20. Mednarodni festival Revija v reviji

Učenci po vsej državi so se 3. maja 2023 zbrali na shodu za pravico do svobode učenja, s katerim so se uprli cenzuri knjig in zatiranju volivcev, ki se dogaja po vsej državi. Zahtevajo pravico do učenja svoje zgodovine in zgodovine svojih prednikov, četudi je to drugim »neprijetno«. Dan protesta je padel ravno na častitljivo obletnico: šestdeset let prej, 3. maja 1963, je na tisoče mladih tvegalo svoja življenja v Birminghamu v Alabami na drugem dnevu protesta, ki so ga poimenovali otroški križarski pohod. Posnetki pohoda so pretresli ljudi po vsem svetu, saj so policisti temnopolte otroke in najstnike, ki so sodelovali v nenasilnem protestu, brutalno pretepli s policijskimi pendreki, palicami in zalili z vodnimi topovi.Birmingham je veljal za enega najbolj segregiranih in nasilnih mest na jugu ZDA, v katerem je imel desetletja oblast rasistični politik Bull Connor. Pogum, ki so ga tisti dan pokazali mladi, je bil izjemen in je prispeval k trajnim spremembam ter pravicam mladih, ki so

Ravnokar so mi povedali, da bom govoril o svojih zgodbah. Morda jih bolje poznate kot jaz, kajti jaz sem jih nekoč spisal, a jih tudi poskušal pozabiti. Da me ne bi zajelo malodušje, sem se posvetil drugim. Po drugi strani pa je morda kdo od vas prebral kakšno mojo zgodbo, denimo večkrat, kar se meni še ni zgodilo. Ampak mislim, da se lahko pogovarjamo o mojih zgodbah, če mislite, da si to zaslužijo. Skušal se bom kakšne spomniti, nato bi se pogovoril z vami, da me morebiti – ali brez tega prislova – lahko kaj naučite, saj v nasprotju s teorijo Edgarja Allana Poeja ne verjamem, da bi bila umetnost, dejanje pisanja, umsko delo. Mislim, da je bolje, da pisec čim manj posega v svoje delo. To se morda zdi neverjetno; vendar ni: v vsakem primeru je, nenavadno, klasična doktrina. Vidimo ga v prvi vrstici Homerjeve Iliade – ne znam grško –, »Jezo, boginja, zapoj, zamero Pelida Ahila«. Se pravi, Homer ali Grki, ki jih imenujemo Homer, so vedeli, da pesnik ni pevec, da je pesnik (ni pomembno,

Gre za mladega človeka – tako si mislimo, resničnost nam daje veliko primerov –, za mladega človeka, ki ima celo več kot običajne sposobnosti, znanje, v dogodkih javnega življenja je politik, celo deluje kot tak.

Kar zadeva vero, je njegova vera: sploh je nima. O Bogu nikoli ne razmišlja, v cerkev hodi prav tako malo, pa še to ne iz verskih razlogov, in doma se skorajda boji, da bi se osmešil, če bi bral Božjo besedo. Ko se zgodi, da ga okoliščine z določeno nevarnostjo pripeljejo do tega, da se sprašuje o veri, se odloči, da bo povedal to, kar je res: o religiji nimam nobenega mnenja; nikoli me ni vznemirjala.

Isti mladenič, ki ne čuti želje po veri, nasprotno, čuti željo, da bi postal oče. Poroči se, ima otroka, je njegov oče in kaj se zgodi?

Ja, naš mladenič je, kot pravijo, s tem otrokom na prepihu, zato je dolžan kot oče otroka imeti vero. Zdi se, da je pripadnik evangeličanske luteranske veroizpovedi.

Kako žalostno je imeti vero. Kot človek nima vere; kjer bi lahko bilo nevarno, če

Nekaj podkovanih besed za ogrevanje.[1]Beseda ni konj. To že veste. Itak. In ti priročni zapisi še zdaleč niso krdelo konj ali konjska dirka, malo bližje morda špalir čedno napravljenih konjskih vpreg. A je lahko zapis o paradnih konjih in tistih zdelanih izgorelih vlečnih kljusetih. Besede v njem ne piše ne hipo ne hipnoterapevt, kot bi morda naivno pričakovali, na trenutke zgolj hipohonder, ki ima privilegij pripovedovati o svetu, ki navadna žrebeta prodaja za prvoklasne lipicance, bojda nezgrešljivega in neprekosljivega slovenskega porekla. In tukaj se besede zapletejo v gordijski vozel, na plan pa švignejo v dir tudi oslice in osli, pa Krpanova kobila in princi na belem konju in še koga bi lahko zbudili iz lagodnega spanca. Da o mulah in mulcih, ki so nam že zdavnaj ušli iz vajeti, ne zamudimo praznih poglavij. V tej zmešnjavi le najboljši iztržijo lovoriko, o ja, ceno pa plačamo vsi, čeprav zapitek pristane spet čisto drugje, v nekaterih bolj zavihanih žepih. Če ste med tistimi,

Simpozij je posvečen 30. obletnici KUD Apokalipsa, 10. obletnici Srednjeevropskega raziskovalnega inštituta Soeren Kierkegaard in 400. obletnici rojstva Blaisa Pascala.Poleg bogatih predavanj bo tudi mednarodno omizje v obliki kviza (In vino veritas IX.), gledališki dogodki in spremljevalne razstave. Prek danskega filozofa, očeta eksistencialne misli Sørena Kierkegaarda, se odpira prostor za izmenjavo kritičnih in inovativnih konkretnih premislekov, navdihnjenih zlasti v polju filozofije, teologije in interdisciplinarnosti, hkrati pa v duhu kritične analize in sinteze sodobnosti »dobe krize« ustvarjalno preigravata znanje med tradicijo in inovacijo.

Srečanja so namenjena prenosu temeljnega Kierkegaardovega sporočila o edinstvenem pomenu iskanja smisla, kjer posameznik jemlje pobudo nase z dejanji in zavezami. Tako prek osebne odgovornosti ponujajo možnost za eksistencialni preobrat in s tem izhod iz krize, ki je v svoji osnovi vendarle vrednosten ali moralen. Simpozij, ki poteka v sode

Zdaj, ko se tudi v Sloveniji lahko istospolni pari poročijo in posvojijo otroke, je primeren čas, da se seznanimo z nekaterimi lezbičnimi filmi z družinsko tematiko, ki ponudijo različne teme in reprezentacije tega s čim se lezbične družine (lahko) soočajo v vsakdanjem življenju. Naj opozorim, da se v tem članku ne ukvarjam s preostalimi oblikami družin v mavričnem naboru, tj. gejevskimi, biseksualnimi, transspolnimi družinami, vendar naj vsaj omenim naslove nekaterih, Idealni dom (Ideal Home, ZDA, 2018), Patrick 1.5 (Patrik 1,5 SWE, 2008), Zatočišče (Shelter, ZDA, 2007), Ptičja kletka (The Birdcage, ZDA, 1996), Ure do večnosti (The Hours, UK, 2002), Popolnoma normalna družina (En helt almindelig familie, DK, 2020) idr.Zdaj pa predstavimo lezbične filme. Film Otroci so v redu (Kids Are Alright, ZDA, 2008) Lise Chodolenko prikazuje zgodbo o dolgoletnem lezbičnem paru Jules (Julianne Moore) in Nic (Annette Bening) z mladoletnima otrokoma Joni (Mia Wasikowska) in Laser (Josh Hutcherson)

Kdo ve, ali se še kdo spomni pesmi pisatelja Edmonda de Amicisa: Lepote čas ne briše vselej,solze in skrbi ne vedno pustijo sledi.Moja mama je dopolnila že šestdesetin bolj ko jo gledam, lepša se zdi.To ni hvalnica ženski lepoti, temveč sinovska predanost. Predanost, ki bi jo morali danes premakniti na starost okoli devetdeset let, kajti danes šestdesetletna gospa, ki je pri zdravju, ima živahno in zelo aktivno podobo … in če je za povrh posegla po plastični kirurgiji, je videti dvajset let mlajša. Spomnim se, da se mi je v otroštvu zdelo, da ni pošteno preseči šestdeset let starosti, saj bi bilo grozno životariti bolehen, slinav in dementen v domu za ostarele. Ko sem pomislil na leto 2000, pa sem si rekel, prav, kot pričuje Dante, lahko bi živel sedemdeset let in dočakal leto 2002, vendar je bila ideja, da bi dosegel to častitljivo starost, zelo oddaljena in vprašljiva domneva.Tako sem razmišljal, ko sem se pred nekaj leti srečal z nemškim filozofom Hansom Gadamerjem, stoletnikom, ki

PAV V IZGUBLJENEM GOZDU ZELENIH NEBES

PrebuditevMrak in zorase še nista dogovorila o počitku.Rjuhe se obešajo na roke, noge -ob sijanju jutrabi zapalaval v objemu rumenila –takrat te zadene vreščanje srake.Najraje bi zamášil obe ušesi, če frak s kljunom v rumenem, ne bí zagostolel na veji češnje.Žvrgolenje prekriči lajanje galebov v nizkem letu nad sinjino –prežijo za neprevidnimi plavutmi.Počasi se izkoplješ iz flanelk -še pred soncem v zenitu jih prekriješ s platnom in se prepustiš kopéli.Zelena nebesaBarve mavric se prelivajo povsod –frfotanje do ušes te pahne v čakánje brez razuma -čebljanje čiger potihne z luno.Biseri se kotŕljajo ob smehuin privijanju k tvoji senci -plujeta po robu zaljubljenih pogledov.Pretopiti skušaš sanje ob prežanju po vogalih in viharjih v breznih -kradejo še tisto malo preostelga prhutánja,ki lomi krila.Še si nad obzorjem,še nisi v breznu.Mogoče najdešostanke frfotanja razrvane duše,če jih čigre niso že poskrile.Tisoč poljubov Potapljam se v milino, milino

Jesen življenja Očaki in podrastje odlaga suknje,jadra kljunov v razpetju,Južni križ je na stiku obnebja z vodovjem.Ne moreš prešteti vsega listja na drevesih,kaj šele tistega na tleh -skoraj v vseh barvah mavrice.Flok ujame nekaj severnjaka -počasi žene k tvojemu pomolu.Čeri za tabo so že zdavnaj potoníle -skalovje spredaj je bolj čvrsto, ko krilatci v jatah jadrajo v obzorje.Mukoma krmariš,praske in zajede rišejo grafite,klokotanje je slišati v drevaku.

Jutro Mrak in jutro se še ne moreta dogovoriti o počitkuin te rjuhe še niso izpustilein bi ob sijanju jutra, ki pravkar pogleda izpod peruti,zaplaval v objemu žarkov rumenila,te zadene vreščanje srake.Najraje bi si zamášil vsa ušesa, če frak s kljunom v rumenem, ne bí zagostolel na veji češnje.Ene sadeže pozoba, preostali popadajo na trato. Žvrgolenje prekriči lajanje galebov v nizkem letu nad sinjino, da bi ujeli slastnósti, ki s plavutmi opletajo preveč pri vrhu.Počasi se izkoplješ iz flanelk,ki jih še pred soncem v zenitu prekriješ

1.rjava se vrtinči skozi čute, časovni stroj,ki utaplja trenutno umiranje sodobnihmest, razlivanje nekih nepomembnosti.spet kot vsako leto ta vznemirljiv podton,naelektrenost, gibajoča se pod zgornjimživljenjem, da usahne v bioritem in sespremeni v milo glasnost pomešano s krvjo, prostor, ki se počasi razširja v vidnem polju.2.moj najžlahtnejši mesec, neobremenjen pada v tuzemsko rajanje, roke se pletejo v željo inželja obsveti nebo, ki zdaj prasketa z zvezdami.odprlo se je oko v glavi in gleda preteklost sanj.melanholija se pretvarja v ekstazo in spontanrazpad ni pobitost. črne ptice poklanjajo srečo,na okna nosijo plodna semena in 'z odpadlih lasgradijo topla gnezda. čas poseda v jutranji rosi. 3.zalivam spomine in kalim besede, kamin predmano oddaja radost in ta se dotika oddaljenosti.strune zopet valovijo v dehteč zrak, iz telesakapljajo na oblikovan les, ki je daritev življenja.rumena se preliva v oznanilo, da sonce drugje obraz razdaja, se podtika v neoprijemljivem in izkopava k

IZBRUHI

***Prijeti zrak,ga stisniti, zdrobiti;največje zadoščenjenam da tisto,česar ni mogočevideti - gre za polnost praznine,za stik dveh skrajnosti,ki se zares definiratašele takrat,ko trčita.

***Vrh svetaje njegovo dno;vitezi templjarjiso to dobro vedeli,zato Baphomet,tako zgoraj,kot spodaj,zato dvojnost,obratna dvojnost.Svet se ni rodilvčeraj,izvrgel se je,ko sploh še niobstajal.***Pustiti sledin čakati,da jo nekdonajde.

TežaZjutraj sem vstala zgodaj,ker je problem v tem, da spim predolgo.Nisem jokala,ker ni bilo potrebe. Ker nimam razloga.Potem sem jedla,ker ni nič narobe. In ker je vse v redu. Ker imam apetit.Oblekla sem se,ker je to normalno in ker nihče ne more biti v redu, če je cel dan v pižami.Šla sem ven,ker ne dobim dovolj kisika in ker mi samo manjka svežega zraka.Odločila sem se,da bom imela motivacijo, za vse kar rada delam in kar mi pomaga.Odločila sem se,da bom imela voljo, da se lahko prepričam, da imam motivacijo.Šla sem med ljudi,ker to pomaga. Ker mi manjka človeški stik. Ker smo ljudje socialna bitja.Mislila sem pozitivno,ker je težava v tem, da sem preveč črnogleda. Samo pogledati moram na svetlejšo plat življenja.Imela sem voljo do vsega,do življenja, do vsake majhne stvari. Ker, je pač mar nima vsak? Vse je samo v glavi. Samo odločila sem se.Nehala sem biti trapasta in vsem oteževati življenja.Stvar sem vzela v svoje roke in nehala sem biti breme.Nehala sem biti breme.Postala sem

Kotaljenje kamenčkaKrasni drobir se mi je razlil po prsih.Izgubila sem strgalo.Krasni vekodprl je vratain ponoči, ko ni nihče gledal,se je splazil skoznja in bežal.Zlepila sem vse kose trupla,zalila sem ga s papirjemin pustila, da raste v prostor.Vseeno je nemo.Smrdi.In črvi se množijo hitreje kot jih lahko pojem.Nemočna sva,ti v svoji preteklostiin jaz v svoji prihodnosti.Dve skali, ki ju bo zlizal veterin voda obnovila. Pa sva si zvesta?Ali sva zvesta sebi?Ti gorišin jaz gorim.A ne za vedno.

ObarvanjeGledala sem karavano ljudi,ki so nosili težke čevlje in poteptane sendviče.Eden za drugim so skakali v brezno.Na obrazu sem čutila znoj moškegain na hrbtu sapo fantka.Čevlji so mi polzeli iz rok.Ničesar nisem ustavila.Skočila sem za moškimin se oprijela čevljev in sendviča.Padla sem in nikoli nisem nehala padati.Brezno se nikoli ni končaloin ljudje so poslušali.Poslušali so stokanje in strah,Slišali so dojenčke, ki so jokali.In nihče ni rekel ničesar.Vsi smo vedeli.Zaprla sem oči in bil

1.Vrata morajo ostati odprta,kot tudi okna, ki svetijo na polju razuzdanega življenja,vlitega v kalup nekih tujih glasov,ali kot trdna vera, ki se poraja kot oprijemljiva gostota;kot neporisana se riše na platnu,katerega vesolje je izbralo za plodnost in vdihavanje, izrekanje volje,ali ljubljenje v času, ko po zraku letijo izstrelki za utišanje narave ali tistega, kar prebada jeklene oklepe na srcu.Tako se ponašajo analogije tudi takrat,ko se sprehajam ali posedam v svoji utripajoči nravi,ko se prelivam v zunanjostin ko me draži druga polovica,zakopana nekje v notranjosti možganov,ali prasila, ki je kot hrana, pravzrok za odkrito spočetje. Strasten je ta ogenj, ki v patos se rojeva,očaranost nad bitjem, ki ima oči, da trga se sinjina. Kosti, ki držijo to neomajno držo,izklesano v nenasitno obilje,ali poželenje, ki ne zapade v prepad,ne utihne v sozvočju najstrahovitejšega groma.2.Morda bi moral biti kot mirna voda;tako je zapovedano, da se ne bi razlil v podivjan kaos ali neugnano živ

Delo Marka Nowaka Družbena poetika, ki ga je izvrstno prevedel Blaž Gselman, je eno temeljnih del s področja analize in samega pomena pesniških delavnic, predvsem margin. Nowak obravnava poezijo tistih, ki bi bili_e lahko ves čas prezrti_e, vendar jim je prav pisanje poezije ponudilo možnost do prezentacije in slišanosti. Sam nabor besedil nam osvetli resen problem (ne)uvrščanja teh besedil v kanon, v katerega le redko pridejo. Že sama slovenska literatura ima s tem velike pomisleke. Pa vendar – čemu dobro, odlično literaturo, ki kaže na stiske, neetičnost in problematičnost, spregledati in ji dati lahkotne oznake? Vprašanje ni samo retorično in odziv na Družbeno poetiko, gre se za premiso, da je po navadi vsaka stvar, ideja bila najprej del neke manjše skupine, da je lahko nato prešla v kaj »več«.

Vidi se, da je Nowak na strani tistih, zaradi katerih vodi in raziskuje delavnice poezije. Poezija prav zato prehaja v družben vidik; obravnava težave, stiske in izgube lastne identitete v

STOPINJEPredpovesti

⁂⁂⁂Gloria Patri, et Filio, et Spiritui Sancto. Kar se tiče plemenitega Engelberta je izginil, tam v poganski Karantaniji, kamor je odšel oznanjat evangelij se biti z zmaji. Bil je miroljuben, pozdravljal z Buge waz primi, gralwa, v poganskem jeziku, pogani ga niso vznemirjali. Bila je žveplena pošast, znana, ki jo je hotel ubiti, v večno slavo Božjo.. Poganski Karantanci so imeli izročilo o pošasti, toda iz neznanih razlogov, se je niso bali, le izogibali so njenega gozda. Pevci so prepevali o zakopanem meču kralja Daborja, ki lahko ubije pošast. Zato se naj bi jih izogibala, ker je meč tam nekje nekje zakopan Vojvoda Ulrik III. Spanheimski, njegov stric, je vest o smrti sprejel s težkim srcem. Njegov rod se je ožil. Sovražniki vsepovsod, od solnograškega škofa do oglejskega patriarha, vsi so ga napadali, si želeli njegovih posesti. Otrok pa ni imel, Engelbert bi bil njegov dedič. Spanheimi so zato poslali novo odpravo, bogato plačali za prehod, da skozi pogansko Ka

Dimitra

»Prisluhni, tole pesmico je pohvalilo šest ljudi na spletni strani All Poetry!« je Ivan razpenjal svoj natrgani pesniški donesek Šefu, ki je edini zvesto poslušal njegove umotvore. No, morda je obvezni reženj, ki je sledil odobravanju igral svojo vlogo, vendarle... Ivanov jaz je bil zlakoten kar se občinstva tiče; za to je njegov čudaški Šef zadoščal; in odhrkal je, da mu znova razplasti svojo stihotvorno veličino. Nekaj je pač moral početi, vesoljni prelom dežja v mestu in okolici je komaj ponehal. S Šefom sta bila sama, kot zmeraj. Ivan, dokazan čemernež, ki je starostno prekoračil Abrahama, živeč v še starejši hiši na koncu novega predmestja, bi bil brez večno zlakotenega Šefa brezupen osamelec. Med predvojnimi hišami in novodobnimi stolpnicami, ki so jih obkrožile in tvorile novo četrt, je vladalo nezaupanje, tih odpor. Osamljenost je bila geslo dneva za stanovalce petih, šestih ulic, iz katerih so mestni načrtovalci skrojili nehoteni geto.Običajno je Šef lopnil zadnjico na

APRILSKO NADEJANJEAprilsko podnebje se umika iz svojega slovesa; ta dan, osmega, je tako luciden in čaroven; skozi stene, ki so jih grele obloge zimskih saj, uhaja zlatnina, razlivajoča se kot dar nebeškosti.Misli so preteklost in ta je z zbranim zborom čivkov vedno odkrivala vizije najbolj razigranih dejanj;svobodne so, kot brezmejni otrok, ki nebo mu je meja, ali ne samo nebo; temno vesolje ali še naprej.Žarek se ujame v steklu kot pesem v srcu in ga ogreje; skoz zaveso v prostor vstopi roka jablane in potegne oči do okenske police, kjer se obarvajo polastni želji in veter, ki kuštra sivinov laseh, na mizo pogrne slutnjo.Travnik drgeta po zemljini koži in dvignjeno cvetje se zrcali v soncu, ki je kot glasnik najglasnejšemu motrenju; zenice se zlijejo v črnino tople prsti in poženejo kri v plodove in do vrhov najmodrejšega vznikanja;to je ta ognjevitost, o kateri je toliko govor

PORAJANJE V NEKAJ KAR JE VZNEMIRLJIVA SLUTNJASvet se premika, premika se in s krikom drsi v odkritje.Vsak i

PAV V IZGUBLJENEM GOZDU ZELENIH NEBES

PrebuditevMrak in zorase še nista dogovorila o počitku.Rjuhe se obešajo na roke, noge -ob sijanju jutrabi zapalaval v objemu rumenila –takrat te zadene vreščanje srake.Najraje bi zamášil obe ušesi, če frak s kljunom v rumenem, ne bí zagostolel na veji češnje.Žvrgolenje prekriči lajanje galebov v nizkem letu nad sinjino –prežijo za neprevidnimi plavutmi.Počasi se izkoplješ iz flanelk -še pred soncem v zenitu jih prekriješ s platnom in se prepustiš kopéli.Zelena nebesaBarve mavric se prelivajo povsod –frfotanje do ušes te pahne v čakánje brez razuma -čebljanje čiger potihne z luno.Biseri se kotŕljajo ob smehuin privijanju k tvoji senci -plujeta po robu zaljubljenih pogledov.Pretopiti skušaš sanje ob prežanju po vogalih in viharjih v breznih -kradejo še tisto malo preostelga prhutánja,ki lomi krila.Še si nad obzorjem,še nisi v breznu.Mogoče najdešostanke frfotanja razrvane duše,če jih čigre niso že poskrile.Tisoč poljubov Potapljam se v milino, milino

ŠEF IN IVANČetrta pripoved DimitraPredpovestMrka, trda roka preminulih pomladi ji je davila čas, ki ga je še imela, zato je hitela neumorno naprej. Zraven blatne poti je bil skrit Njen vhod, samo najti, najti mora. Božanska je bila milosrčna, hitro je odkrila komaj vidno, stisnjeno odprtino. Odgrnila je zakrivajoče resje in trnove veje grmov, ki so ga prekrivale.»Vsaj enkrat je dobro, da sem stara, prej bi bila predebela za skozi,« se je sebi temno norčevala, ko se je starikavo rinila skozi odprtino in zatem v ozek rov. Ta se je na srečo hitro razširil, lahko je uporabila palico. Pa prižgala baterijo, ki jo je lani pomuznila žejnim vojakom, medtem ko so pili njeno vino. Upala je, da bo zadoščala, drugače bo morala svetiti z baklo. Prikazala se je razsežna apnenčasta polica in pod njo neizmerna črna odprtina. Svetišče. Med zdrsi je vstopila v jamo in se s težavo spustila na velika in ravna mokra tla. Poti skoraj ni ostalo, novih častilcev ni bilo. Že dolgo.Z oddaljenega stropa so visel

ŠEF IN BOJAN Tretja pripovedIGRAČA» Šef, spremljaj, mojo novo neumrljivo poetično tvorbo.« Skoraj edini poslušalec in prenašalec Bojanovih sestavkov in doneskov poeziji je bil njegov pes. Če je Šef bil pes, o čemer je Bojan včasih dvomil. Šef je vzdignil svojo grabežljivo glavetino in jo takoj spet sklonil. Kost pred njim, že precej načeta, ga je v celoti zaposlila.Upokojeni in neupoštevani pesmotvorec Bojan je dognal, da je bolje da molči. Vsaj dokler Šef ne dodela in zatem neznano kam, kot vedno, skrije kost. V tem primeru orjaški komad, kost dolgokostno, golenico Tišine.Kajti…⁂⁂⁂

Slab teden nazaj je Bojan, v svoji zagnani študioznosti pradavnega čarodejstva Slovanov poiskal skrit kotiček v gozdu. Zažgal je suhe lovorjeve liste pred lesenim kipcem, ki ga je kupil v zakotni prodajalni ob tržnici, ker ga je odročno spominjal na božanstvo Peruna. Kolikor je seveda sploh obstajalo pričevanj o Perunu. Glavni viri so bili ruski ali pa nemški in Bojan jih je mukotrpno računalniško prevajal;

Ta zgodba je fikcija. Vsaka podobnost z dejanskimi osebami, živimi ali mrtvimi, dogodki ali pravnimi osebami je povsem naključna ali pa plod avtorjeve izmišljije. BELA SESTRA»Najstarejše in najmočnejše čustvo človeštva je strah, najstarejša in najmočnejša vrsta strahu pa je strah pred neznanim.« - H. P. LovecraftSTOPNICEBilo je nekaj let nazaj, ko sem, v poznih šestdesetih letih starosti, sklenil, da odidem zvečer malo ven in podarim svojim neobstoječim občudovalcem v naključno izbranem lokalu mojo bleščečo (in seveda skromno) prisotnost. Saj ne da bi čutil neko strašno potrebo po tem - sem pač v tistem obdobju bivanja ko drugim zavidam pregrehe, ki jih sam ne zmorem ali ne smem več. Skobacal sem svojih prelestnih sto dvajset in nekaj kil v pokončno držo in junaško stopil na skupinski balkon naše stavbe, ki, preko štirinajstih stopnic navzdol, vodi ven iz hiše. Odkar so naši politiki preselili svojo ritualno vleko v anus nadrejenim iz Beograda v Bruselj, so vse žarnice pod mejo normal