Revija Apokalipsa
KEMIČNI SVINČNIK NA NOČNEM ŽRTVENIKU
Pišem. In to slabo. Ne, ne, a kaj? Po pravici povedano je še huje. Domišljam si, da pišem, si domišljam, da lahko to skropucalo — nelektorirano za povrh— razglasim za pisanje. Ma lepo te prosim, koga bi zanimalo, kaj imaš za povedati? Ali sploh imaš kaj pametnega za obelodaniti? Saj furaš povsem običajno in povprečno življenje, kuča posao posao kuča pa, seveda z obveznimi postojankami v trgovinah. Naj se vidi, da živimo v kapitalistični državi. Niti v milijon letih bi lahko bil tvoj lajf vreden komentiranja, če ne bi obstajal majhen stranski podatek.Tujec si. Ampak bodi odkrit od samega začetka. Nisi tak tujec. Ti si prišel iz zahoda, iz še bolj kapitalistične države kot je ta, v kateri preživljaš zdaj svoje dneve. Na poti do sem se nisi skril v podvozju nobenega tovornjaka, niso te natrpali v noben kombi, prav tako nisi tvegal življenja v napihljivem čolnu najslabše kakovosti. Prišel si z letalom, nizkocenovnim. Nihče te ni prisilil, da spremeniš naslov svojega stalnega bivališča. Sam si se odločil za to, popolnoma pri zavesti, ničesar junaškega ni bilo v tem početju. Prišel si iz bolj razvite države — ali bi moral reči iz bolj razbite? In to te je zaznamovalo. V pozitivnem smislu. Obdan si s privilegiji. Še enkrat te bom vprašal, koga za vraga bi zanimalo takšno življenje?Mrak pade na zemljo, tako kot pade na mojo dušo. Če nikomur ni mar za mojo zgodbo, bo vsaj meni mar zanjo. Tudi ta kemični svinčnik, ta promocijski kuli, ki sem ga privlekel kdove od kod, doživlja svojo nalogo življenjskega pomena. Gledam ga, skoraj prozoren je, barve in črke na njegovem telesu so že zdavnaj zbledele in vendarle vidim, da še ima črnilo do vrha, kakor napolnjeno s svežo krvjo telo. Ko bi le tudi jaz bil tak. On čuti, da se mora razliti v obliki moje pisave, da mi ponudi nekakšno tolažbo, nekakšno zatočišče, nekakšno upanje. Močno ga zagrabim in se zapišem v noč.Res je, prišel sem z vsemi udobnostmi modernega sveta. Seveda kolikor dopušča ta slab kvadratni meter v avionu. Kupil sem karto — nepovratno, čeprav tega takrat nisem hotel vedeti— s svojimi skromnimi prihranki, vendar za razliko od drugih južnjakov sem imel vsaj nekaj našparanega in kar mi je lahko služilo kot zaščitna mreža pri prvih korakih v novem okolju. Ali mi je bilo zaradi tega manj težko premagati tiste stopnice do vrat letala? Nimam odgovora na to vprašanje. Odgovore imam za bore malo stvari. Vem pa, da sem tedaj čutil težke noge, kot da bi namesto tega, da se vzpenjam slabih deset metrov nad tlemi, hlastal po zraku na poti proti najvišjim vrhovom tega planeta. Spomnim se, da sem si želel, da bi bilo to sizifovo delo, da bi iz zadnje stopnice padel na začetek in bi tako ponovil postopek v nedogled – tako sem se bal. Jasno, da si tega v tistem trenutku nisem priznal, govoril sem si, da sem največji frajer, ker grem novim pustolovščinam naproti. Japajade, kakšne preklete floskule nam prodaja hollywoodsko sranje. V hlače bi se podelal, če ne bi bil še mlad in tako obvladoval svoje finte do potankosti.Prvi meseci so minili v znamenju zmerne vzhičenosti in potlačene tesnobe pred neznanim, nedomačem. Začel sem opažati, da so kljub razlikam ljudje prijazni do mene, vsaj toliko kot diktirajo splošne manire. Ni jih motila moja malo temnejša polt. Koordinate kraja mojega rojstva so bile taprave. Nekam glupo so se smehljali in se trudili govoriti v vsem znan mednarodnem jeziku. Jaz pa sem se že zelo zgodaj zavedal, da se moram čimprej naučiti tukajšnje govorice. V svoji glavi sem si govoril, da je to iz spoštovanja. Ja valda ne morem pričakovati, da se bodo tu vsi prilagodili in govorili v tujem jeziku samo zame. Jaz sem moral zgraditi ta most. Verjetno pa so pravi razlogi nekje v moji podzavesti. Slutil sem namreč, da bi mi to znalo zelo koristiti. Že zgodaj se mi je dozdevalo, da vem, kakšen odnos imajo tukajšnji prebivalci do svojega materinega jezika in kako bi me gledali z odprtimi usti, če bi jaz znal ta jezik spretno uporabljati. Občudovali bi me. Še več, rekli bi, pa zakaj si se tako namučil, ko pa se lahko sporazumemo v angleščini, saj ti ne bi bilo treba. Sem se torej naučil jezika iz spoštovanja ali zaradi koristoljubja? Ali bi bil kreten, če bi veljalo slednje? Fak, verjetno res!Reklamni kuli stoka, medtem ko ga moja desna roka – desničar si, kako klišejsko – hitro premika sem ter tja po papirju. Mogoče samo hoče prikimati mojemu kretenizmu, pa ne more, ker ne govori oziroma lahko pove samo to, kar mu ukaže moj begajoči um. Ošinem ga s pogledom in se zdrznem, ko ugotovim, da se mu življenje hitro izteka. Tinte je le še za slabo polovico. Bodi močan, imava še veliko za čečkati. Ali že toliko časa piševa? Ni šans, samo krama je. Zastonj je bil. Brljava svetloba namizne luči tudi ne pomaga razvozlati uganko. Nimam blage veze, koliko je ura ali je še danes ali je že jutri. Pizda, saj to sploh ni važno, pohiti, preden ti kompanjon umre v rokah.Bel. Moški. Heteroseksualec. Mater, da mi je bilo lahko! Pa mi je bilo res? Jeba je to, da zdaj, toliko let kasneje, ne razločim več dobro, kako sem se počutil takrat, ko sem se moral vključiti v novo okolje, v družbo, v drugačne življenjske navade. Vse je popacano v meni, ravno toliko kot zgornje vrstice po novem rafalu moje desnice. Zdi se mi, da so moji današnji občutki in misli le slaba kopija tedanjih, da zgolj packajo originalno sliko. Ne morem se dokopati do prvinskih občutkov tistega časa. Če to ni frustirajoče …, čeprav se mi svita in izgleda kot pristno. Prva leta sem životaril — zdaj pa ne al kva?—, poskakujoče od ene prekarne službe do druge, vse za mizerno plačilo na črno in še bolj mizerno zadovoljstvo. Bel heteroseksualni moški, iz zahoda gor ali dol, pripadal sem proletariatu — ja, razodetje, delavski razred še vedno obstaja, pa četudi ga že desetletja hočejo likvidirati iz vseh možnih strani. In to nekaj šteje. Kaj nekaj, ogromno! Imel sem določene ugodnosti zaradi svojega porekla, to že, ampak denar, najštevilnejša narodnost, je zaznamoval moje možnosti.Nekoliko kasneje mi je vendarle uspelo priti do dostojne službe, po vsej verjetnosti zahvaljujoč mojemu spretnemu jeziku. Pa ne samo temu, sigurno tudi zaradi dejstva, da sem bel, pa moški in vse to. Saj že veste, kako gre. Ne bom tega zanikal. Nočem biti še en idiot tiste vrste, ki prodajajo te buče, da uspeh pride z osebnim garanjem, da če si nekaj želiš, lahko to tudi dosežeš. Dovolj je tega bulšita. Jaz nisem začel v garaži, štartal sem v bajti, ki je skromna, stara in razpadajoča, vendar bajta konec koncev. Dobro vem, da drugi nimajo niti tega. To si moram zapomniti vsakič, ko bo zmagovalni diskurz poskusil kar bruhniti iz mene. Eden mojih največjih strahov – in imam jih toliko, da bi lahko odprli muzej – je, da bi postal tak, tak brezveznik.Pogledam spet proti svojemu kemičnemu svinčniku. Rečem mu 'moj' z razlogom, ker ga v takih trenutkih, kot je ta, čutim kot del mene. Mene ne bi bilo brez njega. On drži mojo glavo nad vodo. Zato pišem na roko, računalnik mi ne more ponuditi ničesar tako vrednega. Kemični svinčnik, kakšna lepa besedna zveza. Skrivnosti narave z nečim organskim. Svinčnik žrtvuje svoje življenje zame in to, kar počneva, je kot da bi mi s svojim črnilom nudil transfuzijo, vame pretaka novo kri. In vidim, da se bo ta proces kmalu končal. Tako kot ta noč. Slabotni luči na moji mizi, ki ni miza, temveč žrtvenik, se skozi okno počasi pridružuje nova zora na obzorju. Ta mahoma uničuje svet, kateremu sem drevi pripadal. Svet, ki je bil zreduciran na mizo, namizno luč, papir, kemični svinčnik in mene. Ajde, prijatelj, še par besed moramo napisati, da dokončam postopek.In? Kako je sedaj? Lahko razberem sedanje občutke? Ne bi rekel. Lebdim v nekakšnem limbu, na pol poti med nebesom in peklom. Nisem tukaj ne tam. Ne spadam sem, niti tja. Na smrt se bojim dejstva, da bom osivel v tuji deželi, še bolj pa, da bi se vrnil v svojo rojstno deželo. Kdo bi lahko to razumel? Kadar se vrnem za nekaj dni, se počutim večji tujec kot tukaj. In vendar tu sem in vedno bom prišlek. Živim v nenehnem odtujevanju, ki ga poskušam zakrpati s pocenim pisalom. To je edina omama, ki me drži gor.
Revija Apokalipsa
LEZBIČNI DRUŽINSKI FILMI
Zdaj, ko se tudi v Sloveniji lahko istospolni pari poročijo in posvojijo otroke, je primeren čas, da se seznanimo z nekaterimi lezbičnimi filmi z družinsko tematiko, ki ponudijo različne teme in reprezentacije tega s čim se lezbične družine (lahko) soočajo v vsakdanjem življenju. Naj opozorim, da se v tem članku ne ukvarjam s preostalimi oblikami družin v mavričnem naboru, tj. gejevskimi, biseksualnimi, transspolnimi družinami, vendar naj vsaj omenim naslove nekaterih, Idealni dom (Ideal Home, ZDA, 2018), Patrick 1.5 (Patrik 1,5 SWE, 2008), Zatočišče (Shelter, ZDA, 2007), Ptičja kletka (The Birdcage, ZDA, 1996), Ure do večnosti (The Hours, UK, 2002), Popolnoma normalna družina (En helt almindelig familie, DK, 2020) idr.Zdaj pa predstavimo lezbične filme. Film Otroci so v redu (Kids Are Alright, ZDA, 2008) Lise Chodolenko prikazuje zgodbo o dolgoletnem lezbičnem paru Jules (Julianne Moore) in Nic (Annette Bening) z mladoletnima otrokoma Joni (Mia Wasikowska) in Laser (Josh Hutcherson) ter njunim darovalcem sperme Paulom (Mark Ruffalo), ki nenadoma postane del njihovega življenja. A čeprav film ponuja pozitivno reprezentacijo otrok v istospolnih družinah, pa ima film, kar zadeva lezbično ljubezen na žalost preveč stereotipov, da bi mu lahko rekli dober film o lezbični ljubezni: od tega, da otrok poišče donatorja iz semenske banke in da ena od njiju celo seksa z njim, do tega da lezbični par za vzburjenje glede gejevske porno filme, čeprav je tema filma tudi problematizacija zakonske krize srednjih let. Pri Chodolenkovi se ponovno pokaže to, kar smo opazili že pri njenem drugem filmu Laurel Canyon. Tudi slednji je prav tako kot Otroci so v redu dobil precejšnja finančna sredstva velikega studia, zaradi česar je opazna dvojna morala, ko gre za prikaz homo- in strejtovskih seksualnih prizorov, čeprav s filmskega stališča (režija, igralci, fotografija ipd) vse štima. Zakaj smo morali čakati tako dolgo, da bo nekdo naredil film o istospolni, natančneje lezbični družini, da bi skozi stranska vrata ponovno vstopila prevara z moškim, in to celo z darovalcem sperme za njuna otroka, čeprav to v končni fazi zakonske zveze sicer ne razdre, jo pa precej omaja? Sicer je res, da so otroci v filmu prikazani kot povsem v redu, ne izražajo in doživljajo nobenih travm, v nasprotju s tem kakor je v intervjuju o svoji lezbični družini leta 2019 spregovorila finska premierka Sanna Marin: »Zaradi nevidnosti sem se počutila manjvredno. Nismo bili prepoznani kot prava družina ali enakovredni drugim družinam«. Istospolni starši (Des parents pas comme les autres, FRA, 2001) je režirala Lauren Katrian. Film govori o srednješolki, ki odkriva tako svojo spolnost kot spolno usmerjenost svojih staršev, matere Martine (Elizabeth Bourgine) in očeta Antoina (Samuel Labarthe), saj se film otvori z Olympe (Louise Monot) in njenim fantom Leom (Lucas Bonnifait), ki svoje razmerje na neki zabavi preneseta na fizično raven. Zaradi tega je Olympejina sošolka Geraldine (Julie Fournier), ki je zaljubljena v Lea, ljubosumna in se maščuje tako, da vsem pove, da je Olympejina mati lezbijka. Olympe sooči s svojo mamo glede vprašanja biološkega očeta, vendar ni zadovoljna z njenimi odgovori, saj za mati ni nikoli pravi čas za iskren pogovor. Olympe, ki živi v majhnem provincialnem mestecu, se v jezi odpravi v Pariz, da bi našla svojega biološkega očeta, za katerega pa se izkaže, da je gej in Geraldine po pogovoru prepriča, da se vrne domov. Ko se Olympea vrne, odkrije nezmotljiv dokaz, da je imela Geraldine prav, saj najde mati v objemu njene ljubimke. V šoku si skuša prerezati zapestja, kar je dogodek, ki kar kliče na pomoč. Olympe namreč ne zna primerno umestiti svoj odnos z drugimi učenci v šoli, v svojem življenju z mamo in svoji aferi z Leom. Ambivalentna, kot vsi najstniki, išče ekstreme in skuša najti svoje mesto v vrtincu življenja. Čeprav film ni odličen in ima razne filmske in pripovedne pomanjkljivosti, je tema nerazkritosti istospolnih staršev iz stališča homofobije družbe in kakšen vpliv ima lahko to na otroke pred dvajsetimi leti provokativen, saj pokaže, da je lahko za nekatere otroke, ki odkrijejo istospolno usmerjenost svojih staršev to travmatično.Najstarejši, vendar filmsko in pripovedno najboljši je belgijski film Vsi očki ne lulajo stoje (Tous les papas ne font pas pipi debout, BEL, 1998) v režiji Dominiqua Barona, ki govori o lezbičnem paru, Zoé (Carole Richert) in Dan (Natacha Lindinger), ki živita skupaj že deset let in imata sina Simona (Corentin Mardaga). Živita v majhni belgijski soseski, v kraju, kjer vsi sprejemajo in sobivajo z njunim življenjskim stilom. Zaplet se zgodi, ko se v sosesko nasproti njih preseli nova družina s hčerko, s katero se Simon spoprijatelji in se vanjo sčasoma zagleda. A z novo družino pridejo tudi konflikti in predsodki, Simon pa je v fazi razvoja in vzpostavljanja novih vezi zato diskreditorne pripombe začnejo vplivati nanj. Zdaj se mora prvič spopasti z mislijo, da nima očeta, tako kot vsi otroci, zaradi česar se začne oddaljevati od Dan, Dan pa se obrne po pomoč k svojemu očetu. Nazadnje se morata Dan in Zoé soočiti s položajem, ki sta si ga do tedaj le predstavljali. Velik uspeh filma je v tem, da se nikoli ne osredotoča na lezbični odnos, temveč na to kako lezbični odnos dojemajo drugi, vključno z otroki: Zoéina mati, sosedje, Simonovi prijatelji. Prav Simonovi prijatelji so pomemben del filma in njihove situacije nam porajajo vprašanja: je moralno sprejemljivo, da hčerka ne pozna svojega očeta, ker je odšel, ko je izvedel, da je njena mati noseča? Je moralno sprejemljivo, če je oče (novi sosed) strog do svojih otrok in jih uči nestrpnosti in predsodkov ter slabih manir? Zdi se, da heteroseksualnost omogoča vedenje, ki ni sankcionirano, medtem ko so o homoseksualnosti širijo predsodki in stereotipi. Eden od teh je tudi, ko se Simon zaljubi v hčerko novih sosedov, kar opozarja na še eno splošno zmotno prepričanje: lezbijke imajo slab vpliv in njihovi otroci bodo neizogibno tudi istospolni. Film je kljub svoji nepretencioznosti lepa, ganljiva in lepo zaokrožena pripoved (tudi zaradi odličnih igralk in igralcev) o tem kako je vsaka ljubezen in vsaka družina lepa ter da se prav vsaka družina po svoje sooča s svojimi težavami in skrbmi ne glede na spolno usmerjenost staršev, v to pa seveda spadajo tudi skrbi otrok.
Revija Apokalipsa
OD NEUMNOSTI DO NOROSTI - Pričakovana življenjska doba
Kdo ve, ali se še kdo spomni pesmi pisatelja Edmonda de Amicisa: Lepote čas ne briše vselej,solze in skrbi ne vedno pustijo sledi.Moja mama je dopolnila že šestdesetin bolj ko jo gledam, lepša se zdi.To ni hvalnica ženski lepoti, temveč sinovska predanost. Predanost, ki bi jo morali danes premakniti na starost okoli devetdeset let, kajti danes šestdesetletna gospa, ki je pri zdravju, ima živahno in zelo aktivno podobo … in če je za povrh posegla po plastični kirurgiji, je videti dvajset let mlajša. Spomnim se, da se mi je v otroštvu zdelo, da ni pošteno preseči šestdeset let starosti, saj bi bilo grozno životariti bolehen, slinav in dementen v domu za ostarele. Ko sem pomislil na leto 2000, pa sem si rekel, prav, kot pričuje Dante, lahko bi živel sedemdeset let in dočakal leto 2002, vendar je bila ideja, da bi dosegel to častitljivo starost, zelo oddaljena in vprašljiva domneva.Tako sem razmišljal, ko sem se pred nekaj leti srečal z nemškim filozofom Hansom Gadamerjem, stoletnikom, ki je od daleč prišel na nek shod in je jedel z zavidljivim tekom. Vprašal sem ga, kako je, in mi je z nekoliko skesanim nasmehom odgovoril, da ga bolijo noge. Hotel sem ga klofniti zaradi te smešne nesramnosti (pravzaprav je v dobri formi živel še dve leti).Še vedno mislimo, da živimo v času, ko tehnologija vsak dan dela skokovite korake in se sprašujemo, kaj bo z globalizacijo, veliko manj pa razmišljamo o največjem napredku človeštva (in na tem področju pospešek presega vse drugo podvige), to je podaljšanje pričakovane življenjske dobe.Pravzaprav dejstvo, da človek lahko zavlada naravi, je megleno slutil že človek, ki je prebival v jamah, troglodit, ki mu je uspelo zanetiti ogenj, da ne omenjam tistega drugega, bolj razvitega našega prednika, ki je izumil kolo. Da bomo nekega dne gradili leteče stroje, so pripovedovali že Roger Bacon, Leonardo Da Vinci in Cyrano de Bergerac; da bomo lahko povečali hitrost premikanja, je bilo očitno z izumom parnega stroja; da bomo imeli električno svetlobo, smo lahko domnevali že od časa Volte. Toda stoletja so ljudje zaman sanjali o napoju dolgoživosti in vodnjaku večne mladosti. V srednjem veku so že obstajali odlični mlini na veter (ki se še danes uporabljajo za proizvodnjo alternativne energije), ljudje pa so se podajali na romanja v svetišča, da bi dosegli čudež in živeli štirideset let.Pred dobrimi tridesetimi leti smo stopili na Luno in nam ni uspelo hoditi po Marsu, toda ob pristanku na Luni je sedemdesetletnik že dosegal konec življenja, zdaj pa (če odmislimo nepričakovani srčni infarkt ali raka) obstaja utemeljeno upanje, da bo dočakal devetdeset. Skratka, največji napredek (če že o njem govorimo) je bil na področju življenja in ne računalništva. Računalnike je napovedal že Pascalov računski stroj, matematik, filozof in fizik Blaise Pascal pa je umrl v starosti devetintrideset let ..., kar je tedaj bila razmeroma lepa starost. Aleksander Veliki in Katul sta umrla pri triintridesetih, Mozart pri šestintridesetih, Chopin pri devetintridesetih, Spinoza pri petinštiridesetih, sveti Tomaž pri devetinštiridesetih, Shakespeare in Fichte pri dvainpetdesetih, Descartes pri štiriinpetdesetih, in Hegel v zelo visoki starosti enainšestdeset let.Številne težave, s katerimi se moramo danes soočiti, so odvisne od podaljševanja življenjske dobe. Pa ne govorim samo o pokojninah. Tudi ogromno migracij iz tretjega sveta v zahodne države nedvomno prihaja zato, ker milijoni ljudi upajo, da bodo tu našli hrano, delo in vse, kar jim obljubljajo filmi in televizija, pa tudi zato, ker želijo doseči svet, kjer je življenje daljše, in pobegniti od drugega, kjer prehitro umreš. Vendar (čeprav statistike nimam pri roki) menim, da je denarja, vloženega v gerontološke raziskave in preventivno medicino, neskončno manj, kot ga porabimo za vojno tehniko in informacijsko tehnologijo. da ne omenjam, da znamo zelo dobro uničiti mesto in poceni prenašati informacije, vendar še vedno nimamo natančnih idej, kako uskladiti skupno blaginjo, prihodnost mladih, prenaseljenost sveta in podaljšano življenjsko dobo.Mlada oseba morda verjame, da je napredek tisto, kar mu omogoča, da pošilja majhna sporočila na mobilni telefon ali da poceni leti v New York, toda osupljivo dejstvo (in nerešen problem) je, da se mora pripraviti, če bo šlo vse po sreči, da postane odrasel pri štiridesetih, ko so bili njegovi predniki že pri šestnajstih.Nedvomno se imamo zahvaliti Bogu ali bogastvu, da živimo dlje, vendar se moramo s tem problemom soočiti kot z enim najbolj dramatičnih v našem času, ne pa kot z mirnim dogodkom.Kar je lepo, je grdo in kar je grdo, je lepo?Hegel je opozoril, da je krščanstvo v umetniške upodobitve vneslo bolečino in grdoto, saj »bičanega, s trnjem okronanega ..., križanega, umirajočega Kristusa ni mogoče upodobiti z oblikami grške lepote«. Motil se je, saj grški svet ni bil samo svet Vener iz belega marmorja, bil je tudi svet Marsia, ki mu je Apolon naložil hudo trpljenje, in svet Ojdipove stiske ali Medejine smrtonosne strasti. V krščanskem slikarstvu in kiparstvu obstaja na pretek od bolečine iznakaženih obrazov, čeprav ne dosegajo sadizma ameriškega igralca in filmskega režiserja Mela Gibsona.Kakor koli že, kot je opozarjal Hegel, poudarek je na maličenju. Nemški filozof je še posebej mislil na nemško in flamsko slikarstvo, ko gre za prikaz Kristusovih preganjalcev. Pred kratkim me je nekdo opozoril, da sta na znameniti sliki Kristus nosi križ, – pripisujejo jo sledilcu Hieronymusa Boscha in je shranjeno v Muzeju likovnih umetnosti v Gentu v Belgiji – naslikana med drugimi ostudnimi mučitelji dva, ki bi jima zavidale številne rokovske zvezde in njihovi mladi imitatorji: eden od likov kaže dvojni piercing v bradi; drugi pa ima obraz preboden z različnimi kovinskimi okraski. Kar je Bosch želel, ko je slikal ti dve bitji, je bilo ustvariti nekakšno epifanijo zla. Kot bi napovedoval stališče italijanskega kriminologa in ustanovitelj italijanske šole kriminologije Cesara Lombrosa. Lombroso je menil, da so tisti, ki se tetovirajo ali spreminjajo svoja telesa, rojeni zločinci. Možno je, da danes nekateri ljudje čutijo odpor ob pogledu na mlade moške in dekleta z bunkicami na jeziku, vendar je negativna sodba o njih, napačna, vsaj s statističnega vidika.Če še pomislimo, da je veliko teh mladih navdušenih nad »klasično« lepoto Georgea Clooneyja ali Nicole Kidman, je očitno, da ravnajo kot njihovi starši, ki po eni strani kupujejo avtomobile in televizorje, oblikovane po renesančnem slogu, po kanonu božanskega razmerja ali obiskujejo umetniške galerije in muzeje, da doživijo Stendhalov sindrom, tisto psihosomatsko stanje, ki vključuje hitro bitje srca, omedlevico, zmedenost, ki se domnevno pojavi, ko so posamezniki preveč izpostavljeni predmetom ali pojavom velike lepote. Torej soočenje z lepoto, po drugi strani pa uživanje v grozljivkah s poustvarjanjem krvavih prizorov, kjer so možgani raztreseni po stenah, ali s kupovanjem otrokom dinozavrov in drugih malih pošast, in prisostvovanju happeningov, ki jih organizirajo umetniki, ki si sami prebadajo roke, mučijo ude ali pohabljajo genitalije.Ne gre za to, da starši in otroci zavračajo kakršno koli povezavo z lepoto in izbirajo le tisto, kar je v preteklih stoletjih veljalo za neprijetno. To se je najbrž zgodilo, ko so futuristi poizkušali škandalizirati buržoazijo, in razglašali: »Upajmo si uporabiti grdoto v literaturi« in je Aldo Palazzeschi v Leku proti bolečinam iz leta 1913 namignil, da je pristaš zdrave vzgoje otrok v grdoti, zato jim je treba kot poučne igre dati »grbave, slepe, rakaste, hrome, jetične, sifilitične lutke, ki mehanično jokajo, kričijo ali stokajo, trpijo za epilepsijo, kugo, kolero, krvavitvami, hemoroidi, gonorejo in norostjo, omedlijo in umrejo v smrtnih krčih.« Danes uživamo v klasični lepoti in prepoznamo čednega fanta, čudovito pokrajino ali čudoviti grški kip, včasih pa najdemo užitek v tem, kar je še včeraj veljalo za grdo.Grdoto včasih celo izberemo kot model za novo lepoto, kot je to v primeru kiborške »filozofije«. Če se v zgodnjih romanih ameriško-kanadskega pisatelja znanstvene fantastike Williama Gibsona vidi, da človeško bitje, katerega organe so zamenjale mehanske ali elektronske naprave, si še lahko predstavljamo zanimivo prerokbo, pa danes nekatere radikalne feministke priporočijo premagovanje razlik med spoloma z ustvarjanjem nevtralnih, postorganskih ali »transčloveških« teles, ameriška profesorica na kalifornijski univerzi v Santa Cruzu Donna Haraway pa lansira slogan »Raje bi bila kiborg kot boginja«.Morda je najbolj znano besedilo, ki raziskuje vprašanje kiborga Donne Haraway Kiborški manifest. Delo je bilo objavljeno leta 1984, filozofsko raziskuje, kaj se bo zgodilo z ljudmi, ko smo bolj povezani s tehnologijo. Esej je mejnik in revolucionarno besedilo v feminističnih posthumanih študijah. Je tudi eno najpomembnejših besedil v kiborški antropologiji in filozofiji tehnologije.Za nekatere to pomeni, da je v postmodernem svetu razpadlo nasprotje med lepoto in grdoto. Prav tako ne gre za ponavljanje s čarovnicami iz Macbetha »Lepo je grdo in grdo je lepo.« Vrednoti sta se združili in izgubili svoji značilnosti.Ali je to res? Kaj če drže mladih ali ravnanja umetnikov niso nič drugega kot obrobni pojavi, ki jih proslavlja le manjšina? Na televiziji vidimo otroke, ki umirajo od lakote, spremenjene v okostnjake z napihnjenimi trebuhi, vemo, da obstajajo ženske, ki so jih zavojevalci posilili, in ljudje, ki so žrtve mučenj, po drugi strani pa se nenehno spominjamo ne tako oddaljenih podob drugih živih okostnjakov na poti v plinske celice. Lahko bi rekli, da je bilo včeraj, ko smo videli trupla, uničena ob eksploziji nebotičnika ali letala med letom, in živimo v grozi, vedoč, da se lahko zgodi tudi nam kaj podobnega. Vsi dobro vemo, da so te stvari grde, in nobena zavest o relativnosti estetskih vrednot nas ne more prepričati, da bi jih dojemali kot predmet užitka.Torej morda kiborgi, grozljivke, Nezemljani v slogu filma Osmi potnik, tujosti z drugih planetov in filmi s katastrofami niso nič drugega kot površinske manifestacije, podkrepljene z množičnimi mediji, s katerimi izganjamo veliko globljo grdoto, ki nas preganja, grozi in ki jo obupno želimo prezreti in se pretvarjamo, da je vse zgolj slepilo.Trinajst slabo porabljenih letPred dnevi so me v intervjuju vprašali (in verjemite, da novinarji res pogosto tako sprašujejo), katera knjiga je najbolj vplivala na moje življenje. Bil bi idiot (tako kot mnogi od tistih, ki odgovarjajo na to vprašanje), če bi v življenju ena sama knjiga bolj vplivala name kot druge. So knjige, ki so bile odločilne za moja dvajseta leta, in druge, ki so bile ključne za moja trideseta, in še vedno nestrpno čakam na knjigo, ki bo mojih sto let obrnila na glavo.Drugo nemogoče vprašanje je »Kdo vas je v življenju naučil česa dokončnega?« Nikoli ne vem, kaj odgovoriti, ali imam skušnjavo, da bi kaj razložil o »mami in očetu«), ker me je v vsakem obdobju življenja nekdo kaj naučil. Lahko so ljudje, ki so bili ob meni, ali tisti cenjeni pokojni, kot so Aristotel, sveti Tomaž, Locke ali Charles Sanders Peirce.Vsekakor so obstajali tudi neknjižni nauki, za katere lahko mirno rečem, da so mi spremenili življenje. Prva je gospa Bellini, moja čudovita učiteljica šestega razreda osnovne šole, ki nam je ponudila razmišljanje o spodbujevalnih besedah ​​(kot je kokoš ali tovorna ladja), iz katerih smo morali pripraviti razmislek ali zgodbo za naslednji dan. Nekega dne sem ji, žrtev ne vem kakšnega demona, rekel, da bom na licu mesta razvil kakršno koli temo, ki bi mi jo predlagala. Ozrla se je po mizi in rekla »blok«. Rečeno – storjeno. Lahko bi govoril o novinarski beležnici ali o popotnem dnevniku kakšnega salgarijevskega raziskovalca; dejstvo je, da sem bahavo stopil h katedru in nisem mogel odpreti ust. Gospodična Bellini me je takrat naučila, da se nikoli ne smeš preveč hvaliti z lastno močjo.Drugi nauk je bil poduk salezijanca patra Celija, ki me je učil igrati neko glasbilo (in zdi se, da ga zdaj hočejo narediti za svetnika, a ne zaradi tega; še več, hudičev odvetnik bi to lahko uporabil proti njegovi kanonizaciji. Petega januarja 1945 sem šel k njemu in mu veselo rekel:»Pater Celi, danes sem star trinajst let.« »Torej trinajst slabo izkoriščenih let,« je osorno reagiral pater.Kaj je hotel povedati s tem? Da bi moral ob tej častitljivi starosti začeti s poglobljenim spraševanjem vesti? Da ne bi smel pričakovati pohvale, ker sem preprosto izpolnil svojo biološko dolžnost? Morda je šlo preprosto za piemontski izraz občutka za zmernost, za zavračanje retorike, morda celo za ljubeče čestitke? Zdaj verjamem, da je pater Celi vedel in me je naučil, da mora učitelj učence vedno spravljati v zadrego in jih ne vznemirjati bolj, kot je primerno. Po tej lekciji sem bil vedno skop s pohvalami do tistih, ki so jih od mene pričakovali, razen v izjemnih primerih nepričakovanih podvigov. Morda sem s tem odnosom koga prizadel, in če je res, sem zlorabil ne le svojih prvih trinajst let življenja, ampak tudi prvih šestinsedemdeset. Trdno sem se odločil, da svoje odobravanja izpovedujem tako, da ne uporabljam očitkov. Če očitkov ni, pomeni, da ste delali dobro. Nenehno so me jezili izrazi, kot sta »dobri papež« ali »pošteni Zaccagnini«, ki namigujeta, da drugi papeži niso bili dobri in da so bili drugi politiki nepošteni. Janez XXIII. in Benigno Zaccagnini sta preprosto delala tisto, kar so pričakovali od njiju, in ni razloga, zakaj bi jima morali čestitati.Po drugi strani me je odgovor patra Celija tudi naučil, naj ne bom preveč domišljav. Kar koli naredim, tudi če bi bila pohvala poštena, ne smem hoditi po svetu in se šopirim. Ali to pomeni, da se ne smemo nagibati k najboljšemu? Seveda se; ampak nekako me nenavaden odziv patra Celija spominja na izrek nekdanjega vrhovnega sodnika ZDA Oliverja Wendella Holmesa: »Skrivnost mojega uspeha je, da sem v mladosti ugotovil, da nisem Bog.«Zelo pomembno je razumeti, da človek ni Bog, pomembno je vedno dvomiti o svojih dejanjih in upoštevati, da preživeta leta niso bila dovolj dobro izrabljena. To je edini način, da odslej poskušam bolje uporabiti leta, ki mi preostajajo.Vprašali me boste, zakaj se mi ravno v teh dneh porajajo takšni premisleki: gre za to, da se te dni v Italiji začenja volilna kampanja in v teh primerih se je za uspeh treba obnašati nekoliko božansko, se pravi potrditi, kar je bilo storjeno, saj je tudi Stvarnikovo delo bilo po stvarjenju valde bonum. Zato je treba pokazati določeno mero vsemogočnosti in se razglasiti za sposobnega narediti stvari še boljše (medtem ko je bil Bog zadovoljen, da je ustvaril najboljšega od vseh možnih svetov).Ne mislite, da moralizira – v volilni kampanji je treba tako delati. Ali si lahko predstavljate kandidata, ki bi volivcem rekel: »Da, do zdaj sem delal neumnosti, in čeprav nisem prepričan, da bom v prihodnje kaj boljši, obljubim, da bom poskusil«? Gotovo ne bi bil izvoljen. Zato vztrajam – nikakor ne moraliziram. Le ob poslušanju vseh teh televizijskih oddaj si ne morem kaj, da ne bi pomislil na patra Celija.Prevedel Andrej RotOd neumnosti do norosti je naslov ene izmed zadnjih knjig Umberta Eca. Izšla je posthumno leta 2016. Eco je rokopis oddal v tiskarno nekaj dni pred smrtjo. Gre za izbor doslej neobjavljenih člankov v Španiji, ki jih je sam avtor izbral. Je niz drobnih intelektualnih užitkov. Tako pravi v njej; »Ko sem bil mlad, je bila pomembna razlika med tem, da si slaven in da vsi govorijo o tebi. Večina si je želela biti znana kot najboljši športnik, najboljši plesalec, a nikomur ne bi bilo všeč, če bi bil vsem znan kot mestni rogonosec ali bedna vlačuga. V prihodnosti te razlike ne bo več – pripravljeni bomo na vse, le da nas kdo pogleda in govori o nas.« To je primer tega, kar ponuja serija člankov, ki jih je Umberto Eco petnajst let objavljal v tisku in jih izbral tik preden slovesom. V člankih, kolumnah in esejih nastopajo pomembne osebnosti in tudi stripovski liki. V besedilih je nostalgičen, ironično razmišlja o oblasti in graja potrošništvo, ki nas polni s predmeti in prazni misli. Vir: Umberto Eco: De la estupidez a la locura. Madrid, Editorial LUMEN 2016, 504 str. EAN: 9788426403698. ISBN: 978-84-264-0369-8
Humanistika
Revija Apokalipsa
JOGA ZA POLITIKE IN VOLIVCE. ZAČETNI TEČAJ
Nekaj podkovanih besed za ogrevanje.[1]Beseda ni konj. To že veste. Itak. In ti priročni zapisi še zdaleč niso krdelo konj ali konjska dirka, malo bližje morda špalir čedno napravljenih konjskih vpreg. A je lahko zapis o paradnih konjih in tistih zdelanih izgorelih vlečnih kljusetih. Besede v njem ne piše ne hipo ne hipnoterapevt, kot bi morda naivno pričakovali, na trenutke zgolj hipohonder, ki ima privilegij pripovedovati o svetu, ki navadna žrebeta prodaja za prvoklasne lipicance, bojda nezgrešljivega in neprekosljivega slovenskega porekla. In tukaj se besede zapletejo v gordijski vozel, na plan pa švignejo v dir tudi oslice in osli, pa Krpanova kobila in princi na belem konju in še koga bi lahko zbudili iz lagodnega spanca. Da o mulah in mulcih, ki so nam že zdavnaj ušli iz vajeti, ne zamudimo praznih poglavij. V tej zmešnjavi le najboljši iztržijo lovoriko, o ja, ceno pa plačamo vsi, čeprav zapitek pristane spet čisto drugje, v nekaterih bolj zavihanih žepih. Če ste med tistimi, ki so (že večkrat) stavili na napačnega konja, je čas za spremembo. Za razsvetljenje. Za prebujenje. Če pa ste med (ne)srečneži, ki ste uvideli, da ste zadeli prazno srečko, in se vam je že vsega čez glavo prebralo, kdo ve, morda celo za avtorefleksijo. In tukaj se začne joga za politike in njihove volivce. Začetni tečaj. Z namenom, da bi se že takoj dobro osedlali.Kaj je joga, ki se ponuja v branje (in ravnanje) politikom in volivcem? Povedano drugače - ne mislite, da je politik jogij, že če spi na jogiju.Vajena sem pobegniti v domačnost priljubljenega lokala v mestu, se skriti v kot in brez besed naročiti kavo z mlekom. Prešerne debate s sosednjih miz me vselej spravijo v dobro voljo. Runda na rundo, debaterji pa vse bolj glasni, kot da so popili že vso pamet sveta. Vedo, namreč edino oni, kako se stvari streže. Kako se vlada svetu. Kaj je prav in kaj pošteno. Kdo se kaže in kaj prikriva. Večna tema za glodanje - dnevna politika, nič preveč zakompliciranega, ravno prav začinjenega in sterilno osebnega. In tako Franci benti o tem, da so vsi iste sorte - manipulanti, prevaranti in sami nesposobneži. Pametni se namreč držijo stran in si s politiko že ne bodo mazali rok. Seveda mu Jože počez prikimava, Peter pa kot grom zarobanti, da niso vsi glih. Da imajo le eni “jajca”, da povejo naravnost ljudem tudi stvari, ki jim niso všeč. In zato ljudstvo terja njihove glave. Jih mrcvari v medijih, jih obira po tabloidih. In kot da to ne bi bilo dovolj, se začne debata spreminjati v pravi psevdo filozofski diskurz o nagnjenih in nagnjenosti kot prvinski politični surovini, brez katere Slovenke in Slovenci ne bi obstali kot večno sprt narod in nacija, ki je svetu ponudil in kasneje prepozno patentiral teran in kranjsko klobaso. Deli in vladaj, kruha in iger, za in proti - dileme, ki se jih radi lotevamo po zdravi kmečki pameti, še raje skregani za mizo ob skupni skledi. Kdor tega ni izkusil, je zamudil medi(t)acijo posebne vrste. S kruhom pomazano. Pošteno zasoljeno. Izjemoma prepekoče.Jogaslavija in zakaj smo ponosni na svoj lokalpatriotizemJoga ima več različnih pomenov, svoje korenine deklarirano v Indiji, poganjke pa povsod po svetu. Vsako minuto se rodi nova smer zveličane resnice, ki ponuja harmonija sveta in ljudi, združenje telesa, uma in duše. Univerzalno znanje ni le filozofski nauk, katerega zametki segajo bojda že v prapočetje vsega, temveč ponuja povsem praktično obredje za mirno in strpno sobivanje s svetom in s samim seboj. Različne tehnike in različne smeri ponujajo raznolike recepte za polno in srečno življenje ter lajšanje vsakdanjih ovir in tegob, ki se nam postavljajo na poti od rojstva do smrti. Odkar človek živi v skupnosti, je primoran vzdrževati status homo politicusa in svoj čredni nagon. Kaj je javno, kaj je skupno dobro, kaj je sprejemljivo, kaj nedopustno, komu slediti in koga žrtvovati, to niso vprašanja, ki bi jih lahko na hitro pometli pod preprogo. Od kod nam znanje, vedenje in kompetence, da bomo ravnali prav in pravično. Kdo nam je zgled in koga ne prenašamo … Politična alkimija ima svoja pravila in logiko, čeprav se zdi ta svet tako neurejen in stihijski. Tudi vladavine po svoji formi niso nastale naključno. Zaradi izjemno hitrih časovnih sprememb te procese generacije, ki smo preživele različne sisteme, bolj jasno uzremo. Demokracija ni padla z neba, ljudstvu se je podelila moč z namenom in v časih, ki terjajo večjo kolektivno vlogo vseh pripadnikov črede. Za pastirje veljajo očitno drugačna pravila, a o tem malo kasneje. Da bi ovca postala opolnomočeni aktivni državljan, moramo ponotranjiti številne procese osebne rasti, politične zrelosti in družbene odgovornosti.  A od kje nam znanje, že obstajajo tehnike? Bomo prinašalci trendov ali zgolj sledilci? Slovenska politična krajina se že nekaj časa preoblikuje. Rahli pretresi gubajo površje in možganske skorje, strah pred negotovostjo in nemoč pa nas silita k ravnanju na avtopilotu. Jogaslavija ni obljubljena dežela, kjer se bosta cedila med in mleko, temveč je to močan družbeni fenomen kot konstrukt vse močnejše kolektivne zavesti. Vsak izmed nas pa zavzame v njej svoj položaj - svojo asano. Vsi vetrovi sveta se vrtinčijo v politosferi, v vrtincu družbenih agend, ki jih je napihalo z vseh smeri, so tako spremembe že dolgo časa edina stalnica. NADALJEVANJE:Saj po novem boljše bo … v iskanju prane za ljudstvo.1. Objavljamo odlomek iz prihajajočega priročnika avtorice.
Revija Apokalipsa
9. MEDNARODNI FILOZOFSKI SIMPOZIJ MIKLAVŽA OCEPKA: KIERKEGAARDOVO LETO 2023
V okviru 9. Mednarodnega filozofskega simpozija Miklavža Ocepka: Kierkegaardovo leto 2023, bo Cankarjev dom gostil tridnevni simpozij, na katerem bodo v dialogu o aktualni in pereči temi »Podaljšano apokaliptično 20. stoletje se končuje, kako spodbudSimpozij je posvečen 30. obletnici KUD Apokalipsa, 10. obletnici Srednjeevropskega raziskovalnega inštituta Soeren Kierkegaard in 400. obletnici rojstva Blaisa Pascala.Poleg bogatih predavanj bo tudi mednarodno omizje v obliki kviza (In vino veritas IX.), gledališki dogodki in spremljevalne razstave. Prek danskega filozofa, očeta eksistencialne misli Sørena Kierkegaarda, se odpira prostor za izmenjavo kritičnih in inovativnih konkretnih premislekov, navdihnjenih zlasti v polju filozofije, teologije in interdisciplinarnosti, hkrati pa v duhu kritične analize in sinteze sodobnosti »dobe krize« ustvarjalno preigravata znanje med tradicijo in inovacijo. Srečanja so namenjena prenosu temeljnega Kierkegaardovega sporočila o edinstvenem pomenu iskanja smisla, kjer posameznik jemlje pobudo nase z dejanji in zavezami. Tako prek osebne odgovornosti ponujajo možnost za eksistencialni preobrat in s tem izhod iz krize, ki je v svoji osnovi vendarle vrednosten ali moralen. Simpozij, ki poteka v sodelovanju z mednarodno organizacijo UNESCO, ki jo je Irina Bokova, generalna direktorica v letih 2009 – 2017, označila »kot simbol velike filozofske tradicije in vodstva Slovenije na področju intelektualnega evropskega prizorišča«.Simpozij je namenjen vsem ljudem odprtega duha. Vednost, ki je človeku nujno potrebna, je namreč spoznati samega sebe (Pascal, Misli, & 144). Po Kierkegaardu je slehernik pred nalogo, da se izoblikuje v subjektivnega misleca. Skrivnost te misli je v paradoksnosti same eksistence, naravnane na presežnost absolutnega. Sodobna tehnična civilizacija se zlovešče razkriva v neke vrste globalni državljanski vojni zlaganih vrednostnih sistemov. Ti zgolj prikrivajo odpravo človeka vpričo ideje proizvodnje in potrošnje, ki iz njega dela stroj ter ukinja sleherno dostojanstvo vsega živečega. Tej brezmejni polastitvi se lahko upre samo posamičnik, ki samoreflektira svoj lastni položaj in tako odstira pot v občestvenost. Glavna organizatorja: KUD Apokalipsa in Srednjeevropski raziskovalni inštitut Søren Kierkegaard, Ljubljana, v sodelovanju s Cankarjevim domom in Kreativnim centrom Krušče.INFO:Od 14. do 16. junija, od 10. do 18. ureKosovelova dvoranaBrezplačne vstopnice
Revija Apokalipsa
LEZBIČNI DRUŽINSKI FILMI
Zdaj, ko se tudi v Sloveniji lahko istospolni pari poročijo in posvojijo otroke, je primeren čas, da se seznanimo z nekaterimi lezbičnimi filmi z družinsko tematiko, ki ponudijo različne teme in reprezentacije tega s čim se lezbične družine (lahko) soočajo v vsakdanjem življenju. Naj opozorim, da se v tem članku ne ukvarjam s preostalimi oblikami družin v mavričnem naboru, tj. gejevskimi, biseksualnimi, transspolnimi družinami, vendar naj vsaj omenim naslove nekaterih, Idealni dom (Ideal Home, ZDA, 2018), Patrick 1.5 (Patrik 1,5 SWE, 2008), Zatočišče (Shelter, ZDA, 2007), Ptičja kletka (The Birdcage, ZDA, 1996), Ure do večnosti (The Hours, UK, 2002), Popolnoma normalna družina (En helt almindelig familie, DK, 2020) idr.Zdaj pa predstavimo lezbične filme. Film Otroci so v redu (Kids Are Alright, ZDA, 2008) Lise Chodolenko prikazuje zgodbo o dolgoletnem lezbičnem paru Jules (Julianne Moore) in Nic (Annette Bening) z mladoletnima otrokoma Joni (Mia Wasikowska) in Laser (Josh Hutcherson) ter njunim darovalcem sperme Paulom (Mark Ruffalo), ki nenadoma postane del njihovega življenja. A čeprav film ponuja pozitivno reprezentacijo otrok v istospolnih družinah, pa ima film, kar zadeva lezbično ljubezen na žalost preveč stereotipov, da bi mu lahko rekli dober film o lezbični ljubezni: od tega, da otrok poišče donatorja iz semenske banke in da ena od njiju celo seksa z njim, do tega da lezbični par za vzburjenje glede gejevske porno filme, čeprav je tema filma tudi problematizacija zakonske krize srednjih let. Pri Chodolenkovi se ponovno pokaže to, kar smo opazili že pri njenem drugem filmu Laurel Canyon. Tudi slednji je prav tako kot Otroci so v redu dobil precejšnja finančna sredstva velikega studia, zaradi česar je opazna dvojna morala, ko gre za prikaz homo- in strejtovskih seksualnih prizorov, čeprav s filmskega stališča (režija, igralci, fotografija ipd) vse štima. Zakaj smo morali čakati tako dolgo, da bo nekdo naredil film o istospolni, natančneje lezbični družini, da bi skozi stranska vrata ponovno vstopila prevara z moškim, in to celo z darovalcem sperme za njuna otroka, čeprav to v končni fazi zakonske zveze sicer ne razdre, jo pa precej omaja? Sicer je res, da so otroci v filmu prikazani kot povsem v redu, ne izražajo in doživljajo nobenih travm, v nasprotju s tem kakor je v intervjuju o svoji lezbični družini leta 2019 spregovorila finska premierka Sanna Marin: »Zaradi nevidnosti sem se počutila manjvredno. Nismo bili prepoznani kot prava družina ali enakovredni drugim družinam«. Istospolni starši (Des parents pas comme les autres, FRA, 2001) je režirala Lauren Katrian. Film govori o srednješolki, ki odkriva tako svojo spolnost kot spolno usmerjenost svojih staršev, matere Martine (Elizabeth Bourgine) in očeta Antoina (Samuel Labarthe), saj se film otvori z Olympe (Louise Monot) in njenim fantom Leom (Lucas Bonnifait), ki svoje razmerje na neki zabavi preneseta na fizično raven. Zaradi tega je Olympejina sošolka Geraldine (Julie Fournier), ki je zaljubljena v Lea, ljubosumna in se maščuje tako, da vsem pove, da je Olympejina mati lezbijka. Olympe sooči s svojo mamo glede vprašanja biološkega očeta, vendar ni zadovoljna z njenimi odgovori, saj za mati ni nikoli pravi čas za iskren pogovor. Olympe, ki živi v majhnem provincialnem mestecu, se v jezi odpravi v Pariz, da bi našla svojega biološkega očeta, za katerega pa se izkaže, da je gej in Geraldine po pogovoru prepriča, da se vrne domov. Ko se Olympea vrne, odkrije nezmotljiv dokaz, da je imela Geraldine prav, saj najde mati v objemu njene ljubimke. V šoku si skuša prerezati zapestja, kar je dogodek, ki kar kliče na pomoč. Olympe namreč ne zna primerno umestiti svoj odnos z drugimi učenci v šoli, v svojem življenju z mamo in svoji aferi z Leom. Ambivalentna, kot vsi najstniki, išče ekstreme in skuša najti svoje mesto v vrtincu življenja. Čeprav film ni odličen in ima razne filmske in pripovedne pomanjkljivosti, je tema nerazkritosti istospolnih staršev iz stališča homofobije družbe in kakšen vpliv ima lahko to na otroke pred dvajsetimi leti provokativen, saj pokaže, da je lahko za nekatere otroke, ki odkrijejo istospolno usmerjenost svojih staršev to travmatično.Najstarejši, vendar filmsko in pripovedno najboljši je belgijski film Vsi očki ne lulajo stoje (Tous les papas ne font pas pipi debout, BEL, 1998) v režiji Dominiqua Barona, ki govori o lezbičnem paru, Zoé (Carole Richert) in Dan (Natacha Lindinger), ki živita skupaj že deset let in imata sina Simona (Corentin Mardaga). Živita v majhni belgijski soseski, v kraju, kjer vsi sprejemajo in sobivajo z njunim življenjskim stilom. Zaplet se zgodi, ko se v sosesko nasproti njih preseli nova družina s hčerko, s katero se Simon spoprijatelji in se vanjo sčasoma zagleda. A z novo družino pridejo tudi konflikti in predsodki, Simon pa je v fazi razvoja in vzpostavljanja novih vezi zato diskreditorne pripombe začnejo vplivati nanj. Zdaj se mora prvič spopasti z mislijo, da nima očeta, tako kot vsi otroci, zaradi česar se začne oddaljevati od Dan, Dan pa se obrne po pomoč k svojemu očetu. Nazadnje se morata Dan in Zoé soočiti s položajem, ki sta si ga do tedaj le predstavljali. Velik uspeh filma je v tem, da se nikoli ne osredotoča na lezbični odnos, temveč na to kako lezbični odnos dojemajo drugi, vključno z otroki: Zoéina mati, sosedje, Simonovi prijatelji. Prav Simonovi prijatelji so pomemben del filma in njihove situacije nam porajajo vprašanja: je moralno sprejemljivo, da hčerka ne pozna svojega očeta, ker je odšel, ko je izvedel, da je njena mati noseča? Je moralno sprejemljivo, če je oče (novi sosed) strog do svojih otrok in jih uči nestrpnosti in predsodkov ter slabih manir? Zdi se, da heteroseksualnost omogoča vedenje, ki ni sankcionirano, medtem ko so o homoseksualnosti širijo predsodki in stereotipi. Eden od teh je tudi, ko se Simon zaljubi v hčerko novih sosedov, kar opozarja na še eno splošno zmotno prepričanje: lezbijke imajo slab vpliv in njihovi otroci bodo neizogibno tudi istospolni. Film je kljub svoji nepretencioznosti lepa, ganljiva in lepo zaokrožena pripoved (tudi zaradi odličnih igralk in igralcev) o tem kako je vsaka ljubezen in vsaka družina lepa ter da se prav vsaka družina po svoje sooča s svojimi težavami in skrbmi ne glede na spolno usmerjenost staršev, v to pa seveda spadajo tudi skrbi otrok.
Revija Apokalipsa
OD NEUMNOSTI DO NOROSTI - Pričakovana življenjska doba
Kdo ve, ali se še kdo spomni pesmi pisatelja Edmonda de Amicisa: Lepote čas ne briše vselej,solze in skrbi ne vedno pustijo sledi.Moja mama je dopolnila že šestdesetin bolj ko jo gledam, lepša se zdi.To ni hvalnica ženski lepoti, temveč sinovska predanost. Predanost, ki bi jo morali danes premakniti na starost okoli devetdeset let, kajti danes šestdesetletna gospa, ki je pri zdravju, ima živahno in zelo aktivno podobo … in če je za povrh posegla po plastični kirurgiji, je videti dvajset let mlajša. Spomnim se, da se mi je v otroštvu zdelo, da ni pošteno preseči šestdeset let starosti, saj bi bilo grozno životariti bolehen, slinav in dementen v domu za ostarele. Ko sem pomislil na leto 2000, pa sem si rekel, prav, kot pričuje Dante, lahko bi živel sedemdeset let in dočakal leto 2002, vendar je bila ideja, da bi dosegel to častitljivo starost, zelo oddaljena in vprašljiva domneva.Tako sem razmišljal, ko sem se pred nekaj leti srečal z nemškim filozofom Hansom Gadamerjem, stoletnikom, ki je od daleč prišel na nek shod in je jedel z zavidljivim tekom. Vprašal sem ga, kako je, in mi je z nekoliko skesanim nasmehom odgovoril, da ga bolijo noge. Hotel sem ga klofniti zaradi te smešne nesramnosti (pravzaprav je v dobri formi živel še dve leti).Še vedno mislimo, da živimo v času, ko tehnologija vsak dan dela skokovite korake in se sprašujemo, kaj bo z globalizacijo, veliko manj pa razmišljamo o največjem napredku človeštva (in na tem področju pospešek presega vse drugo podvige), to je podaljšanje pričakovane življenjske dobe.Pravzaprav dejstvo, da človek lahko zavlada naravi, je megleno slutil že človek, ki je prebival v jamah, troglodit, ki mu je uspelo zanetiti ogenj, da ne omenjam tistega drugega, bolj razvitega našega prednika, ki je izumil kolo. Da bomo nekega dne gradili leteče stroje, so pripovedovali že Roger Bacon, Leonardo Da Vinci in Cyrano de Bergerac; da bomo lahko povečali hitrost premikanja, je bilo očitno z izumom parnega stroja; da bomo imeli električno svetlobo, smo lahko domnevali že od časa Volte. Toda stoletja so ljudje zaman sanjali o napoju dolgoživosti in vodnjaku večne mladosti. V srednjem veku so že obstajali odlični mlini na veter (ki se še danes uporabljajo za proizvodnjo alternativne energije), ljudje pa so se podajali na romanja v svetišča, da bi dosegli čudež in živeli štirideset let.Pred dobrimi tridesetimi leti smo stopili na Luno in nam ni uspelo hoditi po Marsu, toda ob pristanku na Luni je sedemdesetletnik že dosegal konec življenja, zdaj pa (če odmislimo nepričakovani srčni infarkt ali raka) obstaja utemeljeno upanje, da bo dočakal devetdeset. Skratka, največji napredek (če že o njem govorimo) je bil na področju življenja in ne računalništva. Računalnike je napovedal že Pascalov računski stroj, matematik, filozof in fizik Blaise Pascal pa je umrl v starosti devetintrideset let ..., kar je tedaj bila razmeroma lepa starost. Aleksander Veliki in Katul sta umrla pri triintridesetih, Mozart pri šestintridesetih, Chopin pri devetintridesetih, Spinoza pri petinštiridesetih, sveti Tomaž pri devetinštiridesetih, Shakespeare in Fichte pri dvainpetdesetih, Descartes pri štiriinpetdesetih, in Hegel v zelo visoki starosti enainšestdeset let.Številne težave, s katerimi se moramo danes soočiti, so odvisne od podaljševanja življenjske dobe. Pa ne govorim samo o pokojninah. Tudi ogromno migracij iz tretjega sveta v zahodne države nedvomno prihaja zato, ker milijoni ljudi upajo, da bodo tu našli hrano, delo in vse, kar jim obljubljajo filmi in televizija, pa tudi zato, ker želijo doseči svet, kjer je življenje daljše, in pobegniti od drugega, kjer prehitro umreš. Vendar (čeprav statistike nimam pri roki) menim, da je denarja, vloženega v gerontološke raziskave in preventivno medicino, neskončno manj, kot ga porabimo za vojno tehniko in informacijsko tehnologijo. da ne omenjam, da znamo zelo dobro uničiti mesto in poceni prenašati informacije, vendar še vedno nimamo natančnih idej, kako uskladiti skupno blaginjo, prihodnost mladih, prenaseljenost sveta in podaljšano življenjsko dobo.Mlada oseba morda verjame, da je napredek tisto, kar mu omogoča, da pošilja majhna sporočila na mobilni telefon ali da poceni leti v New York, toda osupljivo dejstvo (in nerešen problem) je, da se mora pripraviti, če bo šlo vse po sreči, da postane odrasel pri štiridesetih, ko so bili njegovi predniki že pri šestnajstih.Nedvomno se imamo zahvaliti Bogu ali bogastvu, da živimo dlje, vendar se moramo s tem problemom soočiti kot z enim najbolj dramatičnih v našem času, ne pa kot z mirnim dogodkom.Kar je lepo, je grdo in kar je grdo, je lepo?Hegel je opozoril, da je krščanstvo v umetniške upodobitve vneslo bolečino in grdoto, saj »bičanega, s trnjem okronanega ..., križanega, umirajočega Kristusa ni mogoče upodobiti z oblikami grške lepote«. Motil se je, saj grški svet ni bil samo svet Vener iz belega marmorja, bil je tudi svet Marsia, ki mu je Apolon naložil hudo trpljenje, in svet Ojdipove stiske ali Medejine smrtonosne strasti. V krščanskem slikarstvu in kiparstvu obstaja na pretek od bolečine iznakaženih obrazov, čeprav ne dosegajo sadizma ameriškega igralca in filmskega režiserja Mela Gibsona.Kakor koli že, kot je opozarjal Hegel, poudarek je na maličenju. Nemški filozof je še posebej mislil na nemško in flamsko slikarstvo, ko gre za prikaz Kristusovih preganjalcev. Pred kratkim me je nekdo opozoril, da sta na znameniti sliki Kristus nosi križ, – pripisujejo jo sledilcu Hieronymusa Boscha in je shranjeno v Muzeju likovnih umetnosti v Gentu v Belgiji – naslikana med drugimi ostudnimi mučitelji dva, ki bi jima zavidale številne rokovske zvezde in njihovi mladi imitatorji: eden od likov kaže dvojni piercing v bradi; drugi pa ima obraz preboden z različnimi kovinskimi okraski. Kar je Bosch želel, ko je slikal ti dve bitji, je bilo ustvariti nekakšno epifanijo zla. Kot bi napovedoval stališče italijanskega kriminologa in ustanovitelj italijanske šole kriminologije Cesara Lombrosa. Lombroso je menil, da so tisti, ki se tetovirajo ali spreminjajo svoja telesa, rojeni zločinci. Možno je, da danes nekateri ljudje čutijo odpor ob pogledu na mlade moške in dekleta z bunkicami na jeziku, vendar je negativna sodba o njih, napačna, vsaj s statističnega vidika.Če še pomislimo, da je veliko teh mladih navdušenih nad »klasično« lepoto Georgea Clooneyja ali Nicole Kidman, je očitno, da ravnajo kot njihovi starši, ki po eni strani kupujejo avtomobile in televizorje, oblikovane po renesančnem slogu, po kanonu božanskega razmerja ali obiskujejo umetniške galerije in muzeje, da doživijo Stendhalov sindrom, tisto psihosomatsko stanje, ki vključuje hitro bitje srca, omedlevico, zmedenost, ki se domnevno pojavi, ko so posamezniki preveč izpostavljeni predmetom ali pojavom velike lepote. Torej soočenje z lepoto, po drugi strani pa uživanje v grozljivkah s poustvarjanjem krvavih prizorov, kjer so možgani raztreseni po stenah, ali s kupovanjem otrokom dinozavrov in drugih malih pošast, in prisostvovanju happeningov, ki jih organizirajo umetniki, ki si sami prebadajo roke, mučijo ude ali pohabljajo genitalije.Ne gre za to, da starši in otroci zavračajo kakršno koli povezavo z lepoto in izbirajo le tisto, kar je v preteklih stoletjih veljalo za neprijetno. To se je najbrž zgodilo, ko so futuristi poizkušali škandalizirati buržoazijo, in razglašali: »Upajmo si uporabiti grdoto v literaturi« in je Aldo Palazzeschi v Leku proti bolečinam iz leta 1913 namignil, da je pristaš zdrave vzgoje otrok v grdoti, zato jim je treba kot poučne igre dati »grbave, slepe, rakaste, hrome, jetične, sifilitične lutke, ki mehanično jokajo, kričijo ali stokajo, trpijo za epilepsijo, kugo, kolero, krvavitvami, hemoroidi, gonorejo in norostjo, omedlijo in umrejo v smrtnih krčih.« Danes uživamo v klasični lepoti in prepoznamo čednega fanta, čudovito pokrajino ali čudoviti grški kip, včasih pa najdemo užitek v tem, kar je še včeraj veljalo za grdo.Grdoto včasih celo izberemo kot model za novo lepoto, kot je to v primeru kiborške »filozofije«. Če se v zgodnjih romanih ameriško-kanadskega pisatelja znanstvene fantastike Williama Gibsona vidi, da človeško bitje, katerega organe so zamenjale mehanske ali elektronske naprave, si še lahko predstavljamo zanimivo prerokbo, pa danes nekatere radikalne feministke priporočijo premagovanje razlik med spoloma z ustvarjanjem nevtralnih, postorganskih ali »transčloveških« teles, ameriška profesorica na kalifornijski univerzi v Santa Cruzu Donna Haraway pa lansira slogan »Raje bi bila kiborg kot boginja«.Morda je najbolj znano besedilo, ki raziskuje vprašanje kiborga Donne Haraway Kiborški manifest. Delo je bilo objavljeno leta 1984, filozofsko raziskuje, kaj se bo zgodilo z ljudmi, ko smo bolj povezani s tehnologijo. Esej je mejnik in revolucionarno besedilo v feminističnih posthumanih študijah. Je tudi eno najpomembnejših besedil v kiborški antropologiji in filozofiji tehnologije.Za nekatere to pomeni, da je v postmodernem svetu razpadlo nasprotje med lepoto in grdoto. Prav tako ne gre za ponavljanje s čarovnicami iz Macbetha »Lepo je grdo in grdo je lepo.« Vrednoti sta se združili in izgubili svoji značilnosti.Ali je to res? Kaj če drže mladih ali ravnanja umetnikov niso nič drugega kot obrobni pojavi, ki jih proslavlja le manjšina? Na televiziji vidimo otroke, ki umirajo od lakote, spremenjene v okostnjake z napihnjenimi trebuhi, vemo, da obstajajo ženske, ki so jih zavojevalci posilili, in ljudje, ki so žrtve mučenj, po drugi strani pa se nenehno spominjamo ne tako oddaljenih podob drugih živih okostnjakov na poti v plinske celice. Lahko bi rekli, da je bilo včeraj, ko smo videli trupla, uničena ob eksploziji nebotičnika ali letala med letom, in živimo v grozi, vedoč, da se lahko zgodi tudi nam kaj podobnega. Vsi dobro vemo, da so te stvari grde, in nobena zavest o relativnosti estetskih vrednot nas ne more prepričati, da bi jih dojemali kot predmet užitka.Torej morda kiborgi, grozljivke, Nezemljani v slogu filma Osmi potnik, tujosti z drugih planetov in filmi s katastrofami niso nič drugega kot površinske manifestacije, podkrepljene z množičnimi mediji, s katerimi izganjamo veliko globljo grdoto, ki nas preganja, grozi in ki jo obupno želimo prezreti in se pretvarjamo, da je vse zgolj slepilo.Trinajst slabo porabljenih letPred dnevi so me v intervjuju vprašali (in verjemite, da novinarji res pogosto tako sprašujejo), katera knjiga je najbolj vplivala na moje življenje. Bil bi idiot (tako kot mnogi od tistih, ki odgovarjajo na to vprašanje), če bi v življenju ena sama knjiga bolj vplivala name kot druge. So knjige, ki so bile odločilne za moja dvajseta leta, in druge, ki so bile ključne za moja trideseta, in še vedno nestrpno čakam na knjigo, ki bo mojih sto let obrnila na glavo.Drugo nemogoče vprašanje je »Kdo vas je v življenju naučil česa dokončnega?« Nikoli ne vem, kaj odgovoriti, ali imam skušnjavo, da bi kaj razložil o »mami in očetu«), ker me je v vsakem obdobju življenja nekdo kaj naučil. Lahko so ljudje, ki so bili ob meni, ali tisti cenjeni pokojni, kot so Aristotel, sveti Tomaž, Locke ali Charles Sanders Peirce.Vsekakor so obstajali tudi neknjižni nauki, za katere lahko mirno rečem, da so mi spremenili življenje. Prva je gospa Bellini, moja čudovita učiteljica šestega razreda osnovne šole, ki nam je ponudila razmišljanje o spodbujevalnih besedah ​​(kot je kokoš ali tovorna ladja), iz katerih smo morali pripraviti razmislek ali zgodbo za naslednji dan. Nekega dne sem ji, žrtev ne vem kakšnega demona, rekel, da bom na licu mesta razvil kakršno koli temo, ki bi mi jo predlagala. Ozrla se je po mizi in rekla »blok«. Rečeno – storjeno. Lahko bi govoril o novinarski beležnici ali o popotnem dnevniku kakšnega salgarijevskega raziskovalca; dejstvo je, da sem bahavo stopil h katedru in nisem mogel odpreti ust. Gospodična Bellini me je takrat naučila, da se nikoli ne smeš preveč hvaliti z lastno močjo.Drugi nauk je bil poduk salezijanca patra Celija, ki me je učil igrati neko glasbilo (in zdi se, da ga zdaj hočejo narediti za svetnika, a ne zaradi tega; še več, hudičev odvetnik bi to lahko uporabil proti njegovi kanonizaciji. Petega januarja 1945 sem šel k njemu in mu veselo rekel:»Pater Celi, danes sem star trinajst let.« »Torej trinajst slabo izkoriščenih let,« je osorno reagiral pater.Kaj je hotel povedati s tem? Da bi moral ob tej častitljivi starosti začeti s poglobljenim spraševanjem vesti? Da ne bi smel pričakovati pohvale, ker sem preprosto izpolnil svojo biološko dolžnost? Morda je šlo preprosto za piemontski izraz občutka za zmernost, za zavračanje retorike, morda celo za ljubeče čestitke? Zdaj verjamem, da je pater Celi vedel in me je naučil, da mora učitelj učence vedno spravljati v zadrego in jih ne vznemirjati bolj, kot je primerno. Po tej lekciji sem bil vedno skop s pohvalami do tistih, ki so jih od mene pričakovali, razen v izjemnih primerih nepričakovanih podvigov. Morda sem s tem odnosom koga prizadel, in če je res, sem zlorabil ne le svojih prvih trinajst let življenja, ampak tudi prvih šestinsedemdeset. Trdno sem se odločil, da svoje odobravanja izpovedujem tako, da ne uporabljam očitkov. Če očitkov ni, pomeni, da ste delali dobro. Nenehno so me jezili izrazi, kot sta »dobri papež« ali »pošteni Zaccagnini«, ki namigujeta, da drugi papeži niso bili dobri in da so bili drugi politiki nepošteni. Janez XXIII. in Benigno Zaccagnini sta preprosto delala tisto, kar so pričakovali od njiju, in ni razloga, zakaj bi jima morali čestitati.Po drugi strani me je odgovor patra Celija tudi naučil, naj ne bom preveč domišljav. Kar koli naredim, tudi če bi bila pohvala poštena, ne smem hoditi po svetu in se šopirim. Ali to pomeni, da se ne smemo nagibati k najboljšemu? Seveda se; ampak nekako me nenavaden odziv patra Celija spominja na izrek nekdanjega vrhovnega sodnika ZDA Oliverja Wendella Holmesa: »Skrivnost mojega uspeha je, da sem v mladosti ugotovil, da nisem Bog.«Zelo pomembno je razumeti, da človek ni Bog, pomembno je vedno dvomiti o svojih dejanjih in upoštevati, da preživeta leta niso bila dovolj dobro izrabljena. To je edini način, da odslej poskušam bolje uporabiti leta, ki mi preostajajo.Vprašali me boste, zakaj se mi ravno v teh dneh porajajo takšni premisleki: gre za to, da se te dni v Italiji začenja volilna kampanja in v teh primerih se je za uspeh treba obnašati nekoliko božansko, se pravi potrditi, kar je bilo storjeno, saj je tudi Stvarnikovo delo bilo po stvarjenju valde bonum. Zato je treba pokazati določeno mero vsemogočnosti in se razglasiti za sposobnega narediti stvari še boljše (medtem ko je bil Bog zadovoljen, da je ustvaril najboljšega od vseh možnih svetov).Ne mislite, da moralizira – v volilni kampanji je treba tako delati. Ali si lahko predstavljate kandidata, ki bi volivcem rekel: »Da, do zdaj sem delal neumnosti, in čeprav nisem prepričan, da bom v prihodnje kaj boljši, obljubim, da bom poskusil«? Gotovo ne bi bil izvoljen. Zato vztrajam – nikakor ne moraliziram. Le ob poslušanju vseh teh televizijskih oddaj si ne morem kaj, da ne bi pomislil na patra Celija.Prevedel Andrej RotOd neumnosti do norosti je naslov ene izmed zadnjih knjig Umberta Eca. Izšla je posthumno leta 2016. Eco je rokopis oddal v tiskarno nekaj dni pred smrtjo. Gre za izbor doslej neobjavljenih člankov v Španiji, ki jih je sam avtor izbral. Je niz drobnih intelektualnih užitkov. Tako pravi v njej; »Ko sem bil mlad, je bila pomembna razlika med tem, da si slaven in da vsi govorijo o tebi. Večina si je želela biti znana kot najboljši športnik, najboljši plesalec, a nikomur ne bi bilo všeč, če bi bil vsem znan kot mestni rogonosec ali bedna vlačuga. V prihodnosti te razlike ne bo več – pripravljeni bomo na vse, le da nas kdo pogleda in govori o nas.« To je primer tega, kar ponuja serija člankov, ki jih je Umberto Eco petnajst let objavljal v tisku in jih izbral tik preden slovesom. V člankih, kolumnah in esejih nastopajo pomembne osebnosti in tudi stripovski liki. V besedilih je nostalgičen, ironično razmišlja o oblasti in graja potrošništvo, ki nas polni s predmeti in prazni misli. Vir: Umberto Eco: De la estupidez a la locura. Madrid, Editorial LUMEN 2016, 504 str. EAN: 9788426403698. ISBN: 978-84-264-0369-8
Revija Apokalipsa
JERUZALEM, AL QUDS: KLJUČ VRAT MIRU
Moj dedek je umrl pred več kot 10 leti; takrat sem se naučil besed, ki so mi omogočile vstop skozi vrata, ki jih je sicer skoraj nemogoče prestopiti, zlasti v času groze v svetem mestu.KlicNe dojemam se kot religiozno osebo, nobena od interpretacij presežnega ne bi odobravala mojega načina obstoja. A nekaj, kar me je poklicalo bližje, sem slišal ob prvem obisku za mnoge svetega mesta. Skupaj z dvema kolegoma iz Maroka in Bahrajna sem se odločil zapustiti našo skupino novinarjev in se odpraviti do mošeje Al Aksa, ki jo varuje Jeruzalemski islamski vakuf. Tistega februarskega večera je močno deževalo, v arabski četrti se je našlo le nekaj duš, ki so vztrajale na dežju.Imenuje se David, izraelski vodnik, ki ni okleval, niti za sekundo, da bi nam pokazal pot, nam pomagal in nas zaščitil, če bi bilo treba. Pomembno ime, ki ga bom imel v mislih, ko bom gledal nazaj na to dogajanje, sem pomislil, medtem ko sem se poskušal izogniti lužam na ulicah, ki so nas vodile do vrat. »Kako bodo preverili, ali mi je dovoljen vstop,« sem vprašal Davida, ki mi je povedal, da bom profiliran; karkoli že to pomeni.Časi grozeZadnjih nekaj dni je bilo tukaj napetih; v izraelski operaciji v begunskem taborišču Jenin je bilo ubitih devet Palestincev, kar je povzročilo hiter odgovor v obliki napada na obrobju Jeruzalema. »Ko se kaj takega zgodi tukaj, to vselej dojamemo osebno,« je dejal David in dodal, da se je v času njegovega otroštva napad zgodil vsaka dva dni. »So podobe, ki jih ne morem pozabiti,« je odgovoril, ko sem ga vprašal, ali misli, da bi tukaj sploh lahko kdaj vladal mir.Ulica Ararat na poti proti Al AksiVhod»Od kod so,« je stražar vprašal Davida, ki nas je pospremil do vrat; kot Jud ni smel skozi. »Maroko, Bahrajn in Slovenija,« je odgovoril David. Po kratki šali s kolegico iz Bahrajna sem prišel na vrsto jaz. “Slovenija? Recitiraj mi Al Fatiho.” Zmrznil sem kot še nikoli. Ne zaradi strahu, čudno, pač pa zaradi občutka pripadnosti. Besede, ki sem se jih naučil, da bi se poklonil dedku Hasanu na njegovem pogrebu, so ključ do mošeje Al Aksa, saj je Al Fatiha edina sura, ki jo poznam. Tudi jecljal sem kot še nikoli prej, a opravil preizkušnjo in bil celo nagrajen z nasmehom. »Se vidimo čez dvajset,« je rekel David, ko smo se poslovili ter obkroženi z radovednimi mačkami stopili skozi vrata. In takrat sem začutil mir.Mošeja Al AksaMirIskan s strani mnogih, jaz sem ga na tem mestu našel precej hitro. Notranji pa je, kot kaže, premalo. Zvok ezana je napolnil trg pred mošejo, ko so moji kolegi odhajali k molitvi; čutil sem, koliko jim to pomeni, že ko sem zagledal iskrice v njihovih očeh. Ob sprehodu mimo dveh vojakov sem se spomnil, da mi zavetje ustvarja dežnik iz hotela; z napisom v hebrejščini, seveda. Mislim, da se nikoli nisem hitreje odločil, da bi raje pustil dežju, da mi umiva obraz. To me ni moglo manj motiti; bil sem v stanju miru znotraj enega najbolj konfliktnih območij na svetu.Zid žalovanjaPripadnostAli se lahko bolj povežemo s krajem kot s prepričanjem? Je lahko notranja sproščenost del enačbe za mir? To ostaja neodgovorjeno, a pripadnost ne bi smela razdvajati, njena čistost naj povezuje. Tudi ob občudovanju zidu žalovanja sem začutil mir; ključ do njega je v nas samih.
Revija Apokalipsa
ODNOSI MED SPOLOMA DEFINIRAJO ČLOVEŠTVO - Intervju z Jurijem Hudolinom
Septembra letošnjega leta bo pri KUD Apokalipsa izšel tvoj novi roman z naslovom Velika in moški spol. Glede na to, da v kratkem predgovoru zapišeš, da ti je to zgodbo povedala prijateljica, ki nam jo pripoveduješ po svojem spominu, me zanima, koliko je to res in koliko to služi kot literarni pripomoček, s katerim uvedeš prvo osebno življenjsko in ljubezensko pripoved v ženski obliki? V literaturi je večno vprašanje, koliko je kje fikcije in koliko t. i. resnice. Vsako delo, če je še tako avtobiografsko, morebiti celo dnevniško, nosi s seboj tudi fikcijo in obratno, tudi v knjigah znanstvene fantastike bomo našli sledi avtorjeve avtobiografskosti. Temu v literaturi in umetnosti nasploh ni mogoče ubežati in tega sem pri ustvarjanju najbolj vesel. To te reši, to ti daje avtentiko in neponovljivost, kolikor je ta v umetnosti možna. In možna je prav zaradi osebnih avtorjevih eksistencialnih dimenzij, ki zaznamujejo njegovo pisanje. Velika in moški spol ima fiktivno oporišče in precej biografske snovi, moje in mojih prijateljev in prijateljic. Če si čuječen, čas prinese veliko zanimivega materiala. In tudi: vsak, prav vsak prebivalec tega planeta je unikat, je pa res, da se večina ljudi tega ne zaveda, ne razvija in živi mehanično. Glede na to, da zgodbo pišeš kot ženska in da si lansko leto za KUD Apokalipsa prevedel odmevni roman Beograjčanke srbskega pisatelja Igorja Marojevića (recenzijo smo že objavili), v katerih ta pripoveduje osem ljubezenskih zgodb kot ženska, me zanima, ali je imel Marojević kakšen vpliv na to, da si se tudi ti lotil pisanja ljubezenske zgodbe iz stališča ženske? Že od pesniške zbirke Govori ženska (Beletrina, 2001) naprej sem precej stvari napisal v ženskem spolu, predvsem proze. Veliko in moški spol sem napisal leta 2017 in jo potem pustil, ker sem pisal roman Čas lepih žensk. Kasneje sem jo redirigiral. Oba romana izideta letos, Marojević pa ima popolnoma drugačno pisavo od moje. Kot avtorja ga cenim in sem ga zaradi tega tudi prevedel, vendar mene veliko bolj žene svet intimizma, njega pa urbano vrvranje. Sploh je moje življenje veliko bolj v glavi kakor v utripu zunanjega sveta, sploh zadnja leta. Odnosi med spoloma hočeš nočeš definirajo človeštvo, definirali so evolucijo in čas, ki nam je odmerjen na tem svetu. Bralci in bralke si lahko preberejo začetek romana na spletnem portalu, iz česar lahko spoznajo začetek življenjske poti glavne junakinje, ki pa je ne poimenuješ z imenom in tudi njenega partnerja ne, njo poimenuješ z veliko začetnico Velika, njenega partnerja pa Moški. Je v tem dejanju zaznati, da gre za nekakšen arhetip ženske in moškega? Enostavno sem se odločil, da bom imena glavnih protagonistov preskočil in jih posplošil na Moški in Ženska (Velika). V romanu Čas lepih žensk je cel kup različnih imen in so morebiti zato v Veliki in moškem spolu nemara celo podzavestno popolnoma zreducirana. Zdi pa se, da smo ljudje, tudi v času fundamentalne digitalizacije še vedno arhetipski, vsaj kar se ljubezni in vonja kože tiče. Glede na to, da govoriš iz vidika ženske in da je ženska Velika, moški pa Moški, ali gre za feministični roman? Če da, na kakšen način? Kako na splošno gledaš na razmerja med žensko in moškim v sodobnem svetu? Ni feminističen roman, to bi bilo eskapistično rečeno. Jaz kot pisatelj ne morem napisati feminističnega romana. To bi bila ogolela in prozorna pisateljska umetelnost. Ne glede na to, koliko čutim ženske in koliko kvalitetnih odnosov imam z njimi, sem moški. Osebno imam z ženskami več ali manj čudovite odnose. Navsezadnje nisem bil samski od konca gimnazije naprej. Vedno sem živel s kako žensko, od leta dva tisoč pa na dolge proge. Bralci in bralke bodo tudi na prvih nekaj straneh romana razbrali v današnji, vsakdanji rabi slovenščine ne najbolj znanih slovenskih besed. Od kod izvirajo te besede in zakaj si se odločil za njihovo uporabo? Te te kot pisatelja navdihuje, poigravanje z ne toliko znanimi ali tudi starinskimi besedami, ali meniš, da to spada k splošni besedni razgledanosti, s katero želiš obogatiti besedni zaklad bralcev in bralk? Ja, taka vprašanja pogosto prejmem. Ne vem, od kod to pride, tak je pač moj jezik. Prvih deset let sem govoril le slovensko, drugih deset le hrvaško in zdaj trideset let oboje. Morebiti je to geneza posebnega jezika, nekakšne slovanske lingvistične čobodre, jaz se ga nisem učil. Prišel je sam po sebi, poigravam se ne, mogoče sem se včasih, vendar sem se temu začel ogibati, čeprav je to tudi svojevrstna slast. Berem pa največ v slovenskem jeziku, a se trudim brati nekatere knjige tudi v izvirniku. Jezik je mamilo in magma, ki bruhne, ko najmanj pričakuješ in ne veš, kakšna bo artikulacija. Kasneje lahko sicer popravljaš, vendar iz prve nikoli ne veš, kam te pelje sintaksa. Kaj je tvoj največji navdih in na kaj si najbolj ponosen? Moj največji navdih je vsakodnevna hoja. In mir in narava in morje. In tudi druženje, tudi tega je precej, nisem le samotar, kadar je želja in volja in je treba. Ponosen sem na to, da živim od tega, ker delam, kar me je volja in v tem uživam. In za konec, kaj pripravljaš v prihodnosti? Letos maja grem pešibus po vsej Istri. Prekrižaril jo bom po dolgem in počez. Sicer bi lahko rekel, da jo poznam kot svoj žep, vendar je prehodil še nisem na način, da bi to počel načrtno. Iz tega bo nastala knjiga, kakšna pa bo in kako bo zasnovana, pa še ne vem. Morebiti bo to nekakšen priročnik za hojo po Istri, morebiti roman, morebiti dnevnik. Najlepša hvala!
Video
Zdaj se predvaja
Revija Apokalipsa
Poezija
Revija Apokalipsa
DRUGOVRSTNO ZRENJE
Rubikon Ko prečkaš rubikon, ko pustiš strahove vnemár, ko zalučaš vso skalovje globoko v prepad, vse naokoli spet ozeleni; poiščeš strmo vijugasto bližino čez visoke gore, čez spolzke ledenike; prečiš jih z lahkoto; ni ovire, ki bi je ne zmogel  na krilih lahkotne rádosti, objemajoče tvoj na novo porojeni svet. Rádostne peruti meriš kakor orla čez razpeta krila, ko kroži nad livado pri sledenju zajca; ob premočnem pišu, se nepazljivi lovec lahko strmoglavo sreča  z zobmi prikritih kamnov na lovišču, kakor ikar ob krvavo zlatem soncu, preden se je nagnilo h góram.  Severnjak Ne moreš prešteti vsega listja na drevesih, kaj šele tistega na tleh; rumenega, rdečega, skoraj v vseh barvah mavrice. Očaki in podrastje je odložílo suknje, jadra kljunov so razpeta, južni križ je na stiku obnebja s temnim morjem. V mahedravi flok ujameš nekaj mrzle sape; počasi žene k tvojemu pomolu. Čeri za tabo so že zdavnaj potoníle; skalovje spredaj je bolj čvrsto,  ko krilatci v jatah jadrajo na severnjaku. Mukoma krmariš, praske in zajede rišejo grafite, klokotanje je slišati v drevaku. Za obzorjem zarja vstaja, sence so že précej daljše in krmiljenje postaja vedno lažje. Sence  Ko skalovje šviga po žveplenem svodu, ko vodovje prestopa vse bregove, ko obzorje zakrije vsa obrežja, se zapreš v stolp, stolp obupa in resnice, posejan z drobci steklenine, zdrobljene v turobnosti vseh dni. Vsa okna so kot neprosojna stekla, zamrežena s svileno prejo strupenih pajkov. Svetlobe je za ščepec; ob debeli luni, plešejo grozljive sence po belih, krečastih zidovih in ti ne pustijo spati. Skrivaš se v špranjah preperelih podnic v smradu svojega brezupnega obupa, ki te poneumlja. Jutránje zlate rese, ponekod kapljaje,  sramežljivo padajoče skozi mreže, te naženejo iz špranj, smradu brezupja.  Krajci  Krvoločna zver v tebi trga, rjove, tuli; besno te nažira. Iščeš svoje krajce, na kup jih zbiraš in ušiješ,  kot so bili včeraj, ko je zverjad lomastila v drugih šumah. Ne uspevaš vedno; katerikrat zmontiraš, pa odvečnosti ostanejo za v žep; kot pri sestavi izbrane ure, ki nikoli več ne ujame trenutkov svojih sester. Tistikrat poiščeš skriti kot v srcu, zakleneš duri z dvojnim dvornim ključem, počakaš na dvigovanje krošenj po viharju; tačas se tvoj hrast otrese vseh vsiljivcev, kot se strese sneg z vejevja in spet privabi v svoje domovanje rdeča jutra,  sonce, ko so sence dolge, ko so pri počitku,  in mlade, stare lune, skrite za nakodránimi oblaki.  Drugovrstno zrenje Ko si skopál in poglóbil jarke napeljav, ko si vgrádil zastekljena okna in lesena vrata, ko so dimniki pripravljeni na vlek, navadno privihrajo, izza ledeniških vŕhov bližnjega pogorja, bliskajoče strele iz težkih, vode polnih, oblakastih livad; zalijejo vse jarke,  razbijejo vsa stekla, zamašijo vse poti za dim. Ob bodikah za obzorjem, počivajočih v skritih žepih, je kot ob poglobljenih jarkih, je kot ob zastekljenih oknih, vgrajenih vratih, je kot ob dimnikih pripravljenih na vlek. Ob bodikah za vogalom, v pripravi za napad, kakor pri ribah s strupom, je vsa urejenost vržena iz tira; in jarki, vrata, okna in puhanje z vlekom. Iztirjenost povzroča divje butanje prenésene krvi; enake geste, enake misli in spoznanja vendar v celoma drugovrstnem zrenju, kakor izza zastekljenih oknen na zadimljeno, domače mesto. 
Revija Apokalipsa
BALKANSKI ROMANSERO
Romanca jugonostalgijeV časih naše bivše jugeko po cestah kraljevaleso stoenke in fičaki,rad po šoli svoje znanješe nadgrajeval sem pridnos filmi širše očetnjavepri sosedih Jugovičih.Gledali smo filme takšne,kakršnih zdaj več ne vidiš,črnobele vojne drame,ki jih je režim diktiral.Pomnim partizanijade:Valter brani Sarajevo,pomnim dobre srbske farsekot je Ko to tamo peva.Še vem za izjave špasne,iz te burke neverjetnein to pesem znam na pametki sta pela jo cigana.V gozdu, s pomočjo kitaremulci večkrat smo zapelisi ob ognju stihe znane:Nesrećnik sam od malena ...Peli smo in pili žganjeter kadili cigarete,zvezde pa so se smehljale,vedele so najbrž dobro,da bo kmalu konec bajke.Nad oblaki luna rdečaže obula je špičake,da zapleše tango smrtiskoz pokrajine balkanske. Kmalu našega otroštvašla republika je v franže,a ostali so spomini,jugonostalgija, sanje. Moje znamkeČokolino, Jaffa keksi,Zdenka sir in Viki krema,Cedevita, Bronhi, Cockta,pa Gavrilovič pašteta.Znamke mojega otroštva,Jugoplastika, Vegeta,in moj prvi moped Thomos,kje so zdaj pač tista leta,ko kar brez čelade dirjalz njim sem po domačih cestah.No, za časa srednje šolenas že čisto obnorelaje Amerika: McDonald's,Nike in glasba iz Seattla.A moj prvi pravi avtobil Renojeva je petka,Ericsson, moj prvi mobi,rekli so mu tudi reglja.Plen moj prvi literarni,prva pesniška trofeja,bil je Pelican nalivnik,(podarila romska zveza).[1]Z njim napisal mnogo novihpesmic sem, a brez uspeha,saj odtlej mi, žal, nagradeni navrgla še nobena.Čas morda je, da začnem žepesniti, kakor je treba,na moj laptop, znamke Asus,pa morda bo kaj efekta.Operacija Mandorla[2]Otorinolaringologme na tonzilektomijoje poslal pri petih letih,ko sem zbolel za angino. Spomnim se, skoz okno gledalsem vojake, ki hitijomimo bolnice, kjer čakalsem na mandljevo kolino. S titovkami in z rdečozvezdo, s puškami se zdijomi kot pravi partizani,kje so Nemci z vojsko silno? Zdajci, tam za voglom, glej jih,s svojo vso artilerijoŠvabi streljajo po naših,jojme, partizani, v bitko! ... Ni še vnel ta boj se dobro,ko, ah, v mojo fantazijosestra vdrla je in rekla:Krevs, na tonzilektomijo!Orfejeva liraHodil sem v osnovno šoloEdvarda Kardelja, šli smoz avtobusom na Hrvaško,v torbi sendvič in sok Pingo.V Kumrovec smo šli, kjer rojenbil je naš predsednik Tito.Nekaj dinarjev ob vhoduvzeli so nam za vstopnino. Šli smo drugič tudi v Vrbona gorenjskem, v rojstno hišopesnika Prešerna, tam jestala kot za miloščinoskrinjica s prispevki, notrien frank z luknjo skoz sredino. Šli smo še na Ptuj, postalipred Orfejevim pomnikom,rimskim monolitom, tam semOrfeju ukradel liro.Romanca v mesečiniKo sva šla sinoči v mesto,taka luna je sijala,kot da bi jo kdo narisal;silno svetla velikankate je čisto osupnila:Glej, kako nocoj neznanskaluna tam na nebu sveti,rdeča kakor pomaranča …si mi rekla vsa iz sebein pomislil sem: Da, draga,tale noč zna biti divja! Šla sva mimo Orto Bara –hrup in gneča nepopisna;živa glasba je igrala,nek pijanec ves zelen jetam jelene klical s praga –malce šolne ti poškropil,nanj si zdrla se kot sraka,komaj sem te spet pomiril,polna luna je, za vraga!sem pomislil, ko bila svapo tej sceni zopet sama. Šla k ljubljanskemu sva gradu,kjer ljubimcev kolonadase sprehaja v mesečini.Nisva vzpela se kot kakšnabotra v Lorcovi romanci,bolj počasi sva krevsalain ob vznožju hriba rajevožnjo z gondolo plačala.Tisto noč se grad je svetilna zeleno – kakor v sanjahstala si pred mano istaslepa  mesečna ciganka:koža in lasje zeleni,oči – srebrnika hladna,verde que te quiero verde,sem pomislil ves zasanjan,pa ti mobi je zazvonilin je k vragu šla romanca. Šla sva dalje, dol po hribu,polna luna se nad namaje smejala na široko,ko prišla sva do vodnjaka,si ti komaj še hodila,ker te je potreba strašnamučila, da si medlela,rekel sem ti: Zdrži, draga,za vogalom, glej, prav blizuTromostovje se nahajain pod njim je toaleta ...Toda v tem si ti že našlabolj umetniško rešitevin v zavetju cvetličnjakapločnik z lužco okrasilain pomislil sem: Za vraga,lunin ščip res navdihuje! Šla sva slednjič še do puba,ki se Sax pub imenuje,tam v Trnovem sva pristala,kraj nesrečnega imena!Živa glasba je igrala,družba pisana krog najuje prepevala pijana,žal oba sva brez posluha,pa sva jim le pomagalapivske prazniti kozarce,dokler ni slabost me strašnatja h Gradaščici zvabilain izbruhal sem od krajavse, kar prej sem vase vlival,dvojna luna se smehljalavame je z gladine reke,ko začutim iznenada,da me vleče dol v globinosila temna, nepoznana,ki me hoče utopiti,tam, kjer mesec se nahaja,in pomislil na grozljivosmrt sem pesnika Li Baja,ki utonil je v tolmunu,ker pijan je, brihtna glava,  hotel lunin lik objeti. Drugo jutro sem ves zmačkanzbudil z ustnico krvavosredi čudnega se kraja,kmalu sem dojel, da tolepolicijska bo postaja.V hipu sem se streznil, miselnate me obšla je mračna,kar zaslišim iz sosednjecelice tvoj glas, ki plakain me po imenu kliče.Tu sem, rečem, tu sem, draga!In presrečna skoz rešetkesva poljub si izmenjala,sled solza na tvojih ustihsled krvi je z mojih sprala,vtem prišel je paznik s ključiin odklenil težka vrataje samice, kot zločincaz glavo sklonjeno odšla svana svobodo, pri izhoduše nočitev poravnalater krenila proti domuzmedena in razcapana,a vesela, da težavevčerajšnje so zdaj za nama -res še dobro, kaj, če vednopolna luna bi sijala,ne samo na vsake kvatre,sem pomislil, ko prikradlasva naposled sredi dnevado domačega se praga.Pasijonska romanca»Šel bom, mati, v gozd Trnovskiin natrgal si akacij.«»Sin moj le nikar ne hodi,zmrzneš v Smrekovi mi dragi!«»Zgolj po trnje grem za krono,brez skrbi, predraga mati.«»Pa čemu ti bo sploh, sin moj,takšna krona, mi pojasni.«»Mati, njene ostre trnespletel bom okrog srca si.«»Jojme, sinko, to te prosim,če imaš kaj mater rad ti,da ne spleteš takšne krone;z njo še bolj boš mene ranil!«»Rad imam vas mati, silno,a odkar sem na poljanise zagledal v dekle rožnov srcu ogenj žge me pravi.«»Rož je drugih dosti v polju,prav tako deklet na vasi,drugo si izberi sin moj,da gorje ne stre srca ti.«»Rož je dosti, mati, res je,a le ena mene mami;to je Flora iz Križpota,zanjo dušo svojo dal bi.«»Pusti, sin moj, to cvetlico,da njen kras te ne ukani!«»Druge nočem, mati, glejte,kak stopica po livadi,lepše od labodke bele,kot dve zvezdici sanjavise bleščita ji očesi,nébes v njima se zrcali,na trepalnicah bi njenihrad počival kot na plaži,vse dokler me solza slanana dno črno ne odplavi.«»Jojme, sinko, to te prosim,če imaš kaj mater rad ti,da priporočiš se Bogu,kadar boš na plovbi taki!«»Mati, kadar bom umrlne nosite rož mi k jami,le podoba njena milaz mano gre naj v grob prerani.«1. Plen moj prvi literarni: Literarni natečaj z naslovom »V sožitju«  Zveza Romskih skupnosti Slovenije Umbrella - Dežnik. 2. Mandorla je po italijansko mandelj, tonzilektomija je operacija mandljev, idejo za naslov sem sicer dobil pri Paulu Celanu v Die Niemandsrose)
Revija Apokalipsa
PREMIŠLJANJA
KO GRE LOK ČEZ STRUNE VIOLINEKo gre lok čez strune violine, nihče več ne govori. Vidim violino in violinista, a njiju v resnici ni.Je zgolj prostor, v katerem zvok pripoveduje svojo zgodbo. Ko gre lok čez strune violine, nihče več ne govori.A povedano je veliko. Gane nas. Njemu se utrne spomin, njej navdih, njima strast, njim otožnost. Ko gre lok čez strune violine, jaz nisem več jaz. Stopim se z zvokom in plujem v njegovi zgodbi. Včasih poboža, drugič zareže, tretjič povzdigne … desetič obstanem… stotič potujem daleč po vesolju.Ko gre lok čez strune violine, je nič in je hkrati vse. Zato nihče več ne govori. Povedano je bilo vse. Majhne skrivnosti, skrite želje, tiha obžalovanja, pogumna dejanja. Vse v vsem in nič v ničemer. »Bog? Sem spoznal boga?« se tiho v svoji globini sprašujejo gledalci. Okrog njih čudna tišina. Ničesar ni. A hkrati je vse. Ko gre lok čez strune violine, je prišla smrt. Odnesla je vse, tudi boga. Ostali so samo oni in tisti zvok zaradi katerega so obnemeli.Počakaj. Ko gre lok zopet čez strune violine, boš želel govoriti. O tem, kar si videl skozi zvok, čutil skozi pogled in vonjal skozi tip. A ta prostor je samo tvoj. Je neizrekljiv za drugega. Do drugih. To je tvoja bit, ki si jo doživel.DEKOMPAKTIZACIJAObstaja svet, ki ima obliko kocke. Natančno izračunani koti, robovi, ploskve, diagonale, naklon v prostoru, razmerje do drugih teles. Vse v popolnem redu. Nikoli spremenljivo.Obstaja svet znotraj te kocke, kjer ima vse obliko kocke.Kocka je popolna. Je najvišja izraznost Njih, ki v njej so. Odmerjeno je vse. Kaj, koliko, kje, kdaj, zakaj. Naključij ni. Ker to je Njihov svet, ki v njej so.Do mikroskopske natančnosti izmerjeno vse, ker popolnost mora obstajati. »Mora« in »morati« sta najvišja zakona, ki prinašata anksiozno ekstazo sadomazohistične depresije vdanosti, da je potrebno vse dati njej, ki je tako popolna. Oh, ta kocka ...Tako lepa v svoji kreaciji, ko jo gledaš od daleč. Iz drugih svetov.Pa veš, da on čaka? On čaka že tisoč let, da bi kocka spremenila svojo obliko. Ljubi in sovraži jo hkrati. To največjo mojstrovino desetih galaksij, ki je rodila in izrodila na milijarde zapisov struktur.Boli ga srce, ker ve, da kocka umira. Boli ga srce, ker preprosto ve, da bo konec nje, ki je Njim bila vse. Za njo so živeli, za njo obstajali in se ji predajali. Stop. Stop. Stop.Vse se je ustavilo. Kocke znotraj kocke so se nenadoma nehale premikati.»Kaj? Kako je to možno?«, so se spogledale med seboj. »Saj me smo popolne. Smo neskončno delujoče in obnovitvene. Smo popolna izraznost nje, v kateri bivamo.«Znotraj sveta kocke je obstajal še en svet – Trikotnik. Natančni izračuni, po katerih so se gibale kocke znotraj, so omogočali, da ga niso nikoli srečale. Do sedaj.Med tem ko so nepremično stale in strmele v nepremičnost svoje realnosti, se je iz tal površja kocke pričel dvigovati Trikotnik.Mogočno se je dvigoval v višino. Vse višje in višje, dokler ni s svojo zgornjo špico prebil stranico kocke.Končno.In popolnost se je ...Trikotnik je odletel daleč naprej. Prišel je njegov čas.Tudi kocke so v tistem trenutku pričele zgubljati svojo obliko. Razpad. »Razpadam. Razpadamo.«Sanje.Tomaž se je sredi noči ves prepoten zbudil na kavču, kjer je ponoči zaspal pred televizijo.»Fak, kaj pa če ...,« ga je nekaj še v na pol snu medlo. Bil je precej pretresen, a hkrati ga je navdajal nenavaden občutek zračnosti in svobode. MISTIFIKACIJA KONTINUITETEOn. Vstal je iz postelje in se sprehodil do velikega okna. Stal je pred oknom in strmel v daljavo novembrskega jutra. Pogled na jutranjo meglico je zbujal tisti stari znani občutek nekakšne slutnje, da se bo kmalu vse spremenilo. Pogledal je k njej, ki je še spala na postelji. Zavita v toplo odejo, da se jo je komaj kaj videlo, je oddajala tisto svojo energijo ranljivosti. Tako zelo jo ljubi, a vleče ga drugam. Noč, ki je bila za njima, je bila zopet polna nelagodja. Obrnjena vsak v svoj kot postelje. Neznosna tišina neizraženih občutkov in besed. Spanje, ki to ni bilo. Bila je zaspana budnost polna napetosti. Njun pekel, ki je bil nekoč čisti raj. Kaj se je zgodilo? Kam sta odšla? Kdo sploh v resnici sta?Ona. Začutila je, ko je vstal iz postelje. Zopet se je umaknil. Trudila se je, da bi spala naprej, a počasi se je zbujala. Čutila je, da on stoji ob oknu. Počasi je dvignila glavo in ga zagledala. »Jutro«, ga je z napol šepetajočim glasom ogovorila. Ko bi le ta glas zmehčal tisto napetost, ki se je nabirala vso noč. Ležala je v postelji in ga gledala. Sedel je že za svojim računalnikom in nekaj delal. Čutila je njegovo razočaranje, da ima že vsega dovolj. Ona ne more biti to, kar si on želi. Zopet se zazre vanj. Vibracije v njenem prsnem košu jo še vedno opominjajo, kako zelo ga ljubi. Pa vendar so šle nekatere stvari predaleč. To čutita oba. Njo kliče prostranstvo življenja, njega nove izkušnje. Bliža se slovo.Slovo. Smiselno in osvobajajoče za oba. Pa vendar nesmiselno, kaotično, polno spominov na njun nekoč raj, ki je izginil čez noč. Čas, ki je prišel na pot kot velik zaveznik, da so se lahko stare rane pričele celiti. K njej v njeno samoto in globino, s katero se je prvič v življenju spoznala. K njemu, ki je svoj čas začel kmalu deliti z drugo.Njena pot naprej. Šla je s svojo barko naprej. In ko je dolge noči plula po viharnem morju in iskala svoj svetilnik, se je spominjala preteklosti – vseskozi je vedela. Duh ji je venomer pošiljal drobna sporočila in znamenja. Vseskozi je imela slutnjo, da se bo njuna zgodba enkrat končala. In da ta konec prinaša prostranstvo nečesa novega. Tisto, o čemer je sanjala že kot majhna deklica; kako je svobodna in da se ji za ljubezen ni več potrebno boriti, saj ta preprosto je. Je del nje in to ji nihče ne more odvzeti, saj jo ta sila napaja in prihaja iz izvora, kamor nobena človeška roka ne more poseči. Prvič v življenju je prišla k Sebi; to je bila Ona, ki jo je prvič spoznala. Vso mladost je iskala Njega, a v resnici je morala najti Njo.Srečanje. Oba iz svojih velikih popotovanj se srečata sredi morja ... Dva neznanca, ki plujeta vsak po svoji poti. Nista iskala eden drugega, sledila sta zgolj svojemu kompasu, saj je bilo to še edino, kar jima je preostalo. Ko se srečata, je občutiti nekakšno lahkotnost. Kot da se že poznata. »Rad bi bil s teboj.« »Rada bi bila s teboj.« »Ampak pojdiva na kopno, kjer so trdna tla pod nogami.« Prispela sta in zasidrala svoji barki. Stopila sta na trdna tla in se zazrla v njuno nebo. Povezana – sama s seboj, en z drugim in z lepoto življenja. Predana – sama sebi, en drugemu, duhu in življenju. V zaupanju, da sta v tem trenutku natančno tam, kjer morata biti.SOMETIMES WE JUST CAN'T BREATHEThe air is thick.Consumption. The glass is always full. Even when it’s supposed to be empty. Consuming like there won’t be tomorrow. The overwhelming process of consumption – the brain is overheated.Welcome to the Land of mindfucking. The air is very thick.But the cells are transmuting themselfs under the great Inteligence. Paradox. Absurdity of multidimensional existence. All in one, all in this moment.The sophistication of mindfuck has got its opponent. There shall be a war. With no more procrastination – the game has started. If only infinity could be conquered – if only you could have yourself. Then you wouldn’t need to parasitize our minds.»Our minds are not our minds«, said the old wise man. “That is why you don’t need to get into your psychoses. They are not yours. They are an illusion of the great mindfuck.«»But my mind is also my mind – when I make love to it. Mmmm, what an eternal orgasm of infinite bliss. Where there are endless ideas, options and joy of creativity.«Sometimes we CAN breathe.
Revija Apokalipsa
PESMI V PROZI
Večer na planoti Za veter je bilo prepozno. Zrak se je izpraznil in luči so ugasnile. Stala sem sredi planote, mirna kot drevo. Noge so se mi razrasle v zemljo in mrzel zrak je napolnil moja neznatna pljuča. Kaj sem iskala? Kaj me je dvignilo iz tople postelje in povleklo med črna debla? Kaj se mi je pretakalo po glavi? Tako sem stala in zrla v svoje obličje. Padala sem skozi pajkove mreže in veje so me božale po licih. Padala sem skozi tla in se vračala vase. Iskala sem življenje, našla pa sem večnost. Morda. Ali njen privid. A večnost je dokončna. Dokončna je v svoji popolni neotipljivosti, v svoji vseobsegajoči milini. Zdaj moram paziti, da ne zaspim. Da mi glava ne omahne, vdihavam rezek zrak in se sprehajam po nebu, a pogled mi uhaja in se izgublja nekje zunaj. Kadar lahko gledam. Včasih ne vidi niti lastnih prstov. In takrat neskončnost ugasne in postane neznatna. Zareza Zarezala si vame. Stala si pred mano in se odprla. Tvoji listi so se razleteli po prostoru. Razleteli so se po meni in se naselili v meni. Odprta sem. Pred tabo. In tu bom stala dokler se ne izsušim, dokler mi ne zmanjka zraka in dokler moje mišice držijo. Stala bom samo zato, da veš da sem tu. Da me lahko vzameš in si vame obrišeš solze. Pobrali bova tvoje solze in moje in jih posadili v zemljo, ki lebdi med nama. In iz zemlje bodo zrasla mogočna drevesa pod katerimi se bova sprehajali, ko nama bodo mišice že ugašale. Nikoli ne bom ugasnila. Zate bom vedno sijala in če tudi se po koncu razideva med vero in nebom, bova skupaj. Živiva v istem telesu in kjer si ti, bom obstala. Če me hočeš za večno, me imaš, vedno bom odprta in vedno te bom čakala. Ko se ti bo ustavil čas in bodo stene zbledele, lahko samo pomisliš name in stala bom ob tebi. Vedno sem in vedno bom. Držala te bom za roko in pustila bom, da me solze ohladijo in zareza bo zazevala globlje. In skupaj bova stali na njenem robu in se stikali v duhu, v tišini in biti. Lahko zarežeš še globlje. Ne bom ječala, ne bom se upirala. Nemo bom sedela in čakala. Čakala, da zrastem ob tebi, da se dvignem, potopim in zaobljubim sreči. Sreči, ki počasi kaplja iz zareze, ki pronica vame in me ravna, ki teče po tleh in k tvojim nogam, kjer naj bi stala tvoja in z njo življenje, ki se je zlepilo z mojim in s tvojimi listi v meni. Mrtvilo Vem. Vse vem. Vse razumem. Spregledala sem že takrat. Lahko bi se trudila zapreti oči, in sem se, v upanju, da bi bilo lažje, pa jih nisem mogla. Nisem mogla pogledati skozi tebe. Moje uči so se ujele v tebi. Ustavile so se med režnji tvoje biti in se niso premaknile. Jaz jih nisem mogla premakniti. Pa jih niti nisem hotela. Vedela sem, da jih moram odlepiti od tebe, pa sem jih vseeno držala in nisem hotela gledati skozi tebe. Nikoli ne bom videla skozi tebe. Tudi če gledaš skozi mene. Pa saj ne moreš. Če boli manj, glej. Glej skozi mene. Glej v prazno. Pozabi me. Sovraži me. Raztrgaj me. Ubij me. Razparaj me. Če ti je lažje. Pa ti je res? Ni. Vem, da hodiš pod soncem absurda, ki je žgalo Mersaulta in ki žge mnoge ko hodijo za krstami. A ti ne hodiš za krsto. Hodiš za sabo in se iščeš v temi, ki jo nate meče sonce. Če želiš, si me lahko predstavljaš v krsti. Lahko sem mrtva. Truplo. Mrtvilo, ki se kopiči v tvojih pljučih. A tudi name sije isto sonce, tudi jaz tečem za sabo in poskušam ujeti tisto neulovljivo. Tekla bova sama. Vsak zase. Upam, da dospeš in upam, da najdeš. Da se ne spotakneš ob moje truplo. Da je tvoja krsta prazna in te ne žgejo še moji obrisi, poleg sonca, ki teče po tebi. Pa se zdi, da te bodo. Če bi znala bi se izbrisala, pa moram loviti svoje sonce in dihati v zraku lastnega mrtvila. Ostala bom in ti v meni. Hodi. In morda se obrisi zameglijo. Razstava Miza. Stol. Luč. Krožnik. Mehka rdeča gmota. Jetra. Moja jetra. V eni roki imam nož in v drugi vilico. Nekdo naj bi jih pojedel. Jaz. Okoli mene sedi polno ljudi. Vsi so tiho. Nekdo je bruhal. Nekdo joče. Slabiči. Kot, da bi oni morali prežvečiti sebe. No… (Nihče ni tu po svoji volji.) No jaz moram. Zapičim vilico, a se gmota ne uda. Zarežem z nožem. Nič. Nihče nima skalpela. Mogoče bi šlo lažje, če bi jih zamrznila. Nič. Primem in ugriznem. Polzijo mi med prsti in lezejo mi po ustih. Komaj mi uspe odgrizniti. Še vedno preveč. Če bi lahko bruhala, bi bruhala zdaj. Nihče ne diha. Nihče se ne premika. Vsi samo žvečimo neznosno gmoto. Pogoltnem. In spet nesem k ustom. Kapelica Kam me pelješ? Zadnjič, ko sva hodili tu se skoraj nisem vrnila. Spomnim se dreves in spomnim se listja. Tvoja roko se je mokro topila v mojo. Nisem ti znala povedati, da nočem naprej. Nekega dne v aprilu sem se preprosto zbudila. In bila sem spet doma. Tebe pa nikjer. Moja roka pa še vedno mokra. In moj obraz. Nekako sem zmočila tla in drevesa so spet vstajala pred mano. Prav tista, ki so se takrat dvigala nad kapelico. Ko sva molili. Ko sem molila k tebi in me nisi slišala. Zažgala sem akrostih. In zdaj so mi ostale le besede, ki jih ne razumem. In ti. Moje življenje in moja poguba.
Revija Apokalipsa
SMRT IN APOTEOZA - in memoriam Simon Fink Jugovic
I.[1] Sonet z akrostihom, ki nosi črke Imena tvojega bom vklesal v kamen; Minljiv si kot ta list, ki nanj na samem Okorno pišem ti zdaj, volje mrke, Nekakšen nekrolog. Glej, dolga doba Umetnosti je, a človeka - kratka! Je res, da vseh pred smrtjo koža gladka Ubranila ne bo, da vrata groba Grozljivo zevajo odprta dan in noč. Odšel zato od nas zdaj tudi ti si proč V najlepših letih, tvoj nemirni duh je Iskal v tujini s čopičem priznanje, Cilj zmuzljiv! Skrb za naš vsakdanji kruh je Ubila slednjič tebe, tvoje sanje. II. Sneg je zapadel na tvoj grob kamniti. Iskal sem v sanjah ga, a zasnežilo Močno je božji vrt, da nad gomilo Obstal sem nevede, kjer spiš v nebiti. Nenadoma, v daljavi megloviti Udaril navček je, mar to odbilo Je meni konec mojih dni število? Uho zaznalo hrum je in srditi Grom; streslo se je groblje, v tistem hipu Od sunka pal sem, noge kot pri kipu. Ves slab še videl angelska sem krila In grob odprt in silno prasvetlobo ... Cel vek sem spal, ko zora me zbudila Usodna je - pred tvojim praznim grobom! 1. Za lažje razumevanje drugega soneta, ki predstavlja Apoteozo: Apoteoza (grško: ἀποθέωσις, od ἀποθεόω / ἀποθεῶ, 'oboževati'; imenovano tudi divinizacija (pobožanstviti, uvrstiti med bogove).
Revija Apokalipsa
PESMI
I.[1] Tvoje razprto telo je temeljnik slike. Moji dotiki so risba, mokri poljubi podslika. Čopič pomočim v barvo mednožja in mešam in mešam in slikam tvojo resnično podobo. Sliko prevračam, podiram, postavljam; iščem in ustvarjam zaključeno formo. V besnih zamahih izslikam globino in v tvoje kričanje pripnem svoj podpis. II. Sonce te s pogledom slači. (Žarke iskre grejejo paleto sinjih dojk.) Nežen vetrič so njegove roke, ki objemajo kolena, morje je njegova slina, ki žgečka podplate. Ustne plimovanja se razližejo med stegna, da odprtemu šumenju školjke vdahnejo pojoč izraz. III. peščena ura nekoč ti podarim zvitek časa kupček svojega pepela v peščeni uri IV. inverzija ko takole zrem v praznino, v temno noč, ki prebuja volka pod mrtve zvezde, zalijem zelenje in odprem knjigo, na belem obrazu črna risba pije barvo V. prestiž spominjam se ko sva plesala valček sredi hodnika v Berlinu hotelir nama je namenil posebno sobo za poljub VI. kuhinjska miš (usodna vrnitev) prepolna kanta smeti in priprt pokrov - mala siva miška pogleda ven za smrčkom se poda čez dvorišče okrog vogalov hiše skozi zadnji vhod čez kuhinjo naravnost v luknjo za omaro teren pozna bolje kot jaz vrnila se je z ljubkovalnim imenom moja cimra Cilka VII. odtis lahko sem svetil kot najsvetlejša zvezda lahko sem mračil kot najtemnejši mrak da sem le svetu naproti nastavljal življenje VIII. mati slavnega slikarja obesi mi sliko na steno arhitekt je zaključil celoto obesi mi sliko na steno bila je prodana obesi mi sliko na steno visi v muzeju obesi mi sliko na steno podoba v glavi obesi mi sliko na steno centimeter više, prosim obesi mi sliko na steno okvir ni pomemben obesi mi sliko na steno naslikaj mi sanje obesi mi sliko na steno rodila sem te in ustvarjaj IX. mavrica a sploh veš kako te ljubim poljubljam rit ki te fuka poljubljam tvoje ustne izdihanja poljubljam tvoj obstoj srčna obokanja a verjameš vsaka tvoja beseda zareže vame kot zarežem v meso ki ti ga pripravim kot najljubšo jed gurman ljubezni sem ti si rumena jaz sem rdeč zelene lase imava modro je nebo smejiva se ker sva svobodna kdaj se bova tako lepo imela vijolično X. Tako je govorilo telo Ustvarjena mi je podoba, taka, kot si jo Ti imel. Ranljiv sem. Srečen, ko čutim, da se v meni kri pretaka. A že naravno vem, da nisem večen. Jaz vem, da sem od nekdaj duši v breme. Utrujam se. In staram. Bol trpim. A tudi masturbiram. In ko spim, sem tempelj, da moj duh ne vidi teme. In vem, pripravljen bom, ko mi boš vzel svetlobo. A ne bom nikdar strohnel! Ko bom leseno ležal pod drevesom, bom hrana vsem živalim in rastoči zeleni travi … In ko ne bom več z mesom, s kostmi bom čakal, da me čas izloči. 1. Simon Jugovic Fink, roj. 1977 je  preminil decembra 2022, zato bomo 23.1. objavili pesmi In memoriam Mateja Krevsa.
Proza
Revija Apokalipsa
KEMIČNI SVINČNIK NA NOČNEM ŽRTVENIKU
Pišem. In to slabo. Ne, ne, a kaj? Po pravici povedano je še huje. Domišljam si, da pišem, si domišljam, da lahko to skropucalo — nelektorirano za povrh— razglasim za pisanje. Ma lepo te prosim, koga bi zanimalo, kaj imaš za povedati? Ali sploh imaš kaj pametnega za obelodaniti? Saj furaš povsem običajno in povprečno življenje, kuča posao posao kuča pa, seveda z obveznimi postojankami v trgovinah. Naj se vidi, da živimo v kapitalistični državi. Niti v milijon letih bi lahko bil tvoj lajf vreden komentiranja, če ne bi obstajal majhen stranski podatek.Tujec si. Ampak bodi odkrit od samega začetka. Nisi tak tujec. Ti si prišel iz zahoda, iz še bolj kapitalistične države kot je ta, v kateri preživljaš zdaj svoje dneve. Na poti do sem se nisi skril v podvozju nobenega tovornjaka, niso te natrpali v noben kombi, prav tako nisi tvegal življenja v napihljivem čolnu najslabše kakovosti. Prišel si z letalom, nizkocenovnim. Nihče te ni prisilil, da spremeniš naslov svojega stalnega bivališča. Sam si se odločil za to, popolnoma pri zavesti, ničesar junaškega ni bilo v tem početju. Prišel si iz bolj razvite države — ali bi moral reči iz bolj razbite? In to te je zaznamovalo. V pozitivnem smislu. Obdan si s privilegiji. Še enkrat te bom vprašal, koga za vraga bi zanimalo takšno življenje?Mrak pade na zemljo, tako kot pade na mojo dušo. Če nikomur ni mar za mojo zgodbo, bo vsaj meni mar zanjo. Tudi ta kemični svinčnik, ta promocijski kuli, ki sem ga privlekel kdove od kod, doživlja svojo nalogo življenjskega pomena. Gledam ga, skoraj prozoren je, barve in črke na njegovem telesu so že zdavnaj zbledele in vendarle vidim, da še ima črnilo do vrha, kakor napolnjeno s svežo krvjo telo. Ko bi le tudi jaz bil tak. On čuti, da se mora razliti v obliki moje pisave, da mi ponudi nekakšno tolažbo, nekakšno zatočišče, nekakšno upanje. Močno ga zagrabim in se zapišem v noč.Res je, prišel sem z vsemi udobnostmi modernega sveta. Seveda kolikor dopušča ta slab kvadratni meter v avionu. Kupil sem karto — nepovratno, čeprav tega takrat nisem hotel vedeti— s svojimi skromnimi prihranki, vendar za razliko od drugih južnjakov sem imel vsaj nekaj našparanega in kar mi je lahko služilo kot zaščitna mreža pri prvih korakih v novem okolju. Ali mi je bilo zaradi tega manj težko premagati tiste stopnice do vrat letala? Nimam odgovora na to vprašanje. Odgovore imam za bore malo stvari. Vem pa, da sem tedaj čutil težke noge, kot da bi namesto tega, da se vzpenjam slabih deset metrov nad tlemi, hlastal po zraku na poti proti najvišjim vrhovom tega planeta. Spomnim se, da sem si želel, da bi bilo to sizifovo delo, da bi iz zadnje stopnice padel na začetek in bi tako ponovil postopek v nedogled – tako sem se bal. Jasno, da si tega v tistem trenutku nisem priznal, govoril sem si, da sem največji frajer, ker grem novim pustolovščinam naproti. Japajade, kakšne preklete floskule nam prodaja hollywoodsko sranje. V hlače bi se podelal, če ne bi bil še mlad in tako obvladoval svoje finte do potankosti.Prvi meseci so minili v znamenju zmerne vzhičenosti in potlačene tesnobe pred neznanim, nedomačem. Začel sem opažati, da so kljub razlikam ljudje prijazni do mene, vsaj toliko kot diktirajo splošne manire. Ni jih motila moja malo temnejša polt. Koordinate kraja mojega rojstva so bile taprave. Nekam glupo so se smehljali in se trudili govoriti v vsem znan mednarodnem jeziku. Jaz pa sem se že zelo zgodaj zavedal, da se moram čimprej naučiti tukajšnje govorice. V svoji glavi sem si govoril, da je to iz spoštovanja. Ja valda ne morem pričakovati, da se bodo tu vsi prilagodili in govorili v tujem jeziku samo zame. Jaz sem moral zgraditi ta most. Verjetno pa so pravi razlogi nekje v moji podzavesti. Slutil sem namreč, da bi mi to znalo zelo koristiti. Že zgodaj se mi je dozdevalo, da vem, kakšen odnos imajo tukajšnji prebivalci do svojega materinega jezika in kako bi me gledali z odprtimi usti, če bi jaz znal ta jezik spretno uporabljati. Občudovali bi me. Še več, rekli bi, pa zakaj si se tako namučil, ko pa se lahko sporazumemo v angleščini, saj ti ne bi bilo treba. Sem se torej naučil jezika iz spoštovanja ali zaradi koristoljubja? Ali bi bil kreten, če bi veljalo slednje? Fak, verjetno res!Reklamni kuli stoka, medtem ko ga moja desna roka – desničar si, kako klišejsko – hitro premika sem ter tja po papirju. Mogoče samo hoče prikimati mojemu kretenizmu, pa ne more, ker ne govori oziroma lahko pove samo to, kar mu ukaže moj begajoči um. Ošinem ga s pogledom in se zdrznem, ko ugotovim, da se mu življenje hitro izteka. Tinte je le še za slabo polovico. Bodi močan, imava še veliko za čečkati. Ali že toliko časa piševa? Ni šans, samo krama je. Zastonj je bil. Brljava svetloba namizne luči tudi ne pomaga razvozlati uganko. Nimam blage veze, koliko je ura ali je še danes ali je že jutri. Pizda, saj to sploh ni važno, pohiti, preden ti kompanjon umre v rokah.Bel. Moški. Heteroseksualec. Mater, da mi je bilo lahko! Pa mi je bilo res? Jeba je to, da zdaj, toliko let kasneje, ne razločim več dobro, kako sem se počutil takrat, ko sem se moral vključiti v novo okolje, v družbo, v drugačne življenjske navade. Vse je popacano v meni, ravno toliko kot zgornje vrstice po novem rafalu moje desnice. Zdi se mi, da so moji današnji občutki in misli le slaba kopija tedanjih, da zgolj packajo originalno sliko. Ne morem se dokopati do prvinskih občutkov tistega časa. Če to ni frustirajoče …, čeprav se mi svita in izgleda kot pristno. Prva leta sem životaril — zdaj pa ne al kva?—, poskakujoče od ene prekarne službe do druge, vse za mizerno plačilo na črno in še bolj mizerno zadovoljstvo. Bel heteroseksualni moški, iz zahoda gor ali dol, pripadal sem proletariatu — ja, razodetje, delavski razred še vedno obstaja, pa četudi ga že desetletja hočejo likvidirati iz vseh možnih strani. In to nekaj šteje. Kaj nekaj, ogromno! Imel sem določene ugodnosti zaradi svojega porekla, to že, ampak denar, najštevilnejša narodnost, je zaznamoval moje možnosti.Nekoliko kasneje mi je vendarle uspelo priti do dostojne službe, po vsej verjetnosti zahvaljujoč mojemu spretnemu jeziku. Pa ne samo temu, sigurno tudi zaradi dejstva, da sem bel, pa moški in vse to. Saj že veste, kako gre. Ne bom tega zanikal. Nočem biti še en idiot tiste vrste, ki prodajajo te buče, da uspeh pride z osebnim garanjem, da če si nekaj želiš, lahko to tudi dosežeš. Dovolj je tega bulšita. Jaz nisem začel v garaži, štartal sem v bajti, ki je skromna, stara in razpadajoča, vendar bajta konec koncev. Dobro vem, da drugi nimajo niti tega. To si moram zapomniti vsakič, ko bo zmagovalni diskurz poskusil kar bruhniti iz mene. Eden mojih največjih strahov – in imam jih toliko, da bi lahko odprli muzej – je, da bi postal tak, tak brezveznik.Pogledam spet proti svojemu kemičnemu svinčniku. Rečem mu 'moj' z razlogom, ker ga v takih trenutkih, kot je ta, čutim kot del mene. Mene ne bi bilo brez njega. On drži mojo glavo nad vodo. Zato pišem na roko, računalnik mi ne more ponuditi ničesar tako vrednega. Kemični svinčnik, kakšna lepa besedna zveza. Skrivnosti narave z nečim organskim. Svinčnik žrtvuje svoje življenje zame in to, kar počneva, je kot da bi mi s svojim črnilom nudil transfuzijo, vame pretaka novo kri. In vidim, da se bo ta proces kmalu končal. Tako kot ta noč. Slabotni luči na moji mizi, ki ni miza, temveč žrtvenik, se skozi okno počasi pridružuje nova zora na obzorju. Ta mahoma uničuje svet, kateremu sem drevi pripadal. Svet, ki je bil zreduciran na mizo, namizno luč, papir, kemični svinčnik in mene. Ajde, prijatelj, še par besed moramo napisati, da dokončam postopek.In? Kako je sedaj? Lahko razberem sedanje občutke? Ne bi rekel. Lebdim v nekakšnem limbu, na pol poti med nebesom in peklom. Nisem tukaj ne tam. Ne spadam sem, niti tja. Na smrt se bojim dejstva, da bom osivel v tuji deželi, še bolj pa, da bi se vrnil v svojo rojstno deželo. Kdo bi lahko to razumel? Kadar se vrnem za nekaj dni, se počutim večji tujec kot tukaj. In vendar tu sem in vedno bom prišlek. Živim v nenehnem odtujevanju, ki ga poskušam zakrpati s pocenim pisalom. To je edina omama, ki me drži gor.
Revija Apokalipsa
ZAHARIJA
 *** Previdno je jahal po stari, razrvani rimski cesti in se oziral na vse strani. Večerilo se je, in konja, jezdni in tovorni, sta potrebovala počitek; on pa tudi. Poleg ceste je v daljavi zagledal jaso na kateri so goreli majhni ognji. Oprezno se je približal in se oddahnil. To je bilo zasilno počivališče, kjer je običajno vladalo premirje med prisotnimi. »Pax! Mir!« je Dabor pozdravil vse in poiskal prostor, ustrezno oddaljen od divjih živali in ljudi. Kmalu je s psom vred sedel na travi poleg ognja in toplota ga je počasi prežemala – bližala se je zima. Bil je lačen, toda za lov je bilo prepozno, nasploh pa je bil utrujen. Od vsega. V vojski Frankov se je Dabor napil tuje in svoje krvi in ko se je vrnil v svoj obmejni predel je našel namesto svojih le sveže pogorišče in veliko grobno gomilo zraven. Enako je bilo s celo vasjo. Sanje o domu, ženi, delu na polju, so bile požgane in pobite. Samo komaj zaceljeno, veliko in koščeno ščene, verjetno družinski pes. se je priplazilo od nekod in se ga od tedaj držalo kot prilepljeno. Klical ga je Črt.  Dabor ni jasno vedel kam gre; v prvo večje naselje bo najbolje, tam vedno potrebujejo oborožence. Druge obrti, kot vojaške ali kmečke, tako ali tako ni obvladal. Za njim – zamolkel trušč pokolov, pred njim – gozdovi in ledine; izbire ni bilo.  Moški se mu je približal, glasno, da ga opozori nase. »Ksenos? Gast?« ga je nagovoril tujec v halji, kot so jih nosili v naseljih in trgovci. »Ja, da, est,« je odgovoril – pri zlatu, ubijanju in ženskah je to, ali pa »Ne« vedno zadoščalo.  Moški mu je z roko nakazal, da ga vabi k svojemu taboru. Tam so tri majhne, neoborožene osebe že jedle. Daborja je grudila lakota in kmalu se je znašel pri njihovem ognjišču. Tiste tri osebe so bile na njegovo presenečenje ženske. Čebljale so kot vrabci, mu porinile skodelo v roke, jo napolnile in dodale kruh. Trikrat jo je izpraznil in trikrat so jo, med smehom in klepetanjem, takoj napolnile. Psa so skoraj posinovile. Črt se je valjal od užitka in molil vse štiri v zrak To niso bile sužnje, ki gledajo v tla. Ha, tujec je imel tri žene! Čast in slava mu, on še ene žene ne bi mogel obdržati. Mir v četi je poznal, mir v hiši, pa ne. Malo taborišče s tremi vozovi je bilo čisto, urejeno in vsaj delno zaščiteno pred ljudmi in zvermi. »Zaharija.« je moški pokazal nase in nato s prstom nanj. To je razumel: »Dabor.« Ko je v frankovščini začel razlagati o svojem plemenu, je Zaharija vmes kazal na stvari in dejanja okoli sebe in je napeto poslušal njihova vendska imena. Glavo je moral imeti kot železno past, ker si je zapomnil skoraj vse.  Večerja je prijetno minevala. Dokler se ni prikazal umazan, napol pijan duhovnik novega boga in, zatikajoč se v njemu neznanemu jeziku, nekaj očitno hotel. Takoj. Še nekaj ostrih stavkov in Zaharija je sunkovito vstal in izvlekel meč. Dabor pa tudi – to je bila dolžnost gosta. Duhovnik, z ostrino rezila pod grlom, se je vidno pomočil. Brca ga je dokončno odstranila k njegovemu ognju, kjer je, z drugimi sencami, na glas popival dalje. »Dati, ženska,« mu je dejal mišičasti trgovec. Jasno, pijanec je bil pohoten. Usedel se je in z veseljem pokončal zadnjo skledo in še nekaj lepljivega, toda božansko sladkega. S poklonom pred odhodom se je Dabor zahvalil. Plačila ni nihče zahteval.  *** Dabor je zaspal na odeji, med ognjem in konjema, Črt se je zvesto ulegel poleg. Jutranji mraz ga je zbudil. Previdno je vrnil meč v nožnico, vedno je spal z izdrtim orožjem v roki, in se ozrl okoli sebe. Razen enega ognja, pri katerem je sedel nekdo z oboroženim spremstvom, ni bilo nikogar več. Pogladil je Črta, pes čuvaj vedno pride prav, in odrinil naprej. Razdrapana cesta je v zemlji jasno kazala globoke sledove treh voz Zaharije in – da mu nekdo sledi. Pet, ne, najmanj šest konjenikov. Dabor je bil znan kot najboljši sledilec v četi in morda še širše. Pospešil je Strelo in tudi Veter ter Črt sta ubogljivo pričela teči. Kaj je teh šest konjenikov hotelo, mu je bilo jasno. Trije vozovi, tri ženske, šest konjev in še meč povrhu; to je bogat plen. In bil je njegov gost. Napad je bil približno en stadij naprej, takoj za ovinkom. Dabor je med dirom videl dve telesi nepremično na tleh in roparja, ki je s krvavo glavo počasi vstajal. Presenečen je zagledal vse tri ženske pred vozovi, kako so nekaj vrtele v rokah.  Zaharija je moral pod haljo nositi celoten oklep in ščit – sedaj se je divje vrtel, odbijal in zadajal udarce. Ko se pridruži še četrti ropar, bo slabo zanj, bil je ranjen. Strela je bil bojni žrebec; le nevedneži so planili na takšne živali. In prav to si je eden od teh bedakov privoščil in to na bojnega konja v diru! Obležal je takoj, z udrtinami konjskih kopit v oklepu in Črtom, ki mu je besno trgal vrat.  Naslednji je bil bolj previden, ampak je bil le ropar, ne vojak, kot Dabor. Kmalu je ležal z odsekano roko in glasno kričal. Dabor je pogledal proti Zahariji. Še en ropar je bil na tleh, poslednji pa je kleče začudeno gledal vrez v svojem trebuhu, iz katerega je curkoma tekla kri. Torej je končano.  Po stari navadi je preštel konje. Nekaj ni bilo v redu. »Sedem!« je kriknil Dabor Zahariji. Ko se je ta obrnil, mu je pokazal s prsti, kaj misli. Ozirala sta se naokoli in takoj ga je našel. Izza gostega grma sta izvlekla znanega, zariplega in smrdečega duhovnika z majhnim lokom v roki. Pri vozovih ni bil nihče od napadalcev več živ. Ampak kako…? Dabor je zagledal ženske, ki so brisale rezila svojih krvavih nožev s travo in se navdušeno pogovarjale. No, ja, tem je bolje, da nisi blizu, je veselo pomislil. Seda je tudi razumel, odkod razbojnikom krvave glave in oči. Prače, če bi bile v moških rokah, bi bile ubijalske, za rane pa so zadoščale ženske roke. Ostal je še ujetnik. Ta je naenkrat govoril tekoče po frankovsko: »Ne dotaknita se me, jaz sem posvečen! Nad menoj je edino Bog in njegov Sin! Vedi, da si tudi ti njegov sin in sin iste svete knjige, samo zapeljan,« je gospodovalno pridigal. Jasno je bilo, da je bil kolovodja tolpe – iz ozadja, seveda.  »Jaz, ti?« ga je vprašal trgovec. »Jaz.« Duhovnike križanega boga je od nekdaj sovražil. Plazili so se za vojskami kot poscani psi in ščuvali vojake na Slovene, Vende, kogarkoli, ki se ni hotel ukloniti njihovemu bogu. Dabor je usekal z mečem in zadovoljno opazoval, kako skuša govoriti s prerezanim grlom.  »Ne isti bog in ne ista sveta knjiga,« je po frankovsko zašepetal Zaharija. Na srečo se je gozd tu razredčil in kmalu je Dabor sedel, na preprogi tokrat, sredi snažnega bivališča. Zaharijeve žene so se vrtele naokoli, tipale, pregledovale in obvezovale. Trgovec je bil ranjen v roko, Strela v nogo; oboje nenevarno in hitro povezano. Po obilnem kosilu so se žene umaknile. Moški pogovori. Zaharija mu je, po frankovsko, vendsko in z rokami dopovedal, da ga hoče najeti. Deset srebrnikov in hrana, do prvega večjega naselja. Spremstvo in nočna straža, ki si jo bosta delila, plen pol na pol; dobra kupčija. Pljunila sta v roki in sklenila pogodbo.  Potem je vse teklo kot v vojski Le majhen nesporazum je nastal, ko je Dabor čvrsto vztrajal, da Vetra ne smejo vpreči v voz, temveč privezati čisto zadaj, kjer ni nikogar.  »Veter,« je pojasnil Zahariji in mu z rokami in pihanjem pokazal, kaj misli. »Veter,« je prikimal Zaharija in odjahal na čelo male karavane. Do večera niso srečali nikogar in ponoči tudi ne.  Dnevi so tekli kot po loju. Dva obroka dnevno, občasen lov, stalna dolgočasna ježa. In vsak sedmi dan obvezni počitek brez dela, od večera do večera. Sem ter tja kupčevanje. Kot da Zahariji dobiček ni glavno. Razbojniki so imeli borno imetje, toda sedem konjev je prineslo lep denar in Dabor je dobil svojo polovico Zaharija je vztrajal, da govorita vendsko. Po nekaj tednih sta se že lahko okorno, toda razumljivo pogovarjala. Črt pa je žrl medtem kot nor in kmalu postal mišičast stroj. Že njegov renčeči gobec in dolgi zobje so pregnali preveč radovedne; ostali so ob pogledu na dva bojevnika in tri zakrite postave na vozovih opustili svoje namere, če so jih imeli. Na srečo niso srečali večjih skupin ali lokostrelcev – kar bi znalo biti nevarno. Zaharija je nekaj iskal, je občutil Dabor, morda sam ni vedel kaj…, trgovali so malo. Le eno noč se je nekomu uspelo priplaziti – v voz kjer je bil Zaharija z eno od žena. Kriki so hitro utihnili in zjutraj so videli, da je moral biti pastir ali nekaj podobnega, z nožem brez konice. Brezumen revež pač. Naslednje vznemirjenje je bilo bolj norčevsko. Veter se ga je spet prenažrl, da je pokal in Zaharija si je neprevidno izbral, da gre prav tedaj mimo skopljenca. Veter je sprožil ajdovski grom iz svoje zadnjice in Zaharija je padel na tla – ne zaradi udarca ampak zaradi vonjav.  »Veter!« se je krohotal, »Pravi, strašni veter!« in se držal za nos. Zamere ni bilo, le veliko vreščanja in smeha med ženami, ko so to izvedele; in Vetru kmalu spoštljivo prinesle nov, mnogo daljši povodec, da ja ne bi bil blizu ljudi. Promet na cesti se je zgostil. Kar je lahko bilo bolj varno ali pa bolj nevarno, odvisno od plemena in poglavarjev. Ker je Dabor takoj vsem povedal, da je njihov in to mejaš, so vsi bili pristopni in pokazali smer prvega večjega naselja; za katerega je vsak imel svoje ime, le da so se vsa končevala na -bor. Tako so jezdili proti temu »-boru«, velikemu naselju.  »Kar pomeni gostilne, stražarji, trgovci, obrtniki, cipe in berači,« je vedel Dabor. Tu razlike med Franki, Bavarci ali Vendi ni bilo.  *** Pred večerom so zavili v prvo ograjeno vas, da se odpočijejo na miru. Šibka vrata ograje so ležala razbita na tleh. Kljub temu, da so bili gostje, jih ni nihče pozdravil. Sami so si morali izbrati največjo hišo in priklicati gospodarja: »Hrano in spanje, za pet ljudi, pa še zob za konje. Dva srebrnika.« Srebrniki so bili redki in gospodar jih je kmalu povabil v hišo. Vrata je imela izjemno debela in, kar je Dabor prvič videl, dvojna, okna pa dodatno zožena, vse z zapahi. Gospodarica, dva sinova in hčerka so jih radovedno pogledovali. »Ena soba je prosta, za tri ženske bo.« je nadaljeval gospodar. Vidva pa ...,« se je obotavljal.  »Midva pa v hlevu. Bila sva že na slabšem,« je presekal Zaharija. Vsi so se oddahnili – dva oborožena tujca pod isto streho ni šala!  Večerja je bila dobra. Juha z mesom in kruha, kolikor si hotel. Še Črt se je prenajedel ostankov. Ženske so se umaknile v sobo in nadaljevale pogovor z rokami in hihitanjem. Gospodar in oba sinova so obsedeli in na mizo je prišla močna medica.  »Gostje ste in Perun vas ščiti,« je zamolklo spregovoril gospodar. »Ne bom vam lagal. Hlev ni varen.« Počasi sta izvlekla iz njega celo zgodbo. Vas je strahoval divji mož.  »Velik in širok za dva človeka, močan, da lahko ruje drevesa!« se mu je tresel glas.  »Izgubil sem tri otroke, zato je soba prazna! Ljudožerec, za živali je prepočasen; zato najraje žre otroke. Vsako noč…« Zaharija ga je z napetim obrazom izpraševal podrobnosti; kje se pojavlja, kdaj, kam gre nazaj, kako hodi, ali govori, ima orožje … Spominjal je Daborja na najboljšega poveljnika, s katerim je kdaj imel opravka.  »Mi smo samo kmetje, vas brez orožja in poglavarja,« je tiho končal gospodar. »Si kdaj ubil divjega moža?« ga je vprašal. Odkimal je, ni ga preveč mikalo.  Toda Zaharija je vztrajal: »Potem ga boš pa danes.« Dabor je lahko samo pokimal, dal je besedo. Mulec z imenom Grozdan je vztrajal, da bo zraven.  »Jaz bom na strehi, mati. Če bo hudo, se lahko takoj zvalim na drugo stran dol in nikoli me ne bo ujel, prasec, preveč je počasen,« je miril jokajočo mater, ki se jim je tiho pridružila. Mladec je bil baje odličen lokostrelec. Gospodar je najprej nagubal čelo, nato pa se je odločil. »Če gremo z morilcem mojih otrok v boj je prav, da je nekdo od mojih zraven. Če ne bi imel družine, bi šel sam.« Sklenjeno je bilo torej. Vsi trije so odšli v hlev in legli, v polni bojni opremi, blizu vrat – in Črt seveda. Zaharija je šepetal navodila.  »Potem z nožem, ampak samo z nožem, v oko,« je bila ena od zapovedi.  »In zakaj ne z mečem?« Grozdan je bil še zelenec. »Ker se lahko zatakne v kost,« je dobil odgovor.  »In kam naj jaz ciljam?«  »Kateri udarec golega človeka najbolj zaboli?« »Ja, v moškost ali želodec, vedno!« »Torej, ali ni gol?« »Ha, če zmagamo me bodo klicali Jajcostrel,« se je hihital Grozdan. Mladost ... Čas priprav je potekel, začeli so bedeti. Sredi dvorišča je v padli temi gorel velik ogenj, ki je dajal svetlobo in širil naokrog vonjave po pečenki – pokvarjeno meso, ki se je cvrlo ob polenih, je zadoščalo za to. »Zakaj pred hišo?« je zašepetal Dabor. »Ker si moraš za bitko vedno izbrati zemljišče, ki tebi ustreza, sovražniku pa ne. Tu ne more naprej, pot gre navzgor in če se bo obrnil, bo samo še bolj ranljiv; imamo tudi svetlobo in prednost presenečenja. Pa še zavetišče za umik.« Zaharija je vedel vse. V vasi je nekdo zakričal, ni bilo daleč. Ljudje v hiši, kot je bilo dogovorjeno, so zagnali jokajoč hrup, ki je odmeval vsepovsod. Na temačnem nebu se je počasi zarisala velikanska senca.  V resnici je bil le tri glave višji od ljudi in ustrezno širši. Orjak. Vendar orjak, ki je komaj hodil. Nag, s cunjo na glavi in nekakšnim strganim krilom, ki ni skrivalo nič. Stopal je po dvorišču proti ognju. Velik je bil in brez dvoma težak, ampak nadčloveško močan, o tem je Dabor dvomil. Če bi lahko ruval drevesa, koče ne bi stale. Grozdan je že bil na strehi.  »Zdaj!« je ukazal Zaharija, in, kot dogovorjeno, sta stekla proti grozeči gmoti, se sklonila pod nabreklimi rokami in zasekala z meči v petno kito. Orjak je zatulil. Grozdan je streljal. Črt je z zobmi visel na njegovem stegnu. Ponovno tek, sklon in tokrat v kito od zadaj, kjer je koleno. Dabor je bil zbran, prevečkrat je videl smrt, da bi se bal Morane. Lok, puščica. Še enkrat, kita na peti in kita kolena.  Znoj, razbijanje srca, še. Glasno hropenje nad njim. Znova. Tokrat je zaleglo. Velikan, ki s svojimi okornimi rokami ni mogel ujeti nikogar, se je zrušil na tla. Iz moškosti sta mu štrleli dve puščici in ena iz trebuha. Vlekel je cele plasti trave iz zemlje na kateri je krvavel in rjovel. Nova puščica. Dabor je stekel do glave. Nož, samo nož. Oko, do ročaja. Če se zatakne, ga pusti in beži. Končano. Črta so komaj odvlekli stran. *** Ajd je le počasi utihnil. Grozdan, bil je neverjeten, mu je poslal še dve puščici, v vsako oko eno in ogromno telo, ki je zaudarjalo po crkovini, se je umirilo. Oprezno so se mu približali. Po celem obrazu so visele dlake, kot pri merjascu. Zobe je imel škrbaste, toda – dvojne?  »Pošast.« je dejal Grozdan. »Človek, ki ga je Najvišji, blagoslovljeno bodi Njegovo ime, poslal za kazen,« mu je tiho odgovoril Zaharija. »Ni prvič … Golijat …,« utihnil je. Gospodar je potem, ko je dodobra obrcal truplo in se pomočil nanj, zapregel konja in odvlekel divjega moža na mrhovišče pred vasjo, da mu ne zasmradi dom. Obraz se mu je kremžil v maščevalnem krču.  Dabor je spil skoraj cel vrč medice, darilo gospodarja, in se zavlekel v hlev, da prespi. Zbudilo ga je glasno govorjenje in zehajoč je stopil ven. Na dvorišču je bila kopica vaščanov in več klopi ter miz, ki so se šibile od mesa, kruha in pijače. Grozdan se je šopiril pred tremi dekleti hkrati, gospodar je pozdravljal vaščane; vladal je praznični nered. Dabor je stopil k Zahariji, okoli katerega so spoštljivo stali staroste, ko se jima je približal žrec.  »Ljudje in bogovi so ti hvaležni, junak« je nagovoril Zaharijo. »Prosim povej svoje ime, da ga slavimo pri žrtvah in praznovanjih. In …,« iskal je besede, »...ljudje te prosijo, da ostaneš tu, kot naš poglavar. Potrebujemo te. Mi smo zvesti.« Gledal ga je odprto, toda s pričakovanjem. Ni čakal dolgo. »Moje je ime preroka našega plemena, ki nima več doma« je zamrmral Zaharija. »Ampak sedaj bo moj dom in rod tu in…« Nadaljeval je z močnim glasom. »Moje ime je Samo, poglavar Samo« »…, ki je postal kasneje veliki kralj Samo, je kot trgovec prišel od Frankov k poganom….« Chonicae Francorum, Fredegar Scholasticus, verjetno okoli leta 660 n.š.
Revija Apokalipsa
KAMENČEK V ČEVLJU
Kamenček škrtne izpod njegovih starih, že dotrajanih gojzarjev nedoločljive barve, ki s seboj nosijo patino mnogih prehojenih poti. Nevarnih, lahkih, brezveznih in na polovici prekinjenih, v dežju, snegu in poletni pripeki, posutih z mahom, lužami ali pa ovčjimi kakci, prepredenih s praprotjo in kolonami gomazečih mravelj. Zavitih, ravnih, preozkih in prepadnih, pa tudi takšnih, po katerih so ga prehiteli avtomobili z ljudmi, ki so se pretvarjali, da so pravi planinci in so na koncu v koči za sosednjo mizo jedli obilna kosila.  To pot je pot strma. Ne mara strmin takrat, ko po njih stopa njegova še neogreta noga. Mora se začeti zložno, počasi, tako polagoma, da telo razlike v naporu niti ne občuti. A če je treba, sprejme tudi klance; strastno se zagrize v kolena in kmalu je vse za njim. Naokoli se tke samo megla, oblizuje mu meča in zastira pogled kot nežen pajčolan. Odmahne z roko, kot bi jo lahko s tako gesto pregnal. Po dolgem času se spet smehlja. Strm kolovoz se preusmeri v ozko peš potko, in ta po nekaj metrih zavije v gozd. Tam se vse ustavi, le še on je, premika se počasi in vztrajno, kot bi plul na svoji gozdni ladji skozi neznane svetove. Vsak je svet zase, niti eden ni enak drugemu. V tem gozdu ga obdaja mehka tišina, ki se je razveseli njegovo uho, prepolno vsakdanjosti. Vsak dan si z ljudmi izrečejo toliko besed, on pa se počuti osamljenega med njimi, kot bi ne znal povedati bistva z besedami in besede drugih ne pridejo do njegovega bistva. Izpraznijo ga s svojimi pričakovanji po odzivu, naj se že vendarle nasmeje ali pokritizira to in ono ali pa jih le posluša, ko pa imajo toliko povedati. Tako zelo pomembno se zdi, da spada mednje. Med ljudi. Gozd pa je samotar, tako kot to postaja on. Skupaj sta prijetno osamljena in on ima ta privilegij, da lahko nežno stopa po vlažnem mahu in prisluškuje, ali se bo morda od nekje prikazala kakšna žival. Krhka srna, teh je v gozdovih največ, pa mogočni jelen ali oranžno-bela lisica. Videl je že jazbece, ki so hiteli pred njim po poti, pa sove, ki so sedele na z jutranjo roso namočenih tleh in nepremično zrle vanj ter čakale, da jih prežene, na koncu pa jih je pregnala slepeča svetloba ranega jutra. Štel je nezmotljive »ku-ku« živahnih kukavic in prisluškoval žolnam, ki so pridno dolble novo stanovanjce v deblo, pa tudi za medvedovimi stopinjami je že hodil. Tako kot majhna pikapolonica ali mogočno drevo ob poti je tudi on sam ta ista narava. Ko sončni žarek poboža njegovo lice, on poboža vejo leske, ki prekriva del stezice. Opazi, da je prečkal gozdno mejo, ko zagleda široko jaso z na gosto poraslo travo. Na njej se pase čreda ovac. Kamor lahko seže pogled, vidi posejane pastirske koče, nekatere že čisto dotrajane, druge pa še v uporabi. Smeh ga premaga, ko gleda zvedave ovčje glave, ki beketajo za njim. Nameni jim hvaležen pogled, ker imajo tako mehko in puhasto volno, pa tudi samo zato, ker so. Zaželi si, da bi mu babica zopet spletla pulover iz prave, grobe ovčje volne. Stopi po zaviti stezi naprej, do obzorja, ki je videti kot konec sveta. Ko se vzpenja po kamniti in z gorskim cvetjem obrasli poti, naleti na starodaven vodnjak. Tukaj dolgo ni nikogar bilo, kar priča tudi stara skodelica, ki je včasih služila tešenju žeje delavnih pastirjev. Pot gre v neznano, povsod naokoli se odpira svoboda. Kot orel, ki preletava nebo, brezskrbno vandra po potkah in zvedavo gleda, kaj bo prinesel naslednji ovinek. V človeški naravi je bati se ovinkov. Ljudje so vajeni rutine in vsakdanjosti, a včasih je treba tako malo poguma, en pogumen hip, pa se odpre povsem nova pot. Nato se obremenjujejo, zakaj je niso izbrali že prej. Morda je v siceršnjem življenju kdaj tudi sam tak, a ko je v gorah, ovinke naravnost obožuje, in tudi tokrat ga razgled ne razočara – pred njim se odpira ravna, lahka pot, ki se prijetno vzpenja vse do vrha. Zavzeto zakoraka po njej in že je pri vpisni skrinjici. Nikjer ni nikogar, zato dobro zajame zrak v pljuča in na ves glas zavriska: »Juhuhuhu!« Njegov grmeči klic odmeva med gorami, pobeljenimi vršaci, kot bi si ga med seboj podajali. Ker si je dovolil tako zahrumeti, si za kazen takoj požuga s prstom: »Kaj se pa dereš!« Potem pa se spomni, kako zelo vseeno mu je in da včasih samo preprosto paše zavpiti, tam, kjer se njegov krik zlije z gorami, kjer nihče ne priteče na pomoč in kjer ni obsojajočih pogledov. Jaz sem svoj edini sodnik, svoja edina priča, pomisli, in zarjove še enkrat: »Juuuuuuuuuhuhu!« Potem se uleže na travo in umiri misli. Gleda oblake, ki drvijo po nebu in se prepletajo v vedno nove oblike. Sanjari o novem življenju, iz oči mu sramežljivo zdrsne solza, pusti jo, da steče po licu pravega moškega. Še enkrat se ozre okoli sebe. Nikogar ni, sam je. Njegovo srce hrepeni po novem, riše novo pot, pot naprej, tako kot solze rišejo nove in nove srage po njegovem obrazu. Hoditi, ko ne veš več, kaj bi. Hoditi, ko veš, kaj bi, pa tega še ni. Hoditi kar tako, ko je tvoje življenje dozdevno v redu, pa vseeno nekaj manjka.  Tisti kamenček manjka. Njegov oče mu je še kot majhnemu fantinu včasih, ko se je obremenjeval z malenkostmi, dejal: »Daj si kamenček v čevelj.« Pomagalo je. Iz daljave nenadoma zasliši grmenje in osuplo dojame, da je priklical tisti kamenček. »Pa ja ne!« si zamrmra v brado, in nekaj sekund otrplo ocenjuje situacijo. Gore niso hec in niso le prikupne fotografije s filtri iz socialnih omrežij; včasih so pravi izziv in cel poligon nepredvidljivih nevarnosti.  Zave se, da bo treba hitro nazaj v dolino. Ne bi rad, da ga lovijo strele in da mu zdrsuje po skalah. Steče po strmini navzdol. Tako hitro drvi, da se mu zazdi, kot da bi ne bil v resničnosti. Igra video igro, preskakuje ovire, se ogiba skalam na levi in pazi, da ne klecne v prepad na desni. Slalom in skok, vmes živčno pogleduje v nebo. Kar dobro mu gre, skoraj se ne spotika. Med njegovim norčavim tekom se mu posmehujejo ovce, »Baaa, baaaa,« pravijo in ga zvedavo gledajo. In potem jo začuti. Topo mu trešči na sredino čela in se razleti na tisoče mikrokapljic. Za njo prikaplja še ena in še ena. Danes bo pa res namočen. Nevihti ne bo uspel zbežati. Prispe do gozda, njegovega varnega gozda. Odloči se, da bo vedril in po tihem se veseli, da bo narava še nekaj časa njegovo domovanje. Pod veliko smreko znosi kupe malih, majcenih vejic. K sreči so še suhe, smreka nudi pahljačasto zavetje, skozi katero nobena kapljica ne pronica. Potem začne male vejice lomiti na še manjše koščke in jih zlagati v piramido. Ogenj zna zanetiti tudi brez pomoči, a ni potrebe, da bi to samemu sebi dokazoval, zato vzame dolgo vžigalico. Ko zaprasketa, zavoha znani vonj po dimu, domač, prijeten, rezek. Zaneti, v napetosti čaka dolge trenutke, a potem ogenj vzplamti, najprej oblizne enkrat, potem pa kot vulkan buhne vanj svojo toploto. Hiti z zlaganjem novih vejic in vej in palic in hlodov, dokler ni obdan s toplino. Obkroža ga čaroben prizor dežnih kapljic vsenaokoli, sam pa mirno in složno sedi naslonjen na hrapavo deblo in se greje ob ognju. Kako bo prišel v dolino? Ne ve. Kdaj bo prišel v dolino? Ne ve. Strah mu malce zadrgne grlo. Potem pa se pretegne, naredi tisti »klik« v glavi in si reče, da mu nič še ni treba. Zlagoma začuti neverjeten mir. Prepuščanje. Sredi gozda in visokih gora se prepušča z lahkoto, igraje. Noče nazaj v nori svet, kjer prevladuje materialno, kjer se ljudje pogovarjajo s pustimi besedami, kjer ga šokirajo z novicami o virusu kot z elektrošokom, če ne s tem, pa z novimi poplavami, nesrečami ali kakšno izmišljeno tragedijo. Nikoli jih ne zmanjka, slabih novic. Noče prispeti v okolje, kjer njegovi sosedje s pinceto urejajo travo, pečejo na žaru vsako soboto in nedeljo ter gostijo venomer nove prijatelje, s katerimi izmenjujejo vsa tista pomembna mnenja. Njihovi otroci se zabavajo z vsak teden novo pridobitvijo: bager, koš, gol, bazen, skiro, trampolin, a sleherne igrače se hitro naveličajo. Še najmanj od vsega si želi postati kot oni, zato je njegov vrt nalašč zaraščen, trava veje od vsepovsod, solata je šla že v cvet, sončnice pa nagibajo glave na sosedovo stran vrta in jim prijazno kimajo, rekoč: »Tukaj smo.« Kar naenkrat ga prešine, da je z naravo povezan bolj, kot se zaveda. Svoje prste najprej obotavljivo, potem pa z vedno večjo silo zakoplje v rahlo zemljo. Občuti hladno, trohnečo in vlažno prst pod dlanmi, nato se uleže in ni mu mar, da ga iglice zoprno bodejo v uho, silijo mu tudi v lasišče. Z vsem telesom se stika s svetom, s svojim naravnim praizvorom, a hipoma, ko ga objamejo te pomirjujoče misli, se spomni novodobnih zapovedi, kako zdravilno je hoditi v naravo in da naj bi največje razsvetljenje doživeli v čim bolj pristnem stiku z zemljo. Zdrzne se. Kako so lahko besede o pristnem tako nepristne? Ali se res ne more izogniti vpetosti v ta svet? Ali mora res kot kakšen berač pobirati te nesmisle, malo v časopisu, pa malce od prijatelja, na spletu, in za povrh še v službi od dežurne klepetulje? Razočaran in malo otožen se dvigne v sedeči položaj. Živeti v tej družbi je vseeno nekako treba in ne namerava postati puščavnik, ki se prehranjuje s hroščki, čeprav se to včasih zdi kar privlačna ideja. Če bi našel še koga, ki bi z njim delil to misel, bi bilo že boljše, če ne celo zabavno. Želi si, da ne bi bil osamljen v svojem razmišljanju, a zaenkrat nima druge družbe kot le zvoke pomirjujočega dežja in oddaljenega grmenja. Nosnice dvigne proti nebu in poskuša ujeti vlažne vonjave gozda, si shraniti te spomine v skrinjico z napisom »ZELO POMEMBNO«. Od nekod se prikrade njegova jutranja prijateljica megla, in ga prijazno objame. Diši po svežem. Zaziban v ritem narave posluša škrebljanje, pokljanje, piš vetra, ogleduje si zeleno v neštetih odtenkih, opazuje vihravo dinamičnost ognja in mendra mah pod zadnjico, tako mehak, tako udoben. Te dragocene zaklade bo poiskal v skrinjici, ko bo v norem svetu znova poskušal najti upanje in vedrino in smisel.
Kritika
Avtorji
Revija Apokalipsa
MI, EICHMANNOVI SINOVI
Odprto pismo Klausu Eichmannu  Nikoli ni lahko najti pravega tona in pravih besed za nagovor sinov, ki so izgubili očeta. Toda pisati vam, Klaus Eichmann, to je zame še posebej težavno. Ne zato, ker ste sin svojega očeta, torej »eden izmed Eichmannov«; jaz pa sem eden tistih Judov, ki so ubežali aparatu vašega očeta in so živi le zato, ker po naključju niso bili pobiti. Ni to tisto, kar stoji med vami in menoj, izraz »eden izmed Eichmannov« v tem smislu ne bi smel veljati. Nikoli naj ne bi označeval koga, ki je potomec Eichmanna, ampak zmerom le tistega, ki čuti, deluje in argumentira kot Eichmann. Nedopustno je, da bi vi – kakor tudi kdor koli drug – postali žrtev načela »krivde na podlagi krvnih vezi«, ki so se ga ljudje kot vaš oče tako nepremišljeno posluževali, in zaradi katerega so pomrli tisoči. Poreklo ni krivda, nihče ne kuje lastnega rodu, niti vi. Ne, če mi je tako težko pisati vam, potem bo tako zaradi drugih razlogov. Najprej zato, ker me plaši vaša usoda, to, da morate vse življenje hoditi naokoli kot sin svojega očeta. Poleg tega menim, da je izguba, kakršno ste doživeli vi, hujša od izgube, ki so jo morali pretrpeti drugi sinovi. Kaj imam v mislih? To, da ste izgubili očeta dvakrat. In da je za vas nadalje umrlo še vse kaj več kot le oče. O teh dveh rečeh bi rad najprej govoril z vami. Dvojna izguba Kaj imam v mislih, ko pravim: izgubili ste ga dvakrat? Zdi se mi nemogoče, da bi začutili svojo osirotelost šele v trenutku, ko je do vas prišla zadnja in nepreklicna vest, obvestilo, da so tisto, kar je bila nekoč umrljiva lupina vašega očeta, raztrosili kot pepel v morje. Prvi udarec vas je moral zadeti že prej. Zdelo bi se mi celo naravno, če se rana, ki ste jo dobili s prvim udarcem, ni nikoli zarasla, in če ste drugega izkusili le še kot v otopelosti. In na kaj mislim, ko govorim o trenutku prvega udarca? Na trenutek, ko ste doumeli, kdo ste, ko ste to zares doumeli. Tudi pred tem vam je bilo sicer gotovo nekako znano, da ste prišli na svet kot sin pripadnika SS, in nemara celo, da ta pripadnik SS ni vršil kake čisto poljubne funkcije. Toda kaj neki je to že bilo? Dogodki so ležali v somraku dobe, ki sploh ni sodila k vašemu zavestnemu življenju, in odvili so se daleč nazaj v delu sveta, ki je postal za vas prav tako že nestvaren. Vrhu tega so se sledovi za tem moškim – tako so vam pač pripovedovali – kakor tudi sledovi za številnimi drugimi, zabrisali v zmešnjavi povojnega časa; in navsezadnje je že leta obstajal nek drug mož, ki je docela zapolnil mesto vašega očeta ter s tem povsem zasenčil njegovo podobo. Nato je torej prišel tisti trenutek. Trenutek, ko se je vse to zrušilo. Zdaj namreč niste le izvedeli, kaj je bilo pravzaprav z vašim prvim očetom, zdaj niste slišali le o plinskih pečeh in šestih milijonih – že to bi zadoščalo; ampak ste bili povrhu vsega tokrat primorani dojeti, da novi oče, ki je izbrisal spomine na prvega, ni bil nihče drug kot prvi oče sam – da je torej mož, ki ste mu bili bržkone privrženi v sinovski ljubezni, in ki je bil morebiti celo dober z vami (le z grozo sem ravnokar zapisal besedico »dober«, zdi se, kot da hoče šest milijonov tistih, ki so jim odvzeli glas, izreči svoj protest) – da je ta mož sam Adolf Eichmann. Stiska tega trenutka je pred menoj. Ali natančneje: skušam si jo predočiti. Pogostoma sem to poskusil. Ne vem, ali se mi je posrečilo. Zagotovo pa vem, da ni prestopka, ki bi zavoljo njega kateri koli sin zaslužil, da se znajde v takem položaju. Nasprotno, tudi zunanji opazovalci le stežka prenesejo misel na nezasluženost takšne usode. Celo ljudje, v katerih nemara zaradi zlagane solidarnosti s svojim rodom vidite sovražnike. Kajpada to ne pomeni, da je vaša nesreča kakršna koli zasluga. Vseeno pa se zdi, da nezasluženost nesreče, sploh tako velike, kot je vaša, terja od nas prav posebno obzirnost. Najbrž je tako zato, ker tisti, ki menda slišimo to zahtevo, občutimo potrebo, da bi izrecno obnovili človeško dostojanstvo, ki je bilo poteptano s trpinčenjem ali kar uničeno. Vsekakor verjamem, da mora biti spoštovanje, ki ga dolgujemo stiski žrtve, toliko večje, kolikor večja je krivica, ki jo je ta žrtev utrpela. In to velja tudi za nagibe do vas. Kajti tudi vi spadate med trpinčene. Preden nadaljujete z branjem, bi morali zato vedeti, da me vaša stiska, vsaj z vidika nezasluženosti, prav tako navdaja s spoštovanjem; da občutim pred njo nekaj podobnega kot vpričo stiske šestih milijonov, ki ne morejo več sprejeti mojega velikega spoštovanja. Vi, Klaus Eichmann, pa to še vedno lahko storite. In vas še lahko zaprosim za to. Skušal sem si torej predstavljati trenutek, ko ste izvedeli. Vendar sami kajpada bolje veste, kako je bilo. Morda je sled, za katero grem tukaj, napačna. Nemara te prve sekunde šoka na tak način sploh ni bilo. Morda prvi hip niti niste bili zmožni doumeti ali celo izgovoriti stavka: »On je bil Eichmann«. Morda se sploh ni mogla takoj posrečiti uskladitev dveh tako različnih likov, tukaj očeta, tam Eichmanna. Prav mogoče je torej, da se vam ob tej strašni resnici ni godilo nič drugače kot poprej ob polresnici: da ste tudi zanjo nekaj časa le kratko malo »vedeli« – v najbolj medlem in nerealnem pomenu besede; da ste ostali nezmožni predelati, kar ste vedeli, in potegniti iz tega sklepe; in ne zdi se mi izključeno niti, da se ta nezmožnost ohranja vse do danes. Če bi lahko kdaj pod večer spet zaslišali škrtanje znanih korakov v vrtu pred hišo – mar ne bi tedaj še vedno planili očetu naproti, enako vihravo kot nekoč po koncu delovnega dne v dobrih starih časih, ko še nikakor niste vedeli, da »je on on«? To se mi ne bi zdelo v navzkrižju z naravo; z mnogimi med nami bi bilo gotovo komaj drugače. Kajti le kje in od koga bi se lahko vi ali kdo izmed nas naučil, kako naj se naglo in ustrezno odzove na monstruozno novico? Trenutek, ko se vam je enačba »on je on« zares izšla, ostaja torej zame neznanka. Toda ne glede na to, kdaj je nastopil (ali, če ga še ni, kdaj bo nastopil) – je vaš oče umrl tudi tega dne, ne le na dan, ko ste izvedeli za njegovo smrt. In zato sem rekel, da ste ga izgubili dvakrat. Večja izguba Zatrdil sem tudi, da vam ni »umrl le oče, ampak več«. Ne recite, prosim, da nič ne veste o »dodatnih izgubah«. To je sicer možno, vendar ne bi ničesar dokazovalo. Marsikatera izguba namreč postane resna šele s tem, da je ne začutimo. Slepec, ki sploh še ne dojema, da je slep, in zavoljo te dodatne hibe tvega korake, ki si jih pravzaprav ne bi smel dovoliti, je na slabšem kakor slepec, ki ve, česa mu manjka. In z vami bi se lahko godilo podobno. O kakšnih dodatnih izgubah govorim? O izgubi vaše bolečine. Vašega žalovanja. In vaše pietete. Kajti bolečina, žalovanje, pieteta – mar je bilo to dejansko tukaj, potem ko ste prejeli zadnje obvestilo? Ali je zares bruhnilo iz vas? Seveda ne dvomim, da so vam ta občutja znana. Kako bi prišel do tega? Moje vprašanje se nanaša izključno na vaše zdajšnje razmere, na čas po očetovem koncu; le na to, če ste tokrat lahko čutili bolečino, če ste tokrat mogli žalovati, če vam je tokrat uspelo kakor koli počastiti spomin. Pričakovati ta občutja bi bilo nekaj čisto naravnega. Zato si lahko predstavljam, kako ste nad posteljo obesili njegovo fotografijo s črnim trakom, zato da bi vsakokrat, če le privzdignete oči, zagotovo prestregli dobro znani pogled. Ali kako ste sami znova premerili pot do avtobusne postaje, po kateri sta šla običajno skupaj, da bi ga čutili ob sebi. Ali pot v vrt. Ali kaj podobnega. Toda mar so ta sredstva kaj pomagala? So se vaša pričakovanja izpolnila? Vam je uspelo ujeti njegov nekdanji pogled? Ste lahko zaslišali njegov stari glas? Ali se ni zgodilo nekaj drugega? Da vam je, morda občasno, namesto očeta Eichmanna stal nasproti – morilec Eichmann? Morebiti niste srečali njegovega pogleda, ampak ugaslo oko s plinom pokončane žrtve? Morebiti niste slišali njegovega glasu, ampak druge glasove? Na primer bobnenje enačbe »On je on«? Ali zadušene klice tistih, ki so se za njimi pravkar nepredušno zaprla železna vrata pokončevalne komore? Večinoma pa sploh ničesar? Znova sem se, kot rečeno, skušal postaviti na vaše mesto. In preverjal sem, kako bi bilo z menoj, če bi imel to nesrečo, da bi bil v vaši koži. Odgovor, ki sem ga moral dati samemu sebi po teh preizkusih, se je vselej glasil: Ne. Žalovanje, bolečina, pieteta, to se mi ni posrečilo. Fotografija je brez haska visela na steni. Zaman sem znova prehodil poti. Nikoli nisem ujel očetovega pogleda. Nikoli nisem mogel slišati njegovega glasu. – In da bi se to posrečilo vam bolje kot meni, ne morem verjeti, Klaus Eichmann. Razlike med nami, ljudmi, niso tako velike. Zakaj ta neuspeh? Brez spoštovanja ni žalovanja Zato, Klaus Eichmann, ker bolečina, žalovanje in pieteta terjajo – tako kot drugo, kar je živo – določene pogoje, brez katerih ne morejo nastati; in ker se najpomembnejši teh pogojev imenuje »spoštovanje«. Skratka: ker lahko žalujemo le za tistimi, ki smo jih mogli tudi spoštovati. Najbrž boste zmajali z glavo. »Kadar kdo joče«, boste morda rekli, »pač joče; to je nekaj docela naravnega, in s tako pompoznim izrekom si tu ne morem prav nič pomagati.« Drži. Drži, če govorite o otroku, ki je bruhnil v jok, ker ga boli zob. Toda ta otrok pač zgolj joka. Ni mogoče govoriti o tem, da bi kaj objokoval ali celo za čim žaloval. Vendar vam morda tak odgovor ne zadošča. »Kot da se ne objokuje tudi nečastnežev«, bi lahko namreč nadaljevali, »ljudi, ki jih ni nihče spoštoval, dokler so bili med nami.« Spet drži. Le da solze v takih primerih pravzaprav ne veljajo samemu nečastnežu. Ali tedaj prizadeti jočejo zato, ker ni več njega, nečastnika? Mar objokujejo njega? Ali njihove solze ne veljajo Drugemu? Stvarem, ki jih cenijo? Na primer sami smrti, ki ji izkazujejo spoštovanje celo v njeni najbolj klavrni žrtvi? Ali pa obetu človečnosti, ki je enkrat za vselej izgubljen in ga umrli zdaj odnaša s seboj? Ali morebiti kar njim samim? Jokajo morda zato, ker imajo občutek, da hkrati z umrlim pokopavajo tudi žalovanje? Ne, Klaus Eichmann, tudi z drugim ugovorom ne bi prišli prav daleč. Dejstvo, da sta žalovanje in spoštovanje med seboj tesno povezana, ostane v veljavi. Za nas, ki nimamo te nesreče, da bi bili vi, je tudi dobro in tolažilno, da je tako. Kajti ta sopripadnost nam vendarle dokazuje, da nismo razcepljeni: tukaj naravno bitje, ki joče; tam moralno bitje, ki čuti spoštovanje – temveč smo iz enega kosa. V tej sopripadnosti seveda za vas ni prav ničesar tolažilnega. Nasprotno: naravnost zapečati vašo nesrečo. Kajti če ste izgubili možnost žalovanja za očetom, se je to zgodilo ravno zato, ker žalovanje ni mogoče brez spoštovanja, in ker vas je oče oropal za možnost, da bi ga spoštovali. Le kdor spoštuje, je lahko spoštovan Kako je to storil? Na to ni težko odgovoriti. Obstaja namreč preprosto pravilo, pravilo vzajemnosti, ki se glasi: »Spoštovanje lahko izkazujemo le človeku, ki sam izkazuje spoštovanje ljudem.« In da bi vaš oče ravnal tako, tega si gotovo niti vi ne boste upali trditi. Razen morda v družinskem ali v prijateljskem krogu. O tem ne vem ničesar. Ampak le kaj bi to veljalo? Kaj neki – ob »spoštovanju«, ki se mu je uklanjal v svoji službi? Kajti tisto, čemur je tam tako pravil: servilno upoštevanje ukazov od zgoraj: tankovestno ter zato brezvestno spoštovanje napotkov, ki mu jih je narekoval aparat; komolčarska vnema, v kateri je brezhibno izdelal vozni red; skrajna prizadevnost, s katero je »opravil« vsakega, ki še ni bil »opravljen«, kakor bi šlo za nadležno packo – to je bilo vendar (ne glede na vse, kar je nemara drugače še bil, in za to resnično zmanjkuje besed ne le meni, marveč tudi samemu jeziku) izrecno uničevanje spoštovanja: izkazal se je zgolj z izrazitim nespoštovanjem človeka in dobesedno z zaničevanjem človeškega življenja. Prav tu pa je, Klaus Eichmann, razlog, zakaj se tudi vam spoštovanje ne posreči; zakaj vam je zdaj enkrat za vselej onemogočeno, da bi spoštovali njega. In to je zopet razlog, da vam je enkrat za vselej preprečeno žalovanje za njim. Vem: to »enkrat za vselej« zveni neusmiljeno. Toda včasih obstajajo situacije, v katerih je neusmiljenost obzirnejša od usmiljenja. Situacije pri kirurških posegih, ko morajo tudi bolniki zbrati pogum, da privolijo v poseg. In vi ste v takem položaju. Prosim, zberite pogum, ki je tukaj potreben. Spominjate se besed o »krivdi na podlagi krvnih vezi«, s katerimi sem začel to pismo. Ta izraz je nakazal, da me nečloveškost vašega očeta ne bi smela napeljati k odrekanju človeškega dostojanstva tudi vam; še več, da sem dolžan zapostaviti vaše poreklo. Čeprav bi se mi to zdelo še tako težko in nenaravno. Za vas, Klaus Eichmann, velja nekaj temu ustreznega. Namreč, da vam ni dovoljeno sklicevati se na pripadnost svoji družini. To, da ste potomec svojega očeta, vam ne daje pravice, da bi se z njim solidarizirali. Nasprotno, vaša obveza je celo, da se odmaknete od lastnega rodu. V solidarnosti z nami ste ga dolžni zatajiti. Četudi bi bil ta rez prek »družine« za vas še tako težaven. Četudi vam to zveni še tako nenaravno. Če še tako grobo nasprotuje zapovedi, naj spoštujemo očeta in mater. Odpovejte se torej nadaljnjim poskusom žalovanja za očetom. Snemite sliko z zidu. Opustite hojo po nekdanjih skupnih poteh. In ne recite, da vam skušam s tem odvzeti še tisto zadnje. Nasprotno: vaš korak bi lahko prinesel dobiček. Z odpovedjo bi nemara celo postali znova zmožni žalovanja. Resda ne zaradi očetove smrti. Pač pa zaradi smrti svojega žalovanja. Zato, ker vam ostaja nedovoljeno, da bi žalovali za svojim očetom. In ker ste danes kot mi vsi – kajti vaš primer ni osamljen – obsojeni na življenje v svetu, v katerem se komu lahko zgodi, da ne sme objokovati očeta. Ne zmajujte z glavo. To drugo žalovanje ni nepristno, niti izmišljeno. Prej je danes neposredni občutek, skupen vsem tistim, ki si ne delajo iluzij glede sveta, v katerem so pač primorani živeti. Če bi tudi vi lahko našli pot k drugemu žalovanju, torej ne bi več stali sami. Bili bi eden izmed nas. Monstruoznost Kar stoji v ozadju mojega pisma, je »monstruoznost«. Kaj označujem kot »monstruozno«? To, da se je odvilo institucionalno in tovarniško organizirano pokončevanje ljudi; in to milijonov. Da so pri teh dejavnostih obstajali vodje in pomagači; in sicer: suženjsko pokorni Eichmanni (možje, ki so to delo jemali kot vsako drugo in se izgovarjali na ukaze ter zvestobo);brezčastni Eichmanni (možje, ki so se gnali za temi službami); leseni Eichmanni (možje, ki so vzeli v zakup popolno izgubo svoje podobnosti človeku, da bi užili totalno moč); pohlepni Eichmanni (možje, ki so izvrševali monstruoznost ravno zato, ker jim je bilo neznosno; ker si namreč drugače ne bi bili zmožni dokazati svoje neomajnosti); strahopetni Eichmanni (možje, ki jih je veselilo, da lahko naposled s čisto vestjo zagrešijo nečastna dejanja; ne le kot nekaj, kar ni prepovedano, marveč celo kot nekaj zaukazanega). Da so bili milijoni pahnjeni in ujeti v razmere, v katerih niso vedeli ničesar o tem. In ničesar niso vedeli, ker o tem niso hoteli nič vedeti; ničesar pa niso hoteli vedeti, ker niso smeli hoteti, da bi kaj vedeli. Torej, milijoni pasivnih Eichmannov.Brez obuditve spomina na monstruozno, ki je bilo še včeraj dejanskost, ne pridemo niti koraka naprej. A tudi zgolj z njo naredimo prav malo korakov. Pomračitev, v katero nas zanese s tem spominjanjem, je nekaj vredna le, če jo znamo izkoristiti in pretvoriti v drugo. Pretvoriti jo moramo v uvid, da je tisto, kar je bilo včeraj resničnost, še vedno ali znova mogoče tudi danes, kolikor se predpostavke za to niso v temelju spremenile; da potemtakem obdobje monstruoznosti nemara ni bilo goli interegnum; in v odločitev, da se borimo proti morebitni ponovitvi.Naš mrak s to pretvorbo ne bo nič manjši. Toliko bolj zato, ker ponovitve monstruoznosti niso le mogoče, temveč verjetne (kmalu se bo izkazalo, zakaj); in ker je možnost zmage v boju proti ponovitvi manjša od možnosti, da bomo ta boj izgubili. Vendar bo naš poraz zapečaten le tedaj, če se ne lotimo pravočasno raziskovanja predpogojev za dogodke, ki so se nekoč odvili – če torej ne doženemo jasno, proti čemu se moramo pravzaprav bojevati. – Toliko o razlogih, zaradi katerih sem dolžan skupaj s svojimi prijatelji preiskovati temeljne vzroke. Glede vas pa nastopi tukaj še nekaj odločilnega: kajti v vašem primeru gre vendar za čisto osebno stvar: za to, da postane vaše lastno bivanje znosno. Ne boste se rešili iz svoje kože. Misel, da ste prav vi tisti, ki je izmed milijonov ljudi obsojen, da hodi naokoli kot dedič monstruoznega časa, vas bržkone prešinja kot strup; in najbrž vse od trenutka, ko ste izvedeli, kdo ste, ni minil dan, da ga ne bi že zjutraj pospremili na pot z besedama kletve – »ravno jaz«. Če niste dokončno opustili upanja, da se znebite tega strupa, če se vendarle še ozirate naokoli, iščoč rešitev, tedaj vam ne preostane nobena druga pot kakor to, da sledite vzrokom: da si torej razjasnite, kako ste lahko postali deležni take usode; uvidite, da je do tega moralo priti; in ugotovite, da tukaj ni bilo na delu naključje. S tem vas kajpak ne želim prepričevati, češ da ste ravno vi zaslužili to prekletstvo – po besedah, s katerimi sem pričel svoje pismo, ni več potrebno, da bi vam znova dopovedoval, kako mi je kaj takega tuje. V mislih imam prej to, da tako zavržene in pogubne eksistence, kakršna je eksistenca vašega očeta ali vaša lastna, niso slučajno zabredle v naš današnji svet; in da so Eichmanni prej nekaj, kar je za današnje razmere v svetu skrajno značilno, celo neizogibno. Dejansko obstajajo, raztrošeni po mnogo deželah, posamezniki, ki morajo živeti podobno nesrečno kakor vi. Na primer pilot nad Hirošimo Claude Eatherly. Kar velja zanje, za vam neznane sotrpine: da niso le posamezniki, temveč tudi predstavniki; in niso le žrtve nesreče ogromnih razsežnosti, ampak simboli nečesa nezaslišanega – to velja tudi za vas. In zato je z vami tako, da takrat, ko tolčete okoli sebe, ne besnite le proti monstruoznosti lastne usode, ampak (čeprav ne bi o tem ničesar vedeli) vselej hkrati tudi proti usodi monstruoznosti, torej proti nečemu, kar je postalo zaradi razmer, v kakršne je zašel naš svet, usoda vseh nas. Preden začnem s pojasnjevanjem »monstruoznosti«, dve uvodni opombi. Prva je svarilo. Bojim se namreč, da pozdravljate moje argumente kot oprostitev za svojega očeta ali celo kot reševanje njegove časti, in da boste nemara vzkliknili: »Famozno!«. Ne bi si bilo mogoče predstavljati hujšega nesporazuma. Svet, ki ga prikazujem, je sicer res poln skušnjav nečasti in dopuščanja monstruoznosti, kakršnih poprej vsaj v takem obsegu ni bilo. Toda kakor priznanje spolnega nagona ne predstavlja rešitve za čast morilca iz naslade, natanko tako tudi priznavanje našega današnjega svetovnega položaja ne prinaša odveze tistim, ki so podlegli skušnjavam, ali celo tistim, ki so z obema rokama zagrabili v njem zaobsežene možnosti za nečast. »Famozno!« bi lahko zavpil edinole kdo, ki se ni nikoli potrudil, da v duhu pregleda povorko včerajšnjih figur. Druga uvodna opomba se nanaša na izbor temeljnih vzrokov, ki jih bom tukaj razgrnil. Zgodovinarjem se bodo morda zdeli pomembnejši drugi. Toda če nas žene skrb za prihodnost, skrb za to, da bi zgodovina sploh še tekla dalje, moramo poiskati korenine, ki po zlomu strahovlade Hitlerja in vašega očeta niso odmrle; ker pa te segajo veliko globlje od vseh posebnih zgodovinskih korenin, niti ne bi mogle propasti z njenim zlomom. Drugače povedano: poiskali naj bi tiste korenine, katerih obstoj in nadaljnji obstoj omogoča ponovitev monstruoznosti in celo stori, da postane ta verjetna. In prav za to gre pri obeh temeljnih vzrokih, s katerima se bomo tu ukvarjali. Otemeneli svet Katere korenine segajo globlje kakor politične? Kaj je omogočilo »monstruoznost«? Prvi odgovor na vprašanje zveni banalno. Glasi se namreč: dejstvo, da smo ne glede na to, v kateri od industrializiranih dežel živimo, in ne glede na politično oznako, ki jo ta nosi, postali kreature tehničnega sveta. Ne razumite me narobe. Naša zmožnost, da razvijamo proizvode v velikem merilu, gradimo stroje, pustimo, da nam ti služijo, vzpostavljamo instalacije, organiziramo vodstva, koordiniramo organizacije itn., sama po sebi ni nič monstruoznega, ampak je nekaj sijajnega. Kako in s čim lahko tedaj pride do »monstruoznosti«? Odgovor: s tem, da je postal naš svet, čeprav smo ga iznašli in vzpostavili sami, zaradi zmagoslavja tehnike tako ogromen, da je prenehal biti zares še »naš« v kakem psihološko izpričanem pomenu besede. Da je postal za nas »preveč«. Kaj to spet pomeni? Najprej, da je tisto, kar zdaj lahko počnemo (in kar zato dejansko počnemo), večje od tega, o čemer si lahko ustvarimo določeno podobo; da je med našo zmožnostjo proizvodnje in zmožnostjo predstave zazevala vrzel, ki se širi iz dneva v dan; naše proizvodna kapaciteta je zaradi neomejenega stopnjevanja tehničnih dosežkov neizmerna, medtem ko je predstavna po naravi omejena. Preprosteje rečeno: predmeti, ki smo jih danes vajeni proizvajati s pomočjo nezajezljive tehnike, in učinki, ki smo jih zmožni izzvati, so zdaj tako veliki in eksplozivni, da jih ne moremo več doumeti – kaj šele, da bi jih lahko razpoznali kot svoje. – In naših predstavnih moči kajpada ne izčrpava le čezmeren obseg dosežkov, ampak tudi brezmejna posrednost delovnih procesov. Brž ko smo angažirani, da izvajamo enega neštetih drobnih posegov, ki tvorijo proizvodni proces, ne izgubimo le zanimanja za mehanizem kot celoto in za njegove končne učinke, temveč nam je tedaj odvzeta še sposobnost, da bi si o tem ustvarili predstavo. Ko je prekoračena neka skrajna stopnja posrednosti – in pri današnjem industrijskem, trgovskem in administrativnem delu je to nekaj normalnega – tedaj odpovemo; ne, tedaj niti ne vemo, da odpovedujemo in da bi bila naša naloga predstavljati si, kaj počnemo. Kar velja za predstavo, velja v enaki meri za zaznavo: če učinki našega dela ali delovanja presežejo določen obseg oziroma neko stopnjo posrednosti, se nam začno zabrisovati pred očmi. Bolj kot postaja aparat, v katerega smo vgrajeni, zapleten, kolikor bolj naraščajo njegovi učinki, manj vidimo, in toliko globlje potone možnost, da bi uzrli procese, katerih delci smo, ali njihove značilnosti. Skratka, čeprav je ta svet človekovo delo in ga ohranjamo v teku vsi, postaja zato, ker se izmika tako naši predstavi kot našim zaznavam, iz dneva v dan mračnejši.1 Tako mračen, da sploh ne moremo zaznati njegove otemnelosti; tako mračen, da bi lahko svojo dobo celo upravičeno poimenovali »dark age«. Vsekakor moramo dokončno odpisati naivno-optimislično upanje 19. stoletja, da se bo človekova razsvetljenost avtomatično povečevala s stopnjevanjem tehnike. Kdor se dandanes še tolaži s takim upanjem, ta ni le kratko malo praznoveren, in niti preprosto relikt predvčerajšnjega dne, temveč je žrtev zdajšnjih združb moči, namreč tistih mračnih mož tehnične dobe, ki jim je še kako do tega, da nas držijo v nevednosti glede dejanske otemnitve našega sveta – ne, da ta mrak nenehno proizvajajo. Kajti v tem je ingeniozni manever prevare, kakršnega danes izvajajo nad tistimi, ki jim je odvzeta moč. Razlika med že znanimi metodami zaslepljevanja in temi, ki smo jim priča danes, je vendar na dlani: medtem ko je poprej strategija seveda vsebovala izključevanje obrezmočenih iz vsake morebitne razsvetlitve, je današnja taktika v tem, da se ljudem, ki ne vidijo, da ne vidijo, dopoveduje, češ da so razsvetljeni. Vendar pa: Kar velja danes, ni to, da tehnika in razsvetljenstvo napredujeta vštric, ampak da – nasprotno – podlegata pravilu »obratnega sorazmerja«. Torej: ostrejši kot je tempo napredka, večji kot so učinki naše proizvodnje, in bolj ko je struktura naših aparatov zapletena – toliko hitreje pojema moč naše predstave in zaznave, ki tega zato ne moreta več dohajati; toliko bolj rapidno potone naša »razsvetljenost«, toliko bolj slepi postajamo. Namreč zares mi. Kajti to, kar odpoveduje, ni morebiti zgolj ta ali ona stvar, ni le naša predstava in zaznava – mi sami postajamo nesposobneži prav do temeljev lastne eksistence, torej dejansko v vsakem pogledu. Na kaj mislim? Peklenska pravila Nezadostnost naših občutij. Prosim, ne razumite narobe tega odgovora. Ne tožim nad tem, kako slabi in kako neobčutljivi naj bi postali ljudje. Taka tožba ne bi bila le sentimentalna, marveč naravnost vprašljiva; trditve, da je naša moč čutenja zakrnela in je zdaj manjša kot v dobrih starih časih, namreč ne bi bilo mogoče dokazati. Trdim prej to, da so naloge našega čutenja narasle in so zdaj neprimerno večje kot nekoč; s tem pa se je samodejno razširila tudi vrzel med temi nalogami in našo (dozdevno nespremenjeno) zmožnostjo čutiti – pravim skratka, da kot čuteča bitja nismo več dorasli lastnim dejavnostim, ker te zasenčijo vse, kar smo lahko počeli prej. Pravilo: Kadar se to, na kar bi se pravzaprav morali odzvati, prekomerno razmahne, tedaj odpove tudi naše čutenje. Naj se »prekomernost« nanaša na načrte, proizvodne dosežke ali že izpeljane akcije, nas tisto »preveliko« pusti hladne – ne (kajti tudi hlad bi bil pač še vedno neke vrste občutek), niti hladne ne, temveč docela neprizadete. Postajamo »čustveni analfabeti«, ki v soočenju s »prevelikimi besedili« preprosto ne uvidijo več, da imajo pred seboj besedila. Šest milijonov, to ostaja za nas številka, medtem ko pripoved o desetih umorjenih morda še lahko najde odzven v notranjosti, in nas en sam umorjenec navda z grozo. Prosim, Klaus Eichmann, ustavite se tukaj za hip. Kajti zdaj dejansko stojiva pred eno izmed korenin »monstruoznosti«. Nezadostnost našega čutenja namreč ni kratko malo defekt med drugimi defekti; in ni le hujša kakor odpoved naše predstave ali zaznave; hujša je celo od najhujših reči, ki so se že dogodile; in s tem imam v mislih: hujša celo od šestih milijonov. Zakaj? Ker prav ta odpoved omogoča ponovitev najhujših reči; ker olajša njih stopnjevanje; ker morda postaneta zaradi nje taka ponovitev in stopnjevanje celo neizogibna. Kajti k občutjem, ki odpovedo, ne sodijo le čustva groze ali spoštovanja ali sočutja, temveč tudi občutek odgovornosti. Naj zveni še tako peklensko, velja vendar za ta občutek povsem enako kot za predstavo ali zaznavo: da toliko bolj slabí, kolikor močneje narašča učinek, ki ga nameravamo doseči, ali ki smo ga že dosegli; tako rekoč ničen postane – to pa pomeni, da naš zavorni mehanizem docela otrpne – brž ko je prekoračena neka skrajna mera. In ker velja to peklensko pravilo, je torej odprta pot »monstruoznosti«. Toda nameraval je to Gotovo ste pomislili na svojega očeta, ko sem formuliral pravilo. In ne brez razloga. Poznali ste ga vendar v vsakdanjem življenju, in to kot moža, ki navzven ni kazal, kaj ima za seboj; ki se mu je posrečilo, da tega ni kazal; ki celo ni težko dosegel, da se mu to ni nič poznalo. In pozneje ste najbrž prebirali tudi akte s sodnega procesa, iz katerih je bilo razvidno, da vse do zadnjega dne ni vedel, kot pravimo, »kaj bi« s tistim, kar je dirigiral izza svoje pisalne mize. Da je na svoja monstruozna dejanja gledal, kakor da niso vredna omembe, kot da bi bila »quantités négligeables«. Ali se je obnašal tako neprizadeto, čeprav so bila njegova dejanja monstruozna? Takšna je običajno razlaga. Ali pa pa je bilo morda tako zato, ker je bil njihov obseg tako srhljivo velik? Namreč prevelik zanj? Kako je s tem? Ta trenutek se me loteva rahla tesnoba, ker pričakujem vaš vzklik: »Famozno!«. Na podlagi pravkar zastavljenega vprašanja boste morda dobili vtis, da sem vam prišel naproti velik del poti. Žal mi je, Klaus Eichmann. Pravilo, s katerim sva se ravnokar seznanila: da moč naših občutenj pojema s stopnjevanjem posrednosti v naši dejavnosti in z naraščanjem mere učinkov delovanja; in da naš zavorni mehanizem na določeni mejni točki docela odpove – to še ne zadošča, da bi vzeli vašega očeta v zaščito, češ da je žrtev današnje situacije, ali da bi ga oprostili krivde in ga omenjali kot glavno pričo za to, kar nas lahko kot ljudi dandanes doleti prav na podlagi omenjenega pravila. Njegova krivda ob monstruoznosti vseeno ostaja monstruozna. Zakaj? Zato, ker ga ni mogoče prištevati k milijonom delavcev, ki jim je usojeno opravljati specializirane prijeme in so zaradi posrednosti mehaničnega procesa, v katerega so včlenjeni, dejansko oropani za možnost, da bi si predstavljali njegove poslednje in pošastne učinke. K njim bi nemara spadala tipkarska delovna sila v njegovi pisarni ali tisti nameščenci, ki so morali vlagati v prave predale imena že premeščenih. Zanje zares velja, da so imeli pred očmi predvsem svojo posebno funkcijo in najbrž tudi edinole njo: to jim je preprečevalo, da bi si predstavljali monstruozni končni učinek. Ne, zato se sploh niso bili zmožni niti potruditi (zaman potruditi), da si zamislijo ta učinek. – Toda on? Je bil on tedaj resnično le eden izmed njih? Zgolj nameščenec v pokončevalnem biroju? Zgolj žrtev mašinerije? Le svoja lastna pomožna sila? Kaj takega bi tudi vi komaj lahko rekli. Dolžiti le aparat za to, da sta pri njem odpovedali domišljija in odgovornost, bi celo pomenilo postavljati na glavo potek stvari. Kajti zanj navsezadnje velja, da mu je podoba monstruoznega končnega učinka lebdela pred očmi kot tisto prvo; da je le na ljubo temu končnemu učinku sodeloval pri načrtovanju, izgradnji in vodenju mašinerije; samo zato, ker brez takšne mašinerije ne bi mogel nikoli udejanjiti tega cilja. Seveda s tem nočem trditi, da si je, preden je njegov aparat zares in (bolj ali manj) »brez zatikanj« stekel, podobo končnega učinka naslikal vse do zadnjih podrobnosti. Ne vemo, kako razločno si je lahko predstavljal trikrat nepredstavljivo: neobstoj milijonov, trnovo pot že zapisanih smrti (morituri), in ugonobitev nepogrešljivih pomagačev. Vendar to niti ni najvažnejše. Tisto, kar tukaj šteje in česar ni več mogoče odpraviti s sveta, je namreč edinole dejstvo, da je bila podoba oziroma pojem končnega stanja odskočna deska za njegovo dejavnost in da je nekako vendarle vnaprej hotel to monstruozno stanje. Zdaj boste morebiti skušali odločilno dejstvo ublažiti ali zabrisati s poudarjanjem besedice »nekako« namesto besedice »hotel«. Ker naj bi vaš oče (tako boste morda ugovarjali) hotel to monstruoznost le »nekako«, naj bi bilo s tem dokazano, da je tudi on postal žrtev »razkoraka« med predstavno in proizvodno močjo, ki je usoda vseh nas; in samo ta »razkorak« naj bi zakrivil njegovo krivdo. Ker pa z druge strani brez navzočnosti »razkoraka« ne bi moglo nikomur priti na misel, da se loti iztrebljenja milijonov, kaj takega tudi njemu, če ne bi podlegal »razkoraku«, nikoli ne bi moglo priti na misel. Skratka, pri načrtovanju »dokončne rešitve« je lahko bojda sodeloval samo zato, ker si jo je bil zmožen predočiti le »nekako«; bil naj bi le eden izmed nas; kar se je zgodilo njemu, bi lahko doletelo vsakogar med nami, ker pač nihče ne more ubežati zakonu »razkoraka«. Priložnost v spodelatavanju Toda stvar ni tako preprosta, Klaus Eichmann. In ne morem vam dovoliti tako cenene uporabe argumenta o »razkoraku«. Res je sicer (tako se je vendar glasilo moje pravilo), da z naraščanjem velikosti učinka upade naša zmožnost predstavljanja in odgovornosti, da po prekoračenju neke skrajne mere oboje docela odpove, in danes nihče izmed nas ne pade iz območja veljavnosti tega zakona. Ni pa res, da bi bil zato naš moralni poraz avtomatično zapečaten, in da so s tem odprta vsa vrata za vdor monstruoznosti; ali da bi se zato lahko komur koli od nas nekako ponevedoma zgodilo, da bo snoval in izvajal eichmannovske načrte ter torej postal Eichmann. Tako suženjsko vendarle ne podlegamo »zakonu razkoraka«, in tako lagodno tega ne smemo odpraviti. Zakaj ne? Zato, ker povrhu vsega velja – to je nujno potrebno dopolnilo »pravila o razkoraku« –, da sama izkušnja spodletavanja za nas zopet predstavlja možnost, pozitivno moralno priložnost, in lahko sproži zavorni mehanizem. Kajti šok ob naši odpovedi vsebuje neko svarilno moč. Prav zaradi njega namreč spoznamo, da smo zdaj dosegli zadnjo mejno postojanko, za katero se nepreklicno razcepita pot odgovornosti in pot brezobzirnosti. Kdor si je zares kdaj skušal predstavljati učinke dejanja, ki ga je načrtoval (oziroma učinke načrta, v katerega je bil nevede vpet); in kdor si je potem, ko mu je ta poskus predstave spodletel, dejansko priznal neuspeh – tega se poloti strah, zdravilen strah pred nečim, kar je nameraval storiti. Zato se čuti poklicanega, da znova pretrese svojo odločitev (ali to, kar je bil brez lastne odločitve skoraj tudi sam povzročil); in da svoje sodelovanje pri tem početju odslej postavi v odvisnost od lastne odločitve. Skratka, tak človek je že pustil za seboj nevarno cono, v kateri bi se mu lahko dogodilo kaj eichmannovskega in kjer bi mogel postati »Eichmann«.»Ne morem si predstavljati učinka delovanja,« reče. »Torej gre za monstruozen učinek. Tedaj ne morem odgovarjati zanj. Načrtovano aktivnost sem torej dolžan revidirati, jo odkloniti ali se proti njej boriti.« Izrabljeni razkorak Predpogoj za plodnost neuspeha je seveda to, da se (na neuspeh obsojenih) poskusov predstave tudi dejansko lotimo. To je pa kar težko, ker za večino izmed nas velja, da ni stvari, ki bi se nam zdela manj samoumevna kakor prav lotevanje takih poskusov. Do njih pride tako poredkoma, ker smo pač domala vseskozi podrejeni delavci in nas kot take sploh ne zanima učinek lastnega dela ter s tem predstava o končnem učinku. Ali natančneje: ker nam je preprečeno, da bi nas to zanimalo; ker naj bi se – v tem je navsezadnje danes vsesplošno pripoznana delovna morala – omejili na to, da nas zanima na delitvi dela sloneča specializacija, za katero smo plačani. Oviranje interesa pa zdaj potegne za seboj pravo verižno reakcijo ovir. Kajti če nam je preprečen poskus, da si ustvarimo predstavo, nam je kajpak preprečeno tudi izkustvo lastnega neuspeha; in tako smo prikrajšani še za to, da bi zaznali možnost tega izkustva (namreč svarilo); navsezadnje pa tudi, da bi se monstruoznosti učinkovito postavili po robu. Milijonom današnjih delavcev lahko torej zares priznamo, da so sicer sokrivci monstruoznosti, vendar ostajajo nedolžni sokrivci. Toda mar to velja tudi za vašega očeta? Bi on lahko opravičil udeleženost pri monstruoznosti z utemeljitvijo, da je bil zaradi svoje funkcije, sloneče na delitvi dela, prav tako odrezan od priložnosti, da si ustvari predstavo o končnem učinku? In zato tudi od možnosti spodletavajočega poskusa predstave? Odgovor navsezadnje že poznate. Glasi se: ne. In to zato, ker je vendar sodeloval pri načrtovanju monstruoznosti; in ker so načrti, ki ne pomenijo hkrati predstavljanja načrtovanega, kratko malo v nasprotju s pojmom načrtovanja. Zabeleživa torej, Klaus Eichmann: Vaš oče je opravil ta poskus. Še celo več kot enkrat: kadar kdo izdeluje načrte, se ne omeji na en sam poskus; prej je tako, da ima, vse dokler načrtuje, pred očmi podobo cilja načrtov … Zatrdno pa tudi drži, da so mu ti poskusi spodleteli; preprosto zato, ker ni človeka, ki bi si mogel predstavljati stvar tako ogromnih razsežnosti: likvidacijo milijonov. Zato terjajo odgovor le še vprašanja o njegovem odzivu na neuspeh: torej vprašanja, ki se nanašajo na to, ali ga je registriral. Ali če ga je izkoristil kot priložnost. Oziroma kaj je sicer »napravil« s tem. Če naj odgovoriva na ta vprašanja, vam želim najprej vsaj navidez nekoliko popustiti. Mirno namreč lahko predpostaviva, da je vaš oče, potem ko je njegov aparat stekel po programih, med že rutinskim vsakodnevnim delom postopoma izgubil izpred oči cilj, na katerega je bil prvotno meril; predstava o tem, kar je dejansko uganjal, sčasoma zanj ni več igrala bistvene vloge; zdaj ga je zanimalo predvsem »brezhibno« funkcioniranje njegovega proizvodnega obrata. Vendar tega popuščanja ne smemo razumeti narobe. Nočem namreč reči, da naj bi se krivda, ki si jo je naprtil na začetku kot sodelavec pri načrtovanju »dokončne rešitve«, spričo dejstva rutine razblinila v nič. In ne mislim niti, da je zdaj postal žrtev svojega aparata, torej naposled zdrsnil do statusa svojih slepih uslužbencev. Kajti besedi »pasti« in »zdrsniti« tukaj nista na mestu. Če bi celoten potek opredelili kot čisto pasivno dogajanje, bi to pomenilo naravnost zavajanje. Tu imamo pred seboj prej akcijo. Odvilo se je ravno to, da je vaš oče delal iz sebe žrtev svojega aparata. Dejansko ne bi mogel najti ali iznajti lagodnejšega pripomočka, nobenega sredstva, ki bi bolj zagotovo jamčilo uspeh njegovega monstruoznega programa, kakor ga je dejstvo, da njegova predstavna moč ni dohajala obsežnosti cilja in so ostali poskusi predstave obsojeni na neuspeh. V negativni formulaciji vam bo ta misel postala docela jasna. Reči hočem, da si vaš oče ne bi smel dovoliti, da si ne bi smel privoščiti predstavljanja podobe čakajočih, pomorjenih s plinom, sežganih in na pol sežganih. Namreč zato, ker bi tedaj nenehno ogrožal samega sebe, ker bi s tem nenehno tvegal, da postane šibak in obtiči sredi poti. Skratka, tvegal bi sabotažo lastnega programa in zatorej tudi samega sebe. Pomembnosti te poante sploh ne moreva dovolj izpostaviti, Klaus Eichmann. Nobenega razloga namreč ni, da bi omalovaževala nevarnost sabotaže. Navsezadnje ne smeva spregledati dejstva, da so tisti, ki dirigirajo današnje monstruozne, zagotovo tabujev razvezane podvige, v nekem smislu še vedno ljudje, kakršni smo sami: namreč starinski človeški tipi. Tu nimam v mislih le tega, da so si zmožni prav tako malo predstavljati, kaj počnejo, ampak tudi – in za to tukaj gre – da so sami ravno tako prišli na svet kot ljudje ter kot taki vlačijo s seboj naokoli še zadnje ostanke tabuja; ostanke, ki so jim kajpak skrajno nadležni, ker stojijo na poti njihovim podvigom. Mnogi izmed tistih, ki so bili določeni za pomagače v pokončevalnih taboriščih, so bili vendar dolžni opraviti celo tečaje, pri katerih so se morali z obvladovanjem nalog mučenja in ubijanja naučiti tudi tega, kako »umoriš« svoje tabuje. Vaš oče je nekoč sam omenil (in zaradi tega klavrnega razloga celo njemu ne moremo docela odreči minimalnega delca človeškosti), da ga je včasih obšla slabost in se mu je kdaj pa kdaj obrnil želodec ob pogledu na iz tal kipečo kri množice pomorjenih. Zares ni več mogoče presoditi, kaj je tu bolj srhljivo: dogajanje, ki ga omenja; njegova reakcija nanj; dejstvo, da je vseeno nadaljeval s svojim početjem; ali pa to, da je postal želodec poslednje zatočišče nravnosti in usmiljenja, da sta zverinskost in moralnost zamenjala mesti. In vendar: tukaj gre ravno za to, da je moral storiti vse, da odvrne nevarnosti fiziološkega vdora morale v izvedbo svojega programa. In glej: takšno preventivno sredstvo proti tabuju je bilo pripravljeno. Saj je vendar obstajala fantastična pomanjkljivost v predstavah in občutenju. Tu je bila vendar ta fantastična izkušnja, da se nam ne posreči noben poskus predstave. Vašemu očetu ni bilo treba drugega, kakor da poseže po tem. In to je tisto, kar je storil. – Neuspeh naših predstavnih poskusov sem poprej označil kot »priložnost«. Namreč zato, ker se nam ravno skozenj odprejo oči; ker prav zaradi njega uvidimo, da smo dosegli zadnji razcep poti; ker nas ravno neuspeh posvari pred tem, da bi pognali v tek »nekaj, česar ni mogoče do kraja uzreti«. No, vaš oče je spodletavanje prav tako izrabil kot »priložnost«. Vendar seveda v nekem pogledu, ki je diametralno nasproten našemu. Tisto, kar je potegnil iz neuspeha, namreč ni bilo svarilo, temveč nasprotno, upravičevanje lastnega početja. Če bi bil zmožen svoje načelo zajeti v besedah, tedaj bi lahko rekel:»Saj vendar ne razberem monstruoznosti. Zaradi 'razkoraka' sem nezmožen, da bi jo razbral. Ni mi torej mogoče ničesar pripisati. Torej lahko počnem monstruoznosti.« Ali: »Sploh ne vidim pred seboj milijonov, ki jih dajem pobiti s plinom. Saj jih sploh ne morem uzreti. Torej lahko mirno dopustim, da se jih pobije s plinom.« Ne, prikazovati vašega očeta kratko malo kot eno izmed žrtev današnje predstavne okvare ali ga celo jemati v zaščito kot takšno žrtev – to bi pomenilo ponaredbo njegove osebe. In ne le to: bilo bi namreč hkrati neizmerno krivično do milijonov, ki jim dejansko ni dano, da bi si predstavljali učinek tistega, pri čemer nevede sodelujejo. Nemoč lastnih predstav in čutenja nje doleti kot usoda in tistim, ki premorejo več vesti, vliva strah – zanj pa je bila dobrodošla, izrabljal in uporabil jo je za svoje cilje. To je bil njegov neprekosljivi praktični pripomoček. Če ga ne bi posedoval in če ne bi imel možnosti, da ga nenehno uporablja, se mu ne bi nikoli zares posrečila izvedba uničevalnega dela. Prevedla Martina Soldo Apokalipsa, 239-240 1. Vsekakor ta trditev ni nova, že dolgo obstaja celo izraz, ki označuje takšno otemnelost: izraz »odtujitev«. Toda nauki, iz katerih pojem izvira, niso primerni za današnjo situacijo. Njihovi zagovorniki namreč ne priznavajo, da »otemnevanje« povzroča razkorak med »proizvajanjem« in »predstavo«, ampak prej doktrinarno vztrajajo pri izključni krivdi lastniških odnosov (proizvodnih sredstev), in pri tem, da naj bi z njihovo spremembo izginila s sveta tudi odtujitev. Seveda bodo morali nekega dne pod pritiskom dejstev tudi socialistični teoretiki priznati, da odtujitev pri njih obstaja, tako kot drugod, in da ni mogoče dolgoročno ostati pri zatemnjevanju izvora otemnelosti.
Revija Apokalipsa
KONJENIKI
Trije konjeniki so se ležerno ozirali čez obzorje. Prvi je v rokah držal medeninast naočnik ter z njegovo pomočjo poskušal razvozlati skrivnostni pomen pack na leči. Drugi je ravno razjahal ter s konico svojega škornja zamišljeno brskal po blatu na robu pečine. Tretji je ostal trdno usidran v sedlu ter se nekoliko naveličano razgledoval po nebu. Prvi se je razglašal za vodjo ekspedicije. Drugi je o svoji vlogi in namenu raje molčal, kadar so ga povprašali po njem. Tretji je bil po izobrazbi sicer ekonomist, a si je v prostem času včasih pravil pesnik, včasih pa tudi intuitivni vremenar, zato se nam zdaj ne sme zdeti čudno, če smo ga zasačili med oziranjem po prostranih nebesih z namenom da bi uganil, koliko kaže ura na njegovem zapestju. Tovrstna naloga na severnem otoku, sredi katerega smo se znašli z našimi šestimi junaki, se na prvi pogled morda zdi banalna. Poletja trajajo cele dneve in zime cele noči. Enostavno je, zelo enostavno. Če je na nebu dan veš, da bo trajal še nekaj časa in če noč, takisto. Pa vendar. Zdaj je v zraku visela jesen in bilo je nekje okoli enakonočja, zato so bile razmere bolj negotove kot so jih bili v tem kratkem času vajeni. Dan se je že nekoliko tega začel prevešati v noč in le s težavo spet nazaj, samo tisti kdaj se jim je še vedno izmikal. To je nalogo tretjega konjenika oteževalo ravno toliko, da je pozabil na položno iztekanje minut, ki so morale miniti, preden bo spregovoril njegov prvi tovariš. Kar je bila tako ali tako poanta celotnega procesa. Zabijanje časa, se pravi. Pravzaprav v govoru prvega tovariša, ko je ta končno uspel odpeti usta, ni bilo ničesar podobnega besedam, zgolj serija nekoherentnih kletvic je priletela iz njih in skupaj z naočnikom mehko čmoknila na razmočeno zemljo. Zdaj se je leča res zapacala in blato je pronicalo v vse kotičke njenega skrbno rezljanega ohišja. Konj prvega konjenika je zahrzal ter se živčno prestopil. Svojega jezdeca ni maral. Nič zato, si je mislil njegov jezdec. Tudi on svojega konja ni maral. Skobacal se je s sedla, da bi pobral medeninasti naočnik, pri čemer mu je zdrsnilo s stremena, da je še sam zgrmel na, oziroma bolje rečeno, v mehka tla. Konj je zahrzal še glasneje ter s kopitom še malo premešal cedečo se brozgo pod sabo. Prvemu se je zdelo, kot da se s tem iz njega norčuje, a ker je to šlo proti njegovi doktrini, ga ni hotel brcniti. Čeprav si je tega zelo želel. Namesto tega je začel še bolj strastno preklinjati. Tretji se je delal, da tega ni opazil in drugemu, ki je, kakor se bo prav zdaj izkazalo, pravzaprav druga, pomignil na stran. Prvi je še vedno lomastil po blatu in se za trenutek ni brigal za nič drugega. Druga si je privzdignila ovratnik svoje vetrolomne jakne in glasno zavzdihnila. Tretji je svojega konja spodbodel ter usmeril proti nezainteresirani tovarišici, dvojno pazljivo. Prvič, da ne bi pomotoma poteptal izgubljenega naočnika in drugič, da ne bi slučajno ulovil pogleda razjarjenega tovariša. Upal je, da bo trenutek izkoristil, da podelita nekaj besed, se malo nasmejeta in poklepetata o vremenu. Preden je uspel izbrati prave besede, pa se je prvi že zadosti pomiril, da je ponovno zasedel svoje mesto v redu stvari. Pomahal je tovarišema in ju poklical nazaj na rob previsa: »Pa konja mi privedita!« Tovariša sta se vrnila na izhodišče, s konjem, ki je že odtaval na rob čistine, pa se jima ni ljubilo ukvarjati. Družno so se zazrli v dolino pod njimi. Golo pokrajino, prerešetano z nizkim rastjem in krušečim se kamenjem, je diagonalno prečila nad pokrajino rahlo dvignjena asfaltirana cesta. Ob njenem robu si je tu in tam zavetje pred vetrom izborilo kakšno tanko drevo. Na enega izmed njih, čisto na robu vidnega polja, je zdaj kazal prvi. Na drevesu ni bilo nič posebnega, bilo pa je videti, kot da se izza njega nekaj kadi. Potem, ko so nekaj časa napenjali oči in molče strmeli v goste bele pare, ki so se počasi sukljale iz tal v daljavi, ne da bi dognali, kakšna božja previdnost jih je odložila tja in čemu sploh služijo, se je tišina med njimi strjevala. Nihče ni hotel ugibati prvi. Konja, ki sta nosila težo svojih jezdecev, sta postajala nemirna, tretji je še vedno postopal nekaj metrov stran – za vse skupaj mu je bilo eno figo mar. Ozirali so se drug po drugem in molče skomigali z rameni. Prvi je spet zaklel in zagazil v blato, da bi prišel do svojega konja. To je spodbudilo drugo, da je pognala svojega konja ter se z lahnim drncem začela spuščati v dolino. Tretji je obstal na mestu. Svojega šefa ni hotel prehiteti do odkritja, da se mu ne bi poznalo na izplačilu. Končno se je lahko posvetil še preostanku pokrajine. Naravnost pred njim se je na drugi strani velike širjave razpenjala nizka gorska veriga. Nobenih vršacev, nobenih prelazov. Uravnana kulisa, nekaj belega na vrhovih. Vsake toliko je tudi v dolini nekaj poblisnilo. Mogoče so tu in tam zaplate snega poletje preživele v kakšnem kotu z mahom prekritega polja krušečega kamenja ... Mogoče so globlje v notranjosti, kot so mislili, mogoče so celo odkrili gnezdišče polarnih lisic! Sonce, ki je vsake toliko prijadralo izza mehkužnih oblakov, mu je nevljudno stikalo po kotičkih očes, da si je tu in tam pomel veke. Ravno pravi čas v letu je, da se jim kožuhi začenjajo spet barvati v belo in mogoče so jih uradne ocene podcenjevale. Mogoče ... Podobe pokrajine ni mogel sestaviti v koherentno celoto, kakor tudi ni hotel poprositi za končno rešeni naočnik. Misel na stotine mehkih kožuščkov mu je pri srcu delala tople stvari, ki se jim ni hotel odreči. Mogoče bi jih lahko poiskal in se s kakšno spoprijateljil, potem pa bi imel kompanjona za vse večne čase, oziroma kolikor dolgo že te stvarce živijo. Preplavljen z navdušenjem je pustil očem, da še naprej stikajo po razgledu. Tako se mu je zdelo tudi, da v daljavi migeta jata ptic, kakor tudi, da ob robu lesketajočega se jezera daleč pred sabo vidi položne strehe počitniških hišic. Pomežiknil je v nizko viseče sonce. Z nerazločno stvarnostjo ni imel večjih težav. Slabovidnosti je bil že dolgo vajen. Sploh pa je bil na odpravi primarno zadolžen za računovodske storitve, zato ga nihče ne more okriviti, če so se izgubili in se še vedno potikajo po robovih civilizacije, ki so ji poskušali ubežati. Prvi se je končno začel spuščati v dolino in tretji mu je pazljivo sledil. Druga, ki bi naj bila izkušena stezosledka, je izginila iz njunega vidnega polja, da sta morala pot s pečine najti sama. Ko so ob robu ceste končno vsi trije razjahali, da bi si ogledali čudno mešanico narave in družbe, ki se je usidrala globoko v tleh, so imeli o nenavadnih parah vsak svojo teorijo. Nazobčana cev, ki je izraščala iz zemlje, na kateri je stala hitra cesta in iz katere je puhtel gost bel dim, je bila očividno delo človeških rok. Vsaj o tem so si bili enaki. Prvi je skočil s svojega konja in se končno spet počutil, kakor da ima vajeti v svojih rokah. Naval samozavesti mu je godil in čim prej si je želel pozabiti na fiasko na pečini. Tudi svojih tovarišev ni preveč maral in čisto upravičeno se je bal, da se mu skrivoma posmehujeta, kadarkoli odjadrata malo po svoje. Pa vendar sta zadostovala njegovim namenom, samo glas je moral ohraniti miren, kadar ju je nagovarjal. Zahahljal se je sam pri sebi, ko je pomislil na njuno pomanjkljivo pravniško znanje, ki je oba enako nepremišljeno zvezalo z njegovim podvigom ter razrahljal naramnice svojih jahalnih hlač. Druga je preverila uro, koordinate in vremensko napoved. Cev se ji ni zdela posebej zanimiva. Nek ostanek ogrevalne napeljave, mogoče je zmanjkalo denarja, mogoče uravnava pritisk, ko takole prosto puhti v nebesni svod. Mogoče je geotermalnih voda enostavno preveč in začenjajo topiti vse te ledenike, pod katerimi počivajo, pa so rekli, da je treba to popraviti. Nekakšen ventilček, da ni treba zamenjati vseh turističnih pamfletov. Mogoče je razlaga enostavnejša ... Mogoče so se delavci odločili, da se bo s to cevjo končalo tudi njihovo potrpljenje, šli na štrajk in svoje zahteve začeli bljuvati v tihe doline obmorskih pogorij. Mogoče se kateri od njih še zdaj potepa naokoli. Ogledala si je tla. Če je šel kdo tu mimo, je od tega minilo že kar nekaj časa. To pa še zmeraj ne pomeni, da tod naokoli ni nikogar, ali pa da stvar ne služi nobenemu namenu. Samo svežih sledi ni videti nobenih. Kdo ve. Koga sploh zanima? Namembnosti dotične cevi ji ni bilo preveč mar. Rada je špekulirala, govorila malo manj. Zadolžena je bila zato, da ve, kje so, ne pa tudi, da se ukvarja s tem, kaj se v tem tam nahaja. Ta naloga je pripadala prvemu tovarišu, občasnem pravniku in advokatu za pravice okolja, prostovoljcu v združenju Ohranimo gozdove, rekreativnemu profetu in nikoli doštudiranemu doktorju česa-že? Ta se za cev samo ni preveč zanimal, drugače pa je bilo z njenimi merodajnimi učinki. Videl je situacijo, zgrabil priložnost in že segal v enega izmed žepkov malhe iz umetnega usnja, skrbno privezane na svoj trup. Preučujoče se je zazrl v vsebino svoje dlani kakor da šteje, nato pa z njo zamahnil ter po okolici razsul majhne črne drobce. Eden od njih je tretjega konjenika zadel v oko, nekaj se jih je razgubilo za dimno kuliso.»Hej, pazi!«»Prosim?«»V oko si me.«Prvi konjenik je nejeverno zabuljil v tretjega. »Prosim?«»V oko si me zadel!«»S semenom? Kam si ga spravil?«»Kako to misliš spravil, nikamor, v oko si me z njim.«»Ja, a ga imaš še vedno v očesu?«»Ne vem...«»Spravi ga iz očesa pa hop z njim na površino, to niso tra la in la, iz tega še zraste drevo!«Tretjo je premagala radovednost in vskočila je, da bi pred nadaljevanjem tirade rešila stanovskega kolega: »Oprostite, ampak, no, kako to, da tu?«»Tu je vlaga, voda in toplota. Svetlobe je toliko, kakor drugod, ampak vlaga, voda in toplota, to je bolje. Ne vidiš tega dima, ne vohaš miločutnega vonja po gnilih jajcih? To vse pomaga.« Odgovor je potešil njeno radovednost. Ni hotela vrtati v mistično ločnico agregatnih stanj po Pogozdovalčevo. Zakaj vlaga, ne voda, mar niso pare prevroče ... ? Dovolj dolgo so bili na poti, da je vedela, da bi ji bilo postreženo z malim milijonom primerov in razlago, ki bi vzela približno trideset minut, če bi zdaj nadaljevala. Tretjega je ošinila ravno, ko si je končno nehal vrtati po levem očesu ter naslovila prvega: »Torej... bo hrast?«»Hrast bo,« je prepričano odvrnil ter ji nagajivo pomežiknil. Druga se je zdaj malo sprehodila naokoli, umaknila se je direktnemu navalu pare, da ji ne premoči oblačil ter sedla na zaplato mahu, ki se je s prvim konjenikom očitno strinjal o merodajnosti rastnih pogojev. Ponovno je preverila vremensko napoved. Tretji je še zmeraj saniral posledice nezgode. Prvi ga je v vmesnem času še glasneje nahrulil, naj mu najde tisto nesrečno seme, ki se je verjetno ulovilo nekam med gube njegovih oblačil, da je ta začel panično poskakovati na mestu in otresati s sebe nevidnega sovraga. »Joj, ko bi vsaj stal malo bolj tamle, da bi seme padlo na plodna tla, ko se takole nemarno otresaš. Naj se ne ponovi, slišiš? Vsako seme je svet v malem in grdo je, kadar smo takole potratni!« Tretji je prenehal s poskakovanjem in na obraz se mu je risala obupana grimasa. To je bilo prvemu všeč in dodal je: »Naslednjič bosta oba stala v sredi, da bo na pravo mesto padlo vse, v kar se bosta zaletela. Jasno?« Kot vdana šolarčka sta družno pokimala. To je prvega Pogozdovalca pomirilo, napetost je popustila in tretjemu se je zdel to dober trenutek, da sede v mehko površino poleg druge ter mu pusti, da v miru opravi svoje pogozdovalne naloge do konca. Pogledal je predse. »Pa zakaj misliš, da je vse to?«»Ne vem.«»Jaz mislim, da je tu samo zato, ker je čakalo na nas.«»Haha.«Grenko ji je pritegnil: »Haha.« Tretji je bil, kot že omenjeno, poet in je kot tak rabil nek smisel, da se ga oprime kot zažigalne vrvice. Ni bil prepričan, če tako gre pregovor, pa vendar se mu je zdelo nekako prav. In ko skupaj pritečeta do izvira ... bum, ali nekako tako. Na razlomljenem polju mahu pred njima, ki se je razraščal prosto in pogumno, kakor da mu pripada cela pokrajina (od tukaj ni bilo videti lesketajočih se delcev) in ne le delček ob čudni cevi, je poskakoval velik črn ptič. Tretji se je ob pogledu nanj razvedril ter prijateljsko sunil drugo. »Glej, kraaa.« Druga je pogledala njega, nato ptiča ter se namrščila. »Hm, pa res,« je rekla. »Hm, zakaj?« je ponovil. Pomolčala je, gube na namrščenem čelu so se poglobile. »Prvič vidim kaj takega tako daleč na severu.«»Hm, kraa, hmm, kraaaa,« je tretji zaklical v pokrajino, prepredeno z vetrom. Prvi ga je slišal. »Kakšne afne spet guncata?« Druga je tretjemu namenila oster pogled ter se prenehala igrati z mahom. »Krokar je!« je zaklicala v odgovor.»Krokar? O glej, pa res! Da ni to vrana?«»Hm, kraa, hm, kraaa,« je spet pritegnil tretji. Vseeno mu je bilo, kako se ptič kliče. Razmišljal je o severnih lisicah in upal, da je ptica njegove krike razumela kot svarilo pred mogočo nevarnostjo. Ni se mu zdela preveč preplašena in pravzaprav je bilo videti, kot da ji njihova pozornost ustreza. Skočila je še malo bližje. Nekoliko poklapano je sklenil, da to najverjetneje pomeni, da ni v okolici nobenih lisic. »Krokar tukaj ...« je zamišljeno rekla tretja, medtem, ko je prvi hodil bližje in »Ptica pazi,« je tiho dodal drugi in prvi, ki je končno zagledal črnega ptiča, je vzkliknil: »Vrana je!«»Kraaa,« se je oglasil črni ptič in se jim vztrajno bližal čez razbrazdano pokrajino. Prvi se je počohljal po zatilju. »Bolje zanjo, da ni prišla po semena.«»Mogoče ga bodo konji odgnali,« je odgovoril tretji. Konji, ki so nekoliko vstran naveličano postopali po vetru, se niso zmenili za ta bežni up.»Mogoče,« je odgovoril prvi. »Mogoče bomo morali za to poskrbeti sami. Najbolje, da se kar utaborimo.«»Tukaj?« Tretji se je zbegano ozrl proti tovarišici, ter upal, da bo ugovarjala. Toda druga se je, prav tako kot trojica konj, obnašala, kakor da ji je zadevo malo mar. Niti skomignila ni z rameni, temveč je še naprej zamišljeno brskala po svojem mobilniku. Tretjemu se je zdelo, da je na ekranu za trenutek ugledal logotip spletne enciklopedije.»No, kaj čakaš? Privedi konje, pa da raztovorimo.« »No,« je zategnil tretji, »a ne bi bilo bolje, če najprej počakamo, da vidimo, ali se bo ta reč pobrala, ali jo to sploh zanima?«»V vsakem primeru se lahko dela, kakor da je ne zanima, potem pa pride nazaj. Vrane so inteligentna bitja in ne moremo jim dopustiti, da nam takole prekrižajo dragocene načrte.« »To vendar ni prav. Sploh pa ne vemo, če je zares vrana. Ona pravi, da je krokar. Sploh pa za danes še nismo dovolj na vzhodu. Preveč smo se zadržali pri tisti kočuri in ravno to nam bo prekrižalo načrte, da bo treba spet preračunavati in prilagajati stroške ter izdatke, kar bo vzelo še več časa, kar je potrebno prav tako vračunati vnaprej in dobro veš, da ...«»Mlin je bil,« ga je strogo prekinil odpravovodja. »In zdaj je topla greda. Sploh pa je vse podložno misiji. In če jaz rečem, da bomo tu ostali, bomo tu ostali. Te stvari so pomembne. Ne moremo kar tako slepo skozi življenje.« Stopil je korak bližje k ptiču, on pa skakljaj bližje njemu. »Ne moremo kockati z usodo in kar tako mogoče dopustiti, da nam navadna vrana požre petdeset vrst hrasta. To ni vzdržno in stvari ... mislim stvári. Njej je treba biti predan.« »Nisem orintolog, ampak resnično mislim, da gre za krokarja.«»Vrana, krokar, kakšna je razlika? Oboji žrejo trdo delo naših rok. N-e-v-a-r-n-o-s-t, v vsakem primeru gre zanjo. Ne vidiš zlovešče črnih peroti?«»Prav, potem bom še malo počakal takole,« je zavzdihnil tretji in se odločil, da bo še malo posedel, ker je bila zdaj, ko je pozornost prvega vedno bolj drsela proti čudnemu pernatemu bitju, stvar daleč od dorečene. A za to je potreboval podporo svoje kolegice. Dobro se je zavedal, v kakšni vrsti številk leži moč. Pa četudi ... četudi jima ga ne bi uspelo prepričati ... No, vsaj razkladal ne bo sam. Druga se je še vedno obnašala, kakor da jo je obsedla neka čudna misel, mrščila se je vedno huje, še vedno je strmela v telefon, po njem nekaj pritiskala, se dvignila in začela hoditi naokoli ter z iztegnjeno roko izvajati počasne gibe po zraku, nato pa prenehala, se spet zazrla v ekran, se še huje namrščila, pogledala krokarja in pogledala v telefon, nato pa se premaknila malo nižje vzdolž ceste in ponovila vajo. Črni ptič se jim je še vedno bližal. Prvi konjenik je nekaj zaklical in vanj zalučal kepo blata, da je krokar sunkovito vzletel. Četudi je bil prvi aboten strelec, je ptica razumela znak za preplah in ko se je na njegovem obrazu izrisal zadovoljen nasmešek, ga je razumela kot znak za konec nevarnosti. Pristala je nekaj metrov bližje, kot je bila poprej, nato pa zopet začela poskakovati proti njim. To je prvega še bolj razjarilo in stekel je do konjev ter začel brkljati po prtljagi. Pri tem mu je na tla zletelo nekaj kosov in spet je zakolnil ter jih začel pobirati, čistiti in preučevati, če se je v katerega od njih spet ujelo kakšno dragoceno seme. Za nekaj trenutkov je bilo vse drugo pozabljeno. Tretji se je ozrl okoli sebe ter ponovno obupano zavzdihnil. Druga je v iskanju signala za internetno povezavo že odtavala hudimano daleč. Prvi je ponavljal ples, ki ga je začel na pečini. Očitno postanek ne bo ravno kratek. Mogoče bi lahko privezal konje in tako malo pomagal. Pa se mu ni preveč ljubilo. Namesto tega je nepremično obsedel, z dlanmi na prafaktorje cefral kosme mahu in opazoval radovednega ptiča. »Kaj počneš tu?« je pomignil v njegovo smer.»Kraa,« je odgovoril krokar.»Si vran ali si krokar?« »Kraa,« je ponovno odgovoril krokar. »Dobro,« je rekel. »Če je temu tako, verjetno lahko obljubiš, da ne boš pojedel kolegovih semen in potem gremo dalje, nakar lahko z njimi storiš, kar hočeš.«»Kraa,« se je spet oglasil črni ptič. »Kje je tu konsistentnost?«Tretji se je zbegano ozrl proti njemu, saj ni pričakoval, da bo ta zares spregovoril. »Pa ti...«»Seveda. Oboje. Poglej; kraa. Preklapljam po registrih, kot po televizijskih kanalih. V tej puščobi je težko delati kaj drugega in nekoč je nekdo naveličan skozi okno brzečega avtomobila odvrgel neko bukvico, pa sem jo bil pograbil. Skoraj sem jo že celo razkljuval, ko sem ugotovil, da se da iz nje kaj naučiti.«»A, tako.« Tretji je bil popolnoma zbegan, a ni se hotel izkazati za bolj neukega od navadnega ptiča. »Torej?« ga je ponovno pobaral ptič, ki se mu je zdelo, da izgublja njegovo pozornost.»Torej kaj?« Tretjega je celotna zadeva tako zelo iztirila, da je pozabil, da je njuna kratka interakcija vsebovala tudi vsebinska vprašanja. »Mar nisi obljubil, da boš dosledno izpolnjeval svoj del misije, ji sledil in si prizadeval?« Zbral se je in si s čela popravil razmršene lase. »No, seveda. Zadolžen sem za svoj del. Vsak je zadolžen za svojega.«»In vsi ste zadolženi za skupno, mar ne?«»No, že že. Pa kako ti sploh veš vse to? Samo zato, ker lahko govoriš, še ne rabiš vsega vedeti!« je obupano vzkliknil. Vran se mu je posmehnil.»Opazoval sem vas že pri tistem mlinu. Nič dobrega ne počnete, čeprav ravno obratno parolo tako radi razglašate.«»No ... mogoče od nas ne bo toliko koristi, kot bi rad tovariš vodja, škode pa tudi ne. Mogoče pa smo s tistimi sadikami nahranili nekaj tvojih kolegov.« Ptič ga je vprašujoče pogledal in tretji se je zavedel, da pravzaprav ne ve niti, kaj jedo vrane, kaj krokarji. »Ali pa mogoče, no, kakšno divjad.«»Divjad?« Ptič je cinično prhnil. »Pa menda ja ne. Kar vprašaj tovarišico, kaj zdajle dela. Seznam otoških divjih živali išče. Koliko takih, ki imajo rade sadike gorskega javorja misliš, da je med njimi?«»Ne vem, no, verjetno vsaj ena? Vem, da tu ni komarjev, to pa je tudi vse. Veš, jaz sem ekonomist.«»Vem. Pa vendar se mi zdi, da ti ena in ena še vedno povzročata težave.«Tretji ga je zmedeno gledal. Če bi imel ptič očala ali pa kakšen naočnik, bi bil zdaj primeren trenutek, da ga popravi. Mogoče mu lahko posodi njihovega.»Prav. Začniva od začetka. Nekoč se je prav ob tej cevi ustavil neki popotnik, ki je pripotoval s še višjega severa. Ustavil se je in očaran zavzdihnil. Kako je tu lepo, je rekel. Koliko dreves. Sedel je pod točno tega in pustil toploti, da mu pogreje stare kosti. A poleg toplote ga je prevela tudi vlaga in ko je, misleč, da je okrepljen, nadaljeval pot, je zmrznil nedaleč od tu.« Tretji se je namrščil: »Kaj hočeš povedati s tem, ptič?« Ptič se mu je posmehnil.»Povedal sem ti, kaj tukaj vidijo nekateri. Zanima pa me, kaj vidite vi?«»No,« se je odkrhal tretji. »Pustinjo. Nekaj dreves, ki so se obdržala, kar pa je bojda dober znak.«»Dober znak za? Skakanje po blatu in otresanje s semeni? Vajin vodja je trap, če meni, da bodo tu kdaj rasli hrastovi gozdovi.«»No, najverjetneje res. Mogoče pa bo zraslo kaj drugega? Ne vem, kako on to odloča. Ampak jaz nisem poznavalec, a veš. Verjetno se zanaša na globalno segrevanje.«»Khm, kra,« ga je prekinil vran.»Kra, kaj?« je odgovoril tretji.»Klimatske spremembe se reče po novem. Ker ni nobene garancije, da ne bodo zadeve samo zmešale kot centrifuga in obrnile na glavo. Da ne bo tu še več ledu. Globalno segrevanje zveni preveč ... linearno.«»Pa povej mi, kako si ti sploh prišel sem? Si letel s celine? Si pobegnil s kletke? Kdo ti je vse to povedal? Je vaša vrsta že veš čas tu?«»Počakaj, no, tovarišico, pa ti bo vse razkrila,« se je posmehnil črni ptič. Tretji se je ozrl okoli sebe. Druga je bila samo še pika v daljavi. Prvi je še vedno kolnil in jima ni posvečal nobene pozornosti. Spet se je ozrl k vranu. »Onadva naju sploh ne slišita, mar ne?«»Seveda ne. Saj še sploh nisi ust odprl.«»Prav, no,« pomel si je senca in premislil zadevo. »Pa mi povej kaj drugega. Gledaš kdaj severni sij?«»Vsako zimo.«»Koliko zim si že tukaj?«»Vprašaj kolegico.«»Ne sliši me.«»Kaj zato. Potrpežljivost je božja mast.«»Prav. Pa semena? Boš pojedel hrastova semena?«»Ne vem še. Najverjetneje. Mogoče nalašč. Čeprav mi ne teknejo preveč, da veš.«»Zakaj nalašč?«»Da ne boste vsi trije kar tako ostali brez dela. Da boste še dalje mislili, da delate dobro in ste le žrtve zlobne narave in ptic, ki prebivajo v njej. Da boste obdržali moralo in se z očmi polnimi upov na stara leta vračali sem stikati med resjem in mahom, če sem kje kaj izpustil. Da se vama dvema pogodba ne bo prehitro iztekla. Samo pomagam. Je treba delat, si si živžgal oni dan.« Tretjemu se je zdelo, kakor da se ptič norčuje iz njegovih svetovnih nazorov. »No,« je rekel, »treba je preživet.«»No, sam si si odgovoril. Pojedel jih bom torej, če bo treba preživet. Meni ali vam.« Postal je. »Tega ne delam iz zlobe, veš. Malo mi že greste na živce, ko pridete in mislite, da veste, kako je treba popraviti. Tista kočura je marsikateremu mojemu tovarišu nudila zavetje in preživetje, preden ste jo razrušili, da bi iz nje postavili toplo gredo na odprtem. Je poteptalo tiste par tovornjakov naloženih z gradbenimi materiali marsikatero ogroženo cvetlico, pa kaj vas to briga, vaš carbon footprint je zero, vi se naokoli prevažate s konji, poglej v kako lepi simbiozi živite. Vsakih nekaj požirkov vode jim odstopite. Ampak nisem zloben. Samo pomisli, kaj praviš, ko vztrajaš, da vi niste nič krivi, čeprav so vso mašinerijo pripeljali na vaš ukaz. Še zdaj je tam, delavci so spizdili v trenutku, ko ste zavili za vogal, stroji pa stojijo. Eden od njih ima naluknjan rezervoar.«»No, to pa res ni moja krivda. Sploh pa se bodo mogoče vrnili in potem bo mogoče reč urejena. Mogoče so samo šli domov za praznike ali pa je katerega od njih zagrabilo v hrbtu. Kdo si, da lahko sodiš?« Vran je cinično prhnil. »Pa ste vi že kdaj videli, da bi brez potrebnega vzdrževanja kaj takega na samem preživelo? Sploh veš, da ste ob odhodu vrata pustili odprta? Veter bo zapihal in steklo se bo razbilo preden se bodo delavci vrnili in rekli, no, zdaj pa tako nima več smisla, nas bo ranilo, sadike pa bodo zgnile in nas zastrupile, črepinje bodo ranile naše šapice in kljune, ampak vaš šef, on pa je lahko obkljukal svojo kljukico, ane?«»Žal mi je. In žal mi je, da moje preživetje zavisi od njegovih bedastoč, ampak, - «»Ampak računica pa se očitno izide, ane? Ne izmotavaj se, že nekaj časa sem vam na sledi. Več vem, kot hočete misliti.«»No, ne govori torej, da iz vsega skupaj ne bo nič dobrega. Mogoče pa ima prav, mogoče pa bodo nekega dne tukaj rasli bujni listnati gozdovi in tudi ti boš imel nekaj od njih.«»In kaj se bo tedaj imelo zgoditi z nami, ki to golo pokrajino kličemo dom? Bomo kar tako skomignili s perutmi in rekli: prav imate, po vaše je lepše?«»Nov dom boste imeli. Boste videli, da bo zares krasno.« Tretji konjenik se je ob teh besedah zmrazil in umolknil. Zagnusil se je sam sebi, saj je spoznal, da je začel iz lastnih ust bljuvati parole svojega preziranega delodajalca. Ampak kaj more, ko pa mu je ta bedast ptič začel fecljati živce. On že ni kriv ranjenih šapic, pa tistega mostu, pa neuspele prenove tiste kočure in tako naprej. On samo prešteva stroške in se spušča v prijazne klepete z okoliškimi prebivalci. Še glas mu je dal, ptiču neumnemu, kaj ga ima zdaj z njim napadati.»Naj ti zaupam majhno skrivnost, da preidemo k bistvu, ker vidim, da ti okolišenje diši približno toliko, kot celosten koncept osebne odgovornosti. Prenesi sporočilo svojima tovarišema. Pospravite svoja semena. Mi novega doma ne rabimo. Mi nočemo, da popravite škodo svojih prednikov, ko so ti pred več kot tisoč leti izsekali domala cel otok. Všeč nam je, ko je vse takole prazno in se iz višav vse tako jasno vidi. Od plenilcev samo lisice. Od kopitarjev samo jeleni. Krave? Dva, tri mesece v letu mogoče. In če bi vašemu bedastemu tovarišu slučajno uspelo in sem prikliče raj na zemlji? Po ničemer več ga ne bo mogoče razločiti od drugih krajev, od tistih, iz katerih prihajate. In kaj ste storili z njimi, vsi vemo. V tisti knjigi je bilo vse natančno popisano. Zato pa iščete zdaj nove. Polni ste govna, ljubi tovariš. Povem vam, če bi ga malo izlili na vaše ljubljene gredice, bi vam vse skupaj veliko bolje uspevalo.«»No, gospod krokar, obljubljam vam, jaz sem tu res samo zato, da računam.« Zdaj se je tretjemu zdelo, da je velika ptica le nekaj skokov proč od njega. Tekom njunega pogovora je prišla čisto blizu in začela se je napihovati in se pripravljati, da zamahne s krili v njegovo smer. Prvi je še vedno brskal po torbah, zdaj jih je že večina spet ležala v blatu in druga je migetala nekje daleč na cestišču. Tretji se je zbal za svoje nežne okončine, za svoje mehke beločnice in tako naprej. V strahu je ptiča grdo pogledal. »Kraa,« je ta še zadnjič rekel, ga strogo pogledal in se pripravil na vzlet. Tretjemu je roka samodejno segla pod razbrazdan mah, zgrabila neki odkrušek okamenele lave in ga z vso silo zalučala proti ptičevi glavi. Ciljal ni natančno, a je bil ptič že preblizu, da bi ga bilo moč zares zgrešiti. Topo je udarilo in tretji je zmedeno pomežiknil. Ptič se je zgrudil na razbrazdana tla. Iz ust poet-ekonomista se je izvil odsekan, pridušeni krik, ki je privabil prvega, da je pozabil na zmedo, ki jo je ponovno povzročil pod svojimi nogami. Zarjul je: »Ti bedak, a kar tako si ga, dragocenega majhnega ptička?«»Na semena se je spravil,« je tretji zajecljal v odgovor.»A, a tako,« se je naenkrat tri nivoje tišje odzval prvi. »Potem pa prav.« Postal je, da zbere misli, ker ni bil navajen, da bi tovariš postoril karkoli v njegovo korist. »No, to je torej urejeno. Tole pospravi,« z roko je pomignil na kaos, ki se je nagrmadil pod njegovimi nogami, »pa lahko gremo.« Pokašljal je, z dvema prstoma pograbil preminulega ptiča ter ga zalučal v obcestni jarek. »Kaj, a nisi tega hotel?« je brezbrižno dodal. Sonce je svetilo nizko na obzorju in tretji je prikovan na mestu z naraščajočo nejeverjo strmel predse. Prvi je poskušal poklicati drugo, pa se ni odzvala, zato je poravnal svoje hozentregerje ter se na petah zamajal na mestu: »No, grem po tovarišico, ti pa kar veselo na delo.« Apokalipsa, 245-246
Revija Apokalipsa
DRUŽBA
Elegija o plebejstvu Malomeščanski delavci različnih prepričanj, nazorov in ciljev predstavljamo večinski delež našega ljudstva, ki prebiva v historično mladi državi, a prepolni nezrelosti in neodgovornih dejanj. Po 30 letih se še kar ne moremo znebiti tečne pubertete, ki vselej eruptivno preplavlja slovenski etos. Pomislite, kako malo je potrebno, da zadovoljiš sodržavljana: njegova afiniteta ne presega velikih prsi, primitivnega humorja in plastičnih sanj o novem prevoznem sredstvu. No, pa da ne pozabimo na buržujske višave, kjer se gnetejo miselni tokovi hrepenenja po slavi, večvrednosti in materialnem poželenju, ki so posledica fatalnega narcisizma in progresivnega pohlepa. Gre za eklatantne atribute številnih nosilcev javnih funkcij, ki znajo dobro odigrati vlogo neškodljivih vladarjev. Za prazne obljube in drobiž vzgajajo vitalen odnos s plebejci, ti pa jim v en glas vzklikajo: Slava vam, vladarji, tisti, ki bomo umrli, vas pozdravljamo! V duhu spoznanja Gola plemenitost našega bivanja, pomešanega v mesu in krvi, je v minljivosti, tisti nezavedni paradigmi človeške usode, ki je nepredvidljiva in se dotika vsakogar. Nam je morda prav v tem prizaneseno, da ne vemo ne za uro ne za dan, ko bomo zapustili stvarnost in v grob odnesli svoje sanje? Čeprav nam to ne daje ravno zadoščenja, saj se potem prikrade občutek, da je življenje brezupno, šlamastično in nepopolno, pa lahko v tem vidimo priložnost, da oviti v plašč realnosti pustimo svoj pečat v zgodovini. Prej kot ga bomo oblekli, prej bomo zbistrili misli, zadihali s pravo mero pragmatizma in ukovali svoje ime v večnost človeškega spomina. Slovenske matere sin V besedi izgovorjena lepota maternega jezika je plod hrepenenja, trme in nežnega dotika zemeljske grude, ki so jo vztrajno negovali že naši predniki in se nam zdaj občasno prikrade v misli ob pogledu na bogato in s soncem obsijano zelenje naše majhne deželice. Žal nam ta čudoviti odrešiteljski pogled mnogokrat zastira kar naš lastni um, preobremenjen z vsakodnevno odmerek balastnih misli, ki poganjajo tok tradicionalne slovenske apatije in brezvoljnosti. Morda bi morali slišati za tiste narode sveta – in verjemite mi: ni jih malo! – ki hrepenijo po lastni državi že stoletja, pa jim najvišjo obliko narodnega ponosa nekdo odreka, jih žali in ponižuje. Tlakujmo prihodnost našega evropskega polisa tako z izrekljivo kot zapisljivo besedo, da bo v ponos rodovom za nami in v spoštovanje slehernega inozemskega bitja. Destruktivno popačenje športa Metamorfoza, ki jo doživlja šport, postaja pojem nerešljivega. Zdravnik James Naismith je izumil košarko, da bi si otroci med zimo krajšali čas in tako ostali v dobri telesni pripravljenosti. Ideja se je udejanjila 1891., ko je človeštvo dobilo šport, ki je zastrupil svet. Opij dobre narave, ne le košarke, ampak tako rekoč vseh športov, je skozi zgodovino pridobival veljavo kot manifestacija časti, ponosa in ugleda. Žal le začasno! Destruktivna nota, ki je uničila sistem vrednot, je kapital, ta je patološko preslepil čustva ljudi do športa. Fundamente ljubezni, zdravja, veselja in užitkov je zamenjala kaotična formula tekmovalnosti. Športniki, ki se danes borijo za preživetje, plujejo z barkami v neznano morje. Za mnoge je usodna že prva nevihta, saj ta uniči pravljico o dragih avtomobilih, lepih dekletih in hiši z desetimi spalnicami. Tisti, ki jim uspe prijadrati do odprtega morja, postanejo doktrina posiljenega triumfa in plen izkoriščevalskih blagovnih znamk. Tako se epoha potrošništva nadaljuje, športniki pa niso več vzor, temveč simbol malikovanja vsakega otroka. Nebuloze umetnega poosebljanja nas pripeljejo do hipokrizije, ki se kot razbolelost neustavljivo širi. Ikarjev polet se konča z izgubo identitete ali celo s spoznanjem, da jo posameznik nikoli ni imel. Pogubne uverture sovraštva Za trenutek nazaj k antiki. Terminologija besede etika izhaja iz grškega pojma ethos, kar pomeni človeška drža. Kako mogočna naj bi bila ta, so mnogi filozofi različno razlagali in oblikovali lastne podobe o etičnemu bitju. Deluj tako, da bo tvoje dejanje lahko postalo obči zakon, je srž Kantove deontološke etike. Ni trajalo dolgo, da so kot protiutež Kantu na sceno prodrle ideologije, ki so z manipulativno roko jeze, sovraštva in mahinacij vsiljevale svoj »moralni« zakon. To je bila voda na mlin labilni drhali, ki ni potrebovala dolgo, da je patološke intence nedonošenih ideologov sprejela. Zastrupljeni narodi so fanatično verjeli, da jim je dovoljeno, da za lasten neuspeh krivijo druge in tako moralni zakon postane nemoralni cilj, ki upravičuje krvoločna sredstva. Svoj posel naredijo še represivni aparati, ki horde ljudi cepijo proti strpnosti, solidarnosti in ljubezni. Produkt tega je imperij, napolnjen s čredno družbo, imuno proti dialogu, strpnosti in spoštovanju. Nikoli več, ponavljamo. Nikoli več. Novi Facebookovi všečki Živimo v eri neizogibne gonje in hrepenenja po »spreminjanju« našega ljubega planeta. Na bolje, seveda, kajpak, a pogosto le za ceno egotripnih avtogramov, ki bi jih, v želji priznanja in sprejetosti, delili vsi vsem. Ti avtogrami so zdaj odraz všečkov na družbenih omrežjih, ki služijo kot vstopnica v svet obstoja. Si ali te ni? Odsotnost iz življenjskega teatra digitalij pomeni tvojo neposredno smrt, ki jo z vzkliki in obrekovanjem izglasuje množica v koloseju 21. stoletja. Vrednostni sistem smo obrnili na glavo in začeli uživati v preštevanju všečkov, ki jih je dobila naša objava. Kaj se je zares zgodilo na sliki, kaj smo ob zapisanem zares začutili, ni pomembno. Tako je postal še materialni svet, ki ga tako radi malikujemo, instanten absurd in zgolj začasno sredstvo poželenja. Za hip odmerek v žilo, prosim. Prazen je praznični čas Čakalne vrste v trgovinah, praznično vzdušje, lučke in druge komercialne izvedbe prednovoletnega nategunstva so že globoko udarile sleherno slovensko denarnico. Človek ima občutek, kot da je tista obljubljena Švica res prišla. Morda še v kakšnem podhodu ali pred cerkvijo srečaš berača, vendar se zdi, da so ljudje v slovenskih mestih zadovoljni in radostni. Malo pozabimo na realnost in zdi se, da v upanju na boljše leto iz sebe iztisnemo še ta preostanek pohlepa in se hkrati prepustimo potrošniškemu toku, kljub temu da nam dolgovi visijo nad glavo. Le upamo lahko, da se bo v nas prebudila empatija, ki bo ostala z nami celotno leto, ne le v tem prazničnem času, ko se ljudstvo obdaruje in si izreka lepe besede. Dajmo se spomniti, kaj in zakaj sploh praznujemo, pa se bomo tudi izložbenim malikom laže izognili. Stara celina na stara pota? Človeški duh, ujet v zaporu veličastne dame Evrope, umira, saj so dosmrtnega zapora oproščeni le zametki humanosti. Ti obstajajo v besedah, manj v dejanjih. Preostalo, kar človek manifestira kot nesebično ravnanje v imenu etike, morale, načelnosti in dobrote, tone v pozabo, z njim pa tudi ta veličastna evropska civilizacija. Očitno so nekatere bolezni neozdravljive. Nerazumljivi nacionalsocializem, fašizem, komunizem in z njimi povezane abotne vizije, rakotvorno napadajo srce Evrope v obliki skrajnih desnih in levih političnih opcij. Narodi potrebujejo pogumne in karizmatične osebnosti, ki bodo znale napake lastnega naroda prepoznati, jih obsoditi in pomiriti podivjano čredo frustriranih in emocionalno praznih ljudi. Oropani ljubezni Kaj bi se zgodilo, če bi svet oropali ljubezni?Duše bi jokale, narava bi krvavela in svet, ki naj bi bil po Galileu matematično urejen, bi postal matematično nerešljiv. Izgubili bi ravnovesje, ki ga ljudje dedujemo in v toku življenja popačimo in popolnoma zlorabimo. Človeštvo je samo sebe pripeljalo na skrajni rob preživetja, še Boga ne potrebujemo več, da bi nad zemljo spet priklical vesoljni potop. Vedno znova stopamo v isto reko, v isti svet hudobij.Novo zamenja staro in staro postane kaj kmalu novo, začarani krog odsotnosti ljubezni pa se vrti na vrtiljaku neskončnosti. Roparji so že na pohodu v puščavi hrepenenj, da bi nam izsušili sanje o ljubezni, zato le upajmo, da bo univerzalno čustvo zdržalo in vztrajalo med ljudmi. Zaspane oči samote Človeško bitje doseže vrhunec življenja ob zadnjem izdihu, ko mu živi ovrednotijo plemenitost njegovega bivanja. Spomin je edina karta, s katero igramo, da bi se prebili v zavest naših zanamcev. Ob tem je pomembno le to, kaj smo v življenju storili, namreč, to, česa nismo, bomo odnesli v grob. Takrat popravnega izpita ne bo več, ostali bomo sami s seboj v upanju, da po smrti obstaja neki drugi svet, ki nam ga obljubljajo svete knjige. Smo pripravljeni sprejeti minljivost in si v ogledalu priznati svojo šibkost in nebogljenost? Zdravstveni opomin Nevidni sovražnik, morilec, ki ne pozna potnega lista in ne izbira žrtev, globoko prodira v našo intimo, v naše bistvo. Covid-19 tako rekoč s tiho diplomacijo smrti pušča neizbrisno sled v zavesti sodobnega človeka 21. stoletja. Čeprav se zdi, da smo v Sloveniji na poti triumfa in nam občasno rahljanje vladnih ukrepov vliva samozavest, je lahko pretiran optimizem tudi nevaren. Tako kot za gladiatorje ena zmaga v Koloseju ni bila dovolj, da bi si prisvojili rudij, lesen meč svobode, ki je pogumne bojevnike osvobodil jarma suženjstva pod okriljem rimskega imperija, nam tudi prva uspešna bitka proti pandemiji ne sme biti dovolj, da bi nemudoma razglasili slavje. Poskrbimo, da ne izgubimo prednosti, ki smo si jo priborili proti smrtonosnemu virusu. Previdnost, skrbnost in potrpežljivost nikoli niso odveč. Hitro na vrh sveta! In je mimo še eno leto, še eno desetletje, še eno obdobje modernizacije človeštva, tudi na račun etične resignacije, revščine in prelite krvi. Skratka, tekmovalnost med narodi in prehitevanje brez cilja, no, vsaj brez takšnega, ki bi vodilo v vsesplošno blaginjo. Hiter tok življenja, ki so nam ga v eri tehnološkega razcveta ponudile politične elite in buržujske kaste, smo brez razmisleka sprejeli in po hitrem postopku pridobili državljanstvo v republiki sužnjelastništva. Kje je tu svoboda? So nas naučili, da jo je treba iskati na družbenih omrežjih, na delovnem mestu, v partnerskem odnosu? Začnimo jo vendar že iskati v drobcu svoje duše, ki ga pustimo na tem planetu. Le tako bo vsako leto znosneje, prijetneje in bolj čuteče. Tisti mulci s kvarta Ob sprehodih skozi sivino ljubljanskih ulic se spomnim na otožne obraze, ki jih udarci tuje roke često božajo. To je pogled na resignirano mladost, polno sramu, žalosti in bolečine, ki prisilijo dečke iz kvarta, da opustijo sanje. Potem je tu še ulica, ki jih oropa lastne zavesti in jih spremeni v mentalne reveže. Najraje v temi tavajo brez smisla za življenje in v upanju, da jim bo uspelo zablesteti s kriminalno kariero. Hitro pozabijo, da je to ples s črno damo, s katero se navadno odpleše zgolj zadnji tango. Nepripravljene in nezrele jih v boju za preživetje prerešata krogla in tako končajo pozabljeni med ulicami. Njihove raztrgane in tragične zgodbe zdaj potujejo od ust do ust v opomin nam vsem. Med eksistenco in esenco? Ne gre za to, da bi obsojal narkomane, pijance in druge mavrične osebnosti v hierarhiji moderne družbe našega časa. Gre predvsem za to, da si ljudje priznamo, da smo od česa odvisni. Vsi pač na sebi edinstven in svojevrsten način. V odvisnosti blažimo travmatične rane preteklosti in sedanjosti ter tako bežimo pred realnostjo, da bi z občutki iracionalnosti preživeli. Kakšno slepilo uma vendar, saj nam je kristalno jasno, da se bomo vnovič zbudili še bolj poškodovani. Čas je, da odvisnosti napovemo vojno in ustavimo pat položaj, ki nas vse bolj izčrpava in potiska v regresijo. Tako bomo naredili prvi korak, da zaustavimo udarce usode. Bitka bo dokončno dobljena, ko bomo stali pred ogledalom življenja in bomo na drugi strani zagledali podobo, od katere smo zares odvisni. Ta podoba bo prenesla vse, vse naše laži, strah, jezo in nemoč. To bo čas spoznanja, ko se bosta spopadli eksistenca in esenca. Življenje bo dobilo smisel, smisel bo zaživeti. Rdeče je belo. Belo je rdeče. Nisem ideološko obremenjen, da bi moral prestreči kroglo partizana ali domobranca in si tako zagotoviti staro vizijo herojstva, ki bi jo nekateri v svobodni in demokratični Sloveniji še kar gonili. Davno so iztrošili vse ase, rokav je prazen in zanemarjen. Tako od prvih kot od drugih, a pozor ostaja ujetost v za večino nedoživetem spominu, ki nas tako tlači in razdvaja. Namesto da bi iz roda v rod prenašali spomine na dobroto, prijateljstvo, poštenje nas primitivni ideologi venomer zastrupljajo s sovraštvom, lažjo in manipulacijami polpretekle zgodovine. Za njih nikoli ne bo opravičila, številni krivci bodo ostali nedolžni, nekateri heroji ne bodo nikoli slišani. Vse ne moremo spremeniti, lahko pa tragiki naroda ponudimo pieteto, tisti elementarni drobec medčloveškega spoštovanja. Za črno smrt je vselej dovolj pogubna vera v brezpogojno življenje. Draga civilizacija! V delavska telesa zabadajo nože pohlepni lakaji, katerim lakoto po kapitalu potešijo izkoriščene roke delavcev. Srednji razred počasi izginja, saj se neusmiljeno gradijo mostovi segregacije med bogatimi in revnimi. Novodobna tehnološka agenda postaja vse bolj agresivna, prevzema oblast, poniževalno obsoja in nadleguje vse ostale oblike človeške komunikacije in umetniškega ter kulturnega ustvarjanja. Tehnologija ustvarja naselja, mesta in države nedostopne vsem tistim, ki jim je digitalna mrzlica tuja, predraga ali pa nimajo delovnega mesta neposredno povezanega s tehnikalijami. Magični kulti v obliki značajske, kulturne, zgodovinske in arhitekturne tradicije postopoma umirajo, saj bogate računalniške kaste potiskajo delavski razred v eksodus. Sebični individualizem in pretirana moč kapitala sta v hipu zdrobila medsebojne odnose med ljudmi. Speče ljudstvo se bo moralo prebuditi, da bo lahko bila civilizacija vredna svojega imena. Apokalipsa, 245-246
prikaži časovnico