Kotaljenje kamenčka

Krasni drobir se mi je razlil po prsih.
Izgubila sem strgalo.
Krasni vek
odprl je vrata
in ponoči, ko ni nihče gledal,
se je splazil skoznja in bežal.

Zlepila sem vse kose trupla,
zalila sem ga s papirjem
in pustila, da raste v prostor.
Vseeno je nemo.
Smrdi.
In črvi se množijo hitreje kot jih lahko pojem.

Nemočna sva,
ti v svoji preteklosti
in jaz v svoji prihodnosti.
Dve skali, ki ju bo zlizal veter
in voda obnovila.

Pa sva si zvesta?
Ali sva zvesta sebi?
Ti goriš
in jaz gorim.
A ne za vedno.

Obarvanje

Gledala sem karavano ljudi,
ki so nosili težke čevlje in poteptane sendviče.
Eden za drugim so skakali v brezno.

Na obrazu sem čutila znoj moškega
in na hrbtu sapo fantka.
Čevlji so mi polzeli iz rok.

Ničesar nisem ustavila.
Skočila sem za moškim
in se oprijela čevljev in sendviča.

Padla sem in nikoli nisem nehala padati.
Brezno se nikoli ni končalo
in ljudje so poslušali.

Poslušali so stokanje in strah,
Slišali so dojenčke, ki so jokali.
In nihče ni rekel ničesar.

Vsi smo vedeli.
Zaprla sem oči in bila sem sama,
na sebi sem čutila topla telesa vseh, ki so trepetali.


Enakonočje

Zgodilo se je na vlaku.
Nekje med Amsterdamom in Antwerpnom.
V botaničnem vrtu.
In doma, ko sem sedela na tleh in gledala kar sem videla že neštetokrat.
Ko sva sedeli na skali in pod zvezdami šteli luči.
Ko sva goli stali v črni vodi, le do pasu, ker je bila premrzla.

Takrat sem vstala.
In še prej, ko so se prižgale luči
in sva stala sama med vsemi ljudmi. Ko sem vedela.

Vedno tečem domov
in ko padem skozi vrata, me ujameš.
Vedno.
Vedno bom iskala tvoj obraz.
In če ga enkrat ne najdem.

Če izpariš…
Mogoče bom že dovolj stara. Vsaj tako pravijo.
A v resnici mislim, da ne bom nikoli.

Ko sem sedela na travniku
In ko sem stala na mostu
In ko sem jokala na stopnicah tiste hiše
Te je nekje nekaj ostalo, nekje sem te našla in spet si me objela.
Dala si mi življenje in ne morem ti ga vzeti.

Zvok

Vino se je polilo.
Obsedela sva v prazni sobi
in kar naenkrat se je zdanilo.

Vstala sem
in tvoja noga se je razrasla v moji.
Vstala sem
in videla sem bolje.
Vstala sem
in slišala sem bolje.
V kožo so se mi zagrizli mravljinci.

Zrasla sem za pet centimetrov.
Kot takrat, ko sem hodila domov
In ko sem stala v sobi
In ko sva skupaj sedeli na skali
Ko sem prišla domov

Vrne se
Skozi luči
Skozi oči

In naenkrat sedim v prazni sobi
in vidim,
slišim,
spet obstajam
in se širim.
Čutim zrak,
čutim tekočino
in zlivam se v večnost,
ki spet obstane
in me vpije in raztrese med kovino.