Revija Apokalipsa
SMRT IN APOTEOZA - in memoriam Simon Fink Jugovic
I.[1] Sonet z akrostihom, ki nosi črke Imena tvojega bom vklesal v kamen; Minljiv si kot ta list, ki nanj na samem Okorno pišem ti zdaj, volje mrke, Nekakšen nekrolog. Glej, dolga doba Umetnosti je, a človeka - kratka! Je res, da vseh pred smrtjo koža gladka Ubranila ne bo, da vrata groba Grozljivo zevajo odprta dan in noč. Odšel zato od nas zdaj tudi ti si proč V najlepših letih, tvoj nemirni duh je Iskal v tujini s čopičem priznanje, Cilj zmuzljiv! Skrb za naš vsakdanji kruh je Ubila slednjič tebe, tvoje sanje. II. Sneg je zapadel na tvoj grob kamniti. Iskal sem v sanjah ga, a zasnežilo Močno je božji vrt, da nad gomilo Obstal sem nevede, kjer spiš v nebiti. Nenadoma, v daljavi megloviti Udaril navček je, mar to odbilo Je meni konec mojih dni število? Uho zaznalo hrum je in srditi Grom; streslo se je groblje, v tistem hipu Od sunka pal sem, noge kot pri kipu. Ves slab še videl angelska sem krila In grob odprt in silno prasvetlobo ... Cel vek sem spal, ko zora me zbudila Usodna je - pred tvojim praznim grobom! 1. Za lažje razumevanje drugega soneta, ki predstavlja Apoteozo: Apoteoza (grško: ἀποθέωσις, od ἀποθεόω / ἀποθεῶ, 'oboževati'; imenovano tudi divinizacija (pobožanstviti, uvrstiti med bogove).
Revija Apokalipsa
PESMI
I.[1] Tvoje razprto telo je temeljnik slike. Moji dotiki so risba, mokri poljubi podslika. Čopič pomočim v barvo mednožja in mešam in mešam in slikam tvojo resnično podobo. Sliko prevračam, podiram, postavljam; iščem in ustvarjam zaključeno formo. V besnih zamahih izslikam globino in v tvoje kričanje pripnem svoj podpis. II. Sonce te s pogledom slači. (Žarke iskre grejejo paleto sinjih dojk.) Nežen vetrič so njegove roke, ki objemajo kolena, morje je njegova slina, ki žgečka podplate. Ustne plimovanja se razližejo med stegna, da odprtemu šumenju školjke vdahnejo pojoč izraz. III. peščena ura nekoč ti podarim zvitek časa kupček svojega pepela v peščeni uri IV. inverzija ko takole zrem v praznino, v temno noč, ki prebuja volka pod mrtve zvezde, zalijem zelenje in odprem knjigo, na belem obrazu črna risba pije barvo V. prestiž spominjam se ko sva plesala valček sredi hodnika v Berlinu hotelir nama je namenil posebno sobo za poljub VI. kuhinjska miš (usodna vrnitev) prepolna kanta smeti in priprt pokrov - mala siva miška pogleda ven za smrčkom se poda čez dvorišče okrog vogalov hiše skozi zadnji vhod čez kuhinjo naravnost v luknjo za omaro teren pozna bolje kot jaz vrnila se je z ljubkovalnim imenom moja cimra Cilka VII. odtis lahko sem svetil kot najsvetlejša zvezda lahko sem mračil kot najtemnejši mrak da sem le svetu naproti nastavljal življenje VIII. mati slavnega slikarja obesi mi sliko na steno arhitekt je zaključil celoto obesi mi sliko na steno bila je prodana obesi mi sliko na steno visi v muzeju obesi mi sliko na steno podoba v glavi obesi mi sliko na steno centimeter više, prosim obesi mi sliko na steno okvir ni pomemben obesi mi sliko na steno naslikaj mi sanje obesi mi sliko na steno rodila sem te in ustvarjaj IX. mavrica a sploh veš kako te ljubim poljubljam rit ki te fuka poljubljam tvoje ustne izdihanja poljubljam tvoj obstoj srčna obokanja a verjameš vsaka tvoja beseda zareže vame kot zarežem v meso ki ti ga pripravim kot najljubšo jed gurman ljubezni sem ti si rumena jaz sem rdeč zelene lase imava modro je nebo smejiva se ker sva svobodna kdaj se bova tako lepo imela vijolično X. Tako je govorilo telo Ustvarjena mi je podoba, taka, kot si jo Ti imel. Ranljiv sem. Srečen, ko čutim, da se v meni kri pretaka. A že naravno vem, da nisem večen. Jaz vem, da sem od nekdaj duši v breme. Utrujam se. In staram. Bol trpim. A tudi masturbiram. In ko spim, sem tempelj, da moj duh ne vidi teme. In vem, pripravljen bom, ko mi boš vzel svetlobo. A ne bom nikdar strohnel! Ko bom leseno ležal pod drevesom, bom hrana vsem živalim in rastoči zeleni travi … In ko ne bom več z mesom, s kostmi bom čakal, da me čas izloči. 1. Simon Jugovic Fink, roj. 1977 je  preminil decembra 2022, zato bomo 23.1. objavili pesmi In memoriam Mateja Krevsa.
Revija Apokalipsa
ZAKAJ PIŠEM V KATALONŠČINI?
Zgodovina[1] katalonske literature je niz vzponov in padcev. Nastala je v trinajstem stoletju s katalonskim filozofom, mistikom in pisateljem Ramonom Llullom. Llull se je rodil okoli leta 1232 v Palmi na Majorki in umrl okoli leta 1316. Večino življenja je posvetil prizadevanju za širjenje krščanstva med muslimanskimi in drugimi ljudstvi. Po začetnem zagonu z Llullom, ki velja za enega glavnih utemeljiteljev katalonskega knjižnega jezika, se je gibanje razvijalo vse do 15. stoletja, ko je doseglo vrhunec. Od 16. do 19. stoletja je spalo spanje pravičnih, dokler ga ni oživila pozna romantika – renaixença ali katalonska literarna renesansa. Po nekaj letih na oddelku za intenzivno nego, že v 20. stoletju, je nastopil neki veleum, pozneje imenovan Don Eugenio d'Ors; v prvi četrtini stoletja je izumil noucentizem. Tako se je začelo gibanje, ki pa je kmalu potem zamrlo. Diktatorja Miguel Primo de Rivera in pozneje Francisco Franco sta bila odgovorna za to oseko. Franco je umrl leta 1975 in katalonska literatura si je spet opomogla. V razcvetu je še danes. Vzpona katalonske literature v Renaixençi sredi 19. stoletja ni mogoče ločiti od romantične vizije patriotizma, občasno znanega kot nacionalizem. Ni naključje, da je izhodišče gibanja renaixençe prav pesem z naslovom La pàtria, niti ni naključje, da je domovina ena glavnih tem v pesniški produkciji tega obdobja. Pravzaprav so bili romantiki tisti, ki so izumili zgodovino nacionalne književnosti, nacionalne literature in celo naroda. Pod diktaturami, zlasti pod Francom, je pisatelj v katalonščini veljal za nekakšnega templjarja, ki je svojo energijo posvetil služenju narodu. Jezik in s tem tudi književnost sta tradicionalno stebra katalonskega nacionalizma. V Francovem režimu so slovesnosti, na katerih so podeljevali literarne nagrade, postale komaj prikrita politična srečanja, priznani pisatelji pa so imeli določeno vlogo narodne zavesti. Na neki točki se je zdelo nemogoče obsojati pisca, ki se zavzema za neodvisnost, na primer zelo uspešnega romanopisca v katalonščini Manuela de Pedrolo, enako pa so odnosi s Francovim režimom očrnili ugled nekaterih, ki pišejo v katalonščini. Toda danes so se stvari spremenile. Ko je Francisco Franco prepovedal in preganjal katalonski jezik in književnost, je uporabo obeh spremenil v politično orožje. Po njegovi smrti se je katalonska literatura depolitizirala, njeno upravljanje pa ne. Današnji mladi ali manj mladi katalonski avtorji, ki jih berem z večjim veseljem in zanimanjem, ne pišejo v katalonščini iz političnih razlogov, ampak iz sentimentalnih ali tehničnih. Sentimentalnih zato, ker če je otroštvo edina domovina, je materni jezik odločilen za izražanje; tehničnih pa zato, ker pisatelj skoraj ne more doseči enake učinkovitosti v jeziku, ki njegovega življenja ni ovil kot ekosistem znakov. Dejstvo je, da tudi trenutno obstajajo tehnične težave, v bistvu sta dve. Prvo tehnično težavo lahko povzamemo takole: do Francove smrti so poučevanje izvajali v kastiljščini, tako da je bilo za več generacij obvladovanje katalonskega jezikovnega sistema – oziroma je še – precej negotovo. Avtorji, ki so se šolali v obdobju druge španske republike, ko se je še poučevalo v katalonščini, izginjajo; tisti, ki so se izobraževali v povojnem času, ko je bila katalonščina prepovedana, izražajo težave z jezikovno normo. Avtorji, izobraženi po tranziciji, torej v katalonščini, pa šele začenjajo objavljati. Pozneje bom razložil svojo pripadnost obmejni generaciji, tisti, ki je zrasla v diktaturi in demokraciji. Druga tehnična težava izvira iz zgodovinskih vrzeli v katalonski literaturi: v katalonščini ni pikaresknega romana, tako kot ni enakovrednega baročnega gledališča ali romantike, še manj pa trdnih in samozavestnih avantgard, ki bi presegale nekaj zvezdniških osebnosti. Kakšen smisel se ima torej posvetiti uničevanju tradicije, ko pa ravno ta odpove? Problem se pojavlja v protislovnih izrazih. Pogosto – čeprav vedno manj – pisatelj v katalonščini jezika, ki ga čuti za svojega, ne obvlada popolnoma in pogreša določene modele ali literarne zvrsti, ki obstajajo v španščini, francoščini ali angleščini. Na drugi strani pa stoji pred kastiljščino, enim najmočnejših jezikov na svetu, z nepretrgano literarno tradicijo in zavidljivim gospodarskim okrevanjem. Problem se imenuje trg. Potencialnih bralcev v katalonščini je približno deset milijonov, a štiri izmed petih knjig, ki so v Kataloniji naprodaj, so izdane v kastiljščini. Pojasnila za to so različna: ponudba v španščini je širša, knjižne izdaje pa so navadno cenejše. Na drugi strani so se številni bralci med govorci katalonščine izobraževali v kastiljščini. Temu je treba dodati veliko število špansko govorečih priseljencev v šestdesetih in sedemdesetih letih. Velika večina ljudi, ki znajo brati in pisati v katalonščini, se zna tudi v kastiljščini (ne pa tisti, ki imajo kastiljščino za svoj jezik. Ti pogosto neradi berejo v katalonščini). V Kataloniji živijo pisatelji, kot so Eduardo Mendoza, Enrique Vila-Matas ali Javier Cercas, ki imajo tu tudi založbe za izdajanje v kastiljščini, kot so Planeta, Anagrama, Acantilado, Tusquets ali Alba. Vse to je za pisce v katalonščini intelektualno spodbudno in hkrati ekonomsko nevzdržno. Kot je nekoč ugotovil ekonomist Ernest Lluch: ko je zapisal besedo mesa – v kastiljščini miza – je zaslužil nekajkrat več kot s taulo, ustrezno katalonsko besede za mizo. Ekonomski imperativ se morda ne zdi odločilen, a tudi pisci ne živijo od besed. Ko patriotski imperativ izpuhti, je katalonska literatura odvisna od tehnično-sentimentalnega in ekonomskega imperativa. Ko bodo morali pisatelji sami plačevati svoje naklade, bo morda konec blizu. Za blažitev ekonomskega problema katalonske literature so bile priporočene tri rešitve. Prva je bila subvencija. Javni denar je enako dober kot zasebni, vendar bi bilo – če nič drugega – nekoliko žalostno, če bi se pisatelj sprijaznil z življenjem iz proračuna katalonske generalitate. Druga rešitev so televizijski scenariji. Žanri se razvijajo, pravijo njihovi zagovorniki, in roman je tako literaren kot telenovela. Navsezadnje gre za preživljanje s pisanjem, kajne? No, o tem nisem prepričan. Mislim, da so med scenarijem in romanom bistvene razlike. Tretja rešitev: polovična sprememba, znana po grozljivem številu diglosije. Obstaja stoletna tradicija pisateljev, ki so se ukvarjali z novinarstvom v španščini in literaturo v katalonščini, izročilo velja še danes. Ta možnost kompenzacije omogoča, da se preživljaš s pisanjem v kastiljščini in hkrati služiš denar – torej čas – za pisanje v katalonščini. Skoraj vsi katalonski pisci pišejo v španščini, ko obstaja povpraševanje, ki ga je vredno pokriti. Obstajata še dve rešitvi. Ena prišepetava jezikovno zamenjavo, imenujemo jo prenos, dezerterstvo, sprememba ali taktični umik. Pogosto pravijo, da si pisatelj ne izbere jezika, ampak jezik izbere njega. Ta izrek sem ob nekaterih priložnostih tudi sam podpiral. Znan je primer Vladimirja Nabokova, ki je prešel iz ruščine v angleščino, Milana Kundere, ki je prešel iz češčine v francoščino, Josepha Conrada, ki je namesto poljščine izbral angleščino, čeprav je bil tik pred tem, da se odloči za francoščino. Še več je pisateljev, ki so iz katalonščine prešli v kastiljščino. Najbolj očitni primer je don Eugenio d'Ors, ki je iz najbolj bleščečega pisca v katalonščini postal pisec v kastiljščini in na koncu sprejel frankistični pogled. Terenci Moix je drugačen primer, čeprav je njega in tudi Eugenia d'Orsa izobčil katalonski nacionalizem. Nasprotna sprememba, iz španščine v katalonščino, je bila v renaixençi precej pogosta, danes pa je vse redkejša, čeprav lahko omenimo nedavna primera Pere Gimferrerja in Eduarda Màrqueza. Pri vseh teh spremembah in jezikovnih preobrazbah najresnejši problem ni leksikalni, pravopisni ali skladenjski, ampak fonetični, kot lahko jasno ugotovijo hispanisti. Druga rešitev je odreči se profesionalizmu. To pomeni negovati književnost v samoti, če je treba, v nedeljo popoldne, in sestaviti soliden opus, ne da bi se oziral na trg ali potrebo po hrani. Paradigmatični primer je pesnik, pisatelj in esejist Josep Vicenç Foix, ki je vodil družinsko slaščičarno, medtem ko je ustvaril eno najbolj trajnih pesniških del katalonskega leposlovja. Nasproten primer je novinar in avtor Josep Pla, ki je, ko se je odločil za profesionalizacijo, presedlal na kastiljščino; ta je zanj postala edini jezik, s katerim se je lahko preživljal. Živimo potopljeni v tržno logiko. Pisatelj, ki ustvarja v katalonščini, se zaveda, da brez prevoda nima dovolj bralcev. Vsekakor pa za večino pripadnikov mlajše pisateljske generacije, ki piše v katalonščini, literatura ne pomeni vira zaslužka in tudi ne nacionalistične dejavnosti. Zase zagovarjam stališče, da je književnost predvsem igra, čeprav resna igra. Nekakšno igrivo duhovništvo. Ekonomske sestavine književnosti me nikoli niso preveč bremenile, čeprav se zavedam, da imajo lahko pomen za preživetje literature na splošno. Katalonski pisatelj lahko piše v španščini iz istih razlogov, kot rokovska skupina iz Madrida poje v angleščini: ker je tradicija trdnejša, trg pa širši. Če ni političnih ali ekonomskih razlogov za pisanje v katalonščini, vztrajam, ostajajo le sentimentalni in tehnični. Poseben primer so pisci moje generacije, torej tisti, ki so bili rojeni malo pred letom 1963 ali malo po njem. Mislim, da se je vredno ustaviti pri tem datumu. Leto 1963 je leto, ko sta izšla prvi LP Beatlov in Ristanc, vplivni roman Julia Cortázarja. Gre torej za nekoliko prelomno leto. Toda leto 1963 je tudi leto, ko je bil umorjen John Fitzgerald Kennedy in ko je v Parizu umrl Tristan Tzara: konec upanja in avantgarde. Tisti, ki smo rojeni okoli leta 1963, se nismo bojevali proti Francu, med drugim zato, ker je malo političnih aktivistov mlajših od dvanajst let. Dobro pa vemo, kdo je bil, in nekateri smo ob njegovi smrti prvič okusili šampanjec: v nasprotju s številnimi pisatelji, starejšimi od nas, nismo militantni. Prav nasprotno, a hkrati v nasprotju s številnimi mlajšimi pisci nismo apolitični. V zgodnjem otroštvu smo se izobraževali v španščini, vendar je bila naša generacija prva po državljanski vojni, ki se je učila katalonsko in imela pouk v katalonščini. V mojem primeru prvič pri trinajstih letih. Na drugi strani pa so v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v Katalonijo pritekale velike migracije kastiljsko govorečih delavcev. Položaj bi lahko povzeli takole: pri meni doma se je govorilo samo katalonsko; v razredu osnovne šole se je – dolga leta – govorilo samo kastiljsko. S prijatelji sem govoril oba jezika z lahkoto in udobno, čeprav sem – domnevam – delal hude slovnične napake. Prepričan sem, da so moji odnosi s katalonščino reprezentativni za odnose, ki so jih ohranjali številni člani moje generacije. Tako kot toliko drugih najstnikov sem tudi jaz uporabljal osebni dnevnik, v katerega sem pisal vse mogoče banalnosti, primerne svoji starosti. Včasih sem ga opustil, pozneje sem se k njemu vračal, vendar sem vanj vedno pisal v kastiljščini. V osnovni šoli so me učili francoščino pred katalonščino. Kako naj bi pisal osebni dnevnik ali katero koli drugo besedilo v jeziku, ki je zame obstajal samo na ustni ravni? V začetku 20. stoletja je bil Pompeu Fabra, jezikoslovec, ki je napisal sedanjo katalonsko slovnico, presenečen, ko je v predalu našel knjigo, napisano v jeziku, v katerem je po navadi samo govoril. V sedemdesetih se mi je zgodilo nekaj podobnega: govoril sem katalonsko, a katalonščine nisem bil vajen brati. Na drugi strani pa je bila kastiljščina moj kulturni jezik. Za nekatere Katalonce, starejše od mene, je ta občutek še vedno pogost: zanje je katalonščina pogovorni jezik, kastiljščina pa kulturni. Nekateri učitelji na moji srednji šoli so bili Katalonci, drugi Aragonci ali Andaluzijci. Hranim nekaj zgodb, napisanih v moji srednji šoli, torej med trinajstim in sedemnajstim letom. Večina jih je napisanih v španščini, nekaj pa sem si jih drznil napisati v katalonščini. To je bil čas političnega opravičevanja, v katerem je bil antifrankizem neločljivo povezan z oživitvijo katalonskega jezika. Za marsikoga izmed nas je bilo neznanje maternega jezika ponižujoče: to je bila preprosto zmaga Francove diktature. Na drugi strani pa katalonščina v srednji šoli ni bila več prostovoljni, ampak običajni predmet, in to ne ravno lahek. Vsi drugi učbeniki (za zgodovino, matematiko, filozofijo) so bili napisani v španščini. Ko sem bil na preduniverzitetnem tečaju, sem bil v učnem eksperimentu, imenovanem katalonska književnost: nov predmet, zgoščena zgodovina nacionalne književnosti, ki se je začela v trinajstem stoletju in končala v dvajsetem. Tako kot številni moji sošolci sem tudi jaz samouk: niti pred sedemnajstim letom niti po njem nisem imel drugega učitelja katalonske književnosti kot tistega, s katerim še vedno prijateljujem. Na fakulteti za informacijske vede, na kateri sem študiral, je poučevalo kar nekaj južnoameriških profesorjev: v španščini seveda. Kar zadeva politično klimo, sem videl za etke zamenjave poznih levičarjev s prvimi separatisti. Morda vas bo presenetilo, da je bil v Barceloni v osemdesetih letih francoski maj 1968 še vedno pomembna referenca. Takrat so bile univerze v Barceloni dvojezične, tako kot zdaj: izpite in naloge so lahko pisali v katalonščini in španščini. Tam sem spoznal dekle, ki me je spodbujalo, naj se vpišem v Združenje mladih pisateljev v katalonskem jeziku. Ne vem, ali je bilo to odločilno, vem pa, da sem po tej izkušnji začel redno pisati leposlovje v katalonščini. Bil sem del skupine, ki je pisala kolektivni roman; bil je skoraj neskončen, na srečo pa nikoli ni bil objavljen, niti ne dokončan. Mislim, da zaradi vsega tega pišem v katalonščini. Sem del vmesne generacije, ki ni bila aktivno proti Francu, a se dobro spominja tistega obdobja; ki je naravno odraščala v dvojezičnosti, imela katalonščino za materni, španščino pa za kulturni jezik v osnovnošolskem izobraževanju in pozneje oba. Generacija, ki se je pisane katalonščine naučila sama, sproti, tako kot je običaj pri samoukih, bolj iz sentimentalnih kot iz političnih razlogov: ker je to jezik, ki smo ga čutili in ga čutimo kot svojega. Generacija, skratka, ki je brala in pisala iz užitka ali nuje. Pravzaprav večina mojih najljubših pisateljev danes ni študirala katalonske filologije – mimogrede, precej mlade vede. Zaradi vseh teh razlogov verjamem, da so referenti te generacije, ki jo predstavljam, ne da bi me kdo za to pooblastil, bolj univerzalni. Kot pisatelji smo se odpovedali profesionalizaciji in plemeniti, a nehvaležni nalogi »služiti državi«. Ne pišemo zato, da bi zapolnili vrzeli, ne želimo loviti bralcev za vsako ceno, ne verjamemo, da ima avdio-vizualna industrija kaj opraviti s književnostjo. Pišemo v katalonščini, ker je to jezik, v katerem smo začeli govoriti, jezik, v katerem čutimo, mislimo, delamo, počivamo, sovražimo in ljubimo. Pisanje v drugem jeziku ne bi pomenilo izdaje, ampak intelektualno prevaro in izgubo pristnosti. Brez nečimrnosti, a tudi brez lažne skromnosti poskušamo pomiriti svoje notranje demone, najti svoj glas, zapustiti trajno delo. Naš cilj je književnost, ne tipkanje. Čas bo pokazal, ali nam je uspelo. Zdaj opažam, da poskušam razložiti, zakaj pišem v katalonščini, vendar nisem osvetlil razlogov, ki me ženejo k pisanju ali branju. Ko sem bil študent, smo imeli predmet, imenovan literatura. Zame je bil to samo še en predmet, tako kot fizika ali angleščina – nekaj, kar sem se moral učiti, da sem konec leta lahko šel na izlet. Predmet, imenovan literatura, ni imel nobene zveze z mano, z mojimi željami ali zanimanji. Bila je le še ena obveznost. Na svojo odgovornost sem bral druge knjige, ki niso imele nobene zveze z omenjenim predmetom. To so bile knjige kot Otok zakladov, Huckleberry Finn, Peter Pan ali Trije mušketirji. Bral sem jih pred spanjem ali v soboto dopoldne. Zdaj vem, kaj so bile te knjige oz. da so literatura. Kar so nas učili pri pouku, ni bila književnost, ampak le zgodovina nacionalne književnosti, skoraj vedno kastiljske. Zato, ko mi kateri od teh tedanjih profesorjev prizna, da jih takrat še nič ni napeljevalo na domnevo, da bom kdaj pisal knjige, me mika, da bi jim odgovoril, da njihovo početje ni imelo nič skupnega z branjem ali mojim pisanjem. Njihovi seznami datumov, imen, naslovov in zgodovinskih kontekstov, tisto prelepo pokopališče, ki so ga imenovali literatura, ni imelo nobene zveze z mojim branjem. Ne, branje je spoznanje, da je tisto, kar si mislil, da si odkril, napisal nekdo drug, nekdo boljši od tebe, in to morda stoletja prej. Branje pomeni deliti čas z liki, ki so bolj resnični kot številni duhovi, ki mrgolijo okoli nas. Branje je krasti spancu ure, da potuješ skozi čas in prostor. Branje (in tu mislim na branje leposlovja) je način učenja o tebi, meni, o nas in drugih. Pisati pomeni nujnost, pomeni ne biti sposoben početi nič drugega kot pisati, čutiti nedoumljivo zadovoljstvo ob pisanju. Pisati, najti besedno zvezo, ki se ti je porodila in ti je všeč ali te je vznemirila v najglobljem, intimnem tkivu, besedno zvezo, ki je ne razumeš ali ti pomaga razumeti sebe. Pisati pomeni napisati zgodbo, ki ti je šinila v glavo, si izmisliti lik ali na novo izumiti sebe, morda tistega ali onega drugega, in da ti minevajo ure, ne da bi se tega zavedal, in obsedenost in drgetanje od strahu, ko nekomu dovoliš, da napisano prebere, ali od vznemirjenosti, ko osvojiš nagrado ali zagledaš prvo izdano knjigo, ker to pomeni, da je bila nekomu všeč, da se je nekdo veselil ob branju zgodbe, ki si jo moral povedati ali pri kateri ki si užival, ko si jo pripovedoval, ali pa si morda dvomil, da jo boš sploh znal povedati. Nekateri mislijo, da branje ni nič drugega kot jalova strast, nesmiselna razvada. Poglavitna pomanjkljivost branja je, da ni kričeča dejavnost. Res je, a tisti, ki mislijo, da je neuporabna, se motijo; to je hitro opazno pri ljudeh, ki ne berejo. Taki so namreč dolgočasni, neizraziti, zamenljivi; narejeni so, kot da bi bili množično izdelani, govorijo in gibljejo pa se kot liki v slabih filmih. Prevedel Andrej Rot 1 Katalonski pisatelj in literarni kritik Vicenç Pagès i Jordà je bil profesor jezika in estetike na univerzi Ramona Llulla. Objavil je vrsto romanov, zbirk zgodb in esejev. V slovenščini sta pri Sodobnosti izšla dva romana: Sreča ni popolna in Pismo angleški kraljici. Pisatelj Vicenç Pagès i Jordà je umrl 22. avgusta 2022 v 58. letu starosti. Vir: Avtorjev blog na spletu: https://www.vicencpagesjorda.net/esp/conferencia.html
Humanistika
Revija Apokalipsa
JUBILEJNO LETO
Drage bralke, dragi bralci, drage piske, dragi pisci Pred nami je jubilejno leto v številnih ozirih in izjemno me veseli, da je zaživelo tudi naše spletišče, ki bi lahko sčasoma postalo osišče okrog našega gibanja, ki se je rodilo pred tridesetimi leti, torej že davnega leta 1993, z imenom Društvo Apokalipsa.  Vstopili smo torej v leto, ki ima za nas velik simbolni pomen – pa tudi slavilni, saj si vsi skupaj to več kot zaslužimo. Tu niso nikoli dejavnik zgolj pišoči ali drugače ustvarjajoči, če je pripoved razvijanje žive kulture, tedaj potrebuje svojo odzivnost, ki je dialoške narave občevanja z bralko, bralcem. Ob tem velja poudariti, da je odlično zaživela tudi naša spletna izdaja, ki tako vstopa v drugo leto svojega delovanja. Za vsakim delovanjem pa so predvsem konkretni ljudje in brez njih, njihovega navdušenja, strasti, prizadevnosti in seveda znanja – kompetentnosti, ne bi bilo ničesar. In največkrat pravi zagon dajemo posamičniki, posamičnice, ljudje, ki čutimo osebno odgovornost in etično zavezanost nekemu poslanstvu. V tem smislu je naše spletišče v največji meri »zagrešila« Katarina Majerhold, urednica tega spletnega portala Apokalipse, za kar se ji na tem mestu tudi javno zahvaljujem. Vendar je ob tem treba omeniti tudi platformo, na kateri smo, ki je še v nastajanju in veliko obeta, za vsem tem pa je požrtvovalno delo Branka Gabra in njegove ekipe. Večkrat sem že pisal o subjektivnosti doživljanja časa ali če hočete o času subjektivnosti, ki je bistveno povezan s pogoji možnosti same prostosti, svobode, konec koncev razpolaganja s svojim časom, ki slehernemu posamezniku omogoča razmislek, uravnavanje našega življenja z seboj, z drugimi ljudmi okrog sebe in z okoljem, v katerem živimo. Pripadniki današnje srednje generacije že desetletja ugotavljamo neverjetno samopospeševanje časa, ki zaradi neskončnega drvenja v praznino izginja; sam sebi krade čas. Takšno delovanje sproža stiske pri ljudeh in poglablja proces samoodtujevanja ter življenjskega samoprehitevanja, ki onemogoča temeljno razvijanje odnosov med ljudmi. In prav medčloveškost je tista razsežnost življenja, ki izgrajuje človečnost med nami, ki nikakor ni samoumevna in je temelj razvoja družbene nadgradnje, kakor koli jo že kdo razume. Ko je subjektivni čas ugrabljen – zaustavljen, dobimo taborišče. Simbol gibanja taborišča je brezpogojna zapora oziroma ukinitev časa. Ko je subjektivni čas izničen, ni več prostora svobode, prostora izrekanja besede resnice, kaj šele odprtega prostora javne besede, ki ne bi bila zmaličena in tako ali drugače instrumentalizirana. Postopoma, ne da bi se zavedali, postaja prostočasje nemogoče, izgublja se medčloveška radoživost in duhovitost, vzeti si čas za drugega pa – cinično rečeno – postaja nemogoč kapitalski vložek. Življenje postaja tako vse bolj oropano družabnosti, ki je prst za medčloveške odnose, humus, ki nam daje duhovno hrano. Duha mislim v smislu človeškega dostojanstva in v najglobljem pomenu kulture ter počlovečevanja sveta. A ta proces že dolgo teče prav v nasprotno smer. V neoliberalnem kapitalizmu, pohlepnem hlastanju po imeti vse več in več, kot hedonistični in skrajno nihilistični usmerjenosti hrematizma (pohlepne ekonomije), ki je neznosno učinkovit zgolj po binarni logiki in polarizacijski moči, ki ne zna drugega kot netiti sovraštva in sprožati vojne, kaj drugega tudi težko pričakujemo. Zato naše spletišče ne želi deležiti na »velikem ponastavljanju sveta«, ne želi biti del binarne logike sodobne kibernetike in zdvajanja sveta na enoumno pozicijo, temveč nasprotno, dialoško odpiranje, odstiranje horizontov in spodbujanje bivanjskega zaobrata v novo družabnost, kar vsi tako zelo potrebujemo v času, kjer se pristna človeškost vse bolj izgublja.  Tiskana izdaja revije Apokalipsa nosi podnaslov – revija za preboj v živo kulturo. Okrog revije je zrastla tudi založniška in druga dejavnost, ki se je v vseh teh letih globalno in lokalno razširila. Zato pravim, da je obletnic veliko – poleg tridesetletnice založbe, društva in revije tudi desetletnica Kierkegaardovega inštituta, ki je zrasel iz tega gibanja, pa dvajset let festivala Revija v reviji, v preteklosti smo organizrali tudi enaindvajset svetovnih natečajev za najboljši haiku, letos bomo vse skupaj zaokrožili tudi s štiristoto knjigo. Vse je povezano in se povezuje – tako da ob tej priložnosti pozivam, da vzamete v roke tudi naše tiskane izdaje, na revijo pa se lahko za nekaj eurov tudi naročite. Temu slavljenju bomo nekako skušali slediti tudi z našim spletnim portalom, ki sčasoma lahko postane ključna točka izmenjave med nami kot ljudmi, naj bomo pisci ali bralci, saj živost besede od nas vseh terja ustvarjalnost! Pa še na dolga leta!
Revija Apokalipsa
ZAKAJ PIŠEM V KATALONŠČINI?
Zgodovina[1] katalonske literature je niz vzponov in padcev. Nastala je v trinajstem stoletju s katalonskim filozofom, mistikom in pisateljem Ramonom Llullom. Llull se je rodil okoli leta 1232 v Palmi na Majorki in umrl okoli leta 1316. Večino življenja je posvetil prizadevanju za širjenje krščanstva med muslimanskimi in drugimi ljudstvi. Po začetnem zagonu z Llullom, ki velja za enega glavnih utemeljiteljev katalonskega knjižnega jezika, se je gibanje razvijalo vse do 15. stoletja, ko je doseglo vrhunec. Od 16. do 19. stoletja je spalo spanje pravičnih, dokler ga ni oživila pozna romantika – renaixença ali katalonska literarna renesansa. Po nekaj letih na oddelku za intenzivno nego, že v 20. stoletju, je nastopil neki veleum, pozneje imenovan Don Eugenio d'Ors; v prvi četrtini stoletja je izumil noucentizem. Tako se je začelo gibanje, ki pa je kmalu potem zamrlo. Diktatorja Miguel Primo de Rivera in pozneje Francisco Franco sta bila odgovorna za to oseko. Franco je umrl leta 1975 in katalonska literatura si je spet opomogla. V razcvetu je še danes. Vzpona katalonske literature v Renaixençi sredi 19. stoletja ni mogoče ločiti od romantične vizije patriotizma, občasno znanega kot nacionalizem. Ni naključje, da je izhodišče gibanja renaixençe prav pesem z naslovom La pàtria, niti ni naključje, da je domovina ena glavnih tem v pesniški produkciji tega obdobja. Pravzaprav so bili romantiki tisti, ki so izumili zgodovino nacionalne književnosti, nacionalne literature in celo naroda. Pod diktaturami, zlasti pod Francom, je pisatelj v katalonščini veljal za nekakšnega templjarja, ki je svojo energijo posvetil služenju narodu. Jezik in s tem tudi književnost sta tradicionalno stebra katalonskega nacionalizma. V Francovem režimu so slovesnosti, na katerih so podeljevali literarne nagrade, postale komaj prikrita politična srečanja, priznani pisatelji pa so imeli določeno vlogo narodne zavesti. Na neki točki se je zdelo nemogoče obsojati pisca, ki se zavzema za neodvisnost, na primer zelo uspešnega romanopisca v katalonščini Manuela de Pedrolo, enako pa so odnosi s Francovim režimom očrnili ugled nekaterih, ki pišejo v katalonščini. Toda danes so se stvari spremenile. Ko je Francisco Franco prepovedal in preganjal katalonski jezik in književnost, je uporabo obeh spremenil v politično orožje. Po njegovi smrti se je katalonska literatura depolitizirala, njeno upravljanje pa ne. Današnji mladi ali manj mladi katalonski avtorji, ki jih berem z večjim veseljem in zanimanjem, ne pišejo v katalonščini iz političnih razlogov, ampak iz sentimentalnih ali tehničnih. Sentimentalnih zato, ker če je otroštvo edina domovina, je materni jezik odločilen za izražanje; tehničnih pa zato, ker pisatelj skoraj ne more doseči enake učinkovitosti v jeziku, ki njegovega življenja ni ovil kot ekosistem znakov. Dejstvo je, da tudi trenutno obstajajo tehnične težave, v bistvu sta dve. Prvo tehnično težavo lahko povzamemo takole: do Francove smrti so poučevanje izvajali v kastiljščini, tako da je bilo za več generacij obvladovanje katalonskega jezikovnega sistema – oziroma je še – precej negotovo. Avtorji, ki so se šolali v obdobju druge španske republike, ko se je še poučevalo v katalonščini, izginjajo; tisti, ki so se izobraževali v povojnem času, ko je bila katalonščina prepovedana, izražajo težave z jezikovno normo. Avtorji, izobraženi po tranziciji, torej v katalonščini, pa šele začenjajo objavljati. Pozneje bom razložil svojo pripadnost obmejni generaciji, tisti, ki je zrasla v diktaturi in demokraciji. Druga tehnična težava izvira iz zgodovinskih vrzeli v katalonski literaturi: v katalonščini ni pikaresknega romana, tako kot ni enakovrednega baročnega gledališča ali romantike, še manj pa trdnih in samozavestnih avantgard, ki bi presegale nekaj zvezdniških osebnosti. Kakšen smisel se ima torej posvetiti uničevanju tradicije, ko pa ravno ta odpove? Problem se pojavlja v protislovnih izrazih. Pogosto – čeprav vedno manj – pisatelj v katalonščini jezika, ki ga čuti za svojega, ne obvlada popolnoma in pogreša določene modele ali literarne zvrsti, ki obstajajo v španščini, francoščini ali angleščini. Na drugi strani pa stoji pred kastiljščino, enim najmočnejših jezikov na svetu, z nepretrgano literarno tradicijo in zavidljivim gospodarskim okrevanjem. Problem se imenuje trg. Potencialnih bralcev v katalonščini je približno deset milijonov, a štiri izmed petih knjig, ki so v Kataloniji naprodaj, so izdane v kastiljščini. Pojasnila za to so različna: ponudba v španščini je širša, knjižne izdaje pa so navadno cenejše. Na drugi strani so se številni bralci med govorci katalonščine izobraževali v kastiljščini. Temu je treba dodati veliko število špansko govorečih priseljencev v šestdesetih in sedemdesetih letih. Velika večina ljudi, ki znajo brati in pisati v katalonščini, se zna tudi v kastiljščini (ne pa tisti, ki imajo kastiljščino za svoj jezik. Ti pogosto neradi berejo v katalonščini). V Kataloniji živijo pisatelji, kot so Eduardo Mendoza, Enrique Vila-Matas ali Javier Cercas, ki imajo tu tudi založbe za izdajanje v kastiljščini, kot so Planeta, Anagrama, Acantilado, Tusquets ali Alba. Vse to je za pisce v katalonščini intelektualno spodbudno in hkrati ekonomsko nevzdržno. Kot je nekoč ugotovil ekonomist Ernest Lluch: ko je zapisal besedo mesa – v kastiljščini miza – je zaslužil nekajkrat več kot s taulo, ustrezno katalonsko besede za mizo. Ekonomski imperativ se morda ne zdi odločilen, a tudi pisci ne živijo od besed. Ko patriotski imperativ izpuhti, je katalonska literatura odvisna od tehnično-sentimentalnega in ekonomskega imperativa. Ko bodo morali pisatelji sami plačevati svoje naklade, bo morda konec blizu. Za blažitev ekonomskega problema katalonske literature so bile priporočene tri rešitve. Prva je bila subvencija. Javni denar je enako dober kot zasebni, vendar bi bilo – če nič drugega – nekoliko žalostno, če bi se pisatelj sprijaznil z življenjem iz proračuna katalonske generalitate. Druga rešitev so televizijski scenariji. Žanri se razvijajo, pravijo njihovi zagovorniki, in roman je tako literaren kot telenovela. Navsezadnje gre za preživljanje s pisanjem, kajne? No, o tem nisem prepričan. Mislim, da so med scenarijem in romanom bistvene razlike. Tretja rešitev: polovična sprememba, znana po grozljivem številu diglosije. Obstaja stoletna tradicija pisateljev, ki so se ukvarjali z novinarstvom v španščini in literaturo v katalonščini, izročilo velja še danes. Ta možnost kompenzacije omogoča, da se preživljaš s pisanjem v kastiljščini in hkrati služiš denar – torej čas – za pisanje v katalonščini. Skoraj vsi katalonski pisci pišejo v španščini, ko obstaja povpraševanje, ki ga je vredno pokriti. Obstajata še dve rešitvi. Ena prišepetava jezikovno zamenjavo, imenujemo jo prenos, dezerterstvo, sprememba ali taktični umik. Pogosto pravijo, da si pisatelj ne izbere jezika, ampak jezik izbere njega. Ta izrek sem ob nekaterih priložnostih tudi sam podpiral. Znan je primer Vladimirja Nabokova, ki je prešel iz ruščine v angleščino, Milana Kundere, ki je prešel iz češčine v francoščino, Josepha Conrada, ki je namesto poljščine izbral angleščino, čeprav je bil tik pred tem, da se odloči za francoščino. Še več je pisateljev, ki so iz katalonščine prešli v kastiljščino. Najbolj očitni primer je don Eugenio d'Ors, ki je iz najbolj bleščečega pisca v katalonščini postal pisec v kastiljščini in na koncu sprejel frankistični pogled. Terenci Moix je drugačen primer, čeprav je njega in tudi Eugenia d'Orsa izobčil katalonski nacionalizem. Nasprotna sprememba, iz španščine v katalonščino, je bila v renaixençi precej pogosta, danes pa je vse redkejša, čeprav lahko omenimo nedavna primera Pere Gimferrerja in Eduarda Màrqueza. Pri vseh teh spremembah in jezikovnih preobrazbah najresnejši problem ni leksikalni, pravopisni ali skladenjski, ampak fonetični, kot lahko jasno ugotovijo hispanisti. Druga rešitev je odreči se profesionalizmu. To pomeni negovati književnost v samoti, če je treba, v nedeljo popoldne, in sestaviti soliden opus, ne da bi se oziral na trg ali potrebo po hrani. Paradigmatični primer je pesnik, pisatelj in esejist Josep Vicenç Foix, ki je vodil družinsko slaščičarno, medtem ko je ustvaril eno najbolj trajnih pesniških del katalonskega leposlovja. Nasproten primer je novinar in avtor Josep Pla, ki je, ko se je odločil za profesionalizacijo, presedlal na kastiljščino; ta je zanj postala edini jezik, s katerim se je lahko preživljal. Živimo potopljeni v tržno logiko. Pisatelj, ki ustvarja v katalonščini, se zaveda, da brez prevoda nima dovolj bralcev. Vsekakor pa za večino pripadnikov mlajše pisateljske generacije, ki piše v katalonščini, literatura ne pomeni vira zaslužka in tudi ne nacionalistične dejavnosti. Zase zagovarjam stališče, da je književnost predvsem igra, čeprav resna igra. Nekakšno igrivo duhovništvo. Ekonomske sestavine književnosti me nikoli niso preveč bremenile, čeprav se zavedam, da imajo lahko pomen za preživetje literature na splošno. Katalonski pisatelj lahko piše v španščini iz istih razlogov, kot rokovska skupina iz Madrida poje v angleščini: ker je tradicija trdnejša, trg pa širši. Če ni političnih ali ekonomskih razlogov za pisanje v katalonščini, vztrajam, ostajajo le sentimentalni in tehnični. Poseben primer so pisci moje generacije, torej tisti, ki so bili rojeni malo pred letom 1963 ali malo po njem. Mislim, da se je vredno ustaviti pri tem datumu. Leto 1963 je leto, ko sta izšla prvi LP Beatlov in Ristanc, vplivni roman Julia Cortázarja. Gre torej za nekoliko prelomno leto. Toda leto 1963 je tudi leto, ko je bil umorjen John Fitzgerald Kennedy in ko je v Parizu umrl Tristan Tzara: konec upanja in avantgarde. Tisti, ki smo rojeni okoli leta 1963, se nismo bojevali proti Francu, med drugim zato, ker je malo političnih aktivistov mlajših od dvanajst let. Dobro pa vemo, kdo je bil, in nekateri smo ob njegovi smrti prvič okusili šampanjec: v nasprotju s številnimi pisatelji, starejšimi od nas, nismo militantni. Prav nasprotno, a hkrati v nasprotju s številnimi mlajšimi pisci nismo apolitični. V zgodnjem otroštvu smo se izobraževali v španščini, vendar je bila naša generacija prva po državljanski vojni, ki se je učila katalonsko in imela pouk v katalonščini. V mojem primeru prvič pri trinajstih letih. Na drugi strani pa so v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v Katalonijo pritekale velike migracije kastiljsko govorečih delavcev. Položaj bi lahko povzeli takole: pri meni doma se je govorilo samo katalonsko; v razredu osnovne šole se je – dolga leta – govorilo samo kastiljsko. S prijatelji sem govoril oba jezika z lahkoto in udobno, čeprav sem – domnevam – delal hude slovnične napake. Prepričan sem, da so moji odnosi s katalonščino reprezentativni za odnose, ki so jih ohranjali številni člani moje generacije. Tako kot toliko drugih najstnikov sem tudi jaz uporabljal osebni dnevnik, v katerega sem pisal vse mogoče banalnosti, primerne svoji starosti. Včasih sem ga opustil, pozneje sem se k njemu vračal, vendar sem vanj vedno pisal v kastiljščini. V osnovni šoli so me učili francoščino pred katalonščino. Kako naj bi pisal osebni dnevnik ali katero koli drugo besedilo v jeziku, ki je zame obstajal samo na ustni ravni? V začetku 20. stoletja je bil Pompeu Fabra, jezikoslovec, ki je napisal sedanjo katalonsko slovnico, presenečen, ko je v predalu našel knjigo, napisano v jeziku, v katerem je po navadi samo govoril. V sedemdesetih se mi je zgodilo nekaj podobnega: govoril sem katalonsko, a katalonščine nisem bil vajen brati. Na drugi strani pa je bila kastiljščina moj kulturni jezik. Za nekatere Katalonce, starejše od mene, je ta občutek še vedno pogost: zanje je katalonščina pogovorni jezik, kastiljščina pa kulturni. Nekateri učitelji na moji srednji šoli so bili Katalonci, drugi Aragonci ali Andaluzijci. Hranim nekaj zgodb, napisanih v moji srednji šoli, torej med trinajstim in sedemnajstim letom. Večina jih je napisanih v španščini, nekaj pa sem si jih drznil napisati v katalonščini. To je bil čas političnega opravičevanja, v katerem je bil antifrankizem neločljivo povezan z oživitvijo katalonskega jezika. Za marsikoga izmed nas je bilo neznanje maternega jezika ponižujoče: to je bila preprosto zmaga Francove diktature. Na drugi strani pa katalonščina v srednji šoli ni bila več prostovoljni, ampak običajni predmet, in to ne ravno lahek. Vsi drugi učbeniki (za zgodovino, matematiko, filozofijo) so bili napisani v španščini. Ko sem bil na preduniverzitetnem tečaju, sem bil v učnem eksperimentu, imenovanem katalonska književnost: nov predmet, zgoščena zgodovina nacionalne književnosti, ki se je začela v trinajstem stoletju in končala v dvajsetem. Tako kot številni moji sošolci sem tudi jaz samouk: niti pred sedemnajstim letom niti po njem nisem imel drugega učitelja katalonske književnosti kot tistega, s katerim še vedno prijateljujem. Na fakulteti za informacijske vede, na kateri sem študiral, je poučevalo kar nekaj južnoameriških profesorjev: v španščini seveda. Kar zadeva politično klimo, sem videl za etke zamenjave poznih levičarjev s prvimi separatisti. Morda vas bo presenetilo, da je bil v Barceloni v osemdesetih letih francoski maj 1968 še vedno pomembna referenca. Takrat so bile univerze v Barceloni dvojezične, tako kot zdaj: izpite in naloge so lahko pisali v katalonščini in španščini. Tam sem spoznal dekle, ki me je spodbujalo, naj se vpišem v Združenje mladih pisateljev v katalonskem jeziku. Ne vem, ali je bilo to odločilno, vem pa, da sem po tej izkušnji začel redno pisati leposlovje v katalonščini. Bil sem del skupine, ki je pisala kolektivni roman; bil je skoraj neskončen, na srečo pa nikoli ni bil objavljen, niti ne dokončan. Mislim, da zaradi vsega tega pišem v katalonščini. Sem del vmesne generacije, ki ni bila aktivno proti Francu, a se dobro spominja tistega obdobja; ki je naravno odraščala v dvojezičnosti, imela katalonščino za materni, španščino pa za kulturni jezik v osnovnošolskem izobraževanju in pozneje oba. Generacija, ki se je pisane katalonščine naučila sama, sproti, tako kot je običaj pri samoukih, bolj iz sentimentalnih kot iz političnih razlogov: ker je to jezik, ki smo ga čutili in ga čutimo kot svojega. Generacija, skratka, ki je brala in pisala iz užitka ali nuje. Pravzaprav večina mojih najljubših pisateljev danes ni študirala katalonske filologije – mimogrede, precej mlade vede. Zaradi vseh teh razlogov verjamem, da so referenti te generacije, ki jo predstavljam, ne da bi me kdo za to pooblastil, bolj univerzalni. Kot pisatelji smo se odpovedali profesionalizaciji in plemeniti, a nehvaležni nalogi »služiti državi«. Ne pišemo zato, da bi zapolnili vrzeli, ne želimo loviti bralcev za vsako ceno, ne verjamemo, da ima avdio-vizualna industrija kaj opraviti s književnostjo. Pišemo v katalonščini, ker je to jezik, v katerem smo začeli govoriti, jezik, v katerem čutimo, mislimo, delamo, počivamo, sovražimo in ljubimo. Pisanje v drugem jeziku ne bi pomenilo izdaje, ampak intelektualno prevaro in izgubo pristnosti. Brez nečimrnosti, a tudi brez lažne skromnosti poskušamo pomiriti svoje notranje demone, najti svoj glas, zapustiti trajno delo. Naš cilj je književnost, ne tipkanje. Čas bo pokazal, ali nam je uspelo. Zdaj opažam, da poskušam razložiti, zakaj pišem v katalonščini, vendar nisem osvetlil razlogov, ki me ženejo k pisanju ali branju. Ko sem bil študent, smo imeli predmet, imenovan literatura. Zame je bil to samo še en predmet, tako kot fizika ali angleščina – nekaj, kar sem se moral učiti, da sem konec leta lahko šel na izlet. Predmet, imenovan literatura, ni imel nobene zveze z mano, z mojimi željami ali zanimanji. Bila je le še ena obveznost. Na svojo odgovornost sem bral druge knjige, ki niso imele nobene zveze z omenjenim predmetom. To so bile knjige kot Otok zakladov, Huckleberry Finn, Peter Pan ali Trije mušketirji. Bral sem jih pred spanjem ali v soboto dopoldne. Zdaj vem, kaj so bile te knjige oz. da so literatura. Kar so nas učili pri pouku, ni bila književnost, ampak le zgodovina nacionalne književnosti, skoraj vedno kastiljske. Zato, ko mi kateri od teh tedanjih profesorjev prizna, da jih takrat še nič ni napeljevalo na domnevo, da bom kdaj pisal knjige, me mika, da bi jim odgovoril, da njihovo početje ni imelo nič skupnega z branjem ali mojim pisanjem. Njihovi seznami datumov, imen, naslovov in zgodovinskih kontekstov, tisto prelepo pokopališče, ki so ga imenovali literatura, ni imelo nobene zveze z mojim branjem. Ne, branje je spoznanje, da je tisto, kar si mislil, da si odkril, napisal nekdo drug, nekdo boljši od tebe, in to morda stoletja prej. Branje pomeni deliti čas z liki, ki so bolj resnični kot številni duhovi, ki mrgolijo okoli nas. Branje je krasti spancu ure, da potuješ skozi čas in prostor. Branje (in tu mislim na branje leposlovja) je način učenja o tebi, meni, o nas in drugih. Pisati pomeni nujnost, pomeni ne biti sposoben početi nič drugega kot pisati, čutiti nedoumljivo zadovoljstvo ob pisanju. Pisati, najti besedno zvezo, ki se ti je porodila in ti je všeč ali te je vznemirila v najglobljem, intimnem tkivu, besedno zvezo, ki je ne razumeš ali ti pomaga razumeti sebe. Pisati pomeni napisati zgodbo, ki ti je šinila v glavo, si izmisliti lik ali na novo izumiti sebe, morda tistega ali onega drugega, in da ti minevajo ure, ne da bi se tega zavedal, in obsedenost in drgetanje od strahu, ko nekomu dovoliš, da napisano prebere, ali od vznemirjenosti, ko osvojiš nagrado ali zagledaš prvo izdano knjigo, ker to pomeni, da je bila nekomu všeč, da se je nekdo veselil ob branju zgodbe, ki si jo moral povedati ali pri kateri ki si užival, ko si jo pripovedoval, ali pa si morda dvomil, da jo boš sploh znal povedati. Nekateri mislijo, da branje ni nič drugega kot jalova strast, nesmiselna razvada. Poglavitna pomanjkljivost branja je, da ni kričeča dejavnost. Res je, a tisti, ki mislijo, da je neuporabna, se motijo; to je hitro opazno pri ljudeh, ki ne berejo. Taki so namreč dolgočasni, neizraziti, zamenljivi; narejeni so, kot da bi bili množično izdelani, govorijo in gibljejo pa se kot liki v slabih filmih. Prevedel Andrej Rot 1 Katalonski pisatelj in literarni kritik Vicenç Pagès i Jordà je bil profesor jezika in estetike na univerzi Ramona Llulla. Objavil je vrsto romanov, zbirk zgodb in esejev. V slovenščini sta pri Sodobnosti izšla dva romana: Sreča ni popolna in Pismo angleški kraljici. Pisatelj Vicenç Pagès i Jordà je umrl 22. avgusta 2022 v 58. letu starosti. Vir: Avtorjev blog na spletu: https://www.vicencpagesjorda.net/esp/conferencia.html
Revija Apokalipsa
SREČNO IN USPEŠNO 2023
Najprej naj bralkam in bralcem zaželim srečno, srčno in uspešno leto 2023 v upanju, da bodo še naprej brale/-i naš portal, kakor do zdaj. Zdaj pa naj nekaj besed namenim svojemu udejstvovanju in urednikovanju ter kako sem sploh začela ... Ker do leta 2021 nisem aktivno sodelovala z revija Apokalipsa, sem bila precej začudena, ko sem ugotovila, da revija do tedaj ni (bila) prisotna na spletu. Tako sem direktorju KUD Apokalipsa Primožu Reparju samoinciativno predlagala zasnovo spletnega portala apokalipsa.si, s čimer se je strinjal in dejal, da sem pri urednikovanju lahko povsem neodvisna – in tako je tudi bilo. Poleg tega sem za KUD Apokalipsa naredila zapise na wikipediji v treh jezikih (slovenskemu, angleškemu in hrvaškemu).  Kaj naj rečem o uredniškem letu 2022? Bilo je zanimivo. Do zdaj sem bila odgovorna urednica (Andragoških spoznanj 2008–2012), kar pomeni, da sem skrbela predvsem za tehnične zadeve in izvedbo tiskane revije, tokrat pa sem delala prav vse, od pridobivanja člankov do njihove lekture, urednikovanja in objav na spletu skupaj z izborom fotografij. Na začetku mi je prvih nekaj avtorjev s področja leposlovja poslal in predlagal Jurij Hudolin, kasneje so mi svojo poezijo in prozo poslali/-e nekateri/-e avtorji in avtorice sami/-e. Recenzentki so mi predlagali na uredništvu revije, nekaj avtorjev in avtoric pa sem pridobila prek svojih kontaktov, a moram reči, da moji kontakti niso bili ravno navdušeni nad urednikovanjem na apokalipsa.si in jih povsem razumem. Namreč, kot zmerna levičarka in ateistka sem spoznala, da ne glede na to, da smo lahko vsi/-e strpni/-e ali v sodobnejšem žargonu rečeno, vključujoči/-e in raznoliki/-e, pa so naši nazori pomembni. Svetovni nazor vključuje sklop naših prepričanj, vrednot in spoznanj, ki jih imamo o samih sebi, drugih in svetu in ki smo si jih izoblikovali od mladosti dalje. Ta prepričanja in vrednote so sooblikovali šola, okolje, v katerem smo zrasli in kakor kažejo moje (sedanje) izkušnje, je tako, da lahko, in je tudi prav, da smo vključujoči do drugih in drugačnih svetovnih nazorov, vendar to tudi pomeni, da smo drugačni/-e in da imamo drugačna znanja, vrednote, izkušnje in prepričanja, kar pomeni, da se boljše počutimo v okolju s podobno mislečimi ljudmi. Vse to je že znano in vemo tudi, da lahko okolja s preveč podobnimi ljudmi ustvarjajo okolje s predsodki in prevladovanjem (moči) večine, vendar ne da bi preveč pojasnjevala verjetno razumete, da se z različno mislečimi občasno prav tako pojavijo svetovnonazorska razhajanja, zaradi česar sem se odločila, da bom delo glavne urednice opravljala do marca, eventuelno aprila 2023.    Upam, da ste tisti/-e, ki ste 2022 spremljali/e delovanje portala apokalipsa.si zadovoljni/-e in da ga boste še naprej obiskovali/-e ter boste še bolj zadovoljni/e. Sicer pa naj zaključim ta kratki zapis, da je bilo sodelovanje z vsemi avtorji in avtoricami zgledno in prijetno in verjemam, da bo takšno tudi v prihodnosti.
Revija Apokalipsa
PREOBRAZBA IN MEHURČKI
Prihaja čas, ko bomo pisali novoletna voščila in oblikovali lepe misli ob koncu leta. Mehurčki so že dolgo sinonim za praznovanje, veselje in zabavo. Z njimi spremljano najpomembnejše dogodke v življenju – poroke, rojstne dneve, diplome, napredovanje, zabave ob koncu leta, ko pomislimo na dobro v starem letu in drug drugemu zaželimo najboljše v prihajajočem. O božiču praznujemo zlitost med božanskim in imanentnim svetom z likom učlovečenega Boga, ob novem letu pa proslavljamo nekaj podobnega, čeprav manj vznesenega – ta obred ima več poganske svetosti kot božič. Vsako leto, vsak prenovljeni obrat sveta je prenova istega hrepenenja: želje po izpolnitvi, po združitvi s tem, kar nam manjka, in s tem zmagi nad časom in smrtjo. »Namen življenja ni napredovanje, ampak preobrazba. Ko se človek odpravi v neznano, je rešen.« To misel o preoblikovanju samega sebe je zapisala mehiška pisateljica Elena Poniatowska v romanu Leonora. V njem je upodobila mehiško umetnico, slikarko in avtorico romanov Leonor Carrington. Danes veliko slišimo o preobrazbah – digitalni, slogovni, preobrazbi garderobe, politični, duševni, idejni. Preobrazba je odgovor na nenehno spreminjanje zunanjega sveta, ki nas vznemirja. Vendar preobrazba, o kateri govori Poniatowska, ne pomeni slavne preobrazbe Gregorja Samse v hrošča, čeprav se zdi, da smo danes vsi nekakšni trgovski potniki in nas družba venomer stiska in zahteva od nas še in še. Ni preobrazba iz Kafkove Metamorfoze, v kateri čutimo ozračje strahu, tesnobe, slabosti in blodenj, iz katerih se Samsa ne more zbuditi. Roman Poniatowske opisuje življenje mehiške umetnice in slikarke angleškega rodu Leonor Carrington, neustrašne umetnice, nočne more starokopitnih staršev, surrealistke, najbrž edine ženske v tem gibanju. Posebnost romana je, da sta si bili Poniatowska in Carringtonova blizu. Bili sta izjemni prijateljici. Leonora je biografski roman, se pravi opis življenja nekoga drugega, a hkrati avtobiografija in prikaz bogatega prijateljstva. Nekateri celo domnevajo, da se Leonora in Elena združita v eno žensko oziroma, v okviru fikcije se rodi nova oseba. V središču njunih življenj je odmik od vnaprej danih vzorcev in navad, značilnost postmodernega človeka, zaznamovanega s tveganostjo in negotovostjo vsakdanjika. Ta odklon od tradicionalnega razmišljanja se kaže v posameznikovem nenehnem pogajanju za uveljavitev svojega življenjskega sloga, ki hkrati postaja tudi vprašanje identitete – kakršne koli: spolne, nacionalne itn. To refleksivno razpoloženje je nujno pri oblikovanju svoje podobe v svetu. Preobrazba, ki izvira iz prijateljstva, kot pri Leonori in Eleni, se zdi prava milost. Sočutje do sočloveka je namreč pogosto temelj prebijanja lupine monolitnega ega, poskus preseganja solipsizma, znamenje empatije in pogoj za transcendenco. Pri prijateljstvu je ključno vprašanje mehčanje sebičnosti in možnosti dostopa do drugega, drugega jaza, ki ni moj. Proces oblikovanja lastnega jaza ni tako samoumeven, kot se morda zdi na prvi pogled. Pogoj je nenehno preoblikovanje samega sebe s samozavedanjem in refleksijo. Vse to sploh ni nekaj novega. O preobrazbi govorimo pri mladostniku, ki dozoreva v odraslega človeka. Preobrazbo vidimo v naravi – gosenice se med razvojem večkrat levijo, na koncu pa se zabubijo in preobrazijo v metulja. V književnosti srečamo veliko primerov preobrazbe. Bolj kot Kafkova Metamorfoza je znana epska pesnitev Preobrazba rimskega pesnika Ovida. Delo je pesnik končal nekoliko pred izgnanstvom leta 8 po Kristusu. V dvanajst tisoč verzih opeva čudovite mitološke preobrazbe, ki se začnejo s spreminjanjem neurejenega kaosa v urejeni kozmos, končajo pa s slavljenjem Julija Cezarja. Prelivajo se druga v drugo, se prepletajo in upodabljajo preoblikovanje živega v živo in živega v mrtvo v razsežnosti med zemljo in vesoljem. Antični bogovi, ki so sužnji človeških strasti in zablod, se že od stvarjenja sveta poigravajo z nižjimi božanstvi in smrtniki. Ti nimajo niti takrat, kadar postanejo žrtve njihovih muh, prevar in pregreh, nikakršnega upanja, da bi lahko obdržali svojo zunanjo podobo. Vsemogočni bogovi, ki se na zemlji pojavljajo kar v človeški preobleki in so marsikdaj še bolj izprijeni kot navadni zemljani iz antičnih mitov, jih preoblikujejo po mili volji in jih kaznujejo celo za svoje lastne prestopke; če pa tega že ne storijo sami, jih prepustijo človeški krutosti. Shakespeare je zajemal snov za svoje drame iz Metamorfoz. Zamisel o najslavnejši tragediji Romeo in Julija naj bi našel v Ovidovi obdelavi mita o Piramu in Tizbi, zgodbi o tragični ljubezni zaljubljencev. Sledovi Ovidovega vpliva so opazni v Miltonovem Izgubljenem raju, zlasti v opisih kaosa, stvarjenja sveta, raja, greha in vesoljnega potopa. Iz Metamorfoz so zajemali Luis de Camões, Pedro Calderón de la Barca, Lope de Vega, Ludovico Ariosto. Tudi Goethe je kot deček z zanimanjem prebiral Metamorfoze. Temelj preobrazbe je spreminjanje. Vsi poznamo Heraklitovo misel: Vse teče, nič ne miruje. Zato pravimo, da je spreminjanje edina stalnica v življenju in na svetu. Vse se spreminja, poje Mercedes Sosa na besedilo čilskega skladatelja Julia Numhauserja. Tudi v Svetem pismu, še posebno v Evangelijih, je rečeno, da je postal vsak, ki pripada Kristusu, nova stvaritev. Staro življenje je minilo in novo se je začelo, grešnik se je spremenil v svetnika. Po navadi sebe dojemamo kot nespremenljive, zato pa nas drugi opozarjajo, da smo se spremenili. Z opažanjem se sicer strinjamo, a stvarno ne zaznavamo, koliko in kako. Zase vem, da si že leta prizadevam preveriti in spremeniti nekatere vedenjske drže, ki sem jih od mladega oblikoval. Vsaka generacija ima namreč vzgojo, iz nje sprejme osnove, sklepa kompromise in poskuša preseči neživljenjske elemente. Pri tem imam včasih občutek negativnega obračuna, ker je v njej preveč naivnosti in pritrdilnega odzivanja na druge. Altruizem je zame na vrhu vrednot. Učili so nas, da je treba pomagati drugim, pri tem pa pozabljali uravnavati nauk s stvarnostjo. Prepričevali so nas o pravilnosti kozmičnega principa Vse se vrača, vse se plača. Kozmično ali božje načelo, ki je pogosto pokazalo še drugo plat – komično. Poleti me je presenetil prispevek na MMC, v katerem slovenski antropolog razmišlja ob knjigi Človeštvo nizozemskega zgodovinarja Rutgera Bregmna. Dan Podjed pravi, da se mu »knjiga zdi dobra, ker imamo pogosto zmotno prepričanje, da so ljudje načelno slabi. Toda mi ljudje smo tako uspešna vrsta, ker smo dobri, zaradi altruizma, ker se nam splača biti dober do drugega. To je najboljša evolucijska strategija − biti dober!« Bo že držalo in predvsem se sliši čudovito. Težava nastane, ko poskušam presežek pritrdilne naravnanosti do drugega uskladiti z resničnostjo. Zato se je velikokrat nujno čemu odreči, včasih koga zavrniti. Kar nekaj nas je takih, ki težko izgovorimo »ne«, a ko podrobneje premislimo, spoznamo, da je lahko zavračanje tudi vrlina, saj je izraz poguma. Pogum namreč ni skloniti glavo, čeprav so nas učili, naj se odzovemo pritrdilno in ustrežljivo. Skavtsko geslo se glasi: Bodi pripravljen – vedno pripravljen! Prijatelji velikokrat to izrabljajo in nehajo biti prijatelji, ko pogojujejo svoje prijateljstvo z uslugami. Prav tako ni prijatelj tisti, ki izrazi željo in ob zavrnitvi usluge odpove prijateljstvo. To je kot zagroziti s klasično formulo denar ali življenje, ki je bila nekoč vsebina risanih šal. Učili so nas, da z altruizmom ohranjaš čisto vest, odgovornost pa prelagaš na drugega. Z vidika večnosti si ravnal dobro, češ, nisi kriv, če te je kdo izkoristil, naredil si, kar se ti je zdelo, da moraš. Starši in vzgojitelji so nam tako svetovali v dobri veri, ne glede na njihove izkušnje, ki zagotovo niso bile nič boljše. Upoštevali so navodila, počasi pa spoznavali nujnost realizma. Sanjali so o nemogoči popolni družbi. Vendar tako kot je nemogoče, da bi obstajal popoln človek, je nemogoča popolna družba. Celo v teoriji, čeprav lahko sanjam o njej, krmim iluzije in jih delim z drugimi. Bolj kot Človeštvo velja omeniti Utopijo za realiste. Omenjeni mladi nizozemski zgodovinar Rutger Bregman je konec leta 2013 začel pisati o temeljnem dohodku. V svojem eseju Utopija za realiste, ki je bil sprva objavljen v De Correspondentu, nizozemski novičarski spletni strani, je predlagal odpravo revščine in razmislek o sedanjem modelu družbe s prevratniškimi predlogi: univerzalni temeljni dohodek, petnajsturni delovni teden in svet odprtih meja. Po izidu knjige na Nizozemskem so izšli številni prevodi. Bregman stavi na utopijo kot pot do človekovega razvoja in legitimnega napredka. Citira Oscarja Wilda: »Napredek je uresničitev utopij.« Na zadnjih straneh se sklicuje na besede urugvajskega pisatelja Eduarda Galeana: utopija je slediti obzorju, ki se med hojo oddaljuje – hoditi za nečim, česar ne moreš ujeti. Nesebična pomoč drugim se lahko kaže na več načinov, od preproste dobrodelnosti do tveganja življenja, da bi rešili drugega. Z vidika evolucijskih in neodarvinističnih teorij altruizem nima smisla, razen če se za takimi dejanji skriva interes ali če koristi ljudem v našem okolju ali družini. V drugem omenjenem primeru bi ljudem, s katerimi vzdržujemo krvne vezi, pomagali pri preživetju lastnih genov. Vendar pa so nam številni neopevani junaki pokazali, da ni vedno tako. Ali torej obstaja popoln altruizem, razumljen kot absolutna dobrota, ki se ne odziva na nobeno vrsto pristranosti? Že nekaj časa vemo, da je empatija prirojena lastnost sesalcev. Vendar se sčasoma razvija skupaj z drugimi socialnimi veščinami, ki nam omogočajo osebno sodelovanje, bistveno za preživetje vrste. Obstajajo vzgibi, katerih edini razlog je lajšanje trpljenja drugih. To, da vidimo svet skozi oči drugih, nas napeljuje k misli, da gre za nekaj globljega, za nekakšno transcendentalno povezavo med vsemi človeškimi bitji. Zaradi empatije čutimo, da smo na neki način vsi povezani med seboj. Čutimo potrebo po zaščiti drugih in spodbujamo njihovo dobro počutje, kot da bi bili to mi sami. Če si sposodim citat nemškega filozofa Schopenhauerja: moj pravi jaz obstaja v vsakem živem bitju. In to je osnova sočutja, vrline, ki je del človeške narave. Religija po navadi temelji na načelih sočutja, dobrote, altruizma in je lahko odlično vodilo življenja. Vendar zaradi čudovite zamisli ne bi smeli omalovaževati oprijemljivega sveta. Ker ni res, da pravica vedno zmaga ali da se laž prej ali slej razkrije. Ker obstaja zločin, ki se ne kaznuje, ker je lahko izkrivljati resnico, manipulirati z argumenti itn. Dobri kristjani so pogosto pozabili vzgajati svoje otroke za življenje v svetu, ki ni idealen. Ujeli so se v past obsojanja pragmatizma, agnosticizma, skepticizma kot nečesa slabšega od individualizma in hujšega od sebičnosti, čeprav nosi pečat krščanstva. Slabo dejanje krščenega in zapriseženega vernika naj bi bilo samo greh, ki se ga da izbrisati, slabo dejanje agnostika pa naj bi bilo izraz poosebljenega zla? Morda je samo s književnostjo mogoče posredovati novim generacijam določene občečloveške teme, ki se ciklično vračajo, kot se vrača moda, in izražajo človeka samega v njegovih temeljnih antropoloških značilnostih. Ob pomoči literature je mogoče novim rodovom, ki vedo, da nekdanjega sveta ni več, predati pridobljeno poznavanje. Še posebno poudarjam pomembnost zgodovinskega romana, žanra, v katerem so izražene pretekle pomanjkljivosti, strukturne človeške lastnosti – vrline in napake. Dobra stvar zgodovinskega romana je, da lahko s pogledom v nekdanji svet obnoviš vse vrste presoj in jih pustiš na nedotakljivem področju literarnega. Danes bi težko našli učitelja ali starše, ki bi prepovedali branje priznane literature. Nekdaj je bilo nekaj naravnega dijaku iz rok odvzeti kratke zgodbe Guyja de Maupassanta zaradi erotičnih vsebin, danes bi bilo kaj takega smešno, saj so take in podobne vsebine mladostniku dosegljive v drugih medijih. Obstaja vrsta zgodovinskih romanov, ki obravnavajo pragmatizem, agnosticizem, svobodnjaški duh likov iz preteklosti. Tega tipa so vsi romani Umberta Eca. Vendar ima trg raje obravnavo mitov, kot so križarske vojne, iskalci svetega grala in druge enigme. Oseba, kot je Cyrano de Bergerac, model svobodomiselnega človeka iz sedemnajstega stoletja, je preveč umirjena, četudi danes prav tako subverzivna kot pred stoletji. Upornost njegove misli je jedka tudi v dobi globalne vasi. Kot intelektualec je zaradi nespoštljivega odnosa do verskih in posvetnih ustanov veljal za libertinca. Danes je najbolj znan po drami Edmonda Rostanda. Vendar Cyrano de Bergerac ni le romaneskni lik, ampak vojak, filozof in matematik. Pred smrtjo je pripravljal razpravo o fiziki, ki je ostala v obrisih. Nasprotoval je kartezijanskim načelom, zaradi katerih je obstoj Boga pridobljena realnost, medtem ko govori o negotovosti fizike. Profesorica na univerzi Rice Madeleine Alcover se sprašuje o verodostojnosti pripisa znanega Fragmenta fizike iz leta 1662 Cyranoju: »Resnica je trditi, da pošten človek ni ne Francoz, ne Nemec, ne Španec, je državljan sveta in njegova država je povsod.« Zgodovinski roman o svobodi, ljubezni, vojni, izdaji, kugi, antisemitizmu in inkviziciji v 14. stoletju je Morska katedrala Idelfonsa Falconesa. Obsežni roman, ki je izšel tudi v slovenskem prevodu, je postal vir nanizanke katalonske televizije. V njej je prikazana srednjeveška Barcelona, v kateri njeni najrevnejši meščani kamen za kamnom gradijo veličastno cerkev ob morju – Morsko katedralo. V njeni senci spremljamo Arnauovo življenje; z očetom se zateče v mesto pred neusmiljenim fevdalnim gospodom in si poskuša prislužiti svobodo. Po lakoti, kugi in mladostni ljubezni se Arnauovo življenje nosača kamenja postavi na glavo, ko ga kralj Aragonije in Valencie zaradi poguma v bitki razglasi za barona in ga prisili v poroko z Elionor, ki je Arnau ne ljubi. Njegov novi status uglednega menjalca denarja in morskega konzula pa ni všeč nasprotnikom; ti se zarotijo proti njemu in mu nakopljejo na glavo inkvizicijo. Arnauova pot od sužnja do plemiča je zgodba o boju med dobrim in zlom, o svobodi in spopadih. Falcones je napisal še več podobnih romanov – pred nekaj leti Boso kraljico, letos pa je izšel roman Sužnji svobode. Podobno deluje racionalist in alkimist Zenon v romanu Opus Nigrum pisateljice Marguerite Yourcenar. Pred tem romanom je belgijska avtorica napisala druga odlična dela, na primer Hadrijanove spomine. Nekaj jih je izšlo v slovenščini. Zdaj znova prebiram Opus nigrum. Za izdajo v kastiljskem prevodu iz leta 1988 se moram zahvaliti župniku Štefanu Novaku, duhovniku, ki je v Argentino prispel po drugi svetovni vojni, deloval na južnem območju Buenos Airesa in umrl leta 1999 v domu za starejše v Slovenski vasi. Pripoved o Zenonovem življenju se mestoma zdi nesklenjena, čeprav se vsa poglavja na koncu povezujejo in usklajujejo. Vsebine nekaterih poglavij so pri ponovnem branju zame pravo odkritje, na primer Smrt v Münstru s skoraj brezbrižnim opisom takratnih običajev. To je bil čas, v katerem je imela Cerkev močno vlogo, opravičevala svetno oblast in skrbela za vse, kar bi lahko dišalo po krivoverstvu, zlasti v sporu med katoličani in protestanti. Zenon je mladost preživel v Bruggeu, glavnem mestu Flandrije, potoval po Evropi in Aziji, se zanimal za filozofijo, medicino in alkimijo. Po treh desetletjih se je vrnil v Brugge in tam delal z lažnim imenom, čeprav so ga nekateri prepoznali. Njegovo mirno življenje je pretrgala aretacija njegovega pomočnika zaradi krivoverstva, nato tudi Zenona. Sodišču je razkril svoje pravo ime, sodili so mu in ga obsodili. Podobno kot Sokratu so tudi njemu poskušali pomagati, a Zenon je bil raje sam svoj gospodar do zadnjega. Bil je skeptičen filozof glede delovanja božje Previdnosti v svetu, zato je bil osumljen krivoverstva in ateizma in obsojen na smrt na grmadi. Vendar se je Zenon, obsojen na grozljivo smrt, odločil za samomor kot legitimno obliko svobode. Ni želel trpeti na svoji koži opusa nigruma, tistega, kar v alkimističnem jeziku označuje »fazo raztapljanja in žganja oblik, ki je najtežji del Velikega dela«. Strah ga je bilo, kot pravi v zadnjem monologu, smrti na grmadi. V odličnem romanu, pogosto krutem, je pisateljica poskušala prikazati podobo ne tako oddaljene dobe in človeške paradigme, ki diagonalno prikazuje tragično usodo modrosti in strpnosti v 20. stoletju. V ospredju pogleda na svet sta bili še vedno filozofija in religija. Od konca 20. in daleč v 21. stoletje je bil človek omejen na eno razsežnost, zasidran v svetu interesov: ekonomskih, pragmatičnih. Rad je imel udobje in lahkotnost, ti značilnosti sta bili pogoj pri zahtevi po preobrazbi. Ko je Rabindranath Tagore obiskal Evropo, je rekel, da Evropejci spominjajo na rečne kamne: zunaj so sijoči in prefinjeni, znotraj pa suhi. K temu je prispeval napredek tehnologije, ki predpisuje stopnjo civiliziranosti, a v ozračju dehumanizacije. Živimo v svetu lahkomiselnosti. Zasipani smo z zmotami, dokaz so varljive informacije, nedoslednost političnih diskurzov, veliko je izobraževalnih ustanov, a dvomimo o ustreznosti izobrazbe. Državne ustanove promovirajo uspehe, poveličujejo boj proti korupciji, kriminalu, razkrinkavajo združbe, prevladujejo pa družbena negotovost, nekaznovanje in favoriziranje močnih; imamo gore knjig, a preveč je ljudi, ki ne preberejo niti ene. Skratka, pred nami je svet mitov, to pa pomeni, da ne prevladuje razum, temveč domišljija, fanatizem, demagogija, ignoranca, nasilje, sebičnost ... Večina si ne prizadeva razmišljati in tvegati ustreznega ravnanja. Govorim o misli, ki vsiljeni način življenja postavlja na kocko, o razmišljanju, ki spodbuja k avtonomnemu življenju, k preobrazbi nas samih kot posameznikov. To bi omogočilo tudi spremembo sveta. Treba je razmišljati, filozofirati, preučevati bivanjska vprašanja, ki jih postavljajo filozofija, temelj morale, aksiologija, politika in vse discipline oziroma umetnosti. Filozof Giovanni Pico della Mirandola v Govoru o človekovem dostojanstvu iz leta 1486 razpravlja o človekovem poduhovljenju, ki edino vodi k resničnemu dostojanstvu človeka. Pot se začne z etiko, ki brzda strasti in nizke nagone, nato sledi dialektika, ki um osvobaja teme in neznanja. Etika in dialektika očiščujeta dušo in mu pomagata, da postane dojemljiva za metafiziko, ta pa človeku omogoča, da stopi na zadnjo stopnico – spoznanje Boga in kozmosa. Zakaj praznujemo? Družbe se ne nehajo spreminjati, a vedeti je treba, da so spremembe komajda posledica naših namenov. Sprememba paradigme nima kaj dosti skupnega s pobudami naše volje. Vseeno pa je razumevanje sveta dobra pot, ko ga poskušamo spremeniti. Želja, da bi se z novim letom stvari spremenile, je ritual, ne toliko odločitev, ki ji sledijo želene posledice. Želje in mehurčki nam dajejo veselje in upanje, a nas tudi spominjajo na neusmiljeni dejstvi človeškega obstoja: težko se je spremeniti in sprememba, ki se zgodi brez našega namena ali privoljenja, je neizprosna. Skoraj ničesar ne moremo spremeniti, medtem ko se skoraj vse spreminja. Vse to je verjetno posledica dejstva, da vznemirjenost interpretiramo kot izvor sprememb, nimamo pa nobenega organa, ki bi nam v obdobjih zatišja omogočil zaznavanje latentnih sprememb.
Revija Apokalipsa
ŽELJA PO PISANJU 2. DEL
Kopija kopije To očitno ni isto kot dobesedna kopija, ki nekaj posnema (Bouvard in Pécuchet). Sklicujem se na Proustovo zelo inteligentno misel o Balzacu v knjigi Contre Sainte–Beuve (Proti Sainte–Beuvu): prebral bom odlomek, ki nekoliko presega obseg naše teme, a je zelo lep (in vsaj zame resničen): PROUST, Proti Sainte–Beuvu »Toda Balzac ni imel v mislih preprostega slikarstva, vsaj ne v smislu slikanja portretov. Njegove knjige so bile plod bujnih idej, domišljije o lepih slikah, če hočete (ker si je eno umetnost velikokrat predstavljal v obliki druge), v katerih jih je prikazal, kakor da bi te imele močan slikarski učinek, kot veliko slikarsko idejo. In tako kot v sliki lahko prepoznamo odlično idejo, lahko v ideji o knjigah prepoznamo močan slikarski učinek. Predstavljamo si jo lahko kot galerijo, v kateri so impresivna odkritja, ki nas presunejo s svojo lepoto. Predstavljajmo si danes pisatelja, ki bi ob različnih svetlobah dvajsetkrat slikal eno in isto temo in imel ob tem občutek, da dela nekaj globokega, prefinjenega in močnega, nepojmljivega, izvirnega in ganljivega, kakor lahko to vidimo pri petdesetih katedralah in štiridesetih vodnih lilijah pri Monetu. Kot strasten ljubitelj slikanja, je tudi sam včasih pomislil, da je našel odlično idejo za sliko, za sliko, s katero bi ljudi povsem obnorel. Toda vedno je bila najprej ideja, neka prevladujoča predhodna ideja, brez katere ni slike, kot je verjel Sainte-Beuve.[1] Zelo dobro razumemo, kaj se dogaja v razmerju med prejšnjo knjigo in nadaljnjim pisanjem. a) Obstaja imitacija, čeprav zelo razpršena, s katero bo avtor, če bo tako želel, med seboj mešal več priljubljenih avtorjev, vendar pri tem ne gre za eno samo in isto manično imitacijo: pisca–bralca (tistega, ki želi pisati), bolj kot avtorja, ki ga zaljubljeno občuduje, navdihuje nekakšen globalni objekt: to je literatura (kot Proust pravi slikarstvo). b) Navdih poteka po stopnjah: obstaja stopnja estetskih konceptov (rekel bi estetskih fantazij): »ideja o lepi sliki«, »velik slikarski učinek« itd. c) Ta mimetična ideja (in ne kaj ta predstavlja) je vedno antecedent, ki si ga avtor zamisli že pred samim pisanjem, med branjem in pisanjem → ta tretji odnos (v plasteh) ločuje navdih od preprostega posnemanja; kot pesnik Issa briljantno ponazori z devetimi ali desetimi besedami haikuja: Otrok, ki posnema kormorana, je bolj čudovit Od pravega kormorana.[2] → Kormoran je, otrok je, pesnik je: pesnik ne posnema otroka, ki posnema ptico. Pove, izraža in izreka: literatura se ne rodi iz neposrednega posnemanja, ampak iz refleksije, iz izražanja sveta kot gibanja ogledala. Neozaveščeni podobniki Ko sem pred kratkim dobil v roke majhno »poetično« besedilo – pravim poetično, ker ni ne pripovedno ne intelektualno = gre za mešanico več podob ali morda le eno samo podobo brez referenčne opore ali cilja, sem v tem besedilu prepoznal vpliv Rimbauda, ali natančneje, jezik, način in vrste diskurza, ki je bil nemogoč pred Rimbaudom, a mogoč šele po njem: toda mislim, da lahko rečem, da avtor tistega majhnega besedila ni bral Rimbauda oz. vsaj da ga ni pogosto bral → Torej: gre za podobnost z razpršenimi in različnimi stopnjami tistega, ki piše; koncept ne-očetovskega sorodstva, v katerem oče ni prepoznan → nekatere avtorje [podobno kot gre pri matrici pisma, in kar vsekakor Rimbaud pomeni]: povezujemo z »modernim« besedilom (tiste sodobne moderne), ki ga še vedno imenujemo »poetično«. → razpršeno (difraktirano) veriženje na samem robu imena: vidik inter teksta. Zdi se mi, da smo lahko gotovi o dveh stvareh: a) ni besedila brez veriženja (filiacije) b) vsaka črka je izmuzljiva (primer so današnja besedila, »besedila«, ki ne morejo biti »divja« ali nastajati spontano, pa vendar se lahko vprašamo, od kod prihajajo? Ne bi vedel: a najbolj natančna, ker je najbolj skromna, najmanj arogantna, formula bi bila: overjeni (avtorizirani) so zahvaljujoč predhodnim mutacijam poetičnih scenarijev. Simulacija Ta beseda nas utegne presenetiti, glede na to, da sem malo prej poskušal zavrniti besedo posnemanje kot preveč tog, preveč dobeseden izraz, simulacija pa je še bolj intenzivirano posnemanje. To razumem, kot se bo navsezadnje videlo, začenši s samim pomenom besede »simulacija« = prežetost »resničnega« z »napačnim«, »enakega« z »drugačnim«. Severo Sarduy v svoji novi knjigi razmišlja o (klasičnem) slikarstvu[3] in običajni koncept »kopije« nadomesti s konceptom »impulza simulacije«: ta impulz ne sili slikarja, da je nekdo drug, ampak biti nekdo drug ne glede na to ali ono lastnost: je impulz odkrivanja Drugega v sebi = je moč drugačnega, ki izhaja iz identitete v sami njeni notranjosti → pomeni prehod od zaljubljenega branja k pisanju, pomeni omogočiti, da se pisanje pojavi oz. da se dvigne iz imaginarne identifikacije z besedilom, s pisanjem prek ljubljenega pisatelja (ki me je zapeljal) ne več kot tisto, po čemer se od njega razlikujem (moč truditi se biti izviren), ampak kot tisto, kar je drugačno v meni iz sebe: oboževani tujec (drugi) me žene, vodi, da aktivno dajem besedo tujcu, ki je v meni, tujcu, ki sem samemu sebi. Želja po pisanju Tako se subjekt, najprej ožuljen, nato pa očaran od upanja pisanja odpre želji po pisanju in v njej zacveti. Manija Želja po pisanju kot edina želja: Kafka, ki si kot edino željo predstavlja nočno »čečkanje«; Flaubert, ki govori o »neustavljivi maniji pisanja«[4] (in to že leta 1847: star je komaj 26 let). Prav tako se v literaturi po obdobju romantike lahko spomnimo, da se je uveljavil koncept literarnega absoluta,[5] tiste pretirane poteze želje po pisanju in zaradi katerih se zdi, da ta želja obstaja le kot presežek = to je, da bi se pisatelj lahko obnašal kot različica La Bruyère. Chateaubriand mimogrede pove svojemu tajniku veleposlaništva (v Londonu) g. Marcellusu en stavek, za katerega meni, da je zelo »dober«: »G. Chateaubriand mi je povedal ta stavek v enem od najinih literarnih pogovorov na samem v Londonu, nato pa je nehal govoriti, da bi ga šel zapisati«:[6] kakšen napad poliurija sam poznam to norost; ko sem s prijateljem, včasih v roke vzamem svoj zvezek in vanj načečkam stavek, nabit s čustvi ali stavek, s katerim zabeležim kakšno svojo opazko, pri čemer se sploh ne oziram na spodobnost (vendar to počnem šele, ko me prijateljstvo osvobodi konvencionalne spodobnosti in mojega upanja na to, da to lahko naredim) → to je dokaz, da obstaja nedvomno manični vidik želje po pisanju. Pisatelj (zaenkrat ga opredeljujem kot tistega, ki v sebi nosi željo po pisanju) je na videz komičen lik: »želja mu gori pod petami«; kajti manično poželenje ima v sebi vedno nekaj komičnega (toda na drugi ravni smešnost vsebuje tudi nekaj velikega, česar tisti, ki se ji posmehujejo nimajo, saj pomeni izključevanje in izolacijo). Friedrich Schlegel (Fragmenti): »Dovolj bo, če se bomo uspeli, prevzeti od svetega klica in z nasmehom na ustih, dvigniti nad komičnost pisateljevanja, da potem ne bo več nobene smešnosti za nas.« Kje, na katerem mestu torej čutim to željo po pisanju? Ne v knjigah – pogosteje v neznanem rokopisu, ki mi ga je nekdo anonimno poslal, v gorečem pismu, ki ga spremlja strah, da bi se rokopis izgubil (pismo, ki potrjuje pošiljko) itd. → Ali obratno: dokaz, da je želja po pisanju vsebovana v rokopisu, da je prisotna, ponujena in v stanju pričakovanja, ker še ni bila deležna posredovanja prek objave – dokaz je torej ne glede na vrednost tega rokopisa – da je mukotrpno, da je zame naporno: saj je izjemno težko (evfemizem za »nemogoče«) komunicirati z željo drugega, (po)skrbeti za željo drugega, → vsak rokopis je naporen, ker je ena sama pošiljka čistega poželenja – pa naj bo to Dante ali Alexandre Dumas, in s tistim blokom, s tistim paketom želje v rokopisu, ki so mi jo posredovali, nato ne vem kaj narediti → drugače je, ko je delo enkrat napisano in objavljeno = ko je pisateljeva želja posredovana, in s čimer se del njegove želje zrahlja, takrat tekst kot bralec lažje prenesem. Tisti, ki ne pišejo Pravkar sem se poistovetil s Chateaubriandom, ki je tekel, da bi si zapisal en stavek (poistovetil sem se z njim: nisem se primerjal). S to »nečimrnostjo« si bom dovolil nadaljevati z opisovanjem lastnih »ustvarjalnih« občutkov (pisatelja, ki se postavlja v položaj »pisatelja«): moje življenje je v vseh pogledih posvečeno pisanju, nenehno me skrbi, ali bom imel za to dovolj časa in moči; zaskrbljen sem = nestrpen in kriv, če mi ne uspe. Tako imam pogosto ta pošastni (shizoidni) občutek: ko okoli sebe vidim ljudi, pogosto prijatelje (ki bi zaradi svojega dela imeli čas za pisanje), ki se predajajo različnim dejavnostim, prostočasnim aktivnostim, ki jim omogočajo veliko prostega, in pogosto zelo udobnega časa brez pisanja, ne da bi o tem sploh razmišljali, ali pa pisanja še niso postavili v središče svojega življenja, sem do njih poln nerazumevanja; ne razumem, kako lahko porabljajo svoj čas za tovrstne aktivnosti; in prav tako je moj občutek, da me ne razumejo, znak manije; zame nasprotje pisanja ne more biti le preprosto naključje: lahko ga prepoznam le kot filozofijo (glej opombo o »brezdelju« spodaj)[7] → druga oblika tega nesporazuma (ali te naivnosti?), je vprašanje, ki sem se mu izogibal, ko sem govoril o dialektiki med branjem in pisanjem: če pisanje izhaja iz branja, če je med njima nujna povezava, kako je mogoče brati, ne da bi bil prisiljen pisati? Z drugimi besedami, pošastno vprašanje: kako je mogoče, da je bralcev toliko več kot piscev? Kako je lahko nekdo vesel, ko bere, kako se lahko sploh ima za velikega ljubitelja branja, ne da bi kdaj prešel k pisanju? Je to zatiranje? Na to vprašanje ne morem odgovoriti: vem samo, da me prevzame nekakšna obsedenost; pravzaprav se sam čudim, da imam sploh bralce, torej bralce, ki ne pišejo. Vedno eno in isto vprašanje, ki je bistvo nekomunikacije (pa ne zato, ker sporočilo ne bi prišlo skozi, ali morda prav zato?): kako razumeti željo drugega (kako se poistovetiti s to željo – s tem užitkom?) To je tip vprašanja, s katerim se ukvarja liberalizem (pretvarjanje, da razumemo željo, ki je dejansko ne razumemo). Tesnobna želja Želja po pisanju = tesnobna želja. Za ta občutek skrbi navajam dve veliki priči in enega režiserja. Priče so: 1. Flaubert: Tukaj se nanašam na njegovo celotno korespondenco, ki strastno predstavlja pisanje kot veselje ali še bolje kot užitek – Flaubert (1873, 52 let): »že dolgo (skoraj eno leto) nisem pisal – počutim se kot pisatelj, ki mu je v veselje, da zapiše stavek«[8] (kar tudi pojasnjuje kontinuiteto njegove ustvarjalnosti), »a hkrati kot okrutna kalvarija (oboje se sreča v nastajanju stavkov)« – Flaubert (1853, 32 let): »Kakšna zanič obrt! Kakšna prekleta manija! Pa vendar naj bo blagoslovljeno to drago trpljenje. Brez tega bi lahko umrli. Življenje je znosno le pod pogojem, da nas ni.«[9] 2. Kafka pravi: »pisanje je edini cilj življenja, a v konfliktu z življenjem« (s svetom, z zakonsko zvezo, k temu se bom vrnil pozneje): je najvišje dobro, od katerega je trajno ločen, medtem ko ob tem občuti strahoten strah pred pisanjem. Korespondenca iz leta 1907 »... toda to ni le lenoba, je tudi strah, splošen strah pred pisanjem, pred tem grozljivim delom, čeprav mi to, da sem ga prikrajšan, predstavlja trenutno največjo nesrečo.«[10] 3. Veliki režiser (realizator) želje za pisanjem, Proust, ki sem ga že večkrat omenil (ker me vedno znova preseneti): roman V iskanju izgubljenega časa ima eno samo zgodbo (v klasičnem smislu: s skušnjavami, zamudami in končno zmago): gre za zgodbo o subjektu, ki hoče pisati: V iskanju izgubljenega časa = roman o »pisanju« (»scripturure«)[11] → Morda bi Proust kljub vsemu to veliko dramo o volji do pisanja lahko napisal šele v obdobju umika, izumiranja literature: morda se »bistvo« stvari res pojavi šele, ko te umirajo? [Za konec (vendar ne za zaključek) teh misli o želji po pisanju samo še nekaj: to temo lahko razširimo v dve smeri: 1. Od želje po pisanju preklopiti na dejanje: potrebna je cela vrsta operacij, programiranja, odpravljanja težav, dvomov, nezgod (glej mojo letošnjo predstavitev). 2. Konflikt, včasih boleč, včasih celo vrtoglav med željo po pisanju (skušal sem izraziti njeno moč) in sociokulturnimi okoliščinami, v katere se mora normalno vključiti, torej v literaturo kot institucijo ali trgovino → Ampak danes se zdi, da imamo opraviti z ugledom literature v zatonu (ampak to je že druga tema) → želja po pisanju deluje kot družbena ločitev (ločenost, ki jo je toliko težje prenašati, ker se literatura zdi nekakšen preživeli objekt iz preteklosti, staromoden, kot konec nekega prenosa) → Želja po pisanju: pasatistična, arhaična. – Ali ni morda to usoda vsake želje? In preteklost je v tem svetu vedno najtežje prenašati, zaradi česar je inovacija (ki od 18. stoletja dalje trpi za 'neomanijo') postala mit.][12] Pisanje kot težnja Aspiracija Tu se sklicujem na freudovsko razlikovanje, za katerega ne najdem nikakršne reference (nočem celo jutro listati po Freudu, da bi našel določeni zapis, kot bi iskal iglo v senu): v teh stvareh sem neobremenjen (svoje znanje in kulturo doživljam kot nepopoln spomin); Freud torej pravi, da spolnost opredeljuje njen objekt (na primer moška usmerjenost k ženski), ki je drugačna od spolnosti, kot jo denimo opredeljuje določeno stremljenje k nečemu (ne da bi jo razlikovali od predmeta želje, kot je bila homoseksualnost pri starih Grkih).[13] V razmerju do stremljenja se objekt pomakne v ozadje: ne vzpostavlja niti kategorije niti morale, kar pomeni, da je želja na primer ločena od objekta, torej od prokreacije, torej tudi od človeške vrste kot take → z upoštevanjem objekta uvedemo veliko več norm, klasifikacij, izključitev → Vendar se mi zdi – in to želim zdaj pokazati, da je bilo pisanje prvotno vključeno v željo po objektu (želim napisati točno to ali ono), vendar je na eni točki prišlo do preloma, do razhajanja; da je objekt glede na aspiracijo postal sekundaren: napiši nekaj → napiši z eno besedo, napiši karkoli s presledkom. Še se bom vrnil k vsebini glagola pisati; vendar ob upoštevanju, da pisanje, razumljeno kot aspiracija, zlahka primerjamo z neko naravno potrebo in neodvisno od dvomov ali namenov subjekta. → Flaubert, ta najbolj neposreden pričevalec takšnega organskega stanja pisanja (o pomenu hrane glej Jean Pierre Richard),[14] pri 26 letih (1847) piše (Korespondenca): »Pišem samo zase, saj kadim, ko spim.« [Čeprav ni povsem enako: a danes bi ga protikadilska zveza ozmerjala, tako kot sem jih ozmerjal jaz, ko sem protestiral proti prepovedi kajenja v časopisu Le Nouvel Observateur]. »To je skoraj živalsko dejanje, ... je tako osebno kot intimno«, pravi.[15] In (v istem obdobju) prav tako pravi: »... ker po navadi nisem uspešen in ker nimam genija, s katerim bi zaslovel, sem se obsodil, da pišem samo zase, za svojo osebno zabavo, ko kadim (on vztraja) ali ko se vozim. Skoraj gotovo ne bom objavil niti ene vrstice ...«[16] (A to je že druga tema, h kateri se bom vrnil kasneje). Za Aristotela sta branje in pisanje tipična lastnost človeka; vendar se je pisanje ločilo od branja in od svoje ročne dejavnosti, da bi v teku zgodovinskih »mutacij« postalo avtonomna, skoraj organska funkcija pri nekaterih bitjih (kot je na primer Flaubert). Prevedla Katarina Majerhold 1 Predstavljamo odlomek, ki ga je občinstvu prebral Roland Barthes iz Proustovega dela Contre Sainte-Beuve, besedilo »Sainte Beuve in Balzac«, predgovor Bernard de Fallois, Pariz, Gallimard, kol. Ideje, 1954, str. 262-263.2 Issa (1763 – 1827.) citirano po Roger Munier, Haiku, predgovor Yves Bonnefoy, Paris, Fayard, 1978, str. 79. 3 Zelo verjetno je besedila o umetnosti, zbrana v La Doublure, delu, ki ga je leta 1982 objavila založba Flammarion, poznal tudi Roland Barthes, veliki prijatelj in občudovalec Severja Sarduya. Za ta besedila bi lahko rekli, da so eden od načinov »kreativnega vplivanja« ali, če hočete, nekateri načini preobrazbe Branja za prosti čas, kot so nekoč rekli revijam za Girls for Leisure. 4 Gustave Flaubert v pismu Louisi Colete novembra 1847 zapiše: »Na srečo moje občudovanje velikih mojstrov narašča in daleč od tega, da bi me uničujoče primerjave z njimi spravljale v obup, nasprotno, še bolj spodbujajo mojo neomejeno željo po pisanju«. Vsi citati Rolanda Barthesa iz Flaubertove korespondence so navedeni po Gustavu Flaubertu, Préface à la vie d'écrivain (Predgovor k pisateljevemu življenju) ali Extraits de larespondence (Izvlečki iz korespondence), ki ga je izbrala in uredila Geneviève Bollème, Pariz, Seuil, zbirka »Le Don des langues«, 1963, str. 46. 5 Aluzija na delo Philippa Lacouea Labarthe in Jean Luc Nancya, L'Absolu littéraire, Théorie de la littérature du romantisme allemand (Literarni absolut, Teorija nemške romantike), Pariz, Seuil, coll. »Poétiques«, 1978. Ko romantika postulira »literarni absolut«, označuje zgodovinski trenutek, ko se literatura razume kot proces proizvajanja lastne teorije,in s tem začetek vladavine svojega »absoluta«.6 Chateaubriand, Mémoires d'outre-tombe (Spomini z groba), op. cit., 1951, str. 1148.7 Glej str. 213. Tečaji in seminarji na Collège de France .., op. cit. 8 Gustave Flaubert, pismo nečakinji, 20. maj 1873. Préface à la vie d'écrivain (Predgovor k pisateljevemu življenju), op. cit., str. 258. 9 Gustave Flaubert, pismo Louisi Colet, 6. marec 1853, Préface à la vie d'écrivain (Predgovor k pisateljevemu življenju), op. cit., str. 104. 10 Citirano po Klaus Wagenbach, Kafka, Pariz, Seuil, zbirka »Ecrivains de toujours«, 1968, str. 74. 11 O izrazu »scripturure« glej str. 32–33 v: Roland Barthes, Cours et séminaires au Collège de France, op. cit. Beseda, ki jo je uporabil Sidoine Apollinaire, škof v Clermont Ferrandu v 5. stoletju. Barthes jo opredeljuje kot »voljo do pisanja, odnos, impulz, željo«, prim. prev. 12 Ta odstavek (tukaj označen z oklepajem [...], ur. prev.), ki ima približno dvajset vrstic, je bil napisan na ločenem listu papirja, ki ga je Roland Barthes naknadno vključil v rokopis predavanja, a ga na predavanju ni predstavil; predstavlja pa zaključek njegovega predavanja na Ecole polytechnique 20. februarja 1980. 13 Tu se Roland Barthes verjetno sklicuje na Uvod v psihoanalizo Sigmunda Freuda, ki ga je prevedel dr. S. Jankélévitch, Pariz, Payot, 1922, in tudi poglavji XX in XXI. 14 Jean Pierre Richard, Littérature et sensation (Literatura in občutki) s predgovorom Georgesa Pouleta, Pariz, Seuil, poglavje »Pierres vives«, 1954. Predvsem kritično branje poročnega prizora Emme Bovary; vendar se Roland Barthes morda sklicuje tudi na predstavitev Jeana Pierra Richarda »Plaisir de table, plaisir de texte« (»Užitek ob jedi, užitek v besedilu«) na simpoziju Cérisy la Salle, posvečenem Rolandu Barthesu leta 1977. Prétexte: Roland Barthes, Pariz, UGE, zbirka »10/18«, 1987; Pariz, Christian Bourgeois, 2002, str. 361-382. Glej kolumno Rolanda Barthesa z naslovom »Ne fumez pas« (»Prepovedano kajenje«) v Le Nouvel Observateur (Zbrana dela 5, str. 637). 15 Gustave Flaubert, pismo Louisi Colet, 16. avgust 1847, Préface à la vie d'écrivain (Predgovor k pisateljevemu življenju), op. cit., str. 45. 16 Gustave Flaubert, pismo Louisi Colet, 23. oktober 1846, Préface à la vie d'écrivain (Predgovor k pisateljevemu življenju), op. cit., str. 43.
Revija Apokalipsa
SAMOSTOJNA KATALONIJA: 1200 LET DO RAZOČARANJA
»Prizadevati si moramo, da ne razcepimo osamosvojitvene večine, ki jo imamo v parlamentu od volitev leta 2012. Večina, ki so jo plebiscitarne volitve 2015 spremenile v osamosvojitveno.[1] Če bomo vztrajali čez melišče, bomo na koncu padli s pečine. Če bodo posledice naših dejanj povzročile izgubo te večine na prihodnjih volitvah, bomo potrdili ustavitev Procesa. Kaj nam potem še preostaja? Kakšen smisel bodo imele nakopičene žrtve? Kam bomo vrgli pepel toliko izgubljenih iluzij in toliko izhlapelih želja?« Besede nekdanjega predsednika katalonske vlade Arturja Masa, objavljene v časopisu Zdaj 30. septembra, se dotikajo bolečih ran zdajšnjih političnih razmer. Z dvema glavnima strankama, ki se zavzemata za suverenost, a se hkrati borita za deleže oblasti, postane pogled tisočerih Kataloncev, usmerjen v prihodnost, v kateri je neodvisnost vodilo njihovih želja, še bolj negotov. Glavna posledica vsega pa je dejanska zameglitev ljudskega prizadevanja, ki se je leta 2017 premaknilo iz negibnega položaja. Ker smo prišli do te točke, se je spet pojavila potreba po sodelovalnih subjektih zunaj politike, kot sta Katalonska narodna skupščina, vplivna politično in ekonomsko neodvisna ustanova civilne družbe, in prav tako neodvisno združenje Òmnium Cultural, nastalo leta 1961 na vrhuncu Francove diktature, ki se je zavzemalo za katalonsko kulturo. Se pravi, da bi te neodvisne ustanove civilne družbe spet prevzele nadzor, da se kot motor postavijo na čelo, povlečejo, pridobijo zagon in z argumenti vnovič vključijo politike v gibanje. Ali pa, in to je še ena realna možnost, iti na nove volitve, ki bi spremenile večino. Čeprav lahko rečemo, da se je proces katalonske neodvisnosti v sedanji obliki začel na javnih posvetovanjih leta 2009, ki so se začela v Arenysu de Muntu, ni mogoče prezreti zgodovinske resničnosti, ki postavlja začetek poti v samostojnost že v deveto stoletje, ko se je katalonsko ozemlje znebilo skrbništva frankovskega kraljestva. Močno samoupravo, skoraj neodvisno od Frankov, si je pridobil barcelonski grof Vilfred I. Kosmati, ki je vladal med letoma 878 in 897 in velja v Kataloniji za začetnika katalonske državotvornosti. Guifré el Pilós je postal zadnji barcelonski grof, ki ga je imenovala oblast dinastije Karolingov. Ločitev je postala uradna leta 987, ko Borrell II ni obnovil vazalskega sporazuma s Frankovsko državo in so katalonske grofije de facto postale neodvisne. Od enajstega stoletja pa so se predstavljale kot kulturna enota s katalonščino kot zelo razširjen jezik na njihovih ozemljih. Z osvojitvijo Balearskih otokov in Valencie v 13. stoletju je katalonsko-aragonska krona postala konfederacija. Velike politične odločitve kralja in skupni zakoni so bili dogovorjeni v dvornih zakonodajnih senatih, medtem ko se je razširitev pravnega korpusa vsakega kraljestva izvajalo v dvorih Katalonije (z Majorko), Aragonije in Valencie. Francoski general Guillaume Duhesme je navkljub vsemu leta 1808 ob napoleonski vojni dejal: »Katalonci so na splošno ljubosumni zagovorniki neodvisnosti. Zaradi značajske oholosti imajo španskega kralja bolj kot despota, čigar predniki so jih podjarmili, kot pa kralja, ki bi ga podpirali.« Stanje se je ohranilo do 15. stoletja, ko so leta 1412 s sporazumom v aragonskem mestu Caspe predstavniki odločili, da bo kastiljska dinastija Trastámara prevzela aragonsko krono, kajti aragonski kralj Martin ob smrti ni zapustil zakonitega dediča. Drugi ključni udarec je bila združitev kraljestev Kastilje in Aragonije leta 1476. Za Katalonijo je to pomenilo resno krčenje pristojnosti in privilegijev. Najpomembnejši konflikt tistega časa je bila španska nasledstvena vojna, ki se je začela leta 1700 s smrtjo Karla II iz Habsburške dinastije, ki za seboj ni pustil naslednika. Katalonija je podprla kandidata iz avstrijske veje Habsburške dinastije (poznejšega cesarja Karla VI.), preostala Španija pa je po večini podpirala Filipa V. iz francoske dinastije Burbonov. Katalonska vojska se je predala 11. septembra 1714. Kralj Filip V., zmagovalec vojne za špansko nasledstvo, je s posebnimi odloki ukinil glavne katalonske politične institucije in pokrajino podredil vojaški oblasti. Skoraj 200 let pozneje, ob koncu 19. stoletja, je katalonsko kulturno in politično gibanje oziroma preporod, renaixença, vnovič razkrilo čutenje katalonske državnosti do te mere, da je leta 1914 dosegla nekakšno lastno oblast pod nadzorom centralne vlade v Madridu. To katalonsko združenje se je zavzemalo za obnovo infrastrukture, upravno avtonomijo, združevanje virov, obnovitev zgodovinske in izobraževalne dediščine ter delno to tudi dosegalo. Žal pa je začetek diktature generala Prima de Rivere leta 1923 prekinil pobudo. V času druge španske republike leta 1931 je dobila svoj prvi statut o avtonomiji, s katerim je bila obnovljena katalonska vlada, tradicionalni katalonski avtonomni ustroj. Po porazu republikanskih sil v državljanski vojni je na oblast prišel general Francisco Franco in kot še nihče povsem zatrl avtonomijo in kulturo Katalonije. Moralo je preteči štirideset let, da se je spet pojavila možnost katalonske avtonomije z izvajanjem statuta, in sedemdeset let, da je država začela izražati zahtevo po neodvisnosti na prvem ljudskem posvetovanju, ki je bilo v tem smislu opravljeno leta 2009 v mestu Arenys de Munt. To je bil začetek tega, kar zdaj imenujemo Proces. Posvetovanje v barcelonski občini Arenys de Munt in referendum 9. novembra 2014, ki ju je vlada v Madridu označila za nezakonita, ker sta naklonjena samoodločbi, sta postavila temelje in omogočila prizadevanje za zgodovinsko odločitev, o kateri je razpravljal katalonski parlament prvega oktobra 2017 in razglasil Katalonsko republiko za neodvisno državo. Razmah dveh od strankarskega vpliva oddaljenih civilnih subjektov – Katalonske narodne skupščine in združenja Òmnium Cultural – je bil odločilen pri motiviranju ne le osamosvojitvenega glasovanja, ampak tudi iluzije več sto tisoč ljudi, ki so bili pozvani k potrditvi suverenosti. Medtem so si politične stranke prizadevale, da bi kapitalizirale delo civilnih subjektov – tistih za samoodločbo ali onih proti njim. Ta zagon je prvega oktobra 2017 omogočil glasovanje in potrditev (z 71 glasovi za, 10 proti in dvema vzdržanima, z odstranitvijo polkrožne parlamentarne zasedbe kot protest skupin PP (ljudske stranke), liberalcev – Ciudadanos in katalonskih socialistov), torej parlamentarno glasovanje in potrditev dveh predlogov resolucij, ki so jih predstavili Zbor za Da in Koordinatorji ljudske enotnosti. Prvi je pisal: »Ustanavljamo Katalonsko republiko kot neodvisno in suvereno državo,« pri čemer je ponovil izjavo o neodvisnosti, ki so jo poslanci obeh skupin podpisali 10. oktobra po referendumu. Na ulicah je več tisoč ljudi ure in ure čakalo, da bi izvedeli za resolucije, ki so se pripravljale v parlamentu, in bili navdušeni nad dolgo pričakovano odločitvijo. Deklaratorni del predlogov resolucije je pozival katalonsko vlado, »naj izda vse potrebne resolucije za razvoj prehodnega zakona«. Druga resolucija je pozvala k začetku ustanovnega postopka, ki se je moral končati s »pripravo in potrditvijo ustave republike« v skupščini »na podlagi ustavodajnih volitev«. Veselo oznanilo, zoprno in hkrati zaskrbljeno za bližnjo prihodnost. Jasno je, da razglasitev ni bila učinkovita, a tudi ne navidezna in iluzorna. Bila je referenca, zasnovana tako, da ostane kot seme, kot obzorje in opomin. Toda katalonska vlada ni bila sposobna, da bi to takoj uveljavila. Biti dosleden z dogodki, ko je bila proglašena neodvisnost republike, bi pomenilo ne meniti se za razpis katalonskih volitev, za katere se je odločila španska oblast. Ta je namreč aktivirala senat, ki se je odločil za razrešitev katalonske vlade in odobritev uporabe 155. člena, ki je začasno prekinil avtonomijo. Improvizacija je bila prevladujoči trend v procesu osamosvojitve od referenduma prvega oktobra do parlamentarne seje 27. istega meseca. Skoraj leto dni so si prizadevali za pripravo referenduma in kljub policijski represiji je uspel. Potem je gibanje za neodvisnost napredovalo na podlagi hitrih in sunkovitih zavojev, do te mere, da se je predsednik katalonske vlade Carles Puigdemont na predvečer zgodovinskega zasedanja parlamenta odločil razpisati regionalne volitve v upanju, da bo iluzija, ki se je prebudila v parlamentu, pripeljala do dobrega izida na volitvah. Tisti dan, 10. oktober, ko naj bi vse pospešeno potekalo, se je končal s krizo. Carles Puigdemont se je odločil, da prekine razglasitev neodvisnosti v parlamentu in končno pozove k dialogu z državo. Poteza za pridobitev legitimnosti v tujini, ki je povzročila notranjo krizo pri Koordinatorjih ljudske enotnosti, je bila v zadnjem trenutku zadržana s podpisi poslancev Zbora za Da in Koordinatorjev ljudske enotnosti in bila pospravljena v predal. Na ulici pa so ljudje, ki so nestrpno čakali na drugačen rezultat, vzklikali in izžvižgali voditelje kot izdajalce. Razmere so bile še naprej nepovezane zaradi nenehnih pogajanj med strankami. Puigdemont se je 26. oktobra dopoldne nagibal k razpisu avtonomnih volitev brez enostranske razglasitve neodvisnosti v zameno za umik uporabe 155. člena španske ustave. Torej tistega člena, ki vladi jasno dodeljuje pristojnost, da presodi, ali katera koli avtonomna skupnost ne izpolnjuje svojih obveznosti ali ravna na način, ki resno škoduje splošnemu interesu Španije. Toda sredi popoldneva je katalonski predsednik spremenil odločitev. 27. oktobra je parlament, okrepljen z referendumskim izidom Katalonijo razglasil za neodvisno republiko. Tako po eni strani. Po drugi strani pa je španski senat razrešil katalonsko vlado in odobril uporabo 155. člena, ki je suspendiral avtonomijo. Dosežena je bila najvišja točka v procesu, čeprav so politiki napačno izračunali, kaj se bo zgodilo. V nekaj dneh naj bi se izkazalo, da so katalonski politiki, ki niso bili zaprti, odšli v izgnanstvo ali pa so še naprej opravljali vse bolj razdeljene funkcije. Prelom s špansko državo, ki ga je več tisoč ljudi pričakovalo in ki so ga bili pripravljeni pokazati v neposrednem in vztrajnem spopadu, se ni zgodil. Prav tako ni bilo več politikov, ki bi bili pripravljeni sprejeti surovost zapora, da bi branili novo pot. Nikoli ne bomo vedeli, kaj bi se zgodilo, če bi ljudje vztrajali na ulicah, če bi nenehno izražali odpor do določb osrednje vlade. Res pa je, da je odsotnost pravega vodje v nastalih razmerah začelo terjati davek od očitno razočaranega prebivalstva. Dejstvo je, da je po enostranski razglasitvi Carles Puigdemont iz Girone opozoril špansko vlado, da so »v demokratičnih družbah parlamenti tisti, ki izvolijo ali odstavijo predsednike«, jo povabil k ohranitvi »demokratične opozicije« pri uporabi 155. člena ter jo pozval k »potrpežljivosti, vztrajnosti in pogledu v prihodnost«, ki naj bi bili na vidiku. Za piko na i je Carles Puigdemont s petimi vladnimi svetovalci 30. oktobra odpotoval v Bruselj, v dolgo izgnanstvo, ki še vedno traja. Tridesetega oktobra sta se Katalonska demokratska stranka in Evropsko-katalonska demokratska stranka odločili, da bosta sodelovali na decembrskih volitvah, ki jih je razpisal Mariano Rajoy, kljub dejstvu, da je gibanje za neodvisnost zahtevalo Katalonsko republiko in da so bile volitve pobuda centralne vlade. Kocka je bila že vržena in rezultat je bil očitno v nasprotju z osamosvojitvenimi težnjami. In ni bilo več vodstva ali moči, da bi spremenili njen pomen. Katalonska republika je bila smrtno ranjena, še preden so ljudje to zaznali. Siromaštvo političnega vodstva v osamosvojitvenem gibanju, razjedenem v ključnih dneh leta 2017, je še naprej glavna težava ob koncu leta 2022. Obstaja utrujenost v procesu, ki nima definiranega poteka, in to povzroča nezadovoljstvo. Udeležba na demonstracijah 11. septembra 2022 je bila, če jo primerjamo z množičnimi izražanji pred letom 2017, jasen primer. Čeprav so bile številke za leto 2021 ob koncu pandemije presežene z jasno željo privržencev neodvisnosti, da ohranijo plamen, je odločitev članov katalonske republikanske levice v katalonski vladi, vključno s predsednikom, da se ne udeležijo demonstracij, izigrala privržence neodvisnosti. Politični predstavniki se med seboj obtožujejo, češ da eni preprečujejo pogajalsko pot z Madridom, ali zaradi neodzivanja ipd. Razlike med dvema velikima skupinama, ki so bile do pred petimi leti ljubeče ignorirane in opravičene v korist zveze za Proces, se zdaj tudi povečujejo. Prav tako v primeru katalonske vlade, v kateri nastajajo trenja zaradi nestrinjanja glede politične strategije. Pet let po dogodkih leta 2017 kolektivna frustracija ni premagana in samooklicane osamosvojitvene stranke to frustracijo še naprej podžigajo, ker ne morejo (ker jih ne zanima) jasno razložiti volivcem, kaj so razlogi za hipni položaj. Začudeni in zaskrbljeni zagovorniki suverenosti opažajo nezmožnost voditeljev dveh glavnih strank v katalonski vladi, da se uskladijo, da bi proces preusmerili na pravo pot, ali da se odpovejo nalogi in jo prepustijo novim voditeljem. Sam sem ljubitelj zgodovine in še posebej se me dotakne preučevanje obeh svetovnih vojn. Zavedam pa se, da sem mislil, da nikoli ne bom videl padca Berlinskega zidu in razpada Sovjetske zveze. »Če bi sovjetski imperij, ki se je zdel nezlomljiv, padel, bi se lahko še marsikaj. Vse je mogoče. Če vidim to, lahko odlično vidim neodvisnost Katalonije. Upokojil sem se kot časnikar dnevnika Avui – danes, ustanovljenega leta 1976. Takrat je bil prvi časopis, ki je izhajal v katalonščini po koncu državljanske vojne. Danes lahko svojo naravnanost in navdušenje vlagam v prostovoljne naloge kot član Òmnium Cultural, prepričan, da je zdaj pravi čas, da Katalonija naredi korak naprej: To moramo storiti zdaj, kajti te priložnosti ne bomo imeli nikoli več. Prej ali slej bomo morali preskočiti zakonitost, zakaj bi torej čakali na plebiscit? Poleg tega, če predolgo čakaš, tvegaš, da ljudje izgubijo navdušenje. Ljudje pa upajo. Upanje, da bomo zgradili boljšo državo in tudi mimogrede in nehote pobegnili pred ostanki frankizma, ki še vedno vlada Španiji. To, kar se dogaja zdaj, je na neki način posledica tega, ker je bila tranzicija slabo opravljena in ni popolnoma zlomila Francovega režima. Taktika strahu in utrjevanja španske vlade proti referendumu je povzročila porast zagovornikov neodvisnosti. Kaj sledi? V tem hipu je osamosvojitev prioriteta. Imeli bomo čas za razmislek, kakšno državo si želimo. Nimamo izkušenj. Za neodvisnost bi bil pripravljen veliko žrtvovati. Celo kaj tako nespametnega, kot – Če je za neodvisnost nujno, da Barça izgine, bodimo neodvisni!" In kakšno vlogo ima pri vsem tem Evropska unija? Nevmešavanje v »notranje zadeve španske države«. Strah pred prihodnjimi položaji, ki bi lahko povzročili vzporednice v drugih državah, je močnejši od spoprijemanja z neodtujljivo pravico do samoodločbe. Predstavljajmo si primer Francije, s Katalonci, Baski, Bretonci, Korzičani ...! V tem primeru, tako kot v drugih, ki smo jim bili priča, Evropska unija to pusti državam in sledi najmočnejšim. Kot je leta 2018 z vsemi razlogi na svetu dejal ekonomist in politik Germà Bel, neumorni borec v procesu: »Ključ do procesa bo naš odnos do tveganja.« In za zdaj nam gre tako ... slabo. Toliko lahko povem. Lahko bi tudi za boljše razumevanje Procesa navedel še več neizvirne kronologije. A naj teče beseda le še o literarnem vidiku Procesa. O tem sem pisal v časopisu La Vanguardia. Od začetka tranzicije po Francovi smrti se je politična literatura izražala v takojšnjih objavah številnih knjig, ki pojasnjujejo ključe do sprememb, še posebej pa je nastalo veliko literature v zvezi s procesom neodvisnosti, je pojasnil pisatelj in zgodovinar Joan Baptista Culla v časopisu La Vanguardia. Ekonomist Eugeni Giral jih je do junija 2022 naštel 850. Vse je predal Dokumentacijskemu centru za komuniciranje Avtonomne univerze v Barceloni, ​​​​ki bo v začetku leta 2023 pripravil razstavo. Kot pravi Culla, je knjiga, ki jo lahko štejemo za predhodnico literature o Procesu, še preden je bil pojav tako krščen, esej 2014 Katalonski čas Josepa Lluísa Carod-Rovire, v katerem avtor zastavi vprašanje prehoda od čustvenega zavzemanja za osamosvojitev do večinskega in za ključni datum določil 11. september 2014. Poznejša dela so se osredotočala na posvetovanje o neodvisnosti Arenysa de Munta leta 2009 in ljudsko glasovanje, preučevanje dokumentov za in proti, profili političnih voditeljev, primerjave s procesi osamosvojitve v drugih državah, odnos med Katalonijo in Španijo in celo romani s Procesom kot ozadjem. Po besedah ​​Eugenija Girala je »večina besedil v prid pravici do odločanja in neodvisnosti«, čeprav ga preseneča pomanjkanje pojasnil, kako bi lahko predlagana Katalonija-država delovala. Prodajalec knjig Joan Fàbregues zagotavlja, da se je »založniški plaz vsul po oktobru 2017 s pričevanji o dogodkih tistega trenutka, fotoknjigami, dnevniki zaprtih ali izgnanih in poznejšimi kolektivnimi analizami«. Vendar pa obstaja določeno soglasje, da »knjige pred letom 2017 izvirajo iz aktivizma in imajo argumente, a tiste po tem času so rezultat komercialnega oportunizma«, meni filolog in založnik Josep Cots. 1. Katalonski novinar Josep Playà Montaner je za svoje prispevke, objavljene v časopisih Hora Nova, Avui, La Vanguardia in drugih, prejel več nagrad. Objavil je veliko prispevkov o slikarju Dalíju.
Video
Zdaj se predvaja
Revija Apokalipsa
Poezija
Revija Apokalipsa
SMRT IN APOTEOZA - in memoriam Simon Fink Jugovic
I.[1] Sonet z akrostihom, ki nosi črke Imena tvojega bom vklesal v kamen; Minljiv si kot ta list, ki nanj na samem Okorno pišem ti zdaj, volje mrke, Nekakšen nekrolog. Glej, dolga doba Umetnosti je, a človeka - kratka! Je res, da vseh pred smrtjo koža gladka Ubranila ne bo, da vrata groba Grozljivo zevajo odprta dan in noč. Odšel zato od nas zdaj tudi ti si proč V najlepših letih, tvoj nemirni duh je Iskal v tujini s čopičem priznanje, Cilj zmuzljiv! Skrb za naš vsakdanji kruh je Ubila slednjič tebe, tvoje sanje. II. Sneg je zapadel na tvoj grob kamniti. Iskal sem v sanjah ga, a zasnežilo Močno je božji vrt, da nad gomilo Obstal sem nevede, kjer spiš v nebiti. Nenadoma, v daljavi megloviti Udaril navček je, mar to odbilo Je meni konec mojih dni število? Uho zaznalo hrum je in srditi Grom; streslo se je groblje, v tistem hipu Od sunka pal sem, noge kot pri kipu. Ves slab še videl angelska sem krila In grob odprt in silno prasvetlobo ... Cel vek sem spal, ko zora me zbudila Usodna je - pred tvojim praznim grobom! 1. Za lažje razumevanje drugega soneta, ki predstavlja Apoteozo: Apoteoza (grško: ἀποθέωσις, od ἀποθεόω / ἀποθεῶ, 'oboževati'; imenovano tudi divinizacija (pobožanstviti, uvrstiti med bogove).
Revija Apokalipsa
PESMI
I.[1] Tvoje razprto telo je temeljnik slike. Moji dotiki so risba, mokri poljubi podslika. Čopič pomočim v barvo mednožja in mešam in mešam in slikam tvojo resnično podobo. Sliko prevračam, podiram, postavljam; iščem in ustvarjam zaključeno formo. V besnih zamahih izslikam globino in v tvoje kričanje pripnem svoj podpis. II. Sonce te s pogledom slači. (Žarke iskre grejejo paleto sinjih dojk.) Nežen vetrič so njegove roke, ki objemajo kolena, morje je njegova slina, ki žgečka podplate. Ustne plimovanja se razližejo med stegna, da odprtemu šumenju školjke vdahnejo pojoč izraz. III. peščena ura nekoč ti podarim zvitek časa kupček svojega pepela v peščeni uri IV. inverzija ko takole zrem v praznino, v temno noč, ki prebuja volka pod mrtve zvezde, zalijem zelenje in odprem knjigo, na belem obrazu črna risba pije barvo V. prestiž spominjam se ko sva plesala valček sredi hodnika v Berlinu hotelir nama je namenil posebno sobo za poljub VI. kuhinjska miš (usodna vrnitev) prepolna kanta smeti in priprt pokrov - mala siva miška pogleda ven za smrčkom se poda čez dvorišče okrog vogalov hiše skozi zadnji vhod čez kuhinjo naravnost v luknjo za omaro teren pozna bolje kot jaz vrnila se je z ljubkovalnim imenom moja cimra Cilka VII. odtis lahko sem svetil kot najsvetlejša zvezda lahko sem mračil kot najtemnejši mrak da sem le svetu naproti nastavljal življenje VIII. mati slavnega slikarja obesi mi sliko na steno arhitekt je zaključil celoto obesi mi sliko na steno bila je prodana obesi mi sliko na steno visi v muzeju obesi mi sliko na steno podoba v glavi obesi mi sliko na steno centimeter više, prosim obesi mi sliko na steno okvir ni pomemben obesi mi sliko na steno naslikaj mi sanje obesi mi sliko na steno rodila sem te in ustvarjaj IX. mavrica a sploh veš kako te ljubim poljubljam rit ki te fuka poljubljam tvoje ustne izdihanja poljubljam tvoj obstoj srčna obokanja a verjameš vsaka tvoja beseda zareže vame kot zarežem v meso ki ti ga pripravim kot najljubšo jed gurman ljubezni sem ti si rumena jaz sem rdeč zelene lase imava modro je nebo smejiva se ker sva svobodna kdaj se bova tako lepo imela vijolično X. Tako je govorilo telo Ustvarjena mi je podoba, taka, kot si jo Ti imel. Ranljiv sem. Srečen, ko čutim, da se v meni kri pretaka. A že naravno vem, da nisem večen. Jaz vem, da sem od nekdaj duši v breme. Utrujam se. In staram. Bol trpim. A tudi masturbiram. In ko spim, sem tempelj, da moj duh ne vidi teme. In vem, pripravljen bom, ko mi boš vzel svetlobo. A ne bom nikdar strohnel! Ko bom leseno ležal pod drevesom, bom hrana vsem živalim in rastoči zeleni travi … In ko ne bom več z mesom, s kostmi bom čakal, da me čas izloči. 1. Simon Jugovic Fink, roj. 1977 je  preminil decembra 2022, zato bomo 23.1. objavili pesmi In memoriam Mateja Krevsa.
Revija Apokalipsa
ZRENJA MED POGLEDI
Morski vétrič Slano morski vetrc pihlja okoli palm ob okenskih policah, sinjina sili na terase, mize so prekrite s čipkastimi pregrinjali; šjor s predpasnikom do gležnjev, dobrovoljno pridrsa s pladnjem polnim rjave, vroče opojnine s kremastim klobučkom. Samo ob misli na omamo, ki preplavlja vso bližino, se razlezeš, kot odvržena meduza na kaménju in cmókaš od ugodja. Žarkovje še ne prodira skozi zeleno mrežaste zavese; ko se ob zenitu sence odpravijo k počitku, se skriješ pod debele oboke granitnih blokov izklesanih v lunah za davnimi obzorji. Vročina, kakor ta iz pekla, te objame, kot mreža ribe iz presahnjenih vodnjakov; še škrgonožec bi ostal na suhem ob takih vročih zubljih. Pogleduješ za temnim, brezzvezdnim nebom; najbolje kar brez ščipa; niti mlaj ti ni potreben, samo hladen, jutránji slano morski vétrič iz terase. Jadra v viharju Ob divjanju, v pretirano počasnem hodu, ob tesno napeti črno obarvani tkanini, te zanese nekolikanj preblizu. Vsi mravljinci so v trenutku prebujeni; grizljajo te po vratu, rokah, hrbtu, zazibajo v živahno otopelost, ki ne mine in kar traja. Tvoja jadra so usločena v viharju, mornarskim šivom in vozlovju se obeta popolna porušitev. Val, kot gora, te objame, potopi v nebesa; iz zlate kupe okušaš vino v rubinu, ko si izvržen iz prelestnih globočin. Še kar naprej divjaš, v pretirano počasnem hodu, ob tesno napeti črno obarvani tkanini. Orkan Občutja so boleče nenavadna, ko te preplavijo spoznanja, kokor razpenjeni valovi vso obalo, da si v zaupnosti povedal vse, da si porabil vse do zadnje vejice in pike. Grenkoba te zajame v vseh globinah ob spoznanju, da nikoli nisi bil razumljen, da so bile vse, tolikokrat izréčene besede, zavržene v smeti. Smetnjak, s vsakdanje usodnim leporečjem, pustiš vnemar; od zgodnje zore do rdeče zarje, od ščipa do noči z gluho, prazno luno. Zaudarjanje s smetišča tiho zaobideš; kakor kak nevaren kraj; poskušaš životarit, kot nekaj suhih lip za hišo, dokler ne prihrumi orkan z zvrtinčenim očesom, odkriva strehe, izpuli drevesne korenine in izginjajoče oddivja. Galeb Ob divjanju plime v globine, oseka preide v mojstra vseh taktirk; na obali je razkrito kámenje, dupline, špranje v skalovju. Plavuti, raki, kumare in zvezde podvizano sledijo visoki vodi, da ne bí postali lahek plen galebom, kormoranom in preostali favni. Kot sokol, šviga z živimi očesci, prečesava osušeno morsko dno za skoraj nevidnimi sledmi slastnega priboljška. V pesku se svetlika špranja z migajočim repkom, še molečim v zrak, da bi se v naslednjem hipu skril v zavetje teme. Oko zazna premike; pikira v opravi sivo bele barve z rumenim, ostrim kljunom. Zagrabi mehki del telesa, potegne iz dupline, zajadra visoko, nad modro, peneče valovanje in še v strmem letu pogoltne, kakor kača žabo, obupno zvijajoče majhne oranžno rdeče krake. Razpihano sonce Trinožnik naméstiš pod dehtečo lipo zadaj v ográdu, blizu ute, vse obraščene z bršljanom, da nisi na prepišnem. Jutranji vetrc je, ob prodornih vzklikih ptic, že zdavnaj razpihal sonce po sinjem nebu. Sejmarji na semanjem dnevu, kjer obelodanjaš svoja besedenja, se srečajo šele po zatonu zvezd za vrhovi stoletnih smrek in borov, po vznikli, novi, zori. Razgrneš vse zapise; preletaš jih, kakor čudovita ptica z veje na vejevja, da bi staknil vse poudarke, kot divjad hrano v visokem snegu, da bi požel aplavze, da ne bi bilo žvižgov med občinstvom. Zazreš se za ozvezdji pri komaj slišni poslovitvi dneva pred nočjo, skrbno spraviš trinog v uto in, ob plutju okrogle lune po obnebju, zaplavaš v kraljestvo, prekrito s platneno plahto, trdnó zataknjeno v vseh vogalih. Debla in vejevje Karminasti oblaki lenobno poležavajo v soncu nad jesenskim gozdom bogatih krošenj in ob skalnatih vrhovih, še v nevestini opravi. V daljavi vse žari v grmečih bliskih, zelena reka kaže svoje vrtinčaste zobé, orkani z očesom divjajo izza vogala, preženejo pojoče kljune in češejo po rumenini. Vihar lomasti vsepovprek po tvojem lesu; debla in vejevje so kot ubito, zlomljeno življenje. Ko se zelena reka umiri, ko očesa oddivjajo, ko kljuni svoje note pošljejo nazaj v krošnje, za silo pokrpaš svoja debla, pošiješ svoje veje. Za obzorjem, še kar naprej rahlo grmeče pobliskava; krpanje je lažje, vendar tu in tam ostane kakšen rez in luknja.
Revija Apokalipsa
Pesmi 2
Razpoloženje Odgrizni me.Naj začutim tvoje mehke ustnicein srepe zobe. Podrgni me.Vase.Ob sebe.Zbrusi me do niča. Prežveči mein izpljuni,zavrzi me,kot zvezde. Vzemi mein se igraj.Vzemi. Če upaš. Močvirje Zrak se je ustavil nad nami in moja usta so se odprla. Lovila sem svoje drhtljaje in se obračala od močvirja, ki me je čakalo zunaj. Močvirje ali pesek. In vendar sem izbrala močvirje. Besede so zazvenele v meni in se preslikale v zrak. Srečale so se z očmi, z obrazi, ki so stavili na čas. A čas nas je dohitel in nas potegnil v svojo luknjo. Vsi smo čakali, nekdo je moral seči v življenje. V svoje. Segla sem in se iztrgala iz sebe. Ne vem, kje smo ostali, a zase vem, da enkrat zmanjka časa. Ko ga nehaš loviti in se mu predaš. In do takrat ne bom čakala. Segla sem za oči. Vem, kaj so čutile, a ne vem, kaj so videle. Mene ali koga drugega. Morda sem se razbila v kosih zraka. Vsi smo se. Padli smo po tleh, se razbili še naprej in se iskali. Jaz sem iskala. Iskala sem v črepinjah nerazbite kipe ljudi, ki še zdaj stojijo v moji glavi. Le v meni. In v življenju jih ni. Izven mene so še vedno razbiti, odsevajo se med sabo in me slepijo. Ali so me slepili. Zdaj sem odšla. Zabredla sem v neskončno močvirje. Voda mi seže do kolen in vendar se utapljam. Glavo si držim pod vodo in nikogar ni, ki bi me rešil pred mano. Kipi stojijo pri miru, kjer sem jih pustila, ker sem želela, da me pustijo, ljudje pa ne sežejo dovolj globoko. Sama sem odšla, zabredla v črno vodo. Zdaj merim korake in iščem sebe med mahovi, iščem lasten kip preteklosti. In čakam, da posije. Čakam, da zaveje veter, da se zrak premakne. In se končno premaknem sama. In nekje se močvirje konča in morda izplavam izpod svoje gladine. Zlato Potopila sem roko v zlato. Mehka nevednosti tihe kovine. Topla usta, ki nežno ližejo meso od kosti. In jaz, ki slepo čakam, da se prelijem v spomin. Vse je nežnost. In meso plava po čisti lepoti. Moje meso. In moje kosti se zlatijo. Pozlačene so od same blaženosti, rešene živega mesa. Kosti se pregrevajo, gorijo. V njih tli življenje, ki se ni izlilo iz mesa. In meso dehti. Drhti. Roke ni in kosti niso prazne. Zlato so. Vse je zlato. Odbija se od sebe in vase in se žge, dokler se ne vpije in stali s sabo in vase. Življenje! Ostaja. Meso živi. Topi se v gladino in se pretaka v lepoto. Meso se topi. Kosti gorijo. In roke ni. Drugje vzhaja življenje, zahaja. Roka, spomin. Topi se in nastaja. Da se stopi. Postane vse. Steklovina Kite mi pešajo. Telo mi uhaja izpod nadzora. Moj obraz je prazen. Pa vendar ni. Vem, kaj vidijo moje oči. In vem, kaj vidiš v njih. Samo gledaš. Gledaš z vso globino, ki se preliva za njimi, ki me vleče vase in šibi kolena. Ne vem, če veš, a ne znam izplavati iz tvojih oči. Steklovina se suši. Gosti se. In na vrhu se razrašča mrena, ki mi ne pusti izplavati spod gladine. Zajela bi zrak, umrla bi v soncu. Pa diham le tebe in trohnim v tvoji bližini. Le tlim. Ne morem zgoreti. Ker te ni. Ker sva pod vodo in si ne pustiva dihati. Česa te je strah? Te je strah goreti? Pljuča polna vode, pa vendar ne upaš na zrak. Hlepiš po vročini, hlepiš po toploti. Hlepiš po bližini. Zakaj me ne vzameš? In jaz? Hrepenim. Nikoli nisem vedela, kaj pomeni hrepeneti. Zdaj vem. Padam skozi neskončno brezzračje in zvezde mi kalijo oči. Ti mi jih kališ. Tvoji prividi in tvoje besede. Sonce na tvoji koži, tvoji nemi koraki in tvoja kri. In jaz v njej. In ti v moji. Se kdaj izpereva? Se kdaj izsušiva? Se bova večno trla pod gladino in si lakomno gledala v oči? Svet se zdi premajhen, da bi se izognila tvoji tihi steklovini. Stapljanje miru Šla bom z rjuho čez rame po belem hodniku. Mrzla tla bodo požirala moje bose noge. Zaprla se bom v tišino in nihče več me ne bo poznal. Kot takrat ko sem stala med ljudmi in me niso videli. Kot takrat ko sem lovila zrak in vdihovala vodo. Takrat je bil mir. Skoraj. Vseeno so okoli mene šumeli ljudje in lezli po mojih mislih. Pa sem odšla. Ostala sem tam in me ni bilo, ljudje so me iskali. Iskali so, kar je ostalo od razvalin, kar so poznali prej. Niti razvalin ni bilo več. Le jaz, majhna in nepomembna. Brez upa, brez prihodnosti, brez tople skorje, od katere bi se lahko odbijali. Zdaj se odbijam sama od sebe. Vedno sem se. A še vedno se ne znam vpiti. Spustila bom rjuho. Zdrsela bo po mojem hrbtu in se zrasla s tlemi. Hodila bom gola. Pred vsemi. Le pred sabo ne. Poznam svojo goloto, a ni moja. Bežim pred njo, ali ona pred mano. Že mislim, da jo držim, pa mi spolzi med prsti, ostanem sama, odbijam se od sten in se ne morem vpiti.
Revija Apokalipsa
BALADE IN ROMANCE
Ubožni poet Bil je tožen čas virozen, ko sem se odpravil v mesto, da bi si sposodil knjigo Heinrich Heine: Romanzero. A vse knjižnice bile so že zaprte. Neverjetno! Že je tu koronavirus ... Pa bukvarna? Ta na srečo še deluje, noter vstopim, če imajo to zadevo ... Da, 6 evrov. Dobro, plačam. Mrak je bil že, ko v svoj geto peš, ubog poet, sem vrnil v stanovanje se podstrešno, v blok, ki ždi na robu mesta. Tu živim življenje revno z lonci, ki v njih dež mi lije s stropa trhlega, z marelo vso že preperelo, ki nad glavo jo imam razpeto, da mi ne kaplja, ko pišem na modrocu svojo temno, depersivno poezijo, a vse bolj opažam, vedno manj imam navdiha, piha mi skoz dimnik stari, sneg bo, jaz pa brez polen in dračja, letos res bo hudo leto, zdaj pa še ta pandemija, kaj bom v peč dal, pest sonetov? zadnje dinarje pokadil sem za tole bukvo, teslo, ah, da bi me vrag pocitral, toda zebe me, na delo! založnik moj hud bo zopet, če ne bo vse prevedeno, poslovenjeno do roka, kje je knjiga, kar na slepo jo odprem, joj, nič ne vidim, noč na mesto lega, svečo, kam sem svečo dal, frdamte! eh, sinoči padla, hecno, mi je v školjko, ko sem lulal, brez elektrike nesrečno se ponoči zaletavam, v stene kakor slepec, res bo čas, da preselim se, mesec ali dva pa grem – na cesto! mesec? hej, ta mi bo svetil, polna luna bo potrebno dala mi nocoj svečavo, gremo, stihoklep, na delo! k oknu rit primakni svojo, naj ti s pegazovo zvezdo sestra luna zdaj pomaga, da prevedel boš uspešno tole knjigo poezije, morda prav pod takšno bledo je lučjo nekoč napisal Heine ta svoj Romanzero. Andaluzijska romanca S svojo staro sem Cordobo se zapeljal v center mesta, tja h kavrnici Granada, tam naj randi bi imela, jaz in punca iz Seville, ki spoznal sem jo prek spleta, rekla je, da je slavistka, jaz, da malce sem poeta, pa sva hitro določila mesto najinega zmenka. Je prišla tja v belem krilu, in v visokih rdečih petkah. jaz pač, v zguljenih kavbojkah in ponošenih supergah. Pila je cocktail s tekilo nenavadnega imena, jaz pa Uniona iz flaše, mrzlega kakor je treba. Rekla je, da jo zanima moja čud, mentaliteta, jaz, da vseh manir naučil sem se v proizvodnji Etra. Po pijači in klepetu, zgolj da bliže bi sedela, sem jo še odpeljal v kino, v kinoteko v centru mesta. Gledala sva Blancanieves, španski nemi film leta, o dekletu, ki postati bikoborka je hotela. Film kot nalašč dogajal se v Sevilli je seveda in ko videla domače mesto moja je mladenka, po Andaluziji rodni silno je zahrepenela, pod las črnih pajčolanom solza zdrknila blesteča ji na ustnice je rdeče, zadrhtela so ramena, pa sem jo poljubil vroče. Ne sprašujte kaj počela sva vso noč po koncu filma, naj povem le, kar je treba: da ta noč po vseh merilih se je silno kratka zdela. Godec pred peklom Na stopnicah cerkve godel godec je na violino, trg prešernov, pust, samoten, je napolnjeval z milino. Noč bila je, skoraj polnoč, ko začule melodijo tri osamljene so duše, vicane z melanholijo. In prisedle h godcu plaho so te dušice somračne, prisluhnile milim zvokom upanja, svetlobe lačne. Godec pa naenkrat neha na godalo svoje gosti, vprašujoče v njih zazre se: Kaj želite, čudni gosti? Reče prva duša godcu: zaigraj mi tako vižo, ki srca zaceli rane, da mi v prsih spet bo živo. Zaigral je godec vižo, struna mu na goslih poči, duši se srce zaceli in od sreče solze toči. Reče druga duša godcu: zaigraj mi melodijo, ki iz duše mi pregnala bo vso bol in nostalgijo. Zaigral je melodijo, druga v tem mu poči struna, duša pa na glas zavriska, srečna, vsa je kot iz uma. Reče tretja duša godcu: zaigraj mi skladbo tako, ki mi vest bo ohladila, saj ubil sem svojo drago. Zaigral je godec skladbo, zdajci ni več strune tretje, zvon v zvoniku polnoč bije, grozno se zasliši dretje; vrata pekla se odprejo tam, kjer bil je vhod cerkveni, rdeče spake privršijo, dušo zgrabijo, ki v nemi grozi je zavest zgubila, v tem pa godec kakor blazen zdaj na eno gode struno: Diesiræ, (strašna kazen doletela bo zločince, ko bo sodni dan napočil), vrata pekla se zaprejo, godcu zadnja struna poči! Mrtvec pride po ljubico Dekle močila solzice nad okenske je rožice. Prijezdil k njej je mlad mrlič: »Čemu se jočeš ti, deklič?« A dekle gleda v tla, molči, naprej se ji oko solzi. In nežno dvignil bradico s koščeno ji je dlanico. Tedaj zaledeni ji kri, saj fantič to je njen, se zdi ... »O, Anzel, ti? Od kod? Zakaj? Prestala sem bridkosti kaj ...« »Opolnoči sedlamo mi, sem pozno vstal, moj konj besni ... Mrliči jezdijo kot blisk, na konjča, ljubca, brž!« In vrisk ... In klap klap klap in klop klop klop, zdrvela v smrtni sta galop. Drvita mimo črnih host, se iskre krešejo povsod. In v Crngrob prišla sta zdaj, na črni britof ... »O, zakaj?« A preden ji odgovori, tam grob odpre se, že ju ni! Smrt cerkvene vešče (V letu gospodovem MMXX) Plesala sem okrog telesa sveče, ki jo slači plamen in v tem striptizu svečave sem si, vešča stara, osmodila krila ... – Tako je prav, – se zakrohoče stenj: – Ni maše brez kadila! – H krstilnemu sem kamnu pohitela, (v tem mi je začel goreti trup), da bi si krila osmojena pogasila, toda suh je bil kot poper, ni kaplje vode v njem bilo, o ti, Marija, vsi svetniki – pomagajte! Rit gori mi sredi božje bajte! Naj zajokajo na stropu angeli, da se v solzah rajskih ohladim, vrata tabernaklja mi odprite, da se v vino potopim, ah, pohitite, res predolgo traja že ta maša; mizerere orgle zaigrajte – jaz umiram, kot Devica Orleanska na grmadi zdaj izročam dušo bogu, o farani, ah, molite zame, da na oni strani se odpro mi vrata raja, pa vam izprosila bom pri nebeščanih, da kuga ogne vašega se kraja! Bitka pri Sisku AD 1593            po J. Menartu Vojske sultana Murata pod poveljstvom Hasan-paše so se pred trdnjavo Sisek že v treh letih tretjič zbrale. Zvon cesarski se oglaša vsak dan trikrat in kristjane kliče, drami, da bi v bitki porazili Turke strašne. 20 000 se jih zbralo je pred vrati te trdnjave, naših je zgolj za tretjino - še en dan – in Sisek pade! Na dan svetega Ahaca sine svit krvave zarje, boj se vname, boj srditi, ah, ne boj – mesarsko klanje! od krvi je vsa rdeča voda Kolpe, Odre, Save. Vzkliki, psovke, kriki: Alah! slišijo se miljo daleč, hrup pištol, mušket, kanonov in pa jekla tresk, zvenčanje. Že turki nas zmagujejo, ah, že vpijejo: Dajanmek! zdaj spahiji napadli bok so pešadije hrvaške in s pešci anatolskimi so zagozdili jih v škarje. Umika se pehota vstran, v tem oddelek janičarjev požene se za njo in že zašvistijo krive sablje. A zdaj so Karlovčani tu in kranjska konjenica, vse kar pride jim nasproti stre z biči, s kiji, z mečevanjem. Kakor vihar kdaj razbesni se naenkrat sredi gmajne da debla padajo, tako zdaj od gozda te armade za možem pada mož, dokler kozji rog jim ne ukaže: umik! In Turki v beg na vrat na nos se poženo, saj v tem se je čez Kolpo zrušil most, kam zdaj? nazaj – v vodo? na breg? čuj vzkliki na pomoč: indat, ravsanje za zrak, grgranje in klici milosti: Aman! a vse zaman – globoka je, globoka reka Kolpa tod in golta, srka, grabi vse, kar zaide v njeno strugo: ljudi in konje, handžarje. Od turbanov in fesov vsa že pisana gladina je, kaj kmalu jih odnesel tok bo po Kolpi vijugaje v reko Savo, ki se izliva v strugo Donave počasne ta pa v Črno morje širno, kjer sprehaja vzdolž obale Sultan s svojimi se paži, tja zdaj tovor ta ravna se z njim gre črna vest, novica: premagana, končana je armada tvoja, strašni car, končan je osmanski zdaj sen.
Revija Apokalipsa
IZBOR
Sen Valpurgine noči Goreti videl v snu sem na grmadi čarovnico, ki v zubljih smrtonosnih se zvijala je v mukah neizprosnih, privezana z vrvjo k leseni kladi. Bila je, grešnica, še v letih rosnih, ognjenih las, polti kot sneg, njen mladi miline poln obraz pa kot v nasladi: s smehljajem, z radostjo v očeh odsotnih. Skoz množico prerinil sem brezčutno zdaj bližje tej grmadi se z zlo slutnjo, da v njej zagledal znane sem oči. In v tistem te spoznam, tebe, nemilo, potegne v ogenj me z neznano silo, v peklenski kres Valpurgine noči ... Planet teme Je svet, ki ne prodre vanj luč nobena, ki vso svetlobo, žarek vsak, zavrne, kjer v večni noči je kot v grobu črnem samo zagrobna neizprosna tema. V ozvezdju Zmaj, (po virih novodobnih), naj ta planet se mračni bi nahajal, do njega bi polet vesoljski trajal let 666 svetlobnih. Prebral sem v Janezovem Razodetju: ob koncu časov bo po tisočletju miru, sam satan izpuščen iz ječe, da svet konča, potem, kot hudo breme, ga bog bo vrgel v jezero goreče, ki v jedru tega je planeta teme. Sonet na -iks Kako napisati sonet na -iks? Premislimo, na -iks je rim kaj malo, še tistih nekaj, pa je bolj za šalo, kot je naprimer medmet: krucifiks! Besedi tej sorodna je aufbiks, z njo se je v starih časih izziválo na vaških veselicah. Preostalo nam je še pol soneta, kakšen kiks za enkrat v njem pač nismo zagrešili, a zdaj nam zmanjkalo bo rim na -iks, morda, če bi si tujko sposodili, v tercini zadnji prebrodimo Stiks, še živi v Had spustimo se po sili, pa smo prišli do konca, porkafliks! Sonet, napisan v času nespečnosti Da bi pozabil na nespečnost kuli vzamem v roke in papir. Ob luči pritajeni se s sonetom mučim, želim si, da bi stekel mi, a žuli vsak zlog me kakor kamen v čevlju, kruli mi želodec, rad bi ga izključil, pa ne morem, glad me bo naučil, kako se pesni ob tej uri, buljim v list papirja, kot lovec v fris mrcino, po rimo grem v slovar odzadnji, našel na strani 215 sem kocino, tišči me lulat že dve uri, pa še ne grem, dokler ne dokončam tercino, trpim, ko pesnim, a mi vendar paše! Sonet, napisan v očetov rokovnik Joj, spet mi crknil internet je! Zdaj grem, po tisti stari grem poslovni dnevnik, ki foter moj ga hrani v sobi dnevni pod televizorja oltarjem. Saj sem se ravno lotil novega soneta, napisano imel sem že kvartino, ko mi izgine pred očmi ... Angino bi rajši staknil, kot da sem brez neta! A glej, zdaj v zvezeku tem iz bivše Juge že nov sonet počasi napreduje, četudi z muko in nemalo muje. S težavo berem strašne te vijuge za sabo, lastne črke so mi tuje, ko pišem to, a sanjam pesmi druge ...  Strah pred žabami Deževna noč in megla tiholazna. V neznanem kraju z avtom na križišču zavijem levo, kar, v vsem svojem blišču, se strela mi prikaže, bela, blazna. Moderna klasična zlovešča glasba iz radia glasi se, slična vrišču, ni žive duše, sam sem, cesta prazna, prometni znak le: Žabe na cestišču! s trikotnikom me rdečim opozarja, da so na cesti tej še bitja druga, morda še bolj ranljiva, še bolj sama. Naenkrat skoči mi na pot zbezljana zelena spaka. Avto zavijuga ... In v vodi znajdem bližnjega se barja. Davni prvomajski kres Je noč pred prvim majem, v kamnolomu so kres napravili nam domačini, ogenj gori v vsej svoji veličini, nekdo: tih bot, če ne te bom nalomu! kriči pijan, dva v gozdni sta mračini strastno objela se v zakonolomu, medtem počasi že vse bolj polomu podobna noč smehlja se v mesečini z nešteto zvezdami ob koncu Juge, jaz, še otrok, pa nimam brige druge, kot da zadel bi kaj na srečelovu; ne vidim zvezd, ne lune, nezvestoba je zame španska vas, pijanost, zloba ... Čist sem, kot lovski pes na krivolovu.  Avtoportret po Dürerju Kot Albrecht Dürer sem se upodbil v živalskem krznu in z lasmi do rame; ozadje črno, kot bo tema jame, ki v njo me zbor pogrebcev bo "poglobil". Z desnico med sredincem in kazalcem z neznansko nežnostjo držim šop dlake, saj čopič moj iz dlake je prav take, ki z njim sem se naslikal zroč v zrcalce leta 2017 jeseni, ko me navdihnil Dürerjev je duh ali morda kak démon, zlobni genij, (ki se po naše reče mu napuh), da v vlogi Krista sem zadel se zvesto, kot stari mojster leta 1500. Hude sanje Sanjalo se mi je, da strašna kuga je opustošila ves svet, ostalo samo milijon nas živih je, premalo, da bi vse mrtve pokopali, truga, velika kakor Amazonke struga, bila potrebna bi, da vanjo dalo bi se vsa trupla, kar jih je ležalo prav vsepovsod, od severa do juga, od vzhoda do zahoda te pregrešne, od Črne smrti zapuščene zemlje. In videl sem, kako si narod jemlje pri mrtvecih zlato iz ust in pleše okrog teleta zlatega, kot pleme, ki Mojzes dal jim božje je depeše. Môra Zbudim ves preznojen se iz še ene grozljive môre: vojna, čas turoben, sred minskega ždim polja, veter zloben skeli mi rano; prsi prestreljene, iz njih še kri mezi mi v zemljo rodno, a jaz že spim - zaspal sem za vse čase na travi vznak, kot dete bi negodno pri mami dremalo, drsim v brezčasje in v snu tem večnem sanjam, da železni je čas zdaj proč, ni smrti, ne bolezni, na polju istem sem, z neba dol lestva se vije mi nebeška, gor, v neznano me vabi neki glas, ko vstanem z mesta, pa: Bum! se mina sproži tik pod mano.
Proza
Revija Apokalipsa
KAMENČEK V ČEVLJU
Kamenček škrtne izpod njegovih starih, že dotrajanih gojzarjev nedoločljive barve, ki s seboj nosijo patino mnogih prehojenih poti. Nevarnih, lahkih, brezveznih in na polovici prekinjenih, v dežju, snegu in poletni pripeki, posutih z mahom, lužami ali pa ovčjimi kakci, prepredenih s praprotjo in kolonami gomazečih mravelj. Zavitih, ravnih, preozkih in prepadnih, pa tudi takšnih, po katerih so ga prehiteli avtomobili z ljudmi, ki so se pretvarjali, da so pravi planinci in so na koncu v koči za sosednjo mizo jedli obilna kosila.  To pot je pot strma. Ne mara strmin takrat, ko po njih stopa njegova še neogreta noga. Mora se začeti zložno, počasi, tako polagoma, da telo razlike v naporu niti ne občuti. A če je treba, sprejme tudi klance; strastno se zagrize v kolena in kmalu je vse za njim. Naokoli se tke samo megla, oblizuje mu meča in zastira pogled kot nežen pajčolan. Odmahne z roko, kot bi jo lahko s tako gesto pregnal. Po dolgem času se spet smehlja. Strm kolovoz se preusmeri v ozko peš potko, in ta po nekaj metrih zavije v gozd. Tam se vse ustavi, le še on je, premika se počasi in vztrajno, kot bi plul na svoji gozdni ladji skozi neznane svetove. Vsak je svet zase, niti eden ni enak drugemu. V tem gozdu ga obdaja mehka tišina, ki se je razveseli njegovo uho, prepolno vsakdanjosti. Vsak dan si z ljudmi izrečejo toliko besed, on pa se počuti osamljenega med njimi, kot bi ne znal povedati bistva z besedami in besede drugih ne pridejo do njegovega bistva. Izpraznijo ga s svojimi pričakovanji po odzivu, naj se že vendarle nasmeje ali pokritizira to in ono ali pa jih le posluša, ko pa imajo toliko povedati. Tako zelo pomembno se zdi, da spada mednje. Med ljudi. Gozd pa je samotar, tako kot to postaja on. Skupaj sta prijetno osamljena in on ima ta privilegij, da lahko nežno stopa po vlažnem mahu in prisluškuje, ali se bo morda od nekje prikazala kakšna žival. Krhka srna, teh je v gozdovih največ, pa mogočni jelen ali oranžno-bela lisica. Videl je že jazbece, ki so hiteli pred njim po poti, pa sove, ki so sedele na z jutranjo roso namočenih tleh in nepremično zrle vanj ter čakale, da jih prežene, na koncu pa jih je pregnala slepeča svetloba ranega jutra. Štel je nezmotljive »ku-ku« živahnih kukavic in prisluškoval žolnam, ki so pridno dolble novo stanovanjce v deblo, pa tudi za medvedovimi stopinjami je že hodil. Tako kot majhna pikapolonica ali mogočno drevo ob poti je tudi on sam ta ista narava. Ko sončni žarek poboža njegovo lice, on poboža vejo leske, ki prekriva del stezice. Opazi, da je prečkal gozdno mejo, ko zagleda široko jaso z na gosto poraslo travo. Na njej se pase čreda ovac. Kamor lahko seže pogled, vidi posejane pastirske koče, nekatere že čisto dotrajane, druge pa še v uporabi. Smeh ga premaga, ko gleda zvedave ovčje glave, ki beketajo za njim. Nameni jim hvaležen pogled, ker imajo tako mehko in puhasto volno, pa tudi samo zato, ker so. Zaželi si, da bi mu babica zopet spletla pulover iz prave, grobe ovčje volne. Stopi po zaviti stezi naprej, do obzorja, ki je videti kot konec sveta. Ko se vzpenja po kamniti in z gorskim cvetjem obrasli poti, naleti na starodaven vodnjak. Tukaj dolgo ni nikogar bilo, kar priča tudi stara skodelica, ki je včasih služila tešenju žeje delavnih pastirjev. Pot gre v neznano, povsod naokoli se odpira svoboda. Kot orel, ki preletava nebo, brezskrbno vandra po potkah in zvedavo gleda, kaj bo prinesel naslednji ovinek. V človeški naravi je bati se ovinkov. Ljudje so vajeni rutine in vsakdanjosti, a včasih je treba tako malo poguma, en pogumen hip, pa se odpre povsem nova pot. Nato se obremenjujejo, zakaj je niso izbrali že prej. Morda je v siceršnjem življenju kdaj tudi sam tak, a ko je v gorah, ovinke naravnost obožuje, in tudi tokrat ga razgled ne razočara – pred njim se odpira ravna, lahka pot, ki se prijetno vzpenja vse do vrha. Zavzeto zakoraka po njej in že je pri vpisni skrinjici. Nikjer ni nikogar, zato dobro zajame zrak v pljuča in na ves glas zavriska: »Juhuhuhu!« Njegov grmeči klic odmeva med gorami, pobeljenimi vršaci, kot bi si ga med seboj podajali. Ker si je dovolil tako zahrumeti, si za kazen takoj požuga s prstom: »Kaj se pa dereš!« Potem pa se spomni, kako zelo vseeno mu je in da včasih samo preprosto paše zavpiti, tam, kjer se njegov krik zlije z gorami, kjer nihče ne priteče na pomoč in kjer ni obsojajočih pogledov. Jaz sem svoj edini sodnik, svoja edina priča, pomisli, in zarjove še enkrat: »Juuuuuuuuuhuhu!« Potem se uleže na travo in umiri misli. Gleda oblake, ki drvijo po nebu in se prepletajo v vedno nove oblike. Sanjari o novem življenju, iz oči mu sramežljivo zdrsne solza, pusti jo, da steče po licu pravega moškega. Še enkrat se ozre okoli sebe. Nikogar ni, sam je. Njegovo srce hrepeni po novem, riše novo pot, pot naprej, tako kot solze rišejo nove in nove srage po njegovem obrazu. Hoditi, ko ne veš več, kaj bi. Hoditi, ko veš, kaj bi, pa tega še ni. Hoditi kar tako, ko je tvoje življenje dozdevno v redu, pa vseeno nekaj manjka.  Tisti kamenček manjka. Njegov oče mu je še kot majhnemu fantinu včasih, ko se je obremenjeval z malenkostmi, dejal: »Daj si kamenček v čevelj.« Pomagalo je. Iz daljave nenadoma zasliši grmenje in osuplo dojame, da je priklical tisti kamenček. »Pa ja ne!« si zamrmra v brado, in nekaj sekund otrplo ocenjuje situacijo. Gore niso hec in niso le prikupne fotografije s filtri iz socialnih omrežij; včasih so pravi izziv in cel poligon nepredvidljivih nevarnosti.  Zave se, da bo treba hitro nazaj v dolino. Ne bi rad, da ga lovijo strele in da mu zdrsuje po skalah. Steče po strmini navzdol. Tako hitro drvi, da se mu zazdi, kot da bi ne bil v resničnosti. Igra video igro, preskakuje ovire, se ogiba skalam na levi in pazi, da ne klecne v prepad na desni. Slalom in skok, vmes živčno pogleduje v nebo. Kar dobro mu gre, skoraj se ne spotika. Med njegovim norčavim tekom se mu posmehujejo ovce, »Baaa, baaaa,« pravijo in ga zvedavo gledajo. In potem jo začuti. Topo mu trešči na sredino čela in se razleti na tisoče mikrokapljic. Za njo prikaplja še ena in še ena. Danes bo pa res namočen. Nevihti ne bo uspel zbežati. Prispe do gozda, njegovega varnega gozda. Odloči se, da bo vedril in po tihem se veseli, da bo narava še nekaj časa njegovo domovanje. Pod veliko smreko znosi kupe malih, majcenih vejic. K sreči so še suhe, smreka nudi pahljačasto zavetje, skozi katero nobena kapljica ne pronica. Potem začne male vejice lomiti na še manjše koščke in jih zlagati v piramido. Ogenj zna zanetiti tudi brez pomoči, a ni potrebe, da bi to samemu sebi dokazoval, zato vzame dolgo vžigalico. Ko zaprasketa, zavoha znani vonj po dimu, domač, prijeten, rezek. Zaneti, v napetosti čaka dolge trenutke, a potem ogenj vzplamti, najprej oblizne enkrat, potem pa kot vulkan buhne vanj svojo toploto. Hiti z zlaganjem novih vejic in vej in palic in hlodov, dokler ni obdan s toplino. Obkroža ga čaroben prizor dežnih kapljic vsenaokoli, sam pa mirno in složno sedi naslonjen na hrapavo deblo in se greje ob ognju. Kako bo prišel v dolino? Ne ve. Kdaj bo prišel v dolino? Ne ve. Strah mu malce zadrgne grlo. Potem pa se pretegne, naredi tisti »klik« v glavi in si reče, da mu nič še ni treba. Zlagoma začuti neverjeten mir. Prepuščanje. Sredi gozda in visokih gora se prepušča z lahkoto, igraje. Noče nazaj v nori svet, kjer prevladuje materialno, kjer se ljudje pogovarjajo s pustimi besedami, kjer ga šokirajo z novicami o virusu kot z elektrošokom, če ne s tem, pa z novimi poplavami, nesrečami ali kakšno izmišljeno tragedijo. Nikoli jih ne zmanjka, slabih novic. Noče prispeti v okolje, kjer njegovi sosedje s pinceto urejajo travo, pečejo na žaru vsako soboto in nedeljo ter gostijo venomer nove prijatelje, s katerimi izmenjujejo vsa tista pomembna mnenja. Njihovi otroci se zabavajo z vsak teden novo pridobitvijo: bager, koš, gol, bazen, skiro, trampolin, a sleherne igrače se hitro naveličajo. Še najmanj od vsega si želi postati kot oni, zato je njegov vrt nalašč zaraščen, trava veje od vsepovsod, solata je šla že v cvet, sončnice pa nagibajo glave na sosedovo stran vrta in jim prijazno kimajo, rekoč: »Tukaj smo.« Kar naenkrat ga prešine, da je z naravo povezan bolj, kot se zaveda. Svoje prste najprej obotavljivo, potem pa z vedno večjo silo zakoplje v rahlo zemljo. Občuti hladno, trohnečo in vlažno prst pod dlanmi, nato se uleže in ni mu mar, da ga iglice zoprno bodejo v uho, silijo mu tudi v lasišče. Z vsem telesom se stika s svetom, s svojim naravnim praizvorom, a hipoma, ko ga objamejo te pomirjujoče misli, se spomni novodobnih zapovedi, kako zdravilno je hoditi v naravo in da naj bi največje razsvetljenje doživeli v čim bolj pristnem stiku z zemljo. Zdrzne se. Kako so lahko besede o pristnem tako nepristne? Ali se res ne more izogniti vpetosti v ta svet? Ali mora res kot kakšen berač pobirati te nesmisle, malo v časopisu, pa malce od prijatelja, na spletu, in za povrh še v službi od dežurne klepetulje? Razočaran in malo otožen se dvigne v sedeči položaj. Živeti v tej družbi je vseeno nekako treba in ne namerava postati puščavnik, ki se prehranjuje s hroščki, čeprav se to včasih zdi kar privlačna ideja. Če bi našel še koga, ki bi z njim delil to misel, bi bilo že boljše, če ne celo zabavno. Želi si, da ne bi bil osamljen v svojem razmišljanju, a zaenkrat nima druge družbe kot le zvoke pomirjujočega dežja in oddaljenega grmenja. Nosnice dvigne proti nebu in poskuša ujeti vlažne vonjave gozda, si shraniti te spomine v skrinjico z napisom »ZELO POMEMBNO«. Od nekod se prikrade njegova jutranja prijateljica megla, in ga prijazno objame. Diši po svežem. Zaziban v ritem narave posluša škrebljanje, pokljanje, piš vetra, ogleduje si zeleno v neštetih odtenkih, opazuje vihravo dinamičnost ognja in mendra mah pod zadnjico, tako mehak, tako udoben. Te dragocene zaklade bo poiskal v skrinjici, ko bo v norem svetu znova poskušal najti upanje in vedrino in smisel.
Revija Apokalipsa
MED IN HLADNE ZVEZDE
Nekega dne me je Megi vprašala, kako se je začela tretja vojna vilincev in skrbelo me je, da me bo, če bom odgovorila napačno, požrla. Velik del najinega prijateljstva je sestavljal takšen odnos. Sedeli sva za mizo za piknik v parku, z zadnjicama na mizi in z nogami na klopi. Tam, kjer se je moje telo dotikalo mize, sem čutila le mraz deske, tam, kjer sem se stiskala ob Megi, pa je bilo toplo in topljivo. Najini roki sta bili povezani že vsaj eno uro, najini nogi pa sta bili poravnani od gležnja do stegna. Če bi naju kdo od daleč opazoval, bi bili videti kot eno bitje, kot preplet človeka in vilinke. »Ummm«, sem rekla. »Tretji vojni med vilinci so botrovali, tako kot vse vojnam, zapleteni vzroki ...« Zvenelo je kot začetek slabega eseja o svetovni zgodovini. »Zakaj misliš, da ti lahko povem kaj novega? Nisem strokovnjakinja za odnose med ljudmi in vilinci«. »Zdiš se mi precej napredna«, je rekla Megi šepetaje, zaradi česar bi se še beseda »sultan« spakirala in pobrala domov. Gledala sem naravnost pred seboj. Gozd je bil prepreden z ostanki nakupovalnega središča. Na enem koncu so z vrha trgovine Macy's rasla drevesa, kakor da bi bila trgovina velikanski nasad sadik. Sončni zahod je bil rdeče in vijolično obarvan, Megi in jaz pa sva bili morda edina čarovnica in človek na svetu, ki sva ga opazovala skupaj. Poskušala sem preprečiti, da bi se moja vznemirjenost spremenila v paniko. »Greva«, je rekla Megi, medtem ko sem ujela kotiček njenega nasmeha, ne da bi se obrnila proti njej. »Igraj se z mano«. »Kaj dobim v zameno?«, sem vprašala in glas se mi je tresel. Že stotič sem se vprašala, kaj bi se zgodilo, če bi jo poljubila. Ali bi moje ustnice izničile Megin nasmeh? Ali pa bi njen nasmeh počasi kapljal vame, kapljico po kapljici, dokler se ne bi spremenil v širok nasmeh? Svojo jezo na čarovnice, ljudi in ves razdejani svet sem pospravila, zapakirala sem jo dovolj na tesno, da sem lahko živela naprej. »Ne spomnim se veliko o začetku vojne«, sem se zlagala, čeprav sem se natanko spomnila tistega dne; lahko bi se splazila nazaj, ko sem sedela v domači učilnici v osmem razredu in poslušala, kako se drugi spotikajo ob prva poročila in iz njih izluščiti smisel, pa čeprav je bil ta najslabši možen. Napad. Invazija. A v resnici ni šlo za nič od tega. Spomnila sem se zaprtja šole, a to je bilo pozneje, takoj po Velikem sajenju. »Prvi dan nismo imeli domače naloge«. Vedno sem bila eden tistih otrok, ki so radi hodili v šolo, ki so hrepeneli po knjigah. Večinoma fantazijskih. Megi mi je povedala, da vse tiste, v katerih nastopajo vilinci, berejo na dvoru in se jim smejijo zaradi napačnega razumevanja teh, medtem ko pijejo med, začinjen z viskijem in luninimi žarki. Megi je nato iz usnjene torbe na rami potegnila sekiro. Imela je šest identičnih rezil. Sekira v obliki snežinke. Začela jo je brusiti z nohti. »Začelo se je z globalnim segrevanjem«, sem rekla. Dobro se mi je zdelo, da govorim, pa čeprav o tem, saj sem tako lahko gledala v Megi, ki me je prijela za ramena in me obrnila proti sebi. Imela je širok obraz in široko usločeno telo. Obris njenega telesa je žarel v sončnem zahodu. Njeno oblačilo iz listov in usnja je nenehno valovilo, kakor da bi okoli nje vel veter in ji razkrival vedno nove dele kože. »Ljudje so planet tako uničili, da si ne bo nikoli več opomogel, zato so se vilinci pred ljudmi skrivali vse od industrijske revolucije dalje. Pred tem so se ljudje lahko z njimi pogovarjali in včasih so se z njimi poljubljali«. To se mi je začelo zdeti kot tangenta. Vrnila sem se k glavni točki. »Vilinci so se začeli skrivati, ker je bil svet tik pred tem, da postane mrzel, neobljuden kraj in mislili so, da je edini način, da ga rešijo, če zmagajo nad ljudmi. Najprej ste zapustili Zemljo, nato pa ste se vrnili. Takrat so se začeli boji. Ljudje so bili v velikanski premoči nasproti vilincem in ljudje so takrat še vedno mislili, da so pištole, tanki in bombe velika stvar«. »In vendar smo tukaj«. Rezilo se je zaiskrilo ob Meginih nohtih. »Varovanje človeške vrste za nas ni ravno zabavno, Ayla. Če se bo čez nekaj generacij ponovno vzpostavilo ravnovesje, bom lahko postala žarek kristala v skali«. Megin nasmeh je bil tako poln in svetel, da se je zdel že nevaren – kakor polna luna, za katero je moja babica vedno govorila, da zaradi nje ljudje počnejo čudne stvari. Dejanja, ki so se na robovih prežeta z nekakšno divjostjo. Pogledala sem stran, proti gozdu. Ko sem bila otrok, sem živela v predmestju, kjer sem morala prehoditi pol kilometra do trgovine, da sem prišla do edine stvari, ki je bila videti kot pravi gozd. Tam sem ure in ure iskala različne stvari. Skale v barvi meseca in tesno zvite praproti. Plasti temne zemlje ali zrcalne vode, ki so se mi pretakale med prsti roke. Megi sem želela vprašati, ali so bili tudi to vilinci. Toda ona je nadaljevala s spraševanjem. »Kdo je začel vojno?« »Zakaj ti je nenadoma mar za to?« Poznali sva se že leta, a nikoli nisva govorili o tem, kaj se je zgodilo, preden sva postali prijateljici. Morda sva prav zaradi tega ostali prijateljici. »Kdo. Je. Začel. Vojno?«. »Ljudje«, sem rekla, ker smo se tako počutili večino dni. »Začeli smo jo, ne da bi hoteli.» Megi mi ni povedala, ali imam prav ali ne. Vendar me tudi ni požrla. Spustila je naramnico moje majice in hladnemu zraku razkrila mojo ramo. S prstom je zapeljala po njej. To drsenje me je spominjalo na eno samo solzo, ki teče po obrazu. Nato se je lotila dela na meni. Vzela je majhno pločevinko s svetlo modrim praškom in jo napolnila z vodo. V barvilo je potopila sekiro s snežinkami in z barvo obrobila rob. Nato je rezilo rahlo pritrdila na mojo ramo. »Ljudje se niso poljubljali z vilinci«, me je popravila, njen šepet pa je božal mojo golo ramo. »Ljubili so se. Dolgo, počasi in dolgočasno«. Če je na poti v gozdu pogovor nanesel o seksu, je Megi vedno zavila nanjo, ne da ne bi pretirano razmišljala o seksu, vendar ji jaz nisem povedala, da razmišljam o njem. »Žal tega ne počnemo več«. Njen šepet je bil tokrat bližje mojemu ušesu. Njen dih je obstal na moji koži, a besede so šle naravnost skozi moje možgane. Spraševala sem se, kakšne barve je moj obraz. Verjetno se je ujemal z rdeče-vijoličastim sončnim zahodom. Verjetno si je to tudi želela. »Ja«, sem rekla. »Žalostno«. Z rezilom je zavrtela po moji koži. »Zakaj tega ne počnejo več?«, sem vprašala. To je bilo prvo vprašanje, ki mi je padlo na pamet. Droben utrinek zmagoslavja, ki sem ga začutila ob svojem vprašanju, je izginil, ko mi je odgovorila z globokim molkom. »Želiš iti nocoj z mano na sodišče?«, je končno vprašala, njen glas pa je bil tako oster kot rezilo na moji koži. Megi me je povabila na sodišče, kot da bi najlepše dekle v šoli povabil na maturantski ples in hkrati spoznala deset generacij njene družine. »Ali je to ... dovoljeno?« sem vprašala. Megi si je nadela strog pogled. »Je, če hočem, da je«. Pogledala sem svoje roke in ugotovila, da so na njih spirale – školjke ali morda galaksije. Barvala me je, da sem lahko šla na sodišče. To je bil njen načrt že ves čas. Verjetno sem bila prvi človek, ki ga je povabila po vsaj sto letih. »Seveda bom šla s taboj, Megi«. Nasmehnila se je, na obrazu pa se ji je pojavila bolečina. »Seveda«. »Kaj?« Neprijetno mi je bilo, ker sem bila tako nerodna z njo. Zdelo se mi je, da ji nikakor ne znam reči prave stvari. Ko mi je le uspelo, je bilo to čudovito ravnovesje, ki je čudovito zvenelo, nato pa sem ga spet nekako porušila. Megi je skočila z mize za piknik in svetloba je zajela njene lase, ki so se obarvali kot jesensko jutro – rdeči, rjavi in temno modri, njeni lasje pa so bili razmršeni in so se ji med hojo vili okoli ramen. »Misliš, da mi ne moreš reči 'ne'. Veš, da te ne bi nikoli spremenila v drevo, kajne?« »Včasih z lahkoto razmišljam o tem«, sem zamrmrala. Vojna se je začela v prid ljudem in se nadaljevala z njihovo zmago za zmago, saj je naše orožje delalo točno to, za kar je bilo zasnovano. Toda pozabili smo na magijo, potem pa so vilinci v enem samem tednu spremenili petindevetdeset odstotkov človeške populacije v hraste, breze in javorje. Seveda so jih spremenili v različne vrste dreves, odvisno od tega, katera drevesa so bila avtohtona v tistem delu sveta. Varuhi nikoli ne bi nekoga začarali v invazivno vrsto. Vendar pa je bila glavna poanta v tem, da so bila mnoga drevesa zdaj ljudje, ki smo jih nekoč poznali. Ni bilo mogoče vedeti, kdo je začel kot iglavec in kdo od teh iglavcev je bil nekoč vaš stari učitelj zgodovino. To je bilo pametno. Zato tudi nismo mogli nikogar posekati. Pogledala sem v gozd in ga skušala videti tako, kot bi ga morala – kot konec nekega veličastnega obdobja človeštva. Spomnila sem se le mastnega želodca, ki me je bolel po McDonald'su, ur izpolnjevanja testnih mehurčkov in tega, kako mama ni mogla nehati skrbeti, da bi dobila najboljšo ceno avtomobilskega zavarovanja. »Mislim, da ne bi bilo tako grozno biti drevo«, sem zašepetala. Megi mi je šla s prsti skozi lase od njihovih korenin do neurejenih konic in me nežno povlekla za brado, ko je dosegla njen rob. »Zato te imam rada, Ayla, ker razmišljaš o teh stvareh«.                                                       # Moja družina je živela v hribu, kar je bilo bolje kot v jami, saj so netopirji odkrito povedano odvratni. Ni bilo tako dobro kot na pobočju pečine ali v krošnjah dreves v vasi, a ko smo se preselili, so bili vsi ti kraji že poseljeni. Mama je šla v gozd, verjetno je šla na lov, da bi ulovila jelena ali kaj podobnega, oče pa je bil v kuhinji, kjer se ukvarjal s svojim kalkulatorjem. Baterije so bile prazne že več kot leto dni, vendar ga je kljub temu še vedno vsak dan preizkusil. Sešteval je stolpce številk, ki jih je z majhnim nožem vrezal v mizo. Oče je bil pred tretjo vojno vilincev računovodja. Mislil je, da je zaradi tega, ker je ostal računovodja, postal upornik. Meni se je zdelo, da je zaradi tega žalosten in malce skrušen. Šel sem skozi sobo, obloženo z zemljo in vzela svečo. Kmalu se bo stemnilo in želela sem čim bolje videti, medtem ko sem se oblačila v majhnem kotičku, ki smo ga imenovali moja soba. »Zmenjena sem«, sem rekla. Oče ni dvignil pogleda od svoje mrtve plošče iz plastike. »Z Robom? Gustavom?«, odgovorila sem z glasom, ki ni bil ne da ne ne. Nekako hmhmpfh. Naj oče misli, da grem na zmenek in da bom ponovno zasedla zemljo. Nekoč mi je rekel, da bom postala upornica tako, da bom imela otroke, veliko, velik človeških otrok. Mami ni bilo mar za tovrstni ponovni vzpon človeštva – želela je le živeti mirno življenje, čim dlje od vilincev. Obrnila se je ne svoje starše in brata ter nečakinje in nečaka po Douglasove jelke. Božič ji ni bil več všeč. Rekla je, da se ji zaradi prekrivanja dobrih in slabih spominov vrtijo možgani. »Vrnila se bom pred zoro«, sem rekla. »Dobro«, je rekel oče. »Zveni dobro«. Nato je vrgel kalkulator v zid iz zemlje in gruda zemlje se je odkotalila. Brez obvezne šole in brez telefonov, s katerimi bi jih nadzorovali, se je Megi s presenetljivo lahkoto svobodno gibala po okolici. Večina najstnikov, ki jih je poznala, je to izkoriščala na tak način – le da niso preživljali časa z vilinci. Očetu sem hotela razložiti, da sem se poskušala družiti z ljudmi. Potem pa se je Megi nekega dne pojavila ob mojem komolcu, živahna in klepetava. Bila je bolj živčna od mene, skrbi so se ji vrtele po obrazu kot sveže ujete ribe. Všeč mi je bilo, da sem lahko natančno videla kaj čuti, tudi če je bilo slabo. Všeč mi je bilo, da so se moji občutki podvojili, nato pa potrojili, ko sem hodila zraven nje skozi tihi gozd. V eni uri mi je povedala, da je med vilinci izobčenka. »Precej sem osovražena«. »Zakaj?« sem očarano vprašala. »Ker mislim, da bi morali z ljudmi ustvariti nekakšno skupno prihodnost«. »Spala bi pod to odejo«, sem rekla, »Ampak morda bom imela čudne sanje«. Njene široke ustnice so se razpotegnile v nasmeh, nato pa se je zasmejala in zemlja pod najinimi nogami se je rahlo usločila. Odskočila sem, se skoraj zaletela v drevo, nato pa sem se obrnila, da bi se opravičila osebi, ki je bila verjetno v njem. »Oprosti, oprosti«, sem rekla in se umaknila od debla. Ko sem se obrnila k Megi, je ta gledala v tla. Tam, kjer se je nasmejala, je cvetela zvezdno bela krošnja čipke kraljice Ane. Obe sva se sklonili, da bi pozorno preučili rože. Še nikoli prej nisem videla, da bi vilinka uporabljala magijo, zato se dihanje zdelo novo in zapleteno. Stisnila je prste in z njimi podrsala po steblu cvetja, in vpraševala sem se, ali bi katerikoli drug človek ob tem začutil, kako se mu pretaka kri po žilah, ali pa sem tako čutila samo jaz? Potem je odtrgala cvet in se nagnila naprej, da bi mi ga potisnila za uho, še preden sem sploh lahko pomislila na to, kako blizu sva stali druga ob drugi. Njeno telo, moj prostor. Njena grimasa, moj nasmeh. »Še nihče me ni nasmejal«, je rekla, njene ustnice pa so se rahlo približale mojim. Če bi se mi približala še za centimeter in nato še za centimeter, bi s svojimi usti ujela rob njenih ust.»Misliš ... danes?« sem vprašala. »Mislim – kadarkoli«, je rekla. »Večino časa svoje življenja nisem bila vesela«, sem rekla. »Toda če sem jaz najbolj smešna stvar do zdaj, je moralo biti tvoje življenje precej žalostno.« Spet se je zasmejala in na tleh pod nama so se zarisali beli cvetovi. »Ali niso vilinci pametni?« sem vprašala. »Mislila sem, da se ves čas smejite.«»Pametni in smešni nista isto«, je rekla Megi. »Pri prvem gre za to, da se poigravaš s kakšno zanimivo malenkostjo, s katero zaposluješ svoje možgane. Vilnci imajo zelo radi takšne malenkosti. Šale jih ne zanimajo toliko«. »Nisem stand-up komičarka ali kaj podobnega«, sem rekla, kar se mi je zdelo čudno takoj, ko sem to izrekla. Ta poklic je izumrl. Megi si je z eno roko segla v grlo. »Ne morem se smejati, če nisem v tem telesu, in to je tako nenavaden občutek«. Meni se ni zdelo čudno. Videti je bilo čudovito, a morda se sama ni tako počutila. Okoli prsta si je zavrtela košček las, vse tesneje in tesneje, dokler se v zraku ni prikazal dim. Spustila sem njeno roko. »Oprosti«, je rekla. »Nič hudega«, sem rekla, čeprav so mi prsti utripali. Na mestu, kjer sem se je dotikala, je nastal mehurček. »Le ti lahko preprečiš gozdne požare«, sem zamomljala. »Temu se ni smejala. Mislim, da je bila preveč človeška«. Megi je pogledala mojo svetlo rdečo roko. »Nikoli več ne boš govorila z mano«, je rekla in vsaka njena beseda je zvenela kot nekakšna prerokba. Verjetno sem ji namenila tisto, čemur moja mama pravi določen Pogled, saj je dodala: »Nihče od drugih ljudi ne bo govoril z mano več kot enkrat«.»Mogoče ti lahko pri tem pomagam«, sem rekla, čeprav se večina ljudi z mano skorajda ni pogovarjala.»Mogoče«, je rekla Megi, beseda pa je zažarela od možnosti. »Lahko pa bi bila nekaj časa samo ti in jaz.« Prikimal sem malce preveč goreče. Potem se je Megi prikazala nekajkrat na mesec, a le takrat, ko sem bila sama. Nikoli ji ni bilo treba povedati, da sem njena skrivnost. Do danes sem mislila, da bova za vedno ostali skrivnost.                                                            # Prevedla Katarina Majerhold
Revija Apokalipsa
STOPINJE
I. Hrib se je vzdigoval polagoma; še to je bilo zanj preveč. Sopel je in iskal moči, kjer jih ni bilo več. Vztrajal je, slabostim navkljub. V meglici napora je zagledal svoje drevo. Ogromen primerek, ki ga je nagrizel čas in mu je vdolbel v trup celo jamo. Ali pa je pomagala strela. Ponovno je videl orjaško deblo, viseče veje in lubje, vse globinsko, kot še nikoli. Podrobnosti, dosegljive samo z mikroskopi, so se mu prikazovale pred očmi. Pomel si jih je. »Ni popolnoma res, da z leti slabše vidiš. Lahko tudi to, toda v večini primerov vidiš drugače. Kopica starostnikov z leti ne potrebuje več očala za branje ali računalnik. Drugi spet lahko naenkrat od daleč gledajo televizijo. Oči so zapleten, ne še popolnoma jasen organski sistem, ki lahko izjemno preseneča.« je pri sebi ponavljal razgovor z okulistom. Šef je veselo rinil po listju. Ker je bil mešanec z neko pasmo lovskih psov, je zraven divje vohal. Še dobro, da so bila tla trda, da je lahko s hojco prišel do drevesa. Hojca je bila zaklad – pomoč pri hoji, nosilec bremen in sedež hkrati. Hojco je porinil kolikor je mogel v vdolbino in se zadovoljno usedel. Šef se je ustavil in mahal z repom. Priboljšek, vohal ga je. Vrgel mu je kos dunajskega zrezka, ki mu je ostal in pes ga je pograbil. Prižgal je prepovedano cigareto. »Prekleta država, farizeji,« je pomislil pri sebi. »Na eni strani hinavsko nakladajo o škodljivosti tobaka in imajo cele zavode proti temu, na drugi pa gre v proračun ogromen del cene, ki jo vlada čedalje bolj viša.« Znanec iz trgovinske stroke mu je povedal, da dejanski strošek izdelave cigaret komaj dosega dvajset odstotkov prodajne cene. »Ostalih osemdeset odstotkov je transport, trgovinska marža in predvsem državni davki. Enako je z alkoholom, vsi se mastijo s tem.« »In potem pridigajo ljudem naj nehajo kaditi in piti.« Nikomur ni več verjel in z veseljem se letos ponovno ni udeležil volitev. Narava, mir in občasno bevskanje Šefa, vse ga je uspavalo. Zadremal je. II. »Kje je? Kje je?« neznan glas je bil tako močan, da je skoraj zdrsnil s hojce. Odprl je oči, trava se je še bolj lesketala in lahko je razločil vsako bilko posebej. In stopinjo. Pred njim sta bila dva moška in ženska. Vsi razmršeni in vidno razburjeni. »Kje je kdo?« Spet je naletel na neke čudake. Dobro, da ima psa s seboj. »Vanja, naša Vanja, kje je?« »Brez zamere, toda ne poznam nobene Vanje. Prišel sem s poti, da se odpočijem v naravi. In nisem srečal nikogar.« Upal je, da bo namig zadoščal. »Lahko pogledam?« Brez privoljenja je eden od moških, bile so ga same mišice, začel pregledovati njegovo vrečko in žepe na hojci. Končal je in ga premeril z očmi. »Čisto.« je na kratko oznanil. Seveda, kaj pa misli, da lahko vlečem s hojco? Malo bolj umirjeno je starejši, dobro oblečen moški, črnolas štiridesetletnik, končno začel pojasnjevati. »Moja hčerka Vanja je izginila. Pred ovinkom smo se sredi razgovora ustavili, ona je šla naprej po poti, čez nekaj časa mi za njo. Nje nikjer. Kličemo in iščemo po tem prekletem gozdu že skoraj pol ure. Nič. Je res niste videli? Enajst let, rjavolasa, z dolgo kito. Zaupljiva, morda preveč.« »Res ne. Pred uro ali dvema sem prišel sem in zadremal. Dokler niste prišli vi.« »To ni invalidski voziček?« velikan je vse opazil. »Ne, to je hojca, za tiste ki težko hodijo, niso pa nepokretni.« »Lahko karkoli pomagate? Jaz sem oče, Mladen, to je moja žena Silva.« na orjaka je kar pozabil. »Jaz sem napol invalid.« V travi je jasno videl stopinje vseh treh. »Ne vem, če je…« »Ne veste ali nočete?« mišičasti je bil pozoren na odtenke. »Ne vem, ker to še nisem počel. Iskanje otroka namreč.« »Še niste?« »Šef je mešanec, toda izjemen lovski pes. In jaz se kar spoznam na sledenje. Samo počasen sem.« V kaj za vraga pa leze? Najraje bi se ugriznil v jezik. »Ja, pomagajte, plačam kolikor hočete!« Mati je hlipala od razburjenja. »Denarja ni treba, samo pokažite mi, kje je izginila. In dajte kakšen predmet, ki se ga je dotaknila, za psa.« »Tu, tu je njen telefon. Tako je bila jezna, ko sem ga vzela. Je zato zbežala.« Iskanje krivde, pri sebi ali drugih. »Ni zbežala, ker bi slišali, kako pokajo suhe veje, ko teče.« To bo mater začasno pomirilo. Odšli so na izhodiščno točko, zakonca sta pomagala porivati hojco. »Šef tu, povohaj, na, najdi, najdi« Ni povedal, da že vidi njene stopinje, kjer je skrenila s poti. Kako pa naj bi to obrazložil? Da ve, da je punca šla na morilski teren? Pes je mahal z repom, zaokrožil in se pognal nad potjo. Tekli so za njim. Sled je bila kristalno jasna, otrok, omahljiv. Kar je videl sam, je zakril s tem, da je glasno komentiral psa. »Tule je šla navzgor, nato pa naravnost, ker je drugje preveč strmo. Ni dolgo od tega, bilke so še upognjene. Smer je ravna, ampak proč od poti, razen kadar le-ta zavije. Hodi počasi, brez jasne smeri. Izgubljena je.« Hitro so rinili naprej, Mladen in Silva sta bila pri hojci, če je bilo treba. Ustavil se je. To ni dobro, to je slabo, zelo slabo. In to že nekaj časa. »Zakaj ne gremo naprej?« Silvi je podrhtel glas. »Ker so že nekaj časa še nove stopinje. Odrasle, težke, odločne.« Šef se je strinjal in zalajal. »Hvala Bogu, našla bo pomoč, vse bo v redu.« Mati je prepričevala samo sebe. Ampak stopinje niso lagale. In kar so kazale, je bilo grozeče. III. Povabil je očeta in njegovega hrusta stran. »Materi nisem povedal, vama pa moram. S tem zasledovalcem nekaj ni v redu.« »Kaj, kaj ni v redu?« Oče je bil na robu, toda obvladan. »Vanja se je dvakrat približala poti, ne da bi jo videla. Zasledovalec je obakrat zavil tako, da so ga zakrivala drevesa. Ni je opozoril na pot, da se reši. Pa tudi, zakaj samo sledi in je ne pokliče, da ji pomaga? In kar je še slabše…¨ »Povejte, karkoli je, je dobro, samo da jo najdemo.« »… sledovi kažejo, da se mu je pred kratkim nekdo pridružil. Iz gozda, ne iz poti. Telefoniral mu je, verjetno. Vanji sedaj na skrivaj sledita dva odrasla moška. Usklajeno, kot da ni prvič zanju.« »Kar pomeni?« velikan je bil kratek, toda njegov obraz je izdajal skrb in zadržan bes. »V tem gozdu sta v zadnjih letih izginili dve dekleti, Vanjinih let. Policija išče storilca, brez uspeha. Kaj pa, če sta dva? Veliko lažje se potuhneta ali pa pojasnita, kje da sta bila? Silak je začel stiskati pesti, oče ga je prestrašeno gledal. »Kaj zdaj?« Mladenov glas je trepetal. »Kaže, da zasledovalca nekaj čakata. Verjetno to, da bo Vanja zablodila še globlje v gozd, od koder njenih krikov ne bo mogoče slišati. Če greste hitro, jih boste dohiteli, ker otrok hodi počasi, in zato onadva tudi.« »Če gremo hitro? Kaj pa vi? Pa vaš pes? Mi ne znamo slediti. Ne boste pustili otroka kar tako?« »Ne morem več naprej, hojca za ta teren ni primerna, jaz pa skoraj ne zmorem hoje. Žal.« »Ni problem.« Orjak je stopil pred njega, počepnil s hrbtom nazaj in zagolčal »Roke gor, noge, da jih lahko objamem. Teža ni problem. Gremo!« Hojca je ostala zadaj. Kot v otroških letih je čepel nekomu na hrbtu. Šef je začudeno zalajal, ko pa je videl, da gredo dalje, je takoj pričel vohati in brskati. Vsake toliko časa ga je pogledal in potihem zarenčal on pa nazaj, ja gredo po pravi poti. Šli so hitreje, oče je razumel njegovo obvestilo. Po par sto metrih je Šef postal bolj živahen in je skoraj lajal. »Tiho!« mu je ukazal. »Kaj je, kaj je?« Mati je imela rdeče oči. »Pes pravi, no, kaže, da smo blizu. Kar ni čudno, ker smo hitrejši od njih. Vanjini koraki so čedalje krajši in počasnejši, utrujena je. Lahko da se bo usedla, ali celo zaspala.« »In?« Silak, sedaj je vedel, da mu je ime Bernard in da je Vanjin stric, je imel tanko uho.. »Oba zasledovalca sta se ustavila, se nekaj pogovorila in nato odšla levo in desno od Vanjine sledi.« »Zaseda.« Bernard je bil točen. Nič drugega kot zaseda za otroka. »Zaseda, da, lahko da sta jo že ujela.« IV. »Moja hčerka, moje dete, rešimo jo, takoj!« Mati je bila v solzah. »Nasvet?« Bernard ga je prodorno pogledal, kot da ve več, kot kaže.. »Če sta res, kar se bojim, si bosta vzela čas. Nebogljen plen sredi gostega gozda, ne bosta se mogla upreti samohvali in glasnemu naslajanju nad žrtvijo, morda celo fotografiranju. Uvod v zločin je za storilce včasih večja nagrada, kot zločin sam.« »Nasvet?« Bernard je vztrajal, oče je proseče zrl vanj, mati je bila izgubljena. »Pustite me tukaj, jaz bom samo v napoto. Morate se približati..« »In potem?« »Vidva sta v sorodu, torej se pogovarjata. O čem sta se nazadnje sprla?« »Sprla?« Oče ni razumel. »O cepljenju proti COVID-u« Bernardu je bilo jasno. »Obnovita spor. Če ne vesta kako, ponovita stare argumente. Dvigujta glas in mahajta z rokami, obenem hitro proti njima. Gospa naj odzadaj miri, zaman. Pojdite naravnost k njima, kot da ste izgubljeni sprehajalci. Vmes se kregajte med seboj, to jih bo zmedlo. Zmedeni ljudje ne ukrepajo. Ko boste dovolj blizu, je čas. Če pred tem zagledate Vanjo, samo začnite na glas spraševati, kaj se igrajo, ker bi se radi pridružili. Bližina odloča. Dva sta, Bernard zaleže za tri. Če začneta zasledovalca govoriti ali se umikati, planita na njih. Debate ni. Pregovarjanja ni. Ne razmišljajte, gre za hčerko. Dokler ne utihneta. Manjši je manj nevaren, toda oborožen. Samo nezavestna ali mrtva ne moreta več…« »Oborožen? Odkod?« vprašanje je bilo neprijetno. »Tamle v travi je prazen naboj, kar pomeni, da je repetiral; kot tudi, da je že streljal in da verjetno zna streljati.« O tem, da je čutil grožnjo orožja, je molčal. »In jaz?« Mati je bila napeta kot struna. »Imate pri sebi škarjice ali kaj podobnega?« »Jja, zakaj.« »Držite jih skrite v roki, z ostrino naprej in bodite ves čas zadnji. Ko bosta vaša planila, skočite k Vanji. Škarje so, če je zvezana… pa tudi za vbod v oči, če pride do napada. Brez razmišljanja in Bog ne daj, pregovarjanja« Mati je bila odločna. »Razumem. Škarje, zadnja v skupini, Vanja. In če kaj sledi, gre za mojega otroka.« Šef je kar mencal, mudilo se mu je k cilju. »Pes bo šel z vami. Ni bojni pes, gristi pa zna in to hudo. Pojdite z Bogom, prijatelji, tu bom čakal na dobre novice.« Bernard ga je spustil na tla, Šef ga je povohal, toda poslal ga je s skupino naprej. Pameten pes, ta Šef. V. Minilo je hitreje kot je pričakoval, bili so hitri in nestrpni. Dva, trije kriki in zatem glasen, olajšan jok matere. Prišli so k njemu, Mladen je na rokah nosil prijetno, pegasto dekle. »Ležita. Kot ste rekli, stala sta, masturbirala in slikala na drevo privezano Vanjo v spodnjem perilu, svinji. Še dobro, da ni pri zavesti, bo brez spomina na to grozo. Nepoškodovana je. Ko smo kričali drug na drugega in hodili proti njima, sta bila popolnoma zmedena, imeli ste prav. Mladen je bil rokoborec in je skočil na večjega, jaz pa na manjšega, ki je segel za pas. Sedaj ima zlomljeno čeljust za to. Ta vaš pes grize v vrat, ste vedeli?« Dekle so poškropili z vodo in počasi se je prebujalo. Dali so ji piti. »Poklicati moramo policijo.« Mladen je segel v žep. »Počasi. Prvič, policije ne zanimate vi, ampak primer, bolje, lastna zadnjica. In vam vnaprej ne bodo verjeli. Vsaka vaša izjava bo podrobno zabeležena in predmet cepidlačne pravne razlage na sodišču. Niso vaši prijatelji, v najboljšem primeru so nevtralni. Pretepla sta dve osebi, do nezavesti, poškodbe še niso znane. Dober advokat vaju lahko raztrga na sodišču. Pokličite takoj svojega, naj pride k vam, od mesta ni daleč. Policiji pojasnite, da je on zahteval, da je pri razgovoru zraven. In naj bo zraven, če je dober odvetnik. Drugič. Nekateri policisti obvestijo svoje prijateljske medije, čeprav ne bi smeli. Če ne bosta pazila, bodo vlačili vas in hčerko po tisku tako, da bo vsak takoj vedel, kdo ste. Hčerka bo imela v šoli pekel. Ne dajajte nobene izjave, nikomur, imate opravičilo, hčerka potrebuje zdravniški pregled. Ne ustavljajte se pred nobeno kamero ali osebo, še posebej, če vam moli telefon v nos. Tako ali tako bodo skušali vse poslikati s telefoni ali kamerami. Vaš prvi cilj je bolnišnica, prišla bo prva pomoč, ne pa mediji ali policija. Tam je zasebnost večja. Tretjič. Uskladite se med seboj o tem, kaj in kako se je dogajalo. Kar bo težje, zaradi mene.« »Zaradi vas? Pa vi ste heroj!« »Jaz sem osamljen upokojenec, ki hoče predvsem mir. Mene ni bilo. Mladen in Bernard se spoznata na sledenje. Šefa tudi ni bilo. To uslugo nujno potrebujem, ker ne prenašam množice in hrupa; živčno bi me uničilo.« »Ja, toda …!« »Ni me bilo, prosim, mi to lahko zagotovite?« Vsi trije so počasi prikimali, mati zadnja. »Imam pa eno prošnjo.« »Vse, vse kar hočete.« »Bernard naj me hitro odnese do hojce, da lahko izginem.« »S čim sem se zameril Bogu?« je veselo zamrmral Bernard in počepnil pred njim. »Gremo.« Bernard je bil neverjetno močan, tekel je, kot da ga ne nosi. Hojca je stala sredi gozda. »Gospod, še predstavili se nismo, dovolite mojo vizitko, pokličite kadarkoli, kako vam je ime?« Zgovorno, za tega velikana. »Nihče, ime mi je Nihče.« »Kot pri Odiseju?« Bernard je bil razgledan. »Kot pri Odiseju.« »Klica nazaj ne bo, kajne? Da bom lahko samo ugibal, kako vidite več in bolje kot vaš pes; da o nasvetih ne govorim. Pa o pogovorih s psom. Živci niso to, kar skrivate, ni res?« »Zbogom Bernard, veselilo me je.« »Zbogom, Nihče.« Šef je dobil zvečer takšen kos mesa, da ga ni mogel pojesti. Zaspal je ob njem.
Kritika
Avtorji
Revija Apokalipsa
MI, EICHMANNOVI SINOVI
Odprto pismo Klausu Eichmannu  Nikoli ni lahko najti pravega tona in pravih besed za nagovor sinov, ki so izgubili očeta. Toda pisati vam, Klaus Eichmann, to je zame še posebej težavno. Ne zato, ker ste sin svojega očeta, torej »eden izmed Eichmannov«; jaz pa sem eden tistih Judov, ki so ubežali aparatu vašega očeta in so živi le zato, ker po naključju niso bili pobiti. Ni to tisto, kar stoji med vami in menoj, izraz »eden izmed Eichmannov« v tem smislu ne bi smel veljati. Nikoli naj ne bi označeval koga, ki je potomec Eichmanna, ampak zmerom le tistega, ki čuti, deluje in argumentira kot Eichmann. Nedopustno je, da bi vi – kakor tudi kdor koli drug – postali žrtev načela »krivde na podlagi krvnih vezi«, ki so se ga ljudje kot vaš oče tako nepremišljeno posluževali, in zaradi katerega so pomrli tisoči. Poreklo ni krivda, nihče ne kuje lastnega rodu, niti vi. Ne, če mi je tako težko pisati vam, potem bo tako zaradi drugih razlogov. Najprej zato, ker me plaši vaša usoda, to, da morate vse življenje hoditi naokoli kot sin svojega očeta. Poleg tega menim, da je izguba, kakršno ste doživeli vi, hujša od izgube, ki so jo morali pretrpeti drugi sinovi. Kaj imam v mislih? To, da ste izgubili očeta dvakrat. In da je za vas nadalje umrlo še vse kaj več kot le oče. O teh dveh rečeh bi rad najprej govoril z vami. Dvojna izguba Kaj imam v mislih, ko pravim: izgubili ste ga dvakrat? Zdi se mi nemogoče, da bi začutili svojo osirotelost šele v trenutku, ko je do vas prišla zadnja in nepreklicna vest, obvestilo, da so tisto, kar je bila nekoč umrljiva lupina vašega očeta, raztrosili kot pepel v morje. Prvi udarec vas je moral zadeti že prej. Zdelo bi se mi celo naravno, če se rana, ki ste jo dobili s prvim udarcem, ni nikoli zarasla, in če ste drugega izkusili le še kot v otopelosti. In na kaj mislim, ko govorim o trenutku prvega udarca? Na trenutek, ko ste doumeli, kdo ste, ko ste to zares doumeli. Tudi pred tem vam je bilo sicer gotovo nekako znano, da ste prišli na svet kot sin pripadnika SS, in nemara celo, da ta pripadnik SS ni vršil kake čisto poljubne funkcije. Toda kaj neki je to že bilo? Dogodki so ležali v somraku dobe, ki sploh ni sodila k vašemu zavestnemu življenju, in odvili so se daleč nazaj v delu sveta, ki je postal za vas prav tako že nestvaren. Vrhu tega so se sledovi za tem moškim – tako so vam pač pripovedovali – kakor tudi sledovi za številnimi drugimi, zabrisali v zmešnjavi povojnega časa; in navsezadnje je že leta obstajal nek drug mož, ki je docela zapolnil mesto vašega očeta ter s tem povsem zasenčil njegovo podobo. Nato je torej prišel tisti trenutek. Trenutek, ko se je vse to zrušilo. Zdaj namreč niste le izvedeli, kaj je bilo pravzaprav z vašim prvim očetom, zdaj niste slišali le o plinskih pečeh in šestih milijonih – že to bi zadoščalo; ampak ste bili povrhu vsega tokrat primorani dojeti, da novi oče, ki je izbrisal spomine na prvega, ni bil nihče drug kot prvi oče sam – da je torej mož, ki ste mu bili bržkone privrženi v sinovski ljubezni, in ki je bil morebiti celo dober z vami (le z grozo sem ravnokar zapisal besedico »dober«, zdi se, kot da hoče šest milijonov tistih, ki so jim odvzeli glas, izreči svoj protest) – da je ta mož sam Adolf Eichmann. Stiska tega trenutka je pred menoj. Ali natančneje: skušam si jo predočiti. Pogostoma sem to poskusil. Ne vem, ali se mi je posrečilo. Zagotovo pa vem, da ni prestopka, ki bi zavoljo njega kateri koli sin zaslužil, da se znajde v takem položaju. Nasprotno, tudi zunanji opazovalci le stežka prenesejo misel na nezasluženost takšne usode. Celo ljudje, v katerih nemara zaradi zlagane solidarnosti s svojim rodom vidite sovražnike. Kajpada to ne pomeni, da je vaša nesreča kakršna koli zasluga. Vseeno pa se zdi, da nezasluženost nesreče, sploh tako velike, kot je vaša, terja od nas prav posebno obzirnost. Najbrž je tako zato, ker tisti, ki menda slišimo to zahtevo, občutimo potrebo, da bi izrecno obnovili človeško dostojanstvo, ki je bilo poteptano s trpinčenjem ali kar uničeno. Vsekakor verjamem, da mora biti spoštovanje, ki ga dolgujemo stiski žrtve, toliko večje, kolikor večja je krivica, ki jo je ta žrtev utrpela. In to velja tudi za nagibe do vas. Kajti tudi vi spadate med trpinčene. Preden nadaljujete z branjem, bi morali zato vedeti, da me vaša stiska, vsaj z vidika nezasluženosti, prav tako navdaja s spoštovanjem; da občutim pred njo nekaj podobnega kot vpričo stiske šestih milijonov, ki ne morejo več sprejeti mojega velikega spoštovanja. Vi, Klaus Eichmann, pa to še vedno lahko storite. In vas še lahko zaprosim za to. Skušal sem si torej predstavljati trenutek, ko ste izvedeli. Vendar sami kajpada bolje veste, kako je bilo. Morda je sled, za katero grem tukaj, napačna. Nemara te prve sekunde šoka na tak način sploh ni bilo. Morda prvi hip niti niste bili zmožni doumeti ali celo izgovoriti stavka: »On je bil Eichmann«. Morda se sploh ni mogla takoj posrečiti uskladitev dveh tako različnih likov, tukaj očeta, tam Eichmanna. Prav mogoče je torej, da se vam ob tej strašni resnici ni godilo nič drugače kot poprej ob polresnici: da ste tudi zanjo nekaj časa le kratko malo »vedeli« – v najbolj medlem in nerealnem pomenu besede; da ste ostali nezmožni predelati, kar ste vedeli, in potegniti iz tega sklepe; in ne zdi se mi izključeno niti, da se ta nezmožnost ohranja vse do danes. Če bi lahko kdaj pod večer spet zaslišali škrtanje znanih korakov v vrtu pred hišo – mar ne bi tedaj še vedno planili očetu naproti, enako vihravo kot nekoč po koncu delovnega dne v dobrih starih časih, ko še nikakor niste vedeli, da »je on on«? To se mi ne bi zdelo v navzkrižju z naravo; z mnogimi med nami bi bilo gotovo komaj drugače. Kajti le kje in od koga bi se lahko vi ali kdo izmed nas naučil, kako naj se naglo in ustrezno odzove na monstruozno novico? Trenutek, ko se vam je enačba »on je on« zares izšla, ostaja torej zame neznanka. Toda ne glede na to, kdaj je nastopil (ali, če ga še ni, kdaj bo nastopil) – je vaš oče umrl tudi tega dne, ne le na dan, ko ste izvedeli za njegovo smrt. In zato sem rekel, da ste ga izgubili dvakrat. Večja izguba Zatrdil sem tudi, da vam ni »umrl le oče, ampak več«. Ne recite, prosim, da nič ne veste o »dodatnih izgubah«. To je sicer možno, vendar ne bi ničesar dokazovalo. Marsikatera izguba namreč postane resna šele s tem, da je ne začutimo. Slepec, ki sploh še ne dojema, da je slep, in zavoljo te dodatne hibe tvega korake, ki si jih pravzaprav ne bi smel dovoliti, je na slabšem kakor slepec, ki ve, česa mu manjka. In z vami bi se lahko godilo podobno. O kakšnih dodatnih izgubah govorim? O izgubi vaše bolečine. Vašega žalovanja. In vaše pietete. Kajti bolečina, žalovanje, pieteta – mar je bilo to dejansko tukaj, potem ko ste prejeli zadnje obvestilo? Ali je zares bruhnilo iz vas? Seveda ne dvomim, da so vam ta občutja znana. Kako bi prišel do tega? Moje vprašanje se nanaša izključno na vaše zdajšnje razmere, na čas po očetovem koncu; le na to, če ste tokrat lahko čutili bolečino, če ste tokrat mogli žalovati, če vam je tokrat uspelo kakor koli počastiti spomin. Pričakovati ta občutja bi bilo nekaj čisto naravnega. Zato si lahko predstavljam, kako ste nad posteljo obesili njegovo fotografijo s črnim trakom, zato da bi vsakokrat, če le privzdignete oči, zagotovo prestregli dobro znani pogled. Ali kako ste sami znova premerili pot do avtobusne postaje, po kateri sta šla običajno skupaj, da bi ga čutili ob sebi. Ali pot v vrt. Ali kaj podobnega. Toda mar so ta sredstva kaj pomagala? So se vaša pričakovanja izpolnila? Vam je uspelo ujeti njegov nekdanji pogled? Ste lahko zaslišali njegov stari glas? Ali se ni zgodilo nekaj drugega? Da vam je, morda občasno, namesto očeta Eichmanna stal nasproti – morilec Eichmann? Morebiti niste srečali njegovega pogleda, ampak ugaslo oko s plinom pokončane žrtve? Morebiti niste slišali njegovega glasu, ampak druge glasove? Na primer bobnenje enačbe »On je on«? Ali zadušene klice tistih, ki so se za njimi pravkar nepredušno zaprla železna vrata pokončevalne komore? Večinoma pa sploh ničesar? Znova sem se, kot rečeno, skušal postaviti na vaše mesto. In preverjal sem, kako bi bilo z menoj, če bi imel to nesrečo, da bi bil v vaši koži. Odgovor, ki sem ga moral dati samemu sebi po teh preizkusih, se je vselej glasil: Ne. Žalovanje, bolečina, pieteta, to se mi ni posrečilo. Fotografija je brez haska visela na steni. Zaman sem znova prehodil poti. Nikoli nisem ujel očetovega pogleda. Nikoli nisem mogel slišati njegovega glasu. – In da bi se to posrečilo vam bolje kot meni, ne morem verjeti, Klaus Eichmann. Razlike med nami, ljudmi, niso tako velike. Zakaj ta neuspeh? Brez spoštovanja ni žalovanja Zato, Klaus Eichmann, ker bolečina, žalovanje in pieteta terjajo – tako kot drugo, kar je živo – določene pogoje, brez katerih ne morejo nastati; in ker se najpomembnejši teh pogojev imenuje »spoštovanje«. Skratka: ker lahko žalujemo le za tistimi, ki smo jih mogli tudi spoštovati. Najbrž boste zmajali z glavo. »Kadar kdo joče«, boste morda rekli, »pač joče; to je nekaj docela naravnega, in s tako pompoznim izrekom si tu ne morem prav nič pomagati.« Drži. Drži, če govorite o otroku, ki je bruhnil v jok, ker ga boli zob. Toda ta otrok pač zgolj joka. Ni mogoče govoriti o tem, da bi kaj objokoval ali celo za čim žaloval. Vendar vam morda tak odgovor ne zadošča. »Kot da se ne objokuje tudi nečastnežev«, bi lahko namreč nadaljevali, »ljudi, ki jih ni nihče spoštoval, dokler so bili med nami.« Spet drži. Le da solze v takih primerih pravzaprav ne veljajo samemu nečastnežu. Ali tedaj prizadeti jočejo zato, ker ni več njega, nečastnika? Mar objokujejo njega? Ali njihove solze ne veljajo Drugemu? Stvarem, ki jih cenijo? Na primer sami smrti, ki ji izkazujejo spoštovanje celo v njeni najbolj klavrni žrtvi? Ali pa obetu človečnosti, ki je enkrat za vselej izgubljen in ga umrli zdaj odnaša s seboj? Ali morebiti kar njim samim? Jokajo morda zato, ker imajo občutek, da hkrati z umrlim pokopavajo tudi žalovanje? Ne, Klaus Eichmann, tudi z drugim ugovorom ne bi prišli prav daleč. Dejstvo, da sta žalovanje in spoštovanje med seboj tesno povezana, ostane v veljavi. Za nas, ki nimamo te nesreče, da bi bili vi, je tudi dobro in tolažilno, da je tako. Kajti ta sopripadnost nam vendarle dokazuje, da nismo razcepljeni: tukaj naravno bitje, ki joče; tam moralno bitje, ki čuti spoštovanje – temveč smo iz enega kosa. V tej sopripadnosti seveda za vas ni prav ničesar tolažilnega. Nasprotno: naravnost zapečati vašo nesrečo. Kajti če ste izgubili možnost žalovanja za očetom, se je to zgodilo ravno zato, ker žalovanje ni mogoče brez spoštovanja, in ker vas je oče oropal za možnost, da bi ga spoštovali. Le kdor spoštuje, je lahko spoštovan Kako je to storil? Na to ni težko odgovoriti. Obstaja namreč preprosto pravilo, pravilo vzajemnosti, ki se glasi: »Spoštovanje lahko izkazujemo le človeku, ki sam izkazuje spoštovanje ljudem.« In da bi vaš oče ravnal tako, tega si gotovo niti vi ne boste upali trditi. Razen morda v družinskem ali v prijateljskem krogu. O tem ne vem ničesar. Ampak le kaj bi to veljalo? Kaj neki – ob »spoštovanju«, ki se mu je uklanjal v svoji službi? Kajti tisto, čemur je tam tako pravil: servilno upoštevanje ukazov od zgoraj: tankovestno ter zato brezvestno spoštovanje napotkov, ki mu jih je narekoval aparat; komolčarska vnema, v kateri je brezhibno izdelal vozni red; skrajna prizadevnost, s katero je »opravil« vsakega, ki še ni bil »opravljen«, kakor bi šlo za nadležno packo – to je bilo vendar (ne glede na vse, kar je nemara drugače še bil, in za to resnično zmanjkuje besed ne le meni, marveč tudi samemu jeziku) izrecno uničevanje spoštovanja: izkazal se je zgolj z izrazitim nespoštovanjem človeka in dobesedno z zaničevanjem človeškega življenja. Prav tu pa je, Klaus Eichmann, razlog, zakaj se tudi vam spoštovanje ne posreči; zakaj vam je zdaj enkrat za vselej onemogočeno, da bi spoštovali njega. In to je zopet razlog, da vam je enkrat za vselej preprečeno žalovanje za njim. Vem: to »enkrat za vselej« zveni neusmiljeno. Toda včasih obstajajo situacije, v katerih je neusmiljenost obzirnejša od usmiljenja. Situacije pri kirurških posegih, ko morajo tudi bolniki zbrati pogum, da privolijo v poseg. In vi ste v takem položaju. Prosim, zberite pogum, ki je tukaj potreben. Spominjate se besed o »krivdi na podlagi krvnih vezi«, s katerimi sem začel to pismo. Ta izraz je nakazal, da me nečloveškost vašega očeta ne bi smela napeljati k odrekanju človeškega dostojanstva tudi vam; še več, da sem dolžan zapostaviti vaše poreklo. Čeprav bi se mi to zdelo še tako težko in nenaravno. Za vas, Klaus Eichmann, velja nekaj temu ustreznega. Namreč, da vam ni dovoljeno sklicevati se na pripadnost svoji družini. To, da ste potomec svojega očeta, vam ne daje pravice, da bi se z njim solidarizirali. Nasprotno, vaša obveza je celo, da se odmaknete od lastnega rodu. V solidarnosti z nami ste ga dolžni zatajiti. Četudi bi bil ta rez prek »družine« za vas še tako težaven. Četudi vam to zveni še tako nenaravno. Če še tako grobo nasprotuje zapovedi, naj spoštujemo očeta in mater. Odpovejte se torej nadaljnjim poskusom žalovanja za očetom. Snemite sliko z zidu. Opustite hojo po nekdanjih skupnih poteh. In ne recite, da vam skušam s tem odvzeti še tisto zadnje. Nasprotno: vaš korak bi lahko prinesel dobiček. Z odpovedjo bi nemara celo postali znova zmožni žalovanja. Resda ne zaradi očetove smrti. Pač pa zaradi smrti svojega žalovanja. Zato, ker vam ostaja nedovoljeno, da bi žalovali za svojim očetom. In ker ste danes kot mi vsi – kajti vaš primer ni osamljen – obsojeni na življenje v svetu, v katerem se komu lahko zgodi, da ne sme objokovati očeta. Ne zmajujte z glavo. To drugo žalovanje ni nepristno, niti izmišljeno. Prej je danes neposredni občutek, skupen vsem tistim, ki si ne delajo iluzij glede sveta, v katerem so pač primorani živeti. Če bi tudi vi lahko našli pot k drugemu žalovanju, torej ne bi več stali sami. Bili bi eden izmed nas. Monstruoznost Kar stoji v ozadju mojega pisma, je »monstruoznost«. Kaj označujem kot »monstruozno«? To, da se je odvilo institucionalno in tovarniško organizirano pokončevanje ljudi; in to milijonov. Da so pri teh dejavnostih obstajali vodje in pomagači; in sicer: suženjsko pokorni Eichmanni (možje, ki so to delo jemali kot vsako drugo in se izgovarjali na ukaze ter zvestobo);brezčastni Eichmanni (možje, ki so se gnali za temi službami); leseni Eichmanni (možje, ki so vzeli v zakup popolno izgubo svoje podobnosti človeku, da bi užili totalno moč); pohlepni Eichmanni (možje, ki so izvrševali monstruoznost ravno zato, ker jim je bilo neznosno; ker si namreč drugače ne bi bili zmožni dokazati svoje neomajnosti); strahopetni Eichmanni (možje, ki jih je veselilo, da lahko naposled s čisto vestjo zagrešijo nečastna dejanja; ne le kot nekaj, kar ni prepovedano, marveč celo kot nekaj zaukazanega). Da so bili milijoni pahnjeni in ujeti v razmere, v katerih niso vedeli ničesar o tem. In ničesar niso vedeli, ker o tem niso hoteli nič vedeti; ničesar pa niso hoteli vedeti, ker niso smeli hoteti, da bi kaj vedeli. Torej, milijoni pasivnih Eichmannov.Brez obuditve spomina na monstruozno, ki je bilo še včeraj dejanskost, ne pridemo niti koraka naprej. A tudi zgolj z njo naredimo prav malo korakov. Pomračitev, v katero nas zanese s tem spominjanjem, je nekaj vredna le, če jo znamo izkoristiti in pretvoriti v drugo. Pretvoriti jo moramo v uvid, da je tisto, kar je bilo včeraj resničnost, še vedno ali znova mogoče tudi danes, kolikor se predpostavke za to niso v temelju spremenile; da potemtakem obdobje monstruoznosti nemara ni bilo goli interegnum; in v odločitev, da se borimo proti morebitni ponovitvi.Naš mrak s to pretvorbo ne bo nič manjši. Toliko bolj zato, ker ponovitve monstruoznosti niso le mogoče, temveč verjetne (kmalu se bo izkazalo, zakaj); in ker je možnost zmage v boju proti ponovitvi manjša od možnosti, da bomo ta boj izgubili. Vendar bo naš poraz zapečaten le tedaj, če se ne lotimo pravočasno raziskovanja predpogojev za dogodke, ki so se nekoč odvili – če torej ne doženemo jasno, proti čemu se moramo pravzaprav bojevati. – Toliko o razlogih, zaradi katerih sem dolžan skupaj s svojimi prijatelji preiskovati temeljne vzroke. Glede vas pa nastopi tukaj še nekaj odločilnega: kajti v vašem primeru gre vendar za čisto osebno stvar: za to, da postane vaše lastno bivanje znosno. Ne boste se rešili iz svoje kože. Misel, da ste prav vi tisti, ki je izmed milijonov ljudi obsojen, da hodi naokoli kot dedič monstruoznega časa, vas bržkone prešinja kot strup; in najbrž vse od trenutka, ko ste izvedeli, kdo ste, ni minil dan, da ga ne bi že zjutraj pospremili na pot z besedama kletve – »ravno jaz«. Če niste dokončno opustili upanja, da se znebite tega strupa, če se vendarle še ozirate naokoli, iščoč rešitev, tedaj vam ne preostane nobena druga pot kakor to, da sledite vzrokom: da si torej razjasnite, kako ste lahko postali deležni take usode; uvidite, da je do tega moralo priti; in ugotovite, da tukaj ni bilo na delu naključje. S tem vas kajpak ne želim prepričevati, češ da ste ravno vi zaslužili to prekletstvo – po besedah, s katerimi sem pričel svoje pismo, ni več potrebno, da bi vam znova dopovedoval, kako mi je kaj takega tuje. V mislih imam prej to, da tako zavržene in pogubne eksistence, kakršna je eksistenca vašega očeta ali vaša lastna, niso slučajno zabredle v naš današnji svet; in da so Eichmanni prej nekaj, kar je za današnje razmere v svetu skrajno značilno, celo neizogibno. Dejansko obstajajo, raztrošeni po mnogo deželah, posamezniki, ki morajo živeti podobno nesrečno kakor vi. Na primer pilot nad Hirošimo Claude Eatherly. Kar velja zanje, za vam neznane sotrpine: da niso le posamezniki, temveč tudi predstavniki; in niso le žrtve nesreče ogromnih razsežnosti, ampak simboli nečesa nezaslišanega – to velja tudi za vas. In zato je z vami tako, da takrat, ko tolčete okoli sebe, ne besnite le proti monstruoznosti lastne usode, ampak (čeprav ne bi o tem ničesar vedeli) vselej hkrati tudi proti usodi monstruoznosti, torej proti nečemu, kar je postalo zaradi razmer, v kakršne je zašel naš svet, usoda vseh nas. Preden začnem s pojasnjevanjem »monstruoznosti«, dve uvodni opombi. Prva je svarilo. Bojim se namreč, da pozdravljate moje argumente kot oprostitev za svojega očeta ali celo kot reševanje njegove časti, in da boste nemara vzkliknili: »Famozno!«. Ne bi si bilo mogoče predstavljati hujšega nesporazuma. Svet, ki ga prikazujem, je sicer res poln skušnjav nečasti in dopuščanja monstruoznosti, kakršnih poprej vsaj v takem obsegu ni bilo. Toda kakor priznanje spolnega nagona ne predstavlja rešitve za čast morilca iz naslade, natanko tako tudi priznavanje našega današnjega svetovnega položaja ne prinaša odveze tistim, ki so podlegli skušnjavam, ali celo tistim, ki so z obema rokama zagrabili v njem zaobsežene možnosti za nečast. »Famozno!« bi lahko zavpil edinole kdo, ki se ni nikoli potrudil, da v duhu pregleda povorko včerajšnjih figur. Druga uvodna opomba se nanaša na izbor temeljnih vzrokov, ki jih bom tukaj razgrnil. Zgodovinarjem se bodo morda zdeli pomembnejši drugi. Toda če nas žene skrb za prihodnost, skrb za to, da bi zgodovina sploh še tekla dalje, moramo poiskati korenine, ki po zlomu strahovlade Hitlerja in vašega očeta niso odmrle; ker pa te segajo veliko globlje od vseh posebnih zgodovinskih korenin, niti ne bi mogle propasti z njenim zlomom. Drugače povedano: poiskali naj bi tiste korenine, katerih obstoj in nadaljnji obstoj omogoča ponovitev monstruoznosti in celo stori, da postane ta verjetna. In prav za to gre pri obeh temeljnih vzrokih, s katerima se bomo tu ukvarjali. Otemeneli svet Katere korenine segajo globlje kakor politične? Kaj je omogočilo »monstruoznost«? Prvi odgovor na vprašanje zveni banalno. Glasi se namreč: dejstvo, da smo ne glede na to, v kateri od industrializiranih dežel živimo, in ne glede na politično oznako, ki jo ta nosi, postali kreature tehničnega sveta. Ne razumite me narobe. Naša zmožnost, da razvijamo proizvode v velikem merilu, gradimo stroje, pustimo, da nam ti služijo, vzpostavljamo instalacije, organiziramo vodstva, koordiniramo organizacije itn., sama po sebi ni nič monstruoznega, ampak je nekaj sijajnega. Kako in s čim lahko tedaj pride do »monstruoznosti«? Odgovor: s tem, da je postal naš svet, čeprav smo ga iznašli in vzpostavili sami, zaradi zmagoslavja tehnike tako ogromen, da je prenehal biti zares še »naš« v kakem psihološko izpričanem pomenu besede. Da je postal za nas »preveč«. Kaj to spet pomeni? Najprej, da je tisto, kar zdaj lahko počnemo (in kar zato dejansko počnemo), večje od tega, o čemer si lahko ustvarimo določeno podobo; da je med našo zmožnostjo proizvodnje in zmožnostjo predstave zazevala vrzel, ki se širi iz dneva v dan; naše proizvodna kapaciteta je zaradi neomejenega stopnjevanja tehničnih dosežkov neizmerna, medtem ko je predstavna po naravi omejena. Preprosteje rečeno: predmeti, ki smo jih danes vajeni proizvajati s pomočjo nezajezljive tehnike, in učinki, ki smo jih zmožni izzvati, so zdaj tako veliki in eksplozivni, da jih ne moremo več doumeti – kaj šele, da bi jih lahko razpoznali kot svoje. – In naših predstavnih moči kajpada ne izčrpava le čezmeren obseg dosežkov, ampak tudi brezmejna posrednost delovnih procesov. Brž ko smo angažirani, da izvajamo enega neštetih drobnih posegov, ki tvorijo proizvodni proces, ne izgubimo le zanimanja za mehanizem kot celoto in za njegove končne učinke, temveč nam je tedaj odvzeta še sposobnost, da bi si o tem ustvarili predstavo. Ko je prekoračena neka skrajna stopnja posrednosti – in pri današnjem industrijskem, trgovskem in administrativnem delu je to nekaj normalnega – tedaj odpovemo; ne, tedaj niti ne vemo, da odpovedujemo in da bi bila naša naloga predstavljati si, kaj počnemo. Kar velja za predstavo, velja v enaki meri za zaznavo: če učinki našega dela ali delovanja presežejo določen obseg oziroma neko stopnjo posrednosti, se nam začno zabrisovati pred očmi. Bolj kot postaja aparat, v katerega smo vgrajeni, zapleten, kolikor bolj naraščajo njegovi učinki, manj vidimo, in toliko globlje potone možnost, da bi uzrli procese, katerih delci smo, ali njihove značilnosti. Skratka, čeprav je ta svet človekovo delo in ga ohranjamo v teku vsi, postaja zato, ker se izmika tako naši predstavi kot našim zaznavam, iz dneva v dan mračnejši.1 Tako mračen, da sploh ne moremo zaznati njegove otemnelosti; tako mračen, da bi lahko svojo dobo celo upravičeno poimenovali »dark age«. Vsekakor moramo dokončno odpisati naivno-optimislično upanje 19. stoletja, da se bo človekova razsvetljenost avtomatično povečevala s stopnjevanjem tehnike. Kdor se dandanes še tolaži s takim upanjem, ta ni le kratko malo praznoveren, in niti preprosto relikt predvčerajšnjega dne, temveč je žrtev zdajšnjih združb moči, namreč tistih mračnih mož tehnične dobe, ki jim je še kako do tega, da nas držijo v nevednosti glede dejanske otemnitve našega sveta – ne, da ta mrak nenehno proizvajajo. Kajti v tem je ingeniozni manever prevare, kakršnega danes izvajajo nad tistimi, ki jim je odvzeta moč. Razlika med že znanimi metodami zaslepljevanja in temi, ki smo jim priča danes, je vendar na dlani: medtem ko je poprej strategija seveda vsebovala izključevanje obrezmočenih iz vsake morebitne razsvetlitve, je današnja taktika v tem, da se ljudem, ki ne vidijo, da ne vidijo, dopoveduje, češ da so razsvetljeni. Vendar pa: Kar velja danes, ni to, da tehnika in razsvetljenstvo napredujeta vštric, ampak da – nasprotno – podlegata pravilu »obratnega sorazmerja«. Torej: ostrejši kot je tempo napredka, večji kot so učinki naše proizvodnje, in bolj ko je struktura naših aparatov zapletena – toliko hitreje pojema moč naše predstave in zaznave, ki tega zato ne moreta več dohajati; toliko bolj rapidno potone naša »razsvetljenost«, toliko bolj slepi postajamo. Namreč zares mi. Kajti to, kar odpoveduje, ni morebiti zgolj ta ali ona stvar, ni le naša predstava in zaznava – mi sami postajamo nesposobneži prav do temeljev lastne eksistence, torej dejansko v vsakem pogledu. Na kaj mislim? Peklenska pravila Nezadostnost naših občutij. Prosim, ne razumite narobe tega odgovora. Ne tožim nad tem, kako slabi in kako neobčutljivi naj bi postali ljudje. Taka tožba ne bi bila le sentimentalna, marveč naravnost vprašljiva; trditve, da je naša moč čutenja zakrnela in je zdaj manjša kot v dobrih starih časih, namreč ne bi bilo mogoče dokazati. Trdim prej to, da so naloge našega čutenja narasle in so zdaj neprimerno večje kot nekoč; s tem pa se je samodejno razširila tudi vrzel med temi nalogami in našo (dozdevno nespremenjeno) zmožnostjo čutiti – pravim skratka, da kot čuteča bitja nismo več dorasli lastnim dejavnostim, ker te zasenčijo vse, kar smo lahko počeli prej. Pravilo: Kadar se to, na kar bi se pravzaprav morali odzvati, prekomerno razmahne, tedaj odpove tudi naše čutenje. Naj se »prekomernost« nanaša na načrte, proizvodne dosežke ali že izpeljane akcije, nas tisto »preveliko« pusti hladne – ne (kajti tudi hlad bi bil pač še vedno neke vrste občutek), niti hladne ne, temveč docela neprizadete. Postajamo »čustveni analfabeti«, ki v soočenju s »prevelikimi besedili« preprosto ne uvidijo več, da imajo pred seboj besedila. Šest milijonov, to ostaja za nas številka, medtem ko pripoved o desetih umorjenih morda še lahko najde odzven v notranjosti, in nas en sam umorjenec navda z grozo. Prosim, Klaus Eichmann, ustavite se tukaj za hip. Kajti zdaj dejansko stojiva pred eno izmed korenin »monstruoznosti«. Nezadostnost našega čutenja namreč ni kratko malo defekt med drugimi defekti; in ni le hujša kakor odpoved naše predstave ali zaznave; hujša je celo od najhujših reči, ki so se že dogodile; in s tem imam v mislih: hujša celo od šestih milijonov. Zakaj? Ker prav ta odpoved omogoča ponovitev najhujših reči; ker olajša njih stopnjevanje; ker morda postaneta zaradi nje taka ponovitev in stopnjevanje celo neizogibna. Kajti k občutjem, ki odpovedo, ne sodijo le čustva groze ali spoštovanja ali sočutja, temveč tudi občutek odgovornosti. Naj zveni še tako peklensko, velja vendar za ta občutek povsem enako kot za predstavo ali zaznavo: da toliko bolj slabí, kolikor močneje narašča učinek, ki ga nameravamo doseči, ali ki smo ga že dosegli; tako rekoč ničen postane – to pa pomeni, da naš zavorni mehanizem docela otrpne – brž ko je prekoračena neka skrajna mera. In ker velja to peklensko pravilo, je torej odprta pot »monstruoznosti«. Toda nameraval je to Gotovo ste pomislili na svojega očeta, ko sem formuliral pravilo. In ne brez razloga. Poznali ste ga vendar v vsakdanjem življenju, in to kot moža, ki navzven ni kazal, kaj ima za seboj; ki se mu je posrečilo, da tega ni kazal; ki celo ni težko dosegel, da se mu to ni nič poznalo. In pozneje ste najbrž prebirali tudi akte s sodnega procesa, iz katerih je bilo razvidno, da vse do zadnjega dne ni vedel, kot pravimo, »kaj bi« s tistim, kar je dirigiral izza svoje pisalne mize. Da je na svoja monstruozna dejanja gledal, kakor da niso vredna omembe, kot da bi bila »quantités négligeables«. Ali se je obnašal tako neprizadeto, čeprav so bila njegova dejanja monstruozna? Takšna je običajno razlaga. Ali pa pa je bilo morda tako zato, ker je bil njihov obseg tako srhljivo velik? Namreč prevelik zanj? Kako je s tem? Ta trenutek se me loteva rahla tesnoba, ker pričakujem vaš vzklik: »Famozno!«. Na podlagi pravkar zastavljenega vprašanja boste morda dobili vtis, da sem vam prišel naproti velik del poti. Žal mi je, Klaus Eichmann. Pravilo, s katerim sva se ravnokar seznanila: da moč naših občutenj pojema s stopnjevanjem posrednosti v naši dejavnosti in z naraščanjem mere učinkov delovanja; in da naš zavorni mehanizem na določeni mejni točki docela odpove – to še ne zadošča, da bi vzeli vašega očeta v zaščito, češ da je žrtev današnje situacije, ali da bi ga oprostili krivde in ga omenjali kot glavno pričo za to, kar nas lahko kot ljudi dandanes doleti prav na podlagi omenjenega pravila. Njegova krivda ob monstruoznosti vseeno ostaja monstruozna. Zakaj? Zato, ker ga ni mogoče prištevati k milijonom delavcev, ki jim je usojeno opravljati specializirane prijeme in so zaradi posrednosti mehaničnega procesa, v katerega so včlenjeni, dejansko oropani za možnost, da bi si predstavljali njegove poslednje in pošastne učinke. K njim bi nemara spadala tipkarska delovna sila v njegovi pisarni ali tisti nameščenci, ki so morali vlagati v prave predale imena že premeščenih. Zanje zares velja, da so imeli pred očmi predvsem svojo posebno funkcijo in najbrž tudi edinole njo: to jim je preprečevalo, da bi si predstavljali monstruozni končni učinek. Ne, zato se sploh niso bili zmožni niti potruditi (zaman potruditi), da si zamislijo ta učinek. – Toda on? Je bil on tedaj resnično le eden izmed njih? Zgolj nameščenec v pokončevalnem biroju? Zgolj žrtev mašinerije? Le svoja lastna pomožna sila? Kaj takega bi tudi vi komaj lahko rekli. Dolžiti le aparat za to, da sta pri njem odpovedali domišljija in odgovornost, bi celo pomenilo postavljati na glavo potek stvari. Kajti zanj navsezadnje velja, da mu je podoba monstruoznega končnega učinka lebdela pred očmi kot tisto prvo; da je le na ljubo temu končnemu učinku sodeloval pri načrtovanju, izgradnji in vodenju mašinerije; samo zato, ker brez takšne mašinerije ne bi mogel nikoli udejanjiti tega cilja. Seveda s tem nočem trditi, da si je, preden je njegov aparat zares in (bolj ali manj) »brez zatikanj« stekel, podobo končnega učinka naslikal vse do zadnjih podrobnosti. Ne vemo, kako razločno si je lahko predstavljal trikrat nepredstavljivo: neobstoj milijonov, trnovo pot že zapisanih smrti (morituri), in ugonobitev nepogrešljivih pomagačev. Vendar to niti ni najvažnejše. Tisto, kar tukaj šteje in česar ni več mogoče odpraviti s sveta, je namreč edinole dejstvo, da je bila podoba oziroma pojem končnega stanja odskočna deska za njegovo dejavnost in da je nekako vendarle vnaprej hotel to monstruozno stanje. Zdaj boste morebiti skušali odločilno dejstvo ublažiti ali zabrisati s poudarjanjem besedice »nekako« namesto besedice »hotel«. Ker naj bi vaš oče (tako boste morda ugovarjali) hotel to monstruoznost le »nekako«, naj bi bilo s tem dokazano, da je tudi on postal žrtev »razkoraka« med predstavno in proizvodno močjo, ki je usoda vseh nas; in samo ta »razkorak« naj bi zakrivil njegovo krivdo. Ker pa z druge strani brez navzočnosti »razkoraka« ne bi moglo nikomur priti na misel, da se loti iztrebljenja milijonov, kaj takega tudi njemu, če ne bi podlegal »razkoraku«, nikoli ne bi moglo priti na misel. Skratka, pri načrtovanju »dokončne rešitve« je lahko bojda sodeloval samo zato, ker si jo je bil zmožen predočiti le »nekako«; bil naj bi le eden izmed nas; kar se je zgodilo njemu, bi lahko doletelo vsakogar med nami, ker pač nihče ne more ubežati zakonu »razkoraka«. Priložnost v spodelatavanju Toda stvar ni tako preprosta, Klaus Eichmann. In ne morem vam dovoliti tako cenene uporabe argumenta o »razkoraku«. Res je sicer (tako se je vendar glasilo moje pravilo), da z naraščanjem velikosti učinka upade naša zmožnost predstavljanja in odgovornosti, da po prekoračenju neke skrajne mere oboje docela odpove, in danes nihče izmed nas ne pade iz območja veljavnosti tega zakona. Ni pa res, da bi bil zato naš moralni poraz avtomatično zapečaten, in da so s tem odprta vsa vrata za vdor monstruoznosti; ali da bi se zato lahko komur koli od nas nekako ponevedoma zgodilo, da bo snoval in izvajal eichmannovske načrte ter torej postal Eichmann. Tako suženjsko vendarle ne podlegamo »zakonu razkoraka«, in tako lagodno tega ne smemo odpraviti. Zakaj ne? Zato, ker povrhu vsega velja – to je nujno potrebno dopolnilo »pravila o razkoraku« –, da sama izkušnja spodletavanja za nas zopet predstavlja možnost, pozitivno moralno priložnost, in lahko sproži zavorni mehanizem. Kajti šok ob naši odpovedi vsebuje neko svarilno moč. Prav zaradi njega namreč spoznamo, da smo zdaj dosegli zadnjo mejno postojanko, za katero se nepreklicno razcepita pot odgovornosti in pot brezobzirnosti. Kdor si je zares kdaj skušal predstavljati učinke dejanja, ki ga je načrtoval (oziroma učinke načrta, v katerega je bil nevede vpet); in kdor si je potem, ko mu je ta poskus predstave spodletel, dejansko priznal neuspeh – tega se poloti strah, zdravilen strah pred nečim, kar je nameraval storiti. Zato se čuti poklicanega, da znova pretrese svojo odločitev (ali to, kar je bil brez lastne odločitve skoraj tudi sam povzročil); in da svoje sodelovanje pri tem početju odslej postavi v odvisnost od lastne odločitve. Skratka, tak človek je že pustil za seboj nevarno cono, v kateri bi se mu lahko dogodilo kaj eichmannovskega in kjer bi mogel postati »Eichmann«.»Ne morem si predstavljati učinka delovanja,« reče. »Torej gre za monstruozen učinek. Tedaj ne morem odgovarjati zanj. Načrtovano aktivnost sem torej dolžan revidirati, jo odkloniti ali se proti njej boriti.« Izrabljeni razkorak Predpogoj za plodnost neuspeha je seveda to, da se (na neuspeh obsojenih) poskusov predstave tudi dejansko lotimo. To je pa kar težko, ker za večino izmed nas velja, da ni stvari, ki bi se nam zdela manj samoumevna kakor prav lotevanje takih poskusov. Do njih pride tako poredkoma, ker smo pač domala vseskozi podrejeni delavci in nas kot take sploh ne zanima učinek lastnega dela ter s tem predstava o končnem učinku. Ali natančneje: ker nam je preprečeno, da bi nas to zanimalo; ker naj bi se – v tem je navsezadnje danes vsesplošno pripoznana delovna morala – omejili na to, da nas zanima na delitvi dela sloneča specializacija, za katero smo plačani. Oviranje interesa pa zdaj potegne za seboj pravo verižno reakcijo ovir. Kajti če nam je preprečen poskus, da si ustvarimo predstavo, nam je kajpak preprečeno tudi izkustvo lastnega neuspeha; in tako smo prikrajšani še za to, da bi zaznali možnost tega izkustva (namreč svarilo); navsezadnje pa tudi, da bi se monstruoznosti učinkovito postavili po robu. Milijonom današnjih delavcev lahko torej zares priznamo, da so sicer sokrivci monstruoznosti, vendar ostajajo nedolžni sokrivci. Toda mar to velja tudi za vašega očeta? Bi on lahko opravičil udeleženost pri monstruoznosti z utemeljitvijo, da je bil zaradi svoje funkcije, sloneče na delitvi dela, prav tako odrezan od priložnosti, da si ustvari predstavo o končnem učinku? In zato tudi od možnosti spodletavajočega poskusa predstave? Odgovor navsezadnje že poznate. Glasi se: ne. In to zato, ker je vendar sodeloval pri načrtovanju monstruoznosti; in ker so načrti, ki ne pomenijo hkrati predstavljanja načrtovanega, kratko malo v nasprotju s pojmom načrtovanja. Zabeleživa torej, Klaus Eichmann: Vaš oče je opravil ta poskus. Še celo več kot enkrat: kadar kdo izdeluje načrte, se ne omeji na en sam poskus; prej je tako, da ima, vse dokler načrtuje, pred očmi podobo cilja načrtov … Zatrdno pa tudi drži, da so mu ti poskusi spodleteli; preprosto zato, ker ni človeka, ki bi si mogel predstavljati stvar tako ogromnih razsežnosti: likvidacijo milijonov. Zato terjajo odgovor le še vprašanja o njegovem odzivu na neuspeh: torej vprašanja, ki se nanašajo na to, ali ga je registriral. Ali če ga je izkoristil kot priložnost. Oziroma kaj je sicer »napravil« s tem. Če naj odgovoriva na ta vprašanja, vam želim najprej vsaj navidez nekoliko popustiti. Mirno namreč lahko predpostaviva, da je vaš oče, potem ko je njegov aparat stekel po programih, med že rutinskim vsakodnevnim delom postopoma izgubil izpred oči cilj, na katerega je bil prvotno meril; predstava o tem, kar je dejansko uganjal, sčasoma zanj ni več igrala bistvene vloge; zdaj ga je zanimalo predvsem »brezhibno« funkcioniranje njegovega proizvodnega obrata. Vendar tega popuščanja ne smemo razumeti narobe. Nočem namreč reči, da naj bi se krivda, ki si jo je naprtil na začetku kot sodelavec pri načrtovanju »dokončne rešitve«, spričo dejstva rutine razblinila v nič. In ne mislim niti, da je zdaj postal žrtev svojega aparata, torej naposled zdrsnil do statusa svojih slepih uslužbencev. Kajti besedi »pasti« in »zdrsniti« tukaj nista na mestu. Če bi celoten potek opredelili kot čisto pasivno dogajanje, bi to pomenilo naravnost zavajanje. Tu imamo pred seboj prej akcijo. Odvilo se je ravno to, da je vaš oče delal iz sebe žrtev svojega aparata. Dejansko ne bi mogel najti ali iznajti lagodnejšega pripomočka, nobenega sredstva, ki bi bolj zagotovo jamčilo uspeh njegovega monstruoznega programa, kakor ga je dejstvo, da njegova predstavna moč ni dohajala obsežnosti cilja in so ostali poskusi predstave obsojeni na neuspeh. V negativni formulaciji vam bo ta misel postala docela jasna. Reči hočem, da si vaš oče ne bi smel dovoliti, da si ne bi smel privoščiti predstavljanja podobe čakajočih, pomorjenih s plinom, sežganih in na pol sežganih. Namreč zato, ker bi tedaj nenehno ogrožal samega sebe, ker bi s tem nenehno tvegal, da postane šibak in obtiči sredi poti. Skratka, tvegal bi sabotažo lastnega programa in zatorej tudi samega sebe. Pomembnosti te poante sploh ne moreva dovolj izpostaviti, Klaus Eichmann. Nobenega razloga namreč ni, da bi omalovaževala nevarnost sabotaže. Navsezadnje ne smeva spregledati dejstva, da so tisti, ki dirigirajo današnje monstruozne, zagotovo tabujev razvezane podvige, v nekem smislu še vedno ljudje, kakršni smo sami: namreč starinski človeški tipi. Tu nimam v mislih le tega, da so si zmožni prav tako malo predstavljati, kaj počnejo, ampak tudi – in za to tukaj gre – da so sami ravno tako prišli na svet kot ljudje ter kot taki vlačijo s seboj naokoli še zadnje ostanke tabuja; ostanke, ki so jim kajpak skrajno nadležni, ker stojijo na poti njihovim podvigom. Mnogi izmed tistih, ki so bili določeni za pomagače v pokončevalnih taboriščih, so bili vendar dolžni opraviti celo tečaje, pri katerih so se morali z obvladovanjem nalog mučenja in ubijanja naučiti tudi tega, kako »umoriš« svoje tabuje. Vaš oče je nekoč sam omenil (in zaradi tega klavrnega razloga celo njemu ne moremo docela odreči minimalnega delca človeškosti), da ga je včasih obšla slabost in se mu je kdaj pa kdaj obrnil želodec ob pogledu na iz tal kipečo kri množice pomorjenih. Zares ni več mogoče presoditi, kaj je tu bolj srhljivo: dogajanje, ki ga omenja; njegova reakcija nanj; dejstvo, da je vseeno nadaljeval s svojim početjem; ali pa to, da je postal želodec poslednje zatočišče nravnosti in usmiljenja, da sta zverinskost in moralnost zamenjala mesti. In vendar: tukaj gre ravno za to, da je moral storiti vse, da odvrne nevarnosti fiziološkega vdora morale v izvedbo svojega programa. In glej: takšno preventivno sredstvo proti tabuju je bilo pripravljeno. Saj je vendar obstajala fantastična pomanjkljivost v predstavah in občutenju. Tu je bila vendar ta fantastična izkušnja, da se nam ne posreči noben poskus predstave. Vašemu očetu ni bilo treba drugega, kakor da poseže po tem. In to je tisto, kar je storil. – Neuspeh naših predstavnih poskusov sem poprej označil kot »priložnost«. Namreč zato, ker se nam ravno skozenj odprejo oči; ker prav zaradi njega uvidimo, da smo dosegli zadnji razcep poti; ker nas ravno neuspeh posvari pred tem, da bi pognali v tek »nekaj, česar ni mogoče do kraja uzreti«. No, vaš oče je spodletavanje prav tako izrabil kot »priložnost«. Vendar seveda v nekem pogledu, ki je diametralno nasproten našemu. Tisto, kar je potegnil iz neuspeha, namreč ni bilo svarilo, temveč nasprotno, upravičevanje lastnega početja. Če bi bil zmožen svoje načelo zajeti v besedah, tedaj bi lahko rekel:»Saj vendar ne razberem monstruoznosti. Zaradi 'razkoraka' sem nezmožen, da bi jo razbral. Ni mi torej mogoče ničesar pripisati. Torej lahko počnem monstruoznosti.« Ali: »Sploh ne vidim pred seboj milijonov, ki jih dajem pobiti s plinom. Saj jih sploh ne morem uzreti. Torej lahko mirno dopustim, da se jih pobije s plinom.« Ne, prikazovati vašega očeta kratko malo kot eno izmed žrtev današnje predstavne okvare ali ga celo jemati v zaščito kot takšno žrtev – to bi pomenilo ponaredbo njegove osebe. In ne le to: bilo bi namreč hkrati neizmerno krivično do milijonov, ki jim dejansko ni dano, da bi si predstavljali učinek tistega, pri čemer nevede sodelujejo. Nemoč lastnih predstav in čutenja nje doleti kot usoda in tistim, ki premorejo več vesti, vliva strah – zanj pa je bila dobrodošla, izrabljal in uporabil jo je za svoje cilje. To je bil njegov neprekosljivi praktični pripomoček. Če ga ne bi posedoval in če ne bi imel možnosti, da ga nenehno uporablja, se mu ne bi nikoli zares posrečila izvedba uničevalnega dela. Prevedla Martina Soldo Apokalipsa, 239-240 1. Vsekakor ta trditev ni nova, že dolgo obstaja celo izraz, ki označuje takšno otemnelost: izraz »odtujitev«. Toda nauki, iz katerih pojem izvira, niso primerni za današnjo situacijo. Njihovi zagovorniki namreč ne priznavajo, da »otemnevanje« povzroča razkorak med »proizvajanjem« in »predstavo«, ampak prej doktrinarno vztrajajo pri izključni krivdi lastniških odnosov (proizvodnih sredstev), in pri tem, da naj bi z njihovo spremembo izginila s sveta tudi odtujitev. Seveda bodo morali nekega dne pod pritiskom dejstev tudi socialistični teoretiki priznati, da odtujitev pri njih obstaja, tako kot drugod, in da ni mogoče dolgoročno ostati pri zatemnjevanju izvora otemnelosti.
Revija Apokalipsa
KONJENIKI
Trije konjeniki so se ležerno ozirali čez obzorje. Prvi je v rokah držal medeninast naočnik ter z njegovo pomočjo poskušal razvozlati skrivnostni pomen pack na leči. Drugi je ravno razjahal ter s konico svojega škornja zamišljeno brskal po blatu na robu pečine. Tretji je ostal trdno usidran v sedlu ter se nekoliko naveličano razgledoval po nebu. Prvi se je razglašal za vodjo ekspedicije. Drugi je o svoji vlogi in namenu raje molčal, kadar so ga povprašali po njem. Tretji je bil po izobrazbi sicer ekonomist, a si je v prostem času včasih pravil pesnik, včasih pa tudi intuitivni vremenar, zato se nam zdaj ne sme zdeti čudno, če smo ga zasačili med oziranjem po prostranih nebesih z namenom da bi uganil, koliko kaže ura na njegovem zapestju. Tovrstna naloga na severnem otoku, sredi katerega smo se znašli z našimi šestimi junaki, se na prvi pogled morda zdi banalna. Poletja trajajo cele dneve in zime cele noči. Enostavno je, zelo enostavno. Če je na nebu dan veš, da bo trajal še nekaj časa in če noč, takisto. Pa vendar. Zdaj je v zraku visela jesen in bilo je nekje okoli enakonočja, zato so bile razmere bolj negotove kot so jih bili v tem kratkem času vajeni. Dan se je že nekoliko tega začel prevešati v noč in le s težavo spet nazaj, samo tisti kdaj se jim je še vedno izmikal. To je nalogo tretjega konjenika oteževalo ravno toliko, da je pozabil na položno iztekanje minut, ki so morale miniti, preden bo spregovoril njegov prvi tovariš. Kar je bila tako ali tako poanta celotnega procesa. Zabijanje časa, se pravi. Pravzaprav v govoru prvega tovariša, ko je ta končno uspel odpeti usta, ni bilo ničesar podobnega besedam, zgolj serija nekoherentnih kletvic je priletela iz njih in skupaj z naočnikom mehko čmoknila na razmočeno zemljo. Zdaj se je leča res zapacala in blato je pronicalo v vse kotičke njenega skrbno rezljanega ohišja. Konj prvega konjenika je zahrzal ter se živčno prestopil. Svojega jezdeca ni maral. Nič zato, si je mislil njegov jezdec. Tudi on svojega konja ni maral. Skobacal se je s sedla, da bi pobral medeninasti naočnik, pri čemer mu je zdrsnilo s stremena, da je še sam zgrmel na, oziroma bolje rečeno, v mehka tla. Konj je zahrzal še glasneje ter s kopitom še malo premešal cedečo se brozgo pod sabo. Prvemu se je zdelo, kot da se s tem iz njega norčuje, a ker je to šlo proti njegovi doktrini, ga ni hotel brcniti. Čeprav si je tega zelo želel. Namesto tega je začel še bolj strastno preklinjati. Tretji se je delal, da tega ni opazil in drugemu, ki je, kakor se bo prav zdaj izkazalo, pravzaprav druga, pomignil na stran. Prvi je še vedno lomastil po blatu in se za trenutek ni brigal za nič drugega. Druga si je privzdignila ovratnik svoje vetrolomne jakne in glasno zavzdihnila. Tretji je svojega konja spodbodel ter usmeril proti nezainteresirani tovarišici, dvojno pazljivo. Prvič, da ne bi pomotoma poteptal izgubljenega naočnika in drugič, da ne bi slučajno ulovil pogleda razjarjenega tovariša. Upal je, da bo trenutek izkoristil, da podelita nekaj besed, se malo nasmejeta in poklepetata o vremenu. Preden je uspel izbrati prave besede, pa se je prvi že zadosti pomiril, da je ponovno zasedel svoje mesto v redu stvari. Pomahal je tovarišema in ju poklical nazaj na rob previsa: »Pa konja mi privedita!« Tovariša sta se vrnila na izhodišče, s konjem, ki je že odtaval na rob čistine, pa se jima ni ljubilo ukvarjati. Družno so se zazrli v dolino pod njimi. Golo pokrajino, prerešetano z nizkim rastjem in krušečim se kamenjem, je diagonalno prečila nad pokrajino rahlo dvignjena asfaltirana cesta. Ob njenem robu si je tu in tam zavetje pred vetrom izborilo kakšno tanko drevo. Na enega izmed njih, čisto na robu vidnega polja, je zdaj kazal prvi. Na drevesu ni bilo nič posebnega, bilo pa je videti, kot da se izza njega nekaj kadi. Potem, ko so nekaj časa napenjali oči in molče strmeli v goste bele pare, ki so se počasi sukljale iz tal v daljavi, ne da bi dognali, kakšna božja previdnost jih je odložila tja in čemu sploh služijo, se je tišina med njimi strjevala. Nihče ni hotel ugibati prvi. Konja, ki sta nosila težo svojih jezdecev, sta postajala nemirna, tretji je še vedno postopal nekaj metrov stran – za vse skupaj mu je bilo eno figo mar. Ozirali so se drug po drugem in molče skomigali z rameni. Prvi je spet zaklel in zagazil v blato, da bi prišel do svojega konja. To je spodbudilo drugo, da je pognala svojega konja ter se z lahnim drncem začela spuščati v dolino. Tretji je obstal na mestu. Svojega šefa ni hotel prehiteti do odkritja, da se mu ne bi poznalo na izplačilu. Končno se je lahko posvetil še preostanku pokrajine. Naravnost pred njim se je na drugi strani velike širjave razpenjala nizka gorska veriga. Nobenih vršacev, nobenih prelazov. Uravnana kulisa, nekaj belega na vrhovih. Vsake toliko je tudi v dolini nekaj poblisnilo. Mogoče so tu in tam zaplate snega poletje preživele v kakšnem kotu z mahom prekritega polja krušečega kamenja ... Mogoče so globlje v notranjosti, kot so mislili, mogoče so celo odkrili gnezdišče polarnih lisic! Sonce, ki je vsake toliko prijadralo izza mehkužnih oblakov, mu je nevljudno stikalo po kotičkih očes, da si je tu in tam pomel veke. Ravno pravi čas v letu je, da se jim kožuhi začenjajo spet barvati v belo in mogoče so jih uradne ocene podcenjevale. Mogoče ... Podobe pokrajine ni mogel sestaviti v koherentno celoto, kakor tudi ni hotel poprositi za končno rešeni naočnik. Misel na stotine mehkih kožuščkov mu je pri srcu delala tople stvari, ki se jim ni hotel odreči. Mogoče bi jih lahko poiskal in se s kakšno spoprijateljil, potem pa bi imel kompanjona za vse večne čase, oziroma kolikor dolgo že te stvarce živijo. Preplavljen z navdušenjem je pustil očem, da še naprej stikajo po razgledu. Tako se mu je zdelo tudi, da v daljavi migeta jata ptic, kakor tudi, da ob robu lesketajočega se jezera daleč pred sabo vidi položne strehe počitniških hišic. Pomežiknil je v nizko viseče sonce. Z nerazločno stvarnostjo ni imel večjih težav. Slabovidnosti je bil že dolgo vajen. Sploh pa je bil na odpravi primarno zadolžen za računovodske storitve, zato ga nihče ne more okriviti, če so se izgubili in se še vedno potikajo po robovih civilizacije, ki so ji poskušali ubežati. Prvi se je končno začel spuščati v dolino in tretji mu je pazljivo sledil. Druga, ki bi naj bila izkušena stezosledka, je izginila iz njunega vidnega polja, da sta morala pot s pečine najti sama. Ko so ob robu ceste končno vsi trije razjahali, da bi si ogledali čudno mešanico narave in družbe, ki se je usidrala globoko v tleh, so imeli o nenavadnih parah vsak svojo teorijo. Nazobčana cev, ki je izraščala iz zemlje, na kateri je stala hitra cesta in iz katere je puhtel gost bel dim, je bila očividno delo človeških rok. Vsaj o tem so si bili enaki. Prvi je skočil s svojega konja in se končno spet počutil, kakor da ima vajeti v svojih rokah. Naval samozavesti mu je godil in čim prej si je želel pozabiti na fiasko na pečini. Tudi svojih tovarišev ni preveč maral in čisto upravičeno se je bal, da se mu skrivoma posmehujeta, kadarkoli odjadrata malo po svoje. Pa vendar sta zadostovala njegovim namenom, samo glas je moral ohraniti miren, kadar ju je nagovarjal. Zahahljal se je sam pri sebi, ko je pomislil na njuno pomanjkljivo pravniško znanje, ki je oba enako nepremišljeno zvezalo z njegovim podvigom ter razrahljal naramnice svojih jahalnih hlač. Druga je preverila uro, koordinate in vremensko napoved. Cev se ji ni zdela posebej zanimiva. Nek ostanek ogrevalne napeljave, mogoče je zmanjkalo denarja, mogoče uravnava pritisk, ko takole prosto puhti v nebesni svod. Mogoče je geotermalnih voda enostavno preveč in začenjajo topiti vse te ledenike, pod katerimi počivajo, pa so rekli, da je treba to popraviti. Nekakšen ventilček, da ni treba zamenjati vseh turističnih pamfletov. Mogoče je razlaga enostavnejša ... Mogoče so se delavci odločili, da se bo s to cevjo končalo tudi njihovo potrpljenje, šli na štrajk in svoje zahteve začeli bljuvati v tihe doline obmorskih pogorij. Mogoče se kateri od njih še zdaj potepa naokoli. Ogledala si je tla. Če je šel kdo tu mimo, je od tega minilo že kar nekaj časa. To pa še zmeraj ne pomeni, da tod naokoli ni nikogar, ali pa da stvar ne služi nobenemu namenu. Samo svežih sledi ni videti nobenih. Kdo ve. Koga sploh zanima? Namembnosti dotične cevi ji ni bilo preveč mar. Rada je špekulirala, govorila malo manj. Zadolžena je bila zato, da ve, kje so, ne pa tudi, da se ukvarja s tem, kaj se v tem tam nahaja. Ta naloga je pripadala prvemu tovarišu, občasnem pravniku in advokatu za pravice okolja, prostovoljcu v združenju Ohranimo gozdove, rekreativnemu profetu in nikoli doštudiranemu doktorju česa-že? Ta se za cev samo ni preveč zanimal, drugače pa je bilo z njenimi merodajnimi učinki. Videl je situacijo, zgrabil priložnost in že segal v enega izmed žepkov malhe iz umetnega usnja, skrbno privezane na svoj trup. Preučujoče se je zazrl v vsebino svoje dlani kakor da šteje, nato pa z njo zamahnil ter po okolici razsul majhne črne drobce. Eden od njih je tretjega konjenika zadel v oko, nekaj se jih je razgubilo za dimno kuliso.»Hej, pazi!«»Prosim?«»V oko si me.«Prvi konjenik je nejeverno zabuljil v tretjega. »Prosim?«»V oko si me zadel!«»S semenom? Kam si ga spravil?«»Kako to misliš spravil, nikamor, v oko si me z njim.«»Ja, a ga imaš še vedno v očesu?«»Ne vem...«»Spravi ga iz očesa pa hop z njim na površino, to niso tra la in la, iz tega še zraste drevo!«Tretjo je premagala radovednost in vskočila je, da bi pred nadaljevanjem tirade rešila stanovskega kolega: »Oprostite, ampak, no, kako to, da tu?«»Tu je vlaga, voda in toplota. Svetlobe je toliko, kakor drugod, ampak vlaga, voda in toplota, to je bolje. Ne vidiš tega dima, ne vohaš miločutnega vonja po gnilih jajcih? To vse pomaga.« Odgovor je potešil njeno radovednost. Ni hotela vrtati v mistično ločnico agregatnih stanj po Pogozdovalčevo. Zakaj vlaga, ne voda, mar niso pare prevroče ... ? Dovolj dolgo so bili na poti, da je vedela, da bi ji bilo postreženo z malim milijonom primerov in razlago, ki bi vzela približno trideset minut, če bi zdaj nadaljevala. Tretjega je ošinila ravno, ko si je končno nehal vrtati po levem očesu ter naslovila prvega: »Torej... bo hrast?«»Hrast bo,« je prepričano odvrnil ter ji nagajivo pomežiknil. Druga se je zdaj malo sprehodila naokoli, umaknila se je direktnemu navalu pare, da ji ne premoči oblačil ter sedla na zaplato mahu, ki se je s prvim konjenikom očitno strinjal o merodajnosti rastnih pogojev. Ponovno je preverila vremensko napoved. Tretji je še zmeraj saniral posledice nezgode. Prvi ga je v vmesnem času še glasneje nahrulil, naj mu najde tisto nesrečno seme, ki se je verjetno ulovilo nekam med gube njegovih oblačil, da je ta začel panično poskakovati na mestu in otresati s sebe nevidnega sovraga. »Joj, ko bi vsaj stal malo bolj tamle, da bi seme padlo na plodna tla, ko se takole nemarno otresaš. Naj se ne ponovi, slišiš? Vsako seme je svet v malem in grdo je, kadar smo takole potratni!« Tretji je prenehal s poskakovanjem in na obraz se mu je risala obupana grimasa. To je bilo prvemu všeč in dodal je: »Naslednjič bosta oba stala v sredi, da bo na pravo mesto padlo vse, v kar se bosta zaletela. Jasno?« Kot vdana šolarčka sta družno pokimala. To je prvega Pogozdovalca pomirilo, napetost je popustila in tretjemu se je zdel to dober trenutek, da sede v mehko površino poleg druge ter mu pusti, da v miru opravi svoje pogozdovalne naloge do konca. Pogledal je predse. »Pa zakaj misliš, da je vse to?«»Ne vem.«»Jaz mislim, da je tu samo zato, ker je čakalo na nas.«»Haha.«Grenko ji je pritegnil: »Haha.« Tretji je bil, kot že omenjeno, poet in je kot tak rabil nek smisel, da se ga oprime kot zažigalne vrvice. Ni bil prepričan, če tako gre pregovor, pa vendar se mu je zdelo nekako prav. In ko skupaj pritečeta do izvira ... bum, ali nekako tako. Na razlomljenem polju mahu pred njima, ki se je razraščal prosto in pogumno, kakor da mu pripada cela pokrajina (od tukaj ni bilo videti lesketajočih se delcev) in ne le delček ob čudni cevi, je poskakoval velik črn ptič. Tretji se je ob pogledu nanj razvedril ter prijateljsko sunil drugo. »Glej, kraaa.« Druga je pogledala njega, nato ptiča ter se namrščila. »Hm, pa res,« je rekla. »Hm, zakaj?« je ponovil. Pomolčala je, gube na namrščenem čelu so se poglobile. »Prvič vidim kaj takega tako daleč na severu.«»Hm, kraa, hmm, kraaaa,« je tretji zaklical v pokrajino, prepredeno z vetrom. Prvi ga je slišal. »Kakšne afne spet guncata?« Druga je tretjemu namenila oster pogled ter se prenehala igrati z mahom. »Krokar je!« je zaklicala v odgovor.»Krokar? O glej, pa res! Da ni to vrana?«»Hm, kraa, hm, kraaa,« je spet pritegnil tretji. Vseeno mu je bilo, kako se ptič kliče. Razmišljal je o severnih lisicah in upal, da je ptica njegove krike razumela kot svarilo pred mogočo nevarnostjo. Ni se mu zdela preveč preplašena in pravzaprav je bilo videti, kot da ji njihova pozornost ustreza. Skočila je še malo bližje. Nekoliko poklapano je sklenil, da to najverjetneje pomeni, da ni v okolici nobenih lisic. »Krokar tukaj ...« je zamišljeno rekla tretja, medtem, ko je prvi hodil bližje in »Ptica pazi,« je tiho dodal drugi in prvi, ki je končno zagledal črnega ptiča, je vzkliknil: »Vrana je!«»Kraaa,« se je oglasil črni ptič in se jim vztrajno bližal čez razbrazdano pokrajino. Prvi se je počohljal po zatilju. »Bolje zanjo, da ni prišla po semena.«»Mogoče ga bodo konji odgnali,« je odgovoril tretji. Konji, ki so nekoliko vstran naveličano postopali po vetru, se niso zmenili za ta bežni up.»Mogoče,« je odgovoril prvi. »Mogoče bomo morali za to poskrbeti sami. Najbolje, da se kar utaborimo.«»Tukaj?« Tretji se je zbegano ozrl proti tovarišici, ter upal, da bo ugovarjala. Toda druga se je, prav tako kot trojica konj, obnašala, kakor da ji je zadevo malo mar. Niti skomignila ni z rameni, temveč je še naprej zamišljeno brskala po svojem mobilniku. Tretjemu se je zdelo, da je na ekranu za trenutek ugledal logotip spletne enciklopedije.»No, kaj čakaš? Privedi konje, pa da raztovorimo.« »No,« je zategnil tretji, »a ne bi bilo bolje, če najprej počakamo, da vidimo, ali se bo ta reč pobrala, ali jo to sploh zanima?«»V vsakem primeru se lahko dela, kakor da je ne zanima, potem pa pride nazaj. Vrane so inteligentna bitja in ne moremo jim dopustiti, da nam takole prekrižajo dragocene načrte.« »To vendar ni prav. Sploh pa ne vemo, če je zares vrana. Ona pravi, da je krokar. Sploh pa za danes še nismo dovolj na vzhodu. Preveč smo se zadržali pri tisti kočuri in ravno to nam bo prekrižalo načrte, da bo treba spet preračunavati in prilagajati stroške ter izdatke, kar bo vzelo še več časa, kar je potrebno prav tako vračunati vnaprej in dobro veš, da ...«»Mlin je bil,« ga je strogo prekinil odpravovodja. »In zdaj je topla greda. Sploh pa je vse podložno misiji. In če jaz rečem, da bomo tu ostali, bomo tu ostali. Te stvari so pomembne. Ne moremo kar tako slepo skozi življenje.« Stopil je korak bližje k ptiču, on pa skakljaj bližje njemu. »Ne moremo kockati z usodo in kar tako mogoče dopustiti, da nam navadna vrana požre petdeset vrst hrasta. To ni vzdržno in stvari ... mislim stvári. Njej je treba biti predan.« »Nisem orintolog, ampak resnično mislim, da gre za krokarja.«»Vrana, krokar, kakšna je razlika? Oboji žrejo trdo delo naših rok. N-e-v-a-r-n-o-s-t, v vsakem primeru gre zanjo. Ne vidiš zlovešče črnih peroti?«»Prav, potem bom še malo počakal takole,« je zavzdihnil tretji in se odločil, da bo še malo posedel, ker je bila zdaj, ko je pozornost prvega vedno bolj drsela proti čudnemu pernatemu bitju, stvar daleč od dorečene. A za to je potreboval podporo svoje kolegice. Dobro se je zavedal, v kakšni vrsti številk leži moč. Pa četudi ... četudi jima ga ne bi uspelo prepričati ... No, vsaj razkladal ne bo sam. Druga se je še vedno obnašala, kakor da jo je obsedla neka čudna misel, mrščila se je vedno huje, še vedno je strmela v telefon, po njem nekaj pritiskala, se dvignila in začela hoditi naokoli ter z iztegnjeno roko izvajati počasne gibe po zraku, nato pa prenehala, se spet zazrla v ekran, se še huje namrščila, pogledala krokarja in pogledala v telefon, nato pa se premaknila malo nižje vzdolž ceste in ponovila vajo. Črni ptič se jim je še vedno bližal. Prvi konjenik je nekaj zaklical in vanj zalučal kepo blata, da je krokar sunkovito vzletel. Četudi je bil prvi aboten strelec, je ptica razumela znak za preplah in ko se je na njegovem obrazu izrisal zadovoljen nasmešek, ga je razumela kot znak za konec nevarnosti. Pristala je nekaj metrov bližje, kot je bila poprej, nato pa zopet začela poskakovati proti njim. To je prvega še bolj razjarilo in stekel je do konjev ter začel brkljati po prtljagi. Pri tem mu je na tla zletelo nekaj kosov in spet je zakolnil ter jih začel pobirati, čistiti in preučevati, če se je v katerega od njih spet ujelo kakšno dragoceno seme. Za nekaj trenutkov je bilo vse drugo pozabljeno. Tretji se je ozrl okoli sebe ter ponovno obupano zavzdihnil. Druga je v iskanju signala za internetno povezavo že odtavala hudimano daleč. Prvi je ponavljal ples, ki ga je začel na pečini. Očitno postanek ne bo ravno kratek. Mogoče bi lahko privezal konje in tako malo pomagal. Pa se mu ni preveč ljubilo. Namesto tega je nepremično obsedel, z dlanmi na prafaktorje cefral kosme mahu in opazoval radovednega ptiča. »Kaj počneš tu?« je pomignil v njegovo smer.»Kraa,« je odgovoril krokar.»Si vran ali si krokar?« »Kraa,« je ponovno odgovoril krokar. »Dobro,« je rekel. »Če je temu tako, verjetno lahko obljubiš, da ne boš pojedel kolegovih semen in potem gremo dalje, nakar lahko z njimi storiš, kar hočeš.«»Kraa,« se je spet oglasil črni ptič. »Kje je tu konsistentnost?«Tretji se je zbegano ozrl proti njemu, saj ni pričakoval, da bo ta zares spregovoril. »Pa ti...«»Seveda. Oboje. Poglej; kraa. Preklapljam po registrih, kot po televizijskih kanalih. V tej puščobi je težko delati kaj drugega in nekoč je nekdo naveličan skozi okno brzečega avtomobila odvrgel neko bukvico, pa sem jo bil pograbil. Skoraj sem jo že celo razkljuval, ko sem ugotovil, da se da iz nje kaj naučiti.«»A, tako.« Tretji je bil popolnoma zbegan, a ni se hotel izkazati za bolj neukega od navadnega ptiča. »Torej?« ga je ponovno pobaral ptič, ki se mu je zdelo, da izgublja njegovo pozornost.»Torej kaj?« Tretjega je celotna zadeva tako zelo iztirila, da je pozabil, da je njuna kratka interakcija vsebovala tudi vsebinska vprašanja. »Mar nisi obljubil, da boš dosledno izpolnjeval svoj del misije, ji sledil in si prizadeval?« Zbral se je in si s čela popravil razmršene lase. »No, seveda. Zadolžen sem za svoj del. Vsak je zadolžen za svojega.«»In vsi ste zadolženi za skupno, mar ne?«»No, že že. Pa kako ti sploh veš vse to? Samo zato, ker lahko govoriš, še ne rabiš vsega vedeti!« je obupano vzkliknil. Vran se mu je posmehnil.»Opazoval sem vas že pri tistem mlinu. Nič dobrega ne počnete, čeprav ravno obratno parolo tako radi razglašate.«»No ... mogoče od nas ne bo toliko koristi, kot bi rad tovariš vodja, škode pa tudi ne. Mogoče pa smo s tistimi sadikami nahranili nekaj tvojih kolegov.« Ptič ga je vprašujoče pogledal in tretji se je zavedel, da pravzaprav ne ve niti, kaj jedo vrane, kaj krokarji. »Ali pa mogoče, no, kakšno divjad.«»Divjad?« Ptič je cinično prhnil. »Pa menda ja ne. Kar vprašaj tovarišico, kaj zdajle dela. Seznam otoških divjih živali išče. Koliko takih, ki imajo rade sadike gorskega javorja misliš, da je med njimi?«»Ne vem, no, verjetno vsaj ena? Vem, da tu ni komarjev, to pa je tudi vse. Veš, jaz sem ekonomist.«»Vem. Pa vendar se mi zdi, da ti ena in ena še vedno povzročata težave.«Tretji ga je zmedeno gledal. Če bi imel ptič očala ali pa kakšen naočnik, bi bil zdaj primeren trenutek, da ga popravi. Mogoče mu lahko posodi njihovega.»Prav. Začniva od začetka. Nekoč se je prav ob tej cevi ustavil neki popotnik, ki je pripotoval s še višjega severa. Ustavil se je in očaran zavzdihnil. Kako je tu lepo, je rekel. Koliko dreves. Sedel je pod točno tega in pustil toploti, da mu pogreje stare kosti. A poleg toplote ga je prevela tudi vlaga in ko je, misleč, da je okrepljen, nadaljeval pot, je zmrznil nedaleč od tu.« Tretji se je namrščil: »Kaj hočeš povedati s tem, ptič?« Ptič se mu je posmehnil.»Povedal sem ti, kaj tukaj vidijo nekateri. Zanima pa me, kaj vidite vi?«»No,« se je odkrhal tretji. »Pustinjo. Nekaj dreves, ki so se obdržala, kar pa je bojda dober znak.«»Dober znak za? Skakanje po blatu in otresanje s semeni? Vajin vodja je trap, če meni, da bodo tu kdaj rasli hrastovi gozdovi.«»No, najverjetneje res. Mogoče pa bo zraslo kaj drugega? Ne vem, kako on to odloča. Ampak jaz nisem poznavalec, a veš. Verjetno se zanaša na globalno segrevanje.«»Khm, kra,« ga je prekinil vran.»Kra, kaj?« je odgovoril tretji.»Klimatske spremembe se reče po novem. Ker ni nobene garancije, da ne bodo zadeve samo zmešale kot centrifuga in obrnile na glavo. Da ne bo tu še več ledu. Globalno segrevanje zveni preveč ... linearno.«»Pa povej mi, kako si ti sploh prišel sem? Si letel s celine? Si pobegnil s kletke? Kdo ti je vse to povedal? Je vaša vrsta že veš čas tu?«»Počakaj, no, tovarišico, pa ti bo vse razkrila,« se je posmehnil črni ptič. Tretji se je ozrl okoli sebe. Druga je bila samo še pika v daljavi. Prvi je še vedno kolnil in jima ni posvečal nobene pozornosti. Spet se je ozrl k vranu. »Onadva naju sploh ne slišita, mar ne?«»Seveda ne. Saj še sploh nisi ust odprl.«»Prav, no,« pomel si je senca in premislil zadevo. »Pa mi povej kaj drugega. Gledaš kdaj severni sij?«»Vsako zimo.«»Koliko zim si že tukaj?«»Vprašaj kolegico.«»Ne sliši me.«»Kaj zato. Potrpežljivost je božja mast.«»Prav. Pa semena? Boš pojedel hrastova semena?«»Ne vem še. Najverjetneje. Mogoče nalašč. Čeprav mi ne teknejo preveč, da veš.«»Zakaj nalašč?«»Da ne boste vsi trije kar tako ostali brez dela. Da boste še dalje mislili, da delate dobro in ste le žrtve zlobne narave in ptic, ki prebivajo v njej. Da boste obdržali moralo in se z očmi polnimi upov na stara leta vračali sem stikati med resjem in mahom, če sem kje kaj izpustil. Da se vama dvema pogodba ne bo prehitro iztekla. Samo pomagam. Je treba delat, si si živžgal oni dan.« Tretjemu se je zdelo, kakor da se ptič norčuje iz njegovih svetovnih nazorov. »No,« je rekel, »treba je preživet.«»No, sam si si odgovoril. Pojedel jih bom torej, če bo treba preživet. Meni ali vam.« Postal je. »Tega ne delam iz zlobe, veš. Malo mi že greste na živce, ko pridete in mislite, da veste, kako je treba popraviti. Tista kočura je marsikateremu mojemu tovarišu nudila zavetje in preživetje, preden ste jo razrušili, da bi iz nje postavili toplo gredo na odprtem. Je poteptalo tiste par tovornjakov naloženih z gradbenimi materiali marsikatero ogroženo cvetlico, pa kaj vas to briga, vaš carbon footprint je zero, vi se naokoli prevažate s konji, poglej v kako lepi simbiozi živite. Vsakih nekaj požirkov vode jim odstopite. Ampak nisem zloben. Samo pomisli, kaj praviš, ko vztrajaš, da vi niste nič krivi, čeprav so vso mašinerijo pripeljali na vaš ukaz. Še zdaj je tam, delavci so spizdili v trenutku, ko ste zavili za vogal, stroji pa stojijo. Eden od njih ima naluknjan rezervoar.«»No, to pa res ni moja krivda. Sploh pa se bodo mogoče vrnili in potem bo mogoče reč urejena. Mogoče so samo šli domov za praznike ali pa je katerega od njih zagrabilo v hrbtu. Kdo si, da lahko sodiš?« Vran je cinično prhnil. »Pa ste vi že kdaj videli, da bi brez potrebnega vzdrževanja kaj takega na samem preživelo? Sploh veš, da ste ob odhodu vrata pustili odprta? Veter bo zapihal in steklo se bo razbilo preden se bodo delavci vrnili in rekli, no, zdaj pa tako nima več smisla, nas bo ranilo, sadike pa bodo zgnile in nas zastrupile, črepinje bodo ranile naše šapice in kljune, ampak vaš šef, on pa je lahko obkljukal svojo kljukico, ane?«»Žal mi je. In žal mi je, da moje preživetje zavisi od njegovih bedastoč, ampak, - «»Ampak računica pa se očitno izide, ane? Ne izmotavaj se, že nekaj časa sem vam na sledi. Več vem, kot hočete misliti.«»No, ne govori torej, da iz vsega skupaj ne bo nič dobrega. Mogoče pa ima prav, mogoče pa bodo nekega dne tukaj rasli bujni listnati gozdovi in tudi ti boš imel nekaj od njih.«»In kaj se bo tedaj imelo zgoditi z nami, ki to golo pokrajino kličemo dom? Bomo kar tako skomignili s perutmi in rekli: prav imate, po vaše je lepše?«»Nov dom boste imeli. Boste videli, da bo zares krasno.« Tretji konjenik se je ob teh besedah zmrazil in umolknil. Zagnusil se je sam sebi, saj je spoznal, da je začel iz lastnih ust bljuvati parole svojega preziranega delodajalca. Ampak kaj more, ko pa mu je ta bedast ptič začel fecljati živce. On že ni kriv ranjenih šapic, pa tistega mostu, pa neuspele prenove tiste kočure in tako naprej. On samo prešteva stroške in se spušča v prijazne klepete z okoliškimi prebivalci. Še glas mu je dal, ptiču neumnemu, kaj ga ima zdaj z njim napadati.»Naj ti zaupam majhno skrivnost, da preidemo k bistvu, ker vidim, da ti okolišenje diši približno toliko, kot celosten koncept osebne odgovornosti. Prenesi sporočilo svojima tovarišema. Pospravite svoja semena. Mi novega doma ne rabimo. Mi nočemo, da popravite škodo svojih prednikov, ko so ti pred več kot tisoč leti izsekali domala cel otok. Všeč nam je, ko je vse takole prazno in se iz višav vse tako jasno vidi. Od plenilcev samo lisice. Od kopitarjev samo jeleni. Krave? Dva, tri mesece v letu mogoče. In če bi vašemu bedastemu tovarišu slučajno uspelo in sem prikliče raj na zemlji? Po ničemer več ga ne bo mogoče razločiti od drugih krajev, od tistih, iz katerih prihajate. In kaj ste storili z njimi, vsi vemo. V tisti knjigi je bilo vse natančno popisano. Zato pa iščete zdaj nove. Polni ste govna, ljubi tovariš. Povem vam, če bi ga malo izlili na vaše ljubljene gredice, bi vam vse skupaj veliko bolje uspevalo.«»No, gospod krokar, obljubljam vam, jaz sem tu res samo zato, da računam.« Zdaj se je tretjemu zdelo, da je velika ptica le nekaj skokov proč od njega. Tekom njunega pogovora je prišla čisto blizu in začela se je napihovati in se pripravljati, da zamahne s krili v njegovo smer. Prvi je še vedno brskal po torbah, zdaj jih je že večina spet ležala v blatu in druga je migetala nekje daleč na cestišču. Tretji se je zbal za svoje nežne okončine, za svoje mehke beločnice in tako naprej. V strahu je ptiča grdo pogledal. »Kraa,« je ta še zadnjič rekel, ga strogo pogledal in se pripravil na vzlet. Tretjemu je roka samodejno segla pod razbrazdan mah, zgrabila neki odkrušek okamenele lave in ga z vso silo zalučala proti ptičevi glavi. Ciljal ni natančno, a je bil ptič že preblizu, da bi ga bilo moč zares zgrešiti. Topo je udarilo in tretji je zmedeno pomežiknil. Ptič se je zgrudil na razbrazdana tla. Iz ust poet-ekonomista se je izvil odsekan, pridušeni krik, ki je privabil prvega, da je pozabil na zmedo, ki jo je ponovno povzročil pod svojimi nogami. Zarjul je: »Ti bedak, a kar tako si ga, dragocenega majhnega ptička?«»Na semena se je spravil,« je tretji zajecljal v odgovor.»A, a tako,« se je naenkrat tri nivoje tišje odzval prvi. »Potem pa prav.« Postal je, da zbere misli, ker ni bil navajen, da bi tovariš postoril karkoli v njegovo korist. »No, to je torej urejeno. Tole pospravi,« z roko je pomignil na kaos, ki se je nagrmadil pod njegovimi nogami, »pa lahko gremo.« Pokašljal je, z dvema prstoma pograbil preminulega ptiča ter ga zalučal v obcestni jarek. »Kaj, a nisi tega hotel?« je brezbrižno dodal. Sonce je svetilo nizko na obzorju in tretji je prikovan na mestu z naraščajočo nejeverjo strmel predse. Prvi je poskušal poklicati drugo, pa se ni odzvala, zato je poravnal svoje hozentregerje ter se na petah zamajal na mestu: »No, grem po tovarišico, ti pa kar veselo na delo.« Apokalipsa, 245-246
Revija Apokalipsa
DRUŽBA
Elegija o plebejstvu Malomeščanski delavci različnih prepričanj, nazorov in ciljev predstavljamo večinski delež našega ljudstva, ki prebiva v historično mladi državi, a prepolni nezrelosti in neodgovornih dejanj. Po 30 letih se še kar ne moremo znebiti tečne pubertete, ki vselej eruptivno preplavlja slovenski etos. Pomislite, kako malo je potrebno, da zadovoljiš sodržavljana: njegova afiniteta ne presega velikih prsi, primitivnega humorja in plastičnih sanj o novem prevoznem sredstvu. No, pa da ne pozabimo na buržujske višave, kjer se gnetejo miselni tokovi hrepenenja po slavi, večvrednosti in materialnem poželenju, ki so posledica fatalnega narcisizma in progresivnega pohlepa. Gre za eklatantne atribute številnih nosilcev javnih funkcij, ki znajo dobro odigrati vlogo neškodljivih vladarjev. Za prazne obljube in drobiž vzgajajo vitalen odnos s plebejci, ti pa jim v en glas vzklikajo: Slava vam, vladarji, tisti, ki bomo umrli, vas pozdravljamo! V duhu spoznanja Gola plemenitost našega bivanja, pomešanega v mesu in krvi, je v minljivosti, tisti nezavedni paradigmi človeške usode, ki je nepredvidljiva in se dotika vsakogar. Nam je morda prav v tem prizaneseno, da ne vemo ne za uro ne za dan, ko bomo zapustili stvarnost in v grob odnesli svoje sanje? Čeprav nam to ne daje ravno zadoščenja, saj se potem prikrade občutek, da je življenje brezupno, šlamastično in nepopolno, pa lahko v tem vidimo priložnost, da oviti v plašč realnosti pustimo svoj pečat v zgodovini. Prej kot ga bomo oblekli, prej bomo zbistrili misli, zadihali s pravo mero pragmatizma in ukovali svoje ime v večnost človeškega spomina. Slovenske matere sin V besedi izgovorjena lepota maternega jezika je plod hrepenenja, trme in nežnega dotika zemeljske grude, ki so jo vztrajno negovali že naši predniki in se nam zdaj občasno prikrade v misli ob pogledu na bogato in s soncem obsijano zelenje naše majhne deželice. Žal nam ta čudoviti odrešiteljski pogled mnogokrat zastira kar naš lastni um, preobremenjen z vsakodnevno odmerek balastnih misli, ki poganjajo tok tradicionalne slovenske apatije in brezvoljnosti. Morda bi morali slišati za tiste narode sveta – in verjemite mi: ni jih malo! – ki hrepenijo po lastni državi že stoletja, pa jim najvišjo obliko narodnega ponosa nekdo odreka, jih žali in ponižuje. Tlakujmo prihodnost našega evropskega polisa tako z izrekljivo kot zapisljivo besedo, da bo v ponos rodovom za nami in v spoštovanje slehernega inozemskega bitja. Destruktivno popačenje športa Metamorfoza, ki jo doživlja šport, postaja pojem nerešljivega. Zdravnik James Naismith je izumil košarko, da bi si otroci med zimo krajšali čas in tako ostali v dobri telesni pripravljenosti. Ideja se je udejanjila 1891., ko je človeštvo dobilo šport, ki je zastrupil svet. Opij dobre narave, ne le košarke, ampak tako rekoč vseh športov, je skozi zgodovino pridobival veljavo kot manifestacija časti, ponosa in ugleda. Žal le začasno! Destruktivna nota, ki je uničila sistem vrednot, je kapital, ta je patološko preslepil čustva ljudi do športa. Fundamente ljubezni, zdravja, veselja in užitkov je zamenjala kaotična formula tekmovalnosti. Športniki, ki se danes borijo za preživetje, plujejo z barkami v neznano morje. Za mnoge je usodna že prva nevihta, saj ta uniči pravljico o dragih avtomobilih, lepih dekletih in hiši z desetimi spalnicami. Tisti, ki jim uspe prijadrati do odprtega morja, postanejo doktrina posiljenega triumfa in plen izkoriščevalskih blagovnih znamk. Tako se epoha potrošništva nadaljuje, športniki pa niso več vzor, temveč simbol malikovanja vsakega otroka. Nebuloze umetnega poosebljanja nas pripeljejo do hipokrizije, ki se kot razbolelost neustavljivo širi. Ikarjev polet se konča z izgubo identitete ali celo s spoznanjem, da jo posameznik nikoli ni imel. Pogubne uverture sovraštva Za trenutek nazaj k antiki. Terminologija besede etika izhaja iz grškega pojma ethos, kar pomeni človeška drža. Kako mogočna naj bi bila ta, so mnogi filozofi različno razlagali in oblikovali lastne podobe o etičnemu bitju. Deluj tako, da bo tvoje dejanje lahko postalo obči zakon, je srž Kantove deontološke etike. Ni trajalo dolgo, da so kot protiutež Kantu na sceno prodrle ideologije, ki so z manipulativno roko jeze, sovraštva in mahinacij vsiljevale svoj »moralni« zakon. To je bila voda na mlin labilni drhali, ki ni potrebovala dolgo, da je patološke intence nedonošenih ideologov sprejela. Zastrupljeni narodi so fanatično verjeli, da jim je dovoljeno, da za lasten neuspeh krivijo druge in tako moralni zakon postane nemoralni cilj, ki upravičuje krvoločna sredstva. Svoj posel naredijo še represivni aparati, ki horde ljudi cepijo proti strpnosti, solidarnosti in ljubezni. Produkt tega je imperij, napolnjen s čredno družbo, imuno proti dialogu, strpnosti in spoštovanju. Nikoli več, ponavljamo. Nikoli več. Novi Facebookovi všečki Živimo v eri neizogibne gonje in hrepenenja po »spreminjanju« našega ljubega planeta. Na bolje, seveda, kajpak, a pogosto le za ceno egotripnih avtogramov, ki bi jih, v želji priznanja in sprejetosti, delili vsi vsem. Ti avtogrami so zdaj odraz všečkov na družbenih omrežjih, ki služijo kot vstopnica v svet obstoja. Si ali te ni? Odsotnost iz življenjskega teatra digitalij pomeni tvojo neposredno smrt, ki jo z vzkliki in obrekovanjem izglasuje množica v koloseju 21. stoletja. Vrednostni sistem smo obrnili na glavo in začeli uživati v preštevanju všečkov, ki jih je dobila naša objava. Kaj se je zares zgodilo na sliki, kaj smo ob zapisanem zares začutili, ni pomembno. Tako je postal še materialni svet, ki ga tako radi malikujemo, instanten absurd in zgolj začasno sredstvo poželenja. Za hip odmerek v žilo, prosim. Prazen je praznični čas Čakalne vrste v trgovinah, praznično vzdušje, lučke in druge komercialne izvedbe prednovoletnega nategunstva so že globoko udarile sleherno slovensko denarnico. Človek ima občutek, kot da je tista obljubljena Švica res prišla. Morda še v kakšnem podhodu ali pred cerkvijo srečaš berača, vendar se zdi, da so ljudje v slovenskih mestih zadovoljni in radostni. Malo pozabimo na realnost in zdi se, da v upanju na boljše leto iz sebe iztisnemo še ta preostanek pohlepa in se hkrati prepustimo potrošniškemu toku, kljub temu da nam dolgovi visijo nad glavo. Le upamo lahko, da se bo v nas prebudila empatija, ki bo ostala z nami celotno leto, ne le v tem prazničnem času, ko se ljudstvo obdaruje in si izreka lepe besede. Dajmo se spomniti, kaj in zakaj sploh praznujemo, pa se bomo tudi izložbenim malikom laže izognili. Stara celina na stara pota? Človeški duh, ujet v zaporu veličastne dame Evrope, umira, saj so dosmrtnega zapora oproščeni le zametki humanosti. Ti obstajajo v besedah, manj v dejanjih. Preostalo, kar človek manifestira kot nesebično ravnanje v imenu etike, morale, načelnosti in dobrote, tone v pozabo, z njim pa tudi ta veličastna evropska civilizacija. Očitno so nekatere bolezni neozdravljive. Nerazumljivi nacionalsocializem, fašizem, komunizem in z njimi povezane abotne vizije, rakotvorno napadajo srce Evrope v obliki skrajnih desnih in levih političnih opcij. Narodi potrebujejo pogumne in karizmatične osebnosti, ki bodo znale napake lastnega naroda prepoznati, jih obsoditi in pomiriti podivjano čredo frustriranih in emocionalno praznih ljudi. Oropani ljubezni Kaj bi se zgodilo, če bi svet oropali ljubezni?Duše bi jokale, narava bi krvavela in svet, ki naj bi bil po Galileu matematično urejen, bi postal matematično nerešljiv. Izgubili bi ravnovesje, ki ga ljudje dedujemo in v toku življenja popačimo in popolnoma zlorabimo. Človeštvo je samo sebe pripeljalo na skrajni rob preživetja, še Boga ne potrebujemo več, da bi nad zemljo spet priklical vesoljni potop. Vedno znova stopamo v isto reko, v isti svet hudobij.Novo zamenja staro in staro postane kaj kmalu novo, začarani krog odsotnosti ljubezni pa se vrti na vrtiljaku neskončnosti. Roparji so že na pohodu v puščavi hrepenenj, da bi nam izsušili sanje o ljubezni, zato le upajmo, da bo univerzalno čustvo zdržalo in vztrajalo med ljudmi. Zaspane oči samote Človeško bitje doseže vrhunec življenja ob zadnjem izdihu, ko mu živi ovrednotijo plemenitost njegovega bivanja. Spomin je edina karta, s katero igramo, da bi se prebili v zavest naših zanamcev. Ob tem je pomembno le to, kaj smo v življenju storili, namreč, to, česa nismo, bomo odnesli v grob. Takrat popravnega izpita ne bo več, ostali bomo sami s seboj v upanju, da po smrti obstaja neki drugi svet, ki nam ga obljubljajo svete knjige. Smo pripravljeni sprejeti minljivost in si v ogledalu priznati svojo šibkost in nebogljenost? Zdravstveni opomin Nevidni sovražnik, morilec, ki ne pozna potnega lista in ne izbira žrtev, globoko prodira v našo intimo, v naše bistvo. Covid-19 tako rekoč s tiho diplomacijo smrti pušča neizbrisno sled v zavesti sodobnega človeka 21. stoletja. Čeprav se zdi, da smo v Sloveniji na poti triumfa in nam občasno rahljanje vladnih ukrepov vliva samozavest, je lahko pretiran optimizem tudi nevaren. Tako kot za gladiatorje ena zmaga v Koloseju ni bila dovolj, da bi si prisvojili rudij, lesen meč svobode, ki je pogumne bojevnike osvobodil jarma suženjstva pod okriljem rimskega imperija, nam tudi prva uspešna bitka proti pandemiji ne sme biti dovolj, da bi nemudoma razglasili slavje. Poskrbimo, da ne izgubimo prednosti, ki smo si jo priborili proti smrtonosnemu virusu. Previdnost, skrbnost in potrpežljivost nikoli niso odveč. Hitro na vrh sveta! In je mimo še eno leto, še eno desetletje, še eno obdobje modernizacije človeštva, tudi na račun etične resignacije, revščine in prelite krvi. Skratka, tekmovalnost med narodi in prehitevanje brez cilja, no, vsaj brez takšnega, ki bi vodilo v vsesplošno blaginjo. Hiter tok življenja, ki so nam ga v eri tehnološkega razcveta ponudile politične elite in buržujske kaste, smo brez razmisleka sprejeli in po hitrem postopku pridobili državljanstvo v republiki sužnjelastništva. Kje je tu svoboda? So nas naučili, da jo je treba iskati na družbenih omrežjih, na delovnem mestu, v partnerskem odnosu? Začnimo jo vendar že iskati v drobcu svoje duše, ki ga pustimo na tem planetu. Le tako bo vsako leto znosneje, prijetneje in bolj čuteče. Tisti mulci s kvarta Ob sprehodih skozi sivino ljubljanskih ulic se spomnim na otožne obraze, ki jih udarci tuje roke često božajo. To je pogled na resignirano mladost, polno sramu, žalosti in bolečine, ki prisilijo dečke iz kvarta, da opustijo sanje. Potem je tu še ulica, ki jih oropa lastne zavesti in jih spremeni v mentalne reveže. Najraje v temi tavajo brez smisla za življenje in v upanju, da jim bo uspelo zablesteti s kriminalno kariero. Hitro pozabijo, da je to ples s črno damo, s katero se navadno odpleše zgolj zadnji tango. Nepripravljene in nezrele jih v boju za preživetje prerešata krogla in tako končajo pozabljeni med ulicami. Njihove raztrgane in tragične zgodbe zdaj potujejo od ust do ust v opomin nam vsem. Med eksistenco in esenco? Ne gre za to, da bi obsojal narkomane, pijance in druge mavrične osebnosti v hierarhiji moderne družbe našega časa. Gre predvsem za to, da si ljudje priznamo, da smo od česa odvisni. Vsi pač na sebi edinstven in svojevrsten način. V odvisnosti blažimo travmatične rane preteklosti in sedanjosti ter tako bežimo pred realnostjo, da bi z občutki iracionalnosti preživeli. Kakšno slepilo uma vendar, saj nam je kristalno jasno, da se bomo vnovič zbudili še bolj poškodovani. Čas je, da odvisnosti napovemo vojno in ustavimo pat položaj, ki nas vse bolj izčrpava in potiska v regresijo. Tako bomo naredili prvi korak, da zaustavimo udarce usode. Bitka bo dokončno dobljena, ko bomo stali pred ogledalom življenja in bomo na drugi strani zagledali podobo, od katere smo zares odvisni. Ta podoba bo prenesla vse, vse naše laži, strah, jezo in nemoč. To bo čas spoznanja, ko se bosta spopadli eksistenca in esenca. Življenje bo dobilo smisel, smisel bo zaživeti. Rdeče je belo. Belo je rdeče. Nisem ideološko obremenjen, da bi moral prestreči kroglo partizana ali domobranca in si tako zagotoviti staro vizijo herojstva, ki bi jo nekateri v svobodni in demokratični Sloveniji še kar gonili. Davno so iztrošili vse ase, rokav je prazen in zanemarjen. Tako od prvih kot od drugih, a pozor ostaja ujetost v za večino nedoživetem spominu, ki nas tako tlači in razdvaja. Namesto da bi iz roda v rod prenašali spomine na dobroto, prijateljstvo, poštenje nas primitivni ideologi venomer zastrupljajo s sovraštvom, lažjo in manipulacijami polpretekle zgodovine. Za njih nikoli ne bo opravičila, številni krivci bodo ostali nedolžni, nekateri heroji ne bodo nikoli slišani. Vse ne moremo spremeniti, lahko pa tragiki naroda ponudimo pieteto, tisti elementarni drobec medčloveškega spoštovanja. Za črno smrt je vselej dovolj pogubna vera v brezpogojno življenje. Draga civilizacija! V delavska telesa zabadajo nože pohlepni lakaji, katerim lakoto po kapitalu potešijo izkoriščene roke delavcev. Srednji razred počasi izginja, saj se neusmiljeno gradijo mostovi segregacije med bogatimi in revnimi. Novodobna tehnološka agenda postaja vse bolj agresivna, prevzema oblast, poniževalno obsoja in nadleguje vse ostale oblike človeške komunikacije in umetniškega ter kulturnega ustvarjanja. Tehnologija ustvarja naselja, mesta in države nedostopne vsem tistim, ki jim je digitalna mrzlica tuja, predraga ali pa nimajo delovnega mesta neposredno povezanega s tehnikalijami. Magični kulti v obliki značajske, kulturne, zgodovinske in arhitekturne tradicije postopoma umirajo, saj bogate računalniške kaste potiskajo delavski razred v eksodus. Sebični individualizem in pretirana moč kapitala sta v hipu zdrobila medsebojne odnose med ljudmi. Speče ljudstvo se bo moralo prebuditi, da bo lahko bila civilizacija vredna svojega imena. Apokalipsa, 245-246
prikaži časovnico