20. Mednarodni festival Revija v reviji

Učenci po vsej državi so se 3. maja 2023 zbrali na shodu za pravico do svobode učenja, s katerim so se uprli cenzuri knjig in zatiranju volivcev, ki se dogaja po vsej državi. Zahtevajo pravico do učenja svoje zgodovine in zgodovine svojih prednikov, četudi je to drugim »neprijetno«. Dan protesta je padel ravno na častitljivo obletnico: šestdeset let prej, 3. maja 1963, je na tisoče mladih tvegalo svoja življenja v Birminghamu v Alabami na drugem dnevu protesta, ki so ga poimenovali otroški križarski pohod. Posnetki pohoda so pretresli ljudi po vsem svetu, saj so policisti temnopolte otroke in najstnike, ki so sodelovali v nenasilnem protestu, brutalno pretepli s policijskimi pendreki, palicami in zalili z vodnimi topovi.Birmingham je veljal za enega najbolj segregiranih in nasilnih mest na jugu ZDA, v katerem je imel desetletja oblast rasistični politik Bull Connor. Pogum, ki so ga tisti dan pokazali mladi, je bil izjemen in je prispeval k trajnim spremembam ter pravicam mladih, ki so

Ravnokar so mi povedali, da bom govoril o svojih zgodbah. Morda jih bolje poznate kot jaz, kajti jaz sem jih nekoč spisal, a jih tudi poskušal pozabiti. Da me ne bi zajelo malodušje, sem se posvetil drugim. Po drugi strani pa je morda kdo od vas prebral kakšno mojo zgodbo, denimo večkrat, kar se meni še ni zgodilo. Ampak mislim, da se lahko pogovarjamo o mojih zgodbah, če mislite, da si to zaslužijo. Skušal se bom kakšne spomniti, nato bi se pogovoril z vami, da me morebiti – ali brez tega prislova – lahko kaj naučite, saj v nasprotju s teorijo Edgarja Allana Poeja ne verjamem, da bi bila umetnost, dejanje pisanja, umsko delo. Mislim, da je bolje, da pisec čim manj posega v svoje delo. To se morda zdi neverjetno; vendar ni: v vsakem primeru je, nenavadno, klasična doktrina. Vidimo ga v prvi vrstici Homerjeve Iliade – ne znam grško –, »Jezo, boginja, zapoj, zamero Pelida Ahila«. Se pravi, Homer ali Grki, ki jih imenujemo Homer, so vedeli, da pesnik ni pevec, da je pesnik (ni pomembno,

Gre za mladega človeka – tako si mislimo, resničnost nam daje veliko primerov –, za mladega človeka, ki ima celo več kot običajne sposobnosti, znanje, v dogodkih javnega življenja je politik, celo deluje kot tak.

Kar zadeva vero, je njegova vera: sploh je nima. O Bogu nikoli ne razmišlja, v cerkev hodi prav tako malo, pa še to ne iz verskih razlogov, in doma se skorajda boji, da bi se osmešil, če bi bral Božjo besedo. Ko se zgodi, da ga okoliščine z določeno nevarnostjo pripeljejo do tega, da se sprašuje o veri, se odloči, da bo povedal to, kar je res: o religiji nimam nobenega mnenja; nikoli me ni vznemirjala.

Isti mladenič, ki ne čuti želje po veri, nasprotno, čuti željo, da bi postal oče. Poroči se, ima otroka, je njegov oče in kaj se zgodi?

Ja, naš mladenič je, kot pravijo, s tem otrokom na prepihu, zato je dolžan kot oče otroka imeti vero. Zdi se, da je pripadnik evangeličanske luteranske veroizpovedi.

Kako žalostno je imeti vero. Kot človek nima vere; kjer bi lahko bilo nevarno, če

Nekaj podkovanih besed za ogrevanje.[1]Beseda ni konj. To že veste. Itak. In ti priročni zapisi še zdaleč niso krdelo konj ali konjska dirka, malo bližje morda špalir čedno napravljenih konjskih vpreg. A je lahko zapis o paradnih konjih in tistih zdelanih izgorelih vlečnih kljusetih. Besede v njem ne piše ne hipo ne hipnoterapevt, kot bi morda naivno pričakovali, na trenutke zgolj hipohonder, ki ima privilegij pripovedovati o svetu, ki navadna žrebeta prodaja za prvoklasne lipicance, bojda nezgrešljivega in neprekosljivega slovenskega porekla. In tukaj se besede zapletejo v gordijski vozel, na plan pa švignejo v dir tudi oslice in osli, pa Krpanova kobila in princi na belem konju in še koga bi lahko zbudili iz lagodnega spanca. Da o mulah in mulcih, ki so nam že zdavnaj ušli iz vajeti, ne zamudimo praznih poglavij. V tej zmešnjavi le najboljši iztržijo lovoriko, o ja, ceno pa plačamo vsi, čeprav zapitek pristane spet čisto drugje, v nekaterih bolj zavihanih žepih. Če ste med tistimi,

Simpozij je posvečen 30. obletnici KUD Apokalipsa, 10. obletnici Srednjeevropskega raziskovalnega inštituta Soeren Kierkegaard in 400. obletnici rojstva Blaisa Pascala.Poleg bogatih predavanj bo tudi mednarodno omizje v obliki kviza (In vino veritas IX.), gledališki dogodki in spremljevalne razstave. Prek danskega filozofa, očeta eksistencialne misli Sørena Kierkegaarda, se odpira prostor za izmenjavo kritičnih in inovativnih konkretnih premislekov, navdihnjenih zlasti v polju filozofije, teologije in interdisciplinarnosti, hkrati pa v duhu kritične analize in sinteze sodobnosti »dobe krize« ustvarjalno preigravata znanje med tradicijo in inovacijo.

Srečanja so namenjena prenosu temeljnega Kierkegaardovega sporočila o edinstvenem pomenu iskanja smisla, kjer posameznik jemlje pobudo nase z dejanji in zavezami. Tako prek osebne odgovornosti ponujajo možnost za eksistencialni preobrat in s tem izhod iz krize, ki je v svoji osnovi vendarle vrednosten ali moralen. Simpozij, ki poteka v sode

Zdaj, ko se tudi v Sloveniji lahko istospolni pari poročijo in posvojijo otroke, je primeren čas, da se seznanimo z nekaterimi lezbičnimi filmi z družinsko tematiko, ki ponudijo različne teme in reprezentacije tega s čim se lezbične družine (lahko) soočajo v vsakdanjem življenju. Naj opozorim, da se v tem članku ne ukvarjam s preostalimi oblikami družin v mavričnem naboru, tj. gejevskimi, biseksualnimi, transspolnimi družinami, vendar naj vsaj omenim naslove nekaterih, Idealni dom (Ideal Home, ZDA, 2018), Patrick 1.5 (Patrik 1,5 SWE, 2008), Zatočišče (Shelter, ZDA, 2007), Ptičja kletka (The Birdcage, ZDA, 1996), Ure do večnosti (The Hours, UK, 2002), Popolnoma normalna družina (En helt almindelig familie, DK, 2020) idr.Zdaj pa predstavimo lezbične filme. Film Otroci so v redu (Kids Are Alright, ZDA, 2008) Lise Chodolenko prikazuje zgodbo o dolgoletnem lezbičnem paru Jules (Julianne Moore) in Nic (Annette Bening) z mladoletnima otrokoma Joni (Mia Wasikowska) in Laser (Josh Hutcherson)

Kdo ve, ali se še kdo spomni pesmi pisatelja Edmonda de Amicisa: Lepote čas ne briše vselej,solze in skrbi ne vedno pustijo sledi.Moja mama je dopolnila že šestdesetin bolj ko jo gledam, lepša se zdi.To ni hvalnica ženski lepoti, temveč sinovska predanost. Predanost, ki bi jo morali danes premakniti na starost okoli devetdeset let, kajti danes šestdesetletna gospa, ki je pri zdravju, ima živahno in zelo aktivno podobo … in če je za povrh posegla po plastični kirurgiji, je videti dvajset let mlajša. Spomnim se, da se mi je v otroštvu zdelo, da ni pošteno preseči šestdeset let starosti, saj bi bilo grozno životariti bolehen, slinav in dementen v domu za ostarele. Ko sem pomislil na leto 2000, pa sem si rekel, prav, kot pričuje Dante, lahko bi živel sedemdeset let in dočakal leto 2002, vendar je bila ideja, da bi dosegel to častitljivo starost, zelo oddaljena in vprašljiva domneva.Tako sem razmišljal, ko sem se pred nekaj leti srečal z nemškim filozofom Hansom Gadamerjem, stoletnikom, ki

1.rjava se vrtinči skozi čute, časovni stroj,ki utaplja trenutno umiranje sodobnihmest, razlivanje nekih nepomembnosti.spet kot vsako leto ta vznemirljiv podton,naelektrenost, gibajoča se pod zgornjimživljenjem, da usahne v bioritem in sespremeni v milo glasnost pomešano s krvjo, prostor, ki se počasi razširja v vidnem polju.2.moj najžlahtnejši mesec, neobremenjen pada v tuzemsko rajanje, roke se pletejo v željo inželja obsveti nebo, ki zdaj prasketa z zvezdami.odprlo se je oko v glavi in gleda preteklost sanj.melanholija se pretvarja v ekstazo in spontanrazpad ni pobitost. črne ptice poklanjajo srečo,na okna nosijo plodna semena in 'z odpadlih lasgradijo topla gnezda. čas poseda v jutranji rosi. 3.zalivam spomine in kalim besede, kamin predmano oddaja radost in ta se dotika oddaljenosti.strune zopet valovijo v dehteč zrak, iz telesakapljajo na oblikovan les, ki je daritev življenja.rumena se preliva v oznanilo, da sonce drugje obraz razdaja, se podtika v neoprijemljivem in izkopava k

IZBRUHI

***Prijeti zrak,ga stisniti, zdrobiti;največje zadoščenjenam da tisto,česar ni mogočevideti - gre za polnost praznine,za stik dveh skrajnosti,ki se zares definiratašele takrat,ko trčita.

***Vrh svetaje njegovo dno;vitezi templjarjiso to dobro vedeli,zato Baphomet,tako zgoraj,kot spodaj,zato dvojnost,obratna dvojnost.Svet se ni rodilvčeraj,izvrgel se je,ko sploh še niobstajal.***Pustiti sledin čakati,da jo nekdonajde.

7.Vsak greh, ki diha v preteklosti kot razjarjeni duhovi,očiščeni bodo v nasladni vročici;ko vroča polt na odeji počiva,ugriz na vratu pečat ne izgublja.Naj še tako se odmikam v skrajnost bivanja;ko blažen v naravi nje opojnost diham, takrat si kot sila, ki misli privabi,raztrga sivino, srce v stihe zaniha.Kako valoviš po tej jasi lucidni,in boki kot val oceana se zdijo,je divjost, ki raste v divjini odeta,je moje oko na oblinah pripeto.Kako se prilega ti krilo na stegna,se v toplem ozračju pravil ne oklepa;plapolajoči lasje se v vetru jasnijo,ko sonce jih boža v zraku kipijo,tvoje prsi poskočne, njih popke dotikam,ko na mehkem nebu se med mi nabirain spodaj vrtnični cvet se razpira,sokove ponuja, tja prste namočim,da lažje vstopam, zdaj tvoj sem zaščitnik,ki vate prodira.8.Ne skrunim ti duše, ko vrag me obseda;zdaj krepak kamen mu dajem, smaragde,rubine; v molitvi prižgal sem še božja plamena in glavo s hotenjem, da srce je bistro, vladar, ki izbere zdravilko najlepšo, in jaz sem zdr

TežaZjutraj sem vstala zgodaj,ker je problem v tem, da spim predolgo.Nisem jokala,ker ni bilo potrebe. Ker nimam razloga.Potem sem jedla,ker ni nič narobe. In ker je vse v redu. Ker imam apetit.Oblekla sem se,ker je to normalno in ker nihče ne more biti v redu, če je cel dan v pižami.Šla sem ven,ker ne dobim dovolj kisika in ker mi samo manjka svežega zraka.Odločila sem se,da bom imela motivacijo, za vse kar rada delam in kar mi pomaga.Odločila sem se,da bom imela voljo, da se lahko prepričam, da imam motivacijo.Šla sem med ljudi,ker to pomaga. Ker mi manjka človeški stik. Ker smo ljudje socialna bitja.Mislila sem pozitivno,ker je težava v tem, da sem preveč črnogleda. Samo pogledati moram na svetlejšo plat življenja.Imela sem voljo do vsega,do življenja, do vsake majhne stvari. Ker, je pač mar nima vsak? Vse je samo v glavi. Samo odločila sem se.Nehala sem biti trapasta in vsem oteževati življenja.Stvar sem vzela v svoje roke in nehala sem biti breme.Nehala sem biti breme.Postala sem

Kotaljenje kamenčkaKrasni drobir se mi je razlil po prsih.Izgubila sem strgalo.Krasni vekodprl je vratain ponoči, ko ni nihče gledal,se je splazil skoznja in bežal.Zlepila sem vse kose trupla,zalila sem ga s papirjemin pustila, da raste v prostor.Vseeno je nemo.Smrdi.In črvi se množijo hitreje kot jih lahko pojem.Nemočna sva,ti v svoji preteklostiin jaz v svoji prihodnosti.Dve skali, ki ju bo zlizal veterin voda obnovila. Pa sva si zvesta?Ali sva zvesta sebi?Ti gorišin jaz gorim.A ne za vedno.

ObarvanjeGledala sem karavano ljudi,ki so nosili težke čevlje in poteptane sendviče.Eden za drugim so skakali v brezno.Na obrazu sem čutila znoj moškegain na hrbtu sapo fantka.Čevlji so mi polzeli iz rok.Ničesar nisem ustavila.Skočila sem za moškimin se oprijela čevljev in sendviča.Padla sem in nikoli nisem nehala padati.Brezno se nikoli ni končaloin ljudje so poslušali.Poslušali so stokanje in strah,Slišali so dojenčke, ki so jokali.In nihče ni rekel ničesar.Vsi smo vedeli.Zaprla sem oči in bil

1.Vrata morajo ostati odprta,kot tudi okna, ki svetijo na polju razuzdanega življenja,vlitega v kalup nekih tujih glasov,ali kot trdna vera, ki se poraja kot oprijemljiva gostota;kot neporisana se riše na platnu,katerega vesolje je izbralo za plodnost in vdihavanje, izrekanje volje,ali ljubljenje v času, ko po zraku letijo izstrelki za utišanje narave ali tistega, kar prebada jeklene oklepe na srcu.Tako se ponašajo analogije tudi takrat,ko se sprehajam ali posedam v svoji utripajoči nravi,ko se prelivam v zunanjostin ko me draži druga polovica,zakopana nekje v notranjosti možganov,ali prasila, ki je kot hrana, pravzrok za odkrito spočetje. Strasten je ta ogenj, ki v patos se rojeva,očaranost nad bitjem, ki ima oči, da trga se sinjina. Kosti, ki držijo to neomajno držo,izklesano v nenasitno obilje,ali poželenje, ki ne zapade v prepad,ne utihne v sozvočju najstrahovitejšega groma.2.Morda bi moral biti kot mirna voda;tako je zapovedano, da se ne bi razlil v podivjan kaos ali neugnano živ

Rubikon

Ko prečkaš rubikon,

ko pustiš strahove vnemár,

ko zalučaš vso skalovje globoko v prepad,

vse naokoli spet ozeleni;

poiščeš strmo vijugasto bližino

čez visoke gore,

čez spolzke ledenike;

prečiš jih z lahkoto;

ni ovire, ki bi je ne zmogel 

na krilih lahkotne rádosti,

objemajoče tvoj na novo porojeni svet.

Rádostne peruti meriš

kakor orla čez razpeta krila,

ko kroži nad livado pri sledenju zajca;

ob premočnem pišu,

se nepazljivi lovec lahko strmoglavo sreča 

z zobmi prikritih kamnov na lovišču,

kakor ikar ob krvavo zlatem soncu,

preden se je nagnilo h góram. 

Severnjak

Ne moreš prešteti vsega listja na drevesih,

kaj šele tistega na tleh;

rumenega, rdečega, skoraj v vseh barvah mavrice.

Očaki in podrastje je odložílo suknje,

jadra kljunov so razpeta,

južni križ j

Delo Marka Nowaka Družbena poetika, ki ga je izvrstno prevedel Blaž Gselman, je eno temeljnih del s področja analize in samega pomena pesniških delavnic, predvsem margin. Nowak obravnava poezijo tistih, ki bi bili_e lahko ves čas prezrti_e, vendar jim je prav pisanje poezije ponudilo možnost do prezentacije in slišanosti. Sam nabor besedil nam osvetli resen problem (ne)uvrščanja teh besedil v kanon, v katerega le redko pridejo. Že sama slovenska literatura ima s tem velike pomisleke. Pa vendar – čemu dobro, odlično literaturo, ki kaže na stiske, neetičnost in problematičnost, spregledati in ji dati lahkotne oznake? Vprašanje ni samo retorično in odziv na Družbeno poetiko, gre se za premiso, da je po navadi vsaka stvar, ideja bila najprej del neke manjše skupine, da je lahko nato prešla v kaj »več«.

Vidi se, da je Nowak na strani tistih, zaradi katerih vodi in raziskuje delavnice poezije. Poezija prav zato prehaja v družben vidik; obravnava težave, stiske in izgube lastne identitete v

Jesen življenja Očaki in podrastje odlaga suknje,jadra kljunov v razpetju,Južni križ je na stiku obnebja z vodovjem.Ne moreš prešteti vsega listja na drevesih,kaj šele tistega na tleh -skoraj v vseh barvah mavrice.Flok ujame nekaj severnjaka -počasi žene k tvojemu pomolu.Čeri za tabo so že zdavnaj potoníle -skalovje spredaj je bolj čvrsto, ko krilatci v jatah jadrajo v obzorje.Mukoma krmariš,praske in zajede rišejo grafite,klokotanje je slišati v drevaku.

Jutro Mrak in jutro se še ne moreta dogovoriti o počitkuin te rjuhe še niso izpustilein bi ob sijanju jutra, ki pravkar pogleda izpod peruti,zaplaval v objemu žarkov rumenila,te zadene vreščanje srake.Najraje bi si zamášil vsa ušesa, če frak s kljunom v rumenem, ne bí zagostolel na veji češnje.Ene sadeže pozoba, preostali popadajo na trato. Žvrgolenje prekriči lajanje galebov v nizkem letu nad sinjino, da bi ujeli slastnósti, ki s plavutmi opletajo preveč pri vrhu.Počasi se izkoplješ iz flanelk,ki jih še pred soncem v zenitu prekriješ

1.rjava se vrtinči skozi čute, časovni stroj,ki utaplja trenutno umiranje sodobnihmest, razlivanje nekih nepomembnosti.spet kot vsako leto ta vznemirljiv podton,naelektrenost, gibajoča se pod zgornjimživljenjem, da usahne v bioritem in sespremeni v milo glasnost pomešano s krvjo, prostor, ki se počasi razširja v vidnem polju.2.moj najžlahtnejši mesec, neobremenjen pada v tuzemsko rajanje, roke se pletejo v željo inželja obsveti nebo, ki zdaj prasketa z zvezdami.odprlo se je oko v glavi in gleda preteklost sanj.melanholija se pretvarja v ekstazo in spontanrazpad ni pobitost. črne ptice poklanjajo srečo,na okna nosijo plodna semena in 'z odpadlih lasgradijo topla gnezda. čas poseda v jutranji rosi. 3.zalivam spomine in kalim besede, kamin predmano oddaja radost in ta se dotika oddaljenosti.strune zopet valovijo v dehteč zrak, iz telesakapljajo na oblikovan les, ki je daritev življenja.rumena se preliva v oznanilo, da sonce drugje obraz razdaja, se podtika v neoprijemljivem in izkopava k

TORBICAŽenska pred njim je nosila bleščečo torbico z dolgim ročem. Prav za roč je zagrabil moški, ki je od zadaj pritekel k njej in ji iztrgal torbico. S plenom v roki je zadivjal naprej.Žrtev se je nemočno ozirala naokoli. To mu je dalo dodatno moč. Kot v svojih tekaških dneh, se je sklonil in planil. Mimo žrtve, do ovinka in nato levo, kamor je stekel ropar. Tekel v enotnem ritmu, počasi toda vztrajno. Samo začetniki se zakadijo na štartu in izgubijo vso moč za nadaljevanje.Zagledal ga je, slabih petdeset metrov pred seboj. Ropar je bežal kot zmešan, kar je pomenilo, da bo kmalu brez sape. Dihal je, kot so ga učili in se korakoma, neizprosno približeval tatu. Ta je ponovno zavil, tokrat na neko dvorišče, ki so ga obkrožali razpadli avtomobili. Dohitel ga je prav tam, skočil nanj in tat, popolnoma brez sape, se je sesul. Iztrgal mu je torbico in se obrnil. In zagledal pet, šest postav, ki so se grozeče pojavljale izmed vrst zarjavelih avtomobilov. To muziko je že poznal – zato je zag

IZBRUHI

***Prijeti zrak,ga stisniti, zdrobiti;največje zadoščenjenam da tisto,česar ni mogočevideti - gre za polnost praznine,za stik dveh skrajnosti,ki se zares definiratašele takrat,ko trčita.

***Vrh svetaje njegovo dno;vitezi templjarjiso to dobro vedeli,zato Baphomet,tako zgoraj,kot spodaj,zato dvojnost,obratna dvojnost.Svet se ni rodilvčeraj,izvrgel se je,ko sploh še niobstajal.***Pustiti sledin čakati,da jo nekdonajde.

OBRAZ***Stari kristjan z otoka Oiši: “Bilo nam je težko. Hodili smo naokrog s sklonjenimi glavami in se skrivali. Tisti, ki niso bili kristjani so se nam posmehovali. In mi smo molčali. Blagoslovljena Yaki In Hama, sta bila tedaj že zaprta. » Promotor Iustitie, gradiva za poročilo k postopku o Božjih služabnikih Yaki in Hamu, 1987.«.»Še enkrat mi povej, zakaj se voziva na ta otok, Bogu za hrbtom – kjer morski psi nosijo pošto.«»In še enkrat. Ker so odkrili, da je na otoku večina prebivalcev Kakure Kirištani – skritih kristjanov. Ki so dvesto petdeset let, podtalno, brez cerkve, brez biblije in brez duhovnikov, izročali prepovedano krščansko vero iz roda v rod. V tem primeru, edinem na Japonskem, to velja za cel otok.«»In dva Slovenceljna, na izmenjavi na Japonskem, sta najbolj primerna za to temo?«»Profesorji na oddelku za zgodovino religij niso neumni. Kakršno poročilo bova že podala, bo vnaprej označeno kot nevtralno in nepristransko, s strani dveh laičnih študentov iz neznane držav

Biblija, 1 Mz 26,27 Izak jim je rekel: »Čemu ste prišli k meni, ko me sovražite in ste me pregnali od sebe?« Edini primer besedne tvorbe »Čemu ste prišli« v Bibliji.Rodil se je tam v zgornji Savinjski dolini, kjer je doma hmelj, težko delo in preveč pijače. Jakoba so vedno nekam odmikali in »cartali« istočasno; bil je brihten ampak nekam.. svoj.. Tako družina kot vas ga nikoli ni iskreno objela. Talentom se v socializmu ni godilo slabo, odlično pa skoraj nikoli.Zato ni bilo čudno, da je Jakob šel v šole, pet njegovih bratov pa delat na polje. In to ne samo v ta malo šolo, temveč tudi v veliko; kjer se je Jakob, ki je zase vedno dobro poskrbel, odločil za pravo. Pa slovensko pravo zaradi njega ni doseglo velikega napredka, ker mu je šlo slabo, tako da se je pogosto vračal domov. Tu pa tja preveč zagnano in poglobljeno, in nezakonski otroci so jokali.In v domači vasi, pravzaprav zaselku, je spoznal učiteljico iz sosednje občine, sicer iz Ljubljane. Izgubljeno v kraju, kjer jo je zjutraj