo krizo pri Koordinatorjih ljudske enotnosti, je bila v zadnjem trenutku zadržana s podpisi poslancev Zbora za Da in Koordinatorjev ljudske enotnosti in bila pospravljena v predal. Na ulici pa so ljudje, ki so nestrpno čakali na drugačen rezultat, vzklikali in izžvižgali voditelje kot izdajalce. Razmere so bile še naprej nepovezane zaradi nenehnih pogajanj med strankami. Puigdemont se je 26. oktobra dopoldne nagibal k razpisu avtonomnih volitev brez enostranske razglasitve neodvisnosti v zameno za umik uporabe 155. člena španske ustave. Torej tistega člena, ki vladi jasno dodeljuje pristojnost, da presodi, ali katera koli avtonomna skupnost ne izpolnjuje svojih obveznosti ali ravna na način, ki resno škoduje splošnemu interesu Španije. Toda sredi popoldneva je katalonski predsednik spremenil odločitev. 27. oktobra je parlament, okrepljen z referendumskim izidom Katalonijo razglasil za neodvisno republiko. Tako po eni strani. Po drugi strani pa je španski senat razrešil katalonsko vlado in odobril uporabo 155. člena, ki je suspendiral avtonomijo. Dosežena je bila najvišja točka v procesu, čeprav so politiki napačno izračunali, kaj se bo zgodilo. V nekaj dneh naj bi se izkazalo, da so katalonski politiki, ki niso bili zaprti, odšli v izgnanstvo ali pa so še naprej opravljali vse bolj razdeljene funkcije. Prelom s špansko državo, ki ga je več tisoč ljudi pričakovalo in ki so ga bili pripravljeni pokazati v neposrednem in vztrajnem spopadu, se ni zgodil. Prav tako ni bilo več politikov, ki bi bili pripravljeni sprejeti surovost zapora, da bi branili novo pot. Nikoli ne bomo vedeli, kaj bi se zgodilo, če bi ljudje vztrajali na ulicah, če bi nenehno izražali odpor do določb osrednje vlade. Res pa je, da je odsotnost pravega vodje v nastalih razmerah začelo terjati davek od očitno razočaranega prebivalstva. Dejstvo je, da je po enostranski razglasitvi Carles Puigdemont iz Girone opozoril špansko vlado, da so »v demokratičnih družbah parlamenti tisti, ki izvolijo ali odstavijo predsednike«, jo povabil k ohranitvi »demokratične opozicije« pri uporabi 155. člena ter jo pozval k »potrpežljivosti, vztrajnosti in pogledu v prihodnost«, ki naj bi bili na vidiku. Za piko na i je Carles Puigdemont s petimi vladnimi svetovalci 30. oktobra odpotoval v Bruselj, v dolgo izgnanstvo, ki še vedno traja. Tridesetega oktobra sta se Katalonska demokratska stranka in Evropsko-katalonska demokratska stranka odločili, da bosta sodelovali na decembrskih volitvah, ki jih je razpisal Mariano Rajoy, kljub dejstvu, da je gibanje za neodvisnost zahtevalo Katalonsko republiko in da so bile volitve pobuda centralne vlade. Kocka je bila že vržena in rezultat je bil očitno v nasprotju z osamosvojitvenimi težnjami. In ni bilo več vodstva ali moči, da bi spremenili njen pomen. Katalonska republika je bila smrtno ranjena, še preden so ljudje to zaznali. Siromaštvo političnega vodstva v osamosvojitvenem gibanju, razjedenem v ključnih dneh leta 2017, je še naprej glavna težava ob koncu leta 2022. Obstaja utrujenost v procesu, ki nima definiranega poteka, in to povzroča nezadovoljstvo. Udeležba na demonstracijah 11. septembra 2022 je bila, če jo primerjamo z množičnimi izražanji pred letom 2017, jasen primer. Čeprav so bile številke za leto 2021 ob koncu pandemije presežene z jasno željo privržencev neodvisnosti, da ohranijo plamen, je odločitev članov katalonske republikanske levice v katalonski vladi, vključno s predsednikom, da se ne udeležijo demonstracij, izigrala privržence neodvisnosti. Politični predstavniki se med seboj obtožujejo, češ da eni preprečujejo pogajalsko pot z Madridom, ali zaradi neodzivanja ipd. Razlike med dvema velikima skupinama, ki so bile do pred petimi leti ljubeče ignorirane in opravičene v korist zveze za Proces, se zdaj tudi povečujejo. Prav tako v primeru katalonske vlade, v kateri nastajajo trenja zaradi nestrinjanja glede politične strategije. Pet let po dogodkih leta 2017 kolektivna frustracija ni premagana in samooklicane osamosvojitvene stranke to frustracijo še naprej podžigajo, ker ne morejo (ker jih ne zanima) jasno razložiti volivcem, kaj so razlogi za hipni položaj. Začudeni in zaskrbljeni zagovorniki suverenosti opažajo nezmožnost voditeljev dveh glavnih strank v katalonski vladi, da se uskladijo, da bi proces preusmerili na pravo pot, ali da se odpovejo nalogi in jo prepustijo novim voditeljem. Sam sem ljubitelj zgodovine in še posebej se me dotakne preučevanje obeh svetovnih vojn. Zavedam pa se, da sem mislil, da nikoli ne bom videl padca Berlinskega zidu in razpada Sovjetske zveze. »Če bi sovjetski imperij, ki se je zdel nezlomljiv, padel, bi se lahko še marsikaj. Vse je mogoče. Če vidim to, lahko odlično vidim neodvisnost Katalonije. Upokojil sem se kot časnikar dnevnika Avui – danes, ustanovljenega leta 1976. Takrat je bil prvi časopis, ki je izhajal v katalonščini po koncu državljanske vojne. Danes lahko svojo naravnanost in navdušenje vlagam v prostovoljne naloge kot član Òmnium Cultural, prepričan, da je zdaj pravi čas, da Katalonija naredi korak naprej: To moramo storiti zdaj, kajti te priložnosti ne bomo imeli nikoli več. Prej ali slej bomo morali preskočiti zakonitost, zakaj bi torej čakali na plebiscit? Poleg tega, če predolgo čakaš, tvegaš, da ljudje izgubijo navdušenje. Ljudje pa upajo. Upanje, da bomo zgradili boljšo državo in tudi mimogrede in nehote pobegnili pred ostanki frankizma, ki še vedno vlada Španiji. To, kar se dogaja zdaj, je na neki način posledica tega, ker je bila tranzicija slabo opravljena in ni popolnoma zlomila Francovega režima. Taktika strahu in utrjevanja španske vlade proti referendumu je povzročila porast zagovornikov neodvisnosti. Kaj sledi? V tem hipu je osamosvojitev prioriteta. Imeli bomo čas za razmislek, kakšno državo si želimo. Nimamo izkušenj. Za neodvisnost bi bil pripravljen veliko žrtvovati. Celo kaj tako nespametnega, kot – Če je za neodvisnost nujno, da Barça izgine, bodimo neodvisni!" In kakšno vlogo ima pri vsem tem Evropska unija? Nevmešavanje v »notranje zadeve španske države«. Strah pred prihodnjimi položaji, ki bi lahko povzročili vzporednice v drugih državah, je močnejši od spoprijemanja z neodtujljivo pravico do samoodločbe. Predstavljajmo si primer Francije, s Katalonci, Baski, Bretonci, Korzičani ...! V tem primeru, tako kot v drugih, ki smo jim bili priča, Evropska unija to pusti državam in sledi najmočnejšim. Kot je leta 2018 z vsemi razlogi na svetu dejal ekonomist in politik Germà Bel, neumorni borec v procesu: »Ključ do procesa bo naš odnos do tveganja.« In za zdaj nam gre tako ... slabo. Toliko lahko povem. Lahko bi tudi za boljše razumevanje Procesa navedel še več neizvirne kronologije. A naj teče beseda le še o literarnem vidiku Procesa. O tem sem pisal v časopisu La Vanguardia. Od začetka tranzicije po Francovi smrti se je politična literatura izražala v takojšnjih objavah številnih knjig, ki pojasnjujejo ključe do sprememb, še posebej pa je nastalo veliko literature v zvezi s procesom neodvisnosti, je pojasnil pisatelj in zgodovinar Joan Baptista Culla v časopisu La Vanguardia. Ekonomist Eugeni Giral jih je do junija 2022 naštel 850. Vse je predal Dokumentacijskemu centru za komuniciranje Avtonomne univerze v Barceloni, ​​​​ki bo v začetku leta 2023 pripravil razstavo. Kot pravi Culla, je knjiga, ki jo lahko štejemo za predhodnico literature o Procesu, še preden je bil pojav tako krščen, esej 2014 Katalonski čas Josepa Lluísa Carod-Rovire, v katerem avtor zastavi vprašanje prehoda od čustvenega zavzemanja za osamosvojitev do večinskega in za ključni datum določil 11. september 2014. Poznejša dela so se osredotočala na posvetovanje o neodvisnosti Arenysa de Munta leta 2009 in ljudsko glasovanje, preučevanje dokumentov za in proti, profili političnih voditeljev, primerjave s procesi osamosvojitve v drugih državah, odnos med Katalonijo in Španijo in celo romani s Procesom kot ozadjem. Po besedah ​​Eugenija Girala je »večina besedil v prid pravici do odločanja in neodvisnosti«, čeprav ga preseneča pomanjkanje pojasnil, kako bi lahko predlagana Katalonija-država delovala. Prodajalec knjig Joan Fàbregues zagotavlja, da se je »založniški plaz vsul po oktobru 2017 s pričevanji o dogodkih tistega trenutka, fotoknjigami, dnevniki zaprtih ali izgnanih in poznejšimi kolektivnimi analizami«. Vendar pa obstaja določeno soglasje, da »knjige pred letom 2017 izvirajo iz aktivizma in imajo argumente, a tiste po tem času so rezultat komercialnega oportunizma«, meni filolog in založnik Josep Cots. 1. Katalonski novinar Josep Playà Montaner je za svoje prispevke, objavljene v časopisih Hora Nova, Avui, La Vanguardia in drugih, prejel več nagrad. Objavil je veliko prispevkov o slikarju Dalíju.
Revija Apokalipsa
OBJEKTIVNI PROBLEM RESNICE KRŠČANSTVA
Z objektivnega vidika je krščanstvo res in facto posita, katere resnica je vprašljiva, vendar zgolj objektivno, saj je skromni subjekt preveč objektiven, da ne bi izpustil samega sebe ali se še vedno vključil med tiste, ki imajo vero.[1] Tako objektivno razumljena resnica lahko pomeni: 1) zgodovinsko resnico, 2) filozofsko resnico. Kot zgodovinsko resnico je treba resnico poiskati s kritično obravnavo različnih dejstev itd., skratka na enak način, kot se zgodovinska resnica išče sicer. Če se sprašujemo o filozofski resnici, se sprašujemo o odnosu zgodovinsko danega in rationaliziranega nauka do večne resnice. Spraševalec, ugibajoči, razsojajoči subjekt se torej sprašuje o resnici, vendar ne o subjektivni resnici, o resničnosti izjave. Vprašujoči subjekt je tako dobro zainteresiran, vendar ne neskončno osebno zainteresiran v strasti v smeri svoje večne blaženosti za svoj odnos do te resnice. Daleč od objektivnega predmeta je takšna neskromnost, takšna nečimrnost.Vprašujoči subjekt mora biti zdaj v enem od dveh primerov: ali mora biti v veri prepričan v resničnost krščanstva in v svoj odnos do njega; v tem primeru vse drugo ne more biti neskončno zanimivo, saj je prav vera neskončni interes krščanstva, vsak drug interes je enostavno zanikanje; ali pa ni v veri, ampak objektivno v premisleku in ga zato rešitev vprašanja ne zanima neskončno. S tem želimo le opozoriti na to, kar bo storjeno v drugem delu, da se na ta način problem sploh ne pokaže odločno, saj je problem prav v odločitvi. Naj znanstveni raziskovalec dela z nemirno vnemo, naj si celo skrajša življenje, da bi navdušeno služil znanosti, naj učenjak ne varčuje niti s časom niti z delom: vendar jih strast ne zanima neskončno osebno, niti jih ne bi zanimala. Njihova presoja bo objektivna in nezainteresirana. Kar zadeva odnos subjekta do priznane resnice, se domneva, da je, ko je objektivna resnica pridobljena, pripisovanje nepomembno; pri nakupu sledi samo po sebi, na koncu pa je posameznik brezbrižen. V tem je vzvišena mirnost raziskovalca in komična lahkomiselnost spraševalca. Zgodovinski vidik Če krščanstvo obravnavamo kot zgodovinsko dejanje, je treba popolnoma pravilno pojasniti, kaj je potem pravi krščanski nauk. Če bi se spraševalec neskončno zanimal za svoj odnos do te resnice, bi tu takoj obupal, kajti ničesar ni lažje spoznati kot to, da je v odnosu do zgodovinskega največja gotovost le približek, in to približek, ki je premajhen, da bi na njem gradil svojo srečo, tako neskladen z večno srečo, da se ne more pojaviti nobeno dejstvo. Ker pa po drugi strani subjekt, ki se sprašuje, ni samo zgodovinsko zainteresiran (lahko se zgodi, da je kot vernik tudi neskončno zainteresiran za resnico krščanstva, zaradi česar bi se njegovo celotno prizadevanje zlahka zapletlo v številna protislovja; ali da, čeprav brez negativne odločitve v strasti kot nevernik stoji zunaj), začne delo, obsežne študije, h katerim sam prispeva nove prispevke, do svojega 70. leta; štirinajst dni pred smrtjo pričakuje novo pisanje, ki bo osvetlilo celotno plat razmisleka. Takšno objektivno stanje duha je, če nasprotovanje ni epigram proti njemu, epigram proti tesnobi neskončno zainteresirane subjektivnosti, ki bi rada dobila odgovor na takšno vprašanje, ki zadeva odločitev o njenem večnem odrešenju, in se vsekakor do zadnjega trenutka ne bi upala za nobeno ceno odpovedati svojemu neskončnemu interesu.Pri zgodovinskem vprašanju o resnici krščanstva ali o tem, kaj je krščanska resnica in kaj ni, se Sveto pismo takoj pokaže kot odločilni dejavnik. Zgodovinski premislek se torej najprej osredotoči na Sveto pismo. § 1 Sveto pismo Tu si mora spraševalec zagotoviti čim večje zaupanje, meni pa ne gre za to, da bi pokazal znanje ali da ga nimam. Za moj premislek je pomembneje, da se razume in zapomni, da tudi z najbolj osupljivo učenostjo in vztrajnostjo, pa četudi bi imeli vsi kritiki glave na enem vratu, nikoli ne pridemo dlje od približka in da obstaja bistveno nesorazmerje med njim in osebnim neskončnim zanimanjem za večno odrešenje*). ________________________________________ *) Pri razkrivanju tega protislovja je Drobec izpostavil ali postavil filozofske drobtinice problema: krščanstvo je nekaj zgodovinskega (glede na kar je najvišja vednost le približek, najbolj mojstrski zgodovinski premislek le najbolj mojstrska vednost, druga po vrsti), in vendar bo imelo qua historično odločilen pomen za človekovo večno odrešenje prav zaradi zgodovinskega. Iz tega samo po sebi sledi, da je bila slaba umetnost Drobca vedno le postavljanje problema, da bi se izvil iz vseh blebetavih in spekulativnih poskusov razlage, kar lahko pojasni, da razlagalec ne ve, o čem govori. Če Sveto pismo velja za zanesljivo merilo, ki določa, kaj je krščansko in kaj ne, je zgodovinsko-kritično nujno zavarovati Sveto pismo*). ________________________________________ *) Dialektike ni mogoče izključiti. Lahko se zgodi, da ena generacija ali morda dve živita v prepričanju, da sta našli ploščo, s katero je konec sveta in dialektike: to ne pomaga. Tako je dolgo časa veljalo, da je mogoče dialektiko obvarovati pred vero, češ da je njena prepričanost posledica avtoritete. Če bi se torej kdo vprašal, ɔ: dialektiziral z verujočim, bi ta z neko nesamozavestno drznostjo obrnil zadevo takole: ne morem in ne bom mogel tega pojasniti, saj se opiram na zaupanje v druge, v avtoriteto svetnikov &c. To je utvara; kajti dialektik se le obrne in vpraša, ɔ: dialektizira z njim, kaj je torej avtoriteta in zakaj ima zdaj te za avtoriteto. Z njim torej ne govori o veri, ki jo ima v njem, ampak o veri, ki jo ima on v njem. Nato obravnava pripadnost vseh spisov kanonu, njihovo pristnost, celovitost, aksiopisnost njihovih avtorjev in določa dogmatično jamstvo: navdih*). ________________________________________ *) Neskladje med navdihom in kritičnim raziskovanjem je kot neskladje med večno blaženostjo in kritičnim razmislekom, saj je navdih le predmet vere. Ali pa je kritična vnema takšna zato, ker so knjige navdihnjene? Torej vernik, ki misli, da so knjige navdihnjene, ne pozna knjig, za katere misli, da so navdihnjene. Ali pa je navdih posledica kritike, če je to storila, je tudi dokazala, da so knjige navdihnjene? Če je temu tako, navdiha nikoli ne smemo predvideti, saj je kritično delo v največji meri le približek. Ko pomislimo na angleško delo na predoru: koliko moči je bilo vloženih in kako lahko tako majhen incident za dolgo časa zmoti celotno delo - dobimo ustrezno predstavo o celotnem tem kritičnem projektu. Koliko časa, koliko prizadevnosti, koliko veličastnih sposobnosti, koliko odličnega znanja je bilo iz roda v rod vloženega v to delo. In vendar lahko majhen dialektični dvom, ki se dotakne predpostavk, za dolgo časa zmoti celoto, zmoti podzemno pot h krščanstvu, ki smo jo želeli nadaljevati objektivno in znanstveno, namesto da bi problem pustili takega, kakršen je: subjektivnega. Slišimo, da se nepoučeni, napol poučeni in napihnjeni genialci občasno obregnejo ob kritično delo antičnih virov; slišimo jih, kako se posmehujejo skrbi znanstvenega kritika za nepomembne stvari, kar je njegova največja slava, da se mu v znanstvenem smislu nič ne zdi nepomembno. Ne, učeni filolog ima povsem prav, sedanji pisec pa kljub vsemu spoštuje svetost znanosti. Toda znanstvena kritična teologija po drugi strani ne daje pravega vtisa. Vsa njena prizadevanja trpijo zaradi določene zavestne ali nezavedne dvoličnosti. Vedno se zdi, kot da bi moralo iz te kritike vere nenadoma nastati nekaj, kar bi jo prizadelo. V tem se skriva vsa beda. Ko filolog objavi Ciceronovo delo, na primer, in to počne z veliko ostrino, z učenim aparatom v čudoviti poslušnosti premoči duha, ko njegova iznajdljivost in poznavanje antike, pridobljeno z nošenjem železa, pomagata njegovemu pronicljivemu taktu odpraviti težave, pripraviti pot misli v zmedi bralnega sveta itd, potem se lahko mirno prepustimo občudovanju; kajti ko konča, ne sledi nič drugega kot občudovanja vredno dejstvo, da je z njegovo umetnostjo in spretnostjo starodavna pisava dobila najbolj verodostojno obliko. Vendar ne, da bi zdaj na tem pisanju gradil svojo večno blaženost; kajti v primerjavi z mojo večno blaženostjo, priznam, je njegova osupljiva pronicljivost zame premajhna; pravzaprav, priznam, moje občudovanje zanj ni bilo srečno, ampak odvračajoče, ko sem pomislil, da ima tak namen. Toda to je prav to, kar počne učna kritična teologija; ko je končana, in do takrat nas drži v negotovosti, vendar s to perspektivo pred našimi očmi: potem sklene: ergo, zdaj lahko svojo večno srečo gradite na teh spisih. Kdor verjame v navdih, mora dosledno obravnavati vsako kritično razmišljanje, naj bo za ali proti, kot napako, kot nekakšno zanikanje; kdor se brez vere spušča v kritična razmišljanja, ne more dopustiti, da bi iz njih izhajal navdih. Koga torej vse to zanima? A nasprotja ni čutiti, ker je zadeva obravnavana povsem objektivno; pravzaprav ga ni niti takrat, ko spraševalec sam pozabi, kaj ima za ušesom, razen kadar se s tem občasno lirično spodbuja k delu ali lirično polemizira s pomočjo jezika sveta. Naj vstopi posameznik, naj z neskončnim osebnim interesom v strasti poveže svojo večno blaženost s tem rezultatom, s pričakovanim rezultatom: zlahka bo uvidel, da ni rezultata in da ni česa pričakovati, in nasprotje ga bo pripeljalo do obupa. Že samo Luthrova zavrnitev Jakobovega pisma je dovolj, da ga spravi v obup. V odnosu do večne sreče in neskončnega zanimanja za strast do nje (pri čemer je slednja lahko le prva) je jota pomembna, neskončno pomembna; ali nasprotno, obup nad protislovjem ga bo natančno naučil, da po tej poti ni mogoče napredovati. In vendar je bilo tako. Ena generacija za drugo je odhajala v grob; pojavljale so se nove težave, ki so bile premagane, in pojavljale so se še nove. Iz roda v rod se prenaša utvara, da je metoda pravilna, a da učenim znanstvenikom itd. še ni uspelo. Osebno, neskončno zanimanje subjekta za strast (ki je možnost vere in nato vera, oblika večne blaženosti in nato večna blaženost) vse bolj izginja, ker je odločitev odložena in preložena kot neposredna posledica rezultatov učenega znanstvenika. To pomeni: Problem sploh ne nastane; človek je postal preveč objektiven, da bi imel večno blaženost; kajti prav v tem je neskončno osebno zanimanje za strast in prav temu se človek odpove, da bi postal objektiven, da bi se pustil oropati objektivnosti. S pomočjo duhovnikov, ki občasno posredujejo nauk, je občestvo deležno nekaterih novic o njem. Verujoča skupnost končno postane drobnjakarska, saj postane občestvo objektivno zgolj zaradi pogleda na duhovnike in pričakuje ogromen rezultat itd. Zdaj se proti krščanstvu zgrinja sovražnik. Dialektično je prav tako dobro obveščen kot znanstveniki in zbor, ki se ukvarja s spajanjem. Napada knjigo Svetega pisma, sklop knjig. Takoj se začne vrstiti naučen zbor reševalcev, itd., itd. Wessel je rekel, da se izogiba težavam: zato ni dobro, če pride kak pisec Drobca s svojo spoštljivo prošnjo za nekaj dialektičnih premislekov, saj postane le pes v igri kegljev; zato ni dobro, če se goli dialektik spušča v tako učen prepir, v katerem kljub vsej nadarjenosti in učenosti pro in contra ni dialektično rešeno, za kaj se pravzaprav bori. Če gre za čisto filološki spor, potem je treba učenost in nadarjenost občudovati, saj si to zaslužita, vendar to ni stvar vere. Če je kaj za ušesom, to izvlecimo in premislimo z vso dialektično umirjenostjo. Kdor z namenom vere zagovarja Sveto pismo, si mora razjasniti, ali je, če je njegovo celotno delo uspelo v skladu z vsemi možnimi pričakovanji, v tem pogledu kaj izšlo, da ne bi sedel v oklepaju svojega dela in zaradi učnih težav pozabil na odločilno dialektično zahtevo. Tisti, ki napada, je moral tudi razmisliti, če bi napad uspel v največjem možnem obsegu, ali bi iz boja e concessis, v katerem je, lahko rečemo, mogoče vse izgubiti na drug način, če je vzajemni dogovor navidezen, nastalo kaj drugega kot filološki rezultat ali pa kvečjemu zmaga.Da bi dialektika lahko opravila svoj prav in nemoteno razmišljala o mislih, predpostavimo najprej eno in nato drugo.Tako menim, da nam je o Svetem pismu uspelo dokazati vse, kar bi si vsak učen teolog v svojem najsrečnejšem trenutku želel dokazati o Svetem pismu. Te knjige pripadajo kanonu, ne drugim; so verodostojne, celovite, avtorji so vredni zaupanja - lahko rečemo, da je vsaka črka navdihnjena (več res ni mogoče reči; kajti navdih je predmet vere, je kvalitativna dialektika, ki se ji ne smemo približati s kvantifikatorjem). Poleg tega v svetih knjigah ni nobenih sledi o protislovjih. Kajti, bodimo hipotetično previdni, če je izrečena beseda o čem podobnem, je oklepaj spet tu in filološko-kritična brezčasnost nas takoj pripelje do sklepa. Na splošno je tu potrebna le teološka previdnost, zanemarjanje vsakršnega učenega posredovanja, ki bi se lahko sprevrglo v stokratno oklepajoče besedilo, da bi bila zadeva enostavna in preprosta. Toda to ni tako enostavno, in tako kot človek zaide v nevarnost, kamorkoli gre, tako tudi dialektični razvoj zaide v nevarnost povsod, v nevarnost, da zapade v parentezo. V manjšem gre tako kot v večjem, in tisto, zaradi česar je običajno tako dolgočasno poslušati spore za tretjo osebo, je, da je že pri drugem pristopu spor v oklepaju in se zdaj nadaljuje v tej poševni smeri, vse bolj vroče oddaljen od pravega predmeta. Zato jo uporabimo kot meč, da bi nasprotnika malce zapeljali, da bi videli, ali imamo pred seboj dialektičnega paradajzista ali tekača parenteze, ki se požene v galop, takoj ko gre za parentezo. Koliko celotnih človeških življenj se je tako od zgodnje mladosti dalje gibalo v oklepajih. Vendar prekinjam te moralizatorske in samovšečne pripombe, s katerimi sem skušal nekoliko nadoknaditi svoje pomanjkanje zgodovinsko-kritične spretnosti. Če torej predpostavimo, da je glede Svetega pisma vse v redu, kaj potem? Ali se je torej tisti, ki ni imel vere, približal veri? Ne, niti enega samega koraka. Vera namreč ne izhaja iz neposrednega znanstvenega premisleka, niti ne izhaja naravnost, nasprotno, v tej objektivnosti se izgubi neskončno osebno zanimanje za strast, ki je pogoj vere, ubique et nusquam, v katerem lahko nastane vera. - Ali je tisti, ki je imel vero, pridobil kaj glede moči in trdnosti vere? Ne, niti najmanj; v tem obsežnem znanju, v tej gotovosti, ki leži pred vrati vere in jo zahteva, je tako nevarno postavljen, da bo potreboval veliko truda, veliko strahu in trepeta, da ne bi zapadel v prepir in da bi znanje pomnožil z vero. Medtem ko je vera doslej imela koristnega učitelja v negotovosti, bi v modrosti našla svojega najnevarnejšega sovražnika. Kajti če je strast odvzeta, ni več vere, gotovost in strast pa se ne moreta uskladiti. Naj to ponazori vzporednica. Kdor verjame, da obstajata Bog in Previdnost, lažje ohranja vero, lažje ohranja vero (in ne zablode) v nepopolnem svetu, kjer strasti vzdržujejo, kot pa v popolnoma popolnem svetu. Kajti v njej je vera nepojmljiva. Zato se tudi uči, da je vera odpravljena v večnosti. – Kakšna sreča torej, da je ta želja, najbolj cenjena želja kritične teologije, nemogoča, saj bo tudi najbolj popolna uresničitev le približek. In še enkrat, kakšna sreča za znanstvenike, da napaka ni na njihovi strani! Če bi se združili vsi angeli, bi lahko ustvarili le približek, saj je v zvezi z zgodovinskim znanjem približek edina gotovost - vendar premajhna, da bi na njej gradili večno blaženost. Če predpostavimo nasprotno, da je sovražnikom uspelo iz Svetega pisma dokazati, kar želijo, tako dobro, da to presega najhujšo željo najbolj jeznega sovražnika - kaj potem? Ali je sovražnik tako odpravil krščanstvo? Nikakor ne. Ali je poškodoval vernika? Nikakor, niti najmanj. Ali si je pridobil pravico, da se razbremeni odgovornosti, ker ni verujoči? Nikakor ne. Ker teh knjig niso napisali ti pisci, niso pristne, niso celovite, niso navdihnjene (čeprav tega ni mogoče ovreči, saj je to predmet vere), iz tega še ne sledi, da ti pisci niso obstajali, predvsem pa, da Kristus ni obstajal. Kolikor je verujoči še vedno tako svoboden, da jo sprejme, jo tudi svobodno sprejmemo; če bi jo namreč sprejel na podlagi kakršnih koli dokazov, bi bil v nevarnosti, da bi opustil vero. Če kdaj pride do tega, bo verujoči vedno imel nekaj krivde, če je povabil in začel igrati na vrvici nejevere s tem, da jo je hotel dokazati sam. Tu je vozel in spet se vrnem k naučeni teologiji. Zaradi koga je dokaz podan? Vera ga ne potrebuje, morda ga ima celo za svojega sovražnika. Nasprotno, ko se vera začne sramovati sama sebe, ko se kot ljubimec, ki ni zadovoljen z ljubljenjem, subtilno sramuje ljubljenega in mora zato dokazati, da je nekaj odličnega; to je, ko vera začne izgubljati svojo strast, to je, ko vera preneha biti vera, takrat je potreben dokaz, da bi uživala civilno spoštovanje neverujočih. O tem, kaj se je na tej točki zgodilo s širjenjem kategorij cerkvenih govornikov v retoričnih norostih, žal ne govorimo. Jalovost vere (sodobni nadomestek – kako lahko verjameš, pripisovanje zaslug drug drugemu, Janezov Ev. 5, 44) seveda ne bo in ne more prenesti mučeništva vere, pravo predavanje o veri pa je v tem trenutku morda najredkejše predavanje v vsej Evropi. Špekulacije so razumele vse, vse, vse! Cerkveni govorec pa se nekoliko zadrži; prizna, da še ni vsega razumel; prizna, da si prizadeva (ubogi človek, to je razraščanje kategorij!). »Če je kdo vse razumel,« pravi, »priznam« (žal ga je sram in ne čuti, da bi moral uporabiti ironijo proti drugim), »da vsega nisem razumel, vsega ne morem dokazati, in mi nižji« (žal čuti svojo nepomembnost na zelo netočnem mestu), "se moramo zadovoljiti z vero.« (Uboga zgrešena strast: verjemi, da moraš biti zadovoljen s takšnim zagovornikom; ubogi duhovni človek, da ne veš, o čem govoriš! Ubogi znanstveni ubožec Peer Eriksen, ki se ne more zares poglobiti v znanost, a ima vero, saj jo ima, vero, zaradi katere so ribiči postali apostoli, vero, ki lahko premika gore – če jo imaš!). Ko zadevo obravnavamo objektivno, se subjekt ne more strastno povezati z odločitvijo, še najmanj pa ga neskončno zanima strast. Biti neskončno zainteresiran za nekaj, kar v svojem maksimumu vedno postane le približek, je protislovje in s tem komično. Če pa dodamo še strast, se pojavi zelotizem. Za neskončno zainteresirano strast bo imel vsak delček neskončno vrednost*). ________________________________________ *) S tem je tudi objektivni premislek zreduciran in absurdum, subjektivnost pa postavljena. Če bi se namreč vprašali, zakaj je najmanjša malenkost neskončno pomembna, bi morali odgovoriti, da zato, ker je subjekt neskončno zainteresiran, vendar je pravzaprav neskončno zanimanje subjekta tisto, kar naredi razliko. Krivda ni v neskončno zanimivi strasti, temveč v tem, da je postala predmet približevanja. Objektivno opazovanje, nasprotno, obstaja iz roda v rod prav zato, ker posamezniki (opazovalci) postajajo vse bolj objektivni in vse manj neskončno strastno zainteresirani. Ob predpostavki, da bi na ta način še naprej dokazovali in iskali resnico krščanstva, bi se sčasoma zgodilo nenavadno, da bi prav takrat, ko bi bil dokaz njegove resnice končan, prenehalo obstajati kot sedanja stvar; postalo bi tako zelo zgodovinska stvar, da bi bila stvar, ki mineva, in katere resnica, ɔ: katere zgodovinska resnica je bila zdaj udejanjena. Tako bi se lahko uresničila tesnobna prerokba iz Evangelija po Luku 18,8: Toda ko pride Sin človekov, ali bo našel vero na zemlji? Bolj ko opazovalec postaja objektiven, manj gradi večno blaženost na svojem odnosu do opazovanja, kajti o večni blaženosti govori le subjektivnost, ki je neskončno zainteresirana za strast. Objektivno se torej opazovalec (naj bo učenjak ali aktivni član skupnosti) razume v naslednjem poslovilnem govoru na meji življenja: ko sem bil mlad, so dvomili o teh in onih knjigah; zdaj so dokazali njihovo pristnost, vendar pa se je v zadnjem času pojavil dvom o nekaterih knjigah, o katerih se prej ni dvomilo. Vendar bo na voljo učenjak itd. Skromna, objektivna subjektivnost se s hvalevrednim junaštvom drži stran od tega; služi temu, da hoče prevzeti resnico takoj, ko je pridobljena. Vendar je to oddaljen cilj, h kateremu stremi (nesporno, saj približevanje lahko traja tako dolgo, kot mora) - in medtem ko trava raste, opazovalec umre, miren, saj je bil objektiven. O Objektivnost, hvaljena za nič, ti oblikuješ vse stvari, noben najbolj veren ni bil tako prepričan o svoji večni blaženosti in predvsem tako prepričan, da je ne bo izgubil, kot Objektivnost! Potemtakem naj bi bila ta objektivnost in skromnost na napačnem mestu, bila naj bi nekrščanska. Takrat je bilo res dvomljivo, da bi na ta način vstopili v resnico krščanstva. Krščanstvo je duh, duh je notranjost, notranjost je subjektivnost, subjektivnost v svoji bistveni strasti, v svoji največji neskončno osebno zainteresirani strasti za večno odrešitev. Takoj, ko iz subjektivnosti odvzamemo subjektivnost, iz subjektivnosti strast, z strasti pa neskončno zanimanje, ni nobene rešitve ne tega ne kateregakoli drugega problema. Vse odločitve, vse bistvene odločitve, so subjektivne. Opazovalec (in to je objektivna subjektivnost) v nobenem trenutku nima neskončne želje po odločitvi in je v nobenem trenutku ne vidi. To je zmota objektivnosti in pomen posredovanja kot prehoda v neprekinjenem procesu, v katerem nič ne obstaja in v katerem ni nič neskončno urejeno, saj se gibanje vrača vase in se spet vrača, gibanje samo pa je himera in špekulacija je vedno pametna po tem.*) ________________________________________ *) Tako je treba razumeti tudi skepticizem heglovske filozofije, ki ji očitajo pozitivnost. Po Heglu je resnica neprekinjen proces svetovne zgodovine. Vsak rod, vsaka faza je upravičena, a je le trenutek resnice. Če tu ni malo šarlatanstva, ki si pomaga s predpostavko, da je generacija, v kateri je živel profesor Hegel, ali tista, ki ga zdaj nasledi, imprimatur, da je ta generacija zadnja in da je zgodovina sveta končana, potem smo vsi skeptični. Strastno vprašanje resnice se sploh ne pojavi, saj je filozofija najprej posameznike prevarala v objektivnost. Pozitivna heglovska resnica je tako zavajajoča, kot je bila sreča v poganstvu. Šele pozneje se ugotovi, ali je bil človek srečen: tako naslednja generacija izve, kaj je veljalo za pokojno generacijo. Velika skrivnost sistema (čeprav bo ta skrivnost ostala pod imenom »unter uns«, tako kot skrivnost med heglovci) je nekaj podobnega Protagorovemu sofizmu: "Vse je relativno, le da je tu vse relativno v neprekinjenem napredovanju. To pa živemu človeku ne koristi, in če slučajno pozna Plutarhovo anekdoto (v Moraliji) o lakeedonskem Eudamidu, bo verjetno pomislil nanjo. Ko je Eudamid v Akademiji videl trpečega Ksenokrata z učenci, ki so iskali resnico, je vprašal: »Kdo je ta starec?« In ko so mu odgovorili, da je modrec, eden tistih, ki iščejo krepost, je vzkliknil: »Kdaj ga bo uporabil?« Verjetno je prav to stalno napredovanje povzročilo napačno prepričanje, da je za osvoboditev od hegeljanstva potreben satanov Karel spekulacije. Daleč od tega; potrebujemo le zdravo človeško pamet, okus za komično in malo grške ataraksije. Zunaj Logike in deloma tudi v njej, v dvoumni luči, ki je Hegel ni odvrnil, sta Hegel in hegeljanstvo poskus komičnega. Blaženi Hegel je verjetno že našel svojega učitelja v pokojnem Sokratu, ki se mu je nedvomno imel kaj smejati, če je sicer Hegel ostal nespremenjen. Da, Sokrat je dobil človeka, s katerim se je vredno pogovarjati, še posebej pa ga je vredno sokratsko vprašati (kar je Sokrat počel z vsemi mrtvimi), ali nekaj ve ali nič ne ve. Sokrat se je moral precej spremeniti, če je dovolil, da ga je Heglov začetek razglabljanja o §§ in obljuba, da bo na koncu vse jasno, vsaj malo navdušila. - Morda bom v tem zapisu našel primerno mesto za nekaj, nad čimer se moram pritožiti. V življenju Poula Møllerja je bila navedena le ena izjava, ki daje predstavo o tem, kako je v blažjih časih razumel Hegla. Spoštovani urednik se je verjetno pustil pri tej vzdržnosti voditi naklonjenosti in usmiljenju do pokojnika ter skrbnemu upoštevanju tega, kaj bi rekli nekateri ljudje, spekulativni, skoraj heglovski javni sodnik. Morda pa je založnik v trenutku, ko je mislil, da deluje iz ljubezni do pokojnika, pokvaril njegov vtis. Čudno kot marsikateri aforizem, ki je bil natisnjen v zbirki, čudno kot marsikatera mladostna poteza, ki jo je skrbni in okusni biograf ohranil v lepem in plemenitem delu, čudno je bilo, da je P. M., čeprav je bilo vse heglovsko, presojal povsem drugače, da je sprva nekaj časa o Heglu govoril skoraj z ogorčenjem, dokler ga ni zdrava humorna narava, ki je bila v njem, naučila, da se je heglovstvu še posebej nasmehnil ali, če se še jasneje spomnimo P. M., da se mu je precej od srca smejal. Kdo je bil zaljubljen v P. M. in pozabil na njegov humor, kdo ga je občudoval in pozabil na njegovo zdravje, kdo ga je poznal in pozabil na njegov smeh, ki je človeku koristil, tudi če mu ni bilo povsem jasno, čemu se smeje, saj je njegova raztresenost človeka včasih zavedla na napačno pot.Objektivno gledano je povsod dovolj rezultatov, vendar nikjer ni odločilnega rezultata, kar je povsem v redu, ravno zato, ker je odločitev v subjektivnosti, v bistvu v strasti, maksimalno v osebni strasti, ki je neskončno zainteresirana za svojo večno blaženost. Prevedel Primož Repar 1. Gre za odlomek iz 1. poglavja Kierkegaardovega ključnega dela pod psevdonimom Johannes Climacus, Zaključni neznanstveni pripis.
Revija Apokalipsa
KIERKEGAARDOVO LETO 2023
KIERKEGAARDOVO LETO 2023 9. MEDNARODNI FILOZOFSKI SIMPOZIJ MIKLAVŽA OCEPKA 11. MEDNARODNA FILOZOFSKA KONFERENCA IN DELAVNICA SØRENA KIERKEGAARDA POZIV K ODDAJI PRISPEVKOV Organizator: Srednjeevropski raziskovalni inštitut Soeren Kierkegaard Soorganizator: KUD Apokalipsa Soorganizator mednarodne konference: Cankarjev dom Ljubljana Ustvarjalni center Krušče, Krušče: 9. do 13. junij, 2023 Cankarjev dom Ljubljana: 14. do 16. junij, 2023 Filozofska šola Unije: 18. junij do 25. junij, 2023 Simpozij je posvečen 30. obletnici KUD Apokalipsa, 10. obletnici Srednjeevropskega raziskovalnega inštituta Soeren Kierkegaard in 500. obletnici rojstva Blaisa Pascala (1623–1662). Tema: Kako v apokalipsi spodbuditi posameznika k bivanjskemu zaobratu v novo oikonomijo odnosov? Po apokalipsi je zastrta celo sama smrt, človek pa se s svojo ustrojenostjo vse bolj predaja brezimnosti usode. Sodobna tehnična civilizacija se zlovešče razkriva v neke vrste državljanski vojni zlaganih vrednostnih sistemov, ki samo prikrivajo odpravo človeka spričo ideje proizvodnje in potrošnje, ki iz njega dela stroj ter ukinja sleherno dostojanstvo vsega živečega. Tej brezmejni polastitvi se lahko upre samo posamičnik, ki samoreflektira svoj lastni položaj in tako odstira pot v občestvenost. Sodobni individuum je namreč dividuum ki svojo dividualnost napaja iz samopozabe, samoprehitevanja, potrošništva in množične ne-kulture. Kierkegaard je lepo pokazal, da se posamičnik ne more utelesiti v nečem množičnem, saj to vselej beži pred posamičnostjo. Eksistencialna revolucija, ki smo jo pred desetletjem napovedali kot duhovno preobrazbo, tako ne more potekati pod takšno ali drugačno prisilo (ideologije, političnega prepričanja), temveč le z evolucijsko rastjo razumevanja, ki se odraža z dejanji ljubezni. Ustrojena družba namreč prinaša pomasovljeno enost, družabnost pa izraža dvojino, dialog, pogovor dveh, iz obličja v obličje. Stališča pa so osebno doživeta, in v tem smislu korenita ter zakoreninjena v resničnem izročilu. Le to lahko vodi k skupnemu dobremu. Za politični izraz tega je tako potrebno omogočiti pogoje možnosti za resnični dialog pretresenih, toda v vsej medsebojni spravljivosti, a obenem nujno korenito. Le tako bomo lahko prisluhnili tudi drugače mislečim oziroma pomagali konkretnemu bližnjiku v stiski. Ta odprtost za dialog je tudi slovo od potrebe po družbeni moči kot oblasti v slovesu slavljenja družabnosti, ki prebuja iskrenost posameznika v plemeniti želji po korenitem premisleku. Ob tem se vselej srečujemo s presežnim, kjer nas bivanjski nemir vabi k polnemu življenju. Posameznik je danes uspavan v navidezni demokraciji. Nova oikonomija odnosov ne more brez temeljne vrednosti, ki jo lahko da samo sebi zvesti posamičnik. Ta temeljni odnos pa terja od nas korenito osebno opredelitev do stvarnosti, ki se tiče ureditve sveta, v katerem živimo. Zato je treba perspektivo prakse, ki je teoretično deklarirana in praktično potlačena zaobrniti iz tega obupa v pričakovanje in udejanjanje. Presežnost smisla človekovega osebnega bivanja daje novo eksistenco, zato pa je potrebna eksistencialna komunikacija. Tako osebna odgovornost prihaja nasproti v obličju sočloveka. Vse drugo je samovolja psevdoeksistence, ki v človeku lahko zbudi najslabše. Kierkegaarda in Pascala je tako treba v skrbi za bližnjika vzeti skrajno resno po tistem temeljnem vprašanju, ko se vprašam, ali gledam v skupnost sveta vsega živečega s pogledom življenja ali smrti, oikonomijo odgovornosti posamičnosti ali orgiastičnostjo množičnosti. Ko bomo dojeli svoj položaj, bomo dobili tudi nov kriterij lastnega ravnanja. To je subjektivni, kriterij, ki zahteva strast mišljenja, kjer se vselej zastavlja vprašanje razumevanja samega sebe v lastni eksistenci in obenem njeno podvojitvijo s konkretnim ravnanjem: »Kdor misli eksistenco, ne da bi jo mislil strastno, je tako, kot da je sploh ne bi mislil, kot da bi pozabil na tisto najpomembnejše – da je on sam obstajajoči.« (Kierkegaard, Pripis, 242) To pomeni poglabljanje izkušnje v bivanjskem zaobratu, ki ne more vztrajati v zgolj mišljenju ali se izogniti politični sferi kot razsežnosti eksistence. Biti odprtega duha in srca tako pomeni, »hoteti dobro« in prinaša enost mišljenja in ravnanja. Naša premišljevanja bomo zastavili tako, da jih bomo nadaljevali s Filozofsko šolo Unije: Kako z bivanjskim občevanjem spodbuditi posamično odgovornost za oikonomsko demokracijo v blagor skupnosti posamičnikov. Vednost, ki je človeku nujno potrebna, je spoznati samega sebe. (Pascal, Misli, & 144) Po Klimaku (Kierkegaard, Pripis) je slehernik pred nalogo postajanja subjektivni mislec. Skrivnost te misli je v paradoksnosti same eksistence, naravnane na presežnost absolutnega. Poraja se vprašanje, kako misel zaobrniti, da bi mislili na obe strani hkrati v dialogu skupnosti (kot subjekti, osebe, odgovorni posamičniki) in po tem tudi ravnali v vseobče blagostanje sobivanja. Od udeležencev pričakujemo, da pošljejo svojo prijavo s kratkim življenjepisom v slovenskem in angleškem jeziku, skupaj z naslovom prispevka v slovenskem in angleškem jeziku, najkasneje do 15. decembra 2022 na spletni naslov ceri.kierkegaard@gmail.com. Življenjepis naj poleg krajšega opisa, vsebuje tudi kontaktne informacije (elektronski naslov, telefonska številka). Rok za oddajo povzetkov, v slovenskem in angleškem jeziku, je 20. januar 2023. Prosimo, da pri oddaji povzetka upoštevate sledeče: pisava: Times New Roman;velikost pisave: 12;razmak med vrsticami: 1.5;max. 1.300 znakov. Rok za oddajo prispevkov, v obsegu do 20.000 znakov, je 15. april 2023. Prispevki, ki bodo zadostili kriterijem ustrezne kvalitete, predpisanim stilskim določilom in načinu citiranja, bodo objavljeni v zborniku Kierkegaard v letu 2023. Določila so sledeča: pisava: Times New Roman;velikost pisave: 12;razmak med vrsticami: 1.5;stil citiranja: Priimek, I. (Leto): Naslov. Mesto: Založba. Dodatne informacije: ceri.kierkegaard@gmail.com
Revija Apokalipsa
ŽELJA PO PISANJU 1. DEL
Predgovor[1] Še pred desetimi leti bi lahko imel[2] aktualno in živahno predavanje na temo literarne kritike → Ta kritika je bila takrat bogata in raznolika: marksistična (Lukacs, Goldmann), tematska (Bachelard, Sartre, Richard), strukturalistična ali pravzaprav semiotična (ker so strukturalisti stricto sensu samo Dumézil, Benveniste in Lévi Strauss) s svojima dvema vejama naratologije in analizo figure (pogosto z močnim vplivom psihoanalize) → nekatere od teh kritik so danes onemogle, druge so na srečo še vedno zelo produktivne, a večina pogosto v individualnem smislu: vsak se ukvarja s svojim delom, a tako kot na mnogih drugih področjih današnjega francoskega kulturnega življenja – niso več kolektivne, sistematične sile, ki bi omogočale pomembno sintezo literarnih komentarjev. Zato sem se ob tej priložnosti odpovedal kritikam –, saj bi šlo le še za eno dolgočasno in preživeto prikazovanje (in ne vem, koliko ste seznanjeni s temi stvarmi). Razen tega ni nič težjega kot zanimanje za Nedavno (za razliko od Nekoč ali Zdaj); Retro moda še vedno vzbuja zanimanje, vendar ne tista iz sedemdesetih = Retro ni nikoli tisto, kar je bil nedavno. Pravzaprav je kritika –, če izvzamemo časopisno kritiko, ki ima bolj opraviti z mediji kot s knjigami, vedno literarna teorija (ki obstaja v Nemčiji in ZDA, za razliko od Francije, ki se bolj ukvarja z zgodovino literature); vse resne kritike, o katerih sem govoril, vedno vsebujejo nekaj več kot ideologijo (in to je fokus novinarske kritike ob predstavitvi knjige): vsebujejo filozofijo, epistemologijo, sistematično pojmovanje človeškega subjekta, družbe in zgodovine → To je vzrok zakaj predlagam, da se za ta kratek čas najinega pogovora omejiva na zelo ozko področje literarne teorije, poleg tega pa se bom s tem ukvarjal tudi povsem osebno. Govoril bom v svojem imenu in ne iz mesta znanosti, in se preizpraševal kot tisti, ki ljubi literaturo → To svojo zoženo perspektivo bom imenoval Želja po pisanju.[3] Želja po pisanju Izvor in izhodišče Zakaj pišem? To je lahko med drugim posledica občutka dolžnosti: na primer v službi nekega NAMENA, družbenega ali moralnega cilja, kot je poučevanje, izobraževanje, zavzemanje za nekaj ali zabava. Ti razlogi niso zanemarljivi; vendar jih dojemam kot utemeljitve v smislu, da pisanje postavijo v odvisnost od neke družbene ali moralne (zunanje) zahteve. Torej, kolikor lahko prodrem v zadevo, vem, da pišem, da zadovoljim neko željo (v močnejšem pomenu besede): željo po pisanju → Vendar ne bi mogel reči, da je ta želja izvor pisanja, saj mi ni mi bilo dano, da bi v celoti prepoznal svojo željo in dojel njen cilj: želja je lahko vedno nadomestek za neko drugo željo in jaz, neozaveščen subjekt, potopljen v domišljiji, nimam moči, da bi osvetlil svojo željo vse tja do izvora njene narave; lahko samo rečem, da ima želja po pisanju vsaj eno določeno izhodišče, ki ga lahko prepoznam. Veselje Je izhodišče ugodja, užitka, občutka veselja, naslade, ki ga čutim ob branju nekaterih besedil, ki so jih napisali drugi → pišem, ker berem, vendar kaj je pravzaprav na začetku verige? Kdo je prvi napisal? To je splošno vprašanje, ki ga ne morem in nočem rešiti. (Primerjajte na primer s tem, kdo je prvi spregovoril? Ali z vprašanjem o izvoru jezika? Postavljam eksistencialno, ne avtopoetično vprašanje). Da bi prešli od užitka branja do želje po pisanju, je treba uvesti diferencial intenzitete (glej znanost o intenzitetah); ne gre za »veselje do branja«, gre za banalen izraz, ki bi lahko bil reklama za kakšno knjigarno[4] → to veselje proizvaja zgolj bralce, ki ostajajo bralci in se nikoli ne bodo prelevili v pisce; veselje, ki izvira iz pisanja, je drugačno veselje – je veselje, ekstaza, preobrazba, razsvetljenje, kar sem pogosto imenoval satori, recimo nekaj takega kot potres ali spreobrnjenje. Na primer, tega kratkega Chateaubriandovega besedila iz knjige Spomini na posmrtno življenje[5] nikakor nočem pojasnjevati ali komentirati, čeprav je to očitno mogoče; v meni vzbudi neko jezikovno vzhičenost, poplavo ugodja; poboža me in to božanje mi daje vsakič, ko ga ponovno preberem vedno enako ugodje: kot nekakšen neskončen in skrivnosten sijaj (moja razlaga ga ne bi utrudila, prav tako ne popolna potešitev želje ljubezni), ker zelo dobro vem, da je to besedilo kot resnični predmet mojega poželenja, naletelo name zato, da bi se med tisočerimi drugimi možnostmi prilagodilo moji osebni, subjektivni želji: prav tako nič ne kaže na to, da bi si kdo drug želel tako, kot si želim jaz: tako se želja po ljubezni razprši glede na subjekte želje in to vsakemu omogoči, da najde svojo srečo, kajti če bi bili vsi zaljubljeni v isto bitje – kakšno trpljenje za nas in zanj! Enako je s knjigami in fragmenti iz knjig: gre za razpršenost in v tem smislu obstaja klic in možnost za rojstvo drugih knjig; moja želja po pisanju ne izhaja iz branja kot takega, ampak iz nekih posebnih branj, recimo jim "topoloških". To je tema moje želje → kot v ljubezenskem srečanju, ampak kaj pravzaprav definira to srečanje? To je upanje: iz srečanja več prebranih besedil se rodi zapisano upanje.[6] Upanje pisanja Upanje7 v času branja, predvsem pa tistega navdušenega branja, ki je obdobje bralne mladosti – pa tudi v celotnem pisateljevem življenju, v katerem ni nikoli nič pridobljeno enkrat za vselej, se ta želja vedno znova rodi. Pisanje ima obliko Upanja – spomnimo se lepega Balzacovega izreka »Upanje je spomin, ki si želi«; vsako lepo delo in celo vsako impresivno delo [deluje kot želeno, vendar nepopolno in skoraj kot izgubljeno, ker ga nisem napisal sam in ker ga želim znova najti tako, da ga napišem na novo; pisati pomeni želeti to delo napisati na novo: rad bi se aktivno pridružil tistemu, kar je lepo, a manjka, kar je zame nujno. Volupia/Pothos[8] To dialektiko med spominom, upanjem, užitkom in željo ponazarjata dve starodavni besedi, ena latinska, druga grška: Volupia, boginja popolnoma potešene želje, njena izpolnitev → in Pothos, boleča želja po odsotni stvari. → Obstajajo trije načini užitka a) Popoln užitek ob branju, če le ni prežet s tesnobo, da tudi kaj takega naredimo sami: Volupia. Užitek ob branju, ko ga zmoti kakšna pomanjkljivost: želja po pisanju: Pothos. b) Želja po pisanju: vsekakor prinaša s seboj skrb (težave, številne ovire), a gre za skrb za Izvedbo, ne za skrb za Bistvo. → to je le ena od skrbi, ne pa bistvena. Ne-Volupia nekaj takega. c) Branje in pisanje: v stalnem gibanju medsebojnega spodbujanja; morda je Moč vsake kreacije in celo kreacije novega življenja: v rojenem otroku se pridružim tistemu, ki ga ljubim. → Razmerje med Branjem in Pisanjem bi bilo kot poroka → neizogibna je že tisočkrat izražena primerjava ustvarjalnosti in snovanja novega življenja; zato je treba dati neko antropološko definicijo: rojevati in ustvarjati → ne gre v dobesednem pomenu za zmago nad smrtjo, ampak za dialektiko, Dialektiko Posameznika in Vrste: pišem, »končanjem« (dela) in umrem, a po tem se še vedno nekaj nadaljuje: človeška vrsta ali literatura → zato grožnja izginotja ali izumrtja, ki grozi literaturi zveni kot neka oblika uničenja vrste, neka oblika duhovnega genocida.[9] Posnemanje Prehod od branja k pisanju po sledi želje je očitno mogoč samo s posnemanjem. Toda takoj, ko je ta beseda izrečena, jo je treba opustiti: kajti med branjem in pisanjem je na delu tako posebno posnemanje, tako svojeglavo, tako deformizirajoče, da bi bila potrebna druga beseda, da bi upravičila razmerje branja (in zapeljive) knjige glede na knjigo, ki jo bomo napisali. V ožjem pomenu besede se posnemanje knjige lahko nanaša le na dve praksi, ki sta kot karikature pisanja; obe sta upodobljeni v Flaubertovi knjigi Bouvard in Pécuchet: 1. Posnemanje knjige = uporaba knjige: vzeti knjigo in jo realizirati točko za točko, dobesedno v resničnem življenju, to počneta Bouvard in Pécuchet s celo vrsto knjig. Vemo, v kakšno katastrofo vodi to posnemanje in kakšen občutek norosti ali vsaj neumnosti se porodi iz tega posnemanja (prim. Don Kihot) → radikalna različica tega posnemanja je Uporaba = »Imitacija po ...« Jezusu Kristusu (pa tudi po Sade-u). 2. Posnemati knjigo v smislu prepisovanja knjige: tako ostanemo znotraj Svetega pisma in ga dobesedno prepisujemo; to počneta tudi Bouvard in Pécuchet. Prepričan sem o tem, ampak katera sociologija se s tem ukvarja?, da obstajajo tudi prepisovalci knjig iz ljubezni, vsekakor so bili to nekoč tisti ljubitelji pesmi, ki so jih prepisovali (→ od tod tudi rokopisni zvezki s prepisanimi pesmimi). Metaforični namen »prepisovanja knjige« = Pastiš → Sklicujem se na Genettejeva dela[10] → resnici na ljubo mi je ta tema nekoliko dolgočasna: Proustovi pastiši so mi všeč samo zato, ker so že sami po sebi dejanje ljubezni – kažejo na posnemanje, ki ga motivira želja; Paštiši me ne zanimajo zaradi ironije ali norčevanja (sam sem jih nekaj utrpel).[11] Navdih A pustimo zdaj to dobesedno in nepremično posnemanje, pustimo besedo samo in izhajajmo iz tega, da je treba dialektični prehod od zaljubljenega branja k ustvarjalnemu pisanju poimenovati drugače: jaz bi temu prehodu rekel Navdih. Te besede ne razumem v mistično romantičnem pomenu (npr. Mussetova muza), niti v grškem pomenu besede entuziazem kompleksnega pojma, s katerim se je ukvarjal Antoine Compagnon[12], ampak v pomenu: biti od nečesa navdihnjen. Temu izrazu bi dodal naslednje nianse: Navdih = Narcistična deformacija Da bi se delo nekoga drugega pretočilo vame, ga moram v sebi doživeti, kot da je napisano zame, a ga hkrati popačiti, ga iz ljubezni narediti za Drugega (to je izziv filološki resnici). Tukaj je primerjava: slučajno slišim (France Musique, 11. julija 1979) Bachov courante (dvorni ples), Partita IV, ki se izvaja na klavikordu (vedno ta manija, da se Bach izvaja na klavikordu, ker se zdi bolj zgodovinsko pristno), ki jo imam zelo rad in jo (z razlogom) igram zelo počasi. Ne glede na to, kako slabo jo igram, je za moja ušesa globoka, prožna, melodična, gladka, lirična in nežna; toda klaviaturistka (Blandine Vernet) jo igra trikrat ali štirikrat hitreje, do te mere, da potrebujem kar nekaj časa, da jo sploh prepoznam (vedno se borim s tempom izvajanj, primerjam jih z osebnim strinjanjem ali nestrinjanjem) → vse te omenjene značilnosti so izginile: padle so v nekakšno stopico, tudi tista »mala fraza««, tako spevna, vendar ne poje več in tudi ni več prepoznana; pesem je utihnila z njo tudi Želja: žalostno, da to izvira iz profesionalne glasbenice (vendar se to pogosto zgodi, kakšna škoda, kakšno razočaranje! Ne govorim o nečimrnosti, ampak resnici amaterja, ker pozna zanesljivost njegove Želje ). Skladba je bila kot taka odigrana (verjetno v skladu z zgodovinsko resnico), a ne zame: zame nima nobenega smisla (Nietzsche) – in zato se v njej nič ne zgodi, nič se ne realizira (nič se transformira). Kajti tisto, kar iščem, kar si želim v delu, po katerem hrepenim, je, da se v njem nekaj zgodi: nekaj avanture in celo dialektika ljubečega druženja, kjer bo vsak partner drugega preoblikoval iz ljubezni in na način ustvariti tretjega člana: bodisi odnosa kot takega bodisi novega dela, ki ga je navdihnilo prejšnje. Semiotika Paradoksalno, čeprav sem načeloma semiolog, semiotiko razumem v zelo neregularnem smislu, precej nietzschejevsko. Sklicujem se na Nietzschejevo opazko (Ecce Homo): ko je govoril o svojem odnosu do Schopenhauerja in Wagnerja, ki ju je razglasil za znamenja njega samega: »Na ta način je Platon uporabil Sokrata kot nekakšno semiotiko za Platona«[13], → in Bog ve, da Nietzsche ni »posnemal« Wagnerja ali Schopenhauerja! A razmerje še vedno obstaja: avtor, ki je zame pomemben (da ne rečem ljubljen), zame, ki hočem pisati, postane nekaj kot znak mene samega - in vemo, da znak ni analogija, ampak le element homolognega sistema, kjer so si po formulaciji Lévija Straussa zares podobni le sistemi sami, torej razmerja med razlikami. Prevedla Katarina Majerhold 1 Odlomek iz knjige »La préparation du roman I et II«, Cours et séminaires au Collège de France 1978 – 1979 – 1980, Seuil, Imec, 2003. Prevod je narejen na podlagi članka Želja za pisanjem iz Evropskega glasnika 3, 2018 in z dovoljenjem njegovega urednika Žarka Paića.2 Francoski literarni teoretik, filozof in semiolog (1915 – 1980). S svojim delom, ki združuje jezikoslovje, semiotiko, kulturno kritiko, filozofijo in literarno teorijo, je odprl nove poti raziskovanju razmerja med znaki in sodobno civilizacijo besedila in podobe. Njegova najpomembnejša dela so: Elementi semiologije, Sistem mode, Imperij znakov, Užitek v besedilu.3 Uvodno stran s približno tridesetimi vrsticami, ki je tukaj reproducirana, je Roland Barthes naknadno dodal besedilu svojega predavanja. Gre za uvod v predstavitev, ki jo bo imel dva meseca pozneje na Politehnični šoli, 20. februarja 1980, na povabilo Antoina Compagnona. To kratko besedilo naj bi bilo uporabljeno kot predgovor za prvo predavanje predmeta »Želja po pisanju«, kasneje pa ga je Barthes ponovno uporabil za predstavitev na Politehnični šoli. Glede na pozornost, s katero je avtor to stran, napisano pozneje, vključil v celoto rokopisa svojega predavanja (nova paginacija, povezovalne puščice ipd.), predstavljamo to uvodno besedilo, kot si ga je zamislil, še pred začetkom predavanja samega rokopisa.4 François Maspéro je res odprl knjigarno s tem imenom na rue Saint Séverin, Paris V., vendar je že leta 1987 prenehala delovati.5 Roland Barthes tukaj aludira na citat, ki ga je prebral na začetku predavanja (str. 184), Cours et séminaires au Collège de France, op. cit.6 Ta del je bil napisan, prečrtan in nato prebran med predavanjem.7 Prečrtan odlomek.8 Včasih identificiran kot eden od Zevsovih sinov in ene od Plejad, Taygeta, Lakedemonova žena in Himerova mati, včasih pa kot Afroditin sin, Pothos je poosebljenje ljubezenske želje, ki je najpogosteje povezana z likoma Erosa in Himere. Roland Barthes v delu Fragments d' un discours amoureux (Fragmenti ljubezenskega diskurza) omenja »Pothos kot željo po odsotnem bitju in Himerosa, tistega bolj strastnega kot željo po prisotnem bitju (Pariz, Seuil), 1977, str. 21. Oeuvres complètes 5, str. 43). Volupia je poosebitev popolnoma izpolnjene želje ali celo, po Georgesu Dumézilu, v celoti izpolnjenega hotenja (La Religion romaine archaïque, Pariz, Payot, 1974, str. 341C343). 9 Konec odlomka prečrtal R. Barthes.10 Glej Gérard Genette, Mimologique, Pariz, Seuil, zbir. »Poétique«, 1976, zlasti pa Palimpsestes, la littérature au second degré, Pariz, Seuil, kol. »Poétique«, 1982, čigar predpostavke je Roland Barthes poznal.11 Aluzija med drugim na delo Roland Barthes sans peine M.CA. Burnier in P. Rambaud, Pariz, Balland, 1978.12 Avtor se sklicuje na predstavitev A. Compagnona 2. marca 1977 v okviru seminarja »Imeti predavanje«, ki ga je vodil Roland Barthes na Collège de France. Za uvod v ta seminar glejte Kako živeti skupaj, uredil Claude Coste, Pariz, Seuil, coll. »Traces écrites«, 2002, način ustvarjanja tretjega člena: bodisi odnosa kot takega bodisi novega dela, ki ga navdihuje prejšnje.13 Ko se vrne k besedilom, posvečenim Schopenhauerju in Wagnerju, Nietzsche še pravi: »Zgrabil sem dva značilna lika, oba slavna [...], da bi nekaj izrazil, da bi imel pri roki nekaj dodatne formulacije, nekaj znakov, sredstev za izražanje. Na popolnoma enak način je Platon uporabil Sokrata kot semiotiko za Platona. Zdaj z določene distance vidim vse okoliščine, o katerih pričajo ti zapisi, in ne nameravam zanikati, da v bistvu vsi govorijo o meni« (»Ecce homo« v Oeuvres philosophiques complètes, zv. VIII, prirejeno Giorgio Colli in Mazzino Montanari, prevod Jean Claude Hémery, Pariz, Gallimard, 1974, str. 294).
Revija Apokalipsa
NOČNO SONCE 2. DEL
Zlata sredina. – Kaj bi branil tistemu, ki se povzdigne na oblak, ali do atmosfere, z budnim očesom, ki opazuje vrvež, akcijo in reakcijo, vseprisotno prepletanje, nepretrgano povezanost dogajanja na Zemlji, in mu pogled iz absolutne perspektive dopušča vedeti, da je »vse« tako kot je, tako kot mora biti. Spoznanje, da je zatikanje v relativnost stvari zgolj dolg in težko prehoden hodnik, je hvale vredno, a kaj je tisto, kar hrani človeka, ga prebuja in potiska naprej po lestvi samozavedanja, samospoznanja, kaj mu dviguje zavest in ali ni to njegov smoter, večno dejanje, cilj? Mar ne bi bil na tem mestu potreben mediator, sodnik, ki se za razsodbo poslužuje orodja »moč paradoksa«, s katerim usmerja kritično misel in s tem spodbuja razvoj, rast, razkrivanje, in s strogo ponižnostjo spodbuja živeti, med individualizmom in celoto. Pisateljevanje. – Nekakšna pritajena izpopolnjenost se zgodi človeku, ki začne zapisovati svoj navdih, impulz, ki rine iz telesa na površje; iz srca, mogoče tudi nižje ali višje, ali ko ga potisne do glave, ki mu veli, kar bo zapisal. Besede, ki se spremenijo v koščke nedokončane sestavljanke, in z vsakim koščkom, ki ga postavi na pravo mesto, nahrani smisel v svojem duhu in telesu in s tem osmišlja zunanje podobe, refleksije, razposajeno dogajanje na platnu življenja. Kot alkimija,ki ga odmakne, premakne, postavi na pot raziskovanja izven banalnega obupa, privzgojene samoumevnosti in umetnega hrupa, ki mu odmika čarobnost, notranji smehljaj ali utekočinjenost duha, budnega izkustva, ki se potika pod mejo pohojenosti. Tako oživlja malik – arhetip, ki ga doseže le zapisana beseda. Krivičnost do metafizike. – To, kar je tako nevzdržno begajoče, je nesprejemanje in mnogokrat zasmehovano področje, ki se dotika metafizičnih razprav, ali zgolj, da rečem, razumevanje nedualnega, njegovega spoznanja, ki se v krogu prostega govoričenja znajde v košu abstraktnosti ali presežka od dejanskosti in dobi oznako neoprijemljive eteričnosti, ki zgolj lebdi brez pristanka. Da še mlademu filozofu, ki je tik pred tem, da spiše doktorat, ostane tak »koncept« neulovljiva tujka ali kot ironičnost religije, ki je zanetila nič koliko spopadov in vojn, in ki naj bi v svoji prvotnosti in namenu dosegala nerazdružljivost dveh konceptov, v dotičnem primeru, neločljivost med dualnim in nedualnim, kot cilj, smoter, kako nasloviti koncept metafizike in ga udejanjiti v vsakdanjosti, ga vmešati v kri razbohotene družbe, katera se zatika ravno v razumevanju, sprejemanju, spoznanju le tega. Kaj bolj lahko služi posamezniku, kot to, da se spopade s svojo razdvojenostjo in utemelji vzgibe lastne psihologije, ali, da bi osmislil trpinčenje, težnje v katere se zateka, ali pa ko misli, da se je znašel tam po golem naključju – ustoliči se na mestu, kot zabetoniran malik in s tem povzdiguje svoj razkol, podlost, nezadovoljstvo in nesrečo in jo tako prenaša kot nečista reka v ocean, ki ima tako in tako zadnjo besedo, dejanje, nadzor. Komik podtalnosti. – Kakšen adut drži v rokah komik višjega kova, ali tisti, ki iz svoje otroškosti pobere največ draguljev, ali razumno norčav človek, ki s svojo radoživostjo v trenutku postane nihalo kontroverznosti in se v danem momentu približa resnobnosti, o kateri govori brez najmanjše resnosti – njegovo čutenje se giba v nevtralnosti, sprejemanju, razumevanju in lahkotnosti. Takšen podtalnež ima dobre možnosti, da prestopi teater dualnosti in si na obraz nariše nasmešek ponižnosti, ki ga potem, ko mu zrastejo krila, ponese proti zenitu, kjer opazuje svet skozi percepcijo: tam in zgoraj. Evforični patos. – Neizmerna hvaležnost popade človeka, ko se približa vzhičenju ob transcendenci, ki udari kot strela 'z jasnega', v trenutku začasne poravnave, kljub temu, da ima takšen trenutek protiutež, ki zapoveduje, da mora za takšno stanje prebroditi gostoto in neusklajenost, raztrganost svoje biti. Želi si polastiti trenutnost, želi jo uloviti, pa čeprav je neulovljiva – je samo trenutno stanje duha, ki ga uči o njeni spremenljivosti. Zaljubljenost kot stanje duha. – Ko se tako človek, ki je kot časovni popotnik, sprehaja v mehkobi narave ali hladnosti betona – diha v skladnosti in je kot otrok v telesu starejšega; oživelih čutov, spomina, ki občuti nostalgičnost. Ko tako lebdi, rahlo nad tlemi, razprt, lahkoten in transparenten za zeitgeist, v katerem se nahaja; diha z naravo in ljubi vsako drevo, grmičevje, travnik, plodove, ljubi tudi stranski produkt narave; osivelost betona, oblikovanega v privlačne zgradbe, asfalt, s katerega odzvanja prijeten zvok korakov, ljubi preoblikovane dobrine dreves, ljubi pa tudi vse živali in človeka – vidi ga sebi enakega. Pesnikovanje. – Nemalokdaj se zgodi, da je pesnik narobe razumljen – izvorna nrav pesnika ima svoj gon, kateremu se včasih pripiše preveliko kritičnost ali pesimizem, ki pa je posledica notranjega ponotranjenja in filtriranje sveta skozi njegovo subtilnost, podtalnost ali celo astralnost. Za pesnika bi bil greh, če bi se osredotočal samo na svetlo plat življenja, v dobi, ki ji vlada potemnjenost. Pesnik ne potuje skoti dualnost, da bi se oklepal enostranskosti, ampak mora uzreti skrajnost in povzdigniti spoznanje mikro in makro zrenja, kjer se izkristalizira misel in tako izpolni pesnikovo naravo, ki ima vlogo služabnika za obelodanjenje in razrešitev. Tu se ne gre za pesimizem, ampak za instinktivno dejanje, razčlenitev, sprevračanje iz »eno« v »drugo«. Politika je kurba. – O politiki ne nameravam pisati. Lahko pojasnim le to, da imam ekstremno apolitično stališče, morda celo dionizično. Ponudim lahko zgolj Jungov refleks, ali temeljni instinkt, ki postavi politiko v pozicijo bipolarnosti – sistemsko, kot tudi psihološko. Ne mogel bi mimo intuitivnega impulza, da nekaj, kar se na takšni ravni socializacije proglasi za »levo« ali za »desno«, občutim kot razkol, razdvojenost, ki ima srž v zakoreninjenosti, zapadlosti človekovih psihičnih dejavnikov, ki se potemtakem udejanjijo v takšnih ali drugačnih ideologijah. Politika kot taka, ki ji je gonilo individualna preferenca, smoter, težnja, ki družbo razdvaja, potrebuje izkopavanje kosti in korenin – lokalizacijo v sferi psihološkega udejstvovanja in poenotenja, da bi sploh lahko služila kot orodje dobrohotnosti. Smoter politike ali njen približek idealu, ki na takšni ravni to nujno potrebuje, vidim v povezavi s Kantovim kategoričnim imperativom, ki bi ideologijo politike postavil pod luč višje morale in etike – nedotaknjene za omadeževano roko človeka.
Revija Apokalipsa
OBISK GOSPE WOOLF
Nekega[1] zimskega dne je v New Yorku, točno ob petih popoldne, nekdo trkal na vrata pisatelja, ki se je mučil s težavno stranjo.[2] Človek ni pričakoval nobenega obiska. A v trenutku blokade in stiske je dobrodošla vsakršna prekinitev. Odprl je vrata. Pred njimi je stala krhka ženska srednjih let, drobna in oblečena v staromodno dvodelno obleko iz tridesetih let, lase je imela povlečene na zatilju. Sramežljivo se mu je nasmehnila. Pisatelj jo je prepoznal. Na knjižnici polici je imel njeno fotografijo. Njen čudovit, inteligenten obraz v polovičnem profilu je izpovedoval melanholijo in aroganco. To je bila Virginia Woolf, Gospa Dalloway, avtorica romanov K svetilniku, Orlando in esejev, ki jih pisatelj občuduje in pogosto navaja. Ve, da ji mora le namigniti, naj vstopi, in to tudi stori. Angleška pisateljica gospa Woolf vstopi v pisateljevo stanovanje in zgodba o srečanju se začne. Ta občudovanja vredna zgodba Razlog za obisk pripada ameriškemu avtorju Johnu Crowleyju in je del knjige iz leta 1977 z naslovom Antiquities. Starine je zbir sedmih fantastičnih kratkih zgodb. Njegov slog zgodb je moderna, neobičajna fantazija. Knjige nisem odkrila jaz, pač pa sem pred nekaj leti v kavarni na knjižnem sejmu srečala literarnega kritika, prijatelja, ki ga že nekaj časa nisem videla. Prijatelj je imel na mizi odprto knjigo in jo je tako navdušeno bral, da me je še pred pozdravom prosil, naj pohitim do stojnice z razprodajami, kjer je bila knjiga na prodaj. Šlo je za Starino, ena tistih čudovitih najdb, ki se občasno pojavijo v toku pozabljenih knjig, pozabljenih zaradi pomanjkljivega oglaševanja ali nepoznavanja avtorja samega. Kupila sem zadnji izvod in se vrnila v kavarno. Prijatelj je dolgo govoril o izvrstnosti Crowleyjevega sloga, izvirnosti njegovih zgodb, vendar niti enkrat ni omenil, da gre za fantastične zgodbe. Tisto noč sem doma prebrala knjigo in bila mi je všeč, še posebno Razlog za obisk. Čar zgodbe temelji na prizadevanju obeh likov, da bi delovala naravno v očitno nenormalni okoliščini: Virginia Woolf je prihajala neokrnjena iz drugega stoletja v sedanjost nebotičnikov in računalnikov, občudovalec pa jo preobremenjen želi pogostiti. Iz kuhinje ji prinese čaj in razočaran opazi pisateljičino zmedenost, ko ta prejme skodelico vroče vode in vrečko, obešeno na nit. Nato spoznamo, da to ni prvi ali edini gost, ki je pisatelja obiskal iz literarne preteklosti. Pred njo je iz osemnajstega stoletja prišel angleški pisatelj Samuel Johnson, poznan tudi kot dr. Johnson, ki mu gostitelj ni mogel izbrisati misli, da pogled iz dvigala, ki se je dvignilo, ni zastor kake gledališke scenografije, ki se spušča, medtem ko oni ostajajo na mestu. A v zgodbi ni pojasnila, ki bi izpolnilo obljubo naslova – Razlog za obisk. Avtor pripoveduje le, kaj se je zgodilo, in opiše, kako. Vendar zaplet in podrobnosti izražajo postopek, ki ga bralci zavzemamo ob branju najljubših pisateljev, to, da nam jih uspe poznati toliko, da postajajo del našega življenja, da vstopijo vanj in ga zapuščajo kot stari znanci, včasih so še bolj oprijemljivi, bolj intimni kot tisti, ki jih ponuja resničnost vsakega dne. Okoliščine v Crowleyjevi knjigi so neizpodbitno fantastične, atribut, ki je v besedilu knjižne platnice poudarjen z omembo pomembne nagrade, ki mu je bila podeljena leta 2005 – World Fantasy Award. V anglosaški pripovedi velja izraz fantastična skoraj izključno za znanstveno fantastiko in fantazijo prihodnosti, toda za mojega prijatelja in zame so bile Crowleyjeve zgodbe s prikaznimi preprosto zgodbe. Hočem reči, da so bili ti namišljeni obiski po svoji sestavi in ​​učinku tako realistični kot samomor Ane Karenine ali pohlep kakega lika pri Balzacu. Zakaj? Ker to ne velja za drugo bralno občinstvo ali za njihove pisatelje, ki jasno razlikujejo med fikcijo in fantastiko, do te mere, da ju kategorično ločujejo in pojmujejo kot drugačna žanra in celo ocenjujejo, da je drugi žanr manjši, in če ne manjši, vsaj nekoliko obroben, kot je obstransko delo Johna Crowleyja ali dela njegovega slavnega predhodnika Kurta Vonneguta, enega najboljših pisateljev znanstvene fantastike 20. stoletja. Mislim, da če bi poskušali opozoriti na ekscentrično plat argentinske književnosti, bi se na prvi pogled pokazalo naše nenavadno poistovetenje s fantastično literaturo. Ne s tisto književnostjo samo po sebi ali z njenimi izvedbenimi pravili, ki od najbolj oddaljenih pripovednih izvorov izbirajo nadnaravna bitja, metamorfoze, čarobne obroče ali potovanja skozi čas, temveč s svojo širitvijo pod kožo argentinskih avtorjev in bralcev. Pri tej južnoameriški književnosti neizogibna napetost nezaupljivosti doseže stopnjo radovedne vere v nerazložljiva ali čudovita dejstva, od katerih pričakujemo le drobec verjetnosti, da jih sprejmemo kot resnična dejstva. To je značilnost narodnega značaja, ki se skozi leta vedno znova kaže kot nekakšna družinska lastnost, razpršena, vendar nedvoumna. Fantastični elementi niso nekakšna škandalozna pojavnost argentinskih pisateljev, ki se nikoli ne bi uvrstili na seznam svetovnih nagrad za fikcijo, niti ne muhasta stava ali poljubna izbira v prid nenavadnemu svetu. Pisatelji preprosto izbirajo in pišejo o tovrstnih vsebinah, o njih presojajo nevsiljivo, v njih cenimo njihovo čisto literarno vrednost, prodirajo v knjige, ki s svojim utemeljenim pristopom zavračajo kakršno koli zvezo s fantastično literaturo ali jo neposredno odklanjajo. Danes, sredi vzpona zgodovinskih, policijskih, regionalističnih in psiholoških romanov, nosi fantastika najdiskretnejši kostim – irealnost. A s tega prizorišča ne odstopi. Stroji za domišljijo, listine, ki napovedujejo umor, razpolovitev časa, negotovost nekega stanja, ki brez razloga zdrsne v drugo, se seli za kulise realizma z metafizičnim šepetanjem prividov neke književnosti, ki se ne sprijazni z umiranjem. Ko že govorim o irealnosti, se spomnim, da sem nekoč v Londonu neki novinarki poskušala, seveda neuspešno, razložiti velikansko razliko med fantazijsko literaturo in magičnim realizmom. Ne glede na to, kaj sem ji pripovedovala, sem spoznavala smešen paradoks, v katerega sem zabredla. Ker sem se nenadoma zavedla, kako se trudim utemeljevati, da nihče pri zdravi pameti ne more verjeti, da se deklica sprehaja po tem svetu v oblaku metuljev, kot opisuje lik Garcíe Márqueza v romanu Sto let samote, ampak da vsak razumen človek ve, da se je mogoče nahajati istočasno v dveh mestih, se pogovorite z duhom samega sebe, odpirati in zapirati vrata, ki izginjajo, ali imeti afero z nekom, ki ne obstaja. Zelo argentinski argument. »Brezna med resničnim in namišljenim svetom niso tako globoka,« je odločno v samoti pampe zapisal pisatelj 19. stoletja Lucio Victorio Mansilla. Da je vpliv mojstrov žanra Borgesa, Bioya Casaresa in Córtazarja na splošno pospešil vključitev fantastičnega v pripoved, je nesporno. Gabriel García Márquez je svoj dolg do Borgesa prepoznal kot razkritje moči magičnih elementov kot simbolnega zrcala ne nadnaravnih izkušenj, kot poetično naznanitev človeških konfliktov. Toda ta vpliv je manj vezan na težo učiteljev kot na globoko zakoreninjeno narodno naklonjenost književnosti, v kateri se zaplet, okolje in liki opirajo na tanko črto med domišljijo in resničnostjo, med izkušnjami in metafizičnim dvomom, povezanim z doživetji. To je nekakšno premikajoče se območje, ki je prav tako odločilno kot pripovedovana zgodba. To je literatura, ki kaže na naš nenavaden pogled na deželo in na svet, v katerem gospoduje predvsem dvom. Mogoče je to nenehno drsenje s katerega koli zornega kota proti ravnini irealnosti tako pogosto, da ga vedno ne zaznamo, zaradi česar sem v pogovoru z britansko novinarko zašla v prepričevanje, da v fantastični literaturi ni nič zares fantastičnega, ker je pripovedno gradivo naše fantastične literature vpeto v njegovo nasprotje, v vsakdanje življenje. In to življenje vključuje predstavo o deželi, o ozemlju, ki je preobsežno in tako razdrobljeno na presenetljive individualnosti, ki nam jih ne uspe združiti ali razumeti. Če vzamemo klasiko žanra, kot sta romana Herberta Georgea Wellsa Časovni stroj ali Otok zdravnika Moreauja, angleškega pisatelja, ki je zaznamoval zgodbe in romane Adolfa Bioya Casaresa, vidimo, da že v prvih vrsticah zgodbe Wells zahteva od bralca takojšnje sprejetje izrednega (napravo za potovanje skozi čas, živali napol moški na pol zveri) in da ohranja izrednost do konca, v zaporedju prav tako izrednih dogodkov, ki gradijo temno metaforo človeškega stanja ali pričakovanje prihodnosti, ki ni nikoli srečna, kot pri vseh prerokbah. Po drugi strani pa pri Bioyevem delu tako zaplet kot čustveni poudarek temeljita na vsakdanjem življenju in na odnosih med liki. Verjetnostna os neznosne večnosti, ki jo ponuja kinematografija v romanu Adolfa Bioya Casaresa iz leta 1940 – Morelov izum, ni kino, temveč strast protagonista do ženske, posnete na filmskem traku, mrtve, nedosegljive. Buenosaireške četrti, skromni ljudje, brez pretiranih ambicij, se pasivno prilagajajo fantastičnim dogodkom, kot je pošastna vojna v Bioyevem romanu Prašičji vojni dnevnik ali presaditev duše psu v Spati pod soncem. V Borgesovem Alefu točka, kjer se steka vesolje, ni v oddaljeni in eksotični deželi. Je v hiši v Buenos Airesu in njen privilegirani lastnik je neumen in baraba, je pisec zelo slabih pesmi, ki jih Borges navdušeno citira. Fantastične Cortázarjeve zgodbe gredo še dlje od vsakdanjosti: so povsem resnične izkušnje, pri katerih je posebnost pomanjkanje gotovosti, tako da nikoli ne moremo trditi, da se je nekaj zgodilo, tako kot zaznava zavest, saj ima le zelo krhke dokaze o identiteti sebe in drugih. Da se nam zdi ta svet zelo čuden in poln skrivnostnih robov, ki uhajajo razumu, vsaj v tistem hipu, ko smo ga nedolžno in v celoti opazovali, je resnica, ki se prenaša že od jamskega človeka. Toda to, da v naši književnosti te nenavadnosti prijateljsko sobivajo z zanesljivimi dokazi o resničnosti in puščajo neznanke v zraku, je še redkejše. Stališče, ki bi ga lahko povzel v zgodbi Bioy Casares. Glavni junak zgodbe je zaljubljen v žensko, ji sledi in se udeleži spiritistične seanse. Opazuje žensko in se nezaupljivo posmehuje početju. Začuden vidi, da se je po stopnišču začel spuščati kos pohištva, omarica. Kakšen je njegov odziv? Seveda ne verjame, da se tak dogodek lahko dogaja. Pa se vseeno zgodi. Išče razlago? Se sprašuje, v čem je zvijača? Ne. Zgodba sledi niti protagonistove obsedenosti z žensko, ki ga prezira. Šele veliko pozneje si pripovedovalec na kratko reče: »Ne morem pozabiti konzole.« To je vse. Morda v neizmernem in zapletenem življenjskem okolju argentinska književnost ne more pozabiti te omarice. 1. Letos marca je umrla pisateljica Vlady Kociancich. Rodila se je leta 1941 kot hči očeta Slovenca in argentinske matere. Je avtorica obsežnega in tehtnega literarnega opusa – romanov, zbirk rtic in esejev. Sodi med največja imena sodobne literature v kastiljščini in velja za nadaljevalko tradicije Jorgeja Louisa Borgesa in Adolfa Bioya Casaresa, s katerima je prijateljevala več kot tri desetletja. Septembra bi dopolnila 81 let. 2. Zgodba Obisk gospe Woolf je bila objavljen leta 2009 v literarni reviji Azul@RTE. Besedilo je, tako še nekaj drugih, prevedel Andrej Rot.
Video
Zdaj se predvaja
Revija Apokalipsa
Poezija
Revija Apokalipsa
Zrenja med pogledi
Morski vétrič Slano morski vetrc pihlja okoli palm ob okenskih policah, sinjina sili na terase, mize so prekrite s čipkastimi pregrinjali; šjor s predpasnikom do gležnjev, dobrovoljno pridrsa s pladnjem polnim rjave, vroče opojnine s kremastim klobučkom. Samo ob misli na omamo, ki preplavlja vso bližino, se razlezeš, kot odvržena meduza na kaménju in cmókaš od ugodja. Žarkovje še ne prodira skozi zeleno mrežaste zavese; ko se ob zenitu sence odpravijo k počitku, se skriješ pod debele oboke granitnih blokov izklesanih v lunah za davnimi obzorji. Vročina, kakor ta iz pekla, te objame, kot mreža ribe iz presahnjenih vodnjakov; še škrgonožec bi ostal na suhem ob takih vročih zubljih. Pogleduješ za temnim, brezzvezdnim nebom; najbolje kar brez ščipa; niti mlaj ti ni potreben, samo hladen, jutránji slano morski vétrič iz terase. Jadra v viharju Ob divjanju, v pretirano počasnem hodu, ob tesno napeti črno obarvani tkanini, te zanese nekolikanj preblizu. Vsi mravljinci so v trenutku prebujeni; grizljajo te po vratu, rokah, hrbtu, zazibajo v živahno otopelost, ki ne mine in kar traja. Tvoja jadra so usločena v viharju, mornarskim šivom in vozlovju se obeta popolna porušitev. Val, kot gora, te objame, potopi v nebesa; iz zlate kupe okušaš vino v rubinu, ko si izvržen iz prelestnih globočin. Še kar naprej divjaš, v pretirano počasnem hodu, ob tesno napeti črno obarvani tkanini. Orkan Občutja so boleče nenavadna, ko te preplavijo spoznanja, kokor razpenjeni valovi vso obalo, da si v zaupnosti povedal vse, da si porabil vse do zadnje vejice in pike. Grenkoba te zajame v vseh globinah ob spoznanju, da nikoli nisi bil razumljen, da so bile vse, tolikokrat izréčene besede, zavržene v smeti. Smetnjak, s vsakdanje usodnim leporečjem, pustiš vnemar; od zgodnje zore do rdeče zarje, od ščipa do noči z gluho, prazno luno. Zaudarjanje s smetišča tiho zaobideš; kakor kak nevaren kraj; poskušaš životarit, kot nekaj suhih lip za hišo, dokler ne prihrumi orkan z zvrtinčenim očesom, odkriva strehe, izpuli drevesne korenine in izginjajoče oddivja. Galeb Ob divjanju plime v globine, oseka preide v mojstra vseh taktirk; na obali je razkrito kámenje, dupline, špranje v skalovju. Plavuti, raki, kumare in zvezde podvizano sledijo visoki vodi, da ne bí postali lahek plen galebom, kormoranom in preostali favni. Kot sokol, šviga z živimi očesci, prečesava osušeno morsko dno za skoraj nevidnimi sledmi slastnega priboljška. V pesku se svetlika špranja z migajočim repkom, še molečim v zrak, da bi se v naslednjem hipu skril v zavetje teme. Oko zazna premike; pikira v opravi sivo bele barve z rumenim, ostrim kljunom. Zagrabi mehki del telesa, potegne iz dupline, zajadra visoko, nad modro, peneče valovanje in še v strmem letu pogoltne, kakor kača žabo, obupno zvijajoče majhne oranžno rdeče krake. Razpihano sonce Trinožnik naméstiš pod dehtečo lipo zadaj v ográdu, blizu ute, vse obraščene z bršljanom, da nisi na prepišnem. Jutranji vetrc je, ob prodornih vzklikih ptic, že zdavnaj razpihal sonce po sinjem nebu. Sejmarji na semanjem dnevu, kjer obelodanjaš svoja besedenja, se srečajo šele po zatonu zvezd za vrhovi stoletnih smrek in borov, po vznikli, novi, zori. Razgrneš vse zapise; preletaš jih, kakor čudovita ptica z veje na vejevja, da bi staknil vse poudarke, kot divjad hrano v visokem snegu, da bi požel aplavze, da ne bi bilo žvižgov med občinstvom. Zazreš se za ozvezdji pri komaj slišni poslovitvi dneva pred nočjo, skrbno spraviš trinog v uto in, ob plutju okrogle lune po obnebju, zaplavaš v kraljestvo, prekrito s platneno plahto, trdnó zataknjeno v vseh vogalih. Debla in vejevje Karminasti oblaki lenobno poležavajo v soncu nad jesenskim gozdom bogatih krošenj in ob skalnatih vrhovih, še v nevestini opravi. V daljavi vse žari v grmečih bliskih, zelena reka kaže svoje vrtinčaste zobé, orkani z očesom divjajo izza vogala, preženejo pojoče kljune in češejo po rumenini. Vihar lomasti vsepovprek po tvojem lesu; debla in vejevje so kot ubito, zlomljeno življenje. Ko se zelena reka umiri, ko očesa oddivjajo, ko kljuni svoje note pošljejo nazaj v krošnje, za silo pokrpaš svoja debla, pošiješ svoje veje. Za obzorjem, še kar naprej rahlo grmeče pobliskava; krpanje je lažje, vendar tu in tam ostane kakšen rez in luknja.
Revija Apokalipsa
Pesmi 2
Razpoloženje Odgrizni me.Naj začutim tvoje mehke ustnicein srepe zobe. Podrgni me.Vase.Ob sebe.Zbrusi me do niča. Prežveči mein izpljuni,zavrzi me,kot zvezde. Vzemi mein se igraj.Vzemi. Če upaš. Močvirje Zrak se je ustavil nad nami in moja usta so se odprla. Lovila sem svoje drhtljaje in se obračala od močvirja, ki me je čakalo zunaj. Močvirje ali pesek. In vendar sem izbrala močvirje. Besede so zazvenele v meni in se preslikale v zrak. Srečale so se z očmi, z obrazi, ki so stavili na čas. A čas nas je dohitel in nas potegnil v svojo luknjo. Vsi smo čakali, nekdo je moral seči v življenje. V svoje. Segla sem in se iztrgala iz sebe. Ne vem, kje smo ostali, a zase vem, da enkrat zmanjka časa. Ko ga nehaš loviti in se mu predaš. In do takrat ne bom čakala. Segla sem za oči. Vem, kaj so čutile, a ne vem, kaj so videle. Mene ali koga drugega. Morda sem se razbila v kosih zraka. Vsi smo se. Padli smo po tleh, se razbili še naprej in se iskali. Jaz sem iskala. Iskala sem v črepinjah nerazbite kipe ljudi, ki še zdaj stojijo v moji glavi. Le v meni. In v življenju jih ni. Izven mene so še vedno razbiti, odsevajo se med sabo in me slepijo. Ali so me slepili. Zdaj sem odšla. Zabredla sem v neskončno močvirje. Voda mi seže do kolen in vendar se utapljam. Glavo si držim pod vodo in nikogar ni, ki bi me rešil pred mano. Kipi stojijo pri miru, kjer sem jih pustila, ker sem želela, da me pustijo, ljudje pa ne sežejo dovolj globoko. Sama sem odšla, zabredla v črno vodo. Zdaj merim korake in iščem sebe med mahovi, iščem lasten kip preteklosti. In čakam, da posije. Čakam, da zaveje veter, da se zrak premakne. In se končno premaknem sama. In nekje se močvirje konča in morda izplavam izpod svoje gladine. Zlato Potopila sem roko v zlato. Mehka nevednosti tihe kovine. Topla usta, ki nežno ližejo meso od kosti. In jaz, ki slepo čakam, da se prelijem v spomin. Vse je nežnost. In meso plava po čisti lepoti. Moje meso. In moje kosti se zlatijo. Pozlačene so od same blaženosti, rešene živega mesa. Kosti se pregrevajo, gorijo. V njih tli življenje, ki se ni izlilo iz mesa. In meso dehti. Drhti. Roke ni in kosti niso prazne. Zlato so. Vse je zlato. Odbija se od sebe in vase in se žge, dokler se ne vpije in stali s sabo in vase. Življenje! Ostaja. Meso živi. Topi se v gladino in se pretaka v lepoto. Meso se topi. Kosti gorijo. In roke ni. Drugje vzhaja življenje, zahaja. Roka, spomin. Topi se in nastaja. Da se stopi. Postane vse. Steklovina Kite mi pešajo. Telo mi uhaja izpod nadzora. Moj obraz je prazen. Pa vendar ni. Vem, kaj vidijo moje oči. In vem, kaj vidiš v njih. Samo gledaš. Gledaš z vso globino, ki se preliva za njimi, ki me vleče vase in šibi kolena. Ne vem, če veš, a ne znam izplavati iz tvojih oči. Steklovina se suši. Gosti se. In na vrhu se razrašča mrena, ki mi ne pusti izplavati spod gladine. Zajela bi zrak, umrla bi v soncu. Pa diham le tebe in trohnim v tvoji bližini. Le tlim. Ne morem zgoreti. Ker te ni. Ker sva pod vodo in si ne pustiva dihati. Česa te je strah? Te je strah goreti? Pljuča polna vode, pa vendar ne upaš na zrak. Hlepiš po vročini, hlepiš po toploti. Hlepiš po bližini. Zakaj me ne vzameš? In jaz? Hrepenim. Nikoli nisem vedela, kaj pomeni hrepeneti. Zdaj vem. Padam skozi neskončno brezzračje in zvezde mi kalijo oči. Ti mi jih kališ. Tvoji prividi in tvoje besede. Sonce na tvoji koži, tvoji nemi koraki in tvoja kri. In jaz v njej. In ti v moji. Se kdaj izpereva? Se kdaj izsušiva? Se bova večno trla pod gladino in si lakomno gledala v oči? Svet se zdi premajhen, da bi se izognila tvoji tihi steklovini. Stapljanje miru Šla bom z rjuho čez rame po belem hodniku. Mrzla tla bodo požirala moje bose noge. Zaprla se bom v tišino in nihče več me ne bo poznal. Kot takrat ko sem stala med ljudmi in me niso videli. Kot takrat ko sem lovila zrak in vdihovala vodo. Takrat je bil mir. Skoraj. Vseeno so okoli mene šumeli ljudje in lezli po mojih mislih. Pa sem odšla. Ostala sem tam in me ni bilo, ljudje so me iskali. Iskali so, kar je ostalo od razvalin, kar so poznali prej. Niti razvalin ni bilo več. Le jaz, majhna in nepomembna. Brez upa, brez prihodnosti, brez tople skorje, od katere bi se lahko odbijali. Zdaj se odbijam sama od sebe. Vedno sem se. A še vedno se ne znam vpiti. Spustila bom rjuho. Zdrsela bo po mojem hrbtu in se zrasla s tlemi. Hodila bom gola. Pred vsemi. Le pred sabo ne. Poznam svojo goloto, a ni moja. Bežim pred njo, ali ona pred mano. Že mislim, da jo držim, pa mi spolzi med prsti, ostanem sama, odbijam se od sten in se ne morem vpiti.
Revija Apokalipsa
BALADE IN ROMANCE
Ubožni poet Bil je tožen čas virozen, ko sem se odpravil v mesto, da bi si sposodil knjigo Heinrich Heine: Romanzero. A vse knjižnice bile so že zaprte. Neverjetno! Že je tu koronavirus ... Pa bukvarna? Ta na srečo še deluje, noter vstopim, če imajo to zadevo ... Da, 6 evrov. Dobro, plačam. Mrak je bil že, ko v svoj geto peš, ubog poet, sem vrnil v stanovanje se podstrešno, v blok, ki ždi na robu mesta. Tu živim življenje revno z lonci, ki v njih dež mi lije s stropa trhlega, z marelo vso že preperelo, ki nad glavo jo imam razpeto, da mi ne kaplja, ko pišem na modrocu svojo temno, depersivno poezijo, a vse bolj opažam, vedno manj imam navdiha, piha mi skoz dimnik stari, sneg bo, jaz pa brez polen in dračja, letos res bo hudo leto, zdaj pa še ta pandemija, kaj bom v peč dal, pest sonetov? zadnje dinarje pokadil sem za tole bukvo, teslo, ah, da bi me vrag pocitral, toda zebe me, na delo! založnik moj hud bo zopet, če ne bo vse prevedeno, poslovenjeno do roka, kje je knjiga, kar na slepo jo odprem, joj, nič ne vidim, noč na mesto lega, svečo, kam sem svečo dal, frdamte! eh, sinoči padla, hecno, mi je v školjko, ko sem lulal, brez elektrike nesrečno se ponoči zaletavam, v stene kakor slepec, res bo čas, da preselim se, mesec ali dva pa grem – na cesto! mesec? hej, ta mi bo svetil, polna luna bo potrebno dala mi nocoj svečavo, gremo, stihoklep, na delo! k oknu rit primakni svojo, naj ti s pegazovo zvezdo sestra luna zdaj pomaga, da prevedel boš uspešno tole knjigo poezije, morda prav pod takšno bledo je lučjo nekoč napisal Heine ta svoj Romanzero. Andaluzijska romanca S svojo staro sem Cordobo se zapeljal v center mesta, tja h kavrnici Granada, tam naj randi bi imela, jaz in punca iz Seville, ki spoznal sem jo prek spleta, rekla je, da je slavistka, jaz, da malce sem poeta, pa sva hitro določila mesto najinega zmenka. Je prišla tja v belem krilu, in v visokih rdečih petkah. jaz pač, v zguljenih kavbojkah in ponošenih supergah. Pila je cocktail s tekilo nenavadnega imena, jaz pa Uniona iz flaše, mrzlega kakor je treba. Rekla je, da jo zanima moja čud, mentaliteta, jaz, da vseh manir naučil sem se v proizvodnji Etra. Po pijači in klepetu, zgolj da bliže bi sedela, sem jo še odpeljal v kino, v kinoteko v centru mesta. Gledala sva Blancanieves, španski nemi film leta, o dekletu, ki postati bikoborka je hotela. Film kot nalašč dogajal se v Sevilli je seveda in ko videla domače mesto moja je mladenka, po Andaluziji rodni silno je zahrepenela, pod las črnih pajčolanom solza zdrknila blesteča ji na ustnice je rdeče, zadrhtela so ramena, pa sem jo poljubil vroče. Ne sprašujte kaj počela sva vso noč po koncu filma, naj povem le, kar je treba: da ta noč po vseh merilih se je silno kratka zdela. Godec pred peklom Na stopnicah cerkve godel godec je na violino, trg prešernov, pust, samoten, je napolnjeval z milino. Noč bila je, skoraj polnoč, ko začule melodijo tri osamljene so duše, vicane z melanholijo. In prisedle h godcu plaho so te dušice somračne, prisluhnile milim zvokom upanja, svetlobe lačne. Godec pa naenkrat neha na godalo svoje gosti, vprašujoče v njih zazre se: Kaj želite, čudni gosti? Reče prva duša godcu: zaigraj mi tako vižo, ki srca zaceli rane, da mi v prsih spet bo živo. Zaigral je godec vižo, struna mu na goslih poči, duši se srce zaceli in od sreče solze toči. Reče druga duša godcu: zaigraj mi melodijo, ki iz duše mi pregnala bo vso bol in nostalgijo. Zaigral je melodijo, druga v tem mu poči struna, duša pa na glas zavriska, srečna, vsa je kot iz uma. Reče tretja duša godcu: zaigraj mi skladbo tako, ki mi vest bo ohladila, saj ubil sem svojo drago. Zaigral je godec skladbo, zdajci ni več strune tretje, zvon v zvoniku polnoč bije, grozno se zasliši dretje; vrata pekla se odprejo tam, kjer bil je vhod cerkveni, rdeče spake privršijo, dušo zgrabijo, ki v nemi grozi je zavest zgubila, v tem pa godec kakor blazen zdaj na eno gode struno: Diesiræ, (strašna kazen doletela bo zločince, ko bo sodni dan napočil), vrata pekla se zaprejo, godcu zadnja struna poči! Mrtvec pride po ljubico Dekle močila solzice nad okenske je rožice. Prijezdil k njej je mlad mrlič: »Čemu se jočeš ti, deklič?« A dekle gleda v tla, molči, naprej se ji oko solzi. In nežno dvignil bradico s koščeno ji je dlanico. Tedaj zaledeni ji kri, saj fantič to je njen, se zdi ... »O, Anzel, ti? Od kod? Zakaj? Prestala sem bridkosti kaj ...« »Opolnoči sedlamo mi, sem pozno vstal, moj konj besni ... Mrliči jezdijo kot blisk, na konjča, ljubca, brž!« In vrisk ... In klap klap klap in klop klop klop, zdrvela v smrtni sta galop. Drvita mimo črnih host, se iskre krešejo povsod. In v Crngrob prišla sta zdaj, na črni britof ... »O, zakaj?« A preden ji odgovori, tam grob odpre se, že ju ni! Smrt cerkvene vešče (V letu gospodovem MMXX) Plesala sem okrog telesa sveče, ki jo slači plamen in v tem striptizu svečave sem si, vešča stara, osmodila krila ... – Tako je prav, – se zakrohoče stenj: – Ni maše brez kadila! – H krstilnemu sem kamnu pohitela, (v tem mi je začel goreti trup), da bi si krila osmojena pogasila, toda suh je bil kot poper, ni kaplje vode v njem bilo, o ti, Marija, vsi svetniki – pomagajte! Rit gori mi sredi božje bajte! Naj zajokajo na stropu angeli, da se v solzah rajskih ohladim, vrata tabernaklja mi odprite, da se v vino potopim, ah, pohitite, res predolgo traja že ta maša; mizerere orgle zaigrajte – jaz umiram, kot Devica Orleanska na grmadi zdaj izročam dušo bogu, o farani, ah, molite zame, da na oni strani se odpro mi vrata raja, pa vam izprosila bom pri nebeščanih, da kuga ogne vašega se kraja! Bitka pri Sisku AD 1593            po J. Menartu Vojske sultana Murata pod poveljstvom Hasan-paše so se pred trdnjavo Sisek že v treh letih tretjič zbrale. Zvon cesarski se oglaša vsak dan trikrat in kristjane kliče, drami, da bi v bitki porazili Turke strašne. 20 000 se jih zbralo je pred vrati te trdnjave, naših je zgolj za tretjino - še en dan – in Sisek pade! Na dan svetega Ahaca sine svit krvave zarje, boj se vname, boj srditi, ah, ne boj – mesarsko klanje! od krvi je vsa rdeča voda Kolpe, Odre, Save. Vzkliki, psovke, kriki: Alah! slišijo se miljo daleč, hrup pištol, mušket, kanonov in pa jekla tresk, zvenčanje. Že turki nas zmagujejo, ah, že vpijejo: Dajanmek! zdaj spahiji napadli bok so pešadije hrvaške in s pešci anatolskimi so zagozdili jih v škarje. Umika se pehota vstran, v tem oddelek janičarjev požene se za njo in že zašvistijo krive sablje. A zdaj so Karlovčani tu in kranjska konjenica, vse kar pride jim nasproti stre z biči, s kiji, z mečevanjem. Kakor vihar kdaj razbesni se naenkrat sredi gmajne da debla padajo, tako zdaj od gozda te armade za možem pada mož, dokler kozji rog jim ne ukaže: umik! In Turki v beg na vrat na nos se poženo, saj v tem se je čez Kolpo zrušil most, kam zdaj? nazaj – v vodo? na breg? čuj vzkliki na pomoč: indat, ravsanje za zrak, grgranje in klici milosti: Aman! a vse zaman – globoka je, globoka reka Kolpa tod in golta, srka, grabi vse, kar zaide v njeno strugo: ljudi in konje, handžarje. Od turbanov in fesov vsa že pisana gladina je, kaj kmalu jih odnesel tok bo po Kolpi vijugaje v reko Savo, ki se izliva v strugo Donave počasne ta pa v Črno morje širno, kjer sprehaja vzdolž obale Sultan s svojimi se paži, tja zdaj tovor ta ravna se z njim gre črna vest, novica: premagana, končana je armada tvoja, strašni car, končan je osmanski zdaj sen.
Revija Apokalipsa
IZBOR
Sen Valpurgine noči Goreti videl v snu sem na grmadi čarovnico, ki v zubljih smrtonosnih se zvijala je v mukah neizprosnih, privezana z vrvjo k leseni kladi. Bila je, grešnica, še v letih rosnih, ognjenih las, polti kot sneg, njen mladi miline poln obraz pa kot v nasladi: s smehljajem, z radostjo v očeh odsotnih. Skoz množico prerinil sem brezčutno zdaj bližje tej grmadi se z zlo slutnjo, da v njej zagledal znane sem oči. In v tistem te spoznam, tebe, nemilo, potegne v ogenj me z neznano silo, v peklenski kres Valpurgine noči ... Planet teme Je svet, ki ne prodre vanj luč nobena, ki vso svetlobo, žarek vsak, zavrne, kjer v večni noči je kot v grobu črnem samo zagrobna neizprosna tema. V ozvezdju Zmaj, (po virih novodobnih), naj ta planet se mračni bi nahajal, do njega bi polet vesoljski trajal let 666 svetlobnih. Prebral sem v Janezovem Razodetju: ob koncu časov bo po tisočletju miru, sam satan izpuščen iz ječe, da svet konča, potem, kot hudo breme, ga bog bo vrgel v jezero goreče, ki v jedru tega je planeta teme. Sonet na -iks Kako napisati sonet na -iks? Premislimo, na -iks je rim kaj malo, še tistih nekaj, pa je bolj za šalo, kot je naprimer medmet: krucifiks! Besedi tej sorodna je aufbiks, z njo se je v starih časih izziválo na vaških veselicah. Preostalo nam je še pol soneta, kakšen kiks za enkrat v njem pač nismo zagrešili, a zdaj nam zmanjkalo bo rim na -iks, morda, če bi si tujko sposodili, v tercini zadnji prebrodimo Stiks, še živi v Had spustimo se po sili, pa smo prišli do konca, porkafliks! Sonet, napisan v času nespečnosti Da bi pozabil na nespečnost kuli vzamem v roke in papir. Ob luči pritajeni se s sonetom mučim, želim si, da bi stekel mi, a žuli vsak zlog me kakor kamen v čevlju, kruli mi želodec, rad bi ga izključil, pa ne morem, glad me bo naučil, kako se pesni ob tej uri, buljim v list papirja, kot lovec v fris mrcino, po rimo grem v slovar odzadnji, našel na strani 215 sem kocino, tišči me lulat že dve uri, pa še ne grem, dokler ne dokončam tercino, trpim, ko pesnim, a mi vendar paše! Sonet, napisan v očetov rokovnik Joj, spet mi crknil internet je! Zdaj grem, po tisti stari grem poslovni dnevnik, ki foter moj ga hrani v sobi dnevni pod televizorja oltarjem. Saj sem se ravno lotil novega soneta, napisano imel sem že kvartino, ko mi izgine pred očmi ... Angino bi rajši staknil, kot da sem brez neta! A glej, zdaj v zvezeku tem iz bivše Juge že nov sonet počasi napreduje, četudi z muko in nemalo muje. S težavo berem strašne te vijuge za sabo, lastne črke so mi tuje, ko pišem to, a sanjam pesmi druge ...  Strah pred žabami Deževna noč in megla tiholazna. V neznanem kraju z avtom na križišču zavijem levo, kar, v vsem svojem blišču, se strela mi prikaže, bela, blazna. Moderna klasična zlovešča glasba iz radia glasi se, slična vrišču, ni žive duše, sam sem, cesta prazna, prometni znak le: Žabe na cestišču! s trikotnikom me rdečim opozarja, da so na cesti tej še bitja druga, morda še bolj ranljiva, še bolj sama. Naenkrat skoči mi na pot zbezljana zelena spaka. Avto zavijuga ... In v vodi znajdem bližnjega se barja. Davni prvomajski kres Je noč pred prvim majem, v kamnolomu so kres napravili nam domačini, ogenj gori v vsej svoji veličini, nekdo: tih bot, če ne te bom nalomu! kriči pijan, dva v gozdni sta mračini strastno objela se v zakonolomu, medtem počasi že vse bolj polomu podobna noč smehlja se v mesečini z nešteto zvezdami ob koncu Juge, jaz, še otrok, pa nimam brige druge, kot da zadel bi kaj na srečelovu; ne vidim zvezd, ne lune, nezvestoba je zame španska vas, pijanost, zloba ... Čist sem, kot lovski pes na krivolovu.  Avtoportret po Dürerju Kot Albrecht Dürer sem se upodbil v živalskem krznu in z lasmi do rame; ozadje črno, kot bo tema jame, ki v njo me zbor pogrebcev bo "poglobil". Z desnico med sredincem in kazalcem z neznansko nežnostjo držim šop dlake, saj čopič moj iz dlake je prav take, ki z njim sem se naslikal zroč v zrcalce leta 2017 jeseni, ko me navdihnil Dürerjev je duh ali morda kak démon, zlobni genij, (ki se po naše reče mu napuh), da v vlogi Krista sem zadel se zvesto, kot stari mojster leta 1500. Hude sanje Sanjalo se mi je, da strašna kuga je opustošila ves svet, ostalo samo milijon nas živih je, premalo, da bi vse mrtve pokopali, truga, velika kakor Amazonke struga, bila potrebna bi, da vanjo dalo bi se vsa trupla, kar jih je ležalo prav vsepovsod, od severa do juga, od vzhoda do zahoda te pregrešne, od Črne smrti zapuščene zemlje. In videl sem, kako si narod jemlje pri mrtvecih zlato iz ust in pleše okrog teleta zlatega, kot pleme, ki Mojzes dal jim božje je depeše. Môra Zbudim ves preznojen se iz še ene grozljive môre: vojna, čas turoben, sred minskega ždim polja, veter zloben skeli mi rano; prsi prestreljene, iz njih še kri mezi mi v zemljo rodno, a jaz že spim - zaspal sem za vse čase na travi vznak, kot dete bi negodno pri mami dremalo, drsim v brezčasje in v snu tem večnem sanjam, da železni je čas zdaj proč, ni smrti, ne bolezni, na polju istem sem, z neba dol lestva se vije mi nebeška, gor, v neznano me vabi neki glas, ko vstanem z mesta, pa: Bum! se mina sproži tik pod mano.
Revija Apokalipsa
ENKRAT KASNEJE
Lili Lili, rad sem te imel v akupunkturah, kakor pomanjšani ton, Lili nepotrebni uvodi, konec ne, resno Lili, kje sva se že spoznala in kje si zdaj? zagotovo veliko dlje kakor si misliš, Lili in bila si – pod lanterno – tako lepa, vedno se te spominjam bila si, tako le-pa kakor štafeta mladosti 91-95 … človek! Lili! pozabi dni ko sva bila srečna, o Lili, v ognju strasti zaradi tebe hiša odznotraj, v spominu vonja po kislem in telesa se spominjam samo po delih, o, o, o, Lili hotela sva srečo, toda priznaj zdržala sva in takole hotela sva ljubezen, toda odprto govoreč od kod nama to, Lili samo slekla sva se kakor kači in zdaj naju najini odvetniki skušajo ločiti od hudiča, toda kdo jim verjame, Lili kdo te ljubi, Lili kdo si te, by the way, jemlje neki jovo človek je stal minute so minevale mahal je skušali smo se vračati toda gremo samo naprej in nič: krogi na površini ob obali zgodba se je nadaljevala naprej skoraj do pozabe ko evo nekaj velikega nekogaršnji starši nekogaršnja mati išče nekoga vpraša za opis opis ustreza uh, če bi to bilo ne spominjam se pojdite naprej ob obali rečem in tako smo se zgrešili toda čas je zdaj gre drugače, dan za dnem in nihče ničesar ne vem ali je čudež ali ni zdi se mi, da vse izpareva obala jezera ima svoj vonj ali je lahko pesem molk tistih ki so poklicani na vajo apokalipse brez sodišča nefokusirano počasi prihajamo na temo šolskih spisov za osmi marec sem vedno pisal o tem kako je moja mama imela žuljave roke kar je bil povsem napačen opis a zdelo se je, da drugače ne gre v njenem razredu, pravi neki deček ni imel mame pa je lahko pisal o komerkoli je hotel o teti, o babici, o … tako mu je rekla učiteljica bila je pozorna toda vseeno: bilo mu je neprijetno nefokusirano je gledal naokrog ali je kdaj pisal o mami, vprašam ne, odgovori zamišljam si ga sedi v klopi in misli da drugi res pišejo o svojih mamah kakor nekdo zaljubljen, sanjari o teh besedah tako sem si včasih zamišljal pesem odpadniki nekaj Delaj tudi ti! tole je mali lev, ki je komaj shodil številke od 1 do 500, so izginile del žita je kombanj pustil zase kmet dvomi v vse bogate ptice na debelih vejah bolniki gradijo bolnico ni dobro biti neoženjen molk vseh zdravnikov najdevajo metke v meni, to sem jaz – nemški novinar ubit na poti proti Glini slaba cesta, brat nekdo že dela namesto mene ali bi rad spoznal svojega delodajalca? zakaj Američan popravlja ograjo? zmeraj, zmeraj popravlja ograjo in zraven gleda ženske                                                                            ki hodijo mimo toda noči ah, polne so razbojnikov oči lopovov sijejo v mraku kmet čaka v silosu za delovno mizo marx pada v sen zunaj se nekaj dogaja luči po vseh ustanovah Noro delo nocoj, manekenke hodijo, pilot leti, predsednik govori, Ana se uči jezikov, kmet čaka, vlak gre, evo jih! odpadniki od 1 do 500! plaz! *** fantje s posebnimi nalogami rojeni kakor pesem o Rolandu so iz te države, končno, naredili Ameriko nosili so svoj križ na vzvratnem ogledalu in umirali v črnih bemwejih s toplimi sendviči v ustih blagoslovljeni, oni so zemlja skrit smisel materinega jezika kajti nesreča raste, toda raste tudi država v petingu z voditeljico zabavnega programa v naravnih in zgodovinskih spodnjicah v tem Somboru,                                                                         v nosnicah koka in vonj kislih kumaric topla noč kakor hrakelj, tam pred videoteko, pred razmajanimi sateliti ruske proizvodnje komaj vidni s sposojeno komedijo v žepu črnega, ukradenega suknjiča so naši fantje umirali s čelom na sireni pogreb je običajno plačala vlada v senci in bil je velik, preprosto literaren bili so noro pogumni fantje ki so umirali sede v črnih bemwejih ki jih je naročala vlada v senci in noči nekakšen človeček je delal zapiske v samoti (1999) *** ko zataji ekonomija, ko se spomniš, da si nič, bi hotel konzervirati sliko v vodi v jeziku narcisoiden kakor Benetke, jezik prebija povsod ko zataji ekonomija, se dolgo tuširaš z besedami, kakor stari faraoni ki lišpajo oddaljeno prihodnost svoje smrti oh zgodovina tam se lepo živi toda ničesar od mene v tem, nič ni tu, mogoče, relikvija, kakor kolki svetnika v stekleni skrinjici, pred katero ne čutim nič razen strašne odtujenosti, tako vseobsegajočo napako lahko doseže zgolj beatifikacija torej: ta famozna relikvija naše skupno delo *** to je film zate toda za razliko od Frances kjer se je moralo igrati intelektualno kljubovalnost otroka nebrzdano ironijo in naivnost ki hoče razumevanje odvisnost in neodvisnost in odvisnost zmešani na grčavi poti fabule (dve-tri ure do uničenja) za razliko od Ryanove hčerke ki so jo gnali da izbira med dvema milostima ko je narod trpel v suženjstvu in trpel bo (dve-tri ure do izselitve) to je tvoj žanr toda za razliko, baby si ti ostal brez vloge ko si videl da za the end ni potreben zaplet niti mati, niti ljubimec, niti bo to film o tebi (kaj šele da bi trajal ure) potem si se delal da te ni in če si uspel lahko danes zašepetaš niso me ubili *** plazma slike čiste svetlobe neraziskani pogledi, nelajkani teksti listje, meso s površino in globino, pomisli ravnotežje neki most ali se spomniš lutke bel orel, voznik presvetle oči, kakor da prihaja gotika ptice na rokah, narisane s črnilom izginulih bosanskih žensk nabrušeno sonce nad opatijo moje prestreljeno desno rame helikopter komplikacije, odhod zamenjava z nekom novim, boljšim v stolpu vojne igrici tvojega sina ko se ljubiva v preteklosti vem, rada si me imela včasih potrebujem spektakl, mimikrijo mojega strašnega odhoda
Revija Apokalipsa
IZ OSEBNEGA ARHIVA
Lekarna[1] Ob križišču neimenovanih vsakdanjih poti na starinski hiši že dolgo izvesek visi: "Bosonoga doktorica & company - Lekarna za dušne in podobne reči". Lončeni vrčki, polni raznih zeli in napis v izložbi vabijo hiteče ljudi: "Vsa zelišča pri nas kupljena, so poceni in v senci posušena!" Ko vrata v nizek obokan prostor odpreš, se v ozke poličke presenečen zazreš, in potem lahko kar strmiš, kaj vse v tej lekarni dobiš: v prah zdrobljeno veselje, mazilo, ki preganja trpljenje, posebne kapljice za prijazen pogled, rdeče pilule proti črni zlobi, zavojčke nujne prve pomoči za primere nesreče v ljubezni, doma pridelana semena za setev radosti, tu so še vseh vrst čaji proti bridkosti, proti jezi je rumena maža smolnata, tam so napitki za pridobitev prijatelja, in medena krema za hrepenenje. Kaj bi le naštevali, so še druge reči, ki jih lahko človek na recept sproti dobi; kar še vnaprej do konca pripravljeno ni, vam urno osebje na licu mesta zvari. Torej, če vas srce boli, če v duši vas skeli, ali če imate kakšne druge podobne skrbi, se z ali brez recepta oglasite v lekarni pri "Bosonogi doktorici & company"! Recept[2] Ta recept je star več tisoč let in v njem ljudski um natančno govori, kako si človek zaželene sanje pridobi. Navodilo za zvarek se glasi: ob zvokih treh flavt namakaj v jutranji zarji tri zrnca mesečeve noči, iz mlinčka na dnu morja dodaj tri ščepce soli, zlati ribici, ki vse želje izpolni, izmakni luskinice tri, prilij tri kaplje ognjene krvi in izgovori trikrat tri skrivne besede, ki veš jih le ti. Po požirkih pred spanjem potem piješ vsak dan ta napoj in ves ljubi sanjski svet postane tvoj. Roža[3] Kjer tvoje sem ime v srenast sneg vklesala, na travniku spomladi neznana roža je pognala. Po barvi cveta je kot spominčica, rasti pa večje je, ponosnejša. Ko v maju botanik bilke odbira, presenečen se v novo cvetico zazira, saj ne ve, kako naj jo klasificira. V meni pa nagajiva misel igra, kako naj on s štetjem pestičev in lečami to razvozla, kar moja je skrivnost srca. Opredelitev[4] Organizem ni orgazem, to večina dobro ve; da nikalnica ju razlikuje, jasno malokdo pove. Orga(ni)zmu vzemi (ni), že orgazem zablesti. In narobe: k orgazmu vstavi -ni-, orga-ni-zem že stoji. Iz organizma je torej orgazem speljan. A četudi je z organizmom obdarjen vsak (odrasel) občan, do orgazma ne pride preprosto, kar tjavendan; potreben je še poseben napor, da organizem celovito se sprosti in tisti -ni- iz sebe izpusti. Vzdihljaji[5] Oh, Franҫois-Marie, če bil bi zdajle tukaj ti; oh, Franҫois-Marie Arouet, spoznal prav kmalu bi, da marsikaj narobe gre; oh, Franҫois-Marie Arouet Voltaire, namakal v tinto svoje bi pero, in pisal bi lepo zbadljivo venomer. Opomba: ime naslovnika se izgovarja po francosko. Koronski maraton 2020/216[6] Brez objemov, stiskov rok, leto teče zadnji krog. V cilju skriti virus ždi, zmagovalcem sporoči: "Ti boš živel, ti umri, saj za vse zdravila ni!" 1 Pesem je nastala leta 1985.2 1985.3 1985.4 1985.5 2021.6 17. december 2020.
Proza
Revija Apokalipsa
STOPINJE
I. Hrib se je vzdigoval polagoma; še to je bilo zanj preveč. Sopel je in iskal moči, kjer jih ni bilo več. Vztrajal je, slabostim navkljub. V meglici napora je zagledal svoje drevo. Ogromen primerek, ki ga je nagrizel čas in mu je vdolbel v trup celo jamo. Ali pa je pomagala strela. Ponovno je videl orjaško deblo, viseče veje in lubje, vse globinsko, kot še nikoli. Podrobnosti, dosegljive samo z mikroskopi, so se mu prikazovale pred očmi. Pomel si jih je. »Ni popolnoma res, da z leti slabše vidiš. Lahko tudi to, toda v večini primerov vidiš drugače. Kopica starostnikov z leti ne potrebuje več očala za branje ali računalnik. Drugi spet lahko naenkrat od daleč gledajo televizijo. Oči so zapleten, ne še popolnoma jasen organski sistem, ki lahko izjemno preseneča.« je pri sebi ponavljal razgovor z okulistom. Šef je veselo rinil po listju. Ker je bil mešanec z neko pasmo lovskih psov, je zraven divje vohal. Še dobro, da so bila tla trda, da je lahko s hojco prišel do drevesa. Hojca je bila zaklad – pomoč pri hoji, nosilec bremen in sedež hkrati. Hojco je porinil kolikor je mogel v vdolbino in se zadovoljno usedel. Šef se je ustavil in mahal z repom. Priboljšek, vohal ga je. Vrgel mu je kos dunajskega zrezka, ki mu je ostal in pes ga je pograbil. Prižgal je prepovedano cigareto. »Prekleta država, farizeji,« je pomislil pri sebi. »Na eni strani hinavsko nakladajo o škodljivosti tobaka in imajo cele zavode proti temu, na drugi pa gre v proračun ogromen del cene, ki jo vlada čedalje bolj viša.« Znanec iz trgovinske stroke mu je povedal, da dejanski strošek izdelave cigaret komaj dosega dvajset odstotkov prodajne cene. »Ostalih osemdeset odstotkov je transport, trgovinska marža in predvsem državni davki. Enako je z alkoholom, vsi se mastijo s tem.« »In potem pridigajo ljudem naj nehajo kaditi in piti.« Nikomur ni več verjel in z veseljem se letos ponovno ni udeležil volitev. Narava, mir in občasno bevskanje Šefa, vse ga je uspavalo. Zadremal je. II. »Kje je? Kje je?« neznan glas je bil tako močan, da je skoraj zdrsnil s hojce. Odprl je oči, trava se je še bolj lesketala in lahko je razločil vsako bilko posebej. In stopinjo. Pred njim sta bila dva moška in ženska. Vsi razmršeni in vidno razburjeni. »Kje je kdo?« Spet je naletel na neke čudake. Dobro, da ima psa s seboj. »Vanja, naša Vanja, kje je?« »Brez zamere, toda ne poznam nobene Vanje. Prišel sem s poti, da se odpočijem v naravi. In nisem srečal nikogar.« Upal je, da bo namig zadoščal. »Lahko pogledam?« Brez privoljenja je eden od moških, bile so ga same mišice, začel pregledovati njegovo vrečko in žepe na hojci. Končal je in ga premeril z očmi. »Čisto.« je na kratko oznanil. Seveda, kaj pa misli, da lahko vlečem s hojco? Malo bolj umirjeno je starejši, dobro oblečen moški, črnolas štiridesetletnik, končno začel pojasnjevati. »Moja hčerka Vanja je izginila. Pred ovinkom smo se sredi razgovora ustavili, ona je šla naprej po poti, čez nekaj časa mi za njo. Nje nikjer. Kličemo in iščemo po tem prekletem gozdu že skoraj pol ure. Nič. Je res niste videli? Enajst let, rjavolasa, z dolgo kito. Zaupljiva, morda preveč.« »Res ne. Pred uro ali dvema sem prišel sem in zadremal. Dokler niste prišli vi.« »To ni invalidski voziček?« velikan je vse opazil. »Ne, to je hojca, za tiste ki težko hodijo, niso pa nepokretni.« »Lahko karkoli pomagate? Jaz sem oče, Mladen, to je moja žena Silva.« na orjaka je kar pozabil. »Jaz sem napol invalid.« V travi je jasno videl stopinje vseh treh. »Ne vem, če je…« »Ne veste ali nočete?« mišičasti je bil pozoren na odtenke. »Ne vem, ker to še nisem počel. Iskanje otroka namreč.« »Še niste?« »Šef je mešanec, toda izjemen lovski pes. In jaz se kar spoznam na sledenje. Samo počasen sem.« V kaj za vraga pa leze? Najraje bi se ugriznil v jezik. »Ja, pomagajte, plačam kolikor hočete!« Mati je hlipala od razburjenja. »Denarja ni treba, samo pokažite mi, kje je izginila. In dajte kakšen predmet, ki se ga je dotaknila, za psa.« »Tu, tu je njen telefon. Tako je bila jezna, ko sem ga vzela. Je zato zbežala.« Iskanje krivde, pri sebi ali drugih. »Ni zbežala, ker bi slišali, kako pokajo suhe veje, ko teče.« To bo mater začasno pomirilo. Odšli so na izhodiščno točko, zakonca sta pomagala porivati hojco. »Šef tu, povohaj, na, najdi, najdi« Ni povedal, da že vidi njene stopinje, kjer je skrenila s poti. Kako pa naj bi to obrazložil? Da ve, da je punca šla na morilski teren? Pes je mahal z repom, zaokrožil in se pognal nad potjo. Tekli so za njim. Sled je bila kristalno jasna, otrok, omahljiv. Kar je videl sam, je zakril s tem, da je glasno komentiral psa. »Tule je šla navzgor, nato pa naravnost, ker je drugje preveč strmo. Ni dolgo od tega, bilke so še upognjene. Smer je ravna, ampak proč od poti, razen kadar le-ta zavije. Hodi počasi, brez jasne smeri. Izgubljena je.« Hitro so rinili naprej, Mladen in Silva sta bila pri hojci, če je bilo treba. Ustavil se je. To ni dobro, to je slabo, zelo slabo. In to že nekaj časa. »Zakaj ne gremo naprej?« Silvi je podrhtel glas. »Ker so že nekaj časa še nove stopinje. Odrasle, težke, odločne.« Šef se je strinjal in zalajal. »Hvala Bogu, našla bo pomoč, vse bo v redu.« Mati je prepričevala samo sebe. Ampak stopinje niso lagale. In kar so kazale, je bilo grozeče. III. Povabil je očeta in njegovega hrusta stran. »Materi nisem povedal, vama pa moram. S tem zasledovalcem nekaj ni v redu.« »Kaj, kaj ni v redu?« Oče je bil na robu, toda obvladan. »Vanja se je dvakrat približala poti, ne da bi jo videla. Zasledovalec je obakrat zavil tako, da so ga zakrivala drevesa. Ni je opozoril na pot, da se reši. Pa tudi, zakaj samo sledi in je ne pokliče, da ji pomaga? In kar je še slabše…¨ »Povejte, karkoli je, je dobro, samo da jo najdemo.« »… sledovi kažejo, da se mu je pred kratkim nekdo pridružil. Iz gozda, ne iz poti. Telefoniral mu je, verjetno. Vanji sedaj na skrivaj sledita dva odrasla moška. Usklajeno, kot da ni prvič zanju.« »Kar pomeni?« velikan je bil kratek, toda njegov obraz je izdajal skrb in zadržan bes. »V tem gozdu sta v zadnjih letih izginili dve dekleti, Vanjinih let. Policija išče storilca, brez uspeha. Kaj pa, če sta dva? Veliko lažje se potuhneta ali pa pojasnita, kje da sta bila? Silak je začel stiskati pesti, oče ga je prestrašeno gledal. »Kaj zdaj?« Mladenov glas je trepetal. »Kaže, da zasledovalca nekaj čakata. Verjetno to, da bo Vanja zablodila še globlje v gozd, od koder njenih krikov ne bo mogoče slišati. Če greste hitro, jih boste dohiteli, ker otrok hodi počasi, in zato onadva tudi.« »Če gremo hitro? Kaj pa vi? Pa vaš pes? Mi ne znamo slediti. Ne boste pustili otroka kar tako?« »Ne morem več naprej, hojca za ta teren ni primerna, jaz pa skoraj ne zmorem hoje. Žal.« »Ni problem.« Orjak je stopil pred njega, počepnil s hrbtom nazaj in zagolčal »Roke gor, noge, da jih lahko objamem. Teža ni problem. Gremo!« Hojca je ostala zadaj. Kot v otroških letih je čepel nekomu na hrbtu. Šef je začudeno zalajal, ko pa je videl, da gredo dalje, je takoj pričel vohati in brskati. Vsake toliko časa ga je pogledal in potihem zarenčal on pa nazaj, ja gredo po pravi poti. Šli so hitreje, oče je razumel njegovo obvestilo. Po par sto metrih je Šef postal bolj živahen in je skoraj lajal. »Tiho!« mu je ukazal. »Kaj je, kaj je?« Mati je imela rdeče oči. »Pes pravi, no, kaže, da smo blizu. Kar ni čudno, ker smo hitrejši od njih. Vanjini koraki so čedalje krajši in počasnejši, utrujena je. Lahko da se bo usedla, ali celo zaspala.« »In?« Silak, sedaj je vedel, da mu je ime Bernard in da je Vanjin stric, je imel tanko uho.. »Oba zasledovalca sta se ustavila, se nekaj pogovorila in nato odšla levo in desno od Vanjine sledi.« »Zaseda.« Bernard je bil točen. Nič drugega kot zaseda za otroka. »Zaseda, da, lahko da sta jo že ujela.« IV. »Moja hčerka, moje dete, rešimo jo, takoj!« Mati je bila v solzah. »Nasvet?« Bernard ga je prodorno pogledal, kot da ve več, kot kaže.. »Če sta res, kar se bojim, si bosta vzela čas. Nebogljen plen sredi gostega gozda, ne bosta se mogla upreti samohvali in glasnemu naslajanju nad žrtvijo, morda celo fotografiranju. Uvod v zločin je za storilce včasih večja nagrada, kot zločin sam.« »Nasvet?« Bernard je vztrajal, oče je proseče zrl vanj, mati je bila izgubljena. »Pustite me tukaj, jaz bom samo v napoto. Morate se približati..« »In potem?« »Vidva sta v sorodu, torej se pogovarjata. O čem sta se nazadnje sprla?« »Sprla?« Oče ni razumel. »O cepljenju proti COVID-u« Bernardu je bilo jasno. »Obnovita spor. Če ne vesta kako, ponovita stare argumente. Dvigujta glas in mahajta z rokami, obenem hitro proti njima. Gospa naj odzadaj miri, zaman. Pojdite naravnost k njima, kot da ste izgubljeni sprehajalci. Vmes se kregajte med seboj, to jih bo zmedlo. Zmedeni ljudje ne ukrepajo. Ko boste dovolj blizu, je čas. Če pred tem zagledate Vanjo, samo začnite na glas spraševati, kaj se igrajo, ker bi se radi pridružili. Bližina odloča. Dva sta, Bernard zaleže za tri. Če začneta zasledovalca govoriti ali se umikati, planita na njih. Debate ni. Pregovarjanja ni. Ne razmišljajte, gre za hčerko. Dokler ne utihneta. Manjši je manj nevaren, toda oborožen. Samo nezavestna ali mrtva ne moreta več…« »Oborožen? Odkod?« vprašanje je bilo neprijetno. »Tamle v travi je prazen naboj, kar pomeni, da je repetiral; kot tudi, da je že streljal in da verjetno zna streljati.« O tem, da je čutil grožnjo orožja, je molčal. »In jaz?« Mati je bila napeta kot struna. »Imate pri sebi škarjice ali kaj podobnega?« »Jja, zakaj.« »Držite jih skrite v roki, z ostrino naprej in bodite ves čas zadnji. Ko bosta vaša planila, skočite k Vanji. Škarje so, če je zvezana… pa tudi za vbod v oči, če pride do napada. Brez razmišljanja in Bog ne daj, pregovarjanja« Mati je bila odločna. »Razumem. Škarje, zadnja v skupini, Vanja. In če kaj sledi, gre za mojega otroka.« Šef je kar mencal, mudilo se mu je k cilju. »Pes bo šel z vami. Ni bojni pes, gristi pa zna in to hudo. Pojdite z Bogom, prijatelji, tu bom čakal na dobre novice.« Bernard ga je spustil na tla, Šef ga je povohal, toda poslal ga je s skupino naprej. Pameten pes, ta Šef. V. Minilo je hitreje kot je pričakoval, bili so hitri in nestrpni. Dva, trije kriki in zatem glasen, olajšan jok matere. Prišli so k njemu, Mladen je na rokah nosil prijetno, pegasto dekle. »Ležita. Kot ste rekli, stala sta, masturbirala in slikala na drevo privezano Vanjo v spodnjem perilu, svinji. Še dobro, da ni pri zavesti, bo brez spomina na to grozo. Nepoškodovana je. Ko smo kričali drug na drugega in hodili proti njima, sta bila popolnoma zmedena, imeli ste prav. Mladen je bil rokoborec in je skočil na večjega, jaz pa na manjšega, ki je segel za pas. Sedaj ima zlomljeno čeljust za to. Ta vaš pes grize v vrat, ste vedeli?« Dekle so poškropili z vodo in počasi se je prebujalo. Dali so ji piti. »Poklicati moramo policijo.« Mladen je segel v žep. »Počasi. Prvič, policije ne zanimate vi, ampak primer, bolje, lastna zadnjica. In vam vnaprej ne bodo verjeli. Vsaka vaša izjava bo podrobno zabeležena in predmet cepidlačne pravne razlage na sodišču. Niso vaši prijatelji, v najboljšem primeru so nevtralni. Pretepla sta dve osebi, do nezavesti, poškodbe še niso znane. Dober advokat vaju lahko raztrga na sodišču. Pokličite takoj svojega, naj pride k vam, od mesta ni daleč. Policiji pojasnite, da je on zahteval, da je pri razgovoru zraven. In naj bo zraven, če je dober odvetnik. Drugič. Nekateri policisti obvestijo svoje prijateljske medije, čeprav ne bi smeli. Če ne bosta pazila, bodo vlačili vas in hčerko po tisku tako, da bo vsak takoj vedel, kdo ste. Hčerka bo imela v šoli pekel. Ne dajajte nobene izjave, nikomur, imate opravičilo, hčerka potrebuje zdravniški pregled. Ne ustavljajte se pred nobeno kamero ali osebo, še posebej, če vam moli telefon v nos. Tako ali tako bodo skušali vse poslikati s telefoni ali kamerami. Vaš prvi cilj je bolnišnica, prišla bo prva pomoč, ne pa mediji ali policija. Tam je zasebnost večja. Tretjič. Uskladite se med seboj o tem, kaj in kako se je dogajalo. Kar bo težje, zaradi mene.« »Zaradi vas? Pa vi ste heroj!« »Jaz sem osamljen upokojenec, ki hoče predvsem mir. Mene ni bilo. Mladen in Bernard se spoznata na sledenje. Šefa tudi ni bilo. To uslugo nujno potrebujem, ker ne prenašam množice in hrupa; živčno bi me uničilo.« »Ja, toda …!« »Ni me bilo, prosim, mi to lahko zagotovite?« Vsi trije so počasi prikimali, mati zadnja. »Imam pa eno prošnjo.« »Vse, vse kar hočete.« »Bernard naj me hitro odnese do hojce, da lahko izginem.« »S čim sem se zameril Bogu?« je veselo zamrmral Bernard in počepnil pred njim. »Gremo.« Bernard je bil neverjetno močan, tekel je, kot da ga ne nosi. Hojca je stala sredi gozda. »Gospod, še predstavili se nismo, dovolite mojo vizitko, pokličite kadarkoli, kako vam je ime?« Zgovorno, za tega velikana. »Nihče, ime mi je Nihče.« »Kot pri Odiseju?« Bernard je bil razgledan. »Kot pri Odiseju.« »Klica nazaj ne bo, kajne? Da bom lahko samo ugibal, kako vidite več in bolje kot vaš pes; da o nasvetih ne govorim. Pa o pogovorih s psom. Živci niso to, kar skrivate, ni res?« »Zbogom Bernard, veselilo me je.« »Zbogom, Nihče.« Šef je dobil zvečer takšen kos mesa, da ga ni mogel pojesti. Zaspal je ob njem.
Revija Apokalipsa
SEKS
»…Ampak to ni »seks«, ne more biti »seks!« »Seks« ni krč, ni hitenje med dvema bitkama, kljub vojni; »seks« je mirno, civilizirano, premišljeno, urejeno in dogovorjeno srečanje in združevanje, plod prostega časa, nevroze ali igre, libertinizem, vendar nikoli strast in strastne nuja; »seks« je nasprotje strasti; ... »seks« je, kot bi rekel Denis de Rougemont , bližje «infrardečemu« v ljubezenskem spektru in je vezan na prosti čas...« Danilo Kiš – Ura anatomije I. Kot vedno te zadnje dni, je ostal v službi dokler je mogel – vsaj dokler njegova pretirana prisotnost ne bi začela vzdigovati obrvi. Na srečo je bil finančni izvedenec; kar je pomenilo pripadnik ezoterične, skoraj okultne stroke. In njegov računalnik je imel zato več zaščite kot severnokorejski predsednik in predvsem pravico pristopa, omejeno samo na njega. Glavno vlogo pri tem je imel računalniški izvedenec in slepar, ki mu je pomagal skriti ves prigoljufani denar v Myanmar. Na koncu koncev je bil solastnik in soustanovitelj te male, mlade firme, ki se je obupano borila za obstanek. Zato je imel dva računalnika, oba enako nepredirna za tujce, od katerih eden ni imel povezave z internetom, z obrazložitvijo, da je tako preprečen zunanji vdor v njegov sistem - kar je bilo celo res. Drugi računalnik pa naj bi bil za spremljanje zakonodaje in sodne ter druge prakse na finančnem področju. Strogo poslovno torej. Iz časov, ko so imeli še denar in niso dihali na škrge kot sedaj, ko bi jih lahko pokončal najmanjši minus. Začel je počasi listati po računalniških oglasih iz seks revij in si ogledovati slike. Besedila so bila kot vedno precej slična in včasih zabavna: »Visoko dvignem nogo in si jo dam v delo. Tudi ti ga obdeluješ sam. Čakam da se slišiva in glasno uživava. Naj se sliši vsa pohota« »Verjela sem v srečen zakon, a žal ni tako, ¨»Ne vem zakaj me zavrača, a dovolj imam vsega. Si želiš vroče ženske moje starosti za diskretna srečanja. Leta ne štejejo«… In tako dalje. Opazoval je slike in posnetke - odkar so telefoni praktično žepne kamere so filmčki postali skoraj obvezni. Nato je začel ugibati resničnost posnetkov. Večinoma so bile precej slabe kopije manj znanih modelov in zvezdnic, pa nerodne foto montaže, nekaj pa se mu jih je zdelo resničnih. Predvsem zato, ker so se na telesih poznale brazde življenja in so imele na sebi spodnje perilo, ki ni bilo po zadnji modi. Začel se je dolgočasiti in prsti so mu kar lezli k znanim tipkam. Vedel je, da ne bo zdržal in preklopil je na eskortno mesto, kjer so se oglašale resnične ženske. In to kakšne! Nekatere med njimi bi lahko bile pravi modeli, čisto vse pa so bile izjemno privlačne in seksualno vabljive. Firma, ki je mesto vodila, je bila strogo poslovna. Članarina je znašala sto evrov na mesec, cene za usluge strankam so bile jasno določene in, človek ne bi verjel, obstajala je celo možnost reklamacij. Anonimnost je bila zagotovljena. Ženske so bile razporejene po cenovnih razredih, ki jih je določalo zadovoljstvo strank in zahteve po ponovnih stikih z lepoticami. Računalniško je bilo vse brezhibno. To ni bila rubrika stiki, to je bil eskort, nedosegljivo višji razred od oglasov spletnih revij. Njena stran je bila ponovno polna obiskovalcev. Kar gnetli so se. Milena je bila med najbolj priljubljenimi ponudbami na tem trgu. Njen koledar je kotiral kot najbolj zaželen in je bil zaseden za več kot mesec dni naprej. Ne glede na to, da je eno dvourno srečanje z njo stalo tisoč evrov in še stroške za hotel, je bilo interesentov, zlasti ponovnih strank, več, kot je imela časa. Zato se je le z velikim naporom končno zrinil v njen urnik, seveda z lažno sliko in emajlom prijatelja Veneta. Toda njen album! Fotografije, od spredaj in zadaj, zgoraj in spodaj, gola, polgola, oblečena v spodnje perilo, kopalke ali obleko. Doma in na stopnišču, balkonu ali v javnosti v zakotni slepi ulici ali na osamljeni gozdni jasi, vse avtentično, celo z datumi. Potem pa video filmčki, na katerih so prišle do izraza njene edinstvene prsi, vabeče mednožje in dolge, napete noge in ljubkujoče roke ter valoviti dolgi lasje. Skratka podoba izjemne, prave ženske. Od zadaj jo je lahko občudoval celo, drugače pa je bilo vse montirano tako, da se je podoba končala pri vratu; ali pa je bil obraz zamegljen, obrnjen na stran ali popolnoma vržem nazaj . Ni mogel verjeti, da je že stara čez trideset let, kot je zapisala; bila je videti kot deset let mlajši vrhunski model. »Danes« je pomislil, »dandanes jo bom končno posedoval, razgaljeno in voljno za vse, za karkoli bom hotel. Končno!« Prijatelj Vene, s katerim je prijateljeval preko dvajset let in ga nikoli ni in ga nikoli ne bo izdal, mu je plačal zahtevano sobo v manjšem hotelu v predmestju v svojem imenu. »Ne boj se« mu je zagotovil »Cel hotelček vodi ena sama številna družina, ki ne govori z nikomer izven sorodstva, še posebej o poslu ne. Kamere v hotelčku in naokrog ne obstajajo, še tista na dohodu z avtoceste je stalno »pokvarjena«. V hotelu ne samo, da je fotografiranje prepovedano ampak telefona enostavno nihče nima in ne sme imeti s seboj, oddaš ga v recepciji. Komunicirajo po brezžični zvezi, preko slušalk ali tistih aparatov pod brado. Samo enkrat je nek tič začel snemati s telefonom, pa mu je receptor, bivši tekmovalec v dviganju uteži, iztrgal telefon in mu ga zdrobil v eni roki pred njegovimi očmi. Tip je letel iz hotela kot sraka in od takrat ni nikogar več, ki bi kaj takšnega poskusil. Tukaj imaš vizitko majhne taksi družbe, ki vozi stranke v ta hotel in nazaj in zna držati gobec. Mislim, da so tudi ti v zvezi s to, precej nevarno druščino iz hotela. Parkiranje je na tej kratki in ozki ulici prepovedano, tako da se ne moreš bati avto kamer ali skritih zasebnih detektivov. Sobe oddajajo na ure, dve uri sta tristo evrov, ampak je vredno svojega denarja. Dokumentov ne zahtevajo, rabiš le potrdilo o plačilu; tu je, imena na potrdilu ne preverja nihče. Strežnega osebja, dokler si tam, enostavno ne vidiš, ker pridejo le po tvojem odhodu. Bife je zastonj, če bi rabil pogum« se je zasmejal Vene »Pa še v sobi te čaka kaviar, sadje, energetski napitki in šampanjec, vse vključeno v ceno. Mislim, da ta družina vodi celo zadevo, od oglasa do odhoda stranke.« je zaključil. Ponovno je preveril ali ima potrdilo za hotel še v denarnici. Kot tudi dva tisoč evrov, ki jih je vzel iz sedaj prazne ročne blagajne firme, ker je v življenju vedno računal s tem, da bo morda potreboval rezervo. Tisoč, ki jih je mukoma prištedil je že prej imel v denarnici, ostalo, denar od firme pa … za vsak slučaj. Nikoli ne veš … V vsakem primeru bo veliko večino denarja takoj vrnil. Toda najprej je moral še domov. II. Razbijalo mu je v glavi, pred tem kar ga čaka. Ko se je peljal proti stanovanju, si je mrmral pomirilno mantro: »Milena bo moja, Milena bo danes moja«. S to mislijo je parkiral in se obotavljajoče odpravil domov. Na vratih je moral trikrat pozvoniti, preden je Alenka prišla odpret. Zadnja leta je zahtevala, da mora pozvoniti, kadar pride in ne kar odkleniti in vstopiti, ker bi jo baje lahko prestrašil; ona pa da ima »šibko srce«. V resnici je potrebovala čas, da je prenehala, kar je počela med nogami ali drugje med gledanjem svojih porno filmov in vrgla kakšno cunjo nase. Večerje seveda ni bilo. Pred dobrim mesecem ji je obrazložil, da je bolje, da se zaradi zahtevnega obsega dela, prehranjuje v službi, da ga hrana doma ne bi čakala. Ker je bila Alenka olimpijski prvak v lenobi, ji je to izjemno ustrezalo. Kar je seveda pomenilo, da je sama naročala orjaško število obedov preko spleta, med drugim po dvajset sladoledov naenkrat. Vsepovsod po stanovanju so ležale papirnate vrečke in škatle dobaviteljev hrane: za tajsko, turško, kitajsko, korejsko, japonsko in drugo podobo hrano. In njegova tašča je, z običajno brezobzirnostjo izjavila, da je to vse njegova odgovornost, ker njene hčerke ne jemlje kot zrelega človeka, ki ga (neutemeljeno, po njenem) tako zelo ljubi. Tašče, ostre poslovne direktorice majhne firme, (za katero še danes ni vedel kaj v resnici počne, ker je bila registrirana »za sve i svašta«), se je bal, odkar jo je spoznal, zato je bil tiho. Začelo se je pred nekaj leti, ko je njegova žena »zbolela«. Po njegovem jo je okužil virus »lenoritisa«. Družinska zdravnica, ki je bila pod popolnim vplivom njegove tašče, ji je predpisala bolniško in s tem nadaljevala že vrsto let; tri dni dela, pa bolniška, en dan dela, pa bolniška, pet dni dela, pa bolniška in tako naprej. Začeli so že dobivati dopise o invalidski upokojitvi, čeprav stalno gledanje porničev najbrž ne povzroča invalidov – morda le odrgnjenost njihovih dlani je potihem pomislil. »Invalidska upokojitev pri 23-ih letih, to je možno samo pri nas.« je bila naslednja njegova misel. Seveda mu je tašča pojasnila, da bi vse bilo drugače, če bi se on spremenil. »Ja, v kaj pa, vunbacitelja, ki prisilno vleče ženo v službo ali pa ji trga telefon za naročanje hrane iz rok?« se je pri sebi vprašal. Toda kaj pomaga takšen odgovor tašči, ki je svojo hčerko naučila predvsem tri stvari: kako vladati nad možem, kako vohuniti za možem in kako se ločiti od moža tako, da bo čim več pokasirala. Ni čudno, da je bila sama ločena; pravzaprav se jo je mož tako bal, da je pred leti nenadoma izginil v neznano smer in s tem prepustil vse premoženje Marini. Menda je bilo od tega že toliko časa, da so ga proglasili za mrtvega. Njegova tašča je bila torej sodna vdova. Včasih je ugibal, če je lezbijska, ker za moške ni kazala prav nobenega interesa – in kot se je pokazalo, za ženske tudi ne. Bila je kot samoten ruski ledolomilec, ki ga zanima samo kako zdrobiti naslednjo ledeno ploščad. In denar! Vsak cent je imela v jeklenem primežu in njena darila so bila bolj uborna od tistih od Rdečega križa za brezdomce. Žena se je zaradi vsega tega »zdravljenja in bolniške« zdebelila kot Bedanec. Zabuhla lica od katerih je meso kar viselo, trup obložen z tresočo oblogo masti, ki bi zadoščala za prehrano manjše vasi; dve viseči žogi namesto prsi, blede, orjaško debele noge, ki so se tresle od naslag tolšče med hojo. Obraz, napihnjen s človeško slanino, to je sedaj bila Alenka – nekdanja gimnastična tekmovalka (pod seveda diktatorskim nadzorom matere, ki jo je spremljala tudi na WC). Nekajkrat ga je povabila k posteljnim radostim, toda ko jo je zagledal golo, mu je uplahnilo vse in je samo še jecljal različne laži, zakaj ne. Seveda je moral zato spet poslušati taščine pridige o razumevanju ženskih potreb in o »krivičnem fetišu lepote«, karkoli je že to pomenilo. Z užitkom je pomislil na svojo dieto; več kot mesec dni je jedel samo tisto, kar so priporočali za dober seks: ostrige, rake, rdeče meso, mueslije iz žitaric, pinjole in kaviar. In rdeče vino. V sosednji restavraciji je postal spoštovan reden gost. Njegov prijazni doktor mu je razumevajoče predpisal 100 mg viagro; preizkusil jo je trikrat in vsakič je delovala; ugotovil je da najbolje, kadar jo vzame tri ure pred spolnim odnosom (v njegovim primeru s samim seboj). Bil je popolnoma zdrav in počutil se je, da bo tam doli kar počil, če ne bo kmalu prišlo do zmenka z Mileno. »Kaj ne bi oba malo pospravila ta svinjak? Od škatel za hrano komaj hodim po stanovanju?« je predlagal Alenki. Ta je pred tem spet začela na računalniku gledati porniče; zadnje čase se je navduševala nad japonskimi, bog ve zakaj. Seveda je takoj posegla po glavnem orožju, joku in poklicala mater: »Domen me spet terorizira! To je domače nasilje! A ga prijavim, mama?« Nekaj sta še govorili in potem se je nehalo. Dokler ni pozvonilo. Logično, prišla je tašča, gospa direktorica Marina, hčerki v pomoč. Kot vedno v širokem plašču in oblačilih, ki so njeno postavo v celoti porinila v ilegalo. Vedno je bila čimbolj oblečena, z oblekami, ki so kar plapolale na njej, brez vsakega nakita; šalil se je, da tudi poleti izgleda kot Eskim na obisku. Seveda Eskim, udarjen na denar, ki srepo gleda na vsak cent. Če bi ji en evro padel v reko, bi skočila tudi v vodo za njim, je jedko pomislil. Vsaj obraz je imela prijeten – dokler ni govorila z njim in stisnila ustnice ter zožila pogled.. Vešča je takoj začela. »Kako moreš tako delati z mojo hčerko, nasilnež!« »Saj sem samo predlagal, da oba pospraviva….« Jasno, Marina ga je prekinila. »In zakaj? Kaj jutri ne pride čistilka? Zakaj si z nepotrebnim delom mučil svojo bolno ženo, ti brezčutnež?« »Če je dovolj zdrava, da vse to poje, potem –…« vedno se je je bal »Potem kaj, potem ne sme jesti? Saj ima tudi ona svojo plačo. In pol tvojega, če se bosta ločila. Do česar bo prišlo, če boš tako nadaljeval.« »Zakaj se vedno vse obrne na ločitev?« in kot izjemno podla odvetnica, bi ga tašča odrla kot mrtvega konja. »Ker nisi vreden moje hčerke. Mlad si še, komaj si začel in moraš izboljšati vajin odnos. Drugače se ne bo dobro končalo. S polovico tvojega premoženja bi Alenka vsaj normalno živela« Če bi njegova žena prišla pred sodišče, bi se vsi stopili od sožalja pred diagnozami njene lečeče zdravnice. Končal bi na smetišču, z nalogom sodišča, da vzdržuje Alenko v roki. »V redu, se bom skušal popraviti. Morda bi šla oba k terapevtu za zakonske zveze?« V upanju, da se je s tem dovolj uklonil jekleni volji Marine. »Dobra ideja, čim pridem domov, vama bom poslala naslov. Ti pa z Alenko ravnaj, kot se spodobi, razumeš, idiot mali?« »Idiot mali ima pred seboj ure in ure užitka, kjer bo on ukazoval in ne neka tuja ženska!« je pri sebi dejal. Naglas si tega seveda ni upal. III. »Razumem« je šepnil in tašča Marina je odšla, med zmagoslavnimi pogledi njegove žene. Pogledal je na uro. »Madona, samo še dve uri in pol do sedmih!« Stekel je na WC in tam pogoltnil tableto viagre. Zatem je več kot uro skušal reševati nek spis, toda zaradi krikov in vzdihovanj japonskih porničev in njegove žene ter njenega slabo prikritega samozadovoljevanja ob tem, to ni bilo mogoče. Počasi je vstal in se začel oblačiti za sestanek. Žena je mislila da ve, da ima poslovno srečanje z gospodom Degrassijem, ki je bil pomembna stranka firme. Tisto, kar ni vedela, pa je, da je Degrassi njegov prijatelj, kot tudi skriti gej; ki mu je pomagal, da je prav za danes našel poklicno moško družbo, ki jo je le-ta nujno potreboval. Poslovil se je od žene, ki mu je brezbrižno vrnila pozdrav in nadaljevala s strmenjem v gole postave. Končno je lahko odšel. Srce mu je čedalje hitreje bilo. »Milena, danes, danes te bom, od spredaj in zadaj in od povsod, Milena, čedalje bližje sva si.« Najprej se je z avtom zapeljal do pregrešno drage restavracije, kjer je verjetno že pogled na natakarja stal dvajset evrov. Degrassi ga je čakal, ves nestrpen. Potreboval je alibi za svojo sicilsko ženo, ki je stikala za najmanjšim papirčkom pri njem in zahtevala odgovore o vsaki minuti njegovega življenja. Poklicala sta natakarja, naročila dva kozarca šampanjca, nato pa plačala, kot je bilo dogovorjeno, dve super dragi večerji, ki ju ni nihče niti skuhal, kaj šele pojedel. Natakar je žarel zaradi nepričakovanega priliva denarja in z vso uslužnostjo na računu dodal zahtevano uro – po kateri se je večerja končala ob enih ponoči. Vzela sta ta dokaza o opravljenem razgovoru in večerji in odšla ven. Degrassi se je takoj odpeljal k svojemu novemu eskortnemu ljubčku, Domen pa je poklical dogovorjeni taksi in pri sebi klel višino računa, ki ga je plačal. Tihi avto, ki se je pripeljal, je imel nepredirna okna. Usedel se je vanj in šoferju dejal: »Hotel Plaznik, prosim.« Šofer je brez besed zapeljal na avtocesto in po daljši vožnji po njej zavil po ozkem prehodu v še ožjo ulico. Taksimetra ni prižgal. »Deset evrov« je bil ves njegov besednjak in Domen mu je takoj plačal. Stopil je skozi vrtljiva vrata v recepcijo, kjer je stal nek potomec Herkula, z bicepsi v velikosti mladega hrasta in z obrazom, na katerem so bili vidni sledovi boksanja. Pokazal mu je potrdilo in ta je samo stegnil svojo orjaško roko navzgor: »soba številka 3, prvo nadstropje«. V avli hotelčka ni bil nihče drug, v dvigalu in na hodniku prav tako ne. Odklenil je sobo in stopil vanjo. Kaviar in šampanjec sta se svetila na mizi, pred ogromno, ročno izdelano posteljo, ki je kar vabila k seksu. Usedel se je in začel sanjati o Mileni. In o tistem delu njenega oglasa, kjer je stalo, da je za tritisoč evrov dovoljeno vse – fotke so bile jasne, da v tem primeru ni meja. Aah… Do sedmih je manjkalo še šest minut. Končno je nekdo potrkal. Tako napet, da ga je grizla zadrga v mednožju, je zaklical: »Milena?«. »Da« je dobil kratek odgovor. Z drhtečimi rokami je sunkovito odprl vrata. In zagledal svojo taščo. Marino. IV. Le da to ni bila ista Marina. Izginile so ohlapne obleke in pod sveže sfrizirano glavo je nosila kratek jopič z orjaškim dekoltejem tja do bradavic. Jopič je bil kratek in je razkrival njen brezhibni trebuh, ramena in roke. Ob strani razklano krilo, je odkrivalo privlačne dolge noge. In povrhu vsega še visoke pete, uhani, okusna in draga verižica okoli vratu, igriva torbica in zapestnice. To je bila neka druga ženska ..., ki je omamno dišala. Skoraj deset sekund sta nepremično zrla drug v drugega, nakar se je Marina zrinila v sobo in zaprla vrata za seboj. Umaknil se je pred njo. »No, in kaj sedaj?« Vedno je usekala prva. »Kkkaj, kaj mene sprašuješ, jaz sem vendar tvoj zet!« Počutil se je, kot bi ga kdo s kladivom po glavi. Ni vedel, kaj naj reče. »Zet, ki preko računalnika naroča plačljive ženske v hotel, misliš,« zven njenega glasu je bil bolj zapeljiv, kot bojevit. »Kkot je moja tašča prav takšna plačljiva ženska, o katerih govoriš« je skušal biti možat. »In kaj potem? Koga to briga? Boš ti to razkričal in še sebe potunkal?« Zgrozil se je ob misli na škandal, ki bi nastal. Raje v vodo, kot to! »Saj nisem nor!« Škandal bi mu odvrnil vse stranke. Že tako so bili v rdečih številkah, ki so jih skrivali. »Če nisi nor, pa bodi pameten.« Pri govorjenju se je zapeljivo zibala. »Kako zdaj, naj bom pameten?« Naj ona najde rešitev, ha! »V tem hotelu sem jaz Milena, in ne Marina. Ti si Vene in ne Domen. In kaj Milena in Vene počneta prostovoljno v hotelu, nikogar ne briga.«. Opazil je, da si je začela odpenjati gumbe na jopiču in ponovno se je vznemiril tam spodaj. »Aampak ali to sploh smeva?« Šele sedaj se mu je posvetilo, kam gre ta razgovor. »Sva v krvnem sorodstvu? Si ti še mladoletnik? Sem jaz tvoj šef, ki ti lahko uniči kariero?« Je tu kakršnakoli prisila?« Njen glas je bil vabeč in grlen. Pa še zamračila je svetlobo v sobi. »Nne, seveda nne.« Hlače so mu postale ponovno pretesne. »Potem bodi inteligenten in odpni že tisti tvoj pas, da ti tvoj mali ne strga hlač« Krilo je zdrselo na tla. Domnu so roke kar zdrvele k pasu in začel ga je divje razvezovati. Postelja je kmalu zaječala, ko sta nanjo planili dve telesi, ki sta se mrzlično slačili. In zatem je postelja začela opravljati svojo funkcijo, ker je bila, kot vse postelje, nevtralna do tega, kar ljudje počnejo na njej. V. Domen je izčrpan dremal zraven gole Marine, ki jo je osvetljevala posteljna svetilka. Sploh ni vedel, da je mogoč tako čudovit seks! Kako se je skoraj dve uri zvijala pod njim in nad njim, ga božala, gladila in ljubkovala, mu pokazala nove reči, kako povečati ugodje sebi in njej! Vsakič, ko je končal, je bilo, kot je nekoč zapisal Hemingway, kot da bi se zemlja zatresla pod njim! Tisoč evrov mu je prineslo užitek, ki ga je doslej le sanjal, pa še naučil se je marsičesa. Leno je razmišljal, kako bo naročil, ko bo zbral dovolj denarja, še en sestanek. Gotovo ga bo stalo manj, morda celo nič! Pa da poskusi stvari, ki se jih ni nikoli upal, ki pa jih je Marina v internetnem vprašalniku odkljukala, da jih je pripravljena početi: sadomazohizem, šeškanje, biči, vezava z vrvmi, pasji povodci in plazenje po vseh štirih, še enkrat analno….. Sredi blaženega razmišljanja ga je zaustavil njen glas: »Dve uri sta mimo, dragi, čas je za obračun!« Obrnil se je in videl, da se je že napol napravila. Nejevoljno je vstal in se začel oblačiti tudi sam. Ko je skoraj končal, ga je pozvala: »Plačilo za moje delo, dragi, na dan z denarjem!« Glas se ji je spremenil običajni led. »No, o tem se bova pa gotovo brez težav zmenila kot sorodnika, a ne?« vprašal je kar po domače, šaljivo. »To res ne bo težava a ne? A res moram plačati?« jo je upajoče pozval. »Ja, in to dva tisoč evrov, pa takoj prosim! Vem, da imaš vedno rezervo s sabo.« Šok. »Dva tisoč! To je enkrat več kot sva se zmenila, to je rop! To je moj osebni denar za celo leto! Pa še ves ni moj!« In izginile so sanje o novih dveh urah užitka. Nastopila je groza pred posledicami. Tega manka ne bo mogel zakriti. »Pravilo je – kadar stranka razkrije tvoj nočni hobi in spozna tvojo identiteto, je honorar vedno podvojen; ker je zaradi tega možno, da bo to moj poslednji zmenek ter konec te kariere in s tem zaslužka. Nekakšno poslovilno darilo ali odpravnina firme, pač. Želiš, da pokličem Žana iz recepcije, da ti to bolj podrobno obrazloži? Zadnji, ki ni hotel razumeti njegove obrazložitve, je bil en mesec na travmatološki. Kaj si res mislil, da sem tu brez zaščite in to zanesljive?« sedaj je spet govorila kot običajno z njim, trdo in neizprosno. V roki je držala slušalke, pripravljene na klic. Jasno mu je bilo, da druge izbire ni. Spomnil se je gorile iz avle in njegovega trdega pogleda. Vedel je, da ga bo takoj priklicala in v strahu je hitro povlekel denarnico iz žepa. Počasi je potegoval ven petdesetake, ki so pri medli svetlobi takoj končali v njeni torbici. Denarnica se je tanjšala, dokler ni bila skoraj prazna. Le kako bo te stroške skril pred firmo in ženo? Opravičil firmi manko v blagajni in minuse pri plači ženi? Vrnil Venetu tristo evrov? »Čisto brez bom ostal, brez dva tisoč, pa hotel me je stal tristo, pa večerja preko dvesto, pa taksi deset evrov. In ves ta denar šel za nekoga iz družine! Kot da se ne poznava!?« je glasno zajokal. Počutil se je kot bankrotiranec. Reva. Berač. Ponovno ga je obvladala in porinila v slepo ulico kot cucka. Kako bo živel? Bo sploh lahko preživel posledice? Lovil je sapo in ponovno na glas zahlipal. Premišljeno ga je pogledala in počasi dejala: »Imaš prav, pošteno je, da ti povrnem stroške, vsaj nekatere. Na koncu koncev sva v tesnem sorodstvu in to nekaj velja. Na, tukaj imaš, da ne boš rekel, da ti nisem pomagala, ko je bilo nujno.« V mračni sobi je segla v torbico, mu pomolila nekaj bankovcev, ki jih je krčevito zagrabil in stisnil v pest; in nato je kraljevsko odšla ven. Upajoče je razprl roko z denarjem. Vrnila mu je deset evrov za taksi.
Revija Apokalipsa
MOLK
I. »Zdaj pa vem!« »Kaj spet, mami?« »Ta tvoj Žan, končno sem ugotovila!« »Ugotovila?!« »Tako skriva, kje je bil dvajset let, razen da je bil v tujini, pa sem ga vseeno ujela!« »Pač noče povedati, pa kaj potem. Tvoji sorodniki na policiji so že zdavnaj ugotovili, da ni v nobeni kriminalistični evidenci in da ga nihče ga ne išče. Je bil nekje, o čemer noče govoriti in ima vso pravico do tega. Ne vem zakaj spet vrtaš.« »Mira, moja mala Mira. Ločena si, imaš odgovorno službo in vseeno še vedno tako naivna! Ne moreš živeti z nekom, ki je kar izginil za dve desetletji. In sedaj vem kam.« »Karkoli rečem, ti ne boš končala, kar nadaljuj, mami.« »Edino v Franciji je inštitucija, kjer lahko ponikneš v neznano, dobiš novo ime in nihče ne ve zate. In po dvajsetih letih dobiš državno pokojnino, ne visoko, toda solidno in stalno.« »Torej, ima po tvojem pokojnino, kaj je v tem slabega?« »Nič, če nisi pobegnil v Legijo tujcev. Kamor se lahko vključi vsak, ki preživi njihov izjemno surov uvodni trening. Potem dobi novo ime in lovi ga, če ga moreš. Še posebej, ker jih pošiljajo po vsem svetu, od Bosne, Afganistana do Somalije. Vse življenjske stroške plača legija, tako da lahko prihraniš celotno plačo, ki gre, z dodatki vred, od tisoč petsto do pet tisoč evrov in več. Po dvajsetih letih dobiš pokojnino in si častno odpuščen. Če si bil ranjen, lahko dobiš tudi francosko državljanstvo.« »In?« »Veva, da je bil Žan briljanten dijak na elitni poljanski gimnaziji in da je preskočil razred pri izobrazbi; enkrat v osnovni šoli in enkrat v srednji – moral je biti zgodaj zrel. Da je bil mladinski prvak v boksu v svoji kategoriji. Edini sin meščanske verne družine Pogračič , ki izvira tako iz Italije, od ubežnih Slovencev po materi, in, po očetu, od Slovencev, ki so emigrirali iz Avstrije. V gimnaziji je študiral francoščino španščino in latinščino, tako da je možno, da je bil seznanjen, bolj ali manj, s petimi jeziki, poleg slovenščine. Tisto leto, ko je Žan izginil iz Slovenije, je bil v Šiški v Ljubljani spopad med dvema tolpama. Ena smrtna žrtev, zaradi močnega, boksarskega udarca v glavo in padca na tla, nikoli pojasnjena. Pa prav za tem, takoj po maturi, ki jo je opravil z odliko, Žana ni nikjer več. Starša ne govorita. Nihče nič ne ve. Izgine za dvajset let in se vrne, najbrž poln denarja, v Slovenijo. Zdrav, žilav, napet kot struna. In molčeč. Neverjetno tekoče govori francosko, nemško in špansko. Pozna te narode in njihove ljudi kot svoj žep. Kadar seveda spregovori, kar pa ni skoraj nikoli.« »Ja, to te najbolj jezi, kako zna molčati!« »Človek je naredil iz molčanja umetnost, znanost! Izpuliti iz njega eno besedo je muka! Razen kadar se sproži v eno od njegovih zlobnih, mrzlih in jedkih pridig.« Njena mati, Verena, je rada prirejala sobotne »soiree« je, na katere je vabila zlasti pomembneže in tujce, da se šopiri pred njimi. Prav te je trikrat razsekal Žan, potem ko je vsakič predolgo javno drezala vanj - s hladno, kristalno jasno analizo. Prvič ji je pojasnil, da prireja »soir« ne pa »soiree«, ker je dogodek ob določeni uri (»soir«) popoldne in ne zvečer (»soiree«). Drugič je javno razkrinkal častnega gosta, »nesrečnega, preganjanega begunca«, kot dezerterja iz klavske sirske armade. In tretjič, ko je pri zbiranju pomoči za »uboge črnce, ki jih preganjajo beli rasisti,« dokazal, da v njihovi državi belcev že desetletja ni več, ker so jih vse pregnali sami in jim protizakonito pokradli premoženje; in da so njihovi voditelji totalni džihadistični antisemiti. Potem ga ni več vabila. Pač pa je postal zanimiv frankofonskim krogom, ki se ga niso mogli naveličati in so mu pošiljali plazove vabil. »Ah, Madmoiselle,« je nekoč na sprejemu vzdihnil ataše francoskega veleposlanika, »kakšna kristalna jasnost, kakšno poznavanje, erudicija, kakšna logika in razum; in prekrasna francoščina. Srečni ste, Madmoiselle.« Bila bi še bolj srečna, če bi kaj več razumela. Ampak njena izobrazba je bila pravna, tu pa je Žan razlagal manjšemu krogu, ki ga je pozorno poslušal, nekaj o nekakšni Occamovi britvi, Pascalovih pismih, zaključkih filozofov Derridaja in Lacana in vmes natresal podrobnosti o kartezijancih, nastanku vic, preganjanju janzenistov, laicizaciji družbe, tja do tistega sodobnega filozofa, ki je zadavil svojo ženo v postelji - Althusser? Še dobro, da je poglabljala svoje precej borno znanje francoščine; drugače še tega ne bi razumela. Francozi so bili dosledni; na svojem terenu so govorili samo francosko, nič ti ni pomagalo. »Če povzamem, strinjam se z zaključkom Karla Popperja, da absolutnih resnic ni, obstajajo samo trenutno najboljši približki resnice.« Žan je končal in prisotni so odobravajoče zašumeli, trije pa so ga skoraj okupirali do konca dogodka; in med njimi brezsramna ženščina z dekoltejem do popka. Žana je komaj odtrgala, da je, kot vedno molče, odšel z njo domov. Nakar ga je odkril še hispanski krog, s portugalskim vred; ni je presenetilo, da je znal tudi ta jezik. Zgodba se je ponovila, le da tokrat ni razumela nič. Razen tega, da bi Žan lahko nehal naročati hrano, ker je imel za skoraj vsak večer vabilo za slavnost ali gostilniško srečanje. Bala se je že, kaj bo, ko ga spozna še germanski krog, ta je bil najširši. Prvo povabilo je bilo že tu. In nihče ga ni dolgo spraševal, kje je bil. V tujini«, je vsem zadoščalo. Še posebej, ko je improviziral kakšno njihovo pesem ali pa deklamiral njej neznanega avtorja v brezhibnem, včasih celo ustrezno starinskem in dialektičnem jeziku. Vljudnost pač in neznansko zadovoljstvo, ki ga čutijo ljudje na tujem, ko tam zaslišijo svojo besedo. II. »Imam pač molčečega lepotca za partnerja«, se je nasmehnila Mira. »Molčečega? Ko je bil na našem vikendu, tri tedne ni spregovoril besede! Razen morda s psom, z njim se je družil bolj kot z menoj! Ali pa s tistim sosedom, ki mu je postavil žganjarno. Njegova grenčica in likerji so tako uspešni, da je prepustil kmetijo sinu in se ukvarja samo še s tem. Veš kakšne denarje je ponujal, da bi Žan samo nekaj mesecev ali vsaj tednov delal pri njem, v glavi se ti zvrti. Popolnoma je usekan na Žana, to ni normalno. Na človeka, ki dela vse čisto sam, po več dni skupaj. Žan že ve zakaj mora molčati in zakaj noče sprejeti službe, ki bi ga bolj postavila v javnost, kjer bi ga kdo lahko prepoznal. Dvajset let, po katerih se je vrnil je, kar veš kot pravnica, pri nas absolutni zastaralni rok za večino kaznivih dejanj. In še to, kdo je najbolj navajen na osamljenost – zapornik v samici! No, kaj praviš?« »No ja, letnice se ujemajo… ampak dokazov pa ni.« »Pa kaj še potrebuješ; več ni mogoče. Kontaktirala sem Legijo tujcev, pa so kot nepremičen zid. Razen splošnih uradnih podatkov, ne povedo nič. Francoska ambasada mi pošilja samo še komaj vljudne zavrnitve na moje poizvedbe – in me ne vabi več na njihove prireditve. Interpol ne ve nič. Francoska policija zahteva predhodno uradno poizvedbo, za katero naši nimajo pravne podlage. Zasebni detektiv je po par dnevih prekinil pogodbo, rekel je, da mi ne more zaračunavati sledenje človeka, ki je vsak dan ob isti uri v isti delavnici, kjer ostane enako število ur in gre nato k tebi!« Žanova delavnica jo je posebej motila, ni ji bilo jasno zakaj. Ko se je vrnil, se je naselil v predmestni hiši, ki jo je preuredil v delavnico z eno spalnico in majhnim vrtom. Zapustila sta mu jo starša, sedaj pokojna – v začetku je prišel na njihov pogreb. V slabem letu je popravil ključavnice, pomivalna korita, radiatorje, vrata in okna in tako naprej vsem naokrog, pa še dalje. Njegov molk je postal pregovoren in začeli so mu zaupati tudi osebne zadeve; o tem kako jih je reševal, če jih je, je seveda molčal. V enem letu je prijavil dva izuma in več industrijskih izboljšav, vse s področja malih popravil in strojev za osebno rabo. Baje je z njimi dobro služil. Sosedje so ga zelo spoštovali. Klicale so ga že večje firme, toda ponudbe za zaposlitev pri njih je redno odklanjal. »Je pač spreten, delaven, služi dobro… in mi je zvest. Vse, kar moj bivši ni bil. Še danes hodi prosjačiti k meni, čeprav živi pri svoji tečni, bogati materi.« »Tega ti nisem hotela pokazati, ampak ker se nočeš prepričati… poglej fotografije tvojega Žana. Ujel ga je drugi zasebni detektiv, brez težav.« V roke ji je porinila šop fotografij in poročilo. Fotografije in posnetki pomnilnika so jasno kazali Žana v bližini večje stavbe, kako se objema z nekim moškim. Skupaj sta odšla v to stavbo. Vrnila sta čez slabi dve uri, se objela, poljubila in poslovila. »Kje je to?« »Pleterje. Moški je samostanski brat, ne duhovnik, je torej laik, ki sme komunicirati s turisti. Odpeljal ga je v stavbo, ki je prepovedana za obiske. Ostal z njim skupaj, dve uri v stavbi, nakar sta se med poljubljanjem poslovila. Tvoj Žan je skriti gej. Ti sedaj zadošča?« Mira je bila pretresena. »Tole… tole je hudo. Pojdi mami, prosim te, Žan bo prišel čez par minut. Imela bova resen pogovor.« »So stvari, ki ne morejo ostani nerazčiščene, če hočeš da je razmerje zdravo.« je vztrajala mati. »Mi lahko pustiš to?« V glavi se ji je vrtelo od vsega. »Vzemi, razkrinkaj ga. Boš spoznala, da Oto ni bil tako slab. Vsekakor boljši od kriminalca, morebitnega vojnega zločinca, zapornika in skritega geja«. Verena je vedno navijala za bivšega moža svoje hčerke. »Adijo mama, adijo. Moram misliti!« »Reši se ga, dokler ne bo prepozno, moja mala, jaz ti bom vedno stala ob strani. Naključij v življenju ni, to dobro veš.« III. V stanovanju je zavladala tišina. Mira je listala po dokumentaciji in fotografijah. Njena jeza je rastla, čeprav ni vedela točno, zakaj. Vrata so zaškrtala, tista varna vhodna vrata, ki jih je vgradil Žan in zatem naredil iz njenega stanovanja trdnjavo, nepredirno za vlome. Žan je prišel iz svoje delavnice. Molče, kot se je navadila, jo je pozdravil in se odpravil proti kopalnici. Bil je vedno zelo snažen, kar ji je bilo posebej všeč. Ni hujšega kot umazan, zaudarjajoč moški, zlasti v postelji. Okopal se je in začel pripravljati večerjo-bil je izjemen kuhar hitro pripravljenih jedi. Po molčeči večerji sta se usedla, kot vedno zadnje čase, na kavč. »Žan, to se mora nehati.« »Kaj?« »Povej mi pred čem si bežal iz Slovenije tam leta 1991, kako si bil v tujski legiji in ali si gej.« »Obtožbe. Dokazi?« Porinila mu je papirje. Vestno jih je preučil, s priučeno disciplino. »Dokaza o meni v zvezi z ubojem 1991 nobenega. Dokaza o Legiji tujcev nobenega. Francozi se radi poljubljajo na lica in brat Jean-Claude je Francoz.« kot vedno jasno, po vrsti. Le da tokrat nekam žalostno. Edino pri trditvi o Legiji tujcev se je nasmehnil. »Zakaj si odšel? Kje si bil in s kom? Ali si gej? Povej ali pa je bolje da končava vse to. Dosti imam teh skrivnosti.« »Ti ali tvoja mati?« Precizno seciranje. »Če mi ne odgovoriš, sva zaključila. Zakaj si odšel? Kje si bil? Moram vedeti.« Zadaj, v možganih, ji je nastajala nekakšna kepa. »Začutil sem klic.« Strmel je preko nje, kot da čaka. »Kam si odšel?« »Isere je bil poln, Fribourgh, po plazu tam, sem moral drugam, Katalonija, Valencija.« Megleno je vedela, da je prvo najbrž Francija in Nemčija in drugo Španija. In da ji to ne pove nič.« »Kdo je ta človek v Pleterjih?« »Brat po duši in po svetem Brunu. Brat? Komaj ga je spoznal! In zraven je primešal še neznanega svetnika, le da bo vse še bolj motno.« »Si gej?« Večina neoženjenih je bila. »Ne.« »Zakaj si se vrnil?« Povej mi kaj, razkrij se, Žan!« »Klic je izginil. Morda se vrača.« Klic? Bala se je poglobiti v to. »To je vse, za dvajset let? Deset besed, ki mi ne povejo nič?« Ne samo nič, samo še bolj je bila zmedena. »Živel sem pošteno.« In s tem je končal. Tudi besede več ne bo izvlekla iz njega. V glavi se ji je meglilo. Strah jo je bilo odločitve; govorila je in se počutila kot stranska opazovalka nekega dogodka, ki se neizprosno bliža. Besede so ji letele iz ust, ne da bi razmišljala: »Tako ne moreva živeti. Ti imaš svoje življenje in jaz vanj nimam vstopa. To ni razmerje, to je vzporedna vegetacija. Ti se ne boš spremenil, jaz pa tudi ne. Bolje, da se prijateljsko razideva, preden se najin odnos ne pokvari. Žal, Žan, ampak kriv si ti. Pojdi, pojdi kjer si bil, ker tja spadaš!« Del nje je čutil zlobno veselje ob tem. Mati bi bila zadovoljna. Hotela je… sama ni vedela kaj. »Naj se zgodi tvoja volja«, je zašepetal. »Nehaj s tvojimi izreki. Greva narazen, kot dva zrela, odrasla človeka. V redu?« Ponovno, kot da bi iz nje govoril nekdo drug, ona pa samo opazuje. Brez besed je otožno prikimal. Prvič ga je vidila sklonjenega. Pobiral je svoje stvari po stanovanju, ni jih bilo veliko. Z nahrbtnikom na rami se je obrnil proti njej. »Ni nama bilo dano. Zbogom«. Vedela je, da to pomeni, da se ne bo nikoli več vrnil. S kepo v grlu je spremljala njegov počasni odhod. IV. Jokala se je cel konec tedna. Mati jo je tolažila, ji zagotavljala, da je storila edino prav in celo poklicala sluzastega Ota; ki je hotel ponoči k njej. Z razpršilom v roki ga je vrgla ven, in ko je skušal vdreti, so se sprožila Žanova varovala ter je prišel v objem policije, namesto njen. Naskrivaj ga je iskala na Facebooku. Račun je bil zaprt in kar je bilo možno, je bilo izbrisano. Isto na Twitterju in vseh ostalih socialnih omrežjih. You tube račun ukinjen, videi ročnih popravil izbrisani. Z vidika socialne mreže ni več obstajal. Telefonska številka, tako zemeljska kot brezžična se tudi nista več odzivali. Isto z e-pošto. Z avtom se je pripeljala do njegove hiše in plašno stopila ven. Dvoriščna vrata so bila zaprta. Nek moški se je trudil prepričati par ljudi pred njimi Parček je kmalu odšel in približala se mu je. »Poznate to hišo?« »Seveda poznam! Sem kar padel na tla, ko jo Žan hoče na hitro prodati. Sedaj iščem najboljšega ponudnika. Hiša je krasna, malo čudno preurejena, toda brezhibna. Dragulj za malo družino. Prodati ne bo težko. Samo danes imam pet strank. Naslednja pride takoj.« »Je rekel Žan zakaj? In kje je?« »Rekel je edino to, da se je klic vrnil in da je pot uhojena, ker jih še nima štirideset Saj ga poznate, reče nekaj nenavadnega in obmolkne, da ne moreš besede več izpuliti iz njega. Kje je, ne vem. Dal mi je vsa pooblastila in šel. Izgleda, da potuje po Evropi.« »Potuje po Evropi?« »Ja, prvi klic sem prejel iz Grenobla v Franciji, drugi iz Fribourgha v Švici in tretji iz Concha de Barbere v Španiji. Zatem molk.« »Je tam dosegljiv?« »Ne, on pokliče mene, vsakič z drugega telefona; noben ni njegov.« Zahvalila se mu je in odšla, s težo v prsih. Moški, ki ga je še vedno ljubila, je izginil. Okoli nje je zevala morasta praznina, kjer je prej bil on. Dnevi so ji minevali v duševni stiski, zdelo se ji je, kot da je vsak trenutek temačen. Doktor je ugotovil depresijo in ji predpisal tablete. Po nekaj tednih so učinkovale in nekakšna trda duševna ploščad, ki ji je pritiskala misli, je izginjala. Vabila za Žana in njo so še vedno prihajala. Nek dan se je pred njeno hišo zaustavila limuzina. Ataše francoskega veleposlanika je prišel osebno povabiti oba na slavnost. Bil je razočaran, ko je izvedel, da je Žan odšel. »Kje je, vam ne morem povedati. Verjetno v Grenoblu ali Fribourghu ali pa v Concha de Barberi v Kataloniji ali Valenciji, kjer že to je. In kaj za vražjo voljo imajo ta mesta skupnega? Jaz nisem našla nič In kakšen klic se mu je povrnil?!« Ataše se je zamislil. »Klic, to je enostavno, neka močna dolžnost, posvetna ali božja, ga je klicala, morda osebno, morda samo v duši. Grenoble, Fribourgh, Concha de Barbera… Concha de Barbera, Fribourgh, Grenoble. Oui, mesta nimajo nič skupnega, njihove okolice pa!« »Kaj, povejte, kaj?« »Zelo redke še delujoče cisterjanske samostane, v vseh treh primerih.« »Cisterjanci?« »Cisterjanci. Najstrožji samostanski red, ki deluje na dva načina; prvi, bolj nežen, je pri vas, v Pleterjih, beli menihi. Drugi je edinstven, morda najstrožji na svetu. Živiš popolnoma sam v celici, ne vidiš tedne nikogar. Molitve in delo, vse v svojem stanovanju, brez izjeme. Vsi so spretni obrtniki in kadar ne molijo ali razglabljajo o Bogu, delajo. Njihovi izdelki so slavni, kot denimo cisterjanski liker iz samostana v Grenoblu. Intelektualci in mojstri obrti, istočasno. Samostani so majhni, deset, dvajset očetov, torej duhovnikov in manjše število neposvečenih, bratov. Tam vlada le molk in tišina, hrano dobivaš skozi vrtljiva vratca, da ne vidiš nikogar. Sem ter tja se srečajo ali gredo med ljudi, toda zelo redko. Gostov ni, družine nejevoljno dobijo dovoljenje za obisk. Tako uradno kot neuradno so cisterijanci, razen bratov, nedosegljivi. Oblasti se ne upajo dotakniti niti njihovih vrtov, kaj šele oseb. Še avtomobili, motorji in kolesa so prepovedani pred samostanom. Vstop je prav tako prepovedan. Dobiš novo ime ob sprejetju in za posvetno oblast več ne obstajaš več, večina se nikoli več ne vrne med ljudi. Samo očetje in bratje, ki jih skoraj nikdar ne vidiš, vedo zate in oni ne govorijo z nikomer; srečaš jih bežno na skupni molitvi. Skoraj vsi v samostanu vztrajajo do konca in tam tudi umrejo. In vodja cisterijancev je v Fribourghu. Morda je pa vse to le naključje. Mesta so tudi znane turistične točke… Hvala za prijaznost, madmoiselle, vedno ste dobrodošli.« Odšel je in razumela je, da vabil več ne bo. Kot tudi ne bo Žana. Potisnila ga je nazaj k Bogu.
Kritika
Avtorji
Revija Apokalipsa
MI, EICHMANNOVI SINOVI
Odprto pismo Klausu Eichmannu  Nikoli ni lahko najti pravega tona in pravih besed za nagovor sinov, ki so izgubili očeta. Toda pisati vam, Klaus Eichmann, to je zame še posebej težavno. Ne zato, ker ste sin svojega očeta, torej »eden izmed Eichmannov«; jaz pa sem eden tistih Judov, ki so ubežali aparatu vašega očeta in so živi le zato, ker po naključju niso bili pobiti. Ni to tisto, kar stoji med vami in menoj, izraz »eden izmed Eichmannov« v tem smislu ne bi smel veljati. Nikoli naj ne bi označeval koga, ki je potomec Eichmanna, ampak zmerom le tistega, ki čuti, deluje in argumentira kot Eichmann. Nedopustno je, da bi vi – kakor tudi kdor koli drug – postali žrtev načela »krivde na podlagi krvnih vezi«, ki so se ga ljudje kot vaš oče tako nepremišljeno posluževali, in zaradi katerega so pomrli tisoči. Poreklo ni krivda, nihče ne kuje lastnega rodu, niti vi. Ne, če mi je tako težko pisati vam, potem bo tako zaradi drugih razlogov. Najprej zato, ker me plaši vaša usoda, to, da morate vse življenje hoditi naokoli kot sin svojega očeta. Poleg tega menim, da je izguba, kakršno ste doživeli vi, hujša od izgube, ki so jo morali pretrpeti drugi sinovi. Kaj imam v mislih? To, da ste izgubili očeta dvakrat. In da je za vas nadalje umrlo še vse kaj več kot le oče. O teh dveh rečeh bi rad najprej govoril z vami. Dvojna izguba Kaj imam v mislih, ko pravim: izgubili ste ga dvakrat? Zdi se mi nemogoče, da bi začutili svojo osirotelost šele v trenutku, ko je do vas prišla zadnja in nepreklicna vest, obvestilo, da so tisto, kar je bila nekoč umrljiva lupina vašega očeta, raztrosili kot pepel v morje. Prvi udarec vas je moral zadeti že prej. Zdelo bi se mi celo naravno, če se rana, ki ste jo dobili s prvim udarcem, ni nikoli zarasla, in če ste drugega izkusili le še kot v otopelosti. In na kaj mislim, ko govorim o trenutku prvega udarca? Na trenutek, ko ste doumeli, kdo ste, ko ste to zares doumeli. Tudi pred tem vam je bilo sicer gotovo nekako znano, da ste prišli na svet kot sin pripadnika SS, in nemara celo, da ta pripadnik SS ni vršil kake čisto poljubne funkcije. Toda kaj neki je to že bilo? Dogodki so ležali v somraku dobe, ki sploh ni sodila k vašemu zavestnemu življenju, in odvili so se daleč nazaj v delu sveta, ki je postal za vas prav tako že nestvaren. Vrhu tega so se sledovi za tem moškim – tako so vam pač pripovedovali – kakor tudi sledovi za številnimi drugimi, zabrisali v zmešnjavi povojnega časa; in navsezadnje je že leta obstajal nek drug mož, ki je docela zapolnil mesto vašega očeta ter s tem povsem zasenčil njegovo podobo. Nato je torej prišel tisti trenutek. Trenutek, ko se je vse to zrušilo. Zdaj namreč niste le izvedeli, kaj je bilo pravzaprav z vašim prvim očetom, zdaj niste slišali le o plinskih pečeh in šestih milijonih – že to bi zadoščalo; ampak ste bili povrhu vsega tokrat primorani dojeti, da novi oče, ki je izbrisal spomine na prvega, ni bil nihče drug kot prvi oče sam – da je torej mož, ki ste mu bili bržkone privrženi v sinovski ljubezni, in ki je bil morebiti celo dober z vami (le z grozo sem ravnokar zapisal besedico »dober«, zdi se, kot da hoče šest milijonov tistih, ki so jim odvzeli glas, izreči svoj protest) – da je ta mož sam Adolf Eichmann. Stiska tega trenutka je pred menoj. Ali natančneje: skušam si jo predočiti. Pogostoma sem to poskusil. Ne vem, ali se mi je posrečilo. Zagotovo pa vem, da ni prestopka, ki bi zavoljo njega kateri koli sin zaslužil, da se znajde v takem položaju. Nasprotno, tudi zunanji opazovalci le stežka prenesejo misel na nezasluženost takšne usode. Celo ljudje, v katerih nemara zaradi zlagane solidarnosti s svojim rodom vidite sovražnike. Kajpada to ne pomeni, da je vaša nesreča kakršna koli zasluga. Vseeno pa se zdi, da nezasluženost nesreče, sploh tako velike, kot je vaša, terja od nas prav posebno obzirnost. Najbrž je tako zato, ker tisti, ki menda slišimo to zahtevo, občutimo potrebo, da bi izrecno obnovili človeško dostojanstvo, ki je bilo poteptano s trpinčenjem ali kar uničeno. Vsekakor verjamem, da mora biti spoštovanje, ki ga dolgujemo stiski žrtve, toliko večje, kolikor večja je krivica, ki jo je ta žrtev utrpela. In to velja tudi za nagibe do vas. Kajti tudi vi spadate med trpinčene. Preden nadaljujete z branjem, bi morali zato vedeti, da me vaša stiska, vsaj z vidika nezasluženosti, prav tako navdaja s spoštovanjem; da občutim pred njo nekaj podobnega kot vpričo stiske šestih milijonov, ki ne morejo več sprejeti mojega velikega spoštovanja. Vi, Klaus Eichmann, pa to še vedno lahko storite. In vas še lahko zaprosim za to. Skušal sem si torej predstavljati trenutek, ko ste izvedeli. Vendar sami kajpada bolje veste, kako je bilo. Morda je sled, za katero grem tukaj, napačna. Nemara te prve sekunde šoka na tak način sploh ni bilo. Morda prvi hip niti niste bili zmožni doumeti ali celo izgovoriti stavka: »On je bil Eichmann«. Morda se sploh ni mogla takoj posrečiti uskladitev dveh tako različnih likov, tukaj očeta, tam Eichmanna. Prav mogoče je torej, da se vam ob tej strašni resnici ni godilo nič drugače kot poprej ob polresnici: da ste tudi zanjo nekaj časa le kratko malo »vedeli« – v najbolj medlem in nerealnem pomenu besede; da ste ostali nezmožni predelati, kar ste vedeli, in potegniti iz tega sklepe; in ne zdi se mi izključeno niti, da se ta nezmožnost ohranja vse do danes. Če bi lahko kdaj pod večer spet zaslišali škrtanje znanih korakov v vrtu pred hišo – mar ne bi tedaj še vedno planili očetu naproti, enako vihravo kot nekoč po koncu delovnega dne v dobrih starih časih, ko še nikakor niste vedeli, da »je on on«? To se mi ne bi zdelo v navzkrižju z naravo; z mnogimi med nami bi bilo gotovo komaj drugače. Kajti le kje in od koga bi se lahko vi ali kdo izmed nas naučil, kako naj se naglo in ustrezno odzove na monstruozno novico? Trenutek, ko se vam je enačba »on je on« zares izšla, ostaja torej zame neznanka. Toda ne glede na to, kdaj je nastopil (ali, če ga še ni, kdaj bo nastopil) – je vaš oče umrl tudi tega dne, ne le na dan, ko ste izvedeli za njegovo smrt. In zato sem rekel, da ste ga izgubili dvakrat. Večja izguba Zatrdil sem tudi, da vam ni »umrl le oče, ampak več«. Ne recite, prosim, da nič ne veste o »dodatnih izgubah«. To je sicer možno, vendar ne bi ničesar dokazovalo. Marsikatera izguba namreč postane resna šele s tem, da je ne začutimo. Slepec, ki sploh še ne dojema, da je slep, in zavoljo te dodatne hibe tvega korake, ki si jih pravzaprav ne bi smel dovoliti, je na slabšem kakor slepec, ki ve, česa mu manjka. In z vami bi se lahko godilo podobno. O kakšnih dodatnih izgubah govorim? O izgubi vaše bolečine. Vašega žalovanja. In vaše pietete. Kajti bolečina, žalovanje, pieteta – mar je bilo to dejansko tukaj, potem ko ste prejeli zadnje obvestilo? Ali je zares bruhnilo iz vas? Seveda ne dvomim, da so vam ta občutja znana. Kako bi prišel do tega? Moje vprašanje se nanaša izključno na vaše zdajšnje razmere, na čas po očetovem koncu; le na to, če ste tokrat lahko čutili bolečino, če ste tokrat mogli žalovati, če vam je tokrat uspelo kakor koli počastiti spomin. Pričakovati ta občutja bi bilo nekaj čisto naravnega. Zato si lahko predstavljam, kako ste nad posteljo obesili njegovo fotografijo s črnim trakom, zato da bi vsakokrat, če le privzdignete oči, zagotovo prestregli dobro znani pogled. Ali kako ste sami znova premerili pot do avtobusne postaje, po kateri sta šla običajno skupaj, da bi ga čutili ob sebi. Ali pot v vrt. Ali kaj podobnega. Toda mar so ta sredstva kaj pomagala? So se vaša pričakovanja izpolnila? Vam je uspelo ujeti njegov nekdanji pogled? Ste lahko zaslišali njegov stari glas? Ali se ni zgodilo nekaj drugega? Da vam je, morda občasno, namesto očeta Eichmanna stal nasproti – morilec Eichmann? Morebiti niste srečali njegovega pogleda, ampak ugaslo oko s plinom pokončane žrtve? Morebiti niste slišali njegovega glasu, ampak druge glasove? Na primer bobnenje enačbe »On je on«? Ali zadušene klice tistih, ki so se za njimi pravkar nepredušno zaprla železna vrata pokončevalne komore? Večinoma pa sploh ničesar? Znova sem se, kot rečeno, skušal postaviti na vaše mesto. In preverjal sem, kako bi bilo z menoj, če bi imel to nesrečo, da bi bil v vaši koži. Odgovor, ki sem ga moral dati samemu sebi po teh preizkusih, se je vselej glasil: Ne. Žalovanje, bolečina, pieteta, to se mi ni posrečilo. Fotografija je brez haska visela na steni. Zaman sem znova prehodil poti. Nikoli nisem ujel očetovega pogleda. Nikoli nisem mogel slišati njegovega glasu. – In da bi se to posrečilo vam bolje kot meni, ne morem verjeti, Klaus Eichmann. Razlike med nami, ljudmi, niso tako velike. Zakaj ta neuspeh? Brez spoštovanja ni žalovanja Zato, Klaus Eichmann, ker bolečina, žalovanje in pieteta terjajo – tako kot drugo, kar je živo – določene pogoje, brez katerih ne morejo nastati; in ker se najpomembnejši teh pogojev imenuje »spoštovanje«. Skratka: ker lahko žalujemo le za tistimi, ki smo jih mogli tudi spoštovati. Najbrž boste zmajali z glavo. »Kadar kdo joče«, boste morda rekli, »pač joče; to je nekaj docela naravnega, in s tako pompoznim izrekom si tu ne morem prav nič pomagati.« Drži. Drži, če govorite o otroku, ki je bruhnil v jok, ker ga boli zob. Toda ta otrok pač zgolj joka. Ni mogoče govoriti o tem, da bi kaj objokoval ali celo za čim žaloval. Vendar vam morda tak odgovor ne zadošča. »Kot da se ne objokuje tudi nečastnežev«, bi lahko namreč nadaljevali, »ljudi, ki jih ni nihče spoštoval, dokler so bili med nami.« Spet drži. Le da solze v takih primerih pravzaprav ne veljajo samemu nečastnežu. Ali tedaj prizadeti jočejo zato, ker ni več njega, nečastnika? Mar objokujejo njega? Ali njihove solze ne veljajo Drugemu? Stvarem, ki jih cenijo? Na primer sami smrti, ki ji izkazujejo spoštovanje celo v njeni najbolj klavrni žrtvi? Ali pa obetu človečnosti, ki je enkrat za vselej izgubljen in ga umrli zdaj odnaša s seboj? Ali morebiti kar njim samim? Jokajo morda zato, ker imajo občutek, da hkrati z umrlim pokopavajo tudi žalovanje? Ne, Klaus Eichmann, tudi z drugim ugovorom ne bi prišli prav daleč. Dejstvo, da sta žalovanje in spoštovanje med seboj tesno povezana, ostane v veljavi. Za nas, ki nimamo te nesreče, da bi bili vi, je tudi dobro in tolažilno, da je tako. Kajti ta sopripadnost nam vendarle dokazuje, da nismo razcepljeni: tukaj naravno bitje, ki joče; tam moralno bitje, ki čuti spoštovanje – temveč smo iz enega kosa. V tej sopripadnosti seveda za vas ni prav ničesar tolažilnega. Nasprotno: naravnost zapečati vašo nesrečo. Kajti če ste izgubili možnost žalovanja za očetom, se je to zgodilo ravno zato, ker žalovanje ni mogoče brez spoštovanja, in ker vas je oče oropal za možnost, da bi ga spoštovali. Le kdor spoštuje, je lahko spoštovan Kako je to storil? Na to ni težko odgovoriti. Obstaja namreč preprosto pravilo, pravilo vzajemnosti, ki se glasi: »Spoštovanje lahko izkazujemo le človeku, ki sam izkazuje spoštovanje ljudem.« In da bi vaš oče ravnal tako, tega si gotovo niti vi ne boste upali trditi. Razen morda v družinskem ali v prijateljskem krogu. O tem ne vem ničesar. Ampak le kaj bi to veljalo? Kaj neki – ob »spoštovanju«, ki se mu je uklanjal v svoji službi? Kajti tisto, čemur je tam tako pravil: servilno upoštevanje ukazov od zgoraj: tankovestno ter zato brezvestno spoštovanje napotkov, ki mu jih je narekoval aparat; komolčarska vnema, v kateri je brezhibno izdelal vozni red; skrajna prizadevnost, s katero je »opravil« vsakega, ki še ni bil »opravljen«, kakor bi šlo za nadležno packo – to je bilo vendar (ne glede na vse, kar je nemara drugače še bil, in za to resnično zmanjkuje besed ne le meni, marveč tudi samemu jeziku) izrecno uničevanje spoštovanja: izkazal se je zgolj z izrazitim nespoštovanjem človeka in dobesedno z zaničevanjem človeškega življenja. Prav tu pa je, Klaus Eichmann, razlog, zakaj se tudi vam spoštovanje ne posreči; zakaj vam je zdaj enkrat za vselej onemogočeno, da bi spoštovali njega. In to je zopet razlog, da vam je enkrat za vselej preprečeno žalovanje za njim. Vem: to »enkrat za vselej« zveni neusmiljeno. Toda včasih obstajajo situacije, v katerih je neusmiljenost obzirnejša od usmiljenja. Situacije pri kirurških posegih, ko morajo tudi bolniki zbrati pogum, da privolijo v poseg. In vi ste v takem položaju. Prosim, zberite pogum, ki je tukaj potreben. Spominjate se besed o »krivdi na podlagi krvnih vezi«, s katerimi sem začel to pismo. Ta izraz je nakazal, da me nečloveškost vašega očeta ne bi smela napeljati k odrekanju človeškega dostojanstva tudi vam; še več, da sem dolžan zapostaviti vaše poreklo. Čeprav bi se mi to zdelo še tako težko in nenaravno. Za vas, Klaus Eichmann, velja nekaj temu ustreznega. Namreč, da vam ni dovoljeno sklicevati se na pripadnost svoji družini. To, da ste potomec svojega očeta, vam ne daje pravice, da bi se z njim solidarizirali. Nasprotno, vaša obveza je celo, da se odmaknete od lastnega rodu. V solidarnosti z nami ste ga dolžni zatajiti. Četudi bi bil ta rez prek »družine« za vas še tako težaven. Četudi vam to zveni še tako nenaravno. Če še tako grobo nasprotuje zapovedi, naj spoštujemo očeta in mater. Odpovejte se torej nadaljnjim poskusom žalovanja za očetom. Snemite sliko z zidu. Opustite hojo po nekdanjih skupnih poteh. In ne recite, da vam skušam s tem odvzeti še tisto zadnje. Nasprotno: vaš korak bi lahko prinesel dobiček. Z odpovedjo bi nemara celo postali znova zmožni žalovanja. Resda ne zaradi očetove smrti. Pač pa zaradi smrti svojega žalovanja. Zato, ker vam ostaja nedovoljeno, da bi žalovali za svojim očetom. In ker ste danes kot mi vsi – kajti vaš primer ni osamljen – obsojeni na življenje v svetu, v katerem se komu lahko zgodi, da ne sme objokovati očeta. Ne zmajujte z glavo. To drugo žalovanje ni nepristno, niti izmišljeno. Prej je danes neposredni občutek, skupen vsem tistim, ki si ne delajo iluzij glede sveta, v katerem so pač primorani živeti. Če bi tudi vi lahko našli pot k drugemu žalovanju, torej ne bi več stali sami. Bili bi eden izmed nas. Monstruoznost Kar stoji v ozadju mojega pisma, je »monstruoznost«. Kaj označujem kot »monstruozno«? To, da se je odvilo institucionalno in tovarniško organizirano pokončevanje ljudi; in to milijonov. Da so pri teh dejavnostih obstajali vodje in pomagači; in sicer: suženjsko pokorni Eichmanni (možje, ki so to delo jemali kot vsako drugo in se izgovarjali na ukaze ter zvestobo);brezčastni Eichmanni (možje, ki so se gnali za temi službami); leseni Eichmanni (možje, ki so vzeli v zakup popolno izgubo svoje podobnosti človeku, da bi užili totalno moč); pohlepni Eichmanni (možje, ki so izvrševali monstruoznost ravno zato, ker jim je bilo neznosno; ker si namreč drugače ne bi bili zmožni dokazati svoje neomajnosti); strahopetni Eichmanni (možje, ki jih je veselilo, da lahko naposled s čisto vestjo zagrešijo nečastna dejanja; ne le kot nekaj, kar ni prepovedano, marveč celo kot nekaj zaukazanega). Da so bili milijoni pahnjeni in ujeti v razmere, v katerih niso vedeli ničesar o tem. In ničesar niso vedeli, ker o tem niso hoteli nič vedeti; ničesar pa niso hoteli vedeti, ker niso smeli hoteti, da bi kaj vedeli. Torej, milijoni pasivnih Eichmannov.Brez obuditve spomina na monstruozno, ki je bilo še včeraj dejanskost, ne pridemo niti koraka naprej. A tudi zgolj z njo naredimo prav malo korakov. Pomračitev, v katero nas zanese s tem spominjanjem, je nekaj vredna le, če jo znamo izkoristiti in pretvoriti v drugo. Pretvoriti jo moramo v uvid, da je tisto, kar je bilo včeraj resničnost, še vedno ali znova mogoče tudi danes, kolikor se predpostavke za to niso v temelju spremenile; da potemtakem obdobje monstruoznosti nemara ni bilo goli interegnum; in v odločitev, da se borimo proti morebitni ponovitvi.Naš mrak s to pretvorbo ne bo nič manjši. Toliko bolj zato, ker ponovitve monstruoznosti niso le mogoče, temveč verjetne (kmalu se bo izkazalo, zakaj); in ker je možnost zmage v boju proti ponovitvi manjša od možnosti, da bomo ta boj izgubili. Vendar bo naš poraz zapečaten le tedaj, če se ne lotimo pravočasno raziskovanja predpogojev za dogodke, ki so se nekoč odvili – če torej ne doženemo jasno, proti čemu se moramo pravzaprav bojevati. – Toliko o razlogih, zaradi katerih sem dolžan skupaj s svojimi prijatelji preiskovati temeljne vzroke. Glede vas pa nastopi tukaj še nekaj odločilnega: kajti v vašem primeru gre vendar za čisto osebno stvar: za to, da postane vaše lastno bivanje znosno. Ne boste se rešili iz svoje kože. Misel, da ste prav vi tisti, ki je izmed milijonov ljudi obsojen, da hodi naokoli kot dedič monstruoznega časa, vas bržkone prešinja kot strup; in najbrž vse od trenutka, ko ste izvedeli, kdo ste, ni minil dan, da ga ne bi že zjutraj pospremili na pot z besedama kletve – »ravno jaz«. Če niste dokončno opustili upanja, da se znebite tega strupa, če se vendarle še ozirate naokoli, iščoč rešitev, tedaj vam ne preostane nobena druga pot kakor to, da sledite vzrokom: da si torej razjasnite, kako ste lahko postali deležni take usode; uvidite, da je do tega moralo priti; in ugotovite, da tukaj ni bilo na delu naključje. S tem vas kajpak ne želim prepričevati, češ da ste ravno vi zaslužili to prekletstvo – po besedah, s katerimi sem pričel svoje pismo, ni več potrebno, da bi vam znova dopovedoval, kako mi je kaj takega tuje. V mislih imam prej to, da tako zavržene in pogubne eksistence, kakršna je eksistenca vašega očeta ali vaša lastna, niso slučajno zabredle v naš današnji svet; in da so Eichmanni prej nekaj, kar je za današnje razmere v svetu skrajno značilno, celo neizogibno. Dejansko obstajajo, raztrošeni po mnogo deželah, posamezniki, ki morajo živeti podobno nesrečno kakor vi. Na primer pilot nad Hirošimo Claude Eatherly. Kar velja zanje, za vam neznane sotrpine: da niso le posamezniki, temveč tudi predstavniki; in niso le žrtve nesreče ogromnih razsežnosti, ampak simboli nečesa nezaslišanega – to velja tudi za vas. In zato je z vami tako, da takrat, ko tolčete okoli sebe, ne besnite le proti monstruoznosti lastne usode, ampak (čeprav ne bi o tem ničesar vedeli) vselej hkrati tudi proti usodi monstruoznosti, torej proti nečemu, kar je postalo zaradi razmer, v kakršne je zašel naš svet, usoda vseh nas. Preden začnem s pojasnjevanjem »monstruoznosti«, dve uvodni opombi. Prva je svarilo. Bojim se namreč, da pozdravljate moje argumente kot oprostitev za svojega očeta ali celo kot reševanje njegove časti, in da boste nemara vzkliknili: »Famozno!«. Ne bi si bilo mogoče predstavljati hujšega nesporazuma. Svet, ki ga prikazujem, je sicer res poln skušnjav nečasti in dopuščanja monstruoznosti, kakršnih poprej vsaj v takem obsegu ni bilo. Toda kakor priznanje spolnega nagona ne predstavlja rešitve za čast morilca iz naslade, natanko tako tudi priznavanje našega današnjega svetovnega položaja ne prinaša odveze tistim, ki so podlegli skušnjavam, ali celo tistim, ki so z obema rokama zagrabili v njem zaobsežene možnosti za nečast. »Famozno!« bi lahko zavpil edinole kdo, ki se ni nikoli potrudil, da v duhu pregleda povorko včerajšnjih figur. Druga uvodna opomba se nanaša na izbor temeljnih vzrokov, ki jih bom tukaj razgrnil. Zgodovinarjem se bodo morda zdeli pomembnejši drugi. Toda če nas žene skrb za prihodnost, skrb za to, da bi zgodovina sploh še tekla dalje, moramo poiskati korenine, ki po zlomu strahovlade Hitlerja in vašega očeta niso odmrle; ker pa te segajo veliko globlje od vseh posebnih zgodovinskih korenin, niti ne bi mogle propasti z njenim zlomom. Drugače povedano: poiskali naj bi tiste korenine, katerih obstoj in nadaljnji obstoj omogoča ponovitev monstruoznosti in celo stori, da postane ta verjetna. In prav za to gre pri obeh temeljnih vzrokih, s katerima se bomo tu ukvarjali. Otemeneli svet Katere korenine segajo globlje kakor politične? Kaj je omogočilo »monstruoznost«? Prvi odgovor na vprašanje zveni banalno. Glasi se namreč: dejstvo, da smo ne glede na to, v kateri od industrializiranih dežel živimo, in ne glede na politično oznako, ki jo ta nosi, postali kreature tehničnega sveta. Ne razumite me narobe. Naša zmožnost, da razvijamo proizvode v velikem merilu, gradimo stroje, pustimo, da nam ti služijo, vzpostavljamo instalacije, organiziramo vodstva, koordiniramo organizacije itn., sama po sebi ni nič monstruoznega, ampak je nekaj sijajnega. Kako in s čim lahko tedaj pride do »monstruoznosti«? Odgovor: s tem, da je postal naš svet, čeprav smo ga iznašli in vzpostavili sami, zaradi zmagoslavja tehnike tako ogromen, da je prenehal biti zares še »naš« v kakem psihološko izpričanem pomenu besede. Da je postal za nas »preveč«. Kaj to spet pomeni? Najprej, da je tisto, kar zdaj lahko počnemo (in kar zato dejansko počnemo), večje od tega, o čemer si lahko ustvarimo določeno podobo; da je med našo zmožnostjo proizvodnje in zmožnostjo predstave zazevala vrzel, ki se širi iz dneva v dan; naše proizvodna kapaciteta je zaradi neomejenega stopnjevanja tehničnih dosežkov neizmerna, medtem ko je predstavna po naravi omejena. Preprosteje rečeno: predmeti, ki smo jih danes vajeni proizvajati s pomočjo nezajezljive tehnike, in učinki, ki smo jih zmožni izzvati, so zdaj tako veliki in eksplozivni, da jih ne moremo več doumeti – kaj šele, da bi jih lahko razpoznali kot svoje. – In naših predstavnih moči kajpada ne izčrpava le čezmeren obseg dosežkov, ampak tudi brezmejna posrednost delovnih procesov. Brž ko smo angažirani, da izvajamo enega neštetih drobnih posegov, ki tvorijo proizvodni proces, ne izgubimo le zanimanja za mehanizem kot celoto in za njegove končne učinke, temveč nam je tedaj odvzeta še sposobnost, da bi si o tem ustvarili predstavo. Ko je prekoračena neka skrajna stopnja posrednosti – in pri današnjem industrijskem, trgovskem in administrativnem delu je to nekaj normalnega – tedaj odpovemo; ne, tedaj niti ne vemo, da odpovedujemo in da bi bila naša naloga predstavljati si, kaj počnemo. Kar velja za predstavo, velja v enaki meri za zaznavo: če učinki našega dela ali delovanja presežejo določen obseg oziroma neko stopnjo posrednosti, se nam začno zabrisovati pred očmi. Bolj kot postaja aparat, v katerega smo vgrajeni, zapleten, kolikor bolj naraščajo njegovi učinki, manj vidimo, in toliko globlje potone možnost, da bi uzrli procese, katerih delci smo, ali njihove značilnosti. Skratka, čeprav je ta svet človekovo delo in ga ohranjamo v teku vsi, postaja zato, ker se izmika tako naši predstavi kot našim zaznavam, iz dneva v dan mračnejši.1 Tako mračen, da sploh ne moremo zaznati njegove otemnelosti; tako mračen, da bi lahko svojo dobo celo upravičeno poimenovali »dark age«. Vsekakor moramo dokončno odpisati naivno-optimislično upanje 19. stoletja, da se bo človekova razsvetljenost avtomatično povečevala s stopnjevanjem tehnike. Kdor se dandanes še tolaži s takim upanjem, ta ni le kratko malo praznoveren, in niti preprosto relikt predvčerajšnjega dne, temveč je žrtev zdajšnjih združb moči, namreč tistih mračnih mož tehnične dobe, ki jim je še kako do tega, da nas držijo v nevednosti glede dejanske otemnitve našega sveta – ne, da ta mrak nenehno proizvajajo. Kajti v tem je ingeniozni manever prevare, kakršnega danes izvajajo nad tistimi, ki jim je odvzeta moč. Razlika med že znanimi metodami zaslepljevanja in temi, ki smo jim priča danes, je vendar na dlani: medtem ko je poprej strategija seveda vsebovala izključevanje obrezmočenih iz vsake morebitne razsvetlitve, je današnja taktika v tem, da se ljudem, ki ne vidijo, da ne vidijo, dopoveduje, češ da so razsvetljeni. Vendar pa: Kar velja danes, ni to, da tehnika in razsvetljenstvo napredujeta vštric, ampak da – nasprotno – podlegata pravilu »obratnega sorazmerja«. Torej: ostrejši kot je tempo napredka, večji kot so učinki naše proizvodnje, in bolj ko je struktura naših aparatov zapletena – toliko hitreje pojema moč naše predstave in zaznave, ki tega zato ne moreta več dohajati; toliko bolj rapidno potone naša »razsvetljenost«, toliko bolj slepi postajamo. Namreč zares mi. Kajti to, kar odpoveduje, ni morebiti zgolj ta ali ona stvar, ni le naša predstava in zaznava – mi sami postajamo nesposobneži prav do temeljev lastne eksistence, torej dejansko v vsakem pogledu. Na kaj mislim? Peklenska pravila Nezadostnost naših občutij. Prosim, ne razumite narobe tega odgovora. Ne tožim nad tem, kako slabi in kako neobčutljivi naj bi postali ljudje. Taka tožba ne bi bila le sentimentalna, marveč naravnost vprašljiva; trditve, da je naša moč čutenja zakrnela in je zdaj manjša kot v dobrih starih časih, namreč ne bi bilo mogoče dokazati. Trdim prej to, da so naloge našega čutenja narasle in so zdaj neprimerno večje kot nekoč; s tem pa se je samodejno razširila tudi vrzel med temi nalogami in našo (dozdevno nespremenjeno) zmožnostjo čutiti – pravim skratka, da kot čuteča bitja nismo več dorasli lastnim dejavnostim, ker te zasenčijo vse, kar smo lahko počeli prej. Pravilo: Kadar se to, na kar bi se pravzaprav morali odzvati, prekomerno razmahne, tedaj odpove tudi naše čutenje. Naj se »prekomernost« nanaša na načrte, proizvodne dosežke ali že izpeljane akcije, nas tisto »preveliko« pusti hladne – ne (kajti tudi hlad bi bil pač še vedno neke vrste občutek), niti hladne ne, temveč docela neprizadete. Postajamo »čustveni analfabeti«, ki v soočenju s »prevelikimi besedili« preprosto ne uvidijo več, da imajo pred seboj besedila. Šest milijonov, to ostaja za nas številka, medtem ko pripoved o desetih umorjenih morda še lahko najde odzven v notranjosti, in nas en sam umorjenec navda z grozo. Prosim, Klaus Eichmann, ustavite se tukaj za hip. Kajti zdaj dejansko stojiva pred eno izmed korenin »monstruoznosti«. Nezadostnost našega čutenja namreč ni kratko malo defekt med drugimi defekti; in ni le hujša kakor odpoved naše predstave ali zaznave; hujša je celo od najhujših reči, ki so se že dogodile; in s tem imam v mislih: hujša celo od šestih milijonov. Zakaj? Ker prav ta odpoved omogoča ponovitev najhujših reči; ker olajša njih stopnjevanje; ker morda postaneta zaradi nje taka ponovitev in stopnjevanje celo neizogibna. Kajti k občutjem, ki odpovedo, ne sodijo le čustva groze ali spoštovanja ali sočutja, temveč tudi občutek odgovornosti. Naj zveni še tako peklensko, velja vendar za ta občutek povsem enako kot za predstavo ali zaznavo: da toliko bolj slabí, kolikor močneje narašča učinek, ki ga nameravamo doseči, ali ki smo ga že dosegli; tako rekoč ničen postane – to pa pomeni, da naš zavorni mehanizem docela otrpne – brž ko je prekoračena neka skrajna mera. In ker velja to peklensko pravilo, je torej odprta pot »monstruoznosti«. Toda nameraval je to Gotovo ste pomislili na svojega očeta, ko sem formuliral pravilo. In ne brez razloga. Poznali ste ga vendar v vsakdanjem življenju, in to kot moža, ki navzven ni kazal, kaj ima za seboj; ki se mu je posrečilo, da tega ni kazal; ki celo ni težko dosegel, da se mu to ni nič poznalo. In pozneje ste najbrž prebirali tudi akte s sodnega procesa, iz katerih je bilo razvidno, da vse do zadnjega dne ni vedel, kot pravimo, »kaj bi« s tistim, kar je dirigiral izza svoje pisalne mize. Da je na svoja monstruozna dejanja gledal, kakor da niso vredna omembe, kot da bi bila »quantités négligeables«. Ali se je obnašal tako neprizadeto, čeprav so bila njegova dejanja monstruozna? Takšna je običajno razlaga. Ali pa pa je bilo morda tako zato, ker je bil njihov obseg tako srhljivo velik? Namreč prevelik zanj? Kako je s tem? Ta trenutek se me loteva rahla tesnoba, ker pričakujem vaš vzklik: »Famozno!«. Na podlagi pravkar zastavljenega vprašanja boste morda dobili vtis, da sem vam prišel naproti velik del poti. Žal mi je, Klaus Eichmann. Pravilo, s katerim sva se ravnokar seznanila: da moč naših občutenj pojema s stopnjevanjem posrednosti v naši dejavnosti in z naraščanjem mere učinkov delovanja; in da naš zavorni mehanizem na določeni mejni točki docela odpove – to še ne zadošča, da bi vzeli vašega očeta v zaščito, češ da je žrtev današnje situacije, ali da bi ga oprostili krivde in ga omenjali kot glavno pričo za to, kar nas lahko kot ljudi dandanes doleti prav na podlagi omenjenega pravila. Njegova krivda ob monstruoznosti vseeno ostaja monstruozna. Zakaj? Zato, ker ga ni mogoče prištevati k milijonom delavcev, ki jim je usojeno opravljati specializirane prijeme in so zaradi posrednosti mehaničnega procesa, v katerega so včlenjeni, dejansko oropani za možnost, da bi si predstavljali njegove poslednje in pošastne učinke. K njim bi nemara spadala tipkarska delovna sila v njegovi pisarni ali tisti nameščenci, ki so morali vlagati v prave predale imena že premeščenih. Zanje zares velja, da so imeli pred očmi predvsem svojo posebno funkcijo in najbrž tudi edinole njo: to jim je preprečevalo, da bi si predstavljali monstruozni končni učinek. Ne, zato se sploh niso bili zmožni niti potruditi (zaman potruditi), da si zamislijo ta učinek. – Toda on? Je bil on tedaj resnično le eden izmed njih? Zgolj nameščenec v pokončevalnem biroju? Zgolj žrtev mašinerije? Le svoja lastna pomožna sila? Kaj takega bi tudi vi komaj lahko rekli. Dolžiti le aparat za to, da sta pri njem odpovedali domišljija in odgovornost, bi celo pomenilo postavljati na glavo potek stvari. Kajti zanj navsezadnje velja, da mu je podoba monstruoznega končnega učinka lebdela pred očmi kot tisto prvo; da je le na ljubo temu končnemu učinku sodeloval pri načrtovanju, izgradnji in vodenju mašinerije; samo zato, ker brez takšne mašinerije ne bi mogel nikoli udejanjiti tega cilja. Seveda s tem nočem trditi, da si je, preden je njegov aparat zares in (bolj ali manj) »brez zatikanj« stekel, podobo končnega učinka naslikal vse do zadnjih podrobnosti. Ne vemo, kako razločno si je lahko predstavljal trikrat nepredstavljivo: neobstoj milijonov, trnovo pot že zapisanih smrti (morituri), in ugonobitev nepogrešljivih pomagačev. Vendar to niti ni najvažnejše. Tisto, kar tukaj šteje in česar ni več mogoče odpraviti s sveta, je namreč edinole dejstvo, da je bila podoba oziroma pojem končnega stanja odskočna deska za njegovo dejavnost in da je nekako vendarle vnaprej hotel to monstruozno stanje. Zdaj boste morebiti skušali odločilno dejstvo ublažiti ali zabrisati s poudarjanjem besedice »nekako« namesto besedice »hotel«. Ker naj bi vaš oče (tako boste morda ugovarjali) hotel to monstruoznost le »nekako«, naj bi bilo s tem dokazano, da je tudi on postal žrtev »razkoraka« med predstavno in proizvodno močjo, ki je usoda vseh nas; in samo ta »razkorak« naj bi zakrivil njegovo krivdo. Ker pa z druge strani brez navzočnosti »razkoraka« ne bi moglo nikomur priti na misel, da se loti iztrebljenja milijonov, kaj takega tudi njemu, če ne bi podlegal »razkoraku«, nikoli ne bi moglo priti na misel. Skratka, pri načrtovanju »dokončne rešitve« je lahko bojda sodeloval samo zato, ker si jo je bil zmožen predočiti le »nekako«; bil naj bi le eden izmed nas; kar se je zgodilo njemu, bi lahko doletelo vsakogar med nami, ker pač nihče ne more ubežati zakonu »razkoraka«. Priložnost v spodelatavanju Toda stvar ni tako preprosta, Klaus Eichmann. In ne morem vam dovoliti tako cenene uporabe argumenta o »razkoraku«. Res je sicer (tako se je vendar glasilo moje pravilo), da z naraščanjem velikosti učinka upade naša zmožnost predstavljanja in odgovornosti, da po prekoračenju neke skrajne mere oboje docela odpove, in danes nihče izmed nas ne pade iz območja veljavnosti tega zakona. Ni pa res, da bi bil zato naš moralni poraz avtomatično zapečaten, in da so s tem odprta vsa vrata za vdor monstruoznosti; ali da bi se zato lahko komur koli od nas nekako ponevedoma zgodilo, da bo snoval in izvajal eichmannovske načrte ter torej postal Eichmann. Tako suženjsko vendarle ne podlegamo »zakonu razkoraka«, in tako lagodno tega ne smemo odpraviti. Zakaj ne? Zato, ker povrhu vsega velja – to je nujno potrebno dopolnilo »pravila o razkoraku« –, da sama izkušnja spodletavanja za nas zopet predstavlja možnost, pozitivno moralno priložnost, in lahko sproži zavorni mehanizem. Kajti šok ob naši odpovedi vsebuje neko svarilno moč. Prav zaradi njega namreč spoznamo, da smo zdaj dosegli zadnjo mejno postojanko, za katero se nepreklicno razcepita pot odgovornosti in pot brezobzirnosti. Kdor si je zares kdaj skušal predstavljati učinke dejanja, ki ga je načrtoval (oziroma učinke načrta, v katerega je bil nevede vpet); in kdor si je potem, ko mu je ta poskus predstave spodletel, dejansko priznal neuspeh – tega se poloti strah, zdravilen strah pred nečim, kar je nameraval storiti. Zato se čuti poklicanega, da znova pretrese svojo odločitev (ali to, kar je bil brez lastne odločitve skoraj tudi sam povzročil); in da svoje sodelovanje pri tem početju odslej postavi v odvisnost od lastne odločitve. Skratka, tak človek je že pustil za seboj nevarno cono, v kateri bi se mu lahko dogodilo kaj eichmannovskega in kjer bi mogel postati »Eichmann«.»Ne morem si predstavljati učinka delovanja,« reče. »Torej gre za monstruozen učinek. Tedaj ne morem odgovarjati zanj. Načrtovano aktivnost sem torej dolžan revidirati, jo odkloniti ali se proti njej boriti.« Izrabljeni razkorak Predpogoj za plodnost neuspeha je seveda to, da se (na neuspeh obsojenih) poskusov predstave tudi dejansko lotimo. To je pa kar težko, ker za večino izmed nas velja, da ni stvari, ki bi se nam zdela manj samoumevna kakor prav lotevanje takih poskusov. Do njih pride tako poredkoma, ker smo pač domala vseskozi podrejeni delavci in nas kot take sploh ne zanima učinek lastnega dela ter s tem predstava o končnem učinku. Ali natančneje: ker nam je preprečeno, da bi nas to zanimalo; ker naj bi se – v tem je navsezadnje danes vsesplošno pripoznana delovna morala – omejili na to, da nas zanima na delitvi dela sloneča specializacija, za katero smo plačani. Oviranje interesa pa zdaj potegne za seboj pravo verižno reakcijo ovir. Kajti če nam je preprečen poskus, da si ustvarimo predstavo, nam je kajpak preprečeno tudi izkustvo lastnega neuspeha; in tako smo prikrajšani še za to, da bi zaznali možnost tega izkustva (namreč svarilo); navsezadnje pa tudi, da bi se monstruoznosti učinkovito postavili po robu. Milijonom današnjih delavcev lahko torej zares priznamo, da so sicer sokrivci monstruoznosti, vendar ostajajo nedolžni sokrivci. Toda mar to velja tudi za vašega očeta? Bi on lahko opravičil udeleženost pri monstruoznosti z utemeljitvijo, da je bil zaradi svoje funkcije, sloneče na delitvi dela, prav tako odrezan od priložnosti, da si ustvari predstavo o končnem učinku? In zato tudi od možnosti spodletavajočega poskusa predstave? Odgovor navsezadnje že poznate. Glasi se: ne. In to zato, ker je vendar sodeloval pri načrtovanju monstruoznosti; in ker so načrti, ki ne pomenijo hkrati predstavljanja načrtovanega, kratko malo v nasprotju s pojmom načrtovanja. Zabeleživa torej, Klaus Eichmann: Vaš oče je opravil ta poskus. Še celo več kot enkrat: kadar kdo izdeluje načrte, se ne omeji na en sam poskus; prej je tako, da ima, vse dokler načrtuje, pred očmi podobo cilja načrtov … Zatrdno pa tudi drži, da so mu ti poskusi spodleteli; preprosto zato, ker ni človeka, ki bi si mogel predstavljati stvar tako ogromnih razsežnosti: likvidacijo milijonov. Zato terjajo odgovor le še vprašanja o njegovem odzivu na neuspeh: torej vprašanja, ki se nanašajo na to, ali ga je registriral. Ali če ga je izkoristil kot priložnost. Oziroma kaj je sicer »napravil« s tem. Če naj odgovoriva na ta vprašanja, vam želim najprej vsaj navidez nekoliko popustiti. Mirno namreč lahko predpostaviva, da je vaš oče, potem ko je njegov aparat stekel po programih, med že rutinskim vsakodnevnim delom postopoma izgubil izpred oči cilj, na katerega je bil prvotno meril; predstava o tem, kar je dejansko uganjal, sčasoma zanj ni več igrala bistvene vloge; zdaj ga je zanimalo predvsem »brezhibno« funkcioniranje njegovega proizvodnega obrata. Vendar tega popuščanja ne smemo razumeti narobe. Nočem namreč reči, da naj bi se krivda, ki si jo je naprtil na začetku kot sodelavec pri načrtovanju »dokončne rešitve«, spričo dejstva rutine razblinila v nič. In ne mislim niti, da je zdaj postal žrtev svojega aparata, torej naposled zdrsnil do statusa svojih slepih uslužbencev. Kajti besedi »pasti« in »zdrsniti« tukaj nista na mestu. Če bi celoten potek opredelili kot čisto pasivno dogajanje, bi to pomenilo naravnost zavajanje. Tu imamo pred seboj prej akcijo. Odvilo se je ravno to, da je vaš oče delal iz sebe žrtev svojega aparata. Dejansko ne bi mogel najti ali iznajti lagodnejšega pripomočka, nobenega sredstva, ki bi bolj zagotovo jamčilo uspeh njegovega monstruoznega programa, kakor ga je dejstvo, da njegova predstavna moč ni dohajala obsežnosti cilja in so ostali poskusi predstave obsojeni na neuspeh. V negativni formulaciji vam bo ta misel postala docela jasna. Reči hočem, da si vaš oče ne bi smel dovoliti, da si ne bi smel privoščiti predstavljanja podobe čakajočih, pomorjenih s plinom, sežganih in na pol sežganih. Namreč zato, ker bi tedaj nenehno ogrožal samega sebe, ker bi s tem nenehno tvegal, da postane šibak in obtiči sredi poti. Skratka, tvegal bi sabotažo lastnega programa in zatorej tudi samega sebe. Pomembnosti te poante sploh ne moreva dovolj izpostaviti, Klaus Eichmann. Nobenega razloga namreč ni, da bi omalovaževala nevarnost sabotaže. Navsezadnje ne smeva spregledati dejstva, da so tisti, ki dirigirajo današnje monstruozne, zagotovo tabujev razvezane podvige, v nekem smislu še vedno ljudje, kakršni smo sami: namreč starinski človeški tipi. Tu nimam v mislih le tega, da so si zmožni prav tako malo predstavljati, kaj počnejo, ampak tudi – in za to tukaj gre – da so sami ravno tako prišli na svet kot ljudje ter kot taki vlačijo s seboj naokoli še zadnje ostanke tabuja; ostanke, ki so jim kajpak skrajno nadležni, ker stojijo na poti njihovim podvigom. Mnogi izmed tistih, ki so bili določeni za pomagače v pokončevalnih taboriščih, so bili vendar dolžni opraviti celo tečaje, pri katerih so se morali z obvladovanjem nalog mučenja in ubijanja naučiti tudi tega, kako »umoriš« svoje tabuje. Vaš oče je nekoč sam omenil (in zaradi tega klavrnega razloga celo njemu ne moremo docela odreči minimalnega delca človeškosti), da ga je včasih obšla slabost in se mu je kdaj pa kdaj obrnil želodec ob pogledu na iz tal kipečo kri množice pomorjenih. Zares ni več mogoče presoditi, kaj je tu bolj srhljivo: dogajanje, ki ga omenja; njegova reakcija nanj; dejstvo, da je vseeno nadaljeval s svojim početjem; ali pa to, da je postal želodec poslednje zatočišče nravnosti in usmiljenja, da sta zverinskost in moralnost zamenjala mesti. In vendar: tukaj gre ravno za to, da je moral storiti vse, da odvrne nevarnosti fiziološkega vdora morale v izvedbo svojega programa. In glej: takšno preventivno sredstvo proti tabuju je bilo pripravljeno. Saj je vendar obstajala fantastična pomanjkljivost v predstavah in občutenju. Tu je bila vendar ta fantastična izkušnja, da se nam ne posreči noben poskus predstave. Vašemu očetu ni bilo treba drugega, kakor da poseže po tem. In to je tisto, kar je storil. – Neuspeh naših predstavnih poskusov sem poprej označil kot »priložnost«. Namreč zato, ker se nam ravno skozenj odprejo oči; ker prav zaradi njega uvidimo, da smo dosegli zadnji razcep poti; ker nas ravno neuspeh posvari pred tem, da bi pognali v tek »nekaj, česar ni mogoče do kraja uzreti«. No, vaš oče je spodletavanje prav tako izrabil kot »priložnost«. Vendar seveda v nekem pogledu, ki je diametralno nasproten našemu. Tisto, kar je potegnil iz neuspeha, namreč ni bilo svarilo, temveč nasprotno, upravičevanje lastnega početja. Če bi bil zmožen svoje načelo zajeti v besedah, tedaj bi lahko rekel:»Saj vendar ne razberem monstruoznosti. Zaradi 'razkoraka' sem nezmožen, da bi jo razbral. Ni mi torej mogoče ničesar pripisati. Torej lahko počnem monstruoznosti.« Ali: »Sploh ne vidim pred seboj milijonov, ki jih dajem pobiti s plinom. Saj jih sploh ne morem uzreti. Torej lahko mirno dopustim, da se jih pobije s plinom.« Ne, prikazovati vašega očeta kratko malo kot eno izmed žrtev današnje predstavne okvare ali ga celo jemati v zaščito kot takšno žrtev – to bi pomenilo ponaredbo njegove osebe. In ne le to: bilo bi namreč hkrati neizmerno krivično do milijonov, ki jim dejansko ni dano, da bi si predstavljali učinek tistega, pri čemer nevede sodelujejo. Nemoč lastnih predstav in čutenja nje doleti kot usoda in tistim, ki premorejo več vesti, vliva strah – zanj pa je bila dobrodošla, izrabljal in uporabil jo je za svoje cilje. To je bil njegov neprekosljivi praktični pripomoček. Če ga ne bi posedoval in če ne bi imel možnosti, da ga nenehno uporablja, se mu ne bi nikoli zares posrečila izvedba uničevalnega dela. Prevedla Martina Soldo Apokalipsa, 239-240 1. Vsekakor ta trditev ni nova, že dolgo obstaja celo izraz, ki označuje takšno otemnelost: izraz »odtujitev«. Toda nauki, iz katerih pojem izvira, niso primerni za današnjo situacijo. Njihovi zagovorniki namreč ne priznavajo, da »otemnevanje« povzroča razkorak med »proizvajanjem« in »predstavo«, ampak prej doktrinarno vztrajajo pri izključni krivdi lastniških odnosov (proizvodnih sredstev), in pri tem, da naj bi z njihovo spremembo izginila s sveta tudi odtujitev. Seveda bodo morali nekega dne pod pritiskom dejstev tudi socialistični teoretiki priznati, da odtujitev pri njih obstaja, tako kot drugod, in da ni mogoče dolgoročno ostati pri zatemnjevanju izvora otemnelosti.
Revija Apokalipsa
KONJENIKI
Trije konjeniki so se ležerno ozirali čez obzorje. Prvi je v rokah držal medeninast naočnik ter z njegovo pomočjo poskušal razvozlati skrivnostni pomen pack na leči. Drugi je ravno razjahal ter s konico svojega škornja zamišljeno brskal po blatu na robu pečine. Tretji je ostal trdno usidran v sedlu ter se nekoliko naveličano razgledoval po nebu. Prvi se je razglašal za vodjo ekspedicije. Drugi je o svoji vlogi in namenu raje molčal, kadar so ga povprašali po njem. Tretji je bil po izobrazbi sicer ekonomist, a si je v prostem času včasih pravil pesnik, včasih pa tudi intuitivni vremenar, zato se nam zdaj ne sme zdeti čudno, če smo ga zasačili med oziranjem po prostranih nebesih z namenom da bi uganil, koliko kaže ura na njegovem zapestju. Tovrstna naloga na severnem otoku, sredi katerega smo se znašli z našimi šestimi junaki, se na prvi pogled morda zdi banalna. Poletja trajajo cele dneve in zime cele noči. Enostavno je, zelo enostavno. Če je na nebu dan veš, da bo trajal še nekaj časa in če noč, takisto. Pa vendar. Zdaj je v zraku visela jesen in bilo je nekje okoli enakonočja, zato so bile razmere bolj negotove kot so jih bili v tem kratkem času vajeni. Dan se je že nekoliko tega začel prevešati v noč in le s težavo spet nazaj, samo tisti kdaj se jim je še vedno izmikal. To je nalogo tretjega konjenika oteževalo ravno toliko, da je pozabil na položno iztekanje minut, ki so morale miniti, preden bo spregovoril njegov prvi tovariš. Kar je bila tako ali tako poanta celotnega procesa. Zabijanje časa, se pravi. Pravzaprav v govoru prvega tovariša, ko je ta končno uspel odpeti usta, ni bilo ničesar podobnega besedam, zgolj serija nekoherentnih kletvic je priletela iz njih in skupaj z naočnikom mehko čmoknila na razmočeno zemljo. Zdaj se je leča res zapacala in blato je pronicalo v vse kotičke njenega skrbno rezljanega ohišja. Konj prvega konjenika je zahrzal ter se živčno prestopil. Svojega jezdeca ni maral. Nič zato, si je mislil njegov jezdec. Tudi on svojega konja ni maral. Skobacal se je s sedla, da bi pobral medeninasti naočnik, pri čemer mu je zdrsnilo s stremena, da je še sam zgrmel na, oziroma bolje rečeno, v mehka tla. Konj je zahrzal še glasneje ter s kopitom še malo premešal cedečo se brozgo pod sabo. Prvemu se je zdelo, kot da se s tem iz njega norčuje, a ker je to šlo proti njegovi doktrini, ga ni hotel brcniti. Čeprav si je tega zelo želel. Namesto tega je začel še bolj strastno preklinjati. Tretji se je delal, da tega ni opazil in drugemu, ki je, kakor se bo prav zdaj izkazalo, pravzaprav druga, pomignil na stran. Prvi je še vedno lomastil po blatu in se za trenutek ni brigal za nič drugega. Druga si je privzdignila ovratnik svoje vetrolomne jakne in glasno zavzdihnila. Tretji je svojega konja spodbodel ter usmeril proti nezainteresirani tovarišici, dvojno pazljivo. Prvič, da ne bi pomotoma poteptal izgubljenega naočnika in drugič, da ne bi slučajno ulovil pogleda razjarjenega tovariša. Upal je, da bo trenutek izkoristil, da podelita nekaj besed, se malo nasmejeta in poklepetata o vremenu. Preden je uspel izbrati prave besede, pa se je prvi že zadosti pomiril, da je ponovno zasedel svoje mesto v redu stvari. Pomahal je tovarišema in ju poklical nazaj na rob previsa: »Pa konja mi privedita!« Tovariša sta se vrnila na izhodišče, s konjem, ki je že odtaval na rob čistine, pa se jima ni ljubilo ukvarjati. Družno so se zazrli v dolino pod njimi. Golo pokrajino, prerešetano z nizkim rastjem in krušečim se kamenjem, je diagonalno prečila nad pokrajino rahlo dvignjena asfaltirana cesta. Ob njenem robu si je tu in tam zavetje pred vetrom izborilo kakšno tanko drevo. Na enega izmed njih, čisto na robu vidnega polja, je zdaj kazal prvi. Na drevesu ni bilo nič posebnega, bilo pa je videti, kot da se izza njega nekaj kadi. Potem, ko so nekaj časa napenjali oči in molče strmeli v goste bele pare, ki so se počasi sukljale iz tal v daljavi, ne da bi dognali, kakšna božja previdnost jih je odložila tja in čemu sploh služijo, se je tišina med njimi strjevala. Nihče ni hotel ugibati prvi. Konja, ki sta nosila težo svojih jezdecev, sta postajala nemirna, tretji je še vedno postopal nekaj metrov stran – za vse skupaj mu je bilo eno figo mar. Ozirali so se drug po drugem in molče skomigali z rameni. Prvi je spet zaklel in zagazil v blato, da bi prišel do svojega konja. To je spodbudilo drugo, da je pognala svojega konja ter se z lahnim drncem začela spuščati v dolino. Tretji je obstal na mestu. Svojega šefa ni hotel prehiteti do odkritja, da se mu ne bi poznalo na izplačilu. Končno se je lahko posvetil še preostanku pokrajine. Naravnost pred njim se je na drugi strani velike širjave razpenjala nizka gorska veriga. Nobenih vršacev, nobenih prelazov. Uravnana kulisa, nekaj belega na vrhovih. Vsake toliko je tudi v dolini nekaj poblisnilo. Mogoče so tu in tam zaplate snega poletje preživele v kakšnem kotu z mahom prekritega polja krušečega kamenja ... Mogoče so globlje v notranjosti, kot so mislili, mogoče so celo odkrili gnezdišče polarnih lisic! Sonce, ki je vsake toliko prijadralo izza mehkužnih oblakov, mu je nevljudno stikalo po kotičkih očes, da si je tu in tam pomel veke. Ravno pravi čas v letu je, da se jim kožuhi začenjajo spet barvati v belo in mogoče so jih uradne ocene podcenjevale. Mogoče ... Podobe pokrajine ni mogel sestaviti v koherentno celoto, kakor tudi ni hotel poprositi za končno rešeni naočnik. Misel na stotine mehkih kožuščkov mu je pri srcu delala tople stvari, ki se jim ni hotel odreči. Mogoče bi jih lahko poiskal in se s kakšno spoprijateljil, potem pa bi imel kompanjona za vse večne čase, oziroma kolikor dolgo že te stvarce živijo. Preplavljen z navdušenjem je pustil očem, da še naprej stikajo po razgledu. Tako se mu je zdelo tudi, da v daljavi migeta jata ptic, kakor tudi, da ob robu lesketajočega se jezera daleč pred sabo vidi položne strehe počitniških hišic. Pomežiknil je v nizko viseče sonce. Z nerazločno stvarnostjo ni imel večjih težav. Slabovidnosti je bil že dolgo vajen. Sploh pa je bil na odpravi primarno zadolžen za računovodske storitve, zato ga nihče ne more okriviti, če so se izgubili in se še vedno potikajo po robovih civilizacije, ki so ji poskušali ubežati. Prvi se je končno začel spuščati v dolino in tretji mu je pazljivo sledil. Druga, ki bi naj bila izkušena stezosledka, je izginila iz njunega vidnega polja, da sta morala pot s pečine najti sama. Ko so ob robu ceste končno vsi trije razjahali, da bi si ogledali čudno mešanico narave in družbe, ki se je usidrala globoko v tleh, so imeli o nenavadnih parah vsak svojo teorijo. Nazobčana cev, ki je izraščala iz zemlje, na kateri je stala hitra cesta in iz katere je puhtel gost bel dim, je bila očividno delo človeških rok. Vsaj o tem so si bili enaki. Prvi je skočil s svojega konja in se končno spet počutil, kakor da ima vajeti v svojih rokah. Naval samozavesti mu je godil in čim prej si je želel pozabiti na fiasko na pečini. Tudi svojih tovarišev ni preveč maral in čisto upravičeno se je bal, da se mu skrivoma posmehujeta, kadarkoli odjadrata malo po svoje. Pa vendar sta zadostovala njegovim namenom, samo glas je moral ohraniti miren, kadar ju je nagovarjal. Zahahljal se je sam pri sebi, ko je pomislil na njuno pomanjkljivo pravniško znanje, ki je oba enako nepremišljeno zvezalo z njegovim podvigom ter razrahljal naramnice svojih jahalnih hlač. Druga je preverila uro, koordinate in vremensko napoved. Cev se ji ni zdela posebej zanimiva. Nek ostanek ogrevalne napeljave, mogoče je zmanjkalo denarja, mogoče uravnava pritisk, ko takole prosto puhti v nebesni svod. Mogoče je geotermalnih voda enostavno preveč in začenjajo topiti vse te ledenike, pod katerimi počivajo, pa so rekli, da je treba to popraviti. Nekakšen ventilček, da ni treba zamenjati vseh turističnih pamfletov. Mogoče je razlaga enostavnejša ... Mogoče so se delavci odločili, da se bo s to cevjo končalo tudi njihovo potrpljenje, šli na štrajk in svoje zahteve začeli bljuvati v tihe doline obmorskih pogorij. Mogoče se kateri od njih še zdaj potepa naokoli. Ogledala si je tla. Če je šel kdo tu mimo, je od tega minilo že kar nekaj časa. To pa še zmeraj ne pomeni, da tod naokoli ni nikogar, ali pa da stvar ne služi nobenemu namenu. Samo svežih sledi ni videti nobenih. Kdo ve. Koga sploh zanima? Namembnosti dotične cevi ji ni bilo preveč mar. Rada je špekulirala, govorila malo manj. Zadolžena je bila zato, da ve, kje so, ne pa tudi, da se ukvarja s tem, kaj se v tem tam nahaja. Ta naloga je pripadala prvemu tovarišu, občasnem pravniku in advokatu za pravice okolja, prostovoljcu v združenju Ohranimo gozdove, rekreativnemu profetu in nikoli doštudiranemu doktorju česa-že? Ta se za cev samo ni preveč zanimal, drugače pa je bilo z njenimi merodajnimi učinki. Videl je situacijo, zgrabil priložnost in že segal v enega izmed žepkov malhe iz umetnega usnja, skrbno privezane na svoj trup. Preučujoče se je zazrl v vsebino svoje dlani kakor da šteje, nato pa z njo zamahnil ter po okolici razsul majhne črne drobce. Eden od njih je tretjega konjenika zadel v oko, nekaj se jih je razgubilo za dimno kuliso.»Hej, pazi!«»Prosim?«»V oko si me.«Prvi konjenik je nejeverno zabuljil v tretjega. »Prosim?«»V oko si me zadel!«»S semenom? Kam si ga spravil?«»Kako to misliš spravil, nikamor, v oko si me z njim.«»Ja, a ga imaš še vedno v očesu?«»Ne vem...«»Spravi ga iz očesa pa hop z njim na površino, to niso tra la in la, iz tega še zraste drevo!«Tretjo je premagala radovednost in vskočila je, da bi pred nadaljevanjem tirade rešila stanovskega kolega: »Oprostite, ampak, no, kako to, da tu?«»Tu je vlaga, voda in toplota. Svetlobe je toliko, kakor drugod, ampak vlaga, voda in toplota, to je bolje. Ne vidiš tega dima, ne vohaš miločutnega vonja po gnilih jajcih? To vse pomaga.« Odgovor je potešil njeno radovednost. Ni hotela vrtati v mistično ločnico agregatnih stanj po Pogozdovalčevo. Zakaj vlaga, ne voda, mar niso pare prevroče ... ? Dovolj dolgo so bili na poti, da je vedela, da bi ji bilo postreženo z malim milijonom primerov in razlago, ki bi vzela približno trideset minut, če bi zdaj nadaljevala. Tretjega je ošinila ravno, ko si je končno nehal vrtati po levem očesu ter naslovila prvega: »Torej... bo hrast?«»Hrast bo,« je prepričano odvrnil ter ji nagajivo pomežiknil. Druga se je zdaj malo sprehodila naokoli, umaknila se je direktnemu navalu pare, da ji ne premoči oblačil ter sedla na zaplato mahu, ki se je s prvim konjenikom očitno strinjal o merodajnosti rastnih pogojev. Ponovno je preverila vremensko napoved. Tretji je še zmeraj saniral posledice nezgode. Prvi ga je v vmesnem času še glasneje nahrulil, naj mu najde tisto nesrečno seme, ki se je verjetno ulovilo nekam med gube njegovih oblačil, da je ta začel panično poskakovati na mestu in otresati s sebe nevidnega sovraga. »Joj, ko bi vsaj stal malo bolj tamle, da bi seme padlo na plodna tla, ko se takole nemarno otresaš. Naj se ne ponovi, slišiš? Vsako seme je svet v malem in grdo je, kadar smo takole potratni!« Tretji je prenehal s poskakovanjem in na obraz se mu je risala obupana grimasa. To je bilo prvemu všeč in dodal je: »Naslednjič bosta oba stala v sredi, da bo na pravo mesto padlo vse, v kar se bosta zaletela. Jasno?« Kot vdana šolarčka sta družno pokimala. To je prvega Pogozdovalca pomirilo, napetost je popustila in tretjemu se je zdel to dober trenutek, da sede v mehko površino poleg druge ter mu pusti, da v miru opravi svoje pogozdovalne naloge do konca. Pogledal je predse. »Pa zakaj misliš, da je vse to?«»Ne vem.«»Jaz mislim, da je tu samo zato, ker je čakalo na nas.«»Haha.«Grenko ji je pritegnil: »Haha.« Tretji je bil, kot že omenjeno, poet in je kot tak rabil nek smisel, da se ga oprime kot zažigalne vrvice. Ni bil prepričan, če tako gre pregovor, pa vendar se mu je zdelo nekako prav. In ko skupaj pritečeta do izvira ... bum, ali nekako tako. Na razlomljenem polju mahu pred njima, ki se je razraščal prosto in pogumno, kakor da mu pripada cela pokrajina (od tukaj ni bilo videti lesketajočih se delcev) in ne le delček ob čudni cevi, je poskakoval velik črn ptič. Tretji se je ob pogledu nanj razvedril ter prijateljsko sunil drugo. »Glej, kraaa.« Druga je pogledala njega, nato ptiča ter se namrščila. »Hm, pa res,« je rekla. »Hm, zakaj?« je ponovil. Pomolčala je, gube na namrščenem čelu so se poglobile. »Prvič vidim kaj takega tako daleč na severu.«»Hm, kraa, hmm, kraaaa,« je tretji zaklical v pokrajino, prepredeno z vetrom. Prvi ga je slišal. »Kakšne afne spet guncata?« Druga je tretjemu namenila oster pogled ter se prenehala igrati z mahom. »Krokar je!« je zaklicala v odgovor.»Krokar? O glej, pa res! Da ni to vrana?«»Hm, kraa, hm, kraaa,« je spet pritegnil tretji. Vseeno mu je bilo, kako se ptič kliče. Razmišljal je o severnih lisicah in upal, da je ptica njegove krike razumela kot svarilo pred mogočo nevarnostjo. Ni se mu zdela preveč preplašena in pravzaprav je bilo videti, kot da ji njihova pozornost ustreza. Skočila je še malo bližje. Nekoliko poklapano je sklenil, da to najverjetneje pomeni, da ni v okolici nobenih lisic. »Krokar tukaj ...« je zamišljeno rekla tretja, medtem, ko je prvi hodil bližje in »Ptica pazi,« je tiho dodal drugi in prvi, ki je končno zagledal črnega ptiča, je vzkliknil: »Vrana je!«»Kraaa,« se je oglasil črni ptič in se jim vztrajno bližal čez razbrazdano pokrajino. Prvi se je počohljal po zatilju. »Bolje zanjo, da ni prišla po semena.«»Mogoče ga bodo konji odgnali,« je odgovoril tretji. Konji, ki so nekoliko vstran naveličano postopali po vetru, se niso zmenili za ta bežni up.»Mogoče,« je odgovoril prvi. »Mogoče bomo morali za to poskrbeti sami. Najbolje, da se kar utaborimo.«»Tukaj?« Tretji se je zbegano ozrl proti tovarišici, ter upal, da bo ugovarjala. Toda druga se je, prav tako kot trojica konj, obnašala, kakor da ji je zadevo malo mar. Niti skomignila ni z rameni, temveč je še naprej zamišljeno brskala po svojem mobilniku. Tretjemu se je zdelo, da je na ekranu za trenutek ugledal logotip spletne enciklopedije.»No, kaj čakaš? Privedi konje, pa da raztovorimo.« »No,« je zategnil tretji, »a ne bi bilo bolje, če najprej počakamo, da vidimo, ali se bo ta reč pobrala, ali jo to sploh zanima?«»V vsakem primeru se lahko dela, kakor da je ne zanima, potem pa pride nazaj. Vrane so inteligentna bitja in ne moremo jim dopustiti, da nam takole prekrižajo dragocene načrte.« »To vendar ni prav. Sploh pa ne vemo, če je zares vrana. Ona pravi, da je krokar. Sploh pa za danes še nismo dovolj na vzhodu. Preveč smo se zadržali pri tisti kočuri in ravno to nam bo prekrižalo načrte, da bo treba spet preračunavati in prilagajati stroške ter izdatke, kar bo vzelo še več časa, kar je potrebno prav tako vračunati vnaprej in dobro veš, da ...«»Mlin je bil,« ga je strogo prekinil odpravovodja. »In zdaj je topla greda. Sploh pa je vse podložno misiji. In če jaz rečem, da bomo tu ostali, bomo tu ostali. Te stvari so pomembne. Ne moremo kar tako slepo skozi življenje.« Stopil je korak bližje k ptiču, on pa skakljaj bližje njemu. »Ne moremo kockati z usodo in kar tako mogoče dopustiti, da nam navadna vrana požre petdeset vrst hrasta. To ni vzdržno in stvari ... mislim stvári. Njej je treba biti predan.« »Nisem orintolog, ampak resnično mislim, da gre za krokarja.«»Vrana, krokar, kakšna je razlika? Oboji žrejo trdo delo naših rok. N-e-v-a-r-n-o-s-t, v vsakem primeru gre zanjo. Ne vidiš zlovešče črnih peroti?«»Prav, potem bom še malo počakal takole,« je zavzdihnil tretji in se odločil, da bo še malo posedel, ker je bila zdaj, ko je pozornost prvega vedno bolj drsela proti čudnemu pernatemu bitju, stvar daleč od dorečene. A za to je potreboval podporo svoje kolegice. Dobro se je zavedal, v kakšni vrsti številk leži moč. Pa četudi ... četudi jima ga ne bi uspelo prepričati ... No, vsaj razkladal ne bo sam. Druga se je še vedno obnašala, kakor da jo je obsedla neka čudna misel, mrščila se je vedno huje, še vedno je strmela v telefon, po njem nekaj pritiskala, se dvignila in začela hoditi naokoli ter z iztegnjeno roko izvajati počasne gibe po zraku, nato pa prenehala, se spet zazrla v ekran, se še huje namrščila, pogledala krokarja in pogledala v telefon, nato pa se premaknila malo nižje vzdolž ceste in ponovila vajo. Črni ptič se jim je še vedno bližal. Prvi konjenik je nekaj zaklical in vanj zalučal kepo blata, da je krokar sunkovito vzletel. Četudi je bil prvi aboten strelec, je ptica razumela znak za preplah in ko se je na njegovem obrazu izrisal zadovoljen nasmešek, ga je razumela kot znak za konec nevarnosti. Pristala je nekaj metrov bližje, kot je bila poprej, nato pa zopet začela poskakovati proti njim. To je prvega še bolj razjarilo in stekel je do konjev ter začel brkljati po prtljagi. Pri tem mu je na tla zletelo nekaj kosov in spet je zakolnil ter jih začel pobirati, čistiti in preučevati, če se je v katerega od njih spet ujelo kakšno dragoceno seme. Za nekaj trenutkov je bilo vse drugo pozabljeno. Tretji se je ozrl okoli sebe ter ponovno obupano zavzdihnil. Druga je v iskanju signala za internetno povezavo že odtavala hudimano daleč. Prvi je ponavljal ples, ki ga je začel na pečini. Očitno postanek ne bo ravno kratek. Mogoče bi lahko privezal konje in tako malo pomagal. Pa se mu ni preveč ljubilo. Namesto tega je nepremično obsedel, z dlanmi na prafaktorje cefral kosme mahu in opazoval radovednega ptiča. »Kaj počneš tu?« je pomignil v njegovo smer.»Kraa,« je odgovoril krokar.»Si vran ali si krokar?« »Kraa,« je ponovno odgovoril krokar. »Dobro,« je rekel. »Če je temu tako, verjetno lahko obljubiš, da ne boš pojedel kolegovih semen in potem gremo dalje, nakar lahko z njimi storiš, kar hočeš.«»Kraa,« se je spet oglasil črni ptič. »Kje je tu konsistentnost?«Tretji se je zbegano ozrl proti njemu, saj ni pričakoval, da bo ta zares spregovoril. »Pa ti...«»Seveda. Oboje. Poglej; kraa. Preklapljam po registrih, kot po televizijskih kanalih. V tej puščobi je težko delati kaj drugega in nekoč je nekdo naveličan skozi okno brzečega avtomobila odvrgel neko bukvico, pa sem jo bil pograbil. Skoraj sem jo že celo razkljuval, ko sem ugotovil, da se da iz nje kaj naučiti.«»A, tako.« Tretji je bil popolnoma zbegan, a ni se hotel izkazati za bolj neukega od navadnega ptiča. »Torej?« ga je ponovno pobaral ptič, ki se mu je zdelo, da izgublja njegovo pozornost.»Torej kaj?« Tretjega je celotna zadeva tako zelo iztirila, da je pozabil, da je njuna kratka interakcija vsebovala tudi vsebinska vprašanja. »Mar nisi obljubil, da boš dosledno izpolnjeval svoj del misije, ji sledil in si prizadeval?« Zbral se je in si s čela popravil razmršene lase. »No, seveda. Zadolžen sem za svoj del. Vsak je zadolžen za svojega.«»In vsi ste zadolženi za skupno, mar ne?«»No, že že. Pa kako ti sploh veš vse to? Samo zato, ker lahko govoriš, še ne rabiš vsega vedeti!« je obupano vzkliknil. Vran se mu je posmehnil.»Opazoval sem vas že pri tistem mlinu. Nič dobrega ne počnete, čeprav ravno obratno parolo tako radi razglašate.«»No ... mogoče od nas ne bo toliko koristi, kot bi rad tovariš vodja, škode pa tudi ne. Mogoče pa smo s tistimi sadikami nahranili nekaj tvojih kolegov.« Ptič ga je vprašujoče pogledal in tretji se je zavedel, da pravzaprav ne ve niti, kaj jedo vrane, kaj krokarji. »Ali pa mogoče, no, kakšno divjad.«»Divjad?« Ptič je cinično prhnil. »Pa menda ja ne. Kar vprašaj tovarišico, kaj zdajle dela. Seznam otoških divjih živali išče. Koliko takih, ki imajo rade sadike gorskega javorja misliš, da je med njimi?«»Ne vem, no, verjetno vsaj ena? Vem, da tu ni komarjev, to pa je tudi vse. Veš, jaz sem ekonomist.«»Vem. Pa vendar se mi zdi, da ti ena in ena še vedno povzročata težave.«Tretji ga je zmedeno gledal. Če bi imel ptič očala ali pa kakšen naočnik, bi bil zdaj primeren trenutek, da ga popravi. Mogoče mu lahko posodi njihovega.»Prav. Začniva od začetka. Nekoč se je prav ob tej cevi ustavil neki popotnik, ki je pripotoval s še višjega severa. Ustavil se je in očaran zavzdihnil. Kako je tu lepo, je rekel. Koliko dreves. Sedel je pod točno tega in pustil toploti, da mu pogreje stare kosti. A poleg toplote ga je prevela tudi vlaga in ko je, misleč, da je okrepljen, nadaljeval pot, je zmrznil nedaleč od tu.« Tretji se je namrščil: »Kaj hočeš povedati s tem, ptič?« Ptič se mu je posmehnil.»Povedal sem ti, kaj tukaj vidijo nekateri. Zanima pa me, kaj vidite vi?«»No,« se je odkrhal tretji. »Pustinjo. Nekaj dreves, ki so se obdržala, kar pa je bojda dober znak.«»Dober znak za? Skakanje po blatu in otresanje s semeni? Vajin vodja je trap, če meni, da bodo tu kdaj rasli hrastovi gozdovi.«»No, najverjetneje res. Mogoče pa bo zraslo kaj drugega? Ne vem, kako on to odloča. Ampak jaz nisem poznavalec, a veš. Verjetno se zanaša na globalno segrevanje.«»Khm, kra,« ga je prekinil vran.»Kra, kaj?« je odgovoril tretji.»Klimatske spremembe se reče po novem. Ker ni nobene garancije, da ne bodo zadeve samo zmešale kot centrifuga in obrnile na glavo. Da ne bo tu še več ledu. Globalno segrevanje zveni preveč ... linearno.«»Pa povej mi, kako si ti sploh prišel sem? Si letel s celine? Si pobegnil s kletke? Kdo ti je vse to povedal? Je vaša vrsta že veš čas tu?«»Počakaj, no, tovarišico, pa ti bo vse razkrila,« se je posmehnil črni ptič. Tretji se je ozrl okoli sebe. Druga je bila samo še pika v daljavi. Prvi je še vedno kolnil in jima ni posvečal nobene pozornosti. Spet se je ozrl k vranu. »Onadva naju sploh ne slišita, mar ne?«»Seveda ne. Saj še sploh nisi ust odprl.«»Prav, no,« pomel si je senca in premislil zadevo. »Pa mi povej kaj drugega. Gledaš kdaj severni sij?«»Vsako zimo.«»Koliko zim si že tukaj?«»Vprašaj kolegico.«»Ne sliši me.«»Kaj zato. Potrpežljivost je božja mast.«»Prav. Pa semena? Boš pojedel hrastova semena?«»Ne vem še. Najverjetneje. Mogoče nalašč. Čeprav mi ne teknejo preveč, da veš.«»Zakaj nalašč?«»Da ne boste vsi trije kar tako ostali brez dela. Da boste še dalje mislili, da delate dobro in ste le žrtve zlobne narave in ptic, ki prebivajo v njej. Da boste obdržali moralo in se z očmi polnimi upov na stara leta vračali sem stikati med resjem in mahom, če sem kje kaj izpustil. Da se vama dvema pogodba ne bo prehitro iztekla. Samo pomagam. Je treba delat, si si živžgal oni dan.« Tretjemu se je zdelo, kakor da se ptič norčuje iz njegovih svetovnih nazorov. »No,« je rekel, »treba je preživet.«»No, sam si si odgovoril. Pojedel jih bom torej, če bo treba preživet. Meni ali vam.« Postal je. »Tega ne delam iz zlobe, veš. Malo mi že greste na živce, ko pridete in mislite, da veste, kako je treba popraviti. Tista kočura je marsikateremu mojemu tovarišu nudila zavetje in preživetje, preden ste jo razrušili, da bi iz nje postavili toplo gredo na odprtem. Je poteptalo tiste par tovornjakov naloženih z gradbenimi materiali marsikatero ogroženo cvetlico, pa kaj vas to briga, vaš carbon footprint je zero, vi se naokoli prevažate s konji, poglej v kako lepi simbiozi živite. Vsakih nekaj požirkov vode jim odstopite. Ampak nisem zloben. Samo pomisli, kaj praviš, ko vztrajaš, da vi niste nič krivi, čeprav so vso mašinerijo pripeljali na vaš ukaz. Še zdaj je tam, delavci so spizdili v trenutku, ko ste zavili za vogal, stroji pa stojijo. Eden od njih ima naluknjan rezervoar.«»No, to pa res ni moja krivda. Sploh pa se bodo mogoče vrnili in potem bo mogoče reč urejena. Mogoče so samo šli domov za praznike ali pa je katerega od njih zagrabilo v hrbtu. Kdo si, da lahko sodiš?« Vran je cinično prhnil. »Pa ste vi že kdaj videli, da bi brez potrebnega vzdrževanja kaj takega na samem preživelo? Sploh veš, da ste ob odhodu vrata pustili odprta? Veter bo zapihal in steklo se bo razbilo preden se bodo delavci vrnili in rekli, no, zdaj pa tako nima več smisla, nas bo ranilo, sadike pa bodo zgnile in nas zastrupile, črepinje bodo ranile naše šapice in kljune, ampak vaš šef, on pa je lahko obkljukal svojo kljukico, ane?«»Žal mi je. In žal mi je, da moje preživetje zavisi od njegovih bedastoč, ampak, - «»Ampak računica pa se očitno izide, ane? Ne izmotavaj se, že nekaj časa sem vam na sledi. Več vem, kot hočete misliti.«»No, ne govori torej, da iz vsega skupaj ne bo nič dobrega. Mogoče pa ima prav, mogoče pa bodo nekega dne tukaj rasli bujni listnati gozdovi in tudi ti boš imel nekaj od njih.«»In kaj se bo tedaj imelo zgoditi z nami, ki to golo pokrajino kličemo dom? Bomo kar tako skomignili s perutmi in rekli: prav imate, po vaše je lepše?«»Nov dom boste imeli. Boste videli, da bo zares krasno.« Tretji konjenik se je ob teh besedah zmrazil in umolknil. Zagnusil se je sam sebi, saj je spoznal, da je začel iz lastnih ust bljuvati parole svojega preziranega delodajalca. Ampak kaj more, ko pa mu je ta bedast ptič začel fecljati živce. On že ni kriv ranjenih šapic, pa tistega mostu, pa neuspele prenove tiste kočure in tako naprej. On samo prešteva stroške in se spušča v prijazne klepete z okoliškimi prebivalci. Še glas mu je dal, ptiču neumnemu, kaj ga ima zdaj z njim napadati.»Naj ti zaupam majhno skrivnost, da preidemo k bistvu, ker vidim, da ti okolišenje diši približno toliko, kot celosten koncept osebne odgovornosti. Prenesi sporočilo svojima tovarišema. Pospravite svoja semena. Mi novega doma ne rabimo. Mi nočemo, da popravite škodo svojih prednikov, ko so ti pred več kot tisoč leti izsekali domala cel otok. Všeč nam je, ko je vse takole prazno in se iz višav vse tako jasno vidi. Od plenilcev samo lisice. Od kopitarjev samo jeleni. Krave? Dva, tri mesece v letu mogoče. In če bi vašemu bedastemu tovarišu slučajno uspelo in sem prikliče raj na zemlji? Po ničemer več ga ne bo mogoče razločiti od drugih krajev, od tistih, iz katerih prihajate. In kaj ste storili z njimi, vsi vemo. V tisti knjigi je bilo vse natančno popisano. Zato pa iščete zdaj nove. Polni ste govna, ljubi tovariš. Povem vam, če bi ga malo izlili na vaše ljubljene gredice, bi vam vse skupaj veliko bolje uspevalo.«»No, gospod krokar, obljubljam vam, jaz sem tu res samo zato, da računam.« Zdaj se je tretjemu zdelo, da je velika ptica le nekaj skokov proč od njega. Tekom njunega pogovora je prišla čisto blizu in začela se je napihovati in se pripravljati, da zamahne s krili v njegovo smer. Prvi je še vedno brskal po torbah, zdaj jih je že večina spet ležala v blatu in druga je migetala nekje daleč na cestišču. Tretji se je zbal za svoje nežne okončine, za svoje mehke beločnice in tako naprej. V strahu je ptiča grdo pogledal. »Kraa,« je ta še zadnjič rekel, ga strogo pogledal in se pripravil na vzlet. Tretjemu je roka samodejno segla pod razbrazdan mah, zgrabila neki odkrušek okamenele lave in ga z vso silo zalučala proti ptičevi glavi. Ciljal ni natančno, a je bil ptič že preblizu, da bi ga bilo moč zares zgrešiti. Topo je udarilo in tretji je zmedeno pomežiknil. Ptič se je zgrudil na razbrazdana tla. Iz ust poet-ekonomista se je izvil odsekan, pridušeni krik, ki je privabil prvega, da je pozabil na zmedo, ki jo je ponovno povzročil pod svojimi nogami. Zarjul je: »Ti bedak, a kar tako si ga, dragocenega majhnega ptička?«»Na semena se je spravil,« je tretji zajecljal v odgovor.»A, a tako,« se je naenkrat tri nivoje tišje odzval prvi. »Potem pa prav.« Postal je, da zbere misli, ker ni bil navajen, da bi tovariš postoril karkoli v njegovo korist. »No, to je torej urejeno. Tole pospravi,« z roko je pomignil na kaos, ki se je nagrmadil pod njegovimi nogami, »pa lahko gremo.« Pokašljal je, z dvema prstoma pograbil preminulega ptiča ter ga zalučal v obcestni jarek. »Kaj, a nisi tega hotel?« je brezbrižno dodal. Sonce je svetilo nizko na obzorju in tretji je prikovan na mestu z naraščajočo nejeverjo strmel predse. Prvi je poskušal poklicati drugo, pa se ni odzvala, zato je poravnal svoje hozentregerje ter se na petah zamajal na mestu: »No, grem po tovarišico, ti pa kar veselo na delo.« Apokalipsa, 245-246
Revija Apokalipsa
DRUŽBA
Elegija o plebejstvu Malomeščanski delavci različnih prepričanj, nazorov in ciljev predstavljamo večinski delež našega ljudstva, ki prebiva v historično mladi državi, a prepolni nezrelosti in neodgovornih dejanj. Po 30 letih se še kar ne moremo znebiti tečne pubertete, ki vselej eruptivno preplavlja slovenski etos. Pomislite, kako malo je potrebno, da zadovoljiš sodržavljana: njegova afiniteta ne presega velikih prsi, primitivnega humorja in plastičnih sanj o novem prevoznem sredstvu. No, pa da ne pozabimo na buržujske višave, kjer se gnetejo miselni tokovi hrepenenja po slavi, večvrednosti in materialnem poželenju, ki so posledica fatalnega narcisizma in progresivnega pohlepa. Gre za eklatantne atribute številnih nosilcev javnih funkcij, ki znajo dobro odigrati vlogo neškodljivih vladarjev. Za prazne obljube in drobiž vzgajajo vitalen odnos s plebejci, ti pa jim v en glas vzklikajo: Slava vam, vladarji, tisti, ki bomo umrli, vas pozdravljamo! V duhu spoznanja Gola plemenitost našega bivanja, pomešanega v mesu in krvi, je v minljivosti, tisti nezavedni paradigmi človeške usode, ki je nepredvidljiva in se dotika vsakogar. Nam je morda prav v tem prizaneseno, da ne vemo ne za uro ne za dan, ko bomo zapustili stvarnost in v grob odnesli svoje sanje? Čeprav nam to ne daje ravno zadoščenja, saj se potem prikrade občutek, da je življenje brezupno, šlamastično in nepopolno, pa lahko v tem vidimo priložnost, da oviti v plašč realnosti pustimo svoj pečat v zgodovini. Prej kot ga bomo oblekli, prej bomo zbistrili misli, zadihali s pravo mero pragmatizma in ukovali svoje ime v večnost človeškega spomina. Slovenske matere sin V besedi izgovorjena lepota maternega jezika je plod hrepenenja, trme in nežnega dotika zemeljske grude, ki so jo vztrajno negovali že naši predniki in se nam zdaj občasno prikrade v misli ob pogledu na bogato in s soncem obsijano zelenje naše majhne deželice. Žal nam ta čudoviti odrešiteljski pogled mnogokrat zastira kar naš lastni um, preobremenjen z vsakodnevno odmerek balastnih misli, ki poganjajo tok tradicionalne slovenske apatije in brezvoljnosti. Morda bi morali slišati za tiste narode sveta – in verjemite mi: ni jih malo! – ki hrepenijo po lastni državi že stoletja, pa jim najvišjo obliko narodnega ponosa nekdo odreka, jih žali in ponižuje. Tlakujmo prihodnost našega evropskega polisa tako z izrekljivo kot zapisljivo besedo, da bo v ponos rodovom za nami in v spoštovanje slehernega inozemskega bitja. Destruktivno popačenje športa Metamorfoza, ki jo doživlja šport, postaja pojem nerešljivega. Zdravnik James Naismith je izumil košarko, da bi si otroci med zimo krajšali čas in tako ostali v dobri telesni pripravljenosti. Ideja se je udejanjila 1891., ko je človeštvo dobilo šport, ki je zastrupil svet. Opij dobre narave, ne le košarke, ampak tako rekoč vseh športov, je skozi zgodovino pridobival veljavo kot manifestacija časti, ponosa in ugleda. Žal le začasno! Destruktivna nota, ki je uničila sistem vrednot, je kapital, ta je patološko preslepil čustva ljudi do športa. Fundamente ljubezni, zdravja, veselja in užitkov je zamenjala kaotična formula tekmovalnosti. Športniki, ki se danes borijo za preživetje, plujejo z barkami v neznano morje. Za mnoge je usodna že prva nevihta, saj ta uniči pravljico o dragih avtomobilih, lepih dekletih in hiši z desetimi spalnicami. Tisti, ki jim uspe prijadrati do odprtega morja, postanejo doktrina posiljenega triumfa in plen izkoriščevalskih blagovnih znamk. Tako se epoha potrošništva nadaljuje, športniki pa niso več vzor, temveč simbol malikovanja vsakega otroka. Nebuloze umetnega poosebljanja nas pripeljejo do hipokrizije, ki se kot razbolelost neustavljivo širi. Ikarjev polet se konča z izgubo identitete ali celo s spoznanjem, da jo posameznik nikoli ni imel. Pogubne uverture sovraštva Za trenutek nazaj k antiki. Terminologija besede etika izhaja iz grškega pojma ethos, kar pomeni človeška drža. Kako mogočna naj bi bila ta, so mnogi filozofi različno razlagali in oblikovali lastne podobe o etičnemu bitju. Deluj tako, da bo tvoje dejanje lahko postalo obči zakon, je srž Kantove deontološke etike. Ni trajalo dolgo, da so kot protiutež Kantu na sceno prodrle ideologije, ki so z manipulativno roko jeze, sovraštva in mahinacij vsiljevale svoj »moralni« zakon. To je bila voda na mlin labilni drhali, ki ni potrebovala dolgo, da je patološke intence nedonošenih ideologov sprejela. Zastrupljeni narodi so fanatično verjeli, da jim je dovoljeno, da za lasten neuspeh krivijo druge in tako moralni zakon postane nemoralni cilj, ki upravičuje krvoločna sredstva. Svoj posel naredijo še represivni aparati, ki horde ljudi cepijo proti strpnosti, solidarnosti in ljubezni. Produkt tega je imperij, napolnjen s čredno družbo, imuno proti dialogu, strpnosti in spoštovanju. Nikoli več, ponavljamo. Nikoli več. Novi Facebookovi všečki Živimo v eri neizogibne gonje in hrepenenja po »spreminjanju« našega ljubega planeta. Na bolje, seveda, kajpak, a pogosto le za ceno egotripnih avtogramov, ki bi jih, v želji priznanja in sprejetosti, delili vsi vsem. Ti avtogrami so zdaj odraz všečkov na družbenih omrežjih, ki služijo kot vstopnica v svet obstoja. Si ali te ni? Odsotnost iz življenjskega teatra digitalij pomeni tvojo neposredno smrt, ki jo z vzkliki in obrekovanjem izglasuje množica v koloseju 21. stoletja. Vrednostni sistem smo obrnili na glavo in začeli uživati v preštevanju všečkov, ki jih je dobila naša objava. Kaj se je zares zgodilo na sliki, kaj smo ob zapisanem zares začutili, ni pomembno. Tako je postal še materialni svet, ki ga tako radi malikujemo, instanten absurd in zgolj začasno sredstvo poželenja. Za hip odmerek v žilo, prosim. Prazen je praznični čas Čakalne vrste v trgovinah, praznično vzdušje, lučke in druge komercialne izvedbe prednovoletnega nategunstva so že globoko udarile sleherno slovensko denarnico. Človek ima občutek, kot da je tista obljubljena Švica res prišla. Morda še v kakšnem podhodu ali pred cerkvijo srečaš berača, vendar se zdi, da so ljudje v slovenskih mestih zadovoljni in radostni. Malo pozabimo na realnost in zdi se, da v upanju na boljše leto iz sebe iztisnemo še ta preostanek pohlepa in se hkrati prepustimo potrošniškemu toku, kljub temu da nam dolgovi visijo nad glavo. Le upamo lahko, da se bo v nas prebudila empatija, ki bo ostala z nami celotno leto, ne le v tem prazničnem času, ko se ljudstvo obdaruje in si izreka lepe besede. Dajmo se spomniti, kaj in zakaj sploh praznujemo, pa se bomo tudi izložbenim malikom laže izognili. Stara celina na stara pota? Človeški duh, ujet v zaporu veličastne dame Evrope, umira, saj so dosmrtnega zapora oproščeni le zametki humanosti. Ti obstajajo v besedah, manj v dejanjih. Preostalo, kar človek manifestira kot nesebično ravnanje v imenu etike, morale, načelnosti in dobrote, tone v pozabo, z njim pa tudi ta veličastna evropska civilizacija. Očitno so nekatere bolezni neozdravljive. Nerazumljivi nacionalsocializem, fašizem, komunizem in z njimi povezane abotne vizije, rakotvorno napadajo srce Evrope v obliki skrajnih desnih in levih političnih opcij. Narodi potrebujejo pogumne in karizmatične osebnosti, ki bodo znale napake lastnega naroda prepoznati, jih obsoditi in pomiriti podivjano čredo frustriranih in emocionalno praznih ljudi. Oropani ljubezni Kaj bi se zgodilo, če bi svet oropali ljubezni?Duše bi jokale, narava bi krvavela in svet, ki naj bi bil po Galileu matematično urejen, bi postal matematično nerešljiv. Izgubili bi ravnovesje, ki ga ljudje dedujemo in v toku življenja popačimo in popolnoma zlorabimo. Človeštvo je samo sebe pripeljalo na skrajni rob preživetja, še Boga ne potrebujemo več, da bi nad zemljo spet priklical vesoljni potop. Vedno znova stopamo v isto reko, v isti svet hudobij.Novo zamenja staro in staro postane kaj kmalu novo, začarani krog odsotnosti ljubezni pa se vrti na vrtiljaku neskončnosti. Roparji so že na pohodu v puščavi hrepenenj, da bi nam izsušili sanje o ljubezni, zato le upajmo, da bo univerzalno čustvo zdržalo in vztrajalo med ljudmi. Zaspane oči samote Človeško bitje doseže vrhunec življenja ob zadnjem izdihu, ko mu živi ovrednotijo plemenitost njegovega bivanja. Spomin je edina karta, s katero igramo, da bi se prebili v zavest naših zanamcev. Ob tem je pomembno le to, kaj smo v življenju storili, namreč, to, česa nismo, bomo odnesli v grob. Takrat popravnega izpita ne bo več, ostali bomo sami s seboj v upanju, da po smrti obstaja neki drugi svet, ki nam ga obljubljajo svete knjige. Smo pripravljeni sprejeti minljivost in si v ogledalu priznati svojo šibkost in nebogljenost? Zdravstveni opomin Nevidni sovražnik, morilec, ki ne pozna potnega lista in ne izbira žrtev, globoko prodira v našo intimo, v naše bistvo. Covid-19 tako rekoč s tiho diplomacijo smrti pušča neizbrisno sled v zavesti sodobnega človeka 21. stoletja. Čeprav se zdi, da smo v Sloveniji na poti triumfa in nam občasno rahljanje vladnih ukrepov vliva samozavest, je lahko pretiran optimizem tudi nevaren. Tako kot za gladiatorje ena zmaga v Koloseju ni bila dovolj, da bi si prisvojili rudij, lesen meč svobode, ki je pogumne bojevnike osvobodil jarma suženjstva pod okriljem rimskega imperija, nam tudi prva uspešna bitka proti pandemiji ne sme biti dovolj, da bi nemudoma razglasili slavje. Poskrbimo, da ne izgubimo prednosti, ki smo si jo priborili proti smrtonosnemu virusu. Previdnost, skrbnost in potrpežljivost nikoli niso odveč. Hitro na vrh sveta! In je mimo še eno leto, še eno desetletje, še eno obdobje modernizacije človeštva, tudi na račun etične resignacije, revščine in prelite krvi. Skratka, tekmovalnost med narodi in prehitevanje brez cilja, no, vsaj brez takšnega, ki bi vodilo v vsesplošno blaginjo. Hiter tok življenja, ki so nam ga v eri tehnološkega razcveta ponudile politične elite in buržujske kaste, smo brez razmisleka sprejeli in po hitrem postopku pridobili državljanstvo v republiki sužnjelastništva. Kje je tu svoboda? So nas naučili, da jo je treba iskati na družbenih omrežjih, na delovnem mestu, v partnerskem odnosu? Začnimo jo vendar že iskati v drobcu svoje duše, ki ga pustimo na tem planetu. Le tako bo vsako leto znosneje, prijetneje in bolj čuteče. Tisti mulci s kvarta Ob sprehodih skozi sivino ljubljanskih ulic se spomnim na otožne obraze, ki jih udarci tuje roke često božajo. To je pogled na resignirano mladost, polno sramu, žalosti in bolečine, ki prisilijo dečke iz kvarta, da opustijo sanje. Potem je tu še ulica, ki jih oropa lastne zavesti in jih spremeni v mentalne reveže. Najraje v temi tavajo brez smisla za življenje in v upanju, da jim bo uspelo zablesteti s kriminalno kariero. Hitro pozabijo, da je to ples s črno damo, s katero se navadno odpleše zgolj zadnji tango. Nepripravljene in nezrele jih v boju za preživetje prerešata krogla in tako končajo pozabljeni med ulicami. Njihove raztrgane in tragične zgodbe zdaj potujejo od ust do ust v opomin nam vsem. Med eksistenco in esenco? Ne gre za to, da bi obsojal narkomane, pijance in druge mavrične osebnosti v hierarhiji moderne družbe našega časa. Gre predvsem za to, da si ljudje priznamo, da smo od česa odvisni. Vsi pač na sebi edinstven in svojevrsten način. V odvisnosti blažimo travmatične rane preteklosti in sedanjosti ter tako bežimo pred realnostjo, da bi z občutki iracionalnosti preživeli. Kakšno slepilo uma vendar, saj nam je kristalno jasno, da se bomo vnovič zbudili še bolj poškodovani. Čas je, da odvisnosti napovemo vojno in ustavimo pat položaj, ki nas vse bolj izčrpava in potiska v regresijo. Tako bomo naredili prvi korak, da zaustavimo udarce usode. Bitka bo dokončno dobljena, ko bomo stali pred ogledalom življenja in bomo na drugi strani zagledali podobo, od katere smo zares odvisni. Ta podoba bo prenesla vse, vse naše laži, strah, jezo in nemoč. To bo čas spoznanja, ko se bosta spopadli eksistenca in esenca. Življenje bo dobilo smisel, smisel bo zaživeti. Rdeče je belo. Belo je rdeče. Nisem ideološko obremenjen, da bi moral prestreči kroglo partizana ali domobranca in si tako zagotoviti staro vizijo herojstva, ki bi jo nekateri v svobodni in demokratični Sloveniji še kar gonili. Davno so iztrošili vse ase, rokav je prazen in zanemarjen. Tako od prvih kot od drugih, a pozor ostaja ujetost v za večino nedoživetem spominu, ki nas tako tlači in razdvaja. Namesto da bi iz roda v rod prenašali spomine na dobroto, prijateljstvo, poštenje nas primitivni ideologi venomer zastrupljajo s sovraštvom, lažjo in manipulacijami polpretekle zgodovine. Za njih nikoli ne bo opravičila, številni krivci bodo ostali nedolžni, nekateri heroji ne bodo nikoli slišani. Vse ne moremo spremeniti, lahko pa tragiki naroda ponudimo pieteto, tisti elementarni drobec medčloveškega spoštovanja. Za črno smrt je vselej dovolj pogubna vera v brezpogojno življenje. Draga civilizacija! V delavska telesa zabadajo nože pohlepni lakaji, katerim lakoto po kapitalu potešijo izkoriščene roke delavcev. Srednji razred počasi izginja, saj se neusmiljeno gradijo mostovi segregacije med bogatimi in revnimi. Novodobna tehnološka agenda postaja vse bolj agresivna, prevzema oblast, poniževalno obsoja in nadleguje vse ostale oblike človeške komunikacije in umetniškega ter kulturnega ustvarjanja. Tehnologija ustvarja naselja, mesta in države nedostopne vsem tistim, ki jim je digitalna mrzlica tuja, predraga ali pa nimajo delovnega mesta neposredno povezanega s tehnikalijami. Magični kulti v obliki značajske, kulturne, zgodovinske in arhitekturne tradicije postopoma umirajo, saj bogate računalniške kaste potiskajo delavski razred v eksodus. Sebični individualizem in pretirana moč kapitala sta v hipu zdrobila medsebojne odnose med ljudmi. Speče ljudstvo se bo moralo prebuditi, da bo lahko bila civilizacija vredna svojega imena. Apokalipsa, 245-246
prikaži časovnico