20. Mednarodni festival Revija v reviji

Učenci po vsej državi so se 3. maja 2023 zbrali na shodu za pravico do svobode učenja, s katerim so se uprli cenzuri knjig in zatiranju volivcev, ki se dogaja po vsej državi. Zahtevajo pravico do učenja svoje zgodovine in zgodovine svojih prednikov, četudi je to drugim »neprijetno«. Dan protesta je padel ravno na častitljivo obletnico: šestdeset let prej, 3. maja 1963, je na tisoče mladih tvegalo svoja življenja v Birminghamu v Alabami na drugem dnevu protesta, ki so ga poimenovali otroški križarski pohod. Posnetki pohoda so pretresli ljudi po vsem svetu, saj so policisti temnopolte otroke in najstnike, ki so sodelovali v nenasilnem protestu, brutalno pretepli s policijskimi pendreki, palicami in zalili z vodnimi topovi.Birmingham je veljal za enega najbolj segregiranih in nasilnih mest na jugu ZDA, v katerem je imel desetletja oblast rasistični politik Bull Connor. Pogum, ki so ga tisti dan pokazali mladi, je bil izjemen in je prispeval k trajnim spremembam ter pravicam mladih, ki so

Ravnokar so mi povedali, da bom govoril o svojih zgodbah. Morda jih bolje poznate kot jaz, kajti jaz sem jih nekoč spisal, a jih tudi poskušal pozabiti. Da me ne bi zajelo malodušje, sem se posvetil drugim. Po drugi strani pa je morda kdo od vas prebral kakšno mojo zgodbo, denimo večkrat, kar se meni še ni zgodilo. Ampak mislim, da se lahko pogovarjamo o mojih zgodbah, če mislite, da si to zaslužijo. Skušal se bom kakšne spomniti, nato bi se pogovoril z vami, da me morebiti – ali brez tega prislova – lahko kaj naučite, saj v nasprotju s teorijo Edgarja Allana Poeja ne verjamem, da bi bila umetnost, dejanje pisanja, umsko delo. Mislim, da je bolje, da pisec čim manj posega v svoje delo. To se morda zdi neverjetno; vendar ni: v vsakem primeru je, nenavadno, klasična doktrina. Vidimo ga v prvi vrstici Homerjeve Iliade – ne znam grško –, »Jezo, boginja, zapoj, zamero Pelida Ahila«. Se pravi, Homer ali Grki, ki jih imenujemo Homer, so vedeli, da pesnik ni pevec, da je pesnik (ni pomembno,

Gre za mladega človeka – tako si mislimo, resničnost nam daje veliko primerov –, za mladega človeka, ki ima celo več kot običajne sposobnosti, znanje, v dogodkih javnega življenja je politik, celo deluje kot tak.

Kar zadeva vero, je njegova vera: sploh je nima. O Bogu nikoli ne razmišlja, v cerkev hodi prav tako malo, pa še to ne iz verskih razlogov, in doma se skorajda boji, da bi se osmešil, če bi bral Božjo besedo. Ko se zgodi, da ga okoliščine z določeno nevarnostjo pripeljejo do tega, da se sprašuje o veri, se odloči, da bo povedal to, kar je res: o religiji nimam nobenega mnenja; nikoli me ni vznemirjala.

Isti mladenič, ki ne čuti želje po veri, nasprotno, čuti željo, da bi postal oče. Poroči se, ima otroka, je njegov oče in kaj se zgodi?

Ja, naš mladenič je, kot pravijo, s tem otrokom na prepihu, zato je dolžan kot oče otroka imeti vero. Zdi se, da je pripadnik evangeličanske luteranske veroizpovedi.

Kako žalostno je imeti vero. Kot človek nima vere; kjer bi lahko bilo nevarno, če

Nekaj podkovanih besed za ogrevanje.[1]Beseda ni konj. To že veste. Itak. In ti priročni zapisi še zdaleč niso krdelo konj ali konjska dirka, malo bližje morda špalir čedno napravljenih konjskih vpreg. A je lahko zapis o paradnih konjih in tistih zdelanih izgorelih vlečnih kljusetih. Besede v njem ne piše ne hipo ne hipnoterapevt, kot bi morda naivno pričakovali, na trenutke zgolj hipohonder, ki ima privilegij pripovedovati o svetu, ki navadna žrebeta prodaja za prvoklasne lipicance, bojda nezgrešljivega in neprekosljivega slovenskega porekla. In tukaj se besede zapletejo v gordijski vozel, na plan pa švignejo v dir tudi oslice in osli, pa Krpanova kobila in princi na belem konju in še koga bi lahko zbudili iz lagodnega spanca. Da o mulah in mulcih, ki so nam že zdavnaj ušli iz vajeti, ne zamudimo praznih poglavij. V tej zmešnjavi le najboljši iztržijo lovoriko, o ja, ceno pa plačamo vsi, čeprav zapitek pristane spet čisto drugje, v nekaterih bolj zavihanih žepih. Če ste med tistimi,

Simpozij je posvečen 30. obletnici KUD Apokalipsa, 10. obletnici Srednjeevropskega raziskovalnega inštituta Soeren Kierkegaard in 400. obletnici rojstva Blaisa Pascala.Poleg bogatih predavanj bo tudi mednarodno omizje v obliki kviza (In vino veritas IX.), gledališki dogodki in spremljevalne razstave. Prek danskega filozofa, očeta eksistencialne misli Sørena Kierkegaarda, se odpira prostor za izmenjavo kritičnih in inovativnih konkretnih premislekov, navdihnjenih zlasti v polju filozofije, teologije in interdisciplinarnosti, hkrati pa v duhu kritične analize in sinteze sodobnosti »dobe krize« ustvarjalno preigravata znanje med tradicijo in inovacijo.

Srečanja so namenjena prenosu temeljnega Kierkegaardovega sporočila o edinstvenem pomenu iskanja smisla, kjer posameznik jemlje pobudo nase z dejanji in zavezami. Tako prek osebne odgovornosti ponujajo možnost za eksistencialni preobrat in s tem izhod iz krize, ki je v svoji osnovi vendarle vrednosten ali moralen. Simpozij, ki poteka v sode

Zdaj, ko se tudi v Sloveniji lahko istospolni pari poročijo in posvojijo otroke, je primeren čas, da se seznanimo z nekaterimi lezbičnimi filmi z družinsko tematiko, ki ponudijo različne teme in reprezentacije tega s čim se lezbične družine (lahko) soočajo v vsakdanjem življenju. Naj opozorim, da se v tem članku ne ukvarjam s preostalimi oblikami družin v mavričnem naboru, tj. gejevskimi, biseksualnimi, transspolnimi družinami, vendar naj vsaj omenim naslove nekaterih, Idealni dom (Ideal Home, ZDA, 2018), Patrick 1.5 (Patrik 1,5 SWE, 2008), Zatočišče (Shelter, ZDA, 2007), Ptičja kletka (The Birdcage, ZDA, 1996), Ure do večnosti (The Hours, UK, 2002), Popolnoma normalna družina (En helt almindelig familie, DK, 2020) idr.Zdaj pa predstavimo lezbične filme. Film Otroci so v redu (Kids Are Alright, ZDA, 2008) Lise Chodolenko prikazuje zgodbo o dolgoletnem lezbičnem paru Jules (Julianne Moore) in Nic (Annette Bening) z mladoletnima otrokoma Joni (Mia Wasikowska) in Laser (Josh Hutcherson)

Kdo ve, ali se še kdo spomni pesmi pisatelja Edmonda de Amicisa: Lepote čas ne briše vselej,solze in skrbi ne vedno pustijo sledi.Moja mama je dopolnila že šestdesetin bolj ko jo gledam, lepša se zdi.To ni hvalnica ženski lepoti, temveč sinovska predanost. Predanost, ki bi jo morali danes premakniti na starost okoli devetdeset let, kajti danes šestdesetletna gospa, ki je pri zdravju, ima živahno in zelo aktivno podobo … in če je za povrh posegla po plastični kirurgiji, je videti dvajset let mlajša. Spomnim se, da se mi je v otroštvu zdelo, da ni pošteno preseči šestdeset let starosti, saj bi bilo grozno životariti bolehen, slinav in dementen v domu za ostarele. Ko sem pomislil na leto 2000, pa sem si rekel, prav, kot pričuje Dante, lahko bi živel sedemdeset let in dočakal leto 2002, vendar je bila ideja, da bi dosegel to častitljivo starost, zelo oddaljena in vprašljiva domneva.Tako sem razmišljal, ko sem se pred nekaj leti srečal z nemškim filozofom Hansom Gadamerjem, stoletnikom, ki

TežaZjutraj sem vstala zgodaj,ker je problem v tem, da spim predolgo.Nisem jokala,ker ni bilo potrebe. Ker nimam razloga.Potem sem jedla,ker ni nič narobe. In ker je vse v redu. Ker imam apetit.Oblekla sem se,ker je to normalno in ker nihče ne more biti v redu, če je cel dan v pižami.Šla sem ven,ker ne dobim dovolj kisika in ker mi samo manjka svežega zraka.Odločila sem se,da bom imela motivacijo, za vse kar rada delam in kar mi pomaga.Odločila sem se,da bom imela voljo, da se lahko prepričam, da imam motivacijo.Šla sem med ljudi,ker to pomaga. Ker mi manjka človeški stik. Ker smo ljudje socialna bitja.Mislila sem pozitivno,ker je težava v tem, da sem preveč črnogleda. Samo pogledati moram na svetlejšo plat življenja.Imela sem voljo do vsega,do življenja, do vsake majhne stvari. Ker, je pač mar nima vsak? Vse je samo v glavi. Samo odločila sem se.Nehala sem biti trapasta in vsem oteževati življenja.Stvar sem vzela v svoje roke in nehala sem biti breme.Nehala sem biti breme.Postala sem

Kotaljenje kamenčkaKrasni drobir se mi je razlil po prsih.Izgubila sem strgalo.Krasni vekodprl je vratain ponoči, ko ni nihče gledal,se je splazil skoznja in bežal.Zlepila sem vse kose trupla,zalila sem ga s papirjemin pustila, da raste v prostor.Vseeno je nemo.Smrdi.In črvi se množijo hitreje kot jih lahko pojem.Nemočna sva,ti v svoji preteklostiin jaz v svoji prihodnosti.Dve skali, ki ju bo zlizal veterin voda obnovila. Pa sva si zvesta?Ali sva zvesta sebi?Ti gorišin jaz gorim.A ne za vedno.

ObarvanjeGledala sem karavano ljudi,ki so nosili težke čevlje in poteptane sendviče.Eden za drugim so skakali v brezno.Na obrazu sem čutila znoj moškegain na hrbtu sapo fantka.Čevlji so mi polzeli iz rok.Ničesar nisem ustavila.Skočila sem za moškimin se oprijela čevljev in sendviča.Padla sem in nikoli nisem nehala padati.Brezno se nikoli ni končaloin ljudje so poslušali.Poslušali so stokanje in strah,Slišali so dojenčke, ki so jokali.In nihče ni rekel ničesar.Vsi smo vedeli.Zaprla sem oči in bil

1.Vrata morajo ostati odprta,kot tudi okna, ki svetijo na polju razuzdanega življenja,vlitega v kalup nekih tujih glasov,ali kot trdna vera, ki se poraja kot oprijemljiva gostota;kot neporisana se riše na platnu,katerega vesolje je izbralo za plodnost in vdihavanje, izrekanje volje,ali ljubljenje v času, ko po zraku letijo izstrelki za utišanje narave ali tistega, kar prebada jeklene oklepe na srcu.Tako se ponašajo analogije tudi takrat,ko se sprehajam ali posedam v svoji utripajoči nravi,ko se prelivam v zunanjostin ko me draži druga polovica,zakopana nekje v notranjosti možganov,ali prasila, ki je kot hrana, pravzrok za odkrito spočetje. Strasten je ta ogenj, ki v patos se rojeva,očaranost nad bitjem, ki ima oči, da trga se sinjina. Kosti, ki držijo to neomajno držo,izklesano v nenasitno obilje,ali poželenje, ki ne zapade v prepad,ne utihne v sozvočju najstrahovitejšega groma.2.Morda bi moral biti kot mirna voda;tako je zapovedano, da se ne bi razlil v podivjan kaos ali neugnano živ

Rubikon

Ko prečkaš rubikon,

ko pustiš strahove vnemár,

ko zalučaš vso skalovje globoko v prepad,

vse naokoli spet ozeleni;

poiščeš strmo vijugasto bližino

čez visoke gore,

čez spolzke ledenike;

prečiš jih z lahkoto;

ni ovire, ki bi je ne zmogel 

na krilih lahkotne rádosti,

objemajoče tvoj na novo porojeni svet.

Rádostne peruti meriš

kakor orla čez razpeta krila,

ko kroži nad livado pri sledenju zajca;

ob premočnem pišu,

se nepazljivi lovec lahko strmoglavo sreča 

z zobmi prikritih kamnov na lovišču,

kakor ikar ob krvavo zlatem soncu,

preden se je nagnilo h góram. 

Severnjak

Ne moreš prešteti vsega listja na drevesih,

kaj šele tistega na tleh;

rumenega, rdečega, skoraj v vseh barvah mavrice.

Očaki in podrastje je odložílo suknje,

jadra kljunov so razpeta,

južni križ j

Romanca jugonostalgije

V časih naše bivše jugeko po cestah kraljevaleso stoenke in fičaki,rad po šoli svoje znanješe nadgrajeval sem pridnos filmi širše očetnjavepri sosedih Jugovičih.Gledali smo filme takšne,kakršnih zdaj več ne vidiš,črnobele vojne drame,ki jih je režim diktiral.Pomnim partizanijade:Valter brani Sarajevo,pomnim dobre srbske farsekot je Ko to tamo peva.Še vem za izjave špasne,iz te burke neverjetnein to pesem znam na pametki sta pela jo cigana.V gozdu, s pomočjo kitaremulci večkrat smo zapelisi ob ognju stihe znane:Nesrećnik sam od malena ...Peli smo in pili žganjeter kadili cigarete,zvezde pa so se smehljale,vedele so najbrž dobro,da bo kmalu konec bajke.Nad oblaki luna rdečaže obula je špičake,da zapleše tango smrtiskoz pokrajine balkanske. Kmalu našega otroštvašla republika je v franže,a ostali so spomini,jugonostalgija, sanje. 

Moje znamke

Čokolino, Jaffa keksi,Zdenka sir in Viki krema,Cedevita, Bronhi, Cockta,pa Gavrilovič pašteta.Znamke mojega otroštva,Jugoplastik

KO GRE LOK ČEZ STRUNE VIOLINEKo gre lok čez strune violine, nihče več ne govori. Vidim violino in violinista, a njiju v resnici ni.Je zgolj prostor, v katerem zvok pripoveduje svojo zgodbo. Ko gre lok čez strune violine, nihče več ne govori.A povedano je veliko. Gane nas. Njemu se utrne spomin, njej navdih, njima strast, njim otožnost. Ko gre lok čez strune violine, jaz nisem več jaz. Stopim se z zvokom in plujem v njegovi zgodbi. Včasih poboža, drugič zareže, tretjič povzdigne … desetič obstanem… stotič potujem daleč po vesolju.Ko gre lok čez strune violine, je nič in je hkrati vse. Zato nihče več ne govori. Povedano je bilo vse. Majhne skrivnosti, skrite želje, tiha obžalovanja, pogumna dejanja. Vse v vsem in nič v ničemer. »Bog? Sem spoznal boga?« se tiho v svoji globini sprašujejo gledalci. Okrog njih čudna tišina. Ničesar ni. A hkrati je vse. Ko gre lok čez strune violine, je prišla smrt. Odnesla je vse, tudi boga. Ostali so samo oni in tisti zvok zaradi katerega so obnemeli.Poča

Večer na planoti

Za veter je bilo prepozno. Zrak se je izpraznil in luči so ugasnile. Stala sem sredi planote, mirna kot drevo.

Noge so se mi razrasle v zemljo in mrzel zrak je napolnil moja neznatna pljuča.

Kaj sem iskala? Kaj me je dvignilo iz tople postelje in povleklo med črna debla? Kaj se mi je pretakalo po glavi?

Tako sem stala in zrla v svoje obličje. Padala sem skozi pajkove mreže in veje so me božale po licih. Padala sem skozi tla in se vračala vase.

Iskala sem življenje, našla pa sem večnost. Morda. Ali njen privid.

A večnost je dokončna. Dokončna je v svoji popolni neotipljivosti, v svoji vseobsegajoči milini.

Zdaj moram paziti, da ne zaspim. Da mi glava ne omahne, vdihavam rezek zrak in se sprehajam po nebu, a pogled mi uhaja in se izgublja nekje zunaj. Kadar lahko gledam. Včasih ne vidi niti lastnih prstov. In takrat neskončnost ugasne in postane neznatna.

Zareza

Zarezala si vame. Stala si pred mano in se odprla. Tvoji listi so se razleteli po pros

Delo Marka Nowaka Družbena poetika, ki ga je izvrstno prevedel Blaž Gselman, je eno temeljnih del s področja analize in samega pomena pesniških delavnic, predvsem margin. Nowak obravnava poezijo tistih, ki bi bili_e lahko ves čas prezrti_e, vendar jim je prav pisanje poezije ponudilo možnost do prezentacije in slišanosti. Sam nabor besedil nam osvetli resen problem (ne)uvrščanja teh besedil v kanon, v katerega le redko pridejo. Že sama slovenska literatura ima s tem velike pomisleke. Pa vendar – čemu dobro, odlično literaturo, ki kaže na stiske, neetičnost in problematičnost, spregledati in ji dati lahkotne oznake? Vprašanje ni samo retorično in odziv na Družbeno poetiko, gre se za premiso, da je po navadi vsaka stvar, ideja bila najprej del neke manjše skupine, da je lahko nato prešla v kaj »več«.

Vidi se, da je Nowak na strani tistih, zaradi katerih vodi in raziskuje delavnice poezije. Poezija prav zato prehaja v družben vidik; obravnava težave, stiske in izgube lastne identitete v