Revija Apokalipsa
OBISK GOSPE WOOLF
Nekega[1] zimskega dne je v New Yorku, točno ob petih popoldne, nekdo trkal na vrata pisatelja, ki se je mučil s težavno stranjo.[2] Človek ni pričakoval nobenega obiska. A v trenutku blokade in stiske je dobrodošla vsakršna prekinitev. Odprl je vrata. Pred njimi je stala krhka ženska srednjih let, drobna in oblečena v staromodno dvodelno obleko iz tridesetih let, lase je imela povlečene na zatilju. Sramežljivo se mu je nasmehnila. Pisatelj jo je prepoznal. Na knjižnici polici je imel njeno fotografijo. Njen čudovit, inteligenten obraz v polovičnem profilu je izpovedoval melanholijo in aroganco. To je bila Virginia Woolf, Gospa Dalloway, avtorica romanov K svetilniku, Orlando in esejev, ki jih pisatelj občuduje in pogosto navaja. Ve, da ji mora le namigniti, naj vstopi, in to tudi stori. Angleška pisateljica gospa Woolf vstopi v pisateljevo stanovanje in zgodba o srečanju se začne. Ta občudovanja vredna zgodba Razlog za obisk pripada ameriškemu avtorju Johnu Crowleyju in je del knjige iz leta 1977 z naslovom Antiquities. Starine je zbir sedmih fantastičnih kratkih zgodb. Njegov slog zgodb je moderna, neobičajna fantazija. Knjige nisem odkrila jaz, pač pa sem pred nekaj leti v kavarni na knjižnem sejmu srečala literarnega kritika, prijatelja, ki ga že nekaj časa nisem videla. Prijatelj je imel na mizi odprto knjigo in jo je tako navdušeno bral, da me je še pred pozdravom prosil, naj pohitim do stojnice z razprodajami, kjer je bila knjiga na prodaj. Šlo je za Starino, ena tistih čudovitih najdb, ki se občasno pojavijo v toku pozabljenih knjig, pozabljenih zaradi pomanjkljivega oglaševanja ali nepoznavanja avtorja samega. Kupila sem zadnji izvod in se vrnila v kavarno. Prijatelj je dolgo govoril o izvrstnosti Crowleyjevega sloga, izvirnosti njegovih zgodb, vendar niti enkrat ni omenil, da gre za fantastične zgodbe. Tisto noč sem doma prebrala knjigo in bila mi je všeč, še posebno Razlog za obisk. Čar zgodbe temelji na prizadevanju obeh likov, da bi delovala naravno v očitno nenormalni okoliščini: Virginia Woolf je prihajala neokrnjena iz drugega stoletja v sedanjost nebotičnikov in računalnikov, občudovalec pa jo preobremenjen želi pogostiti. Iz kuhinje ji prinese čaj in razočaran opazi pisateljičino zmedenost, ko ta prejme skodelico vroče vode in vrečko, obešeno na nit. Nato spoznamo, da to ni prvi ali edini gost, ki je pisatelja obiskal iz literarne preteklosti. Pred njo je iz osemnajstega stoletja prišel angleški pisatelj Samuel Johnson, poznan tudi kot dr. Johnson, ki mu gostitelj ni mogel izbrisati misli, da pogled iz dvigala, ki se je dvignilo, ni zastor kake gledališke scenografije, ki se spušča, medtem ko oni ostajajo na mestu. A v zgodbi ni pojasnila, ki bi izpolnilo obljubo naslova – Razlog za obisk. Avtor pripoveduje le, kaj se je zgodilo, in opiše, kako. Vendar zaplet in podrobnosti izražajo postopek, ki ga bralci zavzemamo ob branju najljubših pisateljev, to, da nam jih uspe poznati toliko, da postajajo del našega življenja, da vstopijo vanj in ga zapuščajo kot stari znanci, včasih so še bolj oprijemljivi, bolj intimni kot tisti, ki jih ponuja resničnost vsakega dne. Okoliščine v Crowleyjevi knjigi so neizpodbitno fantastične, atribut, ki je v besedilu knjižne platnice poudarjen z omembo pomembne nagrade, ki mu je bila podeljena leta 2005 – World Fantasy Award. V anglosaški pripovedi velja izraz fantastična skoraj izključno za znanstveno fantastiko in fantazijo prihodnosti, toda za mojega prijatelja in zame so bile Crowleyjeve zgodbe s prikaznimi preprosto zgodbe. Hočem reči, da so bili ti namišljeni obiski po svoji sestavi in ​​učinku tako realistični kot samomor Ane Karenine ali pohlep kakega lika pri Balzacu. Zakaj? Ker to ne velja za drugo bralno občinstvo ali za njihove pisatelje, ki jasno razlikujejo med fikcijo in fantastiko, do te mere, da ju kategorično ločujejo in pojmujejo kot drugačna žanra in celo ocenjujejo, da je drugi žanr manjši, in če ne manjši, vsaj nekoliko obroben, kot je obstransko delo Johna Crowleyja ali dela njegovega slavnega predhodnika Kurta Vonneguta, enega najboljših pisateljev znanstvene fantastike 20. stoletja. Mislim, da če bi poskušali opozoriti na ekscentrično plat argentinske književnosti, bi se na prvi pogled pokazalo naše nenavadno poistovetenje s fantastično literaturo. Ne s tisto književnostjo samo po sebi ali z njenimi izvedbenimi pravili, ki od najbolj oddaljenih pripovednih izvorov izbirajo nadnaravna bitja, metamorfoze, čarobne obroče ali potovanja skozi čas, temveč s svojo širitvijo pod kožo argentinskih avtorjev in bralcev. Pri tej južnoameriški književnosti neizogibna napetost nezaupljivosti doseže stopnjo radovedne vere v nerazložljiva ali čudovita dejstva, od katerih pričakujemo le drobec verjetnosti, da jih sprejmemo kot resnična dejstva. To je značilnost narodnega značaja, ki se skozi leta vedno znova kaže kot nekakšna družinska lastnost, razpršena, vendar nedvoumna. Fantastični elementi niso nekakšna škandalozna pojavnost argentinskih pisateljev, ki se nikoli ne bi uvrstili na seznam svetovnih nagrad za fikcijo, niti ne muhasta stava ali poljubna izbira v prid nenavadnemu svetu. Pisatelji preprosto izbirajo in pišejo o tovrstnih vsebinah, o njih presojajo nevsiljivo, v njih cenimo njihovo čisto literarno vrednost, prodirajo v knjige, ki s svojim utemeljenim pristopom zavračajo kakršno koli zvezo s fantastično literaturo ali jo neposredno odklanjajo. Danes, sredi vzpona zgodovinskih, policijskih, regionalističnih in psiholoških romanov, nosi fantastika najdiskretnejši kostim – irealnost. A s tega prizorišča ne odstopi. Stroji za domišljijo, listine, ki napovedujejo umor, razpolovitev časa, negotovost nekega stanja, ki brez razloga zdrsne v drugo, se seli za kulise realizma z metafizičnim šepetanjem prividov neke književnosti, ki se ne sprijazni z umiranjem. Ko že govorim o irealnosti, se spomnim, da sem nekoč v Londonu neki novinarki poskušala, seveda neuspešno, razložiti velikansko razliko med fantazijsko literaturo in magičnim realizmom. Ne glede na to, kaj sem ji pripovedovala, sem spoznavala smešen paradoks, v katerega sem zabredla. Ker sem se nenadoma zavedla, kako se trudim utemeljevati, da nihče pri zdravi pameti ne more verjeti, da se deklica sprehaja po tem svetu v oblaku metuljev, kot opisuje lik Garcíe Márqueza v romanu Sto let samote, ampak da vsak razumen človek ve, da se je mogoče nahajati istočasno v dveh mestih, se pogovorite z duhom samega sebe, odpirati in zapirati vrata, ki izginjajo, ali imeti afero z nekom, ki ne obstaja. Zelo argentinski argument. »Brezna med resničnim in namišljenim svetom niso tako globoka,« je odločno v samoti pampe zapisal pisatelj 19. stoletja Lucio Victorio Mansilla. Da je vpliv mojstrov žanra Borgesa, Bioya Casaresa in Córtazarja na splošno pospešil vključitev fantastičnega v pripoved, je nesporno. Gabriel García Márquez je svoj dolg do Borgesa prepoznal kot razkritje moči magičnih elementov kot simbolnega zrcala ne nadnaravnih izkušenj, kot poetično naznanitev človeških konfliktov. Toda ta vpliv je manj vezan na težo učiteljev kot na globoko zakoreninjeno narodno naklonjenost književnosti, v kateri se zaplet, okolje in liki opirajo na tanko črto med domišljijo in resničnostjo, med izkušnjami in metafizičnim dvomom, povezanim z doživetji. To je nekakšno premikajoče se območje, ki je prav tako odločilno kot pripovedovana zgodba. To je literatura, ki kaže na naš nenavaden pogled na deželo in na svet, v katerem gospoduje predvsem dvom. Mogoče je to nenehno drsenje s katerega koli zornega kota proti ravnini irealnosti tako pogosto, da ga vedno ne zaznamo, zaradi česar sem v pogovoru z britansko novinarko zašla v prepričevanje, da v fantastični literaturi ni nič zares fantastičnega, ker je pripovedno gradivo naše fantastične literature vpeto v njegovo nasprotje, v vsakdanje življenje. In to življenje vključuje predstavo o deželi, o ozemlju, ki je preobsežno in tako razdrobljeno na presenetljive individualnosti, ki nam jih ne uspe združiti ali razumeti. Če vzamemo klasiko žanra, kot sta romana Herberta Georgea Wellsa Časovni stroj ali Otok zdravnika Moreauja, angleškega pisatelja, ki je zaznamoval zgodbe in romane Adolfa Bioya Casaresa, vidimo, da že v prvih vrsticah zgodbe Wells zahteva od bralca takojšnje sprejetje izrednega (napravo za potovanje skozi čas, živali napol moški na pol zveri) in da ohranja izrednost do konca, v zaporedju prav tako izrednih dogodkov, ki gradijo temno metaforo človeškega stanja ali pričakovanje prihodnosti, ki ni nikoli srečna, kot pri vseh prerokbah. Po drugi strani pa pri Bioyevem delu tako zaplet kot čustveni poudarek temeljita na vsakdanjem življenju in na odnosih med liki. Verjetnostna os neznosne večnosti, ki jo ponuja kinematografija v romanu Adolfa Bioya Casaresa iz leta 1940 – Morelov izum, ni kino, temveč strast protagonista do ženske, posnete na filmskem traku, mrtve, nedosegljive. Buenosaireške četrti, skromni ljudje, brez pretiranih ambicij, se pasivno prilagajajo fantastičnim dogodkom, kot je pošastna vojna v Bioyevem romanu Prašičji vojni dnevnik ali presaditev duše psu v Spati pod soncem. V Borgesovem Alefu točka, kjer se steka vesolje, ni v oddaljeni in eksotični deželi. Je v hiši v Buenos Airesu in njen privilegirani lastnik je neumen in baraba, je pisec zelo slabih pesmi, ki jih Borges navdušeno citira. Fantastične Cortázarjeve zgodbe gredo še dlje od vsakdanjosti: so povsem resnične izkušnje, pri katerih je posebnost pomanjkanje gotovosti, tako da nikoli ne moremo trditi, da se je nekaj zgodilo, tako kot zaznava zavest, saj ima le zelo krhke dokaze o identiteti sebe in drugih. Da se nam zdi ta svet zelo čuden in poln skrivnostnih robov, ki uhajajo razumu, vsaj v tistem hipu, ko smo ga nedolžno in v celoti opazovali, je resnica, ki se prenaša že od jamskega človeka. Toda to, da v naši književnosti te nenavadnosti prijateljsko sobivajo z zanesljivimi dokazi o resničnosti in puščajo neznanke v zraku, je še redkejše. Stališče, ki bi ga lahko povzel v zgodbi Bioy Casares. Glavni junak zgodbe je zaljubljen v žensko, ji sledi in se udeleži spiritistične seanse. Opazuje žensko in se nezaupljivo posmehuje početju. Začuden vidi, da se je po stopnišču začel spuščati kos pohištva, omarica. Kakšen je njegov odziv? Seveda ne verjame, da se tak dogodek lahko dogaja. Pa se vseeno zgodi. Išče razlago? Se sprašuje, v čem je zvijača? Ne. Zgodba sledi niti protagonistove obsedenosti z žensko, ki ga prezira. Šele veliko pozneje si pripovedovalec na kratko reče: »Ne morem pozabiti konzole.« To je vse. Morda v neizmernem in zapletenem življenjskem okolju argentinska književnost ne more pozabiti te omarice. 1. Letos marca je umrla pisateljica Vlady Kociancich. Rodila se je leta 1941 kot hči očeta Slovenca in argentinske matere. Je avtorica obsežnega in tehtnega literarnega opusa – romanov, zbirk rtic in esejev. Sodi med največja imena sodobne literature v kastiljščini in velja za nadaljevalko tradicije Jorgeja Louisa Borgesa in Adolfa Bioya Casaresa, s katerima je prijateljevala več kot tri desetletja. Septembra bi dopolnila 81 let. 2. Zgodba Obisk gospe Woolf je bila objavljen leta 2009 v literarni reviji Azul@RTE. Besedilo je, tako še nekaj drugih, prevedel Andrej Rot.
Revija Apokalipsa
MARKO URŠIČ, PRESEŽNE PRISOTNOSTI; ESEJI O PLOTINOVI METAFIZIKI SVETLOBE, 2021, LJUBLJANA: SLOVENSKA MATICA
Marko Uršič (roj. 1951) je slovenski javnosti dobro poznan filozof in publicist. Njegovo glavno knjižno delo je tetralogija Štirje časi, obširna zbirka filozofskih pogovorov in samogovorov, ki je izhajala med leti 2002–2015 pri Cankarjevi založbi v Ljubljani. Prav tako je napisal še nekaj znanstvenih monografij, med drugim Gnostični eseji (NR, 1994), Romanje za animo (CZ, 1988), Matrice Logosa (DZS, 1987) idr. Svoja dela objavlja v slovenskem in angleškem jeziku. Filozof Marko Uršič je v filozofskem delu predstavil svoja razmišljanja o svetlobi duha, pri čemer je izhajal iz misli poznoantičnega novoplatonista Plotina. Knjiga Presežne prisotnosti je temeljit avtorjev vpogled in analiza Plotinovih idej, razmišljanj in filozofskih del (pri tem izhaja tudi iz svojih prejšnjih del). Vmes pa brbota želja najti presežno, ki ga kot filozofa poleg marsičesa neprestano vznemirja. Prav to lovljenje ideje o presežnem in hkrati dokončnem – če sploh obstaja, kot poudarja – je rdeča nit samega dela. Obravnavana razprava je razdeljena na tri glavne sestavne dele, in sicer Sijoče kraljestvo Uma, Duša med duhom in telesom in Krogi Luči, vsak od njih pa je razdeljen na devet razprav, lahko bi rekla tudi filozofskih esejev. Čeprav je avtor znan po svoji strukturi, ne nazadnje je z Olgo Markič napisal Osnove logike, ki nas učijo o različnih načinih filozofske logike in s tem čistih formulacij, je v tem delu ubesedovanje pretočno z raznimi miselnimi zastranitvami, ki zastavljajo bralstvu še več vprašanj, ne samo razlag in lastnih razmišljanj, ki torej gradijo predvsem na Plotinovih in tudi na Platonovih idejah. Ob začetku novega šolskega leta smo lahko priča najrazličnejšim rekom o modrosti in znanju. Ideja, da naj bi vsak izmed nas bil deležen kvalitetne izobrazbe, ki naj bo brezplačna, se je na tem fizičnem, geografskem območju porodila že Mariji Tereziji. Obvezno šolstvo je prineslo možnost izobrazbe, ki pa se naj ne konča takoj po končanem formalnem izobraževanju, in prav tu se lahko pokaže, da se res marsikaj začne z umom, umevanjem, razmišljanjem. Tak je tudi sam začetek te pronicljive, mestoma duhovite obširne razprave, ki se nadaljuje predvsem o svetlobi. Prvo poglavje se torej začne s pomenljivim razmislekom, s katerim nam avtor jasno prikaže svoj odnos do sveta, spoznavanja, védenja, s čimer gradi svoje znanje in poznavanje: »Dobro in lépo je v moji duši, že odkar pomnim, povezano s svetlobo, z lučjo. Vse, kar pozneje v življenju spoznavamo in ustvarjamo, v filozofiji ali umetnostih, so odsevi ali refleksije naših prvotnih uvidov, spoznavnih 'intuicij', ki so nam bile dane v mladih letih in se jih je duša oprijela kakor sidrišč, h katerim se vedno vrača. V filozofiji so še posebno pomembna prva srečanja z 'velikimi vprašanji'.« Prepletanje uma in svetlobe in s tem dobrega (če bi to vpeljali v formulo) je torej eden od doprinosov filozofije same. Če veš, poznaš, razmišljaš, se naj bi zmanjšalo zlo in številne napačne odločitve. Posledica predvidevanja in pravilnih uvidov bi tako lahko zmanjšala enoumje in s tem zločine, ki jih je mnogo. Prostor, ki je del fizičnega sveta, in čas, ki naj bi bili mi, naš notranji svet, ki se zaradi strahu, skrbi zaradi vsega dogajanja okoli nas krči, sta tako del celotnega miselnega sistema. Časa pa imamo torej – manj, ker smo vanj potisnjeni in naj bi nas ta potiskal v hitre odločitve, v čim manj razmisleka in čim več senzoričnosti, kratko malo odrivanja od nas samih in tudi drugih. In že smo v takih okoliščinah pri vedno manj svetlobe v nas samih. Kljub prej navedenim spodbudam o znanju, se te kaj hitro končajo, ko pride do kritičnih poudarkov, ki ogrožajo dobro premišljen sistem, ki zmanjša notranjo svetlobo posameznice in posameznika, in poveča zunanjo, umetno svetlobo zunaj nas. Čeprav nam sama naslovnica knjige slikarke Joni Zakonjšek ponuja Preprogo za beli cvet, nam zunaj tega, skupaj z razpravami ta beli svet, svetloba ponuja različne premise o tem, kakšno mesto ima torej danes um in z njim svetloba in dobro. Kje je danes mesto človeka, njegovega dostojanstva in notranjega umevanja in umerjanja? Prav ta vprašanja, dvomi, ki jih v nadaljevanju vpeljuje in analizira, jezikovno spretno izpeljuje. Vsaka posamična razprava se namreč resno loteva filozofskih del Plotina, pri čemer seveda ne gre mimo Platona in ostalih pomembnih spisov avtorjev. Knjiga namreč ponuja veliko zakladnico (predvsem) Plotinovih citatov in njihovih interpretacij in pretresov Marka Uršiča. Zadnje omenjeno pa se tudi veže na lasten odnos do življenja kot takega. Torej je delo tako teoretsko kot tudi živahna razprava o življenju, oboje pa se ves čas prepleta in navezuje drugo na drugo. Uršič ves čas operira z velikimi pojmi, kot so um, čas, večnost, življenje, presežnost, tudi smrt. Vseskozi je do teh izrazov spoštljiv, postavlja jih tudi v metaforična razmerja in prenesena imena; filozofija namreč ni samo znanost, temveč tudi gibanje po polju kakršnega koli jezika. Kompleksno analiziranje velikih filozofov filozof Uršič ne popreprošča, a prav tako tudi ne postavlja kot zadnje in edino. Kajti – vmes se porajajo tudi druga vprašanja, ki jih Uršič ironično komentira. Eno od teh je zagotovo odnos do popolnega telesa, ki se nam v nekem duhu vceplja že od najzgodnejših let. Ideal o antičnem grškem telesu je resda že star, pa vendar Uršič ne ostane dolžan tistim srečnežem in srečnicam, ki to »popolnost« telesa imajo ali jo lahko dosežejo. Vse pač ni večno, vse je minljivo, pravi tudi v tem primeru; čeprav je to spoznanje vzvod za bridkost, smo si vsi na istem. A obenem so vse te ideje izvir vedno manjše svetlobe? Verjetno ne, so le kritični pomisleki o tem, da nam neoliberalizem ponuja zagate o tem, da je res težko biti srečen in zadovoljen s tem, kakšen si, kakšna sem. In tu je najti tudi presežnost – najti zadovoljstvo predvsem v razmislekih, dvomu in kritiki (seveda tudi uma), a obenem biti svetel in zadovoljen znotraj sebe, ko se že zbudiš, če parafraziram Marka Uršiča. Lepota je namreč zvezana z odnosom, je sebi lastna in ni kult ali predpis, kakšen biti, kakšna biti, ali kot pravi avtor: »Človeška lepota je odvisna od tega, kako duša vidi in občuti svoje telo, predvsem pa, kako jo vidijo, čutijo in ljubijo druge duše telesa.« Poznavanje in s tem komentiranje Plotinovih zamisli je na podlagi vsega tega torej jasno, temeljito. Ti pretresi, razmisleki o svetlobi sami, ki je resda neotipljiva, a neizbežno pomembna tako v fizičnem kot psihološkem pomenu, so precizni in iskrivi. Zadnji izraz ne želi biti naiven, pač pa nasprotno – izhajajoč iz besede iskra z razlago Etimološkega slovarja, torej povedati in povesti do iskre. Torej do temelja in z vnemo, ki te navduši in prepriča o ljubezni do razmišljanja, razglabljanja, ki seveda niso dokončna: »Vprašanja, vélika in večna vprašanja! Ali je nanje sploh mogoče resnično odgovoriti?« Odprtost razglabljanj je torej pomembna. Prav v tem bogatem delu je moč najti vir znanja, življenja posameznika, družbe in vsega okoli nas. Torej to ni samo analitsko teoretsko delo, temveč vzvodi k iskanju Plotinovih del, njegovih razglabljanj na podlagi avtorjevih lastnih izkustev, spoznanj, tudi podkrepitev fraz, ki naj bi jih danes prenehali uporabljati. Prav tako poudarki na vprašanjih, pomislekih kažejo, da delo ponuja odprto razpravo o svetlobi in z njo povezanimi mislimi in pojmi. A vse to, kot poudarja avtor, ni dokončno odgovarjajoče. Ni popolnoma dostopno, ni popolnoma končno. Lahko rečem, na podlagi prebranega, da je vse variabilno, da je treba imeti dovolj dvoma, skromnosti, da lahko občutimo, zaznamo presežnost. Knjiga nam z bogatim znanjem jezika tudi kaže, da je filozofija še kako živa v izpeljavi tez in analizi teorije. Obenem pa je tudi živi stik z življenjem samim, ki je najlepše prav v svetlobi, ki ponuja lepoto, znanje in toplino.
Revija Apokalipsa
PISANJE
[…][1] Pisatelj[2] je nekaj nenavadnega. Je protislovje in tudi nesmisel. Pisati pomeni tudi ne govoriti. Pomeni tišino. To je rjovenje brez hrupa. Pisatelj je pogosto prijeten, saj zna poslušati. Je tip, ki ne govori veliko, ker je nemogoče govoriti o knjigi, ki smo jo napisali, še posebej pa ne o knjigi, ki jo trenutno pišemo. To je nemogoče. Pisanje je pravo nasprotje kinu, nasprotje gledališču in vsem ostalim spektaklom. Nasprotje vsakega branja. Pisanje je tudi najtežje od vsega. Najhuje od vsega. Ker je knjiga neznano, je kot noč, zaprta vase, ja, kar tako je. Knjiga cveti, raste, gre naprej v vse smeri, za katere menimo, da smo jih raziskali, gre naproti svoji usodi in usodi svojega avtorja in bo z izidom izginila: njegov razhod z njo, s to sanjsko knjigo, je kot ločitev od najmlajšega, zadnjega rojenega otroka, najbolj ljubljenega. Odprta knjiga je tudi noč. Ne vem zakaj, toda te besede, ki jih zdaj izgovarjam, me spravljajo v jok. Pisati kljub vsemu, kljub obupu. Ne, nasprotno, skupaj z obupom. Iz kakšnega obupa, ne vem mu imena. Pisati zunaj tistega, kar je bilo pred pisanjem, pomeni vedno tudi zgrešiti. Pa vendar se je treba s tem sprijazniti: preklic tega neuspeha pomeni obračanje k drugi knjigi, k drugi možnosti iste knjige. Moj občutek, da sem se izgubila v tej hiši, sploh ni bil nameren. Nikoli nisem rekla: »V njej sem zaprta vse dni v letu.« To niti nisem bila, napačno bi bilo tako reči. Šla sem po nakupih, šla sem na kavo. Ampak še vedno sem bila ves čas tukaj. Vas in hiša sta eno in isto. In miza pred jezerom. In črnina črnila. In tudi bel papir. Ampak glede knjig, ne, v nekem trenutku ni bilo isto. [...] Ko je knjiga končana – mislim na knjigo, ki smo jo napisali, po branju te ne moremo več reči, da je točno to knjiga, ki smo jo napisali niti kaj je bilo v njej napisano niti v kakšnem obupu ali v kakšni sreči, v odkrivanju oz. v propadu celotnega našega bitja smo jo napisali, ker se na koncu v knjigi nič od tega ne vidi. Pisanje je nekako enotno, ukročeno. Ko je dokončana in dana v obtok, se v tej knjigi ne zgodi nič več. Nato se vrne k nedoumljivi nedolžnosti svojega prihoda na svet. [...] V tej hiši sem pisala v prvem nadstropju, v pritličju nisem pisala. Kasneje sem, nasprotno, pisala v veliki osrednji sobi v pritličju, da bi bil manj sama, mogoče, ne vem več, pa tudi zato, da bi videla vrt. V knjigi je to čutiti: da je samota v njej samota vsega sveta. Samota je povsod. Pokrila je vse. Vedno verjamem v njeno celovitost. Kot vsi ostali. Samota je tisto, brez česar ni mogoče storiti ničesar. Vidi tisto, brez česar se nič ne vidi. Je način razmišljanja, a le s tisto vsakdanjo mislijo. Bistvo funkcije pisanja je predvsem to, da si vsak dan rečemo, da se nam še ni treba ubiti, saj se tako ali tako lahko ubijemo vsak dan. Pisanje knjige je točno to, ni samota. Govorim o samoti, a pravzaprav nisem bila sama, saj sem imela pred seboj tisto delo, ki ga je bilo treba dokončati, tisto zaporniško delo: pisanje. [...] Mislim, da je moja splošna kritika knjig ta, da niso zastonj. To se vidi iz njihovega pisanja: so [skrajšana, organizirana, redna, lahko bi rekli prilagojena dela. To je funkcija revizije, za katero pisec pogosto misli, da jo ima do sebe]. Takrat pisatelj postane sam svoj žandar. Mislim na iskanje primerne oblike, in sicer najpogostejše oblike, tiste, ki je najbolj jasna in neškodljiva. Še vedno obstajajo mrtve generacije, ki pišejo sramežljive knjige. Tudi mladi: to so všečne knjige, brez možnosti razširitve, brez lastne noči. Brez tišine. Z drugimi besedami: brez pravega avtorja. To so dnevne knjige, knjige za prosti čas, za potovanja. So pa knjige, ki se trdno vrastejo v misel in govorijo o žalovanju celotnega življenja, tistem splošnem mestu vsake misli. Ne vem, katera je ta knjiga. Tega nihče ne ve. Toda vemo, da je tam, ko se pojavi, in ko je še ni vemo, tako kot vemo, da obstajamo, ko še nismo umrli. Vsaka knjiga, kot vsak pisatelj, ima nekaj težkih, neizogibnih odlomkov. In potem se je treba odločiti, da ta zabloda ostane v knjigi, tako da je resnična in ne lažna. Še vedno ne vem, kaj se kasneje zgodi s samoto. O tem še ne morem govoriti. Mislim, da ta samota sčasoma postane banalna, da sčasoma postane čisto običajna in še sreča, da je tako. […] Mislim, da so knjige drugih pisateljev pogosto čiste, »urejene«, ali da so brez kakršnegakoli tveganja prežete z nekim klasicizmom. Brez tistega usodnega tveganja, bi rekla. Nimam pojma. Najboljše branje mojega življenja, mojega in samo mojega, so knjige, ki so jih napisali moški. Gre za Micheleta. Michelet in spet Michelet, dokler se ne orosijo oči. Nekaj je tudi političnih besedil, a manj. Kot Saint Just, Stendhal, a presenetljivo ne Balzac. Besedilo nad besedili je Stara zaveza. Ne vem, kako sem se izvlekla iz tega, čemur bi lahko rekli kriza, kot pravijo živčna kriza ali napad počasnosti ali kolaps, nekaj podobnega namišljenim sanjam. In to je bila tudi samota. Pa tudi kakšno pisanje. In branje je bilo vedno pisanje. [...] Življenje, kot vam pravim, da sem ga živela v tej samoti, nas čez čas izpostavi različnim tveganjem. To je neizogibno. Takoj ko človek ostane sam, pade v norost. Verjamem, da je tako: verjamem, da je človek, ki ostane sam, že v primežu norosti, ker nič ne more ustaviti navala lastne brezumnosti. A vendar nikoli nismo popolnoma sami. Fizično nismo nikoli sami. Nikjer. Vedno smo sredi nečesa. Slišimo hrup v kuhinji, hrup televizije ali radia iz bližnjih stanovanj, iz cele stavbe. Še posebej, če jih nikoli ne poskušamo zapreti, kot jaz na primer. […] Samota vedno spremlja norost. To vem. Ne moreš videti norosti. Včasih jo samo začutimo. Mislim, da drugače ne more biti. Ko človek spravi iz sebe vse, celo knjigo, se nujno znajde v nekem posebnem stanju, v neki posebni osamljenosti, ki je ne more z nikomer deliti. Ničesar ni mogoče deliti. Sama moram prebrati knjigo, ki sem jo napisala, ostati zaklenjena vanjo kot menih. Seveda ima to neko religiozno podobo, čeprav se tega sprva ne zavedamo, tako da lahko o tem razmišljamo šele potem (kakor jaz v tem trenutku), in to zaradi nečesa, kar bi bilo življenje, na primer, ali konec življenja knjige, govora, krikov, tistega pridušenega tuljenja, pridušene strahote vseh ljudstev sveta. [...] Govorila bom o ničemer. O ničemer. Vse hiše v Neauphleju so naseljene: bolj ali manj seveda pozimi, a še vedno naseljene. Niso vse rezervirane samo za poletje kot se to pogosto dogaja. Naseljene in odprte so vse leto. Kar mi je všeč pri tej hiši v Neauphle Châteauju, so okna s pogledom na vrt in cesto pred hišo, ki vodi v Pariz. Ženske iz mojih knjig gredo po tej cesti. V tej hiši nikoli ne mečemo stran cvetja. To je navada, ne ukaz. Čeprav suhi, ostanejo cvetovi v vazi. V enem vrču so cvetni listi vrtnic, ki so tukaj že štirideset let. In še vedno so roza. So vrtnice, čeprav posušene. Sončni zahod je celoletni problem. Tako poleti kot pozimi. Tu je prvi sončni zahod, tisti poleti, ko ni treba prižigati luči v hiši. In potem je tu pravi zimski sončni zahod. Včasih zapremo polkna na oknih, da ga ne vidimo. Tu so tudi stoli, ki smo jih pospravili za poletje. Poleti se zadržujemo na terasi. Za pogovor s prijatelji, ki pridejo čez dan. In pogosto se pridejo samo pogovarjati. Vedno je žalostno, a ne tragično, vse to – zima, življenje, krivica. Eno posebno jutro – popolna groza. Drugače pa je vse žalostno. Tega se človek niti s časom ne more navaditi. Najtežja stvar v tej hiši je strah pred drevesi. Vedno, vsakič znova. Kadarkoli pride nevihta, in tukaj jih je veliko, opazujemo drevesa, bojimo se za ta drevesa. Nenadoma se ne morem spomniti njihovih imen. Večerni mrak je čas, ko vsi okoli pisatelja prenehajo delati. V mestih, na vaseh, povsod so pisatelji osamljeni ljudje. Vedno so bili, vedno in povsod. Konec dnevne svetlobe po vsem svetu pomeni konec dela. A ta čas dneva sem vedno dojemala, vsaj kar se mene tiče, ne kot čas konca dela, ampak kot čas za začetek dela. V naravi mora biti nekakšen obrat vrednot, ko gre za pisatelje. [...] Pogosto se ob koncu dela spomnimo velike krivice. Govorim o vsakdanjem življenju. Ne zjutraj, ampak zvečer pride ta občutek do hiš, vse do nas. Če pa tega ne zmoremo čutiti, potem nismo nič. Potem smo – nič. In to se ve v vsakem posameznem primeru, v vsaki vasi se to ve. Osvoboditev pride šele, ko se končno znoči. Ko se vse delo zunaj ustavi. Ostane nam luksuz, ki ga imamo pisatelji, da lahko pišemo ponoči. Pišemo lahko kadarkoli. Ne bodo nas kaznovali z dekreti, delovnimi urami, menedžerji, orožjem, globami, žaljivkami, policaji, šefi in spet šefi. In kokoši nesnicami prihodnosti fašizma. Pisati. Tega ne morem. Nihče ne more. Nekdo bi moral reči: tega se ne da. In vendar pišemo. To je neznanka, ki jo nosimo v sebi: pišemo, ko jo dosežemo. To ali nič. Lahko bi govorili o zbolevanju od tega, kar napišemo. Kar hočem povedati, ni preprosto, a verjamem, da se moji tovariši iz vseh držav sveta lahko najdejo v tem. Obstaja norost pisanja, ki jo nosimo v sebi, norost podivjanega pisanja, a to ne pomeni, da smo zaradi tega nori. Ravno nasprotno. Pisanje ni nekaj znanega. Pred pisanjem ne vemo ničesar o tem, kar bomo pisali. In to pri čisti zavesti. Pisanje je vse, o čemer ne vemo o nas samih, o naši glavi, o našem telesu. Pisanje sploh ni razmišljanje, pisanje je nekakšna sposobnost, ki jo imamo tako, da se nam poleg lastne osebe, v primerjavi z njo pojavi druga oseba, ki nevidno napreduje in je sposobna razmišljati, se jeziti in ki je včasih prav zato v nevarnosti, da izgubi življenje. Če bi kaj vedeli o tem, o čemer bomo pisali, preden to storimo, še preden bi pisali, ne bi nikoli pisali. Ne bi bilo vredno truda. Pisati pomeni poskušati ugotoviti, kaj bi pisali, če bi pisali – in to vemo šele potem –, pred tem pa je to najbolj nevarno vprašanje, ki si ga lahko zastavimo. A tudi najpogostejše. Pisanje pride kot veter, je golo, potem je črnilo, potem je napisano in potem gre mimo tebe kakor ne gre mimo tebe nič drugega razen življenja. Prevedla Katarina Majerhold 1 Odlomki iz knjige Ecrire (Pisanje), Gallimard, 1993, str. 34C65. Odlomek smo prevedli z dovoljenjem Žarka Paića iz Evropskega glasnika 23, 2018. 2 Francoska pisateljica in filmska režiserka (1914 – 1996). Članica odporniškega gibanja, borka proti kolonializmu, socialni nepravičnosti, tehnokraciji in totalitarizmu. Njeni romani in filmi pogosto temeljijo na avtobiografskih dejstvih: njenem otroštvu, ki ga je preživela v Indokini (Jez Pacifika; Podkonzul in Indijska pesem). V poznih letih se je Durasova obrnila k minimalistični prozi, ki je bila napisana tako zahtevno, kot bi šlo za poezijo; zgradba romana je blizu glasbeni formi z variacijami in pretočnimi motivi (Moderato cantabile). Kompleksno strukturiran roman Vzhičnost 2ol V. Stein je psihoanalitično navdahnjen, roman Bolečina pa tematizira travmatične izkušnje okupacije in moževe deportacije. Od leta 1959 je pisala scenarije za znane modernistične filme, nato pa je sama režirala okoli dvajset avtorskih filmov (Za glasbo; Uni1titi, pravi ona; Nathalie Granger; Indijska pesem, Tovorna ladja; Otroci ...). Leta 1984 je prejela Goncourtovo nagrado za svoj najbolj znani roman Ljubimec (1984), v katerem se znova vrača v erotično in eksotično kolonialno vzdušje svojega otroštva. Neoromantična estetika na presečišču poezije, proze, poetike in metafizike pa je prisotna v njenih zrelih delih Émily 2 (1987), Poletni dež (1990) in Ljubimec iz severne Kitajske (1991).
Humanistika
Revija Apokalipsa
OBISK GOSPE WOOLF
Nekega[1] zimskega dne je v New Yorku, točno ob petih popoldne, nekdo trkal na vrata pisatelja, ki se je mučil s težavno stranjo.[2] Človek ni pričakoval nobenega obiska. A v trenutku blokade in stiske je dobrodošla vsakršna prekinitev. Odprl je vrata. Pred njimi je stala krhka ženska srednjih let, drobna in oblečena v staromodno dvodelno obleko iz tridesetih let, lase je imela povlečene na zatilju. Sramežljivo se mu je nasmehnila. Pisatelj jo je prepoznal. Na knjižnici polici je imel njeno fotografijo. Njen čudovit, inteligenten obraz v polovičnem profilu je izpovedoval melanholijo in aroganco. To je bila Virginia Woolf, Gospa Dalloway, avtorica romanov K svetilniku, Orlando in esejev, ki jih pisatelj občuduje in pogosto navaja. Ve, da ji mora le namigniti, naj vstopi, in to tudi stori. Angleška pisateljica gospa Woolf vstopi v pisateljevo stanovanje in zgodba o srečanju se začne. Ta občudovanja vredna zgodba Razlog za obisk pripada ameriškemu avtorju Johnu Crowleyju in je del knjige iz leta 1977 z naslovom Antiquities. Starine je zbir sedmih fantastičnih kratkih zgodb. Njegov slog zgodb je moderna, neobičajna fantazija. Knjige nisem odkrila jaz, pač pa sem pred nekaj leti v kavarni na knjižnem sejmu srečala literarnega kritika, prijatelja, ki ga že nekaj časa nisem videla. Prijatelj je imel na mizi odprto knjigo in jo je tako navdušeno bral, da me je še pred pozdravom prosil, naj pohitim do stojnice z razprodajami, kjer je bila knjiga na prodaj. Šlo je za Starino, ena tistih čudovitih najdb, ki se občasno pojavijo v toku pozabljenih knjig, pozabljenih zaradi pomanjkljivega oglaševanja ali nepoznavanja avtorja samega. Kupila sem zadnji izvod in se vrnila v kavarno. Prijatelj je dolgo govoril o izvrstnosti Crowleyjevega sloga, izvirnosti njegovih zgodb, vendar niti enkrat ni omenil, da gre za fantastične zgodbe. Tisto noč sem doma prebrala knjigo in bila mi je všeč, še posebno Razlog za obisk. Čar zgodbe temelji na prizadevanju obeh likov, da bi delovala naravno v očitno nenormalni okoliščini: Virginia Woolf je prihajala neokrnjena iz drugega stoletja v sedanjost nebotičnikov in računalnikov, občudovalec pa jo preobremenjen želi pogostiti. Iz kuhinje ji prinese čaj in razočaran opazi pisateljičino zmedenost, ko ta prejme skodelico vroče vode in vrečko, obešeno na nit. Nato spoznamo, da to ni prvi ali edini gost, ki je pisatelja obiskal iz literarne preteklosti. Pred njo je iz osemnajstega stoletja prišel angleški pisatelj Samuel Johnson, poznan tudi kot dr. Johnson, ki mu gostitelj ni mogel izbrisati misli, da pogled iz dvigala, ki se je dvignilo, ni zastor kake gledališke scenografije, ki se spušča, medtem ko oni ostajajo na mestu. A v zgodbi ni pojasnila, ki bi izpolnilo obljubo naslova – Razlog za obisk. Avtor pripoveduje le, kaj se je zgodilo, in opiše, kako. Vendar zaplet in podrobnosti izražajo postopek, ki ga bralci zavzemamo ob branju najljubših pisateljev, to, da nam jih uspe poznati toliko, da postajajo del našega življenja, da vstopijo vanj in ga zapuščajo kot stari znanci, včasih so še bolj oprijemljivi, bolj intimni kot tisti, ki jih ponuja resničnost vsakega dne. Okoliščine v Crowleyjevi knjigi so neizpodbitno fantastične, atribut, ki je v besedilu knjižne platnice poudarjen z omembo pomembne nagrade, ki mu je bila podeljena leta 2005 – World Fantasy Award. V anglosaški pripovedi velja izraz fantastična skoraj izključno za znanstveno fantastiko in fantazijo prihodnosti, toda za mojega prijatelja in zame so bile Crowleyjeve zgodbe s prikaznimi preprosto zgodbe. Hočem reči, da so bili ti namišljeni obiski po svoji sestavi in ​​učinku tako realistični kot samomor Ane Karenine ali pohlep kakega lika pri Balzacu. Zakaj? Ker to ne velja za drugo bralno občinstvo ali za njihove pisatelje, ki jasno razlikujejo med fikcijo in fantastiko, do te mere, da ju kategorično ločujejo in pojmujejo kot drugačna žanra in celo ocenjujejo, da je drugi žanr manjši, in če ne manjši, vsaj nekoliko obroben, kot je obstransko delo Johna Crowleyja ali dela njegovega slavnega predhodnika Kurta Vonneguta, enega najboljših pisateljev znanstvene fantastike 20. stoletja. Mislim, da če bi poskušali opozoriti na ekscentrično plat argentinske književnosti, bi se na prvi pogled pokazalo naše nenavadno poistovetenje s fantastično literaturo. Ne s tisto književnostjo samo po sebi ali z njenimi izvedbenimi pravili, ki od najbolj oddaljenih pripovednih izvorov izbirajo nadnaravna bitja, metamorfoze, čarobne obroče ali potovanja skozi čas, temveč s svojo širitvijo pod kožo argentinskih avtorjev in bralcev. Pri tej južnoameriški književnosti neizogibna napetost nezaupljivosti doseže stopnjo radovedne vere v nerazložljiva ali čudovita dejstva, od katerih pričakujemo le drobec verjetnosti, da jih sprejmemo kot resnična dejstva. To je značilnost narodnega značaja, ki se skozi leta vedno znova kaže kot nekakšna družinska lastnost, razpršena, vendar nedvoumna. Fantastični elementi niso nekakšna škandalozna pojavnost argentinskih pisateljev, ki se nikoli ne bi uvrstili na seznam svetovnih nagrad za fikcijo, niti ne muhasta stava ali poljubna izbira v prid nenavadnemu svetu. Pisatelji preprosto izbirajo in pišejo o tovrstnih vsebinah, o njih presojajo nevsiljivo, v njih cenimo njihovo čisto literarno vrednost, prodirajo v knjige, ki s svojim utemeljenim pristopom zavračajo kakršno koli zvezo s fantastično literaturo ali jo neposredno odklanjajo. Danes, sredi vzpona zgodovinskih, policijskih, regionalističnih in psiholoških romanov, nosi fantastika najdiskretnejši kostim – irealnost. A s tega prizorišča ne odstopi. Stroji za domišljijo, listine, ki napovedujejo umor, razpolovitev časa, negotovost nekega stanja, ki brez razloga zdrsne v drugo, se seli za kulise realizma z metafizičnim šepetanjem prividov neke književnosti, ki se ne sprijazni z umiranjem. Ko že govorim o irealnosti, se spomnim, da sem nekoč v Londonu neki novinarki poskušala, seveda neuspešno, razložiti velikansko razliko med fantazijsko literaturo in magičnim realizmom. Ne glede na to, kaj sem ji pripovedovala, sem spoznavala smešen paradoks, v katerega sem zabredla. Ker sem se nenadoma zavedla, kako se trudim utemeljevati, da nihče pri zdravi pameti ne more verjeti, da se deklica sprehaja po tem svetu v oblaku metuljev, kot opisuje lik Garcíe Márqueza v romanu Sto let samote, ampak da vsak razumen človek ve, da se je mogoče nahajati istočasno v dveh mestih, se pogovorite z duhom samega sebe, odpirati in zapirati vrata, ki izginjajo, ali imeti afero z nekom, ki ne obstaja. Zelo argentinski argument. »Brezna med resničnim in namišljenim svetom niso tako globoka,« je odločno v samoti pampe zapisal pisatelj 19. stoletja Lucio Victorio Mansilla. Da je vpliv mojstrov žanra Borgesa, Bioya Casaresa in Córtazarja na splošno pospešil vključitev fantastičnega v pripoved, je nesporno. Gabriel García Márquez je svoj dolg do Borgesa prepoznal kot razkritje moči magičnih elementov kot simbolnega zrcala ne nadnaravnih izkušenj, kot poetično naznanitev človeških konfliktov. Toda ta vpliv je manj vezan na težo učiteljev kot na globoko zakoreninjeno narodno naklonjenost književnosti, v kateri se zaplet, okolje in liki opirajo na tanko črto med domišljijo in resničnostjo, med izkušnjami in metafizičnim dvomom, povezanim z doživetji. To je nekakšno premikajoče se območje, ki je prav tako odločilno kot pripovedovana zgodba. To je literatura, ki kaže na naš nenavaden pogled na deželo in na svet, v katerem gospoduje predvsem dvom. Mogoče je to nenehno drsenje s katerega koli zornega kota proti ravnini irealnosti tako pogosto, da ga vedno ne zaznamo, zaradi česar sem v pogovoru z britansko novinarko zašla v prepričevanje, da v fantastični literaturi ni nič zares fantastičnega, ker je pripovedno gradivo naše fantastične literature vpeto v njegovo nasprotje, v vsakdanje življenje. In to življenje vključuje predstavo o deželi, o ozemlju, ki je preobsežno in tako razdrobljeno na presenetljive individualnosti, ki nam jih ne uspe združiti ali razumeti. Če vzamemo klasiko žanra, kot sta romana Herberta Georgea Wellsa Časovni stroj ali Otok zdravnika Moreauja, angleškega pisatelja, ki je zaznamoval zgodbe in romane Adolfa Bioya Casaresa, vidimo, da že v prvih vrsticah zgodbe Wells zahteva od bralca takojšnje sprejetje izrednega (napravo za potovanje skozi čas, živali napol moški na pol zveri) in da ohranja izrednost do konca, v zaporedju prav tako izrednih dogodkov, ki gradijo temno metaforo človeškega stanja ali pričakovanje prihodnosti, ki ni nikoli srečna, kot pri vseh prerokbah. Po drugi strani pa pri Bioyevem delu tako zaplet kot čustveni poudarek temeljita na vsakdanjem življenju in na odnosih med liki. Verjetnostna os neznosne večnosti, ki jo ponuja kinematografija v romanu Adolfa Bioya Casaresa iz leta 1940 – Morelov izum, ni kino, temveč strast protagonista do ženske, posnete na filmskem traku, mrtve, nedosegljive. Buenosaireške četrti, skromni ljudje, brez pretiranih ambicij, se pasivno prilagajajo fantastičnim dogodkom, kot je pošastna vojna v Bioyevem romanu Prašičji vojni dnevnik ali presaditev duše psu v Spati pod soncem. V Borgesovem Alefu točka, kjer se steka vesolje, ni v oddaljeni in eksotični deželi. Je v hiši v Buenos Airesu in njen privilegirani lastnik je neumen in baraba, je pisec zelo slabih pesmi, ki jih Borges navdušeno citira. Fantastične Cortázarjeve zgodbe gredo še dlje od vsakdanjosti: so povsem resnične izkušnje, pri katerih je posebnost pomanjkanje gotovosti, tako da nikoli ne moremo trditi, da se je nekaj zgodilo, tako kot zaznava zavest, saj ima le zelo krhke dokaze o identiteti sebe in drugih. Da se nam zdi ta svet zelo čuden in poln skrivnostnih robov, ki uhajajo razumu, vsaj v tistem hipu, ko smo ga nedolžno in v celoti opazovali, je resnica, ki se prenaša že od jamskega človeka. Toda to, da v naši književnosti te nenavadnosti prijateljsko sobivajo z zanesljivimi dokazi o resničnosti in puščajo neznanke v zraku, je še redkejše. Stališče, ki bi ga lahko povzel v zgodbi Bioy Casares. Glavni junak zgodbe je zaljubljen v žensko, ji sledi in se udeleži spiritistične seanse. Opazuje žensko in se nezaupljivo posmehuje početju. Začuden vidi, da se je po stopnišču začel spuščati kos pohištva, omarica. Kakšen je njegov odziv? Seveda ne verjame, da se tak dogodek lahko dogaja. Pa se vseeno zgodi. Išče razlago? Se sprašuje, v čem je zvijača? Ne. Zgodba sledi niti protagonistove obsedenosti z žensko, ki ga prezira. Šele veliko pozneje si pripovedovalec na kratko reče: »Ne morem pozabiti konzole.« To je vse. Morda v neizmernem in zapletenem življenjskem okolju argentinska književnost ne more pozabiti te omarice. 1. Letos marca je umrla pisateljica Vlady Kociancich. Rodila se je leta 1941 kot hči očeta Slovenca in argentinske matere. Je avtorica obsežnega in tehtnega literarnega opusa – romanov, zbirk rtic in esejev. Sodi med največja imena sodobne literature v kastiljščini in velja za nadaljevalko tradicije Jorgeja Louisa Borgesa in Adolfa Bioya Casaresa, s katerima je prijateljevala več kot tri desetletja. Septembra bi dopolnila 81 let. 2. Zgodba Obisk gospe Woolf je bila objavljen leta 2009 v literarni reviji Azul@RTE. Besedilo je, tako še nekaj drugih, prevedel Andrej Rot.
Revija Apokalipsa
PISANJE
[…][1] Pisatelj[2] je nekaj nenavadnega. Je protislovje in tudi nesmisel. Pisati pomeni tudi ne govoriti. Pomeni tišino. To je rjovenje brez hrupa. Pisatelj je pogosto prijeten, saj zna poslušati. Je tip, ki ne govori veliko, ker je nemogoče govoriti o knjigi, ki smo jo napisali, še posebej pa ne o knjigi, ki jo trenutno pišemo. To je nemogoče. Pisanje je pravo nasprotje kinu, nasprotje gledališču in vsem ostalim spektaklom. Nasprotje vsakega branja. Pisanje je tudi najtežje od vsega. Najhuje od vsega. Ker je knjiga neznano, je kot noč, zaprta vase, ja, kar tako je. Knjiga cveti, raste, gre naprej v vse smeri, za katere menimo, da smo jih raziskali, gre naproti svoji usodi in usodi svojega avtorja in bo z izidom izginila: njegov razhod z njo, s to sanjsko knjigo, je kot ločitev od najmlajšega, zadnjega rojenega otroka, najbolj ljubljenega. Odprta knjiga je tudi noč. Ne vem zakaj, toda te besede, ki jih zdaj izgovarjam, me spravljajo v jok. Pisati kljub vsemu, kljub obupu. Ne, nasprotno, skupaj z obupom. Iz kakšnega obupa, ne vem mu imena. Pisati zunaj tistega, kar je bilo pred pisanjem, pomeni vedno tudi zgrešiti. Pa vendar se je treba s tem sprijazniti: preklic tega neuspeha pomeni obračanje k drugi knjigi, k drugi možnosti iste knjige. Moj občutek, da sem se izgubila v tej hiši, sploh ni bil nameren. Nikoli nisem rekla: »V njej sem zaprta vse dni v letu.« To niti nisem bila, napačno bi bilo tako reči. Šla sem po nakupih, šla sem na kavo. Ampak še vedno sem bila ves čas tukaj. Vas in hiša sta eno in isto. In miza pred jezerom. In črnina črnila. In tudi bel papir. Ampak glede knjig, ne, v nekem trenutku ni bilo isto. [...] Ko je knjiga končana – mislim na knjigo, ki smo jo napisali, po branju te ne moremo več reči, da je točno to knjiga, ki smo jo napisali niti kaj je bilo v njej napisano niti v kakšnem obupu ali v kakšni sreči, v odkrivanju oz. v propadu celotnega našega bitja smo jo napisali, ker se na koncu v knjigi nič od tega ne vidi. Pisanje je nekako enotno, ukročeno. Ko je dokončana in dana v obtok, se v tej knjigi ne zgodi nič več. Nato se vrne k nedoumljivi nedolžnosti svojega prihoda na svet. [...] V tej hiši sem pisala v prvem nadstropju, v pritličju nisem pisala. Kasneje sem, nasprotno, pisala v veliki osrednji sobi v pritličju, da bi bil manj sama, mogoče, ne vem več, pa tudi zato, da bi videla vrt. V knjigi je to čutiti: da je samota v njej samota vsega sveta. Samota je povsod. Pokrila je vse. Vedno verjamem v njeno celovitost. Kot vsi ostali. Samota je tisto, brez česar ni mogoče storiti ničesar. Vidi tisto, brez česar se nič ne vidi. Je način razmišljanja, a le s tisto vsakdanjo mislijo. Bistvo funkcije pisanja je predvsem to, da si vsak dan rečemo, da se nam še ni treba ubiti, saj se tako ali tako lahko ubijemo vsak dan. Pisanje knjige je točno to, ni samota. Govorim o samoti, a pravzaprav nisem bila sama, saj sem imela pred seboj tisto delo, ki ga je bilo treba dokončati, tisto zaporniško delo: pisanje. [...] Mislim, da je moja splošna kritika knjig ta, da niso zastonj. To se vidi iz njihovega pisanja: so [skrajšana, organizirana, redna, lahko bi rekli prilagojena dela. To je funkcija revizije, za katero pisec pogosto misli, da jo ima do sebe]. Takrat pisatelj postane sam svoj žandar. Mislim na iskanje primerne oblike, in sicer najpogostejše oblike, tiste, ki je najbolj jasna in neškodljiva. Še vedno obstajajo mrtve generacije, ki pišejo sramežljive knjige. Tudi mladi: to so všečne knjige, brez možnosti razširitve, brez lastne noči. Brez tišine. Z drugimi besedami: brez pravega avtorja. To so dnevne knjige, knjige za prosti čas, za potovanja. So pa knjige, ki se trdno vrastejo v misel in govorijo o žalovanju celotnega življenja, tistem splošnem mestu vsake misli. Ne vem, katera je ta knjiga. Tega nihče ne ve. Toda vemo, da je tam, ko se pojavi, in ko je še ni vemo, tako kot vemo, da obstajamo, ko še nismo umrli. Vsaka knjiga, kot vsak pisatelj, ima nekaj težkih, neizogibnih odlomkov. In potem se je treba odločiti, da ta zabloda ostane v knjigi, tako da je resnična in ne lažna. Še vedno ne vem, kaj se kasneje zgodi s samoto. O tem še ne morem govoriti. Mislim, da ta samota sčasoma postane banalna, da sčasoma postane čisto običajna in še sreča, da je tako. […] Mislim, da so knjige drugih pisateljev pogosto čiste, »urejene«, ali da so brez kakršnegakoli tveganja prežete z nekim klasicizmom. Brez tistega usodnega tveganja, bi rekla. Nimam pojma. Najboljše branje mojega življenja, mojega in samo mojega, so knjige, ki so jih napisali moški. Gre za Micheleta. Michelet in spet Michelet, dokler se ne orosijo oči. Nekaj je tudi političnih besedil, a manj. Kot Saint Just, Stendhal, a presenetljivo ne Balzac. Besedilo nad besedili je Stara zaveza. Ne vem, kako sem se izvlekla iz tega, čemur bi lahko rekli kriza, kot pravijo živčna kriza ali napad počasnosti ali kolaps, nekaj podobnega namišljenim sanjam. In to je bila tudi samota. Pa tudi kakšno pisanje. In branje je bilo vedno pisanje. [...] Življenje, kot vam pravim, da sem ga živela v tej samoti, nas čez čas izpostavi različnim tveganjem. To je neizogibno. Takoj ko človek ostane sam, pade v norost. Verjamem, da je tako: verjamem, da je človek, ki ostane sam, že v primežu norosti, ker nič ne more ustaviti navala lastne brezumnosti. A vendar nikoli nismo popolnoma sami. Fizično nismo nikoli sami. Nikjer. Vedno smo sredi nečesa. Slišimo hrup v kuhinji, hrup televizije ali radia iz bližnjih stanovanj, iz cele stavbe. Še posebej, če jih nikoli ne poskušamo zapreti, kot jaz na primer. […] Samota vedno spremlja norost. To vem. Ne moreš videti norosti. Včasih jo samo začutimo. Mislim, da drugače ne more biti. Ko človek spravi iz sebe vse, celo knjigo, se nujno znajde v nekem posebnem stanju, v neki posebni osamljenosti, ki je ne more z nikomer deliti. Ničesar ni mogoče deliti. Sama moram prebrati knjigo, ki sem jo napisala, ostati zaklenjena vanjo kot menih. Seveda ima to neko religiozno podobo, čeprav se tega sprva ne zavedamo, tako da lahko o tem razmišljamo šele potem (kakor jaz v tem trenutku), in to zaradi nečesa, kar bi bilo življenje, na primer, ali konec življenja knjige, govora, krikov, tistega pridušenega tuljenja, pridušene strahote vseh ljudstev sveta. [...] Govorila bom o ničemer. O ničemer. Vse hiše v Neauphleju so naseljene: bolj ali manj seveda pozimi, a še vedno naseljene. Niso vse rezervirane samo za poletje kot se to pogosto dogaja. Naseljene in odprte so vse leto. Kar mi je všeč pri tej hiši v Neauphle Châteauju, so okna s pogledom na vrt in cesto pred hišo, ki vodi v Pariz. Ženske iz mojih knjig gredo po tej cesti. V tej hiši nikoli ne mečemo stran cvetja. To je navada, ne ukaz. Čeprav suhi, ostanejo cvetovi v vazi. V enem vrču so cvetni listi vrtnic, ki so tukaj že štirideset let. In še vedno so roza. So vrtnice, čeprav posušene. Sončni zahod je celoletni problem. Tako poleti kot pozimi. Tu je prvi sončni zahod, tisti poleti, ko ni treba prižigati luči v hiši. In potem je tu pravi zimski sončni zahod. Včasih zapremo polkna na oknih, da ga ne vidimo. Tu so tudi stoli, ki smo jih pospravili za poletje. Poleti se zadržujemo na terasi. Za pogovor s prijatelji, ki pridejo čez dan. In pogosto se pridejo samo pogovarjati. Vedno je žalostno, a ne tragično, vse to – zima, življenje, krivica. Eno posebno jutro – popolna groza. Drugače pa je vse žalostno. Tega se človek niti s časom ne more navaditi. Najtežja stvar v tej hiši je strah pred drevesi. Vedno, vsakič znova. Kadarkoli pride nevihta, in tukaj jih je veliko, opazujemo drevesa, bojimo se za ta drevesa. Nenadoma se ne morem spomniti njihovih imen. Večerni mrak je čas, ko vsi okoli pisatelja prenehajo delati. V mestih, na vaseh, povsod so pisatelji osamljeni ljudje. Vedno so bili, vedno in povsod. Konec dnevne svetlobe po vsem svetu pomeni konec dela. A ta čas dneva sem vedno dojemala, vsaj kar se mene tiče, ne kot čas konca dela, ampak kot čas za začetek dela. V naravi mora biti nekakšen obrat vrednot, ko gre za pisatelje. [...] Pogosto se ob koncu dela spomnimo velike krivice. Govorim o vsakdanjem življenju. Ne zjutraj, ampak zvečer pride ta občutek do hiš, vse do nas. Če pa tega ne zmoremo čutiti, potem nismo nič. Potem smo – nič. In to se ve v vsakem posameznem primeru, v vsaki vasi se to ve. Osvoboditev pride šele, ko se končno znoči. Ko se vse delo zunaj ustavi. Ostane nam luksuz, ki ga imamo pisatelji, da lahko pišemo ponoči. Pišemo lahko kadarkoli. Ne bodo nas kaznovali z dekreti, delovnimi urami, menedžerji, orožjem, globami, žaljivkami, policaji, šefi in spet šefi. In kokoši nesnicami prihodnosti fašizma. Pisati. Tega ne morem. Nihče ne more. Nekdo bi moral reči: tega se ne da. In vendar pišemo. To je neznanka, ki jo nosimo v sebi: pišemo, ko jo dosežemo. To ali nič. Lahko bi govorili o zbolevanju od tega, kar napišemo. Kar hočem povedati, ni preprosto, a verjamem, da se moji tovariši iz vseh držav sveta lahko najdejo v tem. Obstaja norost pisanja, ki jo nosimo v sebi, norost podivjanega pisanja, a to ne pomeni, da smo zaradi tega nori. Ravno nasprotno. Pisanje ni nekaj znanega. Pred pisanjem ne vemo ničesar o tem, kar bomo pisali. In to pri čisti zavesti. Pisanje je vse, o čemer ne vemo o nas samih, o naši glavi, o našem telesu. Pisanje sploh ni razmišljanje, pisanje je nekakšna sposobnost, ki jo imamo tako, da se nam poleg lastne osebe, v primerjavi z njo pojavi druga oseba, ki nevidno napreduje in je sposobna razmišljati, se jeziti in ki je včasih prav zato v nevarnosti, da izgubi življenje. Če bi kaj vedeli o tem, o čemer bomo pisali, preden to storimo, še preden bi pisali, ne bi nikoli pisali. Ne bi bilo vredno truda. Pisati pomeni poskušati ugotoviti, kaj bi pisali, če bi pisali – in to vemo šele potem –, pred tem pa je to najbolj nevarno vprašanje, ki si ga lahko zastavimo. A tudi najpogostejše. Pisanje pride kot veter, je golo, potem je črnilo, potem je napisano in potem gre mimo tebe kakor ne gre mimo tebe nič drugega razen življenja. Prevedla Katarina Majerhold 1 Odlomki iz knjige Ecrire (Pisanje), Gallimard, 1993, str. 34C65. Odlomek smo prevedli z dovoljenjem Žarka Paića iz Evropskega glasnika 23, 2018. 2 Francoska pisateljica in filmska režiserka (1914 – 1996). Članica odporniškega gibanja, borka proti kolonializmu, socialni nepravičnosti, tehnokraciji in totalitarizmu. Njeni romani in filmi pogosto temeljijo na avtobiografskih dejstvih: njenem otroštvu, ki ga je preživela v Indokini (Jez Pacifika; Podkonzul in Indijska pesem). V poznih letih se je Durasova obrnila k minimalistični prozi, ki je bila napisana tako zahtevno, kot bi šlo za poezijo; zgradba romana je blizu glasbeni formi z variacijami in pretočnimi motivi (Moderato cantabile). Kompleksno strukturiran roman Vzhičnost 2ol V. Stein je psihoanalitično navdahnjen, roman Bolečina pa tematizira travmatične izkušnje okupacije in moževe deportacije. Od leta 1959 je pisala scenarije za znane modernistične filme, nato pa je sama režirala okoli dvajset avtorskih filmov (Za glasbo; Uni1titi, pravi ona; Nathalie Granger; Indijska pesem, Tovorna ladja; Otroci ...). Leta 1984 je prejela Goncourtovo nagrado za svoj najbolj znani roman Ljubimec (1984), v katerem se znova vrača v erotično in eksotično kolonialno vzdušje svojega otroštva. Neoromantična estetika na presečišču poezije, proze, poetike in metafizike pa je prisotna v njenih zrelih delih Émily 2 (1987), Poletni dež (1990) in Ljubimec iz severne Kitajske (1991).
Revija Apokalipsa
RENESANSA EPIMETEJSKEGA ČLOVEKA
Naša družba[1] spominja na dokončni stroj, ki sem ga nekoč videl v newyorški trgovini z igračami.[2] Sestavljen je bil iz kovinske skrinjice s stikalom, ki se je, ko si se ga dotaknil, nenadoma odprla in odkrila mehansko roko. Kromirani prsti so se raztegnili proti pokrovu, ga zaprli in zaklenili od znotraj. Bila je škatla; upal si, da boš kaj vzel iz nje, vendar je vsebovala le mehanizem, da jo zapre. Pravo nasprotje od Pandorine skrinjice. Prvotna Pandora, »tista, ki daje vse,« je bila boginja Zemlje v prazgodovinski matriarhalni Grčiji, ki je sprostila vse zlo iz njene amfore. Vendar jo je zaprla, preden je upanje lahko odšlo. Zgodovina sodobnega človeka se začne z degradacijo mita o Pandori in se konča v krsti, ki se sama zapira. To je zgodovina prometejskega prizadevanja pri oblikovanju ustanov, ki bi zajezila vse osvobojene slabosti in nesreče za človeštvo. To je zgodba o upadanju upanja in naraščanju pričakovanj. Da bi razumeli, kaj to pomeni, moramo ponovno odkriti razliko med pričakovanjem in upanjem. Upanje v krepkem pomenu besede pomeni zaupanje v dobroto narave, medtem ko pričakovanje, kot ga tu uporabljam, pomeni zaupanje v rezultate, ki jih načrtuje in nadzoruje človek. Upanje usmeri željo na osebo, od katere pričakujemo dar. Pričakovanje obljublja dosego zadovoljstva, ki izhaja iz predvidenega procesa, ki bo pripeljal do tistega, kar po pravici zahtevamo. Prometejski etos pa je danes zasenčil upanje. In sicer preživetje človeške vrste, ki se odkriva kot družbena sila. Prvotna Pandora je bila poslana na Zemljo s posodo z vsem zlom; od dobrega pa samo upanje. Primitivni človek je živel v tem svetu upanja. Da bi preživel, se je opiral na plemenitost narave, na darove bogov in na nagone njegovega plemena. Grki klasičnega obdobja so začeli nadomeščati upanje s pričakovanji. V različici, ki so jo podali o Pandori, naj bi ta sprostila tako bolezni in nesreče kot vse dobro. Spominjali naj bi se je predvsem zaradi izpuščenega zla. Še posebej pa je pomenljivo, da so pozabili, da »tista, ki daje vse«, je hranila tudi upanje. Grki so pripovedovali zgodbo Prometeja in njegovega brata Epimeteja. Epimetej se je zaljubil v Pandoro in kljub bratovim svarilom, se z njo poročil in imel hči Piro. V klasični Grčiji je beseda »Epimetheus«, ta, ki pozno sprevidi, dobila pomen »lenobnega« ali »neumnega« človeka. V času, ko je pesnik Heziod pripovedoval klasično obliko zgodbe, so Grki že postali moralistični in mizogini patriarhi, ki jih je strašila misel o prvi ženski. Zgradili so racionalno in avtoritarno družbo. Moški so ustanovili institucije, s katerimi so načrtovali, da se bodo spopadli z rojem vseh vrst bolezni, sovraštev, zavisti in drugih nadlog. Zavedali so se svojih moči, da oblikujejo svet, ki lahko proizvede storitve, in se tudi naučili čakati. Zavzemali so se, da bi njihovi predmet tudi oblikovali njihove potrebe in bodoče zahteve njihovih sinov. Postali so zakonodajalci, arhitekti in avtorji, snovalci ustav, mest in umetniških del, ki naj bi bili zgled za njihove potomce. Primitivni človek se je pri uvajanju posameznikov v družbena izročila zanašal na mistično posvečene obrede, a klasični Grki so kot prave moške priznavali le tiste državljane, ki so prek vzgoje (paideje) vstopali v ustanove, ki so jih postavili njihovi starešine. Razvijajoče se mitske pripovedi odražajo prehod iz sveta, v katerem so interpretirali sanje v svet, v katerem so razvozlavali oraklje. Od nekdaj so na pobočju Parnasa, ki je bil središče in popek sveta, častili boginjo Zemlje. Tam, v mestu Delfi (delphys pomeni maternica), je spala Gaja, Kaosova in Erosova sestra. Njen sin Piton, zmaj, je varoval njene mesečne in meglene sanje, dokler se Apolon, bog svetlobe in arhitekt Troje, ni vzpel na vzhod, ubil zmaja in prevzel Gajino jamo. Delfi so nato postali Apolonovo svetišče in preročišče. Njegovi svečeniki so iz okolice najeli devico in jo namestili na trinožni stol nad razpoko v zemlji. Zaradi pare, ki se je dvigala iz razpoke, je bila Pitija omamljena in je govorila nepovezane stavke. Govorila je v ekstazi, njene besede pa so potem svečeniki oblikovali rimane prerokbe v heksametrih, ki so se izpolnjevale v skladu z vplivom njih samih. Z vsega Peloponeza so prihajali ljudje v Apolonovo svetišče po nasvete. Spraševali so o alternativah, kot so ukrepi ob primeru lakote, o ustrezni ustavi za Šparto ali o ugodnih lokacijah za mesta, ki so jih pozneje imenovali Bizanc ali Kaledonija. Puščica, ki nikoli ne zgreši, je postala simbol Apolona. Vse o njem je bilo premišljeno in koristno. Ko Platon v Državi opisuje idealno državo, izključuje popularno glasbo. V mestih bi bila dovoljena le solo harfe in Apolonova lira, kajti edinole harmonija teh dveh glasbil ustvarja za državljana dostojanstven napetost nujnosti in svobode, napetost nesreče in sreče, napetost poguma in zmernosti. Meščane je prestrašila Panova piščal in njegova moč, da prebudi nagone. Samo pastirji lahko igrajo na trstenke in to samo na podeželju. Človek je postal odgovoren za zakone, po katerih naj bi živel in oblikoval okolje po lastni podobi. Prvotna iniciacija, ki jo je mati Zemlja dajala z mističnim življenjem se je spremenila v izobraževanje (paideia) državljana, ki naj bi se tako na srečanjih dobro počutil. Prej je svet vodila usoda in nujnost, s krajo ognja pa je Prometej spremenil dejstva v težave, kajti postavil je pod vprašaj nujnost samo in spodbijal usodo. Klasičen človek je zasnoval civiliziran splet v skladu z njegovim lastnim vidikom. Spoznal je, da lahko kljubuje trojčku usoda-narava-okolje, a s tveganjem, ki gre samo na njegov račun. Sodobni človek gre dlje – poskuša ustvariti svet po svoji podobi, zgraditi okolje, ki ga je sam ustvaril, tako pa odkrije, da lahko to uresniči le pod pogojem, da se nenehno preoblikuje in prilagaja. Tako se moram zdaj soočati z dejstvom, da je v igri človek sam. Današnje življenje v New Yorku ustvari poseben pogled na to, kar je in kar bi lahko bil, brez tega pogleda pa je življenje v New Yorku nemogoče. Na ulicah New Yorka se otrok nikdar ne dotakne ničesar, kar ni prej nekdo zamislil, razvil, načrtoval in nekomu prodal. Celo drevesa so tam, ker je tako odločil oddelek za parke. Šale, ki jih deček sliši na televiziji, so bile načrtovane s precejšnjimi stroški. Smeti, s katerimi se igra na ulicah Harlema, so odpadne škatle, ki so bil namenjene nekomu drugemu. Celo želje in strahove so oblikovale ustanove. Moč in nasilje sta organizirana in vodena: tolpe proti policiji. Učenje samo je opredeljeno kot uporaba predmeta, ta pa je rezultat načrtovanih, raziskovanih in promoviranih programov. Vse, kar je tam dobrega, je plod kake specializirane institucije. Neumno bi bilo terjati kaj, kar ne bi mogla ustvariti kaka institucije. Mestni otrok ne more pričakovati ničesar, kar bi presegalo zmogljivost institucionalnega razvojnega procesa. Celo njegovo fantazijo nagovarja znanstvena fantastika. Nenačrtovano poetično čudenje lahko doživi samo prek srečanja z »umazanijo«, napako ali neuspehom: olupek pomaranče v žlebu, luža na ulici, prekršek zoper javni red, kršitev programa ali napačna uporaba stroja, le to so vzleti za polet fantazije. »Potovanje« postane edina dosegljiva poezija. Ker ne obstaja ničesar zaželenega, ki ni bilo načrtovano, otrok državljan kmalu sklene, da lahko vedno oblikujemo institucijo za vsako željo. Predpostavlja moč procesa pri ustvarjanju vrednosti. Naj si bo to samo srečanje z vrstnikom, se vključiti v neko četrt ali pridobiti veščino branja, vse to bo tako opredeljeno, da bo mogoče doseči cilj s tehnično projekcijo. Človek, ki ve, da povpraševanje zahteva proizvodnjo, kmalu tudi pričakuje, da vse, kar se proizvaja, ima povpraševanje. Če je mogoče načrtovati lunarno vozilo, potem je tudi mogoče načrtovati povpraševanje po potovanju na Luno. Prevratno bi bilo ne iti, kakor lahko greš. Razkrinkana bi bila in prikazana kot norost domneva, da vsaka potešena potreba s seboj prinaša drugo, še večjo in neuresničeno potrebo. Tako dojemanje bi ustavilo razvoj. Neizvajanje tega, kar je možno, bi razkrinkalo zakon »naraščajočih pričakovanj« kot evfemizem za frustracije, ki so gonilo družbe, ki temelji skupni proizvodnji storitev in naraščajočem povpraševanju. Duševno stanje prebivalca modernega mesta se v mitološki tradiciji pojavlja le pod podobo pekla: Sizif, ki je za nekaj časa vklenil Thanatos (smrt), mora potiskati težko skalo do vrha pekla in se mu ta vedno tik pred ciljem izmuzne iz rok in skotali nazaj. Tantal, ki so ga bogovi povabili, da z njimi deli olimpijsko hrano, je izkoristil priložnost, da ukrade skrivnost priprave ambrozije, ki zdravi vse, trpi lakoto in večno žejo, stoječ v reki in katere vode mu pobegne, in v senci dreves, katerih sadje ne doseže. Svet vedno večjih zahtev ni samo slab; zanj edini ustrezen izraz je »pekel«. Človek je razvil neprilagojeno sposobnost terjati kar koli, ker si ne more predstavljati, da bi ne bilo ustanove, ki bi mu ne mogla ustreči. Obdan je z vsemogočnimi orodji je človek postal orodje orodij. Vsaka od zamišljenih institucij, ki naj bi izgnala katero izmed prvobitnih nadlog, je postala proti napakam odporna krsta, za človeka samodejno in nepredušno zaprta. Človek je ujet v škatle, ki jih proizvaja, da bi vklenil nadloge, ki jih je izpustila Pandora. Obdaja nas tema stvarnosti zaradi smoga, ki ga proizvajajo naša lastna orodja. Nenadoma smo se znašli v temi naše lastne pasti. Celo stvarnost je odvisna od človeške odločitve. Ta isti predsednik, ki je ukazal neučinkoviti vdor v Kambodžo, bi lahko naročil uspešno uporabo atoma. Stikalo za Hirošimo lahko danes preseka popkovino Zemlje. Človek ima tako moč, da lahko bog Kaos izniči Erosa in Gajo. Sposobnost presekati popkovino Zemlje pomeni ne le nenehno svarilo, da lahko naše ustanove ustvarjajo svoje lastne cilje, ampak da lahko odločijo o njihovem koncu in seveda tudi o našem. Absurdnost modernih institucij je očitna v primeru vojske. Moderno orožje lahko zaščiti svobodo, civilizacijo in življenje s samouničenjem. V vojaškem besedišču pomeni varnost sposobnost izničenja Zemlje. Prav tako pa je očiten nesmisel pri nevojaških ustanovah. V njih sicer ni stikala, ki bi aktiviral uničujočo moč, a ga tudi ne potrebujejo. Njihovi prsti držijo kritje sveta. Hitreje ustvarjajo potrebe kot njihove potešitve, pri tem ravnanju pa izčrpavajo zemljo. To velja za kmetijstvo in proizvodnjo, nenazadnje za medicino in izobraževanje. Sodobno kmetijstvo zastruplja in izčrpava zemljo. »Zelena revolucija« lahko z novimi semeni potroji proizvodnjo enega hektarja, a le s sorazmerno večjim vložkom gnojil, insekticidov, vode in energije. Pretirano ustvarjanje dobrin onesnažuje oceane in ozračje ter uničuje neobnovljive vire. Težko je verjeti, da bo fuzija nadomestila izgorevanje brez enakih ali večjih nevarnosti. Medicinski strokovnjaki nadomeščajo babice in obljubljajo, da bodo človeka spremenili v nekaj drugega: genetsko načrtovanega, farmakološko posladkanega in sposobnega za daljše bolezni. Sodobni ideal je panhigienski svet: svet, v katerem so vsi stiki med ljudmi in med ljudmi in njihovim svetom posledica predvidevanja in manipulacije. Šola je postala načrtovan proces, ki oblikuje človeka za načrtovani svet, postala je zanj glavna past, ki ga bo ujela v človeško past. Predpostavljamo, da ustrezno pripravlja vsakega človeka, da bo odigraval vlogo v tej svetovni igri. Neizprosno gojimo, obdelujemo, proizvajamo in izobražujemo ves svet, dokler ga ne uničimo. Vojaška institucija je očitno absurdna, a težje se je soočiti z absurdnostjo nevojaških institucij. V nasprotju z vojsko, te institucije delujejo neizprosno, in nimajo stikala, ki bi lahko preprečilo okoljsko apokalipso. V antiki je človek odkril, da je svet mogoče skovati po lastni zamisli, spoznal pa je tudi, da je to samo po sebi nevarno, dramatično in komično. Začele so nastajati demokratične ustanove, te pa so v svoji zgradbi dajale prednost človeku, kot zaupanja vrednemu bitju. Med tistim procesom, ki so ga pričakovali in človekovo naravo, je obveljalo medsebojnem ravnovesju. Nastali so tradicionalni poklici in potrebne ustanove za njihovo delovanje. Prikrito pa se je zaupanje v ustanove spremenilo v odvisnost od dobre volje. Danes je svet izgubil humano dimenzijo in spet potrebuje, kar je nekoč že potreboval. Necivilizirana ljudstva so kaos urejala v imenu skrivnostnih in antropomorfnih bogov, današnje stanje na svetu pa je edinole rezultat človekovega načrtovanja. Človek je postal igrača znanstvenikov, inženirjev in načrtovalcev. To logiko odkrivamo v drugih in v nas samih. Poznam mehiško vas, mimo katere gre vsak dan ne več kot šest avtomobilov. Nek Mehičan je igral domino pred svojo hišo ob novi asfaltirani cesti; to je najbrž počel že od mladih nog. Mimo je šel avto z veliko hitrostjo in ga ubil. Izletnika, ki mi je o tem pripovedoval, je dogodek močno pretresel, a vseeno dejal: »To se mu je moralo zgoditi«. Njegova pripomba se na videz ne razlikuje od tiste, ki bi jo lahko dal kak Grmičar, ko pripoveduje o smrti nekoga, ki je treščil ob tabu (prepovedan predmet) in zato umrl. Vendar imata obe izjavi različen pomen. Primitiven človek lahko krivi kako transcendentno, grozljivo in slepo bitje, medtem ko izletnika osupne neizprosna logika stroja. Primitivec ne čuti nobene odgovornosti, izlet pa, vendarle jo zanika. Tako pri primitivcu kot pri izletniku ni klasičnega načina drame, sloga tragedije, logiko individualne predanosti in upora. Prvotni človek se tega ni zavedal, izletnik pa je to logiko izgubil. Grmičarjev mit in mit Američana sestavljajo inertne in nehumane sile. Nobeden od njiju ne doživlja tragičnega upora. Za Grmičarja je dogodek podvržen zakonom magije, za Severnoameričana pa znanstvenim zakonom. Dogodek je rezultat uroka mehanskih zakonov, ki nadzorujejo fizikalne, družbene in psihološke pojave. Prevladujoče razpoloženje leta 1971 je naklonjeno bistveni spremembi v smeri iskanja zaupanja vredne prihodnosti. Institucionalni cilji so nenehno v nasprotju z institucionalnimi produkti. Programi, ki naj bi odpravljali revščino, povečujejo število revnih, vojna v Aziji veča število vietkongovcev, tehnična pomoč ustvarja več nerazvitosti. Klinike za nadzor rojstev povečujejo preživitvene kazalce in povečujejo število prebivalcev; v šolah se veča število tistih, ki jo predčasno zapuščajo in spopadanje z eno vrsto onesnaževanja običajno poveča drugo vrsto. Potrošniki se spopadajo z jasnim dejstvom, da kolikor več lahko kupujejo, toliko bolj so prevarani. Do nedavnega se je zdelo logično, da je za to pandemično inflacijo disfunkcij bilo mogoče kriviti zaostajanje pri znanstvenih odkritjih glede na tehnološke zahteve ali kriviti pokvarjenost etničnih, ideoloških ali družbenih sovražnikov. Upadla so pričakovanja v zvezi z nekim znanstvenim obdobjem ali vojno, ki bi končala vse vojne. Za izkušenega potrošnika ni načina, kako si povrniti naivno zaupanje v čarobne tehnologije. Preveč ljudi je izkusilo nevrotičnost računalnikov, bolnišniške okužbe in zasičenost zraka, cest. Splošna pamet je pred desetimi leti predvidevala boljše življenje, ki bo temeljilo na znanstvenih dosežkih. Zdaj znanstveniki strašijo otroke. Posnetki na Luni so čudoviti dokaz, da se človeški neuspeh lahko skoraj odpravi med upravljavci kompleksnih sistemov – vendar to ne blaži strahu, da bi človeški neuspeh, ki se nanaša na neuporabo v skladu z navodili, lahko pobegne vsakemu nadzoru. Družbeni reformator se ne more vrniti k izhodiščem iz štiridesetih let. Izpuhtelo je upanje, da je mogoče pravično deliti dobrine z razkošno proizvodnjo. Strošek minimalne košarice, ki bi zadovoljil sodobne potrebe, se je povzpel v oblake, in kar dela moderne sedanje potrebe je dejstvo, da se zdi njihova potešitev že zastarela, še preden so bile potrebe izpolnjene. Nakazuje pa se že omejenost zemeljskih zalog. Ni je široke ceste v znanosti ali tehnologiji, ki bi lahko razdelila vsakemu človeku na Zemlji to, s čimer razpolagajo revni bogatih držav. Za dosego tega cilja bi bilo treba, na primer, črpati stokrat več železa, kositra, bakra in svinca, tudi z če bi to bilo z najbolj »mehko« tehnološko alternativo. Poleg tega pa se profesorji, zdravniki in družbeni delavci zavedajo, da vsi različni strokovni pristopi imajo vsaj eno skupno točko: za nove strokovne postopke ustvarjajo nove potrebe, hitreje kot lahko nastajajo storitvene ustanove. Sumljiva postne tako logika ne le dela procesa, temveč sama logika veljavnega znanja. Celo zakoni ekonomije se zdijo neprepričljivi, če niso vpeti zgolj v družbeno in zemljepisno okolje, v katerem je skoncentrirana večina denarja. Denar je dejansko najcenejša vrednost v obtoku, vendar le v gospodarstvu, katerega cilj je učinkovitost, merjena v denarnem smislu. Tako kapitalistične kot komunistične države na različne načine merijo učinkovitost v odnosu med stroški in koristmi, izraženimi v dolarjih. Kapitalizem se ponaša z višjo življenjsko ravnjo, da potrdi svojo superiornost. Komunizem se lahko pohvali z višjo stopnjo rasti, ki naj bi bil merilo za njegovo končno zmago. Toda pod obema ideologijama se skupni stroški povečanja učinkovitosti povečujejo geometrično. Večje institucije se krčevito bojujejo za vire, ki niso zabeleženi v inventarjih: zrak, oceani, tišina, sončna svetloba in zdravje. Pred javnostjo opozorijo na primanjkljaj teh virov šele, ko so skoraj nepopravljivo osiromašeni. Narava povsod postane strupena, družba razčlovečena, kršeno je notranje življenje posameznika in zadušena je osebna poklicanost. Družba, ki se posveča institucionalizaciji vrednot, enači proizvodnjo dobrin in storitev s povpraševanjem po njih. V ceni izdelka samega je vključeno izobraževanje, ki spodbuja potrebo po njem. Šola je oglaševalska agencija, zaradi katere verjamemo, da mora biti družba takšna, kakršna je. V tej družbi je mejna vrednost postala nenehno samo-presegajoča. Prisili največje potrošnike – teh je malo – v medsebojno tekmovanje, kdo ima večjo moč za izčrpavanje zemlje, kdo bolj napolni svoje napihnjene trebuhe, in kdo bolje disciplinira manjše potrošnike in izloči tiste, ki še vedno uživajo v zadovoljstvu, da živijo s tem, kar imajo. Etos nenasitnosti je torej tisti vir fizičnega plenjenja, družbene polarizacije in psihološke pasivnosti. Ko so se vrednote ustalile v načrtovanih in tehnično zgrajenih postopkih, člani sodobne družbe verjamejo, da je lepo življenje v tem, da imajo ustanove, ki opredeljujejo vrednote, za katere menijo, da jih družba in oni sami potrebujejo. Institucionalno vrednost lahko opredelimo kot raven proizvodnje institucije. Ustrezna vrednost človeka se meri s sposobnostjo, da porabi in degradira te institucionalne produkcije in ustvarja nova in še večja povpraševanja. Vrednost institucionaliziranega človeka je odvisna od njegove sposobnosti kot sežigalnice. Če sem še bolj slikovit, človek je vzor svojih artiklov. Sam se zdaj opredeljuje kot peč, v kateri izgorevajo vrednote, ki jih je ustvarilo njegova orodja. Za njegove sposobnosti ni omejitev. Njegovo dejanje je Prometejevo dejanje, privedeno do skrajnosti. Izčrpanje in onesnaževanje zemeljskih virov je predvsem posledica popačena podobe, ki jo ima človek o sam sebi, nazadovanja v njegovi zavesti. Nekateri se nagibajo k prepričanje o spremembi kolektivne zavesti, češ, človek je od narave in ljudi neodvisen organizem, bolj je podrejen institucijam. Ta institucionalizacija bistvenih vrednot, to prepričanje v načrtovani proces, ki zagotavlja uspeh, ta potrošniški etos je v samem jedru prometejske zmote. Prizadevanja pri iskanju novega ravnovesja v globalnem okolju so odvisna od deinstitucionalizacije vrednot. Domneva, da je nekaj hudo narobe v predstavi homa fabra, je skupno v rastočih manjšinah v kapitalističnih, komunističnih in »nerazvitih« državah. Ta domneva je skupna značilnost novih elit. V te elite sodijo ljudje vseh razredov, prepričanj in civilizacij. Postali so sumničavi do mitskih predstav večine – do znanstvenih utopij, do zlohotnih ideologij in upanja v porazdelitve dobrin in storitev z določeno mero enakosti. Z večino delijo občutek ujetosti. Z drugimi delijo spoznanje, da večina novih smernic, sprejetih s širokim soglasjem, vodi do rezultatov, ki brezobzirno nasprotujejo njihovim predlaganim ciljem. Pa vendar, medtem ko večina prometejsko astronavtskih začetnikov še vedno spregledava zadevo prej omenjene strukture, je manjšina, ki se širi, kritična do znanstvenega deus ex machina, do magičnega eliksirja in do lova na hudiče in čarovnice. Ta manjšina pričenja oblikovati dvom, da nas nenehna razočaranja povezujejo s sodobnimi institucijami, tako kot so verige prikovale Prometeja na skalo. Za razkrinkanje prometejske zmote se je treba zapriseči upanju, zaupanju in klasični ironiji (eironea). Pravijo, da Prometej pomeni »predvidevanje«, saj je naučil ljudi graditi hiše, računati in pisati, zdraviti in se ravnati po zvezdah. Spretno je bogovom vzel ogenj in naučil ljudi, kako kovati železo, postal je bog tehnologov in končal prikovan na skalo. Pitijo v svetišču v Delfih je zdaj nadomestil računalnik, ki je v izhodišču instrumentov. Pregled orakljev je prepuščen podatkovnemu vodilu šestnajstbitnih registrov. Krmar je predal določanje smeri kibernetičnemu stroju. Pojavil se je izvedbeni stroj, ki bo usmerjal naše usode. Otroci si predstavljajo, kako letijo v svojih vesoljskih strojih, daleč proč od somraka našega planeta. Gledano iz perspektive človeka, ki je prispel na Luno, je Prometej lahko spoznaval Gajo kot planeta upanja in kot smer razvojnega loka. Zdaj lahko nov pomen zemeljske končnosti in novo hrepenenje človeku odpreta oči v zvezi z izbiro Prometejevega brata Epimeteja, da se poroči z Zemljo, ko se je poročil s Pandoro. Na tej točki se grški mit spremeni v svetlo prerokbo, ker nam pove, da je Prometejev sin Devkalion, tako kot starozavezni Noe, zgradil leseno barko, jo krmaril in se tako s Piro, Pandorino in Epimetejevo hči rešila sredi poplavljenega sveta, ter postala prednika človeštva. Zdaj lahko bolje razumemo. Zevs se je maščeval nad Prometejem, ker je ta ukradel ogenj in ga dal ljudem, zato je Prometejevemu bratu Epimeteju poslal Pandoro, da bi se z njo poročil, njej pa skrinjico, v kateri so bile vse tegobe tega sveta Potrebujemo zdaj ime za tiste, ki cenijo bolj upanje kot pričakovanja. Potrebujemo ime za tiste, ki bolj ljubijo ljudi kot produkte, za tiste, ki verjamejo, kot pravi ruski pesnik Jevgenij Jevtušenko, da Ni ljudi brez vrednosti. Njihove usode so kot kronike planetov. Nič v njih ne neha biti nekaj posebnega in planeti se med seboj razlikujejo Potrebujemo ime za tiste, ki ljubijo Zemljo, na kateri se lahko med seboj srečujemo. In če bi človek živel v temi se spoprijateljeval v temi, bi tema ne bi bila brez pomena. Potrebujemo ime za tiste, ki sodelujejo s svojim bratom Prometejem pri razsvetljevanju z ognjem in oblikovanju železa, a ki to delajo, da okrepijo sposobnost streženje, skrbeti in varovanja bližnjega, vedoč, da za vsakega je zaseben njegov svet, in v tistem svetu odlična minuta. In v tistem svetu tragična minuta. Te so zasebne. Te ljudi predlagam, da jih imenujem epimetejske ljudi. Prevedel Andrej Rot 1 Esej Renesansa epimetejskega človeka je poglavje iz knjige Deschooling Society. CIDOC, Cuernavaca, Mexico, November, 1970.2 Ivan Illich, avstrijsko-ameriški filozof, družbeni kritik in rimokatoliški duhovnik velja za radikalnega kritika modernega civilizacijskega tehnološkega napredka, ki je posameznika vpel v eksistenčno odvisnost od makrodružbenih institucij, od katerih se osredotoči predvsem na institucije na področju tehnološkega razvoja, dela, izobraževanja in medicine. V najbolj znanih delih »Orodja družabnosti«, »Razšolanje družbe in »Meje medicine« graja odvisnost sodobnega človeka od znanj specializiranih institucij oziroma sodobnih tehnokratskih elit, ki imajo družbene monopole nad izobraževanjem, delovnim procesom, zdravstveno oskrbo, ravnanjem z okoljem in posameznika vnaprej spravijo v podrejen in odvisen položaj, v katerem je ne glede na posledice prisiljen uporabiti storitve teh institucij.
Revija Apokalipsa
(VSAKDANJA) REALNOST IN LEZBIJKE V FILMSKI UMETNOSTI?
Ta kratki članek pišem kot odgovor na mojo kolumno o srečni[1] (lezbični) ljubezni v filmu (31. marca 2022 na MMC), na katero se je odzvala bralka: »Kaj pa vem ... saj je kar nekaj romantičnih filmov s srečnim koncem. Je pa res, da ljudje želimo gledati zgodbe, ki so drugačne od našega 'dolgočasnega' vsakdana. … Iztok Mlakar je v enem intervjuju na temo, zakaj vsi poznamo Dantejev Pekel, Nebes pa ne, dejal: 'Pekel je fajn. Nebesa nimajo publike, ker so nezanimiva. Nebesa imaš rad zaradi dobre klime, Pekel pa zaradi družbe (poudarek bralke).'« Od antike do renesanse je v umetnosti vladal reprezentacijski tip umetnosti, temelječ na Aristotelovi Poetiki, v kateri so dejanja aristokracije predstavljena kot edini pravi vir umetnosti. Vrsta dejanja in dogodka je določala umetniško zvrst (žanr) (ep, tragedija/komedija, satira), obliko (decorum) pa je določal družbeni položaj likov (izobražen aristokrat ali neuglajeni kmet). Prav tako dramski in filmski umetnosti vlada tridelna struktura – začetek-zaplet(konflikt)-konec(razplet). V 18. stoletju se je pojavil estetski tip umetnosti, ki je prekinil s tedanjimi pravili – tako so denimo namenoma kmete in obrtnike predstavljali v tragedijah in aristokracijo v komedijah. Ta estetika, po kateri umetnost vodi le umetnikova avtentičnost, ki ni vezana na umetniško predstavitev v okviru realističnega upodabljanja, ki je bilo priljubljeno med socialisti ali med klasičnimi akademiki, tako med konservativci kot progresivneži. Tovrstna umetnost se je najprej pojavila v slikarstvu, z Manetom in impresionisti, ki so vzpostavili novo, estetično institucijo umetnosti – larpurlatizem. Ta liberalni estetizem se nadaljuje v sodobni umetnosti, čeprav slednja meni, da se temu upira. A ne glede na omenjeno imajo vse oblike umetnosti ideološko (ekonomsko-politično, občasno religiozno) nadstavbo. Ali je iz odziva razbrati, da je za bralko smisel umetnosti v preseganju reprezentiranja vsakdanje realnosti? Zdi se, da ne, saj pravi, da je vsakdan dolgočasen, razen v primeru, da ljudje – v filmski umetnosti protagonisti/ke – trpijo, so v konfliktu, se bojujejo, tepejo ali umrejo. Do zdaj sem mislila, da si večina verujočih želi priti v raj, neverujočih pa, da imajo srečno in dobro življenje ... in da jih je tam ogromno ter da bi si želeli svoje reprezentacije. Drugače mi je metafora nerazumljiva in tudi nelogična: zakaj bi si radi tisti/e, ki so v peklu ogledali dogodke in dogodivščine, ki jih reprezentirajo, tisti/e s srečnim življenjem pa ne, in če v raju ni publike, kje pa so vsi/e in kaj tam počnejo ter obratno, zakaj je v peklu publika? Osebno mislim, da navedeni citat razkriva predvsem družbeno pogojeni nazor o tem kaj je vredno naše pozornosti in kaj ne in to ne velja le za nesrečne, ampak tudi za srečne dogodke in zlasti tiste, ki nam dajejo užitek. Kajti če nam, na primer spolnost ne bi dajala užitka, ji ne bi namenjali toliko pozornosti in časa ali če nas ljubezen ne bi navdajala s takšnim ekstatičnim, osrečujočim in entuziastičnim občutkom, tej ne bi namenjali toliko pozornosti, časa in dejavnosti oziroma še več, zakaj je toliko izdelkov, denarja, časa in energije namenjeno reprezentaciji spolnosti tudi v umetnosti (slikarstvu, kiparstvu, filmu), zakaj pa naj bi bila prav reprezentacija srečne ljubezni kar najmanj zanimiva za upodabljanje in vlaganje denarja, ko pa je prav recipročna, zadovoljujoča spolnost del srečne ljubezni? To je nerazumljivo. Torej zakaj romantičnim filmom s srečno in miroljubno zgodbo ne bi namenjali enako količino in časa pozornosti kot tragiškim filmom (dramam, grozljivkam, trilerjem …) in če je romantika res tako dolgočasna, da si je ljudje ne želijo gledati ali to pojasni tudi zakaj je toliko varanja, ločitev, swinganja ali celo družinskega in družbenega nasilja? Kajti za slednje se vedno najdeta tako publika kakor denar producentov. In še bolj nenavadno je, saj sem mislila, da si ljudje nasilja, kriminala, varanja ne želijo v vsakdanjem življenju in da zato tega ne želijo ponavljati na filmu! A očitno temu ni tako. Ali je odgovor bralke ponovno, da zato, ker želijo ljudje tudi v vsakdanu trpeti, saj jim je sicer tudi v vsakdanu 'dolgočasno'? Na ta način se izkaže, da imajo nasilje, kriminal, varanje, ločitve celo določen smisel – ali je to kot protiutež dolgočasnosti raja oziroma srečnega življenja(?), čeprav sta na tem vzpostavljeni platonska filozofija kot ljubezen do modrosti, katere cilj je doseči dobro in srečno življenje in krščanska religija kot ljubezen boga do človeka, po kateri je cilj doseči raj. 1. Za lažje razumevanje članka dodajam tudi povezavo do kolumne.
Revija Apokalipsa
FILOZOFIJA TRANSHUMANIZMA
Condorcetova neverjetno vplivna formulacija ideje o napredku ga je postavila v središče razsvetljenske misli. Ne da bi se skliceval na nadnaravne sile, je verjel, da nam bo razvoj znanja v naravoslovju in družboslovju omogočil ustvariti svet vse večjega materialnega izobilja, individualne svobode in moralnega sočutja. Šel je tako daleč, da je napisal naslednjo transhumanistično tezo: »Ali bi bilo absurdno domnevati, da je možnost napredovanja človeške vrste odprta za neskončno izboljšanje; domnevati, da bo nekega dne neizogibno nastopila doba, ko bo smrt zgolj posledica izjemnih nesreč ali toka in postopnega propadanja življenjskih sil; da v času vmesnega prostora, intervala med rojstvom človeka in njegovim propadanjem človeško življenje kot takšno ne bo imelo nobenih omejitev?« Razsvetljenska misel je zajemala celo paleto pogledov na naravo napredka, od občutka, da je neizogiben, do razumevanja, da mora človeštvo trdo in nenehno delati, da ga ohrani. Zdi se, da nekatere transhumaniste še vedno privlači železna logika napredka, največkrat izražena v grafih, ki prikazujejo vedno hitrejši tehnološki napredek. Vendar pa nihče ni šel tako daleč, da bi verjel v resnično neizogibnost napredka, kot se to pogosto pripisuje Heglu in Marxu. V nekaterih formulacijah transhumanizma se o tem vprašanju odkrito razpravlja. »Načela eksptropije« vsebujejo koncept »praktičnega optimizma« ali »dinamičnega optimizma«, ki optimistični pomen radikalne možnosti modificira s trditvijo, da sami aktivno ustvarjamo prihodnost, ki si jo želimo. V nekaterih krogih (zlasti postmodernističnih in poststrukturalističnih) pa je bilo več desetletij moderno norčevanje iz razsvetljenskih idej in jih razglašati za zastarele, antropocentrične ali naivne. A transhumanisti so še vedno zagovorniki bistvenih razsvetljenskih idej in idealov – racionalnosti in znanstvene metode, individualnih pravic, možnosti in zaželenosti napredka, antivladavine vraževerja in avtoritarnosti, iskanja novih oblik vladanja – medtem ko jih revidirajo in izpopolnjujejo v kontekstu novega znanja. Iskanje absolutnih temeljev razuma se je na primer umaknilo bolj sofisticirani, negotovi in samokritični obliki kritičnega racionalizma. Preprost, enoten jaz je nadomestil veliko bolj zapleten in nejasni jaz, ki ga je razkrila nevroznanost. Popolnoma edinstven status človeka je nadomestilo razumevanje, da smo del spektra bioloških organizmov in možnih nebioloških vrst v prihodnosti. Preden so bile razsvetljenske ideje prevedene v transhumanizem so bile filtrirane z evolucijskega vidika. Potem ko je Darwin leta 1859 objavil knjigo O izvoru vrst, se je tradicionalno razumevanje človeka kot edinstveno danega v naravi umaknilo ideji, da je človeštvo, kakršno obstaja danes, le ena stopnica na poti evolucijskega razvoja. Skupaj s spoznanjem, da smo ljudje fizična bitja, katerih naravo veliko bolje razumejo znanosti, je evolucijska perspektiva omogočila lažji uvid v to, kako je mogoče človeško naravo kot tako zavestno spremenjati. V filozofski, ne znanstveni obliki je to idejo prevzel Friedrich Nietzsche, ko je izjavil, da so ljudje tisto, kar je treba premagati, in vprašal: »Kaj ste storili, da ste jo premagali?« (Nietzsche, 1896). Čeprav se zdi, da Nietzsche ni razumel vloge tehnologije pri tej transformaciji, je njegov drzen slog navdihnil nekatere sodobne trans humaniste (Več, 2010).Eden najzanimivejših predhodnikov transhumanizma je Nikolaj Fjodorovič Fjodorov (1829 – 1903), ruski pravoslavni filozof in član ruskega kozmonavtičnega gibanja, ki je zagovarjal uporabo znanstvenih metod za radikalno podaljšanje življenjske dobe, doseganje fizične nesmrtnosti, obujanje mrtvih in koloniziranje vesolja in oceanov. Fjodorov je verjel, da se je inteligenca povečala v evolucijskem procesu in je do sedaj dosegla vrhunec pri ljudeh. Ljudje moramo uporabiti razum in moralo, da oblikujemo prihodnji razvoj. Še posebej pomembno je premagati smrtnost in celo oživiti vse, ki so kdaj umrli. Ne bodo se vrnili v svoji prejšnji fizični obliki, temveč v neki samoustvarjeni, nesmrtni obliki. Kmalu za Fjodorovom se je nesmrtnemu, nadčloveškemu vzroku posvetil še en manj znani mislec. Jean Finot (1856 – 1922) je v knjigi Filozofija dolgega življenja zagovarjal uporabo znanosti za konstrukcijo življenja in izdelavo žive snovi.V prvi polovici dvajsetega stoletja so se pojavili še drugi prototranshumanisti, ki so verjetno posredno vplivali na poznejši transhumanizem. Med njimi je britanski genetik in evolucijski biolog J. B. S. Haldane, ki je leta 1924 v knjigi, Daedalus; or, Science and the Future, napovedal znanstvena odkritja, kot je vitro oploditev (»ektogeneza«), in si zamislili svet, v katerem bi ljudje usmerjali evolucijo sebi v prid. Leta 1929 je J. D. Bernal v knjigi The World, the Flesh and the Devil obdelal vizionarske zamisli o kolonizaciji vesolja (vključno z Bernalovo sfero) ter povečanju človeške inteligence in življenjske dobe. Na prelomu in začetku dvajsetega stoletja so se pojavili drugi prototranshumanisti, kot sta Charles Stephens in Aleksandar Bogdanov (Stambler, 2010), pa tudi prvi znanstvenofantastični romani, ki so prispevali k razširitvi našega razumevanja možnega. Transhumanizem, kot ga poznamo danes, se je dokončno oblikoval v drugi polovici dvajsetega stoletja. Zagovorniki podaljševanja življenja so imeli pri tem razvoju osrednjo in odločilno vlogo. Niso vsi zagovorniki podaljšanja človeške življenjske dobe razvili idej, ki presegajo ta cilj, vendar so mnogi vsaj nekako spoznali, da nam lahko enaki tehnološki preboji, ki bi lahko vodili do daljšega, bolj zdravega življenja, pomagajo spremeniti naša življenja tudi na druge načine. Med njimi je Robert Ettinger, »oče krionike«. Potem ko je v prvi knjigi The Prospect of Immortality razložil, da bi lahko imeli drugo priložnost za življenje, če bi bili v trenutku klinične smrti zamrznjeni pri izjemno nizkih temperaturah, je v knjigi Man into Superman iz leta 1972 analiziral še druge transformacijske možnosti, pri čemer eksplicitno uporablja izraz »transhumano bitje«. Še en odločen zagovornik podaljševanja življenja in krionike, Saul Kent, pa ni pisal le praktičnih in špekulativnih besedil o podaljševanju človeškega življenja, ampak je v svoji knjigi iz leta 1974 Future Sex pisal tudi o drugih možnostih.Eden najbolj sistematičnih (čeprav včasih idiosinkratičnih) transhumanističnih mislecev tega obdobja je F. M. Esfandiary (kasneje znan kot FM-2030). Njegov pristop je bolj literaren kot akademski, čeprav je v šestdesetih letih poučeval na New School for Social Research v New Yorku. Od leta 1966, ko je imel seminar »Nove zamisli o človeku«, je opisal svojo vizijo evolucijske transhumane prihodnosti. Optimistične futuriste je zbral tudi v neformalni skupini, imenovani UpWingers. V knjigi Are You a Transhuman? iz leta 1989 je transhumano bitje opredelil kot »tranzicijskega človeka«, ki je zaradi uporabe tehnologije, življenjskega sloga in vrednot opredeljen kot korak na poti h posthumanim bitjem. FM-2030 je v svojih besedilih in družbenih dejavnostih posebej izpostavil praktične sestavine te filozofije. Idiosinkratska in svojevrstna narava njegovega transhumanizma je razvidna iz omenjene knjige, ki vključuje obsežne ankete, s katerimi bralec ocenjuje, ali je bolj ali manj transhumano bitje. Nekateri njegovi kriteriji so: ali pogosto potujete, kako ste spremenili svoje telo (čeprav je bila takratna tehnologija primitivna), v kolikšni meri ste zavrnili tradicionalne družinske strukture in ekskluzivne odnose itd.Pogojovanje transhumanističnih ciljev z velikimi tehničnimi in znanstvenimi preboji pomeni, da so imeli tehnično usmerjeni vizionarji vplivno vlogo. Eden osrednjih in stalnih interesov je razvoj inteligence, ki presega človeški potencial, in možnost »eksplozije inteligence«. Leta 1970 je Marvin Minsky podal, kot se je izkazalo, zelo optimistično napoved o vzponu superinteligentne umetne inteligence (AI), nato pa je leta 1994 v članku, objavljenem v reviji Scientific American, pojasnil, zakaj bomo namesto bioloških možganov imeli zmogljivejše računalniške naprave v neizmerno daljšem obdobju življenja.Zamisel o pospeševanju tehnološkega napredka s pomočjo super inteligentnega stroja se je pojavila že pred desetletji. O tej ideji, ki jo zdaj redno imenujemo »singularnost«, sta leta 1958 v pogovoru odkrito razpravljala Stanislaw Ulam in John von Neumann, ko sta razpravljala o »vse hitrejšem napredku tehnologije in spremembah v človeškem življenju, zaradi česar se zdi, da prihaja določena pomembna singularnost v zgodovini rase, po kateri ljudje ne bodo več obstajali na način, kot ga poznamo« (Ulam, 1958). I. J. Good je leta 1965 trdil, da bo razvoj umetne inteligence povzročil eksplozijo inteligence. Te ideje je prevzelo, razdelalo in razširilo več drugih vplivnih piscev (Bostrom 1998; Broderick 2001; Kurzweil 1990, 1999; Moravec 1989; Vinge 1993). Čeprav so številne tehnološke poti vplivale na transhumanistične projekcije, je nanotehnologija, ki jo je zamislil Eric Drexler (1986), še posebej vplivna.Na razvoj transhumanističnega mišljenja pa niso vplivale le filozofija, znanost in tehnologija. Tudi umetnost je obogatila naše razumevanje možnega in bistvenega. Vloga znanstvene fantastike pri izdelavi možne transhumanistične prihodnosti je očitna, vendar je ta tema preobsežna, da bi jo tukaj obravnavali. Druge umetnosti in umetnostne teorije so imele svojo vlogo okrog leta 1982, ko je Natasha Vita-More napisala »Transhumanistični manifest« in nato »Transhumanistični manifest o umetnosti« (Vita-More, 1983). Kasnejša različica tega manifesta iz leta 1997 je bila najprej objavljena na internetu, nato pa jo je podpisalo na stotine ustvarjalcev in jo dali na krov vesoljskega plovila Cassini Huygens.Delovanje prve, odprte in izključno transhumanistične organizacije Extropy Institute (Ext), od poznih osemdesetih let prejšnjega stoletja so sestavljala intelektualna in kulturna transhumanistična gibanja. Revijo Extropy (s podnaslovom »Future Shock Vaccine« in nato »Journal of Transhumanist Thought«) sta leta 1988 prvič izdala Max More in Tom W. Bell (slednji je skoval izraz »ekstropija«). Ta publikacija v tiskani in spletni obliki predstavlja ideje številnih vodilnih transhumanistov, leta 1990 pa je v njej objavljeno besedilo »Transhumanizem: v smeri futuristične filozofije«. Ogromno število razprav, osredotočenih na transhumanizem, se je vnelo, ko je Exl leta 1991 oblikoval prvi (še vedno obstoječi) poštni seznam. Temu je sledila vrsta vplivnih konferenc z začetkom leta 1994, nato internetna stran leta 1996 in internetni »Vital Progress Summit« leta 2004, ki je spodbudil razvoj »Načel proaktivnosti« (Več, 2004). Zgodovina Ext je podrobneje opisana drugje (Extropy Institute, 2005).»Transhumanistično deklaracijo« je leta 1998 oblikovala skupina mednarodnih avtorjev. V devetdesetih letih so se pojavile tudi druge skupine, kot so Aleoh na Švedskem, De: Trans v Nemčiji in Transcedo na Nizozemskem. Tega leta je bila ustanovljena še ena splošna transhumanistična organizacija – Svetovno transhumanistično združenje (WTA). Po zaprtju Inštituta Extropy je WTA, preimenovana v Humanity+, postala in ostala osrednja organizacija gibanja nasploh, čeprav so v univerzitetnih krogih zelo vplivne organizacije, kot sta Inštitut za etiko in nastajajoče tehnologije (IEET) in Inštitut prihodnosti človeštva (Inštitut Future of Humanity). 2. TRENDI V sedanjem trenutku razvoja je verjetno nemogoče našteti potrebne in zadostne pogoje za transhumanizem, ki bi jih sprejeli vsi samooklicani transhumanisti. Na začetku tega poglavja je bilo opredeljenih nekaj bistvenih komponent, vključno s pojmovanjem, da je mogoče in zaželeno preseči biološke omejitve človeške kognicije, čustev ter fizičnih in čutnih sposobnosti in da za to potrebujemo znanost, tehnologijo in eksperimentiranje, ki ga vodita kritično in kreativno mišljanje. Poleg teh običajnih in večinoma splošno sprejetih načel se transhumanisti zelo razlikujejo v svojih tezah, vrednotah, pričakovanjih, strategijah in stališčih.Ko gre za moralna in etična vprašanja, se transhumanisti običajno zavzemajo za stališče, ki ne temelji na pripadnosti človeški vrsti, temveč na lastnostih vsakega bitja. Bitja enake stopnje preudarnosti, zavesti in osebnosti imajo enak status ne glede na to, ali so ljudje, živali, kiborgi, strojna inteligenca ali nezemljani. In vendar je metaetična podlaga za sprejemanje moralnih odločitev in dodeljevanje pravic lahko konsekvencalistična, deontološka ali temelji na etiki vrlin. Res je, zdi se, da je čista deontološka etika zelo redka. Vsaj od pojava ekstropijskega transhumanizma mnogi transhumanisti svojo moralo utemeljujejo na vrlini. V zadnjih letih so nekateri vidni transhumanisti prevzeli konsekvencalistična nagnjenja v obliki različnih vrst utilitarizma, najbolj radikalen pa je »hedonistični imperativ« Davida Pearcea.Transhumanisti podpirajo širok razpon političnih stališč. Glede na skupne cilje vsi transhumanisti pričakovano podpirajo osebno izbiro pri uporabi avtonomnih tehnoloških transformacij, kot so terapije proti staranju in krionika, kognitivno izboljšanje in nadzor razpoloženja. Od poznih 1980-ih in skozi 1990-a so mnogi, morda celo večina transhumanistov na splošno sprejeli libertarno politiko. To stališče je še vedno veliko bolj priljubljeno med transhumanisti kot med splošno populacijo, vendar so ga v zadnjih desetih letih sprejeli tudi liberalni demokrati, zato so nekateri sprejeli izraz tehnoprogresivno. Samo ti razširjajo neko obliko svetovne vlade, ki bi jo nadzoroval super inteligenten stroj. Zanimivo je, da se celo nekateri transhumanistični libertarci strinjajo s tem scenarijem, čeprav na splošno menijo, da bi superinteligentni um deloval kot svetovalec ali lokalni vladar in ne kot planetarna avtoriteta. Transhumanisti vseh barv delijo mnenje, da lahko korenito spremenimo človeško stanje. Možni in zaželeni so veliki znanstveni in tehnološki dosežki. A razen omenjenega se konsenz takoj poruši zaradi drugačnega razumevanja pričakovane stopnje napredka, njegove oblike in tveganj, ki jih prinaša. Tisti, ki pričakujejo tehnološko singularnost, predvidevajo drastično pospešitev stopnje sprememb, bodisi kot enkraten skok, ki ga spodbudi pojav superinteligence, bodisi kot trajno pospeševanje, ki ga poganjajo eksponentni trendi v računalniški moči. Drugi pričakujejo, da bo tehnologija v različnih sektorjih napredovala različno in da bodo prišla obdobja pospeševanja in upočasnjevanja, odvisno ne le od tehnologije, ampak tudi od gospodarskih in družbenih razmer. Transhumanizem je praviloma optimističen. Ni moremo verjeti, da so radikalne spremembe človeškega stanja možne in tudi zaželene – hkrati pa da smo obsojeni na neuspeh ali katastrofo. Na začetku ozaveščanja gibanja je bila v transhumanističnih razpravah najpogosteje poudarjena pozitivna plat – v nasprotju s kulturnim konsenzom je veljalo, da so tehnološko podprte transformacije logične, da je treba na njih neumorno delati in gledati v svetlo prihodnost. (Čeprav je bila ocena tveganja vedno prisotna, je v zvezi s tem pomembna zgodnja knjiga Jonathana Gloverja iz leta 1984 What Sort of People Should There Be?) Ko se je gibanje razvijalo, se je povečala tudi verjetnost številnih opisanih tehnoloških poti (UI, napredna biotehnologija, nanotehnologija itd.). In to je olajšalo obrat znotraj transhumanizma k bolj celostnemu upoštevanju potencialnega tveganja in neuspeha.Transhumanisti se še naprej upirajo »biokonservativcem« in drugim nasprotnikom transhumanistične vizije, nekateri pa poudarjajo, da je prihodnost povsem negotova. V skrajni obliki je poudarek na tveganjih, da bo umetna inteligenca v obliki nenadzorovanega kloniranja ali kakšne druge tehnologije povzročila izumrtje človeške rase. Bill Joy je pritegnil pozornost širše javnosti, ko je o teh nevarnostih pisal v besedilu »Zakaj nismo potrebni v prihodnosti«, objavljenem leta 2000 v reviji Wired. To filozofijo je obogatilo jasno zaznavanje možnih tveganj. Po drugi strani pa vztrajanje in trajno osredotočanje na nesreče ustvarja vtis, da so te neizogibne, v nekaterih primerih celo zaželene (fenomen »sladkih limon«). Zaenkrat so v nasprotju z Joyem transhumanisti, osredotočeni na tveganje, a še naprej podpirajo odločen, vendar smotern tehnološki napredek in verjamejo, da bodo poskusi blokiranja napredka samo povečali tveganja. NESPORAZUMIFilozofije razsvetljujejo ne le z razlago tega, kar so, temveč tudi, kaj niso. Kot pri vseh kontroverznostih - so tudi kritiki pogosto leni in zlobni, zato ustvarijo strašila, ki jih nato zažgejo ter veselo plešejo na pepelu. Nekje drugje sem pisal o nekaterih nesporazumih (Moore, 2010b), tukaj pa bom le na kratko komentiral širše sprejete predstave o napovedih izboljšanja, telesu in razumevanju tega kaj je »naravno«.Kritiki zelo pogosto pravijo, da si transhumanisti želijo »popolne« ljudi, da težijo k nadvladi ali utopični družbi, kar kaže na njihovo slabo poznavanje transhumanistične literature. Verjetno so jo brali s kognitivnimi očali in prebrano zasukali, da bi ustrezalo njihovim predsodkom. Na primer, Don Ihde (v Hansell & Grassie, 2011) pravi o transhumanistih, da se veselijo sveta posthumanih bitij v prihodnosti, ki bo utopija. (Ta domnevni cilj je označil za »idol raja«). Ta in podobne kritike zamenjujejo cilj nenehnega izboljševanja ali izboljšave s hrepenenjem po končni popolnosti, kar označuje dve popolnoma različni zadevi. Prvi je v bistvu proces nenehnih sprememb, drugi pa stagnacija.Transhumanizem odraža zavezanost razsvetljenstva meliorizmu in zavrača vse oblike apologetike – zavezanost razumevanju, da ljudje delajo napake, če želijo izboljšati svoje življenje. To nikakor ne pomeni, da je cilj doseči neko končno popolnost. Nasprotno stališče je povsem očitno v transhumanističnem pojmovanju ekstropije – gre za proces stalnega napredka, ne stagnacije. Poleg tega je eno od »načel ekstropije« nenehen napredek, ki pravi, da transhumanisti »stremimo k nenehnemu izboljševanju sebe, naše kulture in našega okolja. Želimo se izboljšati fizično, intelektualno in psihološko. Cenimo nenehno izboljševanje znanja in razumevanja.«V svojih besedilih o transhumanizmu sem trdil, da sta idol raja in ideja platonske, popolne, statične utopije v popolnem nasprotju s pravim transhumanizmom, zato sem ustvaril izraz »ekstropija«, ki označuje konceptualno alternativo. Transhumanisti ne težijo k utopiji, temveč k trajnemu napredku – neskončnemu gibanju proti nedosegljivemu cilju ekstropije. Če transhumanistični projekt uspe, potem ne bomo več trpeli muk in bede, ki že od nekdaj tarejo človeško življenje. Vendar to ni razlog za pričakovanje, da v življenju ne bo tveganj, nevarnosti, konfliktov in bojev. Razen Davida Pearcea, ki želi popolnoma odpraviti trpljenje, utopija ali popolnost v transhumanističnih besedilih tako rekoč ni omenjena. Zaradi tega te napačne predstave običajno niso podprte s citati iz pravih virov.Drugi nesporazum, ki je na nek način bolje utemeljen kot prvi, je, da transhumanizem v bistvu napoveduje prihodnost. Nekateri transhumanisti (ne glede na to, ali se tako razglašajo) so zagotovo napovedovali prihodnost. V zadnjih letih je najbolj znan Ray Kurzweil, ki je podal številne napovedi na podlagi svoje analize eksponentnih trendov v računalniški tehnologiji. Poleg napovedi nekaterih posameznikov je logično trditi, da je transhumanizem pogojen z zelo splošnimi pričakovanji glede tehnoloških dosežkov.Vendar za transhumanizem konkretne napovedi niso pomembne. Transhumanizem opredeljuje njegova predanost oblikovanju bistveno boljše prihodnosti, opredeljene z vrednotami, cilji in splošno usmeritvijo, ne pa s konkretnimi cilji. Tudi če je cilj nekako konkreten – recimo odprava staranja, postati posthumno bitje ali poljubno izboljšanje kognitivnih sposobnosti – so sredstva in čas za njihovo doseganje odprti za različne interpretacije. Transhumanizem kot tak na dolgi rok razpravlja o ciljih, vendar se sploh ne ukvarja s konkretnimi sredstvi ali roki.Tretji najpogostejši nesporazum je, da se transhumanistom gnusijo njihova biološka telesa. Ni lahko razumeti, kako je prišlo do tega nesporazuma. Transhumanisti želijo izboljšati človeško telo, ga narediti odpornega na staranje, poškodbe in bolezni, izboljšati njegove čute in izostriti kognicijo naših bioloških možganov. Morda so kritiki idiotsko pomešali koncept nezadovoljstva s telesom ter sovraštvo, prezir in gnus nad telesom. Pravzaprav transhumanizem ne meni, da je človeško biološko telo ostudno ali zastrašujoče. Meni, da je fantastičen, a pomanjkljiv izdelek, drugače tudi ne more biti, saj ga je oblikoval slepi urar, kot je rekel Richard Dawkins. Pravi transhumanizem želi vsakomur omogočiti spreminjanje in izboljšanje (kot se mu zdi primerno) človeškega telesa in zagovarja morfološko svobodo. Transhumanisti ne zanikajo telesa, ampak praviloma želijo izbrati njegovo obliko in možnost prevzemanja različnih teles, tudi virtualnih. S tem nesporazumom je povezana nadaljnja reflektivna hipoteza: ker želimo premagati biološko staranje in neizogibnost smrti, se smrti bojimo. Nekateri transhumanisti se, kot vsi ostali, bojijo boleče in dolge smrti, vendar razumemo, da se smrti ne bi smeli bati, saj je nepomembna – to je preprosto konec izkušnje. Smrt je izjemno nezaželena, ne zato, ker gre za slabo stanje, temveč zato, ker je konec naše sposobnosti doživljanja, ustvarjanja, raziskovanja, izboljšanja, življenja. Poskušal sem podati čim bolj natančen opis filozofije transhumanizma, kot ga danes lahko. Ta filozofija bo še naprej rasla in se razvijala, različni posamezniki pa bodo poudarjali različne vidike, vendar teh razlag in poudarkov ne smemo zamenjevati z bistvenimi sestavinami te filozofije.                                                                    Prevedla Katarina Majerhold Literatura Bacon, F. (1620) Novum Organum, prevedla R. L. Ellis in J. Spedding, prireditelj Robertson, J., The Philosophical Works of Francis Bacon, 1905. London: Routledge. Bainbridge, W. S. (2005) »The Transhuman Heresy«, Journal of Evolution and Technology, avgust let. 14, št. 2, str. 1-10. Bartley, W. W. (1984) The Retreat to Commitment. Open Court, Chicago. Bell, T. W. in Murashige, K. H. (1999) »Who Owns Your Genes?« EXTRO-4: Biotech Futures Conference, Berkeley California. Bostrom, N. (1998) »How Long Before Superintelligence?« International Journal of Futures Studies 2.– (2003) »Are You Living in a Computer Simulation?« Philosophical Quarterly (2003.) let. 53, št. 211, str. 243-255.(2005) »A History of Transhumanist Thought«, Journal of Evolution and Technology, april, let. 14. Churchland, P. M. (1992) A Neurocomputational Perspective: The Nature of Mind and the Structure of Science. Cambridge, MA: MIT Press. Condorcet, J.-A.-N. d. C. (1979) Sketch for a Historical Picture of the Progress of the Human Mind. Westport, Conn.: Greenwood Press. Drexler, K. E. (1985) Engines of Creation: The Coming Era of Nanotechnology. London: Forth Estate. Ettinger, R. (1964) The Prospect of Immortality. New York: Doubleday.– (1972) Man Into Superman. New York: St. Martin’s Press. Extropy Institute (2005) »History and Achievements of ExI from 1988 – 2005«. http://www.extropy.org/history.htm, učitano 15. januarja 2012. FM-2030 (1989) Are You a Transhuman? New York, NY: Warner Books. Glover, J. (1984) What Sort of People Should There Be? Pelican. Hansell, G. R. in Grassie, W. (2011) Transhumanism and Its Critics. Bloomington, IN: Xlibris Corporation. Hughes, J. (2012) »Transhumanism and Personal Identity«, v: M. More in N. Vita-More The Transhumanist Reader. Hoboken: Wiley Blackwell. Huxley, J. (1957) New Bottles for New Wine, (1957). London: Chatto & Windus. Jones, R. (1995) »A History of Extropic Thought: Parallel Conceptual Development of Technicism and Humanism«, EXTRO-2 Proceedings, Extropy Institute. Koene, R. A. (2012) »Uploading to Substrate-Independent Minds«, v: M. More in N. Vita-More The Transhumanist Reader. Hoboken: Wiley-Blackwell. Kurzweil, R. (1990) The Age of Intelligent Machines. MIT Press.– (1999) The Age of Spiritual Machines: When computers exceed human intelligence. New York: Viking. Merkle, R. (2012) »Uploading«, v: M. More in N. Vita-More The Transhumanist Reader. Hoboken: Wiley-Blackwell. Minsky, M. (1994) »Will Robots Inherit the Earth?«. V Scientific American. Moravec, H. (1989) Mind Children. Harvard: Harvard University Press.– (1999) Robot: Mere Machine to Transcendent Mind. New York: Oxford University Press. More, M. (2010) »The Overhuman in the Transhuman«, Journal of Evolution and Technology januar let. 21, št. 1.– (2010 b) »True Transhumanism«, v: Transhumanism and Its Critics.– (2009) »Hyperagency and Hope: Critiquing Human Limitationism«, Metanexus Institute, 19 junija. vimeo.com/9860229.– »The Proactionary Principle«, maj 2004. http://www.maxmore.com/proactionary.htm, http://www.extropy.org/proactionaryprinciple.htm.– (2003) Principles of Extropy verzija od 3. 11. 2003. http://www.extropy.org/principles.htm. Izvorna verzija: »The Extropian Principles«, v: Extropy #5.5 maja 1990.– (1997) »Mind Morph: Technologically Refined Emotion and Personality.« EXTRO-3 Proceedings, Extropy Institute.– (1995) The Diachronic Self: Identity, Continuity, Transformation. Ann Arbor, MI: A Bell & Howell Company. http://www.maxmore.com/disscont.htm.– (1994) »Pancritical Rationalism: An Extropic Metacontext for Memetic Progress«, EXTRO-1 Proceedings, Extropy Institute.– (1993) »Technological Self-Transformation: Expanding Personal Extropy«, Extropy #10 (zima/poletje 1993), 4. maj, št. 2, str. 15-24.– (1990) »Transhumanism: Toward a Futurist Philosophy«, Extropy #6 letnik, spremenjeno juija 1994 in 1996. Nietzsche, F. W. (1896) Thus Spake Zarathustra, translated by Alexander Tille, Macmillan, New York and London. Nozick, R. (1974) Anarchy, State, and Utopia. Basic Books. Parfit, D. (1984) Reasons and Persons. Oxford: Clarendon Press. Pico della Mirandola, G. (1956) Oration On the Dignity of Man. Chicago: Gateway Editions. Rand, A. (1979) Introduction to Objectivist Epistemology. Mentor. Sandberg, A. (2001) »Morphological Freedom – Why We Not Just Want It, but Need It.«http://www.nada.kth.se/~asa/Texts/MorphologicalFreedom.htm, vpisano 21. 11. 2011.– (1997) »Amplifying Cognition: Extending Human Memory and Intelligence«, EXTRO-3 Proceedings, Extropy Institute. Sandel, M. (2004.) »The Case Against Perfection«. V The Atlantic. Stambler, Ilia (2010) »Life Extension: A Conservative Enterprise? Some Fin-de-Siecle and Early Twentieth-Century Precursors of Transhumanism«, Journal of Evolution and Technology, 21. maj, št. 1: 13-26. Stock, G. (2002.) Redesigning Humans: Our Inevitable Genetic Future. Houghton Mifflin Company. Ulam, S. (1958) »John von Neumann 1903 – 1957«, Bulletin of the American Mathematical Society (maj). Verdoux, P. (2009) »Transhumanism, Progress and the Future«, Journal of Evolution and Technology, sv. 20, št. 2, december. Vinge, V. (1993) »The Coming Technological Singularity«, Whole Earth Review, zimska št. Več avtorjev (2002) »The Transhumanist Declaration«. http://transhumanism.org/index.php/WTA/declaration. Več avtorjev (2003) The Transhumanist FAQ: v 2.1. World Transhumanist Association 2003. http://transhumanism.org/index.php/WTA/faq. Vita-More, N. (1983) »Transhuman Manifesto«, https://humanityplus.org/manifesto.htm.– (1998) »Transhumanist Manifesto«, (2002) Transhumanist Arts Statement.
Revija Apokalipsa
NOČNO SONCE
PREDGOVOR V tej knjigi[1], rahlo nad tlemi, preletava popotnik, ki v svojem opazovanju in razkrivanju, spremlja premikajoče se sence, ki vzporedno padajo od teles, njihovih okončin, srca in ostalih organov. Opazuje njihove nianse, obliko, zgradbo in strukturo, ki se pri daljšem opazovanju spremenijo v zbadajoče bleščanje. Z vsakim preletom, ki ga napravi po tej nagubani gmoti zraka, opominja in opozarja ne le druge, ampak tudi sebe in to je počel natanko v trenutku, ko je zapisoval te besede. Opominjal se je, da je prav tako kot bralec, tudi sam del raziskovanja, saj je na to pot stopil pod taktirko z nekonvencionalnim in neakademskim pristopom. Na svoji življenjski poti je začel iz tal pobirati koščke in jih poizkušal sestaviti v mozaik. To kar lahko ponudi je njegova vznemirljiva in vznesena podtalnost, ki mu je bila položena v zibelko, katero potiska po zarjavelih tirnicah, iz katerih je kaj težko iztiriti, saj ga vsaka izbrana smer pripelje do spoznanja, da je vsak tunel pred njim nemogoče obvoziti, niti obhoditi, kaj šele, da bi se lahko splazil mimo njega. Determinizem v skrivalnici paradoksa. – Poraja se mi zgolj vprašanje, ki se v osnovi dotika le temeljnega koncepta o tem, ali je nekaj, ali vse determinirano, ali pa se za tem skriva globlje bistvo, ki to poruši. Kar bi se lahko izkazalo za neskončno begajoče, je odmik, ki kljubuje deterministični znanosti in naposled zatava v smeri razmišljanja o človekovi zavesti (predvsem v njeni eteričnosti), ki pa poraja premislek o večdimenzionalnosti resnice in zatorej tudi odstopanje, ali pa bolje rečeno, v rojstvu paradoksa, ki mogoče nakazuje, da bi pri taki diskusiji morda morali upoštevati dve ravni – sferi, in potemtakem tudi dva standarda, ki se manifestirata ločeno – vsak v svoji dimenziji. Torej, da prvi vzdrži v svojem kalupu, dokler ne pride do »kratkega stika«, kjer potem prevlada drugi. In sicer, da vsak deluje v svoji dimenziji osamelo, dokler ne pride do preskoka v stiku. Med dvema ognjema. – Koliko bolj prisotno bi lahko igrali, se izigravali, favlirali in iznakaževali v igri za ljubezen, če bi vedeli, da se v njej poizkušamo dokopati v ljubezen do samega sebe. Pa se bo našel nekdo pretanjen in rekel, da bo potemtakem okoli sebe zgradil štiri stene ali pa se morda vdal samoti, tam nekje bogu za hrbtom. Zagotovo takšen ni preveč zgrešil, če mu je seveda dano orodje, da se s svojimi demoni spopada sam – če mu tako narekuje notranje vodilo. Ostali se znajdejo med težnjo in privlakom nastavljanja zrcal, kar tudi ni napačno, jim bo pa lažje sprejeti vlogo, če držijo v zavesti prave karte, in tako igrajo igro brez pretiranega odziva in bolečine. Manifestacija kvantnega doživljanja in nadčutnosti. – Če bi se spustili v sámo jedro eksistence, ali, če bi jo kot táko nameravali zaobjeti – obrazložiti njen namen, bi verjetno prišli do spoznanja, da je ravno to spoznanje neoprijemljivo – neotipljivo. V osnovi življenje nima racionalnega jedra, pa čeprav smo ga kot takšnega sprejeli in si ga po večini tudi tako interpretiramo. Zatorej, vsako nasprotje in poizkus dokazovanja je v dosedanjem modelu – kalupu percepcije, ki je splošno znana v svetu, nemogoče prikazati ali zaobjeti v neko konstruktivno trdnost – gotovost. Verjetno bi lahko logično mislili, da v okviru sklepanj z nedoločenim zaključkom o realnosti sveta, kot tudi notranjega dojemanja – zaznavanja, kljub neobstoju določenih dejavnikov, ter trdnih dokazov ali pomanjkanju le teh, ne moremo zanikati nekega dejstva in osebnega doživljanja – čutenja, pa čeprav je ta popolnoma nepoznan ali neviden. Nek konvencionalen vidik, pa naj ta prihaja iz smeri "zunanjih" znanosti, ki so seveda nepogrešljiv del, a navsezadnje nimajo končne vloge in dovolj velike teže – besede pri razkrivanju na poti v absolutnost, četudi je ta neulovljiva oz. je nepoznana in nedefinirana. Za notranji razvoj, poglobitev in razumevanje moramo tako omiliti preveč težek skepticizem, kateri nam onemogoča, da bi lahko upoštevali in vključili nekonvencionalne vidike, seveda pa moramo nek osnovni skepticizem pri takšni navidezni abstraktnosti kljub temu ohranjati, še posebno pri ideologijah, ki nastajajo v postmodernizmu. Tako lahko s povezovanjem zunanjega opazovanja in notranjih realizacij – dognanj, pridobimo tako imenovano oprijemljivo intuicijo, katero bi lahko opredelili kot racionalno intuicijo ali pa kot nekaj, kar lahko »to« postane. Kot taka v objemu določenega izkustva nekemu subjektu dokazuje in potrjuje spoznanja in jih nato ovrednoti iz iracionalnega "polja", iz katerega se kasneje pokaže in udejanji kot sinhronizacija na površju – se pojmovno ali dejansko manifestira v snovnosti. Nastane "delec - proizvod", ki je sam po sebi samostojen – neodvisen in katerega lahko kasneje povežemo s specifičnim teoretičnim dognanjem ali približkom le tega, s katerim smo pred tem dobili uvid oz. vpogled v neko jedro – spoznanje. Do takšnih spoznanj pride posameznik sam pri sebi in jih prikaže kot dejanskost – resnico sam sebi (v retrospekciji), pa čeprav je ne more sistematično prikazati v okviru primarnih zakonov in modelov, katere smo sprejeli kot dosedanja dejstva. Je nekaj, kar spozna vsak individuum sam po sebi – spozna neko realizacijo v svoji individualizaciji, v svojem izkustvu, v svoji subjektivni spoznavnosti in momentu nadčutnosti, kot impulz ali privlak iz nezavednega. Samoumevnost. – Kaj vse dojamemo za samoumevno. Kaj vse nam glava odvzema, kar se nahaja v utišani subtilnosti. Nekdo se bo do tja dokopal in spoznal, da lahko besede spreminjajo lasten pomen. Kar se smatra za abstraktno, postane racionalno, iracionalno se lahko sprevrže v bolezen. Temu bi bila primerna arhetipska primerjava, da je sonce bog. Kako naj bo sonce bog, saj je zgolj ognjena gmota, ki lebdi v brezzračnosti. Tako nastane sklep, da so bili naši predniki po vsej verjetnosti primitivna bitja, ki si niso znala razlagati zunanjih pojavov. Zrcaljenje. – Dolžnost do dobre morale ima lahko tudi svoje ovinke in pa neizpodbitni psihološki vpliv, kateri se vsili pri izmenjavi dveh subjektov in mu potemtakem lahko zamegli končni smoter, saj je pod vplivom zrcaljenja in negiranja, ki se vzpostavi pri odrivanju notranjih vsebin posameznika, kot proces, kjer drug drugemu stopata na žulj – sta si trn v peti. Pri takšnih pripetljajih velikokrat utrpi škodo tudi vzajemno spoštovanje, ta pa naj bi bil gonilna sila – sidro, ki se drži svoje osnove le tega. Konflikt, ki se prebija do jedra, se na poti do razrešitve znajde v zamegljenosti in nevidnosti bistvenega pomena, a je pogosto pri takšni izmenjavi potreben ali celo nujen. Če človek v svoji psihični realnosti ne bi imel tako težkega balasta, bi do neke razrešitve lahko prišel na nežnejši način, ker pa je v takšnih situacijah ponavadi zgodba ravno obratna, je konflikt neizogiben, ključni pomen pa odigrajo nezavedni mehanizmi in pa zmožnost zavedanja in zmožnost reševanja miselnih ugank, kar pa ne pomeni, da zrcaljenje med subjektoma nima svoje vloge in da se ga lahko zaobide. Tako se v krogu znajdeta dva pola, ki se privlačita kot magnet, z namenom, da drug drugemu iztisneta ujetost, ki se je potiho potuhnila v podzemlju. Dobro in zlo. – Iz ptičje perspektive ni razvidno ali je nekaj dobro oz. slabo. Vse kar lahko opazimo, je podprta akcija, ki prestopa v reakcijo. A pri dojemanju »dobrega in zla«, ne moremo mimo realizacije, da dejanje, ki ima jedro na negativni strani tehtnice, prihaja vedno iz nezavednega dela psihične realnosti, ki ga kot takega vidimo in ga izpostavimo kot manifestacijo negativne strani. Vidimo ga lahko kot disfunkcijo. In precejšen zalogaj se kopiči v vsaj približnem poizkusu razumevanja, da je neko dejanje zgolj samo zrcaljenje, ki ima srž v podtalnosti, kjer se prepletajo sile in arhetipske predstave, katere ponujajo refleksijo in igrajo vlogo demonstracije. Da bi se povzdignili nad stalno trivialnostjo in nad posploševanje, premetavanja balasta v igri čez mrežo, si moramo pustiti rasti krila in se tako dvigniti nad konstrukt, ki ga objema zelo varna ideja. Tako visoko, da začne pritisk brisati meje oprijemljivosti. Na takšni višini spoznamo, da ni ideologije, ki bi imela moč zadržati naše pogojeno dojemanje zunanjega sveta, ampak, da odrešitev nastopi s tem, ko postavimo luč na mesto, ki se je porazgubilo v temi; kar je zakopano, potlačeno v psihični realnosti. Le tako se lahko postavimo v bran tistemu, kar nas čaka v nevidnem. »Načelo višjega principa« v sistemu. – Če nek sistem v svoji racionalnosti ustvari – udejanji senco, prihaja ta iz sence iracionalnosti, z nesprejemanjem ali z zanikanjem načel višjega principa. Načelo višjega principa, karkoli že ta predstavlja vsakemu posamezniku, kakorkoli ga že imenujemo, niti ga ne želim imenovati, v svojem neobsojanju ne prepoznava zunanjih dejavnikov, ideologije, ne prepoznava iluzorne igre sistema, ne prepoznava niti utemeljenih 'resnic' zavitih v pravičnost, ne prepoznava ustvarjenih moralnih vrednot, razvitih ciljev v socializaciji družbe, ne prepoznava upora, ne protesta. Načelo višjega principa, ki v svojem neobsojanju ne prepoznava »resnic« na osnovi lastnih prepričanj, privzgojenih vzorcev in pravil in ne prepoznava človeškega principa »dobro in zlo«. Načelo višjega principa, ki podira in presega celoten spekter racionalizma, kateri dopušča vsak odsev v svetu zrcal (zakon zrcaljenja), z namenom samoraziskovanja, samorefleksije in s tem ponuja dostop do morebitne samorealizacije posameznika ali družbe. Iz vidika materializma bi lahko rekli, da je determinizem primarni mehanizem, a s tem zanemarimo kompleksnost dejavnikov, ki so v celoti večdimenzionalni. S tem se pa spregleda tudi človeški faktor in možnost njegove integracije, katera se posledično lahko poravna – uravnovesi z zunanjim svetom. Načelo višjega principa, ki je v svojem absolutu delujoč sistem in ki iz svojega bistva ponuja »stranski produkt«, ki se v snovnem svetu manifestira – zrcali kot narava.Narava, ki v svojem neobsojanju ne prepoznava zunanjih dejavnikov, ideologije, ne prepoznava iluzorne igre sistema, ne prepoznava niti 'utemeljenih resnic', zavitih v pravičnost, ne prepoznava ustvarjenih moralnih vrednot, ne razvitih ciljev v socializaciji družbe, ne prepoznava upora, ne protesta. Narava, ki v svojem neobsojanju ne prepoznava 'resnic', na osnovi lastnih prepričanj, privzgojenih vzorcev in pravil in ne prepoznava človeški princip »dobro in zlo«, prepoznava in sprejema pa tok – osnovno načelo višjega principa. Zgodovina, ki se v svojem racionalizmu ponavlja s cikli, kateri se zrcalijo iz nekega jedra, kot nezavedni proces iz ozadja, se ultimativno ne pokažejo kot rešitev, vsaj ne dolgoročno. Odrešitev se lahko tako pokaže le preko posameznika, z njegovim pristopom ali vsaj približkom, z razumevanjem višjega principa, ki je del narave, kot tudi osnovni naravni princip človeka, njegovih skritih psiholoških in transpsiholoških procesov, katere lahko uporabimo za integracijo notranjih nezavednih procesov in s tem spodbudimo primarni mehanizem, ki se kot efekt valovanja prenaša naprej in se sčasoma pokaže kot rezultat v zunanjem svetu. Novodobne dogme. – Kakšna žival si, če ne želiš delovati zgolj v ustaljenih normah osemurnega delovnika in v normah primarnega šolstva. Kakšno gonilo nosiš v sebi, da te tako močno izpodriva in ti tako krade nepogrešljive ure, ki pretečejo v krogu primarne in sekundarne socializacije. Zavest te, navidez prepotentne živali, ki je v svojem kolektivnem udejstvovanju že toliko preživela, da se je zdaj znašla v puščavskem kotu družbe, kjer ji iz telesa iztekajo še zadnje kaplje pitne vode. Pa če bi izpostavila svoje notranje občutenje, bi jo tako iz inata odvrgli v koš brezciljne utopije. Kdo pa še upošteva ponotranjeno delovanje v dandanašnji dobi kapitalizma. Delovanje, ki se oblikuje in poraja v telesnosti in psihi nekega posameznika! In ker je notranje načelo zavesti, da se širi v brezmejnosti izkustva, kot taka išče strategije in ustvarja drugačne kriterije, ki so trdnejši približki, vodila, k celovitosti človeka in njegove nravi. Poizkuša se približati stanju duha, kjer ni razkola med homogenim notranjim hotenjem in zunanjo histerijo, ki je nastala v svetu z zatiranjem prvobitnosti. Vleče jo ponotranjeno občutje, ki bi se posledično udejanjilo v materialnosti (tudi v podstateh omenjenih norm) in s katerim lahko spreminja snovnost, ter izoblikuje svoj upravičen raj na Zemlji. Antiteza. – Ne stopimo v golo zmoto. Ne vdajmo se nemarnosti in potemnjenemu vidiku nihilizma. Tu se ne gre za popolno razpustitev vrednot ali za nekakšen hedonistični preskok v brezdelje ali anarhističen vzgib, ki bi podrl vsako stalnico in bistveno rutino. Gre se za zlato sredino, za tisto, kar lahko postane s poravnavo človeškega duha. Poveličevanje ega med prijatelji. – Kaj je lahko boljšega, kot, da se znajdeš v svoji vznesenosti, v krogu ali le dialogu tesnega prijateljstva. In četudi je srž take inflacije zastarelo nedoseganje ideala ali primanjkljaj, temu botruje želja in preskok na drugo stran grebena. Kar je pa pri takem razbohotenju najbolj pomembno, je to, da ostanemo v okviru komičnosti in da ne dovolimo, da bi se takšno napihovanje sprevrglo v orodje socialne persone, ki bi izgubila nadzor in se tako vtikala za mejo morale ali moralne razsodnosti (komičnost mora prevladovati in obvladati nad resnično situacijo). Neobsojanje te latentne sence moramo smatrati za privilegij in ne sme se sprevreči v psihopatski užitek. Takšno stanje si moramo vzeti, kot za teater, kjer lahko naši aspekti, klovni in pozabljene otroške entitete izživijo svojo vlogo in se, ko nastopi huda ura, raztopijo pod vročino vzhajajočega sonca. Vprašanje poeziji. – Bo doba modernizacije pokopala vsakršno poglabljanje, ki ga tako spretno izmika iz človeškega telesa in usmerja oči v trende, katere zapopademo z gorečo obsesijo, ta pa z nami v roki kroži vse bolj iz težišča, dokler ne izgubimo gravitacije, ki je ključna, da ne zajadramo v breztežnost, ki brez faktorja, ki bi osmislil to potovanje lebdenja ali mu dal namen – ta smisel porazgubi oz. ga več nima. In ali bodo v mehanizmu, ki nam je tako nežno in navidezno plemenito podtaknjen, pesniki še delovali, pisali, se potapljali v globine in raztegovali meje psihične razsežnosti, ki je udejanjena na trdnem platnu življenja in se tako odraža z refleksijo in ponotranjenim opazovanjem. Ali pa, če bodo pisali, bo njihovo jedro razprave zgolj odraz plastificirane in izumetničene narave potlačenega duha? Morda pa bo gonilna sila še vedno ostala duševnost, ki deluje po načelu »višjega principa« in bo tako zadržala »pisano besedo« v mejah in osnovi človeške izvorne nravi. Padec v brezno. – Precej zapleteno se je znajti v kontradiktornosti lastnega uma, ki nakazuje na dojemanje in osvoboditve, katero bi subjekt zaobjel v stanju breztelesnosti. Tako krepko vesla na eni strani, da bi se izognil središču vrtinca in si tako prizanesel parapsihološki premik in popolno razorožitev racionalnosti. Da bi se izognil popolnemu ali večinskemu približku takšne poravnave, se odloči, da bo krožil po krožnici, katero je narisal z mislimi, in to toliko časa, dokler se mu ne ponudi spontan izstop, dokler v njegovi nezavednosti ne pride do skupnega imenovalca, dogovora, ki bi mu obljubil, da v svoji predaji ne bo izgubil lastnega oprijema, oz., da ga bo popolna predaja nagradila z nekakšnim doprinosom. Moč paradoksa. – Okronal bi ga kot največjega kralja, ga postavil na prestol, imenoval bi ga za desno roko boga. – Paradoks, ki je kot nočno sonce, pa čeprav ne more v totalnosti ujeti absolutne resnice, a ji je kot tak zagotovo najmočnejša smernica. 1 Inspiracija za knjigo in način pisanja (paragrafi), izhaja iz Jutranje zarje Fredericka Nietzscheja in je napisana na osnovi segmentov, ki niso nujno povezani med seboj ter nimajo nujno skupne tematike. So kot nekakšni kratki prebliski in razmišljanja, ki dobijo svoj epilog med samim nastajanjem ali pa puščajo odprta vrata za kasnejši razmislek.
Video
Zdaj se predvaja
Revija Apokalipsa
Poezija
Revija Apokalipsa
Pesmi 2
Razpoloženje Odgrizni me.Naj začutim tvoje mehke ustnicein srepe zobe. Podrgni me.Vase.Ob sebe.Zbrusi me do niča. Prežveči mein izpljuni,zavrzi me,kot zvezde. Vzemi mein se igraj.Vzemi. Če upaš. Močvirje Zrak se je ustavil nad nami in moja usta so se odprla. Lovila sem svoje drhtljaje in se obračala od močvirja, ki me je čakalo zunaj. Močvirje ali pesek. In vendar sem izbrala močvirje. Besede so zazvenele v meni in se preslikale v zrak. Srečale so se z očmi, z obrazi, ki so stavili na čas. A čas nas je dohitel in nas potegnil v svojo luknjo. Vsi smo čakali, nekdo je moral seči v življenje. V svoje. Segla sem in se iztrgala iz sebe. Ne vem, kje smo ostali, a zase vem, da enkrat zmanjka časa. Ko ga nehaš loviti in se mu predaš. In do takrat ne bom čakala. Segla sem za oči. Vem, kaj so čutile, a ne vem, kaj so videle. Mene ali koga drugega. Morda sem se razbila v kosih zraka. Vsi smo se. Padli smo po tleh, se razbili še naprej in se iskali. Jaz sem iskala. Iskala sem v črepinjah nerazbite kipe ljudi, ki še zdaj stojijo v moji glavi. Le v meni. In v življenju jih ni. Izven mene so še vedno razbiti, odsevajo se med sabo in me slepijo. Ali so me slepili. Zdaj sem odšla. Zabredla sem v neskončno močvirje. Voda mi seže do kolen in vendar se utapljam. Glavo si držim pod vodo in nikogar ni, ki bi me rešil pred mano. Kipi stojijo pri miru, kjer sem jih pustila, ker sem želela, da me pustijo, ljudje pa ne sežejo dovolj globoko. Sama sem odšla, zabredla v črno vodo. Zdaj merim korake in iščem sebe med mahovi, iščem lasten kip preteklosti. In čakam, da posije. Čakam, da zaveje veter, da se zrak premakne. In se končno premaknem sama. In nekje se močvirje konča in morda izplavam izpod svoje gladine. Zlato Potopila sem roko v zlato. Mehka nevednosti tihe kovine. Topla usta, ki nežno ližejo meso od kosti. In jaz, ki slepo čakam, da se prelijem v spomin. Vse je nežnost. In meso plava po čisti lepoti. Moje meso. In moje kosti se zlatijo. Pozlačene so od same blaženosti, rešene živega mesa. Kosti se pregrevajo, gorijo. V njih tli življenje, ki se ni izlilo iz mesa. In meso dehti. Drhti. Roke ni in kosti niso prazne. Zlato so. Vse je zlato. Odbija se od sebe in vase in se žge, dokler se ne vpije in stali s sabo in vase. Življenje! Ostaja. Meso živi. Topi se v gladino in se pretaka v lepoto. Meso se topi. Kosti gorijo. In roke ni. Drugje vzhaja življenje, zahaja. Roka, spomin. Topi se in nastaja. Da se stopi. Postane vse. Steklovina Kite mi pešajo. Telo mi uhaja izpod nadzora. Moj obraz je prazen. Pa vendar ni. Vem, kaj vidijo moje oči. In vem, kaj vidiš v njih. Samo gledaš. Gledaš z vso globino, ki se preliva za njimi, ki me vleče vase in šibi kolena. Ne vem, če veš, a ne znam izplavati iz tvojih oči. Steklovina se suši. Gosti se. In na vrhu se razrašča mrena, ki mi ne pusti izplavati spod gladine. Zajela bi zrak, umrla bi v soncu. Pa diham le tebe in trohnim v tvoji bližini. Le tlim. Ne morem zgoreti. Ker te ni. Ker sva pod vodo in si ne pustiva dihati. Česa te je strah? Te je strah goreti? Pljuča polna vode, pa vendar ne upaš na zrak. Hlepiš po vročini, hlepiš po toploti. Hlepiš po bližini. Zakaj me ne vzameš? In jaz? Hrepenim. Nikoli nisem vedela, kaj pomeni hrepeneti. Zdaj vem. Padam skozi neskončno brezzračje in zvezde mi kalijo oči. Ti mi jih kališ. Tvoji prividi in tvoje besede. Sonce na tvoji koži, tvoji nemi koraki in tvoja kri. In jaz v njej. In ti v moji. Se kdaj izpereva? Se kdaj izsušiva? Se bova večno trla pod gladino in si lakomno gledala v oči? Svet se zdi premajhen, da bi se izognila tvoji tihi steklovini. Stapljanje miru Šla bom z rjuho čez rame po belem hodniku. Mrzla tla bodo požirala moje bose noge. Zaprla se bom v tišino in nihče več me ne bo poznal. Kot takrat ko sem stala med ljudmi in me niso videli. Kot takrat ko sem lovila zrak in vdihovala vodo. Takrat je bil mir. Skoraj. Vseeno so okoli mene šumeli ljudje in lezli po mojih mislih. Pa sem odšla. Ostala sem tam in me ni bilo, ljudje so me iskali. Iskali so, kar je ostalo od razvalin, kar so poznali prej. Niti razvalin ni bilo več. Le jaz, majhna in nepomembna. Brez upa, brez prihodnosti, brez tople skorje, od katere bi se lahko odbijali. Zdaj se odbijam sama od sebe. Vedno sem se. A še vedno se ne znam vpiti. Spustila bom rjuho. Zdrsela bo po mojem hrbtu in se zrasla s tlemi. Hodila bom gola. Pred vsemi. Le pred sabo ne. Poznam svojo goloto, a ni moja. Bežim pred njo, ali ona pred mano. Že mislim, da jo držim, pa mi spolzi med prsti, ostanem sama, odbijam se od sten in se ne morem vpiti.
Revija Apokalipsa
BALADE IN ROMANCE
Ubožni poet Bil je tožen čas virozen, ko sem se odpravil v mesto, da bi si sposodil knjigo Heinrich Heine: Romanzero. A vse knjižnice bile so že zaprte. Neverjetno! Že je tu koronavirus ... Pa bukvarna? Ta na srečo še deluje, noter vstopim, če imajo to zadevo ... Da, 6 evrov. Dobro, plačam. Mrak je bil že, ko v svoj geto peš, ubog poet, sem vrnil v stanovanje se podstrešno, v blok, ki ždi na robu mesta. Tu živim življenje revno z lonci, ki v njih dež mi lije s stropa trhlega, z marelo vso že preperelo, ki nad glavo jo imam razpeto, da mi ne kaplja, ko pišem na modrocu svojo temno, depersivno poezijo, a vse bolj opažam, vedno manj imam navdiha, piha mi skoz dimnik stari, sneg bo, jaz pa brez polen in dračja, letos res bo hudo leto, zdaj pa še ta pandemija, kaj bom v peč dal, pest sonetov? zadnje dinarje pokadil sem za tole bukvo, teslo, ah, da bi me vrag pocitral, toda zebe me, na delo! založnik moj hud bo zopet, če ne bo vse prevedeno, poslovenjeno do roka, kje je knjiga, kar na slepo jo odprem, joj, nič ne vidim, noč na mesto lega, svečo, kam sem svečo dal, frdamte! eh, sinoči padla, hecno, mi je v školjko, ko sem lulal, brez elektrike nesrečno se ponoči zaletavam, v stene kakor slepec, res bo čas, da preselim se, mesec ali dva pa grem – na cesto! mesec? hej, ta mi bo svetil, polna luna bo potrebno dala mi nocoj svečavo, gremo, stihoklep, na delo! k oknu rit primakni svojo, naj ti s pegazovo zvezdo sestra luna zdaj pomaga, da prevedel boš uspešno tole knjigo poezije, morda prav pod takšno bledo je lučjo nekoč napisal Heine ta svoj Romanzero. Andaluzijska romanca S svojo staro sem Cordobo se zapeljal v center mesta, tja h kavrnici Granada, tam naj randi bi imela, jaz in punca iz Seville, ki spoznal sem jo prek spleta, rekla je, da je slavistka, jaz, da malce sem poeta, pa sva hitro določila mesto najinega zmenka. Je prišla tja v belem krilu, in v visokih rdečih petkah. jaz pač, v zguljenih kavbojkah in ponošenih supergah. Pila je cocktail s tekilo nenavadnega imena, jaz pa Uniona iz flaše, mrzlega kakor je treba. Rekla je, da jo zanima moja čud, mentaliteta, jaz, da vseh manir naučil sem se v proizvodnji Etra. Po pijači in klepetu, zgolj da bliže bi sedela, sem jo še odpeljal v kino, v kinoteko v centru mesta. Gledala sva Blancanieves, španski nemi film leta, o dekletu, ki postati bikoborka je hotela. Film kot nalašč dogajal se v Sevilli je seveda in ko videla domače mesto moja je mladenka, po Andaluziji rodni silno je zahrepenela, pod las črnih pajčolanom solza zdrknila blesteča ji na ustnice je rdeče, zadrhtela so ramena, pa sem jo poljubil vroče. Ne sprašujte kaj počela sva vso noč po koncu filma, naj povem le, kar je treba: da ta noč po vseh merilih se je silno kratka zdela. Godec pred peklom Na stopnicah cerkve godel godec je na violino, trg prešernov, pust, samoten, je napolnjeval z milino. Noč bila je, skoraj polnoč, ko začule melodijo tri osamljene so duše, vicane z melanholijo. In prisedle h godcu plaho so te dušice somračne, prisluhnile milim zvokom upanja, svetlobe lačne. Godec pa naenkrat neha na godalo svoje gosti, vprašujoče v njih zazre se: Kaj želite, čudni gosti? Reče prva duša godcu: zaigraj mi tako vižo, ki srca zaceli rane, da mi v prsih spet bo živo. Zaigral je godec vižo, struna mu na goslih poči, duši se srce zaceli in od sreče solze toči. Reče druga duša godcu: zaigraj mi melodijo, ki iz duše mi pregnala bo vso bol in nostalgijo. Zaigral je melodijo, druga v tem mu poči struna, duša pa na glas zavriska, srečna, vsa je kot iz uma. Reče tretja duša godcu: zaigraj mi skladbo tako, ki mi vest bo ohladila, saj ubil sem svojo drago. Zaigral je godec skladbo, zdajci ni več strune tretje, zvon v zvoniku polnoč bije, grozno se zasliši dretje; vrata pekla se odprejo tam, kjer bil je vhod cerkveni, rdeče spake privršijo, dušo zgrabijo, ki v nemi grozi je zavest zgubila, v tem pa godec kakor blazen zdaj na eno gode struno: Diesiræ, (strašna kazen doletela bo zločince, ko bo sodni dan napočil), vrata pekla se zaprejo, godcu zadnja struna poči! Mrtvec pride po ljubico Dekle močila solzice nad okenske je rožice. Prijezdil k njej je mlad mrlič: »Čemu se jočeš ti, deklič?« A dekle gleda v tla, molči, naprej se ji oko solzi. In nežno dvignil bradico s koščeno ji je dlanico. Tedaj zaledeni ji kri, saj fantič to je njen, se zdi ... »O, Anzel, ti? Od kod? Zakaj? Prestala sem bridkosti kaj ...« »Opolnoči sedlamo mi, sem pozno vstal, moj konj besni ... Mrliči jezdijo kot blisk, na konjča, ljubca, brž!« In vrisk ... In klap klap klap in klop klop klop, zdrvela v smrtni sta galop. Drvita mimo črnih host, se iskre krešejo povsod. In v Crngrob prišla sta zdaj, na črni britof ... »O, zakaj?« A preden ji odgovori, tam grob odpre se, že ju ni! Smrt cerkvene vešče (V letu gospodovem MMXX) Plesala sem okrog telesa sveče, ki jo slači plamen in v tem striptizu svečave sem si, vešča stara, osmodila krila ... – Tako je prav, – se zakrohoče stenj: – Ni maše brez kadila! – H krstilnemu sem kamnu pohitela, (v tem mi je začel goreti trup), da bi si krila osmojena pogasila, toda suh je bil kot poper, ni kaplje vode v njem bilo, o ti, Marija, vsi svetniki – pomagajte! Rit gori mi sredi božje bajte! Naj zajokajo na stropu angeli, da se v solzah rajskih ohladim, vrata tabernaklja mi odprite, da se v vino potopim, ah, pohitite, res predolgo traja že ta maša; mizerere orgle zaigrajte – jaz umiram, kot Devica Orleanska na grmadi zdaj izročam dušo bogu, o farani, ah, molite zame, da na oni strani se odpro mi vrata raja, pa vam izprosila bom pri nebeščanih, da kuga ogne vašega se kraja! Bitka pri Sisku AD 1593            po J. Menartu Vojske sultana Murata pod poveljstvom Hasan-paše so se pred trdnjavo Sisek že v treh letih tretjič zbrale. Zvon cesarski se oglaša vsak dan trikrat in kristjane kliče, drami, da bi v bitki porazili Turke strašne. 20 000 se jih zbralo je pred vrati te trdnjave, naših je zgolj za tretjino - še en dan – in Sisek pade! Na dan svetega Ahaca sine svit krvave zarje, boj se vname, boj srditi, ah, ne boj – mesarsko klanje! od krvi je vsa rdeča voda Kolpe, Odre, Save. Vzkliki, psovke, kriki: Alah! slišijo se miljo daleč, hrup pištol, mušket, kanonov in pa jekla tresk, zvenčanje. Že turki nas zmagujejo, ah, že vpijejo: Dajanmek! zdaj spahiji napadli bok so pešadije hrvaške in s pešci anatolskimi so zagozdili jih v škarje. Umika se pehota vstran, v tem oddelek janičarjev požene se za njo in že zašvistijo krive sablje. A zdaj so Karlovčani tu in kranjska konjenica, vse kar pride jim nasproti stre z biči, s kiji, z mečevanjem. Kakor vihar kdaj razbesni se naenkrat sredi gmajne da debla padajo, tako zdaj od gozda te armade za možem pada mož, dokler kozji rog jim ne ukaže: umik! In Turki v beg na vrat na nos se poženo, saj v tem se je čez Kolpo zrušil most, kam zdaj? nazaj – v vodo? na breg? čuj vzkliki na pomoč: indat, ravsanje za zrak, grgranje in klici milosti: Aman! a vse zaman – globoka je, globoka reka Kolpa tod in golta, srka, grabi vse, kar zaide v njeno strugo: ljudi in konje, handžarje. Od turbanov in fesov vsa že pisana gladina je, kaj kmalu jih odnesel tok bo po Kolpi vijugaje v reko Savo, ki se izliva v strugo Donave počasne ta pa v Črno morje širno, kjer sprehaja vzdolž obale Sultan s svojimi se paži, tja zdaj tovor ta ravna se z njim gre črna vest, novica: premagana, končana je armada tvoja, strašni car, končan je osmanski zdaj sen.
Revija Apokalipsa
IZBOR
Sen Valpurgine noči Goreti videl v snu sem na grmadi čarovnico, ki v zubljih smrtonosnih se zvijala je v mukah neizprosnih, privezana z vrvjo k leseni kladi. Bila je, grešnica, še v letih rosnih, ognjenih las, polti kot sneg, njen mladi miline poln obraz pa kot v nasladi: s smehljajem, z radostjo v očeh odsotnih. Skoz množico prerinil sem brezčutno zdaj bližje tej grmadi se z zlo slutnjo, da v njej zagledal znane sem oči. In v tistem te spoznam, tebe, nemilo, potegne v ogenj me z neznano silo, v peklenski kres Valpurgine noči ... Planet teme Je svet, ki ne prodre vanj luč nobena, ki vso svetlobo, žarek vsak, zavrne, kjer v večni noči je kot v grobu črnem samo zagrobna neizprosna tema. V ozvezdju Zmaj, (po virih novodobnih), naj ta planet se mračni bi nahajal, do njega bi polet vesoljski trajal let 666 svetlobnih. Prebral sem v Janezovem Razodetju: ob koncu časov bo po tisočletju miru, sam satan izpuščen iz ječe, da svet konča, potem, kot hudo breme, ga bog bo vrgel v jezero goreče, ki v jedru tega je planeta teme. Sonet na -iks Kako napisati sonet na -iks? Premislimo, na -iks je rim kaj malo, še tistih nekaj, pa je bolj za šalo, kot je naprimer medmet: krucifiks! Besedi tej sorodna je aufbiks, z njo se je v starih časih izziválo na vaških veselicah. Preostalo nam je še pol soneta, kakšen kiks za enkrat v njem pač nismo zagrešili, a zdaj nam zmanjkalo bo rim na -iks, morda, če bi si tujko sposodili, v tercini zadnji prebrodimo Stiks, še živi v Had spustimo se po sili, pa smo prišli do konca, porkafliks! Sonet, napisan v času nespečnosti Da bi pozabil na nespečnost kuli vzamem v roke in papir. Ob luči pritajeni se s sonetom mučim, želim si, da bi stekel mi, a žuli vsak zlog me kakor kamen v čevlju, kruli mi želodec, rad bi ga izključil, pa ne morem, glad me bo naučil, kako se pesni ob tej uri, buljim v list papirja, kot lovec v fris mrcino, po rimo grem v slovar odzadnji, našel na strani 215 sem kocino, tišči me lulat že dve uri, pa še ne grem, dokler ne dokončam tercino, trpim, ko pesnim, a mi vendar paše! Sonet, napisan v očetov rokovnik Joj, spet mi crknil internet je! Zdaj grem, po tisti stari grem poslovni dnevnik, ki foter moj ga hrani v sobi dnevni pod televizorja oltarjem. Saj sem se ravno lotil novega soneta, napisano imel sem že kvartino, ko mi izgine pred očmi ... Angino bi rajši staknil, kot da sem brez neta! A glej, zdaj v zvezeku tem iz bivše Juge že nov sonet počasi napreduje, četudi z muko in nemalo muje. S težavo berem strašne te vijuge za sabo, lastne črke so mi tuje, ko pišem to, a sanjam pesmi druge ...  Strah pred žabami Deževna noč in megla tiholazna. V neznanem kraju z avtom na križišču zavijem levo, kar, v vsem svojem blišču, se strela mi prikaže, bela, blazna. Moderna klasična zlovešča glasba iz radia glasi se, slična vrišču, ni žive duše, sam sem, cesta prazna, prometni znak le: Žabe na cestišču! s trikotnikom me rdečim opozarja, da so na cesti tej še bitja druga, morda še bolj ranljiva, še bolj sama. Naenkrat skoči mi na pot zbezljana zelena spaka. Avto zavijuga ... In v vodi znajdem bližnjega se barja. Davni prvomajski kres Je noč pred prvim majem, v kamnolomu so kres napravili nam domačini, ogenj gori v vsej svoji veličini, nekdo: tih bot, če ne te bom nalomu! kriči pijan, dva v gozdni sta mračini strastno objela se v zakonolomu, medtem počasi že vse bolj polomu podobna noč smehlja se v mesečini z nešteto zvezdami ob koncu Juge, jaz, še otrok, pa nimam brige druge, kot da zadel bi kaj na srečelovu; ne vidim zvezd, ne lune, nezvestoba je zame španska vas, pijanost, zloba ... Čist sem, kot lovski pes na krivolovu.  Avtoportret po Dürerju Kot Albrecht Dürer sem se upodbil v živalskem krznu in z lasmi do rame; ozadje črno, kot bo tema jame, ki v njo me zbor pogrebcev bo "poglobil". Z desnico med sredincem in kazalcem z neznansko nežnostjo držim šop dlake, saj čopič moj iz dlake je prav take, ki z njim sem se naslikal zroč v zrcalce leta 2017 jeseni, ko me navdihnil Dürerjev je duh ali morda kak démon, zlobni genij, (ki se po naše reče mu napuh), da v vlogi Krista sem zadel se zvesto, kot stari mojster leta 1500. Hude sanje Sanjalo se mi je, da strašna kuga je opustošila ves svet, ostalo samo milijon nas živih je, premalo, da bi vse mrtve pokopali, truga, velika kakor Amazonke struga, bila potrebna bi, da vanjo dalo bi se vsa trupla, kar jih je ležalo prav vsepovsod, od severa do juga, od vzhoda do zahoda te pregrešne, od Črne smrti zapuščene zemlje. In videl sem, kako si narod jemlje pri mrtvecih zlato iz ust in pleše okrog teleta zlatega, kot pleme, ki Mojzes dal jim božje je depeše. Môra Zbudim ves preznojen se iz še ene grozljive môre: vojna, čas turoben, sred minskega ždim polja, veter zloben skeli mi rano; prsi prestreljene, iz njih še kri mezi mi v zemljo rodno, a jaz že spim - zaspal sem za vse čase na travi vznak, kot dete bi negodno pri mami dremalo, drsim v brezčasje in v snu tem večnem sanjam, da železni je čas zdaj proč, ni smrti, ne bolezni, na polju istem sem, z neba dol lestva se vije mi nebeška, gor, v neznano me vabi neki glas, ko vstanem z mesta, pa: Bum! se mina sproži tik pod mano.
Revija Apokalipsa
ENKRAT KASNEJE
Lili Lili, rad sem te imel v akupunkturah, kakor pomanjšani ton, Lili nepotrebni uvodi, konec ne, resno Lili, kje sva se že spoznala in kje si zdaj? zagotovo veliko dlje kakor si misliš, Lili in bila si – pod lanterno – tako lepa, vedno se te spominjam bila si, tako le-pa kakor štafeta mladosti 91-95 … človek! Lili! pozabi dni ko sva bila srečna, o Lili, v ognju strasti zaradi tebe hiša odznotraj, v spominu vonja po kislem in telesa se spominjam samo po delih, o, o, o, Lili hotela sva srečo, toda priznaj zdržala sva in takole hotela sva ljubezen, toda odprto govoreč od kod nama to, Lili samo slekla sva se kakor kači in zdaj naju najini odvetniki skušajo ločiti od hudiča, toda kdo jim verjame, Lili kdo te ljubi, Lili kdo si te, by the way, jemlje neki jovo človek je stal minute so minevale mahal je skušali smo se vračati toda gremo samo naprej in nič: krogi na površini ob obali zgodba se je nadaljevala naprej skoraj do pozabe ko evo nekaj velikega nekogaršnji starši nekogaršnja mati išče nekoga vpraša za opis opis ustreza uh, če bi to bilo ne spominjam se pojdite naprej ob obali rečem in tako smo se zgrešili toda čas je zdaj gre drugače, dan za dnem in nihče ničesar ne vem ali je čudež ali ni zdi se mi, da vse izpareva obala jezera ima svoj vonj ali je lahko pesem molk tistih ki so poklicani na vajo apokalipse brez sodišča nefokusirano počasi prihajamo na temo šolskih spisov za osmi marec sem vedno pisal o tem kako je moja mama imela žuljave roke kar je bil povsem napačen opis a zdelo se je, da drugače ne gre v njenem razredu, pravi neki deček ni imel mame pa je lahko pisal o komerkoli je hotel o teti, o babici, o … tako mu je rekla učiteljica bila je pozorna toda vseeno: bilo mu je neprijetno nefokusirano je gledal naokrog ali je kdaj pisal o mami, vprašam ne, odgovori zamišljam si ga sedi v klopi in misli da drugi res pišejo o svojih mamah kakor nekdo zaljubljen, sanjari o teh besedah tako sem si včasih zamišljal pesem odpadniki nekaj Delaj tudi ti! tole je mali lev, ki je komaj shodil številke od 1 do 500, so izginile del žita je kombanj pustil zase kmet dvomi v vse bogate ptice na debelih vejah bolniki gradijo bolnico ni dobro biti neoženjen molk vseh zdravnikov najdevajo metke v meni, to sem jaz – nemški novinar ubit na poti proti Glini slaba cesta, brat nekdo že dela namesto mene ali bi rad spoznal svojega delodajalca? zakaj Američan popravlja ograjo? zmeraj, zmeraj popravlja ograjo in zraven gleda ženske                                                                            ki hodijo mimo toda noči ah, polne so razbojnikov oči lopovov sijejo v mraku kmet čaka v silosu za delovno mizo marx pada v sen zunaj se nekaj dogaja luči po vseh ustanovah Noro delo nocoj, manekenke hodijo, pilot leti, predsednik govori, Ana se uči jezikov, kmet čaka, vlak gre, evo jih! odpadniki od 1 do 500! plaz! *** fantje s posebnimi nalogami rojeni kakor pesem o Rolandu so iz te države, končno, naredili Ameriko nosili so svoj križ na vzvratnem ogledalu in umirali v črnih bemwejih s toplimi sendviči v ustih blagoslovljeni, oni so zemlja skrit smisel materinega jezika kajti nesreča raste, toda raste tudi država v petingu z voditeljico zabavnega programa v naravnih in zgodovinskih spodnjicah v tem Somboru,                                                                         v nosnicah koka in vonj kislih kumaric topla noč kakor hrakelj, tam pred videoteko, pred razmajanimi sateliti ruske proizvodnje komaj vidni s sposojeno komedijo v žepu črnega, ukradenega suknjiča so naši fantje umirali s čelom na sireni pogreb je običajno plačala vlada v senci in bil je velik, preprosto literaren bili so noro pogumni fantje ki so umirali sede v črnih bemwejih ki jih je naročala vlada v senci in noči nekakšen človeček je delal zapiske v samoti (1999) *** ko zataji ekonomija, ko se spomniš, da si nič, bi hotel konzervirati sliko v vodi v jeziku narcisoiden kakor Benetke, jezik prebija povsod ko zataji ekonomija, se dolgo tuširaš z besedami, kakor stari faraoni ki lišpajo oddaljeno prihodnost svoje smrti oh zgodovina tam se lepo živi toda ničesar od mene v tem, nič ni tu, mogoče, relikvija, kakor kolki svetnika v stekleni skrinjici, pred katero ne čutim nič razen strašne odtujenosti, tako vseobsegajočo napako lahko doseže zgolj beatifikacija torej: ta famozna relikvija naše skupno delo *** to je film zate toda za razliko od Frances kjer se je moralo igrati intelektualno kljubovalnost otroka nebrzdano ironijo in naivnost ki hoče razumevanje odvisnost in neodvisnost in odvisnost zmešani na grčavi poti fabule (dve-tri ure do uničenja) za razliko od Ryanove hčerke ki so jo gnali da izbira med dvema milostima ko je narod trpel v suženjstvu in trpel bo (dve-tri ure do izselitve) to je tvoj žanr toda za razliko, baby si ti ostal brez vloge ko si videl da za the end ni potreben zaplet niti mati, niti ljubimec, niti bo to film o tebi (kaj šele da bi trajal ure) potem si se delal da te ni in če si uspel lahko danes zašepetaš niso me ubili *** plazma slike čiste svetlobe neraziskani pogledi, nelajkani teksti listje, meso s površino in globino, pomisli ravnotežje neki most ali se spomniš lutke bel orel, voznik presvetle oči, kakor da prihaja gotika ptice na rokah, narisane s črnilom izginulih bosanskih žensk nabrušeno sonce nad opatijo moje prestreljeno desno rame helikopter komplikacije, odhod zamenjava z nekom novim, boljšim v stolpu vojne igrici tvojega sina ko se ljubiva v preteklosti vem, rada si me imela včasih potrebujem spektakl, mimikrijo mojega strašnega odhoda
Revija Apokalipsa
IZ OSEBNEGA ARHIVA
Lekarna[1] Ob križišču neimenovanih vsakdanjih poti na starinski hiši že dolgo izvesek visi: "Bosonoga doktorica & company - Lekarna za dušne in podobne reči". Lončeni vrčki, polni raznih zeli in napis v izložbi vabijo hiteče ljudi: "Vsa zelišča pri nas kupljena, so poceni in v senci posušena!" Ko vrata v nizek obokan prostor odpreš, se v ozke poličke presenečen zazreš, in potem lahko kar strmiš, kaj vse v tej lekarni dobiš: v prah zdrobljeno veselje, mazilo, ki preganja trpljenje, posebne kapljice za prijazen pogled, rdeče pilule proti črni zlobi, zavojčke nujne prve pomoči za primere nesreče v ljubezni, doma pridelana semena za setev radosti, tu so še vseh vrst čaji proti bridkosti, proti jezi je rumena maža smolnata, tam so napitki za pridobitev prijatelja, in medena krema za hrepenenje. Kaj bi le naštevali, so še druge reči, ki jih lahko človek na recept sproti dobi; kar še vnaprej do konca pripravljeno ni, vam urno osebje na licu mesta zvari. Torej, če vas srce boli, če v duši vas skeli, ali če imate kakšne druge podobne skrbi, se z ali brez recepta oglasite v lekarni pri "Bosonogi doktorici & company"! Recept[2] Ta recept je star več tisoč let in v njem ljudski um natančno govori, kako si človek zaželene sanje pridobi. Navodilo za zvarek se glasi: ob zvokih treh flavt namakaj v jutranji zarji tri zrnca mesečeve noči, iz mlinčka na dnu morja dodaj tri ščepce soli, zlati ribici, ki vse želje izpolni, izmakni luskinice tri, prilij tri kaplje ognjene krvi in izgovori trikrat tri skrivne besede, ki veš jih le ti. Po požirkih pred spanjem potem piješ vsak dan ta napoj in ves ljubi sanjski svet postane tvoj. Roža[3] Kjer tvoje sem ime v srenast sneg vklesala, na travniku spomladi neznana roža je pognala. Po barvi cveta je kot spominčica, rasti pa večje je, ponosnejša. Ko v maju botanik bilke odbira, presenečen se v novo cvetico zazira, saj ne ve, kako naj jo klasificira. V meni pa nagajiva misel igra, kako naj on s štetjem pestičev in lečami to razvozla, kar moja je skrivnost srca. Opredelitev[4] Organizem ni orgazem, to večina dobro ve; da nikalnica ju razlikuje, jasno malokdo pove. Orga(ni)zmu vzemi (ni), že orgazem zablesti. In narobe: k orgazmu vstavi -ni-, orga-ni-zem že stoji. Iz organizma je torej orgazem speljan. A četudi je z organizmom obdarjen vsak (odrasel) občan, do orgazma ne pride preprosto, kar tjavendan; potreben je še poseben napor, da organizem celovito se sprosti in tisti -ni- iz sebe izpusti. Vzdihljaji[5] Oh, Franҫois-Marie, če bil bi zdajle tukaj ti; oh, Franҫois-Marie Arouet, spoznal prav kmalu bi, da marsikaj narobe gre; oh, Franҫois-Marie Arouet Voltaire, namakal v tinto svoje bi pero, in pisal bi lepo zbadljivo venomer. Opomba: ime naslovnika se izgovarja po francosko. Koronski maraton 2020/216[6] Brez objemov, stiskov rok, leto teče zadnji krog. V cilju skriti virus ždi, zmagovalcem sporoči: "Ti boš živel, ti umri, saj za vse zdravila ni!" 1 Pesem je nastala leta 1985.2 1985.3 1985.4 1985.5 2021.6 17. december 2020.
Revija Apokalipsa
PESMI
Omamljaš se Ne slišim te. Pa vseeno govoriš. Ni me v tebi, nisem s tabo. Žeblji so v vetru, žabe so spacane po asfaltu. In ti s prstom rišeš po pesku. Sonce ti plava med lasmi. Kje si? Ne moreš večno plavati med zvezdami, telo se ujame, zgoriš v lesu lastne omame. Telesa v travi Hladno je. Zemlja požira noge in veter duši. Obračamo se vase in hlepimo po zraku, kje so nebesa? Kaj iščemo? Vrata so pred nami, a ne odpre jih nihče. Vene se sušijo na zraku, Okoli ust se nam suši tuja kri. Grizemo in tremo, naša telesa na razpoloženju. Kodeks Naelektreni lasje v posodi, voda v čevlju. Plesen pada od oken in zatohel zrak buhti v hišah. Dušimo se v lastnem strupu, utapljamo se v sivih nadah in hiramo v oblakih. Tiho ležimo na hrbtu, gledamo nebo, čakamo, da se odprejo vrata. Vizija črnega jezera Odpri oči, me vidiš? Kaj sva iskala v reki? Potopila sva se v jezeri najinih glav. A izplavati ne moreva oba. Vse motni in voda peče, a zrak je čist. Kam sem jo spustila? Položila sem jo na posteljo in ji zaprla oči. Zaječala je in pogledala v lastno glavo. Videla je v mojo glavo in oči ni več odprla. Ostale so ledene, primrznjene na veke. Še jo vidim, še čutim njene solze na mojem obrazu. Še slišim kako škripa z zobmi, kako jih stiska. Vidim jo slabše, ne slišim kaj govori, ne slišim kaj misli. Spustila je moj vrat, spustila je moja zapestja in padla v sanje, postala privid.
Proza
Revija Apokalipsa
SEKS
»…Ampak to ni »seks«, ne more biti »seks!« »Seks« ni krč, ni hitenje med dvema bitkama, kljub vojni; »seks« je mirno, civilizirano, premišljeno, urejeno in dogovorjeno srečanje in združevanje, plod prostega časa, nevroze ali igre, libertinizem, vendar nikoli strast in strastne nuja; »seks« je nasprotje strasti; ... »seks« je, kot bi rekel Denis de Rougemont , bližje «infrardečemu« v ljubezenskem spektru in je vezan na prosti čas...« Danilo Kiš – Ura anatomije I. Kot vedno te zadnje dni, je ostal v službi dokler je mogel – vsaj dokler njegova pretirana prisotnost ne bi začela vzdigovati obrvi. Na srečo je bil finančni izvedenec; kar je pomenilo pripadnik ezoterične, skoraj okultne stroke. In njegov računalnik je imel zato več zaščite kot severnokorejski predsednik in predvsem pravico pristopa, omejeno samo na njega. Glavno vlogo pri tem je imel računalniški izvedenec in slepar, ki mu je pomagal skriti ves prigoljufani denar v Myanmar. Na koncu koncev je bil solastnik in soustanovitelj te male, mlade firme, ki se je obupano borila za obstanek. Zato je imel dva računalnika, oba enako nepredirna za tujce, od katerih eden ni imel povezave z internetom, z obrazložitvijo, da je tako preprečen zunanji vdor v njegov sistem - kar je bilo celo res. Drugi računalnik pa naj bi bil za spremljanje zakonodaje in sodne ter druge prakse na finančnem področju. Strogo poslovno torej. Iz časov, ko so imeli še denar in niso dihali na škrge kot sedaj, ko bi jih lahko pokončal najmanjši minus. Začel je počasi listati po računalniških oglasih iz seks revij in si ogledovati slike. Besedila so bila kot vedno precej slična in včasih zabavna: »Visoko dvignem nogo in si jo dam v delo. Tudi ti ga obdeluješ sam. Čakam da se slišiva in glasno uživava. Naj se sliši vsa pohota« »Verjela sem v srečen zakon, a žal ni tako, ¨»Ne vem zakaj me zavrača, a dovolj imam vsega. Si želiš vroče ženske moje starosti za diskretna srečanja. Leta ne štejejo«… In tako dalje. Opazoval je slike in posnetke - odkar so telefoni praktično žepne kamere so filmčki postali skoraj obvezni. Nato je začel ugibati resničnost posnetkov. Večinoma so bile precej slabe kopije manj znanih modelov in zvezdnic, pa nerodne foto montaže, nekaj pa se mu jih je zdelo resničnih. Predvsem zato, ker so se na telesih poznale brazde življenja in so imele na sebi spodnje perilo, ki ni bilo po zadnji modi. Začel se je dolgočasiti in prsti so mu kar lezli k znanim tipkam. Vedel je, da ne bo zdržal in preklopil je na eskortno mesto, kjer so se oglašale resnične ženske. In to kakšne! Nekatere med njimi bi lahko bile pravi modeli, čisto vse pa so bile izjemno privlačne in seksualno vabljive. Firma, ki je mesto vodila, je bila strogo poslovna. Članarina je znašala sto evrov na mesec, cene za usluge strankam so bile jasno določene in, človek ne bi verjel, obstajala je celo možnost reklamacij. Anonimnost je bila zagotovljena. Ženske so bile razporejene po cenovnih razredih, ki jih je določalo zadovoljstvo strank in zahteve po ponovnih stikih z lepoticami. Računalniško je bilo vse brezhibno. To ni bila rubrika stiki, to je bil eskort, nedosegljivo višji razred od oglasov spletnih revij. Njena stran je bila ponovno polna obiskovalcev. Kar gnetli so se. Milena je bila med najbolj priljubljenimi ponudbami na tem trgu. Njen koledar je kotiral kot najbolj zaželen in je bil zaseden za več kot mesec dni naprej. Ne glede na to, da je eno dvourno srečanje z njo stalo tisoč evrov in še stroške za hotel, je bilo interesentov, zlasti ponovnih strank, več, kot je imela časa. Zato se je le z velikim naporom končno zrinil v njen urnik, seveda z lažno sliko in emajlom prijatelja Veneta. Toda njen album! Fotografije, od spredaj in zadaj, zgoraj in spodaj, gola, polgola, oblečena v spodnje perilo, kopalke ali obleko. Doma in na stopnišču, balkonu ali v javnosti v zakotni slepi ulici ali na osamljeni gozdni jasi, vse avtentično, celo z datumi. Potem pa video filmčki, na katerih so prišle do izraza njene edinstvene prsi, vabeče mednožje in dolge, napete noge in ljubkujoče roke ter valoviti dolgi lasje. Skratka podoba izjemne, prave ženske. Od zadaj jo je lahko občudoval celo, drugače pa je bilo vse montirano tako, da se je podoba končala pri vratu; ali pa je bil obraz zamegljen, obrnjen na stran ali popolnoma vržem nazaj . Ni mogel verjeti, da je že stara čez trideset let, kot je zapisala; bila je videti kot deset let mlajši vrhunski model. »Danes« je pomislil, »dandanes jo bom končno posedoval, razgaljeno in voljno za vse, za karkoli bom hotel. Končno!« Prijatelj Vene, s katerim je prijateljeval preko dvajset let in ga nikoli ni in ga nikoli ne bo izdal, mu je plačal zahtevano sobo v manjšem hotelu v predmestju v svojem imenu. »Ne boj se« mu je zagotovil »Cel hotelček vodi ena sama številna družina, ki ne govori z nikomer izven sorodstva, še posebej o poslu ne. Kamere v hotelčku in naokrog ne obstajajo, še tista na dohodu z avtoceste je stalno »pokvarjena«. V hotelu ne samo, da je fotografiranje prepovedano ampak telefona enostavno nihče nima in ne sme imeti s seboj, oddaš ga v recepciji. Komunicirajo po brezžični zvezi, preko slušalk ali tistih aparatov pod brado. Samo enkrat je nek tič začel snemati s telefonom, pa mu je receptor, bivši tekmovalec v dviganju uteži, iztrgal telefon in mu ga zdrobil v eni roki pred njegovimi očmi. Tip je letel iz hotela kot sraka in od takrat ni nikogar več, ki bi kaj takšnega poskusil. Tukaj imaš vizitko majhne taksi družbe, ki vozi stranke v ta hotel in nazaj in zna držati gobec. Mislim, da so tudi ti v zvezi s to, precej nevarno druščino iz hotela. Parkiranje je na tej kratki in ozki ulici prepovedano, tako da se ne moreš bati avto kamer ali skritih zasebnih detektivov. Sobe oddajajo na ure, dve uri sta tristo evrov, ampak je vredno svojega denarja. Dokumentov ne zahtevajo, rabiš le potrdilo o plačilu; tu je, imena na potrdilu ne preverja nihče. Strežnega osebja, dokler si tam, enostavno ne vidiš, ker pridejo le po tvojem odhodu. Bife je zastonj, če bi rabil pogum« se je zasmejal Vene »Pa še v sobi te čaka kaviar, sadje, energetski napitki in šampanjec, vse vključeno v ceno. Mislim, da ta družina vodi celo zadevo, od oglasa do odhoda stranke.« je zaključil. Ponovno je preveril ali ima potrdilo za hotel še v denarnici. Kot tudi dva tisoč evrov, ki jih je vzel iz sedaj prazne ročne blagajne firme, ker je v življenju vedno računal s tem, da bo morda potreboval rezervo. Tisoč, ki jih je mukoma prištedil je že prej imel v denarnici, ostalo, denar od firme pa … za vsak slučaj. Nikoli ne veš … V vsakem primeru bo veliko večino denarja takoj vrnil. Toda najprej je moral še domov. II. Razbijalo mu je v glavi, pred tem kar ga čaka. Ko se je peljal proti stanovanju, si je mrmral pomirilno mantro: »Milena bo moja, Milena bo danes moja«. S to mislijo je parkiral in se obotavljajoče odpravil domov. Na vratih je moral trikrat pozvoniti, preden je Alenka prišla odpret. Zadnja leta je zahtevala, da mora pozvoniti, kadar pride in ne kar odkleniti in vstopiti, ker bi jo baje lahko prestrašil; ona pa da ima »šibko srce«. V resnici je potrebovala čas, da je prenehala, kar je počela med nogami ali drugje med gledanjem svojih porno filmov in vrgla kakšno cunjo nase. Večerje seveda ni bilo. Pred dobrim mesecem ji je obrazložil, da je bolje, da se zaradi zahtevnega obsega dela, prehranjuje v službi, da ga hrana doma ne bi čakala. Ker je bila Alenka olimpijski prvak v lenobi, ji je to izjemno ustrezalo. Kar je seveda pomenilo, da je sama naročala orjaško število obedov preko spleta, med drugim po dvajset sladoledov naenkrat. Vsepovsod po stanovanju so ležale papirnate vrečke in škatle dobaviteljev hrane: za tajsko, turško, kitajsko, korejsko, japonsko in drugo podobo hrano. In njegova tašča je, z običajno brezobzirnostjo izjavila, da je to vse njegova odgovornost, ker njene hčerke ne jemlje kot zrelega človeka, ki ga (neutemeljeno, po njenem) tako zelo ljubi. Tašče, ostre poslovne direktorice majhne firme, (za katero še danes ni vedel kaj v resnici počne, ker je bila registrirana »za sve i svašta«), se je bal, odkar jo je spoznal, zato je bil tiho. Začelo se je pred nekaj leti, ko je njegova žena »zbolela«. Po njegovem jo je okužil virus »lenoritisa«. Družinska zdravnica, ki je bila pod popolnim vplivom njegove tašče, ji je predpisala bolniško in s tem nadaljevala že vrsto let; tri dni dela, pa bolniška, en dan dela, pa bolniška, pet dni dela, pa bolniška in tako naprej. Začeli so že dobivati dopise o invalidski upokojitvi, čeprav stalno gledanje porničev najbrž ne povzroča invalidov – morda le odrgnjenost njihovih dlani je potihem pomislil. »Invalidska upokojitev pri 23-ih letih, to je možno samo pri nas.« je bila naslednja njegova misel. Seveda mu je tašča pojasnila, da bi vse bilo drugače, če bi se on spremenil. »Ja, v kaj pa, vunbacitelja, ki prisilno vleče ženo v službo ali pa ji trga telefon za naročanje hrane iz rok?« se je pri sebi vprašal. Toda kaj pomaga takšen odgovor tašči, ki je svojo hčerko naučila predvsem tri stvari: kako vladati nad možem, kako vohuniti za možem in kako se ločiti od moža tako, da bo čim več pokasirala. Ni čudno, da je bila sama ločena; pravzaprav se jo je mož tako bal, da je pred leti nenadoma izginil v neznano smer in s tem prepustil vse premoženje Marini. Menda je bilo od tega že toliko časa, da so ga proglasili za mrtvega. Njegova tašča je bila torej sodna vdova. Včasih je ugibal, če je lezbijska, ker za moške ni kazala prav nobenega interesa – in kot se je pokazalo, za ženske tudi ne. Bila je kot samoten ruski ledolomilec, ki ga zanima samo kako zdrobiti naslednjo ledeno ploščad. In denar! Vsak cent je imela v jeklenem primežu in njena darila so bila bolj uborna od tistih od Rdečega križa za brezdomce. Žena se je zaradi vsega tega »zdravljenja in bolniške« zdebelila kot Bedanec. Zabuhla lica od katerih je meso kar viselo, trup obložen z tresočo oblogo masti, ki bi zadoščala za prehrano manjše vasi; dve viseči žogi namesto prsi, blede, orjaško debele noge, ki so se tresle od naslag tolšče med hojo. Obraz, napihnjen s človeško slanino, to je sedaj bila Alenka – nekdanja gimnastična tekmovalka (pod seveda diktatorskim nadzorom matere, ki jo je spremljala tudi na WC). Nekajkrat ga je povabila k posteljnim radostim, toda ko jo je zagledal golo, mu je uplahnilo vse in je samo še jecljal različne laži, zakaj ne. Seveda je moral zato spet poslušati taščine pridige o razumevanju ženskih potreb in o »krivičnem fetišu lepote«, karkoli je že to pomenilo. Z užitkom je pomislil na svojo dieto; več kot mesec dni je jedel samo tisto, kar so priporočali za dober seks: ostrige, rake, rdeče meso, mueslije iz žitaric, pinjole in kaviar. In rdeče vino. V sosednji restavraciji je postal spoštovan reden gost. Njegov prijazni doktor mu je razumevajoče predpisal 100 mg viagro; preizkusil jo je trikrat in vsakič je delovala; ugotovil je da najbolje, kadar jo vzame tri ure pred spolnim odnosom (v njegovim primeru s samim seboj). Bil je popolnoma zdrav in počutil se je, da bo tam doli kar počil, če ne bo kmalu prišlo do zmenka z Mileno. »Kaj ne bi oba malo pospravila ta svinjak? Od škatel za hrano komaj hodim po stanovanju?« je predlagal Alenki. Ta je pred tem spet začela na računalniku gledati porniče; zadnje čase se je navduševala nad japonskimi, bog ve zakaj. Seveda je takoj posegla po glavnem orožju, joku in poklicala mater: »Domen me spet terorizira! To je domače nasilje! A ga prijavim, mama?« Nekaj sta še govorili in potem se je nehalo. Dokler ni pozvonilo. Logično, prišla je tašča, gospa direktorica Marina, hčerki v pomoč. Kot vedno v širokem plašču in oblačilih, ki so njeno postavo v celoti porinila v ilegalo. Vedno je bila čimbolj oblečena, z oblekami, ki so kar plapolale na njej, brez vsakega nakita; šalil se je, da tudi poleti izgleda kot Eskim na obisku. Seveda Eskim, udarjen na denar, ki srepo gleda na vsak cent. Če bi ji en evro padel v reko, bi skočila tudi v vodo za njim, je jedko pomislil. Vsaj obraz je imela prijeten – dokler ni govorila z njim in stisnila ustnice ter zožila pogled.. Vešča je takoj začela. »Kako moreš tako delati z mojo hčerko, nasilnež!« »Saj sem samo predlagal, da oba pospraviva….« Jasno, Marina ga je prekinila. »In zakaj? Kaj jutri ne pride čistilka? Zakaj si z nepotrebnim delom mučil svojo bolno ženo, ti brezčutnež?« »Če je dovolj zdrava, da vse to poje, potem –…« vedno se je je bal »Potem kaj, potem ne sme jesti? Saj ima tudi ona svojo plačo. In pol tvojega, če se bosta ločila. Do česar bo prišlo, če boš tako nadaljeval.« »Zakaj se vedno vse obrne na ločitev?« in kot izjemno podla odvetnica, bi ga tašča odrla kot mrtvega konja. »Ker nisi vreden moje hčerke. Mlad si še, komaj si začel in moraš izboljšati vajin odnos. Drugače se ne bo dobro končalo. S polovico tvojega premoženja bi Alenka vsaj normalno živela« Če bi njegova žena prišla pred sodišče, bi se vsi stopili od sožalja pred diagnozami njene lečeče zdravnice. Končal bi na smetišču, z nalogom sodišča, da vzdržuje Alenko v roki. »V redu, se bom skušal popraviti. Morda bi šla oba k terapevtu za zakonske zveze?« V upanju, da se je s tem dovolj uklonil jekleni volji Marine. »Dobra ideja, čim pridem domov, vama bom poslala naslov. Ti pa z Alenko ravnaj, kot se spodobi, razumeš, idiot mali?« »Idiot mali ima pred seboj ure in ure užitka, kjer bo on ukazoval in ne neka tuja ženska!« je pri sebi dejal. Naglas si tega seveda ni upal. III. »Razumem« je šepnil in tašča Marina je odšla, med zmagoslavnimi pogledi njegove žene. Pogledal je na uro. »Madona, samo še dve uri in pol do sedmih!« Stekel je na WC in tam pogoltnil tableto viagre. Zatem je več kot uro skušal reševati nek spis, toda zaradi krikov in vzdihovanj japonskih porničev in njegove žene ter njenega slabo prikritega samozadovoljevanja ob tem, to ni bilo mogoče. Počasi je vstal in se začel oblačiti za sestanek. Žena je mislila da ve, da ima poslovno srečanje z gospodom Degrassijem, ki je bil pomembna stranka firme. Tisto, kar ni vedela, pa je, da je Degrassi njegov prijatelj, kot tudi skriti gej; ki mu je pomagal, da je prav za danes našel poklicno moško družbo, ki jo je le-ta nujno potreboval. Poslovil se je od žene, ki mu je brezbrižno vrnila pozdrav in nadaljevala s strmenjem v gole postave. Končno je lahko odšel. Srce mu je čedalje hitreje bilo. »Milena, danes, danes te bom, od spredaj in zadaj in od povsod, Milena, čedalje bližje sva si.« Najprej se je z avtom zapeljal do pregrešno drage restavracije, kjer je verjetno že pogled na natakarja stal dvajset evrov. Degrassi ga je čakal, ves nestrpen. Potreboval je alibi za svojo sicilsko ženo, ki je stikala za najmanjšim papirčkom pri njem in zahtevala odgovore o vsaki minuti njegovega življenja. Poklicala sta natakarja, naročila dva kozarca šampanjca, nato pa plačala, kot je bilo dogovorjeno, dve super dragi večerji, ki ju ni nihče niti skuhal, kaj šele pojedel. Natakar je žarel zaradi nepričakovanega priliva denarja in z vso uslužnostjo na računu dodal zahtevano uro – po kateri se je večerja končala ob enih ponoči. Vzela sta ta dokaza o opravljenem razgovoru in večerji in odšla ven. Degrassi se je takoj odpeljal k svojemu novemu eskortnemu ljubčku, Domen pa je poklical dogovorjeni taksi in pri sebi klel višino računa, ki ga je plačal. Tihi avto, ki se je pripeljal, je imel nepredirna okna. Usedel se je vanj in šoferju dejal: »Hotel Plaznik, prosim.« Šofer je brez besed zapeljal na avtocesto in po daljši vožnji po njej zavil po ozkem prehodu v še ožjo ulico. Taksimetra ni prižgal. »Deset evrov« je bil ves njegov besednjak in Domen mu je takoj plačal. Stopil je skozi vrtljiva vrata v recepcijo, kjer je stal nek potomec Herkula, z bicepsi v velikosti mladega hrasta in z obrazom, na katerem so bili vidni sledovi boksanja. Pokazal mu je potrdilo in ta je samo stegnil svojo orjaško roko navzgor: »soba številka 3, prvo nadstropje«. V avli hotelčka ni bil nihče drug, v dvigalu in na hodniku prav tako ne. Odklenil je sobo in stopil vanjo. Kaviar in šampanjec sta se svetila na mizi, pred ogromno, ročno izdelano posteljo, ki je kar vabila k seksu. Usedel se je in začel sanjati o Mileni. In o tistem delu njenega oglasa, kjer je stalo, da je za tritisoč evrov dovoljeno vse – fotke so bile jasne, da v tem primeru ni meja. Aah… Do sedmih je manjkalo še šest minut. Končno je nekdo potrkal. Tako napet, da ga je grizla zadrga v mednožju, je zaklical: »Milena?«. »Da« je dobil kratek odgovor. Z drhtečimi rokami je sunkovito odprl vrata. In zagledal svojo taščo. Marino. IV. Le da to ni bila ista Marina. Izginile so ohlapne obleke in pod sveže sfrizirano glavo je nosila kratek jopič z orjaškim dekoltejem tja do bradavic. Jopič je bil kratek in je razkrival njen brezhibni trebuh, ramena in roke. Ob strani razklano krilo, je odkrivalo privlačne dolge noge. In povrhu vsega še visoke pete, uhani, okusna in draga verižica okoli vratu, igriva torbica in zapestnice. To je bila neka druga ženska ..., ki je omamno dišala. Skoraj deset sekund sta nepremično zrla drug v drugega, nakar se je Marina zrinila v sobo in zaprla vrata za seboj. Umaknil se je pred njo. »No, in kaj sedaj?« Vedno je usekala prva. »Kkkaj, kaj mene sprašuješ, jaz sem vendar tvoj zet!« Počutil se je, kot bi ga kdo s kladivom po glavi. Ni vedel, kaj naj reče. »Zet, ki preko računalnika naroča plačljive ženske v hotel, misliš,« zven njenega glasu je bil bolj zapeljiv, kot bojevit. »Kkot je moja tašča prav takšna plačljiva ženska, o katerih govoriš« je skušal biti možat. »In kaj potem? Koga to briga? Boš ti to razkričal in še sebe potunkal?« Zgrozil se je ob misli na škandal, ki bi nastal. Raje v vodo, kot to! »Saj nisem nor!« Škandal bi mu odvrnil vse stranke. Že tako so bili v rdečih številkah, ki so jih skrivali. »Če nisi nor, pa bodi pameten.« Pri govorjenju se je zapeljivo zibala. »Kako zdaj, naj bom pameten?« Naj ona najde rešitev, ha! »V tem hotelu sem jaz Milena, in ne Marina. Ti si Vene in ne Domen. In kaj Milena in Vene počneta prostovoljno v hotelu, nikogar ne briga.«. Opazil je, da si je začela odpenjati gumbe na jopiču in ponovno se je vznemiril tam spodaj. »Aampak ali to sploh smeva?« Šele sedaj se mu je posvetilo, kam gre ta razgovor. »Sva v krvnem sorodstvu? Si ti še mladoletnik? Sem jaz tvoj šef, ki ti lahko uniči kariero?« Je tu kakršnakoli prisila?« Njen glas je bil vabeč in grlen. Pa še zamračila je svetlobo v sobi. »Nne, seveda nne.« Hlače so mu postale ponovno pretesne. »Potem bodi inteligenten in odpni že tisti tvoj pas, da ti tvoj mali ne strga hlač« Krilo je zdrselo na tla. Domnu so roke kar zdrvele k pasu in začel ga je divje razvezovati. Postelja je kmalu zaječala, ko sta nanjo planili dve telesi, ki sta se mrzlično slačili. In zatem je postelja začela opravljati svojo funkcijo, ker je bila, kot vse postelje, nevtralna do tega, kar ljudje počnejo na njej. V. Domen je izčrpan dremal zraven gole Marine, ki jo je osvetljevala posteljna svetilka. Sploh ni vedel, da je mogoč tako čudovit seks! Kako se je skoraj dve uri zvijala pod njim in nad njim, ga božala, gladila in ljubkovala, mu pokazala nove reči, kako povečati ugodje sebi in njej! Vsakič, ko je končal, je bilo, kot je nekoč zapisal Hemingway, kot da bi se zemlja zatresla pod njim! Tisoč evrov mu je prineslo užitek, ki ga je doslej le sanjal, pa še naučil se je marsičesa. Leno je razmišljal, kako bo naročil, ko bo zbral dovolj denarja, še en sestanek. Gotovo ga bo stalo manj, morda celo nič! Pa da poskusi stvari, ki se jih ni nikoli upal, ki pa jih je Marina v internetnem vprašalniku odkljukala, da jih je pripravljena početi: sadomazohizem, šeškanje, biči, vezava z vrvmi, pasji povodci in plazenje po vseh štirih, še enkrat analno….. Sredi blaženega razmišljanja ga je zaustavil njen glas: »Dve uri sta mimo, dragi, čas je za obračun!« Obrnil se je in videl, da se je že napol napravila. Nejevoljno je vstal in se začel oblačiti tudi sam. Ko je skoraj končal, ga je pozvala: »Plačilo za moje delo, dragi, na dan z denarjem!« Glas se ji je spremenil običajni led. »No, o tem se bova pa gotovo brez težav zmenila kot sorodnika, a ne?« vprašal je kar po domače, šaljivo. »To res ne bo težava a ne? A res moram plačati?« jo je upajoče pozval. »Ja, in to dva tisoč evrov, pa takoj prosim! Vem, da imaš vedno rezervo s sabo.« Šok. »Dva tisoč! To je enkrat več kot sva se zmenila, to je rop! To je moj osebni denar za celo leto! Pa še ves ni moj!« In izginile so sanje o novih dveh urah užitka. Nastopila je groza pred posledicami. Tega manka ne bo mogel zakriti. »Pravilo je – kadar stranka razkrije tvoj nočni hobi in spozna tvojo identiteto, je honorar vedno podvojen; ker je zaradi tega možno, da bo to moj poslednji zmenek ter konec te kariere in s tem zaslužka. Nekakšno poslovilno darilo ali odpravnina firme, pač. Želiš, da pokličem Žana iz recepcije, da ti to bolj podrobno obrazloži? Zadnji, ki ni hotel razumeti njegove obrazložitve, je bil en mesec na travmatološki. Kaj si res mislil, da sem tu brez zaščite in to zanesljive?« sedaj je spet govorila kot običajno z njim, trdo in neizprosno. V roki je držala slušalke, pripravljene na klic. Jasno mu je bilo, da druge izbire ni. Spomnil se je gorile iz avle in njegovega trdega pogleda. Vedel je, da ga bo takoj priklicala in v strahu je hitro povlekel denarnico iz žepa. Počasi je potegoval ven petdesetake, ki so pri medli svetlobi takoj končali v njeni torbici. Denarnica se je tanjšala, dokler ni bila skoraj prazna. Le kako bo te stroške skril pred firmo in ženo? Opravičil firmi manko v blagajni in minuse pri plači ženi? Vrnil Venetu tristo evrov? »Čisto brez bom ostal, brez dva tisoč, pa hotel me je stal tristo, pa večerja preko dvesto, pa taksi deset evrov. In ves ta denar šel za nekoga iz družine! Kot da se ne poznava!?« je glasno zajokal. Počutil se je kot bankrotiranec. Reva. Berač. Ponovno ga je obvladala in porinila v slepo ulico kot cucka. Kako bo živel? Bo sploh lahko preživel posledice? Lovil je sapo in ponovno na glas zahlipal. Premišljeno ga je pogledala in počasi dejala: »Imaš prav, pošteno je, da ti povrnem stroške, vsaj nekatere. Na koncu koncev sva v tesnem sorodstvu in to nekaj velja. Na, tukaj imaš, da ne boš rekel, da ti nisem pomagala, ko je bilo nujno.« V mračni sobi je segla v torbico, mu pomolila nekaj bankovcev, ki jih je krčevito zagrabil in stisnil v pest; in nato je kraljevsko odšla ven. Upajoče je razprl roko z denarjem. Vrnila mu je deset evrov za taksi.
Revija Apokalipsa
MOLK
I. »Zdaj pa vem!« »Kaj spet, mami?« »Ta tvoj Žan, končno sem ugotovila!« »Ugotovila?!« »Tako skriva, kje je bil dvajset let, razen da je bil v tujini, pa sem ga vseeno ujela!« »Pač noče povedati, pa kaj potem. Tvoji sorodniki na policiji so že zdavnaj ugotovili, da ni v nobeni kriminalistični evidenci in da ga nihče ga ne išče. Je bil nekje, o čemer noče govoriti in ima vso pravico do tega. Ne vem zakaj spet vrtaš.« »Mira, moja mala Mira. Ločena si, imaš odgovorno službo in vseeno še vedno tako naivna! Ne moreš živeti z nekom, ki je kar izginil za dve desetletji. In sedaj vem kam.« »Karkoli rečem, ti ne boš končala, kar nadaljuj, mami.« »Edino v Franciji je inštitucija, kjer lahko ponikneš v neznano, dobiš novo ime in nihče ne ve zate. In po dvajsetih letih dobiš državno pokojnino, ne visoko, toda solidno in stalno.« »Torej, ima po tvojem pokojnino, kaj je v tem slabega?« »Nič, če nisi pobegnil v Legijo tujcev. Kamor se lahko vključi vsak, ki preživi njihov izjemno surov uvodni trening. Potem dobi novo ime in lovi ga, če ga moreš. Še posebej, ker jih pošiljajo po vsem svetu, od Bosne, Afganistana do Somalije. Vse življenjske stroške plača legija, tako da lahko prihraniš celotno plačo, ki gre, z dodatki vred, od tisoč petsto do pet tisoč evrov in več. Po dvajsetih letih dobiš pokojnino in si častno odpuščen. Če si bil ranjen, lahko dobiš tudi francosko državljanstvo.« »In?« »Veva, da je bil Žan briljanten dijak na elitni poljanski gimnaziji in da je preskočil razred pri izobrazbi; enkrat v osnovni šoli in enkrat v srednji – moral je biti zgodaj zrel. Da je bil mladinski prvak v boksu v svoji kategoriji. Edini sin meščanske verne družine Pogračič , ki izvira tako iz Italije, od ubežnih Slovencev po materi, in, po očetu, od Slovencev, ki so emigrirali iz Avstrije. V gimnaziji je študiral francoščino španščino in latinščino, tako da je možno, da je bil seznanjen, bolj ali manj, s petimi jeziki, poleg slovenščine. Tisto leto, ko je Žan izginil iz Slovenije, je bil v Šiški v Ljubljani spopad med dvema tolpama. Ena smrtna žrtev, zaradi močnega, boksarskega udarca v glavo in padca na tla, nikoli pojasnjena. Pa prav za tem, takoj po maturi, ki jo je opravil z odliko, Žana ni nikjer več. Starša ne govorita. Nihče nič ne ve. Izgine za dvajset let in se vrne, najbrž poln denarja, v Slovenijo. Zdrav, žilav, napet kot struna. In molčeč. Neverjetno tekoče govori francosko, nemško in špansko. Pozna te narode in njihove ljudi kot svoj žep. Kadar seveda spregovori, kar pa ni skoraj nikoli.« »Ja, to te najbolj jezi, kako zna molčati!« »Človek je naredil iz molčanja umetnost, znanost! Izpuliti iz njega eno besedo je muka! Razen kadar se sproži v eno od njegovih zlobnih, mrzlih in jedkih pridig.« Njena mati, Verena, je rada prirejala sobotne »soiree« je, na katere je vabila zlasti pomembneže in tujce, da se šopiri pred njimi. Prav te je trikrat razsekal Žan, potem ko je vsakič predolgo javno drezala vanj - s hladno, kristalno jasno analizo. Prvič ji je pojasnil, da prireja »soir« ne pa »soiree«, ker je dogodek ob določeni uri (»soir«) popoldne in ne zvečer (»soiree«). Drugič je javno razkrinkal častnega gosta, »nesrečnega, preganjanega begunca«, kot dezerterja iz klavske sirske armade. In tretjič, ko je pri zbiranju pomoči za »uboge črnce, ki jih preganjajo beli rasisti,« dokazal, da v njihovi državi belcev že desetletja ni več, ker so jih vse pregnali sami in jim protizakonito pokradli premoženje; in da so njihovi voditelji totalni džihadistični antisemiti. Potem ga ni več vabila. Pač pa je postal zanimiv frankofonskim krogom, ki se ga niso mogli naveličati in so mu pošiljali plazove vabil. »Ah, Madmoiselle,« je nekoč na sprejemu vzdihnil ataše francoskega veleposlanika, »kakšna kristalna jasnost, kakšno poznavanje, erudicija, kakšna logika in razum; in prekrasna francoščina. Srečni ste, Madmoiselle.« Bila bi še bolj srečna, če bi kaj več razumela. Ampak njena izobrazba je bila pravna, tu pa je Žan razlagal manjšemu krogu, ki ga je pozorno poslušal, nekaj o nekakšni Occamovi britvi, Pascalovih pismih, zaključkih filozofov Derridaja in Lacana in vmes natresal podrobnosti o kartezijancih, nastanku vic, preganjanju janzenistov, laicizaciji družbe, tja do tistega sodobnega filozofa, ki je zadavil svojo ženo v postelji - Althusser? Še dobro, da je poglabljala svoje precej borno znanje francoščine; drugače še tega ne bi razumela. Francozi so bili dosledni; na svojem terenu so govorili samo francosko, nič ti ni pomagalo. »Če povzamem, strinjam se z zaključkom Karla Popperja, da absolutnih resnic ni, obstajajo samo trenutno najboljši približki resnice.« Žan je končal in prisotni so odobravajoče zašumeli, trije pa so ga skoraj okupirali do konca dogodka; in med njimi brezsramna ženščina z dekoltejem do popka. Žana je komaj odtrgala, da je, kot vedno molče, odšel z njo domov. Nakar ga je odkril še hispanski krog, s portugalskim vred; ni je presenetilo, da je znal tudi ta jezik. Zgodba se je ponovila, le da tokrat ni razumela nič. Razen tega, da bi Žan lahko nehal naročati hrano, ker je imel za skoraj vsak večer vabilo za slavnost ali gostilniško srečanje. Bala se je že, kaj bo, ko ga spozna še germanski krog, ta je bil najširši. Prvo povabilo je bilo že tu. In nihče ga ni dolgo spraševal, kje je bil. V tujini«, je vsem zadoščalo. Še posebej, ko je improviziral kakšno njihovo pesem ali pa deklamiral njej neznanega avtorja v brezhibnem, včasih celo ustrezno starinskem in dialektičnem jeziku. Vljudnost pač in neznansko zadovoljstvo, ki ga čutijo ljudje na tujem, ko tam zaslišijo svojo besedo. II. »Imam pač molčečega lepotca za partnerja«, se je nasmehnila Mira. »Molčečega? Ko je bil na našem vikendu, tri tedne ni spregovoril besede! Razen morda s psom, z njim se je družil bolj kot z menoj! Ali pa s tistim sosedom, ki mu je postavil žganjarno. Njegova grenčica in likerji so tako uspešni, da je prepustil kmetijo sinu in se ukvarja samo še s tem. Veš kakšne denarje je ponujal, da bi Žan samo nekaj mesecev ali vsaj tednov delal pri njem, v glavi se ti zvrti. Popolnoma je usekan na Žana, to ni normalno. Na človeka, ki dela vse čisto sam, po več dni skupaj. Žan že ve zakaj mora molčati in zakaj noče sprejeti službe, ki bi ga bolj postavila v javnost, kjer bi ga kdo lahko prepoznal. Dvajset let, po katerih se je vrnil je, kar veš kot pravnica, pri nas absolutni zastaralni rok za večino kaznivih dejanj. In še to, kdo je najbolj navajen na osamljenost – zapornik v samici! No, kaj praviš?« »No ja, letnice se ujemajo… ampak dokazov pa ni.« »Pa kaj še potrebuješ; več ni mogoče. Kontaktirala sem Legijo tujcev, pa so kot nepremičen zid. Razen splošnih uradnih podatkov, ne povedo nič. Francoska ambasada mi pošilja samo še komaj vljudne zavrnitve na moje poizvedbe – in me ne vabi več na njihove prireditve. Interpol ne ve nič. Francoska policija zahteva predhodno uradno poizvedbo, za katero naši nimajo pravne podlage. Zasebni detektiv je po par dnevih prekinil pogodbo, rekel je, da mi ne more zaračunavati sledenje človeka, ki je vsak dan ob isti uri v isti delavnici, kjer ostane enako število ur in gre nato k tebi!« Žanova delavnica jo je posebej motila, ni ji bilo jasno zakaj. Ko se je vrnil, se je naselil v predmestni hiši, ki jo je preuredil v delavnico z eno spalnico in majhnim vrtom. Zapustila sta mu jo starša, sedaj pokojna – v začetku je prišel na njihov pogreb. V slabem letu je popravil ključavnice, pomivalna korita, radiatorje, vrata in okna in tako naprej vsem naokrog, pa še dalje. Njegov molk je postal pregovoren in začeli so mu zaupati tudi osebne zadeve; o tem kako jih je reševal, če jih je, je seveda molčal. V enem letu je prijavil dva izuma in več industrijskih izboljšav, vse s področja malih popravil in strojev za osebno rabo. Baje je z njimi dobro služil. Sosedje so ga zelo spoštovali. Klicale so ga že večje firme, toda ponudbe za zaposlitev pri njih je redno odklanjal. »Je pač spreten, delaven, služi dobro… in mi je zvest. Vse, kar moj bivši ni bil. Še danes hodi prosjačiti k meni, čeprav živi pri svoji tečni, bogati materi.« »Tega ti nisem hotela pokazati, ampak ker se nočeš prepričati… poglej fotografije tvojega Žana. Ujel ga je drugi zasebni detektiv, brez težav.« V roke ji je porinila šop fotografij in poročilo. Fotografije in posnetki pomnilnika so jasno kazali Žana v bližini večje stavbe, kako se objema z nekim moškim. Skupaj sta odšla v to stavbo. Vrnila sta čez slabi dve uri, se objela, poljubila in poslovila. »Kje je to?« »Pleterje. Moški je samostanski brat, ne duhovnik, je torej laik, ki sme komunicirati s turisti. Odpeljal ga je v stavbo, ki je prepovedana za obiske. Ostal z njim skupaj, dve uri v stavbi, nakar sta se med poljubljanjem poslovila. Tvoj Žan je skriti gej. Ti sedaj zadošča?« Mira je bila pretresena. »Tole… tole je hudo. Pojdi mami, prosim te, Žan bo prišel čez par minut. Imela bova resen pogovor.« »So stvari, ki ne morejo ostani nerazčiščene, če hočeš da je razmerje zdravo.« je vztrajala mati. »Mi lahko pustiš to?« V glavi se ji je vrtelo od vsega. »Vzemi, razkrinkaj ga. Boš spoznala, da Oto ni bil tako slab. Vsekakor boljši od kriminalca, morebitnega vojnega zločinca, zapornika in skritega geja«. Verena je vedno navijala za bivšega moža svoje hčerke. »Adijo mama, adijo. Moram misliti!« »Reši se ga, dokler ne bo prepozno, moja mala, jaz ti bom vedno stala ob strani. Naključij v življenju ni, to dobro veš.« III. V stanovanju je zavladala tišina. Mira je listala po dokumentaciji in fotografijah. Njena jeza je rastla, čeprav ni vedela točno, zakaj. Vrata so zaškrtala, tista varna vhodna vrata, ki jih je vgradil Žan in zatem naredil iz njenega stanovanja trdnjavo, nepredirno za vlome. Žan je prišel iz svoje delavnice. Molče, kot se je navadila, jo je pozdravil in se odpravil proti kopalnici. Bil je vedno zelo snažen, kar ji je bilo posebej všeč. Ni hujšega kot umazan, zaudarjajoč moški, zlasti v postelji. Okopal se je in začel pripravljati večerjo-bil je izjemen kuhar hitro pripravljenih jedi. Po molčeči večerji sta se usedla, kot vedno zadnje čase, na kavč. »Žan, to se mora nehati.« »Kaj?« »Povej mi pred čem si bežal iz Slovenije tam leta 1991, kako si bil v tujski legiji in ali si gej.« »Obtožbe. Dokazi?« Porinila mu je papirje. Vestno jih je preučil, s priučeno disciplino. »Dokaza o meni v zvezi z ubojem 1991 nobenega. Dokaza o Legiji tujcev nobenega. Francozi se radi poljubljajo na lica in brat Jean-Claude je Francoz.« kot vedno jasno, po vrsti. Le da tokrat nekam žalostno. Edino pri trditvi o Legiji tujcev se je nasmehnil. »Zakaj si odšel? Kje si bil in s kom? Ali si gej? Povej ali pa je bolje da končava vse to. Dosti imam teh skrivnosti.« »Ti ali tvoja mati?« Precizno seciranje. »Če mi ne odgovoriš, sva zaključila. Zakaj si odšel? Kje si bil? Moram vedeti.« Zadaj, v možganih, ji je nastajala nekakšna kepa. »Začutil sem klic.« Strmel je preko nje, kot da čaka. »Kam si odšel?« »Isere je bil poln, Fribourgh, po plazu tam, sem moral drugam, Katalonija, Valencija.« Megleno je vedela, da je prvo najbrž Francija in Nemčija in drugo Španija. In da ji to ne pove nič.« »Kdo je ta človek v Pleterjih?« »Brat po duši in po svetem Brunu. Brat? Komaj ga je spoznal! In zraven je primešal še neznanega svetnika, le da bo vse še bolj motno.« »Si gej?« Večina neoženjenih je bila. »Ne.« »Zakaj si se vrnil?« Povej mi kaj, razkrij se, Žan!« »Klic je izginil. Morda se vrača.« Klic? Bala se je poglobiti v to. »To je vse, za dvajset let? Deset besed, ki mi ne povejo nič?« Ne samo nič, samo še bolj je bila zmedena. »Živel sem pošteno.« In s tem je končal. Tudi besede več ne bo izvlekla iz njega. V glavi se ji je meglilo. Strah jo je bilo odločitve; govorila je in se počutila kot stranska opazovalka nekega dogodka, ki se neizprosno bliža. Besede so ji letele iz ust, ne da bi razmišljala: »Tako ne moreva živeti. Ti imaš svoje življenje in jaz vanj nimam vstopa. To ni razmerje, to je vzporedna vegetacija. Ti se ne boš spremenil, jaz pa tudi ne. Bolje, da se prijateljsko razideva, preden se najin odnos ne pokvari. Žal, Žan, ampak kriv si ti. Pojdi, pojdi kjer si bil, ker tja spadaš!« Del nje je čutil zlobno veselje ob tem. Mati bi bila zadovoljna. Hotela je… sama ni vedela kaj. »Naj se zgodi tvoja volja«, je zašepetal. »Nehaj s tvojimi izreki. Greva narazen, kot dva zrela, odrasla človeka. V redu?« Ponovno, kot da bi iz nje govoril nekdo drug, ona pa samo opazuje. Brez besed je otožno prikimal. Prvič ga je vidila sklonjenega. Pobiral je svoje stvari po stanovanju, ni jih bilo veliko. Z nahrbtnikom na rami se je obrnil proti njej. »Ni nama bilo dano. Zbogom«. Vedela je, da to pomeni, da se ne bo nikoli več vrnil. S kepo v grlu je spremljala njegov počasni odhod. IV. Jokala se je cel konec tedna. Mati jo je tolažila, ji zagotavljala, da je storila edino prav in celo poklicala sluzastega Ota; ki je hotel ponoči k njej. Z razpršilom v roki ga je vrgla ven, in ko je skušal vdreti, so se sprožila Žanova varovala ter je prišel v objem policije, namesto njen. Naskrivaj ga je iskala na Facebooku. Račun je bil zaprt in kar je bilo možno, je bilo izbrisano. Isto na Twitterju in vseh ostalih socialnih omrežjih. You tube račun ukinjen, videi ročnih popravil izbrisani. Z vidika socialne mreže ni več obstajal. Telefonska številka, tako zemeljska kot brezžična se tudi nista več odzivali. Isto z e-pošto. Z avtom se je pripeljala do njegove hiše in plašno stopila ven. Dvoriščna vrata so bila zaprta. Nek moški se je trudil prepričati par ljudi pred njimi Parček je kmalu odšel in približala se mu je. »Poznate to hišo?« »Seveda poznam! Sem kar padel na tla, ko jo Žan hoče na hitro prodati. Sedaj iščem najboljšega ponudnika. Hiša je krasna, malo čudno preurejena, toda brezhibna. Dragulj za malo družino. Prodati ne bo težko. Samo danes imam pet strank. Naslednja pride takoj.« »Je rekel Žan zakaj? In kje je?« »Rekel je edino to, da se je klic vrnil in da je pot uhojena, ker jih še nima štirideset Saj ga poznate, reče nekaj nenavadnega in obmolkne, da ne moreš besede več izpuliti iz njega. Kje je, ne vem. Dal mi je vsa pooblastila in šel. Izgleda, da potuje po Evropi.« »Potuje po Evropi?« »Ja, prvi klic sem prejel iz Grenobla v Franciji, drugi iz Fribourgha v Švici in tretji iz Concha de Barbere v Španiji. Zatem molk.« »Je tam dosegljiv?« »Ne, on pokliče mene, vsakič z drugega telefona; noben ni njegov.« Zahvalila se mu je in odšla, s težo v prsih. Moški, ki ga je še vedno ljubila, je izginil. Okoli nje je zevala morasta praznina, kjer je prej bil on. Dnevi so ji minevali v duševni stiski, zdelo se ji je, kot da je vsak trenutek temačen. Doktor je ugotovil depresijo in ji predpisal tablete. Po nekaj tednih so učinkovale in nekakšna trda duševna ploščad, ki ji je pritiskala misli, je izginjala. Vabila za Žana in njo so še vedno prihajala. Nek dan se je pred njeno hišo zaustavila limuzina. Ataše francoskega veleposlanika je prišel osebno povabiti oba na slavnost. Bil je razočaran, ko je izvedel, da je Žan odšel. »Kje je, vam ne morem povedati. Verjetno v Grenoblu ali Fribourghu ali pa v Concha de Barberi v Kataloniji ali Valenciji, kjer že to je. In kaj za vražjo voljo imajo ta mesta skupnega? Jaz nisem našla nič In kakšen klic se mu je povrnil?!« Ataše se je zamislil. »Klic, to je enostavno, neka močna dolžnost, posvetna ali božja, ga je klicala, morda osebno, morda samo v duši. Grenoble, Fribourgh, Concha de Barbera… Concha de Barbera, Fribourgh, Grenoble. Oui, mesta nimajo nič skupnega, njihove okolice pa!« »Kaj, povejte, kaj?« »Zelo redke še delujoče cisterjanske samostane, v vseh treh primerih.« »Cisterjanci?« »Cisterjanci. Najstrožji samostanski red, ki deluje na dva načina; prvi, bolj nežen, je pri vas, v Pleterjih, beli menihi. Drugi je edinstven, morda najstrožji na svetu. Živiš popolnoma sam v celici, ne vidiš tedne nikogar. Molitve in delo, vse v svojem stanovanju, brez izjeme. Vsi so spretni obrtniki in kadar ne molijo ali razglabljajo o Bogu, delajo. Njihovi izdelki so slavni, kot denimo cisterjanski liker iz samostana v Grenoblu. Intelektualci in mojstri obrti, istočasno. Samostani so majhni, deset, dvajset očetov, torej duhovnikov in manjše število neposvečenih, bratov. Tam vlada le molk in tišina, hrano dobivaš skozi vrtljiva vratca, da ne vidiš nikogar. Sem ter tja se srečajo ali gredo med ljudi, toda zelo redko. Gostov ni, družine nejevoljno dobijo dovoljenje za obisk. Tako uradno kot neuradno so cisterijanci, razen bratov, nedosegljivi. Oblasti se ne upajo dotakniti niti njihovih vrtov, kaj šele oseb. Še avtomobili, motorji in kolesa so prepovedani pred samostanom. Vstop je prav tako prepovedan. Dobiš novo ime ob sprejetju in za posvetno oblast več ne obstajaš več, večina se nikoli več ne vrne med ljudi. Samo očetje in bratje, ki jih skoraj nikdar ne vidiš, vedo zate in oni ne govorijo z nikomer; srečaš jih bežno na skupni molitvi. Skoraj vsi v samostanu vztrajajo do konca in tam tudi umrejo. In vodja cisterijancev je v Fribourghu. Morda je pa vse to le naključje. Mesta so tudi znane turistične točke… Hvala za prijaznost, madmoiselle, vedno ste dobrodošli.« Odšel je in razumela je, da vabil več ne bo. Kot tudi ne bo Žana. Potisnila ga je nazaj k Bogu.
Revija Apokalipsa
ZADNJI PHILIPSOV MODEL
Mina[1] in jaz sva postali prijateljici že v sedmem razredu. Bili sva sosedi z Vidikovačkega venca in všeč ji je bilo, ker sem opsovala učiteljico matematike, ko mi je na polletju pred vsemi zaključila kol. Mina mi je po uri čestitala pred celim razredom. Kmalu sva se zbližali. Na začetku osmega sem ji naredila frizuro. Motilo jo je, ker je imela previsoko čelo, saj je mislila, da se ljudje s takim čelom, ki ga za na nameček še razkazujejo, delajo preveč pametni. Domislila sem se, kako bova rešili ta problem. S škarjami sem ji poravnala konice in jih s krtačo počesala naprej. Tako sva ji prekrili čelo. Veliko sva se družili v šoli, po njej in na Košutnjaku. Če se pred spanjem nisva pogovarjali po telefonu vsaj po ure, sem šla spat slabe volje. V prvem letniku gimnazije sem zatrjevala, da je Mina najlepša punca v razredu in da je takoj za njo Saša, to pa sem jaz. Fantje so jo bolj zanimali kot mene in tudi več jih je zapeljevala. Spominjala me je na tista dekleta, ki ne znajo biti samske. Od drugega letnika gimnazije je imela vedno resne zveze, jaz pa sem bila več ali manj samska. Vendar nisem trpela. Nekaj mi je govorilo, da se življenje ženske začne šele takrat, ko dvigne roke od moških. Tako slutim že leta, zdaj pa sem prepričana. Ker nimajo več erotičnih želja, ki bi jih ovirale pri razmišljanju, so zato najbolj modre ženske tiste starke, ki niso senilne. Tudi moja mama je stara, vendar ni modra in od nekdaj tekmuje z menoj. Še kot smrklji, še preden je dojela, kaj mi ni všeč, mi je začela pripovedovati neko epizodo iz svojega življenja, za katero je mislila, da je podobna tistemu, kar mi ne paše. V teh zgodbah je delovala premišljeno, jaz pa to nisem bila, ker sem se ji zaupala. Ob taki materi bi mogoče zasovražila vse ženske, če ne bi poznala Mine. Ločiti naju ni mogel niti Riza, njena najbolj dolga zveza. A bili so tudi težki trenutki. Nekoč sta se v Vidikovačkem baru Ritual skregala pred menoj. Pobotala sta se ravno takrat, ko sem si mislila, da je med njima končano. Ko sta se poljubljala, nežno in miže, sem bila izjemno jezna, da sta spet skupaj in sem kozarec, iz katerega sem pila pivo, vrgla ob tla. Osuplo sta me pogledala, jaz pa sem jima rekla, da mi je kozarec padel iz rok. Mina je bila veliko lepša od Rize. Z dolgimi črnimi lasmi, temnimi kakor katran, je bil podoben mafijcu, ki umira v prvih kadrih nekega akcijskega filma. Kaj je že katran? Še sama sem pozabila. Mina je imela nasmeh, ki se mu nisi mogel upreti, zelene oči, pravilen obrazek, sladka štrleča ušesa in visoko čelo. Še naprej ga je skrivala pod kratkimi črnimi konicami, takšnimi, ki sem jih ji naredila že v osnovni šoli. Čeprav je imel zelo sladko dekle, jo je Riza tepel. Nekoč sem zatipala buško. Opozorila sem jo, da je njen fant psihopat. Če ne bi pogosto pil Four Roses, bi imel toliko energije, da bi moral nekoga ubiti. Ker zaradi pijače ni imel krvavih rok, je bilo zanj nalivanje delo krščanskih dimenzij. Verjetno pa ni počel velikih neumnosti tudi zaradi tega, ker je veliko delal. V poslu je bil uspešen in je poznal vso Srbijo. Brez problema je Mini pred dvema letoma, pri svoji agenciji za integralne komunikacije, odprl sestrsko podjetje za multimedijsko in TV produkcijo. Ta impotentni primitivec, ki mi ga je iskreno žal, ji je odprl Multip. Mina je podjetje poimenovala po okrajšavi prvotne »multi produkcija«. Zaposlila me je kot tajnico. To je storila iz zaupanja, saj jaz nisem kar tako, leto pred tem sem v roku absolvirala na univerzi »BK,« … kar vsekakor bolje zveni kakor Brata Karić, ni res? Ko sva začeli za Multip preurejati enega od Rizovih stanovanj, ki je bilo v Bloku 11a, med Trgom Mihajla Pupina in Ulico češnjevega cveta, se mi je zazdelo, da je moje življenje za odtenek boljše. Stanovanje je bilo kot naročeno za prostore našega podjetja, okolica pa je bila kakor iz bleščečih ameriških filmov, ki prikazujejo neko newyorško poslovno stolpnico. Novi Beograd je zame edini del mesta, ki po poslovnem ambientu ne zaostaja preveč za svetovnimi metropolami. Res pa je, da jih v živo nisem videla kaj dosti. Mina je poskrbela za internetnega operaterja, računalnike, pohištvo in delavce, meni pa je zaupala nabavo telefona. Vznemirjena sem obiskala vse najbolj znane prodajalne, kjer so ponujali fiksne aparate. V Comtradejevi trgovini v nakupovalnem centru Ušće sem nama kupila dva brezžična telefona – zadnji Philipsov model. Omogočala sta, da se pogovarjaš brez pomoči rok in imela odlično reprodukcijo zvoka, spomin z nekaj sto imeni in številkami, opcijo povezovanja z Bluetoothom, identifikacijo klicateljev in tajnico s kapaciteto šestdesetih minut sporočil … Ko smo inštalirali fiksna telefona, sem bila tako srečna, da sem hotela oba poljubiti. Pokončna in zaobljena sta bila izjemno ljubka. Prvih nekaj mesecev sem delala vse, da bi Mini olajšala delo. Ko nama je Riza naročil produkcijo neke komercialne TV oddaje, sem začrtala snemanja in predvajanja. Bila sem glavna za komunikacijo s pisarno za avtorske pravice in fakturirala vplačila. Delala sem relacijske baze podatkov v Accessu in hodila Mini v trgovino po tobak in pekarno, po bavarske kifeljce in jogurt. V službo je znala priti tudi uro po poldnevu, zato sem včasih v Multipi ostajala tudi, ko je bila ura čez polnoč. Čeprav ji je bilo všeč, da poslušam njeno pritoževanje nad zvezo z Rizo, kako se prepirata in zgodbe o tem, koga je vse spoznala, me domov, večinoma, ni pošiljala preveč pozno, okrog sedmih zvečer. Potem sem na Vidikovcu strmela v stene v svoji sobi, obsojena na dolgčas. Najbolj srečna sem bila, ko sva se v njenem avtomobilu skupaj vračali domov iz Multipe. Mina me je včasih jemala s seboj na poslovne sestanke, vendar tam nisem govorila. Tudi njej ni bilo do nakladanja in ne do dela, če ni bila razpoložena. Najmanj je govorila, ko jo je nažiral kak problem z Rizo. Recimo, če imata po dolgem premoru slab seks ali pa se zelo spreta in ji on primaže klofuto. Rad jo je kaznoval in v tem športu se je uril na njej. Za razliko od Mine takrat nisem imela problemov z moškimi. Vse sem reducirala na občasen seks z oženjenimi. Prenehala sem misliti na globlje odnose, saj se je v dveh primerih resnih zvez zgodil isti kreten. V obeh primerih mi je po pol leta zveze zakon ponudil model, ki se je zaljubil ne vame, temveč v to, ker zaradi obveznosti nisem imela časa zanj. Riza nama je odstopil projekte, ki jih ni utegnil sam dokončati. Ko sva bili brez dela, je Mini dajal posojila, ki so bila dejanje njegove ljubezni in izsiljevalske narave. Pri Rizi se je zadolževala, da je lahko izplačevala plače in pokrivala davčne obveznosti. Od jeseni prejšnjega leta je začel vse pogosteje hoditi v Multip. Z Mino je imel relativno dober odnos, do mene pa je bil prijazen, vendar hladen. Odkar se je pritoževal nad njenim poslovanjem, me je poljubljal na obraz kadarkoli me je srečal, razen ko je bil preveč živčen. Vse pogosteje sem iz Minine pisarne slišala njegov glas. Ponavljal je, da za Multip in Minine poslovne poskuse zapravlja preveč denarja. Na koncu leta je bil že tako živčen, da je začel omenjati, da bo, ker je direktorica nesposobna, v Multipu zaposlil neko izkušeno poslovno menedžerko Tijano. Kričal je na Mino in ji govoril, da je neumna, da je brez njega nič in nihče in jo obtoževal, da ga skuša uničiti. Po njegovih odhodih je bila Mina tečna. Včasih je tako močno razbijala z vrati in tolkla ob stekleno mizo, da se je zdelo, da bo vse sesula. Toda to zveni bolj milo, kakor pa, ko je po Rizovih odhodih v podjetju kraljevala popolna tišina. Pristala bi tudi na ostro zategovanje pasu, le da tega nikoli več ne slišim. Ta tišina je bila glasna; vsaj jaz sem jo tako slišala. Riza je v Multipo februarja letos za sodelavca pripeljal tridesetletnega Aljošo, lastnika Minora iz Novega Sada, nevladne organizacije za zaščito človekovih pravic. Aljoša se je boril za različne manjšine in za sredstva iz fundacij Evropske unije in je Multipi zaupal nek projekt. Mini je poslal niz dokumentov v Excelu o manjšinskih skupnostih v Vojvodini. Če bi v en dokument vnesli vse, kar sva dobili od njega, bi bila Excelova preglednica visoka trideset metrov, kakor en cel Vidikovački osemnadstropni blok. Mina je posredovala Aljošev dokument Tijani, katero je Riza mesec dni prej zaposlil v Multipu. Tijana je dobila nalogo, da po Aljoševih navodilih naredi PowerPoint predstavitev, ki bi jo on kasneje požegnal. Potem bi posneli reklamni film o njegovem podjetju in »Minorovem projektu za izboljšavo položaja družbeno ogroženega prebivalstva v Vojvodini, s poudarkom na nacionalnih manjšinah in LGBT populaciji.« S tem je hotel na razpis Evropske unije, čeprav ni bil ne gej ne nacionalna manjšina ne ogrožen. Mina in Aljoša sta najprej komunicirala po elektronski pošti, vendar sta mogoče že teden dni kasneje prestavila na telefon. Aljoša je dan, dva po tistem nehal klicati centralo in je klical neposredno Mino. V naslednjih dneh je bila ves čas nasmejana. Spraševala sem jo, kaj se dogaja in vsakič mi je odgovorila, da mi bo povedala naslednjič. Ni imela več časa. V tistih dneh sem bila strašno osamljena in sem se začela vse pogosteje dobivati z Mirkom, oženjenim moškim, s katerim sem drugače spala dvakrat, trikrat na mesec. Nisem se več oglašala, če sem na ekranu zadnjega Philipsovega modela uzrla ime nekoga, ki bi znal utrujati. Ista blaga glasba, ki mi je dolgo zvenela milo, mi je začela hoditi na živce. Zamenjala sem jo za neko povprečno in na ekranu začela pazljivo preverjati, kdo kliče. Ko je zaporedoma klicalo več takih, ki utrujajo, sem telefonu šepetala, da ga bom razbila. Še sreča, da me Mina ni videla v takšnem razpoloženju. Drugače mi je rekla, da razume, da sem pogosto tiho in da se ne oglašam na telefon, vendar je zahtevala, da se vedno oglasim, če kliče kakšna pomembna stranka. To mi je bilo jasno. Potem je odšla v Novi Sad z ekipo, s katero smo sodelovali pri nekaterih propagandnih dokumentarcih. Načrt je bil, da v petih, šestih dneh posnamejo polurni film o Minorju. Toda Mina se ni vrnila niti po desetih dneh. Izgovarjala se je na nepredvidene kadre. Ko se je ekipa vrnila v Beograd, je Mina ostala v NS, z izgovorom, da se ukvarja z montiranjem in prevajanjem materiala. Riza jo je opomnil, da Minor za ta del dela plača zunanje sodelavce in da v proračun projekta ne spada ukvarjanje direktorice Multipa z montažo in podnapisi. Odgovorila mu je, da je preveč odgovorna, da bi lahko na to tako gledala. Riza ji je rekel, da ne bi tako slabo vodila Multipa in ostajala v Novem Sadu, če bi bila odgovorna. Če se ne bo takoj vrnila, jo bo nagradil z odpovedjo. In res, po dveh tednih njenega bivanja v Novem Sadu, mi je rekel, da se lahko obnašam kot direktorica. »Mimogrede, za razliko od Mine, ki ni ničesar študirala, si ti, Saša, pri koncu s študijem.« Trpela sem, ker se nisem videvala z Mino, vendar mi je bilo v tolažbo, ker sem direktorica Tijani. Po mojem mnenju ji je Mina preveč hitro zaupala nekatere pomembne posle. Vendar je bila Tijana taka, piflarka, ki vzbuja zaupanje pri ljudeh, ki ne vedo, kaj bi radi v življenju. Ni mi bilo všeč tudi da se je oblačila v kričeče barve, bila je videti kakor neonska svetilka. Nisem marala niti Tijanine višine in njenih dolgih krakov. Lahko je bila Beograjčanka, kolikor je hotela, vendar se je že iz letala videlo, da je črnogorskega porekla. Preselila sem se v Minino majceno pisarno, kamor so lahko šli le miza, računalnik, zadnji Philipsov model telefona, ki sem ga osebno izbrala, majhna steklena miza za sestanke in ponaredek drevesa življenja. Še vedno nestanovitna pomlad je urejeno luknjico Minine pisarne prekrivala s klavstrofobičnimi oblaki. Čeprav sem se trudila, da bi ji verjela, da se v Novem Sadu ukvarja s filmom o Minorju, sem si bila pripravljena nehati metati pesek v oči. Tistega ponedeljka sem storila nekaj, kar me je že dlje časa zaposlovalo. Pobrskala sem po njenem računalniku in opazila, da se ni odjavila. V Mininem elektronskem poštnem predalu sem takoj našla njeno dopisovanje z Aljošo. V elektronski pošti me sicer nista omenjala, vendar sem lahko dojela, da sta se zapletla in zaljubila še pred njenim odhodom v Novi Sad. Zavrtela sem si tudi govorna sporočila iz njenega Philipsa. Mina je bila tako zaljubljena v svojega Novosadčana, da jih je pozabila izbrisati. Slišala sem tri, štiri sporočila z njegovimi komentarji. V enem od sporočil ji je Aljoša navrgel: »Tvoja, kakor praviš, bedasta tajnica, ki ne dviguje slušalke.« V drugem je njen glas govoril: »Bolje, da mi to pošlje Tijana, kakor tista butasta Saša, ki je zaljubljena vate.« Jaz zaljubljena? Zajokala sem, poklicala Rizo in mu povedala, da Tijana po vsej Srbiji govori vse sorte o meni. Riza mi je obljubil, da me bo zaščitil. Ko je zaznal, da še naprej jokam, je dvoumno dejal, da me lahko zaščiti ne le poslovno, temveč tudi kot moški. Zaprosil me je, naj se zberem in res me je nekoliko pomiril. Obvestil me je tudi, da naj bi Mina naposled prišla iz Novega Sada in da bo jutri prišla v podjetje, da se poslovi in pospravi. V troje bomo lahko razčistili vse skupaj. Potem me je vprašal, kaj je Mina govorila Aljoši o njemu. Obrisala sem si solze z robcem in odgovorila, da nimam pojma. Vendar sem mu prebrala vso njuno elektronsko pošto. Ni mi bilo v kakšno tolažbo, da je imela Mina o Rizi še slabše mnenje kakor o meni. Plus to, da ga je omenjala na način, da je, ko je slišal, kaj piše v sporočilih, takoj postalo jasno, da ga že dolgo vara. Ko sem mu prebrala tretje elektronsko sporočilo v nizu, je kriknil, da jo bo pokončal. Vprašala sem ga, kako? »Boš videla,« je rekel in prekinil zvezo. Že okrog pol dveh sem odšla iz pisarne in v Multipi pustila Tijano samo. Na trgu sem ujela taksi do Vidikovačkega venca. Hotela sem preveriti, če je Mina že prišla domov. Pozvonila sem pri njenih vratih, vendar nihče ni odprl. Ko sem jih opazovala, sem lovila zvoke po hiši. Ni se slišalo niti tisto pokanje parketa, ki me je včasih zavedlo, ko sem, vedno ob nedeljah ali včasih ob nedelovnih sobotah, prisluškovala pred Mininim stanovanjem, v času, ko se je k njej hodilo flegma skozi navadna lesena vrata. Odkar sem nehala hoditi k njej, je montirala nova, iz bele kovine z varnostno ključavnico. Odločila sem se, da ne bom odnehala. Ker sem za taksi porabila že čez tisoč dinarjev, sem hotela privarčevati in sem na izhodu iz Minine zgradbe na svojem pametnem telefonu vključila WhatsApp in narekovala sporočilo: »Če si že v Beogradu, ti moram nekaj povedati v obraz. Nujno se oglasi, ko prideš v mesto.« Nekaj časa sem se potikala po Vidikovačkem vencu. Ta del mesta je bil videti tako kot je bil Novi Beograd konec osemdesetih. Številke so se v moji in Minini ulici vrstile nepravilno, nekako krožno in se je bilo zaradi tega težje znajti kot v Novem Beogradu. Prav tako zaradi tega, ker nisem iskala hišne številke, temveč Mino. Definitivno to ni bil moj dan. Mine nisem mogla najti, pretresal me je PMS, oblaki so se kopičili, moj fant pa je bil pri ženi. Zalil nas se je tako močan pljusk, da je v nekaj sekundah zameglilo celo okoliške zgradbe. Stekla sem v prehod poleg samopostrežne Orašac. Po stopnicah sem se vzpela v nadstropje, kjer so bili jezikovna šola, knjigovodski servis in šahovski klub. Ko je ribala tla nadstropja, je neka suhljata čistilka tako močno kašljala, da sem pomislila, da je kašljanje njeno delo. Oblačilni raznolikosti dneva je čistilka dodala zimski plašč, oblečen prek delovne halje, jaz pa kratko krilo in kratke rokave. To je bil tipičen dan v aprilu, ko se prepletata vsaj dva letna časa. Vsak si izbira obleko glede na letni čas, ki mu je bližje, in po počutju, lepoti ali po kaki bolezni. Čistilka me je nagovorila. Rekla mi je, da pozna mojega očeta in da bodo on in njegovi kolegi kmalu prišli s kosila ter da nameravajo v učilnici odigrati partijo šaha. Odgovorila sem ji, da ga bom počakala. Poklicala me je v učilnico šahovskega kluba in me povabila, naj sedem, kar sem tudi storila. Ko sem čakala na očeta, sem si ogledovala štiri velike mize in stole, kateder in fotelj, dve demonstracijski tabli, šahovske sete in digitalne ter lesene ure. Odkar se je upokojil, sem očetu zaupala skoraj vse, kar me je težilo. Vsaj poslušal me je, če mi že ni mogel svetovati. Stavek: »Potrpi, Saša, vse bo v redu,« ni bog ve kak nasvet. Če je bil položaj takšen, da mi ni mogel reči niti tega, me je objemal in jokal. Potem sem jokala tudi jaz. On je jokal zaradi svoje nemoči, jaz pa zaradi tega, ker me je tiščala tišina, v kateri sva jokala. Vendar, če se je mama živcirala in kričala name, ko sem se ji potožila za kakšno reč (»Saša, za vse si sama kriva«, »Ti si navadna možača!« …), me ni smel niti objeti. Ko sem ji nekoč hotela vrniti, me je utišal zaradi ljubega miru v hiši. Takrat sem definitivno prenehala iskati tolažbo pri materi in se skregala z očetom. Celo močno sem ga odrinila, on pa se je le žalostno nasmehnil. Čeprav to ni bilo dobro, sem se spet razjezila na očeta in odšla iz učilnice v spremstvu čistilkinega kašljanja namesto pozdrava. Dež je med tem časom prenehal in spet sem odšla do Mininega stanovanja. Tokrat je bilo slišati odziv na zvonec v predsobi, s svetlobo, ki sem jo opazila skozi kukalo. Srce mi je poskočilo. Vrata mi je odprla Tijana iz Multipa. Nekaj sem hotela reči, vendar sem otrpnila. Tijana me je povabila, naj vstopim. Vprašala sem jo, kje je Mina in preletavala znano predsobo. Potem sem kakor tolikokrat, skozi svetlobo drsnih vrat iz debelega stekla vstopila v dnevno sobo, manjšo od spalnice. Bila je pregrajena z zelo ozko kuhinjico, da mi ni bilo jasno, če tudi sama ve, ali naj bo to samostojen prostor. Zagledala sem se v steno, polno gobelinov in uokvirjenih posterjev dragih avtomobilov, pa v fotelj, na katerega sem sedla. Kolikokrat sem prespala na njem … »Mina pride kasneje,« je povedala Tijana. »Ima obveznosti v Intesi.« Povedala sem ji, da ima Multip tam račun, čeprav je Tijana to vedela. Vprašala sem jo, zakaj je v Mininem stanovanju. Rekla je, da se je vse začelo nekaj tednov prej, ko se je Mina odpravljala v Novi Sad zaradi sodelovanja z Aljošo. Potrebovala je nekoga, ki mu zaupa, da bi zalival rože na Vidikovcu. Tijana se ji je ponudila in Mina ji je dala ključ od stanovanja. Meni tega ni omenila! Ko pa se je odločila, da se bo preselila v Novi Sad, je ponudila Tijani, da lahko živi tukaj. »Imaš kakšno pijačo?« sem prekinila Tijano, ko sem slišala, da Mina ne bo več moja soseda. »Steklenico rdečega vina. Vendar je ne znam odpreti,« je rekla in se nasmehnila tej svoji slabosti. Ko je prinesla steklenico Aleksandrovića in odpirač, sem s stegni stisnila steklenico. Porinila sem vrh odpirača v zamašek in zavrtela. Jeza mi je pomagala, da sem z lahkoto odprla steklenico, kakor da bi bila veliko močnejša. V Minini dnevni sobi sem pila vino in kadila Karelijo z ledenim izrazom na obrazu, čeprav je v meni vse vrelo. Še posebej, ker se je Tijana hvalila, da ji je Mina našla novo službo pri naših sodelavcih, ki so imeli prav tako pisarno v Novem Beogradu. Pri njih naj bi imela ta beograjska Črnogorka večjo plačo kakor v Multipu! Čeprav je njo poznala le dva, tri mesece, mene pa vse življenje, zame Mina ni tako poskrbela. Nisem pričakovala takšnega ponižanja! »Rada bi, da mi urediš papirje zaradi sklenitve pogodbe v novi službi,« me je dregnila Tijana. »Jaz naj ti uredim papirje?« »Aha,« je rekla in odpila požirek Aleksandrovića. »To mi je naročila Mina.« Njena sproščenost mi je šla zelo na živce. Začutila sem, kako mi zardeva obraz, vstala sem in krenila proti njej. »Kaj bi rada?« je rekla Tijana in vstala. Zastala sem in jo dobro pogledala. Stala je pred menoj in bila vsaj deset centimetrov višja. »Pridi, da se pomiriva,« sem rekla, čeprav sem se usmerila proti njej. Ni se upirala, ko sem jo objemala in poljubljala po obrazu. Tistega popoldneva sem bila do nje več kot dobronamerna. Vedela sem, da bi naslednji dan storila drugače. Srečo ima, da ni prišla v Multip. Javila je, da je prehlajena. Mogoče je res tudi bila, saj je dež od jutra drobno pršel. Ko sem prišla v službo, se oblaki še vedno niso razkadili. Beograd ne pusti pomladi, da po človeško vzbrsti, najprej ji nagaja s košavo, kasneje pa z gostimi oblaki in dežjem. Včasih so tudi poplave. Rajši imam zimo, saj ko se začne, za dolgo časa vem, kaj me čaka. Pomlad ni taka, najprej je ni, potem pa, ko se začne, je že skoraj poletje. V vmesnem času, ko ni veliko sonca, je veliko hladneje. Toplarna izključi radiatorje, stene stanovanj in kosti stanovalcev se prepojijo z mrazom in slabo voljo, pri meni pa se pojavi tudi neka čudna vrsta agresije. Bila sem slabe volje zaradi PMS-ja, še bolj pa zaradi vremena. Verjetno je, da sem postala tisto … Da, metereopat. Za razliko od Mine. Ko je tistega dne prišla v Multip, se je obnašala, kakor da je že poletje. Objela me je in poljubila, se nasmihala in mi govorila: »Sašica, Saška.« Lasje, ki sem ji jih poravnala, so bili zdaj počesani nazaj in speti z zalasnicami! Čelo je bilo videti naduto. Moram priznati, da je bila videti elegantno, bolj kot kadarkoli prej. Diskretno se je našminkala z malo zelenega make-upa v barvi oči, na vekah. Ustnice si je poudarila fragmentarno, okusno. Na telesu ni imela niti enega, tistega svojega koščka Espritove, dnevne oprave. Na sebi je imela nov črn suknjič z zapenjanjem na en gumb in široke črne hlače. Spomnila sem se, kako sem jo posnemala v oblačenju in začutila vonj kože in svile, vonj poznega otroštva. Poslušala sem jo, ko mi je razlagala, da se je zaljubila v Aljošo. Povedala mi je še, da se bo čez slab mesec poročila v Novem Sadu. Naredila bo skromno poroko, le za ožji krog. Žal ji je, ker ne bom zraven in ker ne bova več delali skupaj. Toda videvali se bova na Skypu, imava pa tudi telefone. »Ko sva že pri telefonih, včeraj sem te klicala in ti poslala sporočilo,« sem rekla. »Res? Oprosti, zagotovo nisem slišala,« se je zlagala in se enako iskreno nasmehnila. In enako iskreno me je objela. Toda njen objem mi je godil, zelo godil. Spomnila sem se najinega otroštva in Vidikovac je bil naenkrat v glavi lepši kot kadarkoli, s še več zgradbami, z nizom steklenih objektov, z veliko zelenja in tržnimi centri, popolnoma podoben Novemu Beogradu enaindvajsetega stoletja. »Morala bi urediti Tijanino delovno knjižico, preden zapremo podjetje,« je rekla Mina in se izvila iz najinega objema. »Nisem vedela, da smo prišli tako daleč.« »Čudi me, Saša. Ti si že nekaj časa direktorica,« me je premerila in se nehala smehljati. Sklonila se je, da bi nekaj poiskala v svoji bivši pisarniški mizi. Obrnila mi je hrbet! Roke so se mi zatresle, prav tresle so se. Mogoče sem skušala umiriti desno, ko sem z njo udarila Mino v glavo. Zaprepadeno je stala pred mano. Opazovala sem svojo desno roko kot tujo. Mina se je skremžila. Nisem hotela pokazati strahu, zato sem enakomerno dihala. Toda težko je bilo zdržati njen besni pogled. »Kako si lahko Aljoši rekla vse tisto zame?« sem panično bleknila in šla vključiti telefon, da bi ji predvajala Aljoševa in njena sporočila. Morala sem se soočiti s svinjarijami, ki sta jih govorila o meni. V pisarno je naenkrat vstopil Riza. Po zadahu je bilo jasno, da je pijan, popolnoma demontiran. Kakor da bi vedel, kaj sem maloprej storila Mini, jo je tudi on udaril s plosko dlanjo po temenu in po obrazu. Pomislila sem, da to počne zaradi tistih elektronskih sporočil, ki sem mu jih prebrala, to je, da ga je Mina varala. Potem sem skozi njegovo renčanje spoznala, da je besen zaradi tega, ker je iz sefa Multipe včeraj v Intesi vzela zadnjih pet tisoč evrov. »Ti je uspelo opaziti,« je rekla, ko se je vzravnala. »Kje, hudiča, je denar!?« je vprašal. »Dolžna si mi že dvanajst tisoč.« »Nakazala sem ga na Minoro,« mu je skušala pojasniti v solzah. »Aljoša ni dobil sredstev za projekt o banatskih Romih in se je zadolžil pri nekih nevarnih Romih, ki mu zdaj grozijo. Z njimi ni šale! Vrnil ti bo, ko dobi denar za tisti naš skupni projekt …« »Moj denar za tvojega novega frajerja in Cigane!?« je zasikal Riza in jo udaril s pestjo v čelo. Obe zalasnici sta padli in lasje so se poravnali. Mina je ležala na tleh. Riza jo je brcal in ji grozil. Potem je pokleknil. Ko ji je nekaj govoril, sem krenila proti njima in ves čas držala telefon. Morebiti tudi zaradi tega, da bi skupaj poslušali sporočila, ali pa, ker je bila pot do Mine in Rize v tako majhnem prostoru prekratka in sem zatopotala z nogama. Prijela sem Rizo za ramena in ga stresla, potem pa tudi pobožala po laseh. »Dovoli mi le, da Mini predvajam neka sporočila, Riki,« sem zašepetala, vendar mi ni namenil pozornosti! Kakor tudi Mina ne, čeprav sem bila le korak od nje! Ni slišala niti mojih besed niti kako s tajnice črnega Philipsovega modela predvajam sporočila, polna sovraštva do mene. Telefon v moji novi pisarni se mi je zdel še bolj odvraten kakor v stari! Zadnji Philipsov model je uničil odnos med Mino in mano, vso tisto tradicijo! Philips je bil kriv in komaj sem se zadrževala, da nisem razbila vsaj tistega z grdimi sporočili. Odločila sem se, da bom to storila, ko jih bo Mina slišala. Edino, česar nisem vedela, je bilo, ob kaj naj ga razbijem. V prvem, naključnem sporočilu je Aljoša rekel: »Tvoja, kakor praviš, bedasta tajnica, ki ne dviguje telefona.« V naslednjem je njegov glas govoril: »Oglasi se mi, takoj ko prideš v pisarno, še preden popiješ kavo s Tijano in tisto trapasto Sašo, ki je zaljubljena vame.« Slišali sta se še dve sporočili, vendar ju nisem razumela – ničesar več nisem razumela. Riza je nehal tepsti Mino. Opazila sem njeno glavo v njegovih rokah in kako ji nekaj tiho šepeta ter ignorira sporočilo s Philipsa, ki se je pravkar iztekalo. Nisem slišala niti besede več, le tišino kako buči kakor največji hrup. Potem sem začutila izdajstvo in sovraštvo, največje sovraštvo. Skremžila sem se, da bi bolje opazila, kaj sploh počnem. Kakor sem se že odločila, sem začela uničevati telefon. S hrbta sem z vso močjo z zadnjim Philipsovim modelom udarila Rizo po zatilju. Telefon sem držala čvrsto kot kak masiven nož. Z ostrimi deli plastike, ki so nastali po razbitju, je telefon postal tudi nekakšno čudno hladno orožje. Rizo sem še enkrat udarila po zatilju in na laktih se je dvignil do polovice, bolj začudeno, kakor pa, da bi se branil. Takšen je imel tudi obraz, ko se je, kolikor se je lahko, obrnil proti meni. Pomislila sem, da nikoli ne bo padel, vendar je klonil pod naslednjim udarcem v čelo. Padel je prav poleg Mine. Njegova bivša je zahlipala s tal in me prosila, naj neham. »Ali te nisem lepo prosila, da pustiš, da ji predvajam sporočila!?« sem zasikala nad Rizo. Z novim udarcem v njegovo glavo se je telefon spremenil v krvave drobce. Zdelo se mi je, da Riza ne diha več. Umila sem si obraz in roke pomazane s krvjo. Šele potem sem odšla iz Multipe. Takoj, ko sem zapustila zgradbo, so me ustavili policisti. Nekdo je očitno poklical policijo. Upala sem le, da tega ni storila Mina. Toda tudi če je, se ji moram opravičiti. In upam, tudi ona meni. Mina je zame še naprej nekaj posebnega. Rada bi verjela, da je za vse to, kar mi je storila, imela nek dober razlog. Če sem ji storila kaj slabega, vsaj plačujem svoje. Vedeti moraš le, da se ta roka, ki jo držiš na mojih prsih, lahko dotika mojega telesa, ne pa tudi mojega srca. Tega, kar počnem s teboj, nikoli prej nisem počela, čeprav bi bilo mogoče treba. Mislim, da se nikoli več ne bom zaljubila, vendar si lahko ostaneva blizu. Zdaj pa se umakni. Tiho. Slišim korake kaznilniških paznikov. 1 Objavljamo zgodbo iz romana Beograjčanke Igorja Marojevića, ki bo kmalu izšel pri KUD Apokalipsa.
Kritika
Avtorji
Revija Apokalipsa
MI, EICHMANNOVI SINOVI
Odprto pismo Klausu Eichmannu  Nikoli ni lahko najti pravega tona in pravih besed za nagovor sinov, ki so izgubili očeta. Toda pisati vam, Klaus Eichmann, to je zame še posebej težavno. Ne zato, ker ste sin svojega očeta, torej »eden izmed Eichmannov«; jaz pa sem eden tistih Judov, ki so ubežali aparatu vašega očeta in so živi le zato, ker po naključju niso bili pobiti. Ni to tisto, kar stoji med vami in menoj, izraz »eden izmed Eichmannov« v tem smislu ne bi smel veljati. Nikoli naj ne bi označeval koga, ki je potomec Eichmanna, ampak zmerom le tistega, ki čuti, deluje in argumentira kot Eichmann. Nedopustno je, da bi vi – kakor tudi kdor koli drug – postali žrtev načela »krivde na podlagi krvnih vezi«, ki so se ga ljudje kot vaš oče tako nepremišljeno posluževali, in zaradi katerega so pomrli tisoči. Poreklo ni krivda, nihče ne kuje lastnega rodu, niti vi. Ne, če mi je tako težko pisati vam, potem bo tako zaradi drugih razlogov. Najprej zato, ker me plaši vaša usoda, to, da morate vse življenje hoditi naokoli kot sin svojega očeta. Poleg tega menim, da je izguba, kakršno ste doživeli vi, hujša od izgube, ki so jo morali pretrpeti drugi sinovi. Kaj imam v mislih? To, da ste izgubili očeta dvakrat. In da je za vas nadalje umrlo še vse kaj več kot le oče. O teh dveh rečeh bi rad najprej govoril z vami. Dvojna izguba Kaj imam v mislih, ko pravim: izgubili ste ga dvakrat? Zdi se mi nemogoče, da bi začutili svojo osirotelost šele v trenutku, ko je do vas prišla zadnja in nepreklicna vest, obvestilo, da so tisto, kar je bila nekoč umrljiva lupina vašega očeta, raztrosili kot pepel v morje. Prvi udarec vas je moral zadeti že prej. Zdelo bi se mi celo naravno, če se rana, ki ste jo dobili s prvim udarcem, ni nikoli zarasla, in če ste drugega izkusili le še kot v otopelosti. In na kaj mislim, ko govorim o trenutku prvega udarca? Na trenutek, ko ste doumeli, kdo ste, ko ste to zares doumeli. Tudi pred tem vam je bilo sicer gotovo nekako znano, da ste prišli na svet kot sin pripadnika SS, in nemara celo, da ta pripadnik SS ni vršil kake čisto poljubne funkcije. Toda kaj neki je to že bilo? Dogodki so ležali v somraku dobe, ki sploh ni sodila k vašemu zavestnemu življenju, in odvili so se daleč nazaj v delu sveta, ki je postal za vas prav tako že nestvaren. Vrhu tega so se sledovi za tem moškim – tako so vam pač pripovedovali – kakor tudi sledovi za številnimi drugimi, zabrisali v zmešnjavi povojnega časa; in navsezadnje je že leta obstajal nek drug mož, ki je docela zapolnil mesto vašega očeta ter s tem povsem zasenčil njegovo podobo. Nato je torej prišel tisti trenutek. Trenutek, ko se je vse to zrušilo. Zdaj namreč niste le izvedeli, kaj je bilo pravzaprav z vašim prvim očetom, zdaj niste slišali le o plinskih pečeh in šestih milijonih – že to bi zadoščalo; ampak ste bili povrhu vsega tokrat primorani dojeti, da novi oče, ki je izbrisal spomine na prvega, ni bil nihče drug kot prvi oče sam – da je torej mož, ki ste mu bili bržkone privrženi v sinovski ljubezni, in ki je bil morebiti celo dober z vami (le z grozo sem ravnokar zapisal besedico »dober«, zdi se, kot da hoče šest milijonov tistih, ki so jim odvzeli glas, izreči svoj protest) – da je ta mož sam Adolf Eichmann. Stiska tega trenutka je pred menoj. Ali natančneje: skušam si jo predočiti. Pogostoma sem to poskusil. Ne vem, ali se mi je posrečilo. Zagotovo pa vem, da ni prestopka, ki bi zavoljo njega kateri koli sin zaslužil, da se znajde v takem položaju. Nasprotno, tudi zunanji opazovalci le stežka prenesejo misel na nezasluženost takšne usode. Celo ljudje, v katerih nemara zaradi zlagane solidarnosti s svojim rodom vidite sovražnike. Kajpada to ne pomeni, da je vaša nesreča kakršna koli zasluga. Vseeno pa se zdi, da nezasluženost nesreče, sploh tako velike, kot je vaša, terja od nas prav posebno obzirnost. Najbrž je tako zato, ker tisti, ki menda slišimo to zahtevo, občutimo potrebo, da bi izrecno obnovili človeško dostojanstvo, ki je bilo poteptano s trpinčenjem ali kar uničeno. Vsekakor verjamem, da mora biti spoštovanje, ki ga dolgujemo stiski žrtve, toliko večje, kolikor večja je krivica, ki jo je ta žrtev utrpela. In to velja tudi za nagibe do vas. Kajti tudi vi spadate med trpinčene. Preden nadaljujete z branjem, bi morali zato vedeti, da me vaša stiska, vsaj z vidika nezasluženosti, prav tako navdaja s spoštovanjem; da občutim pred njo nekaj podobnega kot vpričo stiske šestih milijonov, ki ne morejo več sprejeti mojega velikega spoštovanja. Vi, Klaus Eichmann, pa to še vedno lahko storite. In vas še lahko zaprosim za to. Skušal sem si torej predstavljati trenutek, ko ste izvedeli. Vendar sami kajpada bolje veste, kako je bilo. Morda je sled, za katero grem tukaj, napačna. Nemara te prve sekunde šoka na tak način sploh ni bilo. Morda prvi hip niti niste bili zmožni doumeti ali celo izgovoriti stavka: »On je bil Eichmann«. Morda se sploh ni mogla takoj posrečiti uskladitev dveh tako različnih likov, tukaj očeta, tam Eichmanna. Prav mogoče je torej, da se vam ob tej strašni resnici ni godilo nič drugače kot poprej ob polresnici: da ste tudi zanjo nekaj časa le kratko malo »vedeli« – v najbolj medlem in nerealnem pomenu besede; da ste ostali nezmožni predelati, kar ste vedeli, in potegniti iz tega sklepe; in ne zdi se mi izključeno niti, da se ta nezmožnost ohranja vse do danes. Če bi lahko kdaj pod večer spet zaslišali škrtanje znanih korakov v vrtu pred hišo – mar ne bi tedaj še vedno planili očetu naproti, enako vihravo kot nekoč po koncu delovnega dne v dobrih starih časih, ko še nikakor niste vedeli, da »je on on«? To se mi ne bi zdelo v navzkrižju z naravo; z mnogimi med nami bi bilo gotovo komaj drugače. Kajti le kje in od koga bi se lahko vi ali kdo izmed nas naučil, kako naj se naglo in ustrezno odzove na monstruozno novico? Trenutek, ko se vam je enačba »on je on« zares izšla, ostaja torej zame neznanka. Toda ne glede na to, kdaj je nastopil (ali, če ga še ni, kdaj bo nastopil) – je vaš oče umrl tudi tega dne, ne le na dan, ko ste izvedeli za njegovo smrt. In zato sem rekel, da ste ga izgubili dvakrat. Večja izguba Zatrdil sem tudi, da vam ni »umrl le oče, ampak več«. Ne recite, prosim, da nič ne veste o »dodatnih izgubah«. To je sicer možno, vendar ne bi ničesar dokazovalo. Marsikatera izguba namreč postane resna šele s tem, da je ne začutimo. Slepec, ki sploh še ne dojema, da je slep, in zavoljo te dodatne hibe tvega korake, ki si jih pravzaprav ne bi smel dovoliti, je na slabšem kakor slepec, ki ve, česa mu manjka. In z vami bi se lahko godilo podobno. O kakšnih dodatnih izgubah govorim? O izgubi vaše bolečine. Vašega žalovanja. In vaše pietete. Kajti bolečina, žalovanje, pieteta – mar je bilo to dejansko tukaj, potem ko ste prejeli zadnje obvestilo? Ali je zares bruhnilo iz vas? Seveda ne dvomim, da so vam ta občutja znana. Kako bi prišel do tega? Moje vprašanje se nanaša izključno na vaše zdajšnje razmere, na čas po očetovem koncu; le na to, če ste tokrat lahko čutili bolečino, če ste tokrat mogli žalovati, če vam je tokrat uspelo kakor koli počastiti spomin. Pričakovati ta občutja bi bilo nekaj čisto naravnega. Zato si lahko predstavljam, kako ste nad posteljo obesili njegovo fotografijo s črnim trakom, zato da bi vsakokrat, če le privzdignete oči, zagotovo prestregli dobro znani pogled. Ali kako ste sami znova premerili pot do avtobusne postaje, po kateri sta šla običajno skupaj, da bi ga čutili ob sebi. Ali pot v vrt. Ali kaj podobnega. Toda mar so ta sredstva kaj pomagala? So se vaša pričakovanja izpolnila? Vam je uspelo ujeti njegov nekdanji pogled? Ste lahko zaslišali njegov stari glas? Ali se ni zgodilo nekaj drugega? Da vam je, morda občasno, namesto očeta Eichmanna stal nasproti – morilec Eichmann? Morebiti niste srečali njegovega pogleda, ampak ugaslo oko s plinom pokončane žrtve? Morebiti niste slišali njegovega glasu, ampak druge glasove? Na primer bobnenje enačbe »On je on«? Ali zadušene klice tistih, ki so se za njimi pravkar nepredušno zaprla železna vrata pokončevalne komore? Večinoma pa sploh ničesar? Znova sem se, kot rečeno, skušal postaviti na vaše mesto. In preverjal sem, kako bi bilo z menoj, če bi imel to nesrečo, da bi bil v vaši koži. Odgovor, ki sem ga moral dati samemu sebi po teh preizkusih, se je vselej glasil: Ne. Žalovanje, bolečina, pieteta, to se mi ni posrečilo. Fotografija je brez haska visela na steni. Zaman sem znova prehodil poti. Nikoli nisem ujel očetovega pogleda. Nikoli nisem mogel slišati njegovega glasu. – In da bi se to posrečilo vam bolje kot meni, ne morem verjeti, Klaus Eichmann. Razlike med nami, ljudmi, niso tako velike. Zakaj ta neuspeh? Brez spoštovanja ni žalovanja Zato, Klaus Eichmann, ker bolečina, žalovanje in pieteta terjajo – tako kot drugo, kar je živo – določene pogoje, brez katerih ne morejo nastati; in ker se najpomembnejši teh pogojev imenuje »spoštovanje«. Skratka: ker lahko žalujemo le za tistimi, ki smo jih mogli tudi spoštovati. Najbrž boste zmajali z glavo. »Kadar kdo joče«, boste morda rekli, »pač joče; to je nekaj docela naravnega, in s tako pompoznim izrekom si tu ne morem prav nič pomagati.« Drži. Drži, če govorite o otroku, ki je bruhnil v jok, ker ga boli zob. Toda ta otrok pač zgolj joka. Ni mogoče govoriti o tem, da bi kaj objokoval ali celo za čim žaloval. Vendar vam morda tak odgovor ne zadošča. »Kot da se ne objokuje tudi nečastnežev«, bi lahko namreč nadaljevali, »ljudi, ki jih ni nihče spoštoval, dokler so bili med nami.« Spet drži. Le da solze v takih primerih pravzaprav ne veljajo samemu nečastnežu. Ali tedaj prizadeti jočejo zato, ker ni več njega, nečastnika? Mar objokujejo njega? Ali njihove solze ne veljajo Drugemu? Stvarem, ki jih cenijo? Na primer sami smrti, ki ji izkazujejo spoštovanje celo v njeni najbolj klavrni žrtvi? Ali pa obetu človečnosti, ki je enkrat za vselej izgubljen in ga umrli zdaj odnaša s seboj? Ali morebiti kar njim samim? Jokajo morda zato, ker imajo občutek, da hkrati z umrlim pokopavajo tudi žalovanje? Ne, Klaus Eichmann, tudi z drugim ugovorom ne bi prišli prav daleč. Dejstvo, da sta žalovanje in spoštovanje med seboj tesno povezana, ostane v veljavi. Za nas, ki nimamo te nesreče, da bi bili vi, je tudi dobro in tolažilno, da je tako. Kajti ta sopripadnost nam vendarle dokazuje, da nismo razcepljeni: tukaj naravno bitje, ki joče; tam moralno bitje, ki čuti spoštovanje – temveč smo iz enega kosa. V tej sopripadnosti seveda za vas ni prav ničesar tolažilnega. Nasprotno: naravnost zapečati vašo nesrečo. Kajti če ste izgubili možnost žalovanja za očetom, se je to zgodilo ravno zato, ker žalovanje ni mogoče brez spoštovanja, in ker vas je oče oropal za možnost, da bi ga spoštovali. Le kdor spoštuje, je lahko spoštovan Kako je to storil? Na to ni težko odgovoriti. Obstaja namreč preprosto pravilo, pravilo vzajemnosti, ki se glasi: »Spoštovanje lahko izkazujemo le človeku, ki sam izkazuje spoštovanje ljudem.« In da bi vaš oče ravnal tako, tega si gotovo niti vi ne boste upali trditi. Razen morda v družinskem ali v prijateljskem krogu. O tem ne vem ničesar. Ampak le kaj bi to veljalo? Kaj neki – ob »spoštovanju«, ki se mu je uklanjal v svoji službi? Kajti tisto, čemur je tam tako pravil: servilno upoštevanje ukazov od zgoraj: tankovestno ter zato brezvestno spoštovanje napotkov, ki mu jih je narekoval aparat; komolčarska vnema, v kateri je brezhibno izdelal vozni red; skrajna prizadevnost, s katero je »opravil« vsakega, ki še ni bil »opravljen«, kakor bi šlo za nadležno packo – to je bilo vendar (ne glede na vse, kar je nemara drugače še bil, in za to resnično zmanjkuje besed ne le meni, marveč tudi samemu jeziku) izrecno uničevanje spoštovanja: izkazal se je zgolj z izrazitim nespoštovanjem človeka in dobesedno z zaničevanjem človeškega življenja. Prav tu pa je, Klaus Eichmann, razlog, zakaj se tudi vam spoštovanje ne posreči; zakaj vam je zdaj enkrat za vselej onemogočeno, da bi spoštovali njega. In to je zopet razlog, da vam je enkrat za vselej preprečeno žalovanje za njim. Vem: to »enkrat za vselej« zveni neusmiljeno. Toda včasih obstajajo situacije, v katerih je neusmiljenost obzirnejša od usmiljenja. Situacije pri kirurških posegih, ko morajo tudi bolniki zbrati pogum, da privolijo v poseg. In vi ste v takem položaju. Prosim, zberite pogum, ki je tukaj potreben. Spominjate se besed o »krivdi na podlagi krvnih vezi«, s katerimi sem začel to pismo. Ta izraz je nakazal, da me nečloveškost vašega očeta ne bi smela napeljati k odrekanju človeškega dostojanstva tudi vam; še več, da sem dolžan zapostaviti vaše poreklo. Čeprav bi se mi to zdelo še tako težko in nenaravno. Za vas, Klaus Eichmann, velja nekaj temu ustreznega. Namreč, da vam ni dovoljeno sklicevati se na pripadnost svoji družini. To, da ste potomec svojega očeta, vam ne daje pravice, da bi se z njim solidarizirali. Nasprotno, vaša obveza je celo, da se odmaknete od lastnega rodu. V solidarnosti z nami ste ga dolžni zatajiti. Četudi bi bil ta rez prek »družine« za vas še tako težaven. Četudi vam to zveni še tako nenaravno. Če še tako grobo nasprotuje zapovedi, naj spoštujemo očeta in mater. Odpovejte se torej nadaljnjim poskusom žalovanja za očetom. Snemite sliko z zidu. Opustite hojo po nekdanjih skupnih poteh. In ne recite, da vam skušam s tem odvzeti še tisto zadnje. Nasprotno: vaš korak bi lahko prinesel dobiček. Z odpovedjo bi nemara celo postali znova zmožni žalovanja. Resda ne zaradi očetove smrti. Pač pa zaradi smrti svojega žalovanja. Zato, ker vam ostaja nedovoljeno, da bi žalovali za svojim očetom. In ker ste danes kot mi vsi – kajti vaš primer ni osamljen – obsojeni na življenje v svetu, v katerem se komu lahko zgodi, da ne sme objokovati očeta. Ne zmajujte z glavo. To drugo žalovanje ni nepristno, niti izmišljeno. Prej je danes neposredni občutek, skupen vsem tistim, ki si ne delajo iluzij glede sveta, v katerem so pač primorani živeti. Če bi tudi vi lahko našli pot k drugemu žalovanju, torej ne bi več stali sami. Bili bi eden izmed nas. Monstruoznost Kar stoji v ozadju mojega pisma, je »monstruoznost«. Kaj označujem kot »monstruozno«? To, da se je odvilo institucionalno in tovarniško organizirano pokončevanje ljudi; in to milijonov. Da so pri teh dejavnostih obstajali vodje in pomagači; in sicer: suženjsko pokorni Eichmanni (možje, ki so to delo jemali kot vsako drugo in se izgovarjali na ukaze ter zvestobo);brezčastni Eichmanni (možje, ki so se gnali za temi službami); leseni Eichmanni (možje, ki so vzeli v zakup popolno izgubo svoje podobnosti človeku, da bi užili totalno moč); pohlepni Eichmanni (možje, ki so izvrševali monstruoznost ravno zato, ker jim je bilo neznosno; ker si namreč drugače ne bi bili zmožni dokazati svoje neomajnosti); strahopetni Eichmanni (možje, ki jih je veselilo, da lahko naposled s čisto vestjo zagrešijo nečastna dejanja; ne le kot nekaj, kar ni prepovedano, marveč celo kot nekaj zaukazanega). Da so bili milijoni pahnjeni in ujeti v razmere, v katerih niso vedeli ničesar o tem. In ničesar niso vedeli, ker o tem niso hoteli nič vedeti; ničesar pa niso hoteli vedeti, ker niso smeli hoteti, da bi kaj vedeli. Torej, milijoni pasivnih Eichmannov.Brez obuditve spomina na monstruozno, ki je bilo še včeraj dejanskost, ne pridemo niti koraka naprej. A tudi zgolj z njo naredimo prav malo korakov. Pomračitev, v katero nas zanese s tem spominjanjem, je nekaj vredna le, če jo znamo izkoristiti in pretvoriti v drugo. Pretvoriti jo moramo v uvid, da je tisto, kar je bilo včeraj resničnost, še vedno ali znova mogoče tudi danes, kolikor se predpostavke za to niso v temelju spremenile; da potemtakem obdobje monstruoznosti nemara ni bilo goli interegnum; in v odločitev, da se borimo proti morebitni ponovitvi.Naš mrak s to pretvorbo ne bo nič manjši. Toliko bolj zato, ker ponovitve monstruoznosti niso le mogoče, temveč verjetne (kmalu se bo izkazalo, zakaj); in ker je možnost zmage v boju proti ponovitvi manjša od možnosti, da bomo ta boj izgubili. Vendar bo naš poraz zapečaten le tedaj, če se ne lotimo pravočasno raziskovanja predpogojev za dogodke, ki so se nekoč odvili – če torej ne doženemo jasno, proti čemu se moramo pravzaprav bojevati. – Toliko o razlogih, zaradi katerih sem dolžan skupaj s svojimi prijatelji preiskovati temeljne vzroke. Glede vas pa nastopi tukaj še nekaj odločilnega: kajti v vašem primeru gre vendar za čisto osebno stvar: za to, da postane vaše lastno bivanje znosno. Ne boste se rešili iz svoje kože. Misel, da ste prav vi tisti, ki je izmed milijonov ljudi obsojen, da hodi naokoli kot dedič monstruoznega časa, vas bržkone prešinja kot strup; in najbrž vse od trenutka, ko ste izvedeli, kdo ste, ni minil dan, da ga ne bi že zjutraj pospremili na pot z besedama kletve – »ravno jaz«. Če niste dokončno opustili upanja, da se znebite tega strupa, če se vendarle še ozirate naokoli, iščoč rešitev, tedaj vam ne preostane nobena druga pot kakor to, da sledite vzrokom: da si torej razjasnite, kako ste lahko postali deležni take usode; uvidite, da je do tega moralo priti; in ugotovite, da tukaj ni bilo na delu naključje. S tem vas kajpak ne želim prepričevati, češ da ste ravno vi zaslužili to prekletstvo – po besedah, s katerimi sem pričel svoje pismo, ni več potrebno, da bi vam znova dopovedoval, kako mi je kaj takega tuje. V mislih imam prej to, da tako zavržene in pogubne eksistence, kakršna je eksistenca vašega očeta ali vaša lastna, niso slučajno zabredle v naš današnji svet; in da so Eichmanni prej nekaj, kar je za današnje razmere v svetu skrajno značilno, celo neizogibno. Dejansko obstajajo, raztrošeni po mnogo deželah, posamezniki, ki morajo živeti podobno nesrečno kakor vi. Na primer pilot nad Hirošimo Claude Eatherly. Kar velja zanje, za vam neznane sotrpine: da niso le posamezniki, temveč tudi predstavniki; in niso le žrtve nesreče ogromnih razsežnosti, ampak simboli nečesa nezaslišanega – to velja tudi za vas. In zato je z vami tako, da takrat, ko tolčete okoli sebe, ne besnite le proti monstruoznosti lastne usode, ampak (čeprav ne bi o tem ničesar vedeli) vselej hkrati tudi proti usodi monstruoznosti, torej proti nečemu, kar je postalo zaradi razmer, v kakršne je zašel naš svet, usoda vseh nas. Preden začnem s pojasnjevanjem »monstruoznosti«, dve uvodni opombi. Prva je svarilo. Bojim se namreč, da pozdravljate moje argumente kot oprostitev za svojega očeta ali celo kot reševanje njegove časti, in da boste nemara vzkliknili: »Famozno!«. Ne bi si bilo mogoče predstavljati hujšega nesporazuma. Svet, ki ga prikazujem, je sicer res poln skušnjav nečasti in dopuščanja monstruoznosti, kakršnih poprej vsaj v takem obsegu ni bilo. Toda kakor priznanje spolnega nagona ne predstavlja rešitve za čast morilca iz naslade, natanko tako tudi priznavanje našega današnjega svetovnega položaja ne prinaša odveze tistim, ki so podlegli skušnjavam, ali celo tistim, ki so z obema rokama zagrabili v njem zaobsežene možnosti za nečast. »Famozno!« bi lahko zavpil edinole kdo, ki se ni nikoli potrudil, da v duhu pregleda povorko včerajšnjih figur. Druga uvodna opomba se nanaša na izbor temeljnih vzrokov, ki jih bom tukaj razgrnil. Zgodovinarjem se bodo morda zdeli pomembnejši drugi. Toda če nas žene skrb za prihodnost, skrb za to, da bi zgodovina sploh še tekla dalje, moramo poiskati korenine, ki po zlomu strahovlade Hitlerja in vašega očeta niso odmrle; ker pa te segajo veliko globlje od vseh posebnih zgodovinskih korenin, niti ne bi mogle propasti z njenim zlomom. Drugače povedano: poiskali naj bi tiste korenine, katerih obstoj in nadaljnji obstoj omogoča ponovitev monstruoznosti in celo stori, da postane ta verjetna. In prav za to gre pri obeh temeljnih vzrokih, s katerima se bomo tu ukvarjali. Otemeneli svet Katere korenine segajo globlje kakor politične? Kaj je omogočilo »monstruoznost«? Prvi odgovor na vprašanje zveni banalno. Glasi se namreč: dejstvo, da smo ne glede na to, v kateri od industrializiranih dežel živimo, in ne glede na politično oznako, ki jo ta nosi, postali kreature tehničnega sveta. Ne razumite me narobe. Naša zmožnost, da razvijamo proizvode v velikem merilu, gradimo stroje, pustimo, da nam ti služijo, vzpostavljamo instalacije, organiziramo vodstva, koordiniramo organizacije itn., sama po sebi ni nič monstruoznega, ampak je nekaj sijajnega. Kako in s čim lahko tedaj pride do »monstruoznosti«? Odgovor: s tem, da je postal naš svet, čeprav smo ga iznašli in vzpostavili sami, zaradi zmagoslavja tehnike tako ogromen, da je prenehal biti zares še »naš« v kakem psihološko izpričanem pomenu besede. Da je postal za nas »preveč«. Kaj to spet pomeni? Najprej, da je tisto, kar zdaj lahko počnemo (in kar zato dejansko počnemo), večje od tega, o čemer si lahko ustvarimo določeno podobo; da je med našo zmožnostjo proizvodnje in zmožnostjo predstave zazevala vrzel, ki se širi iz dneva v dan; naše proizvodna kapaciteta je zaradi neomejenega stopnjevanja tehničnih dosežkov neizmerna, medtem ko je predstavna po naravi omejena. Preprosteje rečeno: predmeti, ki smo jih danes vajeni proizvajati s pomočjo nezajezljive tehnike, in učinki, ki smo jih zmožni izzvati, so zdaj tako veliki in eksplozivni, da jih ne moremo več doumeti – kaj šele, da bi jih lahko razpoznali kot svoje. – In naših predstavnih moči kajpada ne izčrpava le čezmeren obseg dosežkov, ampak tudi brezmejna posrednost delovnih procesov. Brž ko smo angažirani, da izvajamo enega neštetih drobnih posegov, ki tvorijo proizvodni proces, ne izgubimo le zanimanja za mehanizem kot celoto in za njegove končne učinke, temveč nam je tedaj odvzeta še sposobnost, da bi si o tem ustvarili predstavo. Ko je prekoračena neka skrajna stopnja posrednosti – in pri današnjem industrijskem, trgovskem in administrativnem delu je to nekaj normalnega – tedaj odpovemo; ne, tedaj niti ne vemo, da odpovedujemo in da bi bila naša naloga predstavljati si, kaj počnemo. Kar velja za predstavo, velja v enaki meri za zaznavo: če učinki našega dela ali delovanja presežejo določen obseg oziroma neko stopnjo posrednosti, se nam začno zabrisovati pred očmi. Bolj kot postaja aparat, v katerega smo vgrajeni, zapleten, kolikor bolj naraščajo njegovi učinki, manj vidimo, in toliko globlje potone možnost, da bi uzrli procese, katerih delci smo, ali njihove značilnosti. Skratka, čeprav je ta svet človekovo delo in ga ohranjamo v teku vsi, postaja zato, ker se izmika tako naši predstavi kot našim zaznavam, iz dneva v dan mračnejši.1 Tako mračen, da sploh ne moremo zaznati njegove otemnelosti; tako mračen, da bi lahko svojo dobo celo upravičeno poimenovali »dark age«. Vsekakor moramo dokončno odpisati naivno-optimislično upanje 19. stoletja, da se bo človekova razsvetljenost avtomatično povečevala s stopnjevanjem tehnike. Kdor se dandanes še tolaži s takim upanjem, ta ni le kratko malo praznoveren, in niti preprosto relikt predvčerajšnjega dne, temveč je žrtev zdajšnjih združb moči, namreč tistih mračnih mož tehnične dobe, ki jim je še kako do tega, da nas držijo v nevednosti glede dejanske otemnitve našega sveta – ne, da ta mrak nenehno proizvajajo. Kajti v tem je ingeniozni manever prevare, kakršnega danes izvajajo nad tistimi, ki jim je odvzeta moč. Razlika med že znanimi metodami zaslepljevanja in temi, ki smo jim priča danes, je vendar na dlani: medtem ko je poprej strategija seveda vsebovala izključevanje obrezmočenih iz vsake morebitne razsvetlitve, je današnja taktika v tem, da se ljudem, ki ne vidijo, da ne vidijo, dopoveduje, češ da so razsvetljeni. Vendar pa: Kar velja danes, ni to, da tehnika in razsvetljenstvo napredujeta vštric, ampak da – nasprotno – podlegata pravilu »obratnega sorazmerja«. Torej: ostrejši kot je tempo napredka, večji kot so učinki naše proizvodnje, in bolj ko je struktura naših aparatov zapletena – toliko hitreje pojema moč naše predstave in zaznave, ki tega zato ne moreta več dohajati; toliko bolj rapidno potone naša »razsvetljenost«, toliko bolj slepi postajamo. Namreč zares mi. Kajti to, kar odpoveduje, ni morebiti zgolj ta ali ona stvar, ni le naša predstava in zaznava – mi sami postajamo nesposobneži prav do temeljev lastne eksistence, torej dejansko v vsakem pogledu. Na kaj mislim? Peklenska pravila Nezadostnost naših občutij. Prosim, ne razumite narobe tega odgovora. Ne tožim nad tem, kako slabi in kako neobčutljivi naj bi postali ljudje. Taka tožba ne bi bila le sentimentalna, marveč naravnost vprašljiva; trditve, da je naša moč čutenja zakrnela in je zdaj manjša kot v dobrih starih časih, namreč ne bi bilo mogoče dokazati. Trdim prej to, da so naloge našega čutenja narasle in so zdaj neprimerno večje kot nekoč; s tem pa se je samodejno razširila tudi vrzel med temi nalogami in našo (dozdevno nespremenjeno) zmožnostjo čutiti – pravim skratka, da kot čuteča bitja nismo več dorasli lastnim dejavnostim, ker te zasenčijo vse, kar smo lahko počeli prej. Pravilo: Kadar se to, na kar bi se pravzaprav morali odzvati, prekomerno razmahne, tedaj odpove tudi naše čutenje. Naj se »prekomernost« nanaša na načrte, proizvodne dosežke ali že izpeljane akcije, nas tisto »preveliko« pusti hladne – ne (kajti tudi hlad bi bil pač še vedno neke vrste občutek), niti hladne ne, temveč docela neprizadete. Postajamo »čustveni analfabeti«, ki v soočenju s »prevelikimi besedili« preprosto ne uvidijo več, da imajo pred seboj besedila. Šest milijonov, to ostaja za nas številka, medtem ko pripoved o desetih umorjenih morda še lahko najde odzven v notranjosti, in nas en sam umorjenec navda z grozo. Prosim, Klaus Eichmann, ustavite se tukaj za hip. Kajti zdaj dejansko stojiva pred eno izmed korenin »monstruoznosti«. Nezadostnost našega čutenja namreč ni kratko malo defekt med drugimi defekti; in ni le hujša kakor odpoved naše predstave ali zaznave; hujša je celo od najhujših reči, ki so se že dogodile; in s tem imam v mislih: hujša celo od šestih milijonov. Zakaj? Ker prav ta odpoved omogoča ponovitev najhujših reči; ker olajša njih stopnjevanje; ker morda postaneta zaradi nje taka ponovitev in stopnjevanje celo neizogibna. Kajti k občutjem, ki odpovedo, ne sodijo le čustva groze ali spoštovanja ali sočutja, temveč tudi občutek odgovornosti. Naj zveni še tako peklensko, velja vendar za ta občutek povsem enako kot za predstavo ali zaznavo: da toliko bolj slabí, kolikor močneje narašča učinek, ki ga nameravamo doseči, ali ki smo ga že dosegli; tako rekoč ničen postane – to pa pomeni, da naš zavorni mehanizem docela otrpne – brž ko je prekoračena neka skrajna mera. In ker velja to peklensko pravilo, je torej odprta pot »monstruoznosti«. Toda nameraval je to Gotovo ste pomislili na svojega očeta, ko sem formuliral pravilo. In ne brez razloga. Poznali ste ga vendar v vsakdanjem življenju, in to kot moža, ki navzven ni kazal, kaj ima za seboj; ki se mu je posrečilo, da tega ni kazal; ki celo ni težko dosegel, da se mu to ni nič poznalo. In pozneje ste najbrž prebirali tudi akte s sodnega procesa, iz katerih je bilo razvidno, da vse do zadnjega dne ni vedel, kot pravimo, »kaj bi« s tistim, kar je dirigiral izza svoje pisalne mize. Da je na svoja monstruozna dejanja gledal, kakor da niso vredna omembe, kot da bi bila »quantités négligeables«. Ali se je obnašal tako neprizadeto, čeprav so bila njegova dejanja monstruozna? Takšna je običajno razlaga. Ali pa pa je bilo morda tako zato, ker je bil njihov obseg tako srhljivo velik? Namreč prevelik zanj? Kako je s tem? Ta trenutek se me loteva rahla tesnoba, ker pričakujem vaš vzklik: »Famozno!«. Na podlagi pravkar zastavljenega vprašanja boste morda dobili vtis, da sem vam prišel naproti velik del poti. Žal mi je, Klaus Eichmann. Pravilo, s katerim sva se ravnokar seznanila: da moč naših občutenj pojema s stopnjevanjem posrednosti v naši dejavnosti in z naraščanjem mere učinkov delovanja; in da naš zavorni mehanizem na določeni mejni točki docela odpove – to še ne zadošča, da bi vzeli vašega očeta v zaščito, češ da je žrtev današnje situacije, ali da bi ga oprostili krivde in ga omenjali kot glavno pričo za to, kar nas lahko kot ljudi dandanes doleti prav na podlagi omenjenega pravila. Njegova krivda ob monstruoznosti vseeno ostaja monstruozna. Zakaj? Zato, ker ga ni mogoče prištevati k milijonom delavcev, ki jim je usojeno opravljati specializirane prijeme in so zaradi posrednosti mehaničnega procesa, v katerega so včlenjeni, dejansko oropani za možnost, da bi si predstavljali njegove poslednje in pošastne učinke. K njim bi nemara spadala tipkarska delovna sila v njegovi pisarni ali tisti nameščenci, ki so morali vlagati v prave predale imena že premeščenih. Zanje zares velja, da so imeli pred očmi predvsem svojo posebno funkcijo in najbrž tudi edinole njo: to jim je preprečevalo, da bi si predstavljali monstruozni končni učinek. Ne, zato se sploh niso bili zmožni niti potruditi (zaman potruditi), da si zamislijo ta učinek. – Toda on? Je bil on tedaj resnično le eden izmed njih? Zgolj nameščenec v pokončevalnem biroju? Zgolj žrtev mašinerije? Le svoja lastna pomožna sila? Kaj takega bi tudi vi komaj lahko rekli. Dolžiti le aparat za to, da sta pri njem odpovedali domišljija in odgovornost, bi celo pomenilo postavljati na glavo potek stvari. Kajti zanj navsezadnje velja, da mu je podoba monstruoznega končnega učinka lebdela pred očmi kot tisto prvo; da je le na ljubo temu končnemu učinku sodeloval pri načrtovanju, izgradnji in vodenju mašinerije; samo zato, ker brez takšne mašinerije ne bi mogel nikoli udejanjiti tega cilja. Seveda s tem nočem trditi, da si je, preden je njegov aparat zares in (bolj ali manj) »brez zatikanj« stekel, podobo končnega učinka naslikal vse do zadnjih podrobnosti. Ne vemo, kako razločno si je lahko predstavljal trikrat nepredstavljivo: neobstoj milijonov, trnovo pot že zapisanih smrti (morituri), in ugonobitev nepogrešljivih pomagačev. Vendar to niti ni najvažnejše. Tisto, kar tukaj šteje in česar ni več mogoče odpraviti s sveta, je namreč edinole dejstvo, da je bila podoba oziroma pojem končnega stanja odskočna deska za njegovo dejavnost in da je nekako vendarle vnaprej hotel to monstruozno stanje. Zdaj boste morebiti skušali odločilno dejstvo ublažiti ali zabrisati s poudarjanjem besedice »nekako« namesto besedice »hotel«. Ker naj bi vaš oče (tako boste morda ugovarjali) hotel to monstruoznost le »nekako«, naj bi bilo s tem dokazano, da je tudi on postal žrtev »razkoraka« med predstavno in proizvodno močjo, ki je usoda vseh nas; in samo ta »razkorak« naj bi zakrivil njegovo krivdo. Ker pa z druge strani brez navzočnosti »razkoraka« ne bi moglo nikomur priti na misel, da se loti iztrebljenja milijonov, kaj takega tudi njemu, če ne bi podlegal »razkoraku«, nikoli ne bi moglo priti na misel. Skratka, pri načrtovanju »dokončne rešitve« je lahko bojda sodeloval samo zato, ker si jo je bil zmožen predočiti le »nekako«; bil naj bi le eden izmed nas; kar se je zgodilo njemu, bi lahko doletelo vsakogar med nami, ker pač nihče ne more ubežati zakonu »razkoraka«. Priložnost v spodelatavanju Toda stvar ni tako preprosta, Klaus Eichmann. In ne morem vam dovoliti tako cenene uporabe argumenta o »razkoraku«. Res je sicer (tako se je vendar glasilo moje pravilo), da z naraščanjem velikosti učinka upade naša zmožnost predstavljanja in odgovornosti, da po prekoračenju neke skrajne mere oboje docela odpove, in danes nihče izmed nas ne pade iz območja veljavnosti tega zakona. Ni pa res, da bi bil zato naš moralni poraz avtomatično zapečaten, in da so s tem odprta vsa vrata za vdor monstruoznosti; ali da bi se zato lahko komur koli od nas nekako ponevedoma zgodilo, da bo snoval in izvajal eichmannovske načrte ter torej postal Eichmann. Tako suženjsko vendarle ne podlegamo »zakonu razkoraka«, in tako lagodno tega ne smemo odpraviti. Zakaj ne? Zato, ker povrhu vsega velja – to je nujno potrebno dopolnilo »pravila o razkoraku« –, da sama izkušnja spodletavanja za nas zopet predstavlja možnost, pozitivno moralno priložnost, in lahko sproži zavorni mehanizem. Kajti šok ob naši odpovedi vsebuje neko svarilno moč. Prav zaradi njega namreč spoznamo, da smo zdaj dosegli zadnjo mejno postojanko, za katero se nepreklicno razcepita pot odgovornosti in pot brezobzirnosti. Kdor si je zares kdaj skušal predstavljati učinke dejanja, ki ga je načrtoval (oziroma učinke načrta, v katerega je bil nevede vpet); in kdor si je potem, ko mu je ta poskus predstave spodletel, dejansko priznal neuspeh – tega se poloti strah, zdravilen strah pred nečim, kar je nameraval storiti. Zato se čuti poklicanega, da znova pretrese svojo odločitev (ali to, kar je bil brez lastne odločitve skoraj tudi sam povzročil); in da svoje sodelovanje pri tem početju odslej postavi v odvisnost od lastne odločitve. Skratka, tak človek je že pustil za seboj nevarno cono, v kateri bi se mu lahko dogodilo kaj eichmannovskega in kjer bi mogel postati »Eichmann«.»Ne morem si predstavljati učinka delovanja,« reče. »Torej gre za monstruozen učinek. Tedaj ne morem odgovarjati zanj. Načrtovano aktivnost sem torej dolžan revidirati, jo odkloniti ali se proti njej boriti.« Izrabljeni razkorak Predpogoj za plodnost neuspeha je seveda to, da se (na neuspeh obsojenih) poskusov predstave tudi dejansko lotimo. To je pa kar težko, ker za večino izmed nas velja, da ni stvari, ki bi se nam zdela manj samoumevna kakor prav lotevanje takih poskusov. Do njih pride tako poredkoma, ker smo pač domala vseskozi podrejeni delavci in nas kot take sploh ne zanima učinek lastnega dela ter s tem predstava o končnem učinku. Ali natančneje: ker nam je preprečeno, da bi nas to zanimalo; ker naj bi se – v tem je navsezadnje danes vsesplošno pripoznana delovna morala – omejili na to, da nas zanima na delitvi dela sloneča specializacija, za katero smo plačani. Oviranje interesa pa zdaj potegne za seboj pravo verižno reakcijo ovir. Kajti če nam je preprečen poskus, da si ustvarimo predstavo, nam je kajpak preprečeno tudi izkustvo lastnega neuspeha; in tako smo prikrajšani še za to, da bi zaznali možnost tega izkustva (namreč svarilo); navsezadnje pa tudi, da bi se monstruoznosti učinkovito postavili po robu. Milijonom današnjih delavcev lahko torej zares priznamo, da so sicer sokrivci monstruoznosti, vendar ostajajo nedolžni sokrivci. Toda mar to velja tudi za vašega očeta? Bi on lahko opravičil udeleženost pri monstruoznosti z utemeljitvijo, da je bil zaradi svoje funkcije, sloneče na delitvi dela, prav tako odrezan od priložnosti, da si ustvari predstavo o končnem učinku? In zato tudi od možnosti spodletavajočega poskusa predstave? Odgovor navsezadnje že poznate. Glasi se: ne. In to zato, ker je vendar sodeloval pri načrtovanju monstruoznosti; in ker so načrti, ki ne pomenijo hkrati predstavljanja načrtovanega, kratko malo v nasprotju s pojmom načrtovanja. Zabeleživa torej, Klaus Eichmann: Vaš oče je opravil ta poskus. Še celo več kot enkrat: kadar kdo izdeluje načrte, se ne omeji na en sam poskus; prej je tako, da ima, vse dokler načrtuje, pred očmi podobo cilja načrtov … Zatrdno pa tudi drži, da so mu ti poskusi spodleteli; preprosto zato, ker ni človeka, ki bi si mogel predstavljati stvar tako ogromnih razsežnosti: likvidacijo milijonov. Zato terjajo odgovor le še vprašanja o njegovem odzivu na neuspeh: torej vprašanja, ki se nanašajo na to, ali ga je registriral. Ali če ga je izkoristil kot priložnost. Oziroma kaj je sicer »napravil« s tem. Če naj odgovoriva na ta vprašanja, vam želim najprej vsaj navidez nekoliko popustiti. Mirno namreč lahko predpostaviva, da je vaš oče, potem ko je njegov aparat stekel po programih, med že rutinskim vsakodnevnim delom postopoma izgubil izpred oči cilj, na katerega je bil prvotno meril; predstava o tem, kar je dejansko uganjal, sčasoma zanj ni več igrala bistvene vloge; zdaj ga je zanimalo predvsem »brezhibno« funkcioniranje njegovega proizvodnega obrata. Vendar tega popuščanja ne smemo razumeti narobe. Nočem namreč reči, da naj bi se krivda, ki si jo je naprtil na začetku kot sodelavec pri načrtovanju »dokončne rešitve«, spričo dejstva rutine razblinila v nič. In ne mislim niti, da je zdaj postal žrtev svojega aparata, torej naposled zdrsnil do statusa svojih slepih uslužbencev. Kajti besedi »pasti« in »zdrsniti« tukaj nista na mestu. Če bi celoten potek opredelili kot čisto pasivno dogajanje, bi to pomenilo naravnost zavajanje. Tu imamo pred seboj prej akcijo. Odvilo se je ravno to, da je vaš oče delal iz sebe žrtev svojega aparata. Dejansko ne bi mogel najti ali iznajti lagodnejšega pripomočka, nobenega sredstva, ki bi bolj zagotovo jamčilo uspeh njegovega monstruoznega programa, kakor ga je dejstvo, da njegova predstavna moč ni dohajala obsežnosti cilja in so ostali poskusi predstave obsojeni na neuspeh. V negativni formulaciji vam bo ta misel postala docela jasna. Reči hočem, da si vaš oče ne bi smel dovoliti, da si ne bi smel privoščiti predstavljanja podobe čakajočih, pomorjenih s plinom, sežganih in na pol sežganih. Namreč zato, ker bi tedaj nenehno ogrožal samega sebe, ker bi s tem nenehno tvegal, da postane šibak in obtiči sredi poti. Skratka, tvegal bi sabotažo lastnega programa in zatorej tudi samega sebe. Pomembnosti te poante sploh ne moreva dovolj izpostaviti, Klaus Eichmann. Nobenega razloga namreč ni, da bi omalovaževala nevarnost sabotaže. Navsezadnje ne smeva spregledati dejstva, da so tisti, ki dirigirajo današnje monstruozne, zagotovo tabujev razvezane podvige, v nekem smislu še vedno ljudje, kakršni smo sami: namreč starinski človeški tipi. Tu nimam v mislih le tega, da so si zmožni prav tako malo predstavljati, kaj počnejo, ampak tudi – in za to tukaj gre – da so sami ravno tako prišli na svet kot ljudje ter kot taki vlačijo s seboj naokoli še zadnje ostanke tabuja; ostanke, ki so jim kajpak skrajno nadležni, ker stojijo na poti njihovim podvigom. Mnogi izmed tistih, ki so bili določeni za pomagače v pokončevalnih taboriščih, so bili vendar dolžni opraviti celo tečaje, pri katerih so se morali z obvladovanjem nalog mučenja in ubijanja naučiti tudi tega, kako »umoriš« svoje tabuje. Vaš oče je nekoč sam omenil (in zaradi tega klavrnega razloga celo njemu ne moremo docela odreči minimalnega delca človeškosti), da ga je včasih obšla slabost in se mu je kdaj pa kdaj obrnil želodec ob pogledu na iz tal kipečo kri množice pomorjenih. Zares ni več mogoče presoditi, kaj je tu bolj srhljivo: dogajanje, ki ga omenja; njegova reakcija nanj; dejstvo, da je vseeno nadaljeval s svojim početjem; ali pa to, da je postal želodec poslednje zatočišče nravnosti in usmiljenja, da sta zverinskost in moralnost zamenjala mesti. In vendar: tukaj gre ravno za to, da je moral storiti vse, da odvrne nevarnosti fiziološkega vdora morale v izvedbo svojega programa. In glej: takšno preventivno sredstvo proti tabuju je bilo pripravljeno. Saj je vendar obstajala fantastična pomanjkljivost v predstavah in občutenju. Tu je bila vendar ta fantastična izkušnja, da se nam ne posreči noben poskus predstave. Vašemu očetu ni bilo treba drugega, kakor da poseže po tem. In to je tisto, kar je storil. – Neuspeh naših predstavnih poskusov sem poprej označil kot »priložnost«. Namreč zato, ker se nam ravno skozenj odprejo oči; ker prav zaradi njega uvidimo, da smo dosegli zadnji razcep poti; ker nas ravno neuspeh posvari pred tem, da bi pognali v tek »nekaj, česar ni mogoče do kraja uzreti«. No, vaš oče je spodletavanje prav tako izrabil kot »priložnost«. Vendar seveda v nekem pogledu, ki je diametralno nasproten našemu. Tisto, kar je potegnil iz neuspeha, namreč ni bilo svarilo, temveč nasprotno, upravičevanje lastnega početja. Če bi bil zmožen svoje načelo zajeti v besedah, tedaj bi lahko rekel:»Saj vendar ne razberem monstruoznosti. Zaradi 'razkoraka' sem nezmožen, da bi jo razbral. Ni mi torej mogoče ničesar pripisati. Torej lahko počnem monstruoznosti.« Ali: »Sploh ne vidim pred seboj milijonov, ki jih dajem pobiti s plinom. Saj jih sploh ne morem uzreti. Torej lahko mirno dopustim, da se jih pobije s plinom.« Ne, prikazovati vašega očeta kratko malo kot eno izmed žrtev današnje predstavne okvare ali ga celo jemati v zaščito kot takšno žrtev – to bi pomenilo ponaredbo njegove osebe. In ne le to: bilo bi namreč hkrati neizmerno krivično do milijonov, ki jim dejansko ni dano, da bi si predstavljali učinek tistega, pri čemer nevede sodelujejo. Nemoč lastnih predstav in čutenja nje doleti kot usoda in tistim, ki premorejo več vesti, vliva strah – zanj pa je bila dobrodošla, izrabljal in uporabil jo je za svoje cilje. To je bil njegov neprekosljivi praktični pripomoček. Če ga ne bi posedoval in če ne bi imel možnosti, da ga nenehno uporablja, se mu ne bi nikoli zares posrečila izvedba uničevalnega dela. Prevedla Martina Soldo Apokalipsa, 239-240 1. Vsekakor ta trditev ni nova, že dolgo obstaja celo izraz, ki označuje takšno otemnelost: izraz »odtujitev«. Toda nauki, iz katerih pojem izvira, niso primerni za današnjo situacijo. Njihovi zagovorniki namreč ne priznavajo, da »otemnevanje« povzroča razkorak med »proizvajanjem« in »predstavo«, ampak prej doktrinarno vztrajajo pri izključni krivdi lastniških odnosov (proizvodnih sredstev), in pri tem, da naj bi z njihovo spremembo izginila s sveta tudi odtujitev. Seveda bodo morali nekega dne pod pritiskom dejstev tudi socialistični teoretiki priznati, da odtujitev pri njih obstaja, tako kot drugod, in da ni mogoče dolgoročno ostati pri zatemnjevanju izvora otemnelosti.
Revija Apokalipsa
KONJENIKI
Trije konjeniki so se ležerno ozirali čez obzorje. Prvi je v rokah držal medeninast naočnik ter z njegovo pomočjo poskušal razvozlati skrivnostni pomen pack na leči. Drugi je ravno razjahal ter s konico svojega škornja zamišljeno brskal po blatu na robu pečine. Tretji je ostal trdno usidran v sedlu ter se nekoliko naveličano razgledoval po nebu. Prvi se je razglašal za vodjo ekspedicije. Drugi je o svoji vlogi in namenu raje molčal, kadar so ga povprašali po njem. Tretji je bil po izobrazbi sicer ekonomist, a si je v prostem času včasih pravil pesnik, včasih pa tudi intuitivni vremenar, zato se nam zdaj ne sme zdeti čudno, če smo ga zasačili med oziranjem po prostranih nebesih z namenom da bi uganil, koliko kaže ura na njegovem zapestju. Tovrstna naloga na severnem otoku, sredi katerega smo se znašli z našimi šestimi junaki, se na prvi pogled morda zdi banalna. Poletja trajajo cele dneve in zime cele noči. Enostavno je, zelo enostavno. Če je na nebu dan veš, da bo trajal še nekaj časa in če noč, takisto. Pa vendar. Zdaj je v zraku visela jesen in bilo je nekje okoli enakonočja, zato so bile razmere bolj negotove kot so jih bili v tem kratkem času vajeni. Dan se je že nekoliko tega začel prevešati v noč in le s težavo spet nazaj, samo tisti kdaj se jim je še vedno izmikal. To je nalogo tretjega konjenika oteževalo ravno toliko, da je pozabil na položno iztekanje minut, ki so morale miniti, preden bo spregovoril njegov prvi tovariš. Kar je bila tako ali tako poanta celotnega procesa. Zabijanje časa, se pravi. Pravzaprav v govoru prvega tovariša, ko je ta končno uspel odpeti usta, ni bilo ničesar podobnega besedam, zgolj serija nekoherentnih kletvic je priletela iz njih in skupaj z naočnikom mehko čmoknila na razmočeno zemljo. Zdaj se je leča res zapacala in blato je pronicalo v vse kotičke njenega skrbno rezljanega ohišja. Konj prvega konjenika je zahrzal ter se živčno prestopil. Svojega jezdeca ni maral. Nič zato, si je mislil njegov jezdec. Tudi on svojega konja ni maral. Skobacal se je s sedla, da bi pobral medeninasti naočnik, pri čemer mu je zdrsnilo s stremena, da je še sam zgrmel na, oziroma bolje rečeno, v mehka tla. Konj je zahrzal še glasneje ter s kopitom še malo premešal cedečo se brozgo pod sabo. Prvemu se je zdelo, kot da se s tem iz njega norčuje, a ker je to šlo proti njegovi doktrini, ga ni hotel brcniti. Čeprav si je tega zelo želel. Namesto tega je začel še bolj strastno preklinjati. Tretji se je delal, da tega ni opazil in drugemu, ki je, kakor se bo prav zdaj izkazalo, pravzaprav druga, pomignil na stran. Prvi je še vedno lomastil po blatu in se za trenutek ni brigal za nič drugega. Druga si je privzdignila ovratnik svoje vetrolomne jakne in glasno zavzdihnila. Tretji je svojega konja spodbodel ter usmeril proti nezainteresirani tovarišici, dvojno pazljivo. Prvič, da ne bi pomotoma poteptal izgubljenega naočnika in drugič, da ne bi slučajno ulovil pogleda razjarjenega tovariša. Upal je, da bo trenutek izkoristil, da podelita nekaj besed, se malo nasmejeta in poklepetata o vremenu. Preden je uspel izbrati prave besede, pa se je prvi že zadosti pomiril, da je ponovno zasedel svoje mesto v redu stvari. Pomahal je tovarišema in ju poklical nazaj na rob previsa: »Pa konja mi privedita!« Tovariša sta se vrnila na izhodišče, s konjem, ki je že odtaval na rob čistine, pa se jima ni ljubilo ukvarjati. Družno so se zazrli v dolino pod njimi. Golo pokrajino, prerešetano z nizkim rastjem in krušečim se kamenjem, je diagonalno prečila nad pokrajino rahlo dvignjena asfaltirana cesta. Ob njenem robu si je tu in tam zavetje pred vetrom izborilo kakšno tanko drevo. Na enega izmed njih, čisto na robu vidnega polja, je zdaj kazal prvi. Na drevesu ni bilo nič posebnega, bilo pa je videti, kot da se izza njega nekaj kadi. Potem, ko so nekaj časa napenjali oči in molče strmeli v goste bele pare, ki so se počasi sukljale iz tal v daljavi, ne da bi dognali, kakšna božja previdnost jih je odložila tja in čemu sploh služijo, se je tišina med njimi strjevala. Nihče ni hotel ugibati prvi. Konja, ki sta nosila težo svojih jezdecev, sta postajala nemirna, tretji je še vedno postopal nekaj metrov stran – za vse skupaj mu je bilo eno figo mar. Ozirali so se drug po drugem in molče skomigali z rameni. Prvi je spet zaklel in zagazil v blato, da bi prišel do svojega konja. To je spodbudilo drugo, da je pognala svojega konja ter se z lahnim drncem začela spuščati v dolino. Tretji je obstal na mestu. Svojega šefa ni hotel prehiteti do odkritja, da se mu ne bi poznalo na izplačilu. Končno se je lahko posvetil še preostanku pokrajine. Naravnost pred njim se je na drugi strani velike širjave razpenjala nizka gorska veriga. Nobenih vršacev, nobenih prelazov. Uravnana kulisa, nekaj belega na vrhovih. Vsake toliko je tudi v dolini nekaj poblisnilo. Mogoče so tu in tam zaplate snega poletje preživele v kakšnem kotu z mahom prekritega polja krušečega kamenja ... Mogoče so globlje v notranjosti, kot so mislili, mogoče so celo odkrili gnezdišče polarnih lisic! Sonce, ki je vsake toliko prijadralo izza mehkužnih oblakov, mu je nevljudno stikalo po kotičkih očes, da si je tu in tam pomel veke. Ravno pravi čas v letu je, da se jim kožuhi začenjajo spet barvati v belo in mogoče so jih uradne ocene podcenjevale. Mogoče ... Podobe pokrajine ni mogel sestaviti v koherentno celoto, kakor tudi ni hotel poprositi za končno rešeni naočnik. Misel na stotine mehkih kožuščkov mu je pri srcu delala tople stvari, ki se jim ni hotel odreči. Mogoče bi jih lahko poiskal in se s kakšno spoprijateljil, potem pa bi imel kompanjona za vse večne čase, oziroma kolikor dolgo že te stvarce živijo. Preplavljen z navdušenjem je pustil očem, da še naprej stikajo po razgledu. Tako se mu je zdelo tudi, da v daljavi migeta jata ptic, kakor tudi, da ob robu lesketajočega se jezera daleč pred sabo vidi položne strehe počitniških hišic. Pomežiknil je v nizko viseče sonce. Z nerazločno stvarnostjo ni imel večjih težav. Slabovidnosti je bil že dolgo vajen. Sploh pa je bil na odpravi primarno zadolžen za računovodske storitve, zato ga nihče ne more okriviti, če so se izgubili in se še vedno potikajo po robovih civilizacije, ki so ji poskušali ubežati. Prvi se je končno začel spuščati v dolino in tretji mu je pazljivo sledil. Druga, ki bi naj bila izkušena stezosledka, je izginila iz njunega vidnega polja, da sta morala pot s pečine najti sama. Ko so ob robu ceste končno vsi trije razjahali, da bi si ogledali čudno mešanico narave in družbe, ki se je usidrala globoko v tleh, so imeli o nenavadnih parah vsak svojo teorijo. Nazobčana cev, ki je izraščala iz zemlje, na kateri je stala hitra cesta in iz katere je puhtel gost bel dim, je bila očividno delo človeških rok. Vsaj o tem so si bili enaki. Prvi je skočil s svojega konja in se končno spet počutil, kakor da ima vajeti v svojih rokah. Naval samozavesti mu je godil in čim prej si je želel pozabiti na fiasko na pečini. Tudi svojih tovarišev ni preveč maral in čisto upravičeno se je bal, da se mu skrivoma posmehujeta, kadarkoli odjadrata malo po svoje. Pa vendar sta zadostovala njegovim namenom, samo glas je moral ohraniti miren, kadar ju je nagovarjal. Zahahljal se je sam pri sebi, ko je pomislil na njuno pomanjkljivo pravniško znanje, ki je oba enako nepremišljeno zvezalo z njegovim podvigom ter razrahljal naramnice svojih jahalnih hlač. Druga je preverila uro, koordinate in vremensko napoved. Cev se ji ni zdela posebej zanimiva. Nek ostanek ogrevalne napeljave, mogoče je zmanjkalo denarja, mogoče uravnava pritisk, ko takole prosto puhti v nebesni svod. Mogoče je geotermalnih voda enostavno preveč in začenjajo topiti vse te ledenike, pod katerimi počivajo, pa so rekli, da je treba to popraviti. Nekakšen ventilček, da ni treba zamenjati vseh turističnih pamfletov. Mogoče je razlaga enostavnejša ... Mogoče so se delavci odločili, da se bo s to cevjo končalo tudi njihovo potrpljenje, šli na štrajk in svoje zahteve začeli bljuvati v tihe doline obmorskih pogorij. Mogoče se kateri od njih še zdaj potepa naokoli. Ogledala si je tla. Če je šel kdo tu mimo, je od tega minilo že kar nekaj časa. To pa še zmeraj ne pomeni, da tod naokoli ni nikogar, ali pa da stvar ne služi nobenemu namenu. Samo svežih sledi ni videti nobenih. Kdo ve. Koga sploh zanima? Namembnosti dotične cevi ji ni bilo preveč mar. Rada je špekulirala, govorila malo manj. Zadolžena je bila zato, da ve, kje so, ne pa tudi, da se ukvarja s tem, kaj se v tem tam nahaja. Ta naloga je pripadala prvemu tovarišu, občasnem pravniku in advokatu za pravice okolja, prostovoljcu v združenju Ohranimo gozdove, rekreativnemu profetu in nikoli doštudiranemu doktorju česa-že? Ta se za cev samo ni preveč zanimal, drugače pa je bilo z njenimi merodajnimi učinki. Videl je situacijo, zgrabil priložnost in že segal v enega izmed žepkov malhe iz umetnega usnja, skrbno privezane na svoj trup. Preučujoče se je zazrl v vsebino svoje dlani kakor da šteje, nato pa z njo zamahnil ter po okolici razsul majhne črne drobce. Eden od njih je tretjega konjenika zadel v oko, nekaj se jih je razgubilo za dimno kuliso.»Hej, pazi!«»Prosim?«»V oko si me.«Prvi konjenik je nejeverno zabuljil v tretjega. »Prosim?«»V oko si me zadel!«»S semenom? Kam si ga spravil?«»Kako to misliš spravil, nikamor, v oko si me z njim.«»Ja, a ga imaš še vedno v očesu?«»Ne vem...«»Spravi ga iz očesa pa hop z njim na površino, to niso tra la in la, iz tega še zraste drevo!«Tretjo je premagala radovednost in vskočila je, da bi pred nadaljevanjem tirade rešila stanovskega kolega: »Oprostite, ampak, no, kako to, da tu?«»Tu je vlaga, voda in toplota. Svetlobe je toliko, kakor drugod, ampak vlaga, voda in toplota, to je bolje. Ne vidiš tega dima, ne vohaš miločutnega vonja po gnilih jajcih? To vse pomaga.« Odgovor je potešil njeno radovednost. Ni hotela vrtati v mistično ločnico agregatnih stanj po Pogozdovalčevo. Zakaj vlaga, ne voda, mar niso pare prevroče ... ? Dovolj dolgo so bili na poti, da je vedela, da bi ji bilo postreženo z malim milijonom primerov in razlago, ki bi vzela približno trideset minut, če bi zdaj nadaljevala. Tretjega je ošinila ravno, ko si je končno nehal vrtati po levem očesu ter naslovila prvega: »Torej... bo hrast?«»Hrast bo,« je prepričano odvrnil ter ji nagajivo pomežiknil. Druga se je zdaj malo sprehodila naokoli, umaknila se je direktnemu navalu pare, da ji ne premoči oblačil ter sedla na zaplato mahu, ki se je s prvim konjenikom očitno strinjal o merodajnosti rastnih pogojev. Ponovno je preverila vremensko napoved. Tretji je še zmeraj saniral posledice nezgode. Prvi ga je v vmesnem času še glasneje nahrulil, naj mu najde tisto nesrečno seme, ki se je verjetno ulovilo nekam med gube njegovih oblačil, da je ta začel panično poskakovati na mestu in otresati s sebe nevidnega sovraga. »Joj, ko bi vsaj stal malo bolj tamle, da bi seme padlo na plodna tla, ko se takole nemarno otresaš. Naj se ne ponovi, slišiš? Vsako seme je svet v malem in grdo je, kadar smo takole potratni!« Tretji je prenehal s poskakovanjem in na obraz se mu je risala obupana grimasa. To je bilo prvemu všeč in dodal je: »Naslednjič bosta oba stala v sredi, da bo na pravo mesto padlo vse, v kar se bosta zaletela. Jasno?« Kot vdana šolarčka sta družno pokimala. To je prvega Pogozdovalca pomirilo, napetost je popustila in tretjemu se je zdel to dober trenutek, da sede v mehko površino poleg druge ter mu pusti, da v miru opravi svoje pogozdovalne naloge do konca. Pogledal je predse. »Pa zakaj misliš, da je vse to?«»Ne vem.«»Jaz mislim, da je tu samo zato, ker je čakalo na nas.«»Haha.«Grenko ji je pritegnil: »Haha.« Tretji je bil, kot že omenjeno, poet in je kot tak rabil nek smisel, da se ga oprime kot zažigalne vrvice. Ni bil prepričan, če tako gre pregovor, pa vendar se mu je zdelo nekako prav. In ko skupaj pritečeta do izvira ... bum, ali nekako tako. Na razlomljenem polju mahu pred njima, ki se je razraščal prosto in pogumno, kakor da mu pripada cela pokrajina (od tukaj ni bilo videti lesketajočih se delcev) in ne le delček ob čudni cevi, je poskakoval velik črn ptič. Tretji se je ob pogledu nanj razvedril ter prijateljsko sunil drugo. »Glej, kraaa.« Druga je pogledala njega, nato ptiča ter se namrščila. »Hm, pa res,« je rekla. »Hm, zakaj?« je ponovil. Pomolčala je, gube na namrščenem čelu so se poglobile. »Prvič vidim kaj takega tako daleč na severu.«»Hm, kraa, hmm, kraaaa,« je tretji zaklical v pokrajino, prepredeno z vetrom. Prvi ga je slišal. »Kakšne afne spet guncata?« Druga je tretjemu namenila oster pogled ter se prenehala igrati z mahom. »Krokar je!« je zaklicala v odgovor.»Krokar? O glej, pa res! Da ni to vrana?«»Hm, kraa, hm, kraaa,« je spet pritegnil tretji. Vseeno mu je bilo, kako se ptič kliče. Razmišljal je o severnih lisicah in upal, da je ptica njegove krike razumela kot svarilo pred mogočo nevarnostjo. Ni se mu zdela preveč preplašena in pravzaprav je bilo videti, kot da ji njihova pozornost ustreza. Skočila je še malo bližje. Nekoliko poklapano je sklenil, da to najverjetneje pomeni, da ni v okolici nobenih lisic. »Krokar tukaj ...« je zamišljeno rekla tretja, medtem, ko je prvi hodil bližje in »Ptica pazi,« je tiho dodal drugi in prvi, ki je končno zagledal črnega ptiča, je vzkliknil: »Vrana je!«»Kraaa,« se je oglasil črni ptič in se jim vztrajno bližal čez razbrazdano pokrajino. Prvi se je počohljal po zatilju. »Bolje zanjo, da ni prišla po semena.«»Mogoče ga bodo konji odgnali,« je odgovoril tretji. Konji, ki so nekoliko vstran naveličano postopali po vetru, se niso zmenili za ta bežni up.»Mogoče,« je odgovoril prvi. »Mogoče bomo morali za to poskrbeti sami. Najbolje, da se kar utaborimo.«»Tukaj?« Tretji se je zbegano ozrl proti tovarišici, ter upal, da bo ugovarjala. Toda druga se je, prav tako kot trojica konj, obnašala, kakor da ji je zadevo malo mar. Niti skomignila ni z rameni, temveč je še naprej zamišljeno brskala po svojem mobilniku. Tretjemu se je zdelo, da je na ekranu za trenutek ugledal logotip spletne enciklopedije.»No, kaj čakaš? Privedi konje, pa da raztovorimo.« »No,« je zategnil tretji, »a ne bi bilo bolje, če najprej počakamo, da vidimo, ali se bo ta reč pobrala, ali jo to sploh zanima?«»V vsakem primeru se lahko dela, kakor da je ne zanima, potem pa pride nazaj. Vrane so inteligentna bitja in ne moremo jim dopustiti, da nam takole prekrižajo dragocene načrte.« »To vendar ni prav. Sploh pa ne vemo, če je zares vrana. Ona pravi, da je krokar. Sploh pa za danes še nismo dovolj na vzhodu. Preveč smo se zadržali pri tisti kočuri in ravno to nam bo prekrižalo načrte, da bo treba spet preračunavati in prilagajati stroške ter izdatke, kar bo vzelo še več časa, kar je potrebno prav tako vračunati vnaprej in dobro veš, da ...«»Mlin je bil,« ga je strogo prekinil odpravovodja. »In zdaj je topla greda. Sploh pa je vse podložno misiji. In če jaz rečem, da bomo tu ostali, bomo tu ostali. Te stvari so pomembne. Ne moremo kar tako slepo skozi življenje.« Stopil je korak bližje k ptiču, on pa skakljaj bližje njemu. »Ne moremo kockati z usodo in kar tako mogoče dopustiti, da nam navadna vrana požre petdeset vrst hrasta. To ni vzdržno in stvari ... mislim stvári. Njej je treba biti predan.« »Nisem orintolog, ampak resnično mislim, da gre za krokarja.«»Vrana, krokar, kakšna je razlika? Oboji žrejo trdo delo naših rok. N-e-v-a-r-n-o-s-t, v vsakem primeru gre zanjo. Ne vidiš zlovešče črnih peroti?«»Prav, potem bom še malo počakal takole,« je zavzdihnil tretji in se odločil, da bo še malo posedel, ker je bila zdaj, ko je pozornost prvega vedno bolj drsela proti čudnemu pernatemu bitju, stvar daleč od dorečene. A za to je potreboval podporo svoje kolegice. Dobro se je zavedal, v kakšni vrsti številk leži moč. Pa četudi ... četudi jima ga ne bi uspelo prepričati ... No, vsaj razkladal ne bo sam. Druga se je še vedno obnašala, kakor da jo je obsedla neka čudna misel, mrščila se je vedno huje, še vedno je strmela v telefon, po njem nekaj pritiskala, se dvignila in začela hoditi naokoli ter z iztegnjeno roko izvajati počasne gibe po zraku, nato pa prenehala, se spet zazrla v ekran, se še huje namrščila, pogledala krokarja in pogledala v telefon, nato pa se premaknila malo nižje vzdolž ceste in ponovila vajo. Črni ptič se jim je še vedno bližal. Prvi konjenik je nekaj zaklical in vanj zalučal kepo blata, da je krokar sunkovito vzletel. Četudi je bil prvi aboten strelec, je ptica razumela znak za preplah in ko se je na njegovem obrazu izrisal zadovoljen nasmešek, ga je razumela kot znak za konec nevarnosti. Pristala je nekaj metrov bližje, kot je bila poprej, nato pa zopet začela poskakovati proti njim. To je prvega še bolj razjarilo in stekel je do konjev ter začel brkljati po prtljagi. Pri tem mu je na tla zletelo nekaj kosov in spet je zakolnil ter jih začel pobirati, čistiti in preučevati, če se je v katerega od njih spet ujelo kakšno dragoceno seme. Za nekaj trenutkov je bilo vse drugo pozabljeno. Tretji se je ozrl okoli sebe ter ponovno obupano zavzdihnil. Druga je v iskanju signala za internetno povezavo že odtavala hudimano daleč. Prvi je ponavljal ples, ki ga je začel na pečini. Očitno postanek ne bo ravno kratek. Mogoče bi lahko privezal konje in tako malo pomagal. Pa se mu ni preveč ljubilo. Namesto tega je nepremično obsedel, z dlanmi na prafaktorje cefral kosme mahu in opazoval radovednega ptiča. »Kaj počneš tu?« je pomignil v njegovo smer.»Kraa,« je odgovoril krokar.»Si vran ali si krokar?« »Kraa,« je ponovno odgovoril krokar. »Dobro,« je rekel. »Če je temu tako, verjetno lahko obljubiš, da ne boš pojedel kolegovih semen in potem gremo dalje, nakar lahko z njimi storiš, kar hočeš.«»Kraa,« se je spet oglasil črni ptič. »Kje je tu konsistentnost?«Tretji se je zbegano ozrl proti njemu, saj ni pričakoval, da bo ta zares spregovoril. »Pa ti...«»Seveda. Oboje. Poglej; kraa. Preklapljam po registrih, kot po televizijskih kanalih. V tej puščobi je težko delati kaj drugega in nekoč je nekdo naveličan skozi okno brzečega avtomobila odvrgel neko bukvico, pa sem jo bil pograbil. Skoraj sem jo že celo razkljuval, ko sem ugotovil, da se da iz nje kaj naučiti.«»A, tako.« Tretji je bil popolnoma zbegan, a ni se hotel izkazati za bolj neukega od navadnega ptiča. »Torej?« ga je ponovno pobaral ptič, ki se mu je zdelo, da izgublja njegovo pozornost.»Torej kaj?« Tretjega je celotna zadeva tako zelo iztirila, da je pozabil, da je njuna kratka interakcija vsebovala tudi vsebinska vprašanja. »Mar nisi obljubil, da boš dosledno izpolnjeval svoj del misije, ji sledil in si prizadeval?« Zbral se je in si s čela popravil razmršene lase. »No, seveda. Zadolžen sem za svoj del. Vsak je zadolžen za svojega.«»In vsi ste zadolženi za skupno, mar ne?«»No, že že. Pa kako ti sploh veš vse to? Samo zato, ker lahko govoriš, še ne rabiš vsega vedeti!« je obupano vzkliknil. Vran se mu je posmehnil.»Opazoval sem vas že pri tistem mlinu. Nič dobrega ne počnete, čeprav ravno obratno parolo tako radi razglašate.«»No ... mogoče od nas ne bo toliko koristi, kot bi rad tovariš vodja, škode pa tudi ne. Mogoče pa smo s tistimi sadikami nahranili nekaj tvojih kolegov.« Ptič ga je vprašujoče pogledal in tretji se je zavedel, da pravzaprav ne ve niti, kaj jedo vrane, kaj krokarji. »Ali pa mogoče, no, kakšno divjad.«»Divjad?« Ptič je cinično prhnil. »Pa menda ja ne. Kar vprašaj tovarišico, kaj zdajle dela. Seznam otoških divjih živali išče. Koliko takih, ki imajo rade sadike gorskega javorja misliš, da je med njimi?«»Ne vem, no, verjetno vsaj ena? Vem, da tu ni komarjev, to pa je tudi vse. Veš, jaz sem ekonomist.«»Vem. Pa vendar se mi zdi, da ti ena in ena še vedno povzročata težave.«Tretji ga je zmedeno gledal. Če bi imel ptič očala ali pa kakšen naočnik, bi bil zdaj primeren trenutek, da ga popravi. Mogoče mu lahko posodi njihovega.»Prav. Začniva od začetka. Nekoč se je prav ob tej cevi ustavil neki popotnik, ki je pripotoval s še višjega severa. Ustavil se je in očaran zavzdihnil. Kako je tu lepo, je rekel. Koliko dreves. Sedel je pod točno tega in pustil toploti, da mu pogreje stare kosti. A poleg toplote ga je prevela tudi vlaga in ko je, misleč, da je okrepljen, nadaljeval pot, je zmrznil nedaleč od tu.« Tretji se je namrščil: »Kaj hočeš povedati s tem, ptič?« Ptič se mu je posmehnil.»Povedal sem ti, kaj tukaj vidijo nekateri. Zanima pa me, kaj vidite vi?«»No,« se je odkrhal tretji. »Pustinjo. Nekaj dreves, ki so se obdržala, kar pa je bojda dober znak.«»Dober znak za? Skakanje po blatu in otresanje s semeni? Vajin vodja je trap, če meni, da bodo tu kdaj rasli hrastovi gozdovi.«»No, najverjetneje res. Mogoče pa bo zraslo kaj drugega? Ne vem, kako on to odloča. Ampak jaz nisem poznavalec, a veš. Verjetno se zanaša na globalno segrevanje.«»Khm, kra,« ga je prekinil vran.»Kra, kaj?« je odgovoril tretji.»Klimatske spremembe se reče po novem. Ker ni nobene garancije, da ne bodo zadeve samo zmešale kot centrifuga in obrnile na glavo. Da ne bo tu še več ledu. Globalno segrevanje zveni preveč ... linearno.«»Pa povej mi, kako si ti sploh prišel sem? Si letel s celine? Si pobegnil s kletke? Kdo ti je vse to povedal? Je vaša vrsta že veš čas tu?«»Počakaj, no, tovarišico, pa ti bo vse razkrila,« se je posmehnil črni ptič. Tretji se je ozrl okoli sebe. Druga je bila samo še pika v daljavi. Prvi je še vedno kolnil in jima ni posvečal nobene pozornosti. Spet se je ozrl k vranu. »Onadva naju sploh ne slišita, mar ne?«»Seveda ne. Saj še sploh nisi ust odprl.«»Prav, no,« pomel si je senca in premislil zadevo. »Pa mi povej kaj drugega. Gledaš kdaj severni sij?«»Vsako zimo.«»Koliko zim si že tukaj?«»Vprašaj kolegico.«»Ne sliši me.«»Kaj zato. Potrpežljivost je božja mast.«»Prav. Pa semena? Boš pojedel hrastova semena?«»Ne vem še. Najverjetneje. Mogoče nalašč. Čeprav mi ne teknejo preveč, da veš.«»Zakaj nalašč?«»Da ne boste vsi trije kar tako ostali brez dela. Da boste še dalje mislili, da delate dobro in ste le žrtve zlobne narave in ptic, ki prebivajo v njej. Da boste obdržali moralo in se z očmi polnimi upov na stara leta vračali sem stikati med resjem in mahom, če sem kje kaj izpustil. Da se vama dvema pogodba ne bo prehitro iztekla. Samo pomagam. Je treba delat, si si živžgal oni dan.« Tretjemu se je zdelo, kakor da se ptič norčuje iz njegovih svetovnih nazorov. »No,« je rekel, »treba je preživet.«»No, sam si si odgovoril. Pojedel jih bom torej, če bo treba preživet. Meni ali vam.« Postal je. »Tega ne delam iz zlobe, veš. Malo mi že greste na živce, ko pridete in mislite, da veste, kako je treba popraviti. Tista kočura je marsikateremu mojemu tovarišu nudila zavetje in preživetje, preden ste jo razrušili, da bi iz nje postavili toplo gredo na odprtem. Je poteptalo tiste par tovornjakov naloženih z gradbenimi materiali marsikatero ogroženo cvetlico, pa kaj vas to briga, vaš carbon footprint je zero, vi se naokoli prevažate s konji, poglej v kako lepi simbiozi živite. Vsakih nekaj požirkov vode jim odstopite. Ampak nisem zloben. Samo pomisli, kaj praviš, ko vztrajaš, da vi niste nič krivi, čeprav so vso mašinerijo pripeljali na vaš ukaz. Še zdaj je tam, delavci so spizdili v trenutku, ko ste zavili za vogal, stroji pa stojijo. Eden od njih ima naluknjan rezervoar.«»No, to pa res ni moja krivda. Sploh pa se bodo mogoče vrnili in potem bo mogoče reč urejena. Mogoče so samo šli domov za praznike ali pa je katerega od njih zagrabilo v hrbtu. Kdo si, da lahko sodiš?« Vran je cinično prhnil. »Pa ste vi že kdaj videli, da bi brez potrebnega vzdrževanja kaj takega na samem preživelo? Sploh veš, da ste ob odhodu vrata pustili odprta? Veter bo zapihal in steklo se bo razbilo preden se bodo delavci vrnili in rekli, no, zdaj pa tako nima več smisla, nas bo ranilo, sadike pa bodo zgnile in nas zastrupile, črepinje bodo ranile naše šapice in kljune, ampak vaš šef, on pa je lahko obkljukal svojo kljukico, ane?«»Žal mi je. In žal mi je, da moje preživetje zavisi od njegovih bedastoč, ampak, - «»Ampak računica pa se očitno izide, ane? Ne izmotavaj se, že nekaj časa sem vam na sledi. Več vem, kot hočete misliti.«»No, ne govori torej, da iz vsega skupaj ne bo nič dobrega. Mogoče pa ima prav, mogoče pa bodo nekega dne tukaj rasli bujni listnati gozdovi in tudi ti boš imel nekaj od njih.«»In kaj se bo tedaj imelo zgoditi z nami, ki to golo pokrajino kličemo dom? Bomo kar tako skomignili s perutmi in rekli: prav imate, po vaše je lepše?«»Nov dom boste imeli. Boste videli, da bo zares krasno.« Tretji konjenik se je ob teh besedah zmrazil in umolknil. Zagnusil se je sam sebi, saj je spoznal, da je začel iz lastnih ust bljuvati parole svojega preziranega delodajalca. Ampak kaj more, ko pa mu je ta bedast ptič začel fecljati živce. On že ni kriv ranjenih šapic, pa tistega mostu, pa neuspele prenove tiste kočure in tako naprej. On samo prešteva stroške in se spušča v prijazne klepete z okoliškimi prebivalci. Še glas mu je dal, ptiču neumnemu, kaj ga ima zdaj z njim napadati.»Naj ti zaupam majhno skrivnost, da preidemo k bistvu, ker vidim, da ti okolišenje diši približno toliko, kot celosten koncept osebne odgovornosti. Prenesi sporočilo svojima tovarišema. Pospravite svoja semena. Mi novega doma ne rabimo. Mi nočemo, da popravite škodo svojih prednikov, ko so ti pred več kot tisoč leti izsekali domala cel otok. Všeč nam je, ko je vse takole prazno in se iz višav vse tako jasno vidi. Od plenilcev samo lisice. Od kopitarjev samo jeleni. Krave? Dva, tri mesece v letu mogoče. In če bi vašemu bedastemu tovarišu slučajno uspelo in sem prikliče raj na zemlji? Po ničemer več ga ne bo mogoče razločiti od drugih krajev, od tistih, iz katerih prihajate. In kaj ste storili z njimi, vsi vemo. V tisti knjigi je bilo vse natančno popisano. Zato pa iščete zdaj nove. Polni ste govna, ljubi tovariš. Povem vam, če bi ga malo izlili na vaše ljubljene gredice, bi vam vse skupaj veliko bolje uspevalo.«»No, gospod krokar, obljubljam vam, jaz sem tu res samo zato, da računam.« Zdaj se je tretjemu zdelo, da je velika ptica le nekaj skokov proč od njega. Tekom njunega pogovora je prišla čisto blizu in začela se je napihovati in se pripravljati, da zamahne s krili v njegovo smer. Prvi je še vedno brskal po torbah, zdaj jih je že večina spet ležala v blatu in druga je migetala nekje daleč na cestišču. Tretji se je zbal za svoje nežne okončine, za svoje mehke beločnice in tako naprej. V strahu je ptiča grdo pogledal. »Kraa,« je ta še zadnjič rekel, ga strogo pogledal in se pripravil na vzlet. Tretjemu je roka samodejno segla pod razbrazdan mah, zgrabila neki odkrušek okamenele lave in ga z vso silo zalučala proti ptičevi glavi. Ciljal ni natančno, a je bil ptič že preblizu, da bi ga bilo moč zares zgrešiti. Topo je udarilo in tretji je zmedeno pomežiknil. Ptič se je zgrudil na razbrazdana tla. Iz ust poet-ekonomista se je izvil odsekan, pridušeni krik, ki je privabil prvega, da je pozabil na zmedo, ki jo je ponovno povzročil pod svojimi nogami. Zarjul je: »Ti bedak, a kar tako si ga, dragocenega majhnega ptička?«»Na semena se je spravil,« je tretji zajecljal v odgovor.»A, a tako,« se je naenkrat tri nivoje tišje odzval prvi. »Potem pa prav.« Postal je, da zbere misli, ker ni bil navajen, da bi tovariš postoril karkoli v njegovo korist. »No, to je torej urejeno. Tole pospravi,« z roko je pomignil na kaos, ki se je nagrmadil pod njegovimi nogami, »pa lahko gremo.« Pokašljal je, z dvema prstoma pograbil preminulega ptiča ter ga zalučal v obcestni jarek. »Kaj, a nisi tega hotel?« je brezbrižno dodal. Sonce je svetilo nizko na obzorju in tretji je prikovan na mestu z naraščajočo nejeverjo strmel predse. Prvi je poskušal poklicati drugo, pa se ni odzvala, zato je poravnal svoje hozentregerje ter se na petah zamajal na mestu: »No, grem po tovarišico, ti pa kar veselo na delo.« Apokalipsa, 245-246
Revija Apokalipsa
DRUŽBA
Elegija o plebejstvu Malomeščanski delavci različnih prepričanj, nazorov in ciljev predstavljamo večinski delež našega ljudstva, ki prebiva v historično mladi državi, a prepolni nezrelosti in neodgovornih dejanj. Po 30 letih se še kar ne moremo znebiti tečne pubertete, ki vselej eruptivno preplavlja slovenski etos. Pomislite, kako malo je potrebno, da zadovoljiš sodržavljana: njegova afiniteta ne presega velikih prsi, primitivnega humorja in plastičnih sanj o novem prevoznem sredstvu. No, pa da ne pozabimo na buržujske višave, kjer se gnetejo miselni tokovi hrepenenja po slavi, večvrednosti in materialnem poželenju, ki so posledica fatalnega narcisizma in progresivnega pohlepa. Gre za eklatantne atribute številnih nosilcev javnih funkcij, ki znajo dobro odigrati vlogo neškodljivih vladarjev. Za prazne obljube in drobiž vzgajajo vitalen odnos s plebejci, ti pa jim v en glas vzklikajo: Slava vam, vladarji, tisti, ki bomo umrli, vas pozdravljamo! V duhu spoznanja Gola plemenitost našega bivanja, pomešanega v mesu in krvi, je v minljivosti, tisti nezavedni paradigmi človeške usode, ki je nepredvidljiva in se dotika vsakogar. Nam je morda prav v tem prizaneseno, da ne vemo ne za uro ne za dan, ko bomo zapustili stvarnost in v grob odnesli svoje sanje? Čeprav nam to ne daje ravno zadoščenja, saj se potem prikrade občutek, da je življenje brezupno, šlamastično in nepopolno, pa lahko v tem vidimo priložnost, da oviti v plašč realnosti pustimo svoj pečat v zgodovini. Prej kot ga bomo oblekli, prej bomo zbistrili misli, zadihali s pravo mero pragmatizma in ukovali svoje ime v večnost človeškega spomina. Slovenske matere sin V besedi izgovorjena lepota maternega jezika je plod hrepenenja, trme in nežnega dotika zemeljske grude, ki so jo vztrajno negovali že naši predniki in se nam zdaj občasno prikrade v misli ob pogledu na bogato in s soncem obsijano zelenje naše majhne deželice. Žal nam ta čudoviti odrešiteljski pogled mnogokrat zastira kar naš lastni um, preobremenjen z vsakodnevno odmerek balastnih misli, ki poganjajo tok tradicionalne slovenske apatije in brezvoljnosti. Morda bi morali slišati za tiste narode sveta – in verjemite mi: ni jih malo! – ki hrepenijo po lastni državi že stoletja, pa jim najvišjo obliko narodnega ponosa nekdo odreka, jih žali in ponižuje. Tlakujmo prihodnost našega evropskega polisa tako z izrekljivo kot zapisljivo besedo, da bo v ponos rodovom za nami in v spoštovanje slehernega inozemskega bitja. Destruktivno popačenje športa Metamorfoza, ki jo doživlja šport, postaja pojem nerešljivega. Zdravnik James Naismith je izumil košarko, da bi si otroci med zimo krajšali čas in tako ostali v dobri telesni pripravljenosti. Ideja se je udejanjila 1891., ko je človeštvo dobilo šport, ki je zastrupil svet. Opij dobre narave, ne le košarke, ampak tako rekoč vseh športov, je skozi zgodovino pridobival veljavo kot manifestacija časti, ponosa in ugleda. Žal le začasno! Destruktivna nota, ki je uničila sistem vrednot, je kapital, ta je patološko preslepil čustva ljudi do športa. Fundamente ljubezni, zdravja, veselja in užitkov je zamenjala kaotična formula tekmovalnosti. Športniki, ki se danes borijo za preživetje, plujejo z barkami v neznano morje. Za mnoge je usodna že prva nevihta, saj ta uniči pravljico o dragih avtomobilih, lepih dekletih in hiši z desetimi spalnicami. Tisti, ki jim uspe prijadrati do odprtega morja, postanejo doktrina posiljenega triumfa in plen izkoriščevalskih blagovnih znamk. Tako se epoha potrošništva nadaljuje, športniki pa niso več vzor, temveč simbol malikovanja vsakega otroka. Nebuloze umetnega poosebljanja nas pripeljejo do hipokrizije, ki se kot razbolelost neustavljivo širi. Ikarjev polet se konča z izgubo identitete ali celo s spoznanjem, da jo posameznik nikoli ni imel. Pogubne uverture sovraštva Za trenutek nazaj k antiki. Terminologija besede etika izhaja iz grškega pojma ethos, kar pomeni človeška drža. Kako mogočna naj bi bila ta, so mnogi filozofi različno razlagali in oblikovali lastne podobe o etičnemu bitju. Deluj tako, da bo tvoje dejanje lahko postalo obči zakon, je srž Kantove deontološke etike. Ni trajalo dolgo, da so kot protiutež Kantu na sceno prodrle ideologije, ki so z manipulativno roko jeze, sovraštva in mahinacij vsiljevale svoj »moralni« zakon. To je bila voda na mlin labilni drhali, ki ni potrebovala dolgo, da je patološke intence nedonošenih ideologov sprejela. Zastrupljeni narodi so fanatično verjeli, da jim je dovoljeno, da za lasten neuspeh krivijo druge in tako moralni zakon postane nemoralni cilj, ki upravičuje krvoločna sredstva. Svoj posel naredijo še represivni aparati, ki horde ljudi cepijo proti strpnosti, solidarnosti in ljubezni. Produkt tega je imperij, napolnjen s čredno družbo, imuno proti dialogu, strpnosti in spoštovanju. Nikoli več, ponavljamo. Nikoli več. Novi Facebookovi všečki Živimo v eri neizogibne gonje in hrepenenja po »spreminjanju« našega ljubega planeta. Na bolje, seveda, kajpak, a pogosto le za ceno egotripnih avtogramov, ki bi jih, v želji priznanja in sprejetosti, delili vsi vsem. Ti avtogrami so zdaj odraz všečkov na družbenih omrežjih, ki služijo kot vstopnica v svet obstoja. Si ali te ni? Odsotnost iz življenjskega teatra digitalij pomeni tvojo neposredno smrt, ki jo z vzkliki in obrekovanjem izglasuje množica v koloseju 21. stoletja. Vrednostni sistem smo obrnili na glavo in začeli uživati v preštevanju všečkov, ki jih je dobila naša objava. Kaj se je zares zgodilo na sliki, kaj smo ob zapisanem zares začutili, ni pomembno. Tako je postal še materialni svet, ki ga tako radi malikujemo, instanten absurd in zgolj začasno sredstvo poželenja. Za hip odmerek v žilo, prosim. Prazen je praznični čas Čakalne vrste v trgovinah, praznično vzdušje, lučke in druge komercialne izvedbe prednovoletnega nategunstva so že globoko udarile sleherno slovensko denarnico. Človek ima občutek, kot da je tista obljubljena Švica res prišla. Morda še v kakšnem podhodu ali pred cerkvijo srečaš berača, vendar se zdi, da so ljudje v slovenskih mestih zadovoljni in radostni. Malo pozabimo na realnost in zdi se, da v upanju na boljše leto iz sebe iztisnemo še ta preostanek pohlepa in se hkrati prepustimo potrošniškemu toku, kljub temu da nam dolgovi visijo nad glavo. Le upamo lahko, da se bo v nas prebudila empatija, ki bo ostala z nami celotno leto, ne le v tem prazničnem času, ko se ljudstvo obdaruje in si izreka lepe besede. Dajmo se spomniti, kaj in zakaj sploh praznujemo, pa se bomo tudi izložbenim malikom laže izognili. Stara celina na stara pota? Človeški duh, ujet v zaporu veličastne dame Evrope, umira, saj so dosmrtnega zapora oproščeni le zametki humanosti. Ti obstajajo v besedah, manj v dejanjih. Preostalo, kar človek manifestira kot nesebično ravnanje v imenu etike, morale, načelnosti in dobrote, tone v pozabo, z njim pa tudi ta veličastna evropska civilizacija. Očitno so nekatere bolezni neozdravljive. Nerazumljivi nacionalsocializem, fašizem, komunizem in z njimi povezane abotne vizije, rakotvorno napadajo srce Evrope v obliki skrajnih desnih in levih političnih opcij. Narodi potrebujejo pogumne in karizmatične osebnosti, ki bodo znale napake lastnega naroda prepoznati, jih obsoditi in pomiriti podivjano čredo frustriranih in emocionalno praznih ljudi. Oropani ljubezni Kaj bi se zgodilo, če bi svet oropali ljubezni?Duše bi jokale, narava bi krvavela in svet, ki naj bi bil po Galileu matematično urejen, bi postal matematično nerešljiv. Izgubili bi ravnovesje, ki ga ljudje dedujemo in v toku življenja popačimo in popolnoma zlorabimo. Človeštvo je samo sebe pripeljalo na skrajni rob preživetja, še Boga ne potrebujemo več, da bi nad zemljo spet priklical vesoljni potop. Vedno znova stopamo v isto reko, v isti svet hudobij.Novo zamenja staro in staro postane kaj kmalu novo, začarani krog odsotnosti ljubezni pa se vrti na vrtiljaku neskončnosti. Roparji so že na pohodu v puščavi hrepenenj, da bi nam izsušili sanje o ljubezni, zato le upajmo, da bo univerzalno čustvo zdržalo in vztrajalo med ljudmi. Zaspane oči samote Človeško bitje doseže vrhunec življenja ob zadnjem izdihu, ko mu živi ovrednotijo plemenitost njegovega bivanja. Spomin je edina karta, s katero igramo, da bi se prebili v zavest naših zanamcev. Ob tem je pomembno le to, kaj smo v življenju storili, namreč, to, česa nismo, bomo odnesli v grob. Takrat popravnega izpita ne bo več, ostali bomo sami s seboj v upanju, da po smrti obstaja neki drugi svet, ki nam ga obljubljajo svete knjige. Smo pripravljeni sprejeti minljivost in si v ogledalu priznati svojo šibkost in nebogljenost? Zdravstveni opomin Nevidni sovražnik, morilec, ki ne pozna potnega lista in ne izbira žrtev, globoko prodira v našo intimo, v naše bistvo. Covid-19 tako rekoč s tiho diplomacijo smrti pušča neizbrisno sled v zavesti sodobnega človeka 21. stoletja. Čeprav se zdi, da smo v Sloveniji na poti triumfa in nam občasno rahljanje vladnih ukrepov vliva samozavest, je lahko pretiran optimizem tudi nevaren. Tako kot za gladiatorje ena zmaga v Koloseju ni bila dovolj, da bi si prisvojili rudij, lesen meč svobode, ki je pogumne bojevnike osvobodil jarma suženjstva pod okriljem rimskega imperija, nam tudi prva uspešna bitka proti pandemiji ne sme biti dovolj, da bi nemudoma razglasili slavje. Poskrbimo, da ne izgubimo prednosti, ki smo si jo priborili proti smrtonosnemu virusu. Previdnost, skrbnost in potrpežljivost nikoli niso odveč. Hitro na vrh sveta! In je mimo še eno leto, še eno desetletje, še eno obdobje modernizacije človeštva, tudi na račun etične resignacije, revščine in prelite krvi. Skratka, tekmovalnost med narodi in prehitevanje brez cilja, no, vsaj brez takšnega, ki bi vodilo v vsesplošno blaginjo. Hiter tok življenja, ki so nam ga v eri tehnološkega razcveta ponudile politične elite in buržujske kaste, smo brez razmisleka sprejeli in po hitrem postopku pridobili državljanstvo v republiki sužnjelastništva. Kje je tu svoboda? So nas naučili, da jo je treba iskati na družbenih omrežjih, na delovnem mestu, v partnerskem odnosu? Začnimo jo vendar že iskati v drobcu svoje duše, ki ga pustimo na tem planetu. Le tako bo vsako leto znosneje, prijetneje in bolj čuteče. Tisti mulci s kvarta Ob sprehodih skozi sivino ljubljanskih ulic se spomnim na otožne obraze, ki jih udarci tuje roke često božajo. To je pogled na resignirano mladost, polno sramu, žalosti in bolečine, ki prisilijo dečke iz kvarta, da opustijo sanje. Potem je tu še ulica, ki jih oropa lastne zavesti in jih spremeni v mentalne reveže. Najraje v temi tavajo brez smisla za življenje in v upanju, da jim bo uspelo zablesteti s kriminalno kariero. Hitro pozabijo, da je to ples s črno damo, s katero se navadno odpleše zgolj zadnji tango. Nepripravljene in nezrele jih v boju za preživetje prerešata krogla in tako končajo pozabljeni med ulicami. Njihove raztrgane in tragične zgodbe zdaj potujejo od ust do ust v opomin nam vsem. Med eksistenco in esenco? Ne gre za to, da bi obsojal narkomane, pijance in druge mavrične osebnosti v hierarhiji moderne družbe našega časa. Gre predvsem za to, da si ljudje priznamo, da smo od česa odvisni. Vsi pač na sebi edinstven in svojevrsten način. V odvisnosti blažimo travmatične rane preteklosti in sedanjosti ter tako bežimo pred realnostjo, da bi z občutki iracionalnosti preživeli. Kakšno slepilo uma vendar, saj nam je kristalno jasno, da se bomo vnovič zbudili še bolj poškodovani. Čas je, da odvisnosti napovemo vojno in ustavimo pat položaj, ki nas vse bolj izčrpava in potiska v regresijo. Tako bomo naredili prvi korak, da zaustavimo udarce usode. Bitka bo dokončno dobljena, ko bomo stali pred ogledalom življenja in bomo na drugi strani zagledali podobo, od katere smo zares odvisni. Ta podoba bo prenesla vse, vse naše laži, strah, jezo in nemoč. To bo čas spoznanja, ko se bosta spopadli eksistenca in esenca. Življenje bo dobilo smisel, smisel bo zaživeti. Rdeče je belo. Belo je rdeče. Nisem ideološko obremenjen, da bi moral prestreči kroglo partizana ali domobranca in si tako zagotoviti staro vizijo herojstva, ki bi jo nekateri v svobodni in demokratični Sloveniji še kar gonili. Davno so iztrošili vse ase, rokav je prazen in zanemarjen. Tako od prvih kot od drugih, a pozor ostaja ujetost v za večino nedoživetem spominu, ki nas tako tlači in razdvaja. Namesto da bi iz roda v rod prenašali spomine na dobroto, prijateljstvo, poštenje nas primitivni ideologi venomer zastrupljajo s sovraštvom, lažjo in manipulacijami polpretekle zgodovine. Za njih nikoli ne bo opravičila, številni krivci bodo ostali nedolžni, nekateri heroji ne bodo nikoli slišani. Vse ne moremo spremeniti, lahko pa tragiki naroda ponudimo pieteto, tisti elementarni drobec medčloveškega spoštovanja. Za črno smrt je vselej dovolj pogubna vera v brezpogojno življenje. Draga civilizacija! V delavska telesa zabadajo nože pohlepni lakaji, katerim lakoto po kapitalu potešijo izkoriščene roke delavcev. Srednji razred počasi izginja, saj se neusmiljeno gradijo mostovi segregacije med bogatimi in revnimi. Novodobna tehnološka agenda postaja vse bolj agresivna, prevzema oblast, poniževalno obsoja in nadleguje vse ostale oblike človeške komunikacije in umetniškega ter kulturnega ustvarjanja. Tehnologija ustvarja naselja, mesta in države nedostopne vsem tistim, ki jim je digitalna mrzlica tuja, predraga ali pa nimajo delovnega mesta neposredno povezanega s tehnikalijami. Magični kulti v obliki značajske, kulturne, zgodovinske in arhitekturne tradicije postopoma umirajo, saj bogate računalniške kaste potiskajo delavski razred v eksodus. Sebični individualizem in pretirana moč kapitala sta v hipu zdrobila medsebojne odnose med ljudmi. Speče ljudstvo se bo moralo prebuditi, da bo lahko bila civilizacija vredna svojega imena. Apokalipsa, 245-246
prikaži časovnico