I.[1]

Sonet z akrostihom, ki nosi črke

Imena tvojega bom vklesal v kamen;

Minljiv si kot ta list, ki nanj na samem

Okorno pišem ti zdaj, volje mrke,

Nekakšen nekrolog. Glej, dolga doba

Umetnosti je, a človeka - kratka!

Je res, da vseh pred smrtjo koža gladka

Ubranila ne bo, da vrata groba

Grozljivo zevajo odprta dan in noč.

Odšel zato od nas zdaj tudi ti si proč

V najlepših letih, tvoj nemirni duh je

Iskal v tujini s čopičem priznanje,

Cilj zmuzljiv! Skrb za naš vsakdanji kruh je

Ubila slednjič tebe, tvoje sanje.

II.

Sneg je zapadel na tvoj grob kamniti.

Iskal sem v sanjah ga, a zasnežilo

Močno je božji vrt, da nad gomilo

Obstal sem nevede, kjer spiš v nebiti.

Nenadoma, v daljavi megloviti

Udaril navček je, mar to odbilo

Je meni konec mojih dni število?

Uho zaznalo hrum je in srditi

Grom; streslo se je groblje, v tistem hipu

Od sunka pal sem, noge kot pri kipu.

Ves slab še videl angelska sem krila

In grob odprt in silno prasvetlobo ...

Cel vek sem spal, ko zora me zbudila

Usodna je - pred tvojim praznim grobom!

1. Za lažje razumevanje drugega soneta, ki predstavlja Apoteozo: Apoteoza (grško: ἀποθέωσις, od ἀποθεόω / ἀποθεῶ, 'oboževati'; imenovano tudi divinizacija (pobožanstviti, uvrstiti med bogove).